louenski učitelj
l/ll
V. Lietnik V Ljubljani 15. avgusta 1904.
Št. 8.
Nepoklicani ljudje.
Ljub počitniški mir je vladal po dobravah. Vročina je hujše pripekala kot druga leta, in pod njenim palečim vzduhom je ginilo sveže življenje v naravi. Ljudje, ki imajo denar, so šli v hladna letovišča, drugi, ki ga nimajo, so si v okrožju svoje domačije poiskali hladilne sence ali pa zdihujoč in znoječ se prenašali dneva težo in vročino. Kaj čuda, če vpliva taka vročina tudi na duševno življenje človekovo, če počiva politika visoka in nizka, če v taki dobi ne razburja duhov niti klerikalni zmaj, niti kranjska obstrukcija, niti rusko-japonska vojska ! In komur bode pač ob 40° Reamurja še vzniknila kaka originalna ideja, kdo bode hotel vznemirjati počivajoči svet s kakimi aktuelnimi predlogi ? Zdaj je doba počitka, doba kislih kumar in limonade, mrtva doba našega javnega življenja. In tisti, ki ta idilični mir kale, ki vzdramljajo ljudi ra počitnicah s svojimi predlogi in načrti, in naj se tudi tičejo za učitelje veleaktualnega predmeta — povišanja plač, tisti so nepoklicani ljudje.
Tudi uredniki BUčiteljskega Tovariša", ti patentirani zagovorniki učiteljskih koristi, so hoteli uživati sladak počitniški mir pod svojim figovim drevesom. Sicer se tudi v njih predalih teden za tednom, mesec za mescem ponavlja žalostna pesem o bedi učiteljstva, in nekdo je celo predlagal, naj je to edini tema. ki se obravnava v listu, a da bi kdo pokazal tudi pot, kako priti do boljših razmer, da bi povedal, kje vzeti sredstva za izboljšanje plač, ta misel se šeni porodila v vodeničnih možganih „Tovariševih“ urednikov. Kdor pride s takimi predlogi na dan — ta je nepoklican človek.
Državni poslanec in dvorni svetnik Šuklje je objavil v „Slovencu“ celo vrsto člankov, v katerih obravnava razne načine in pota, kako bi dežela dobila tiste dohodke, ki so potrebni za zvišanje učiteljskih plač. „Učiteljski Tovariš", list, ki bi imel pred vsem varovati interese učiteljstva in ki vedno in vedno povdarja potrebo izboljšanja našega gmotnega stanja, pa je porabil priliko tem povodom v zadnji številki (23) s kolom udariti po Šukljetu.
„Tovariš“ deli vse ljudi, ki dandanes razpravljajo o regulaciji učiteljskih plač, v poklicane in nepoklicane.
Tako torej!
Ako se včasih razni politiki dobrikajo učiteljem, ker jih potrebujejo za priganjače po deželi in jim zlate gradove obetajo, katerih jim dati niti ne mislijo, niti ne morejo, ako širokoustno v učiteljskih zborovanjih obljubujejo, da hočejo učiteljstvu dati vse, kar si samo želi, a jim ni mar, da bi le mazinec ganili v olajšanje učiteljskih potreb, potem so to poklicani ljudje.
Ako uredniki „Učit. Tovariša", kateri so si znali pridobiti boljših služb, vedno in vedno pišejo o mizeriji med ljudskim učiteljstvom, a dejansko radi ugrabijo slabše plačanemu ljudskemu učitelju še tisti postranski zaslužek, ki ga ima, potem so ti ljudje seveda poklicani, da govorč o regulaciji plač.
Ako zagovorniki učiteljskih koristi z neumno predrznostjo blatijo in zasmehujejo one faktorje, od katerih je odvisno izboljšanje našega gmotnega stanja, ako uganjajo politične otročarije, izpodkopujejo učiteljstvu med na-uarodom zaupanje in ugled, — potem so to poklicani ljudje.
Ako se pa ugleden politik resno poprime vprašanja o regulaciji učiteljskih plač, ako razmotriva načine in pota kako ob revnih razmerah naše dežele ugoditi vsaj najbolj perečim potrebam učiteljstva, če v tej zadevi objavi temeljito finančno študijo, ki zanima vse razumnike, če povzroči, da se po dolgi dobi zopet javnost pričenja baviti z nujnimi učiteljskimi zahtevami, potem je to po besedah učiteljskega lista nepoklican človek.
Menim, da tu ni treba kakega slovenskega Aristofana, ki bi s pekočo satiro ožigosal glumaško postopanje kolovodij liberalnega učiteljstva. Vsak človek zdrave pameti mora spoznati, da ... (nočem rabiti neke krepke, a trivialne prislovice) teptajo ti ljudje svojo lastno korist.
Kakšni pa so ti Šuktjetovi predlogi, da so izzvali tolik odpor v „gla-silu avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva" ? Podati hočemo tu kratek posnetek njegovih izvajanj.
Najprej je objavil gospod dvorni svetnik nekoliko Statistike, ki osvetljuje razmerje med staro in novo šolo glede stroškov in glede učnih uspehov. Ob njej pride do zaključka, da nova šola ne kaže tistih plodov, ki bi bili pričakovati. Med slovenskimi in hrvaškimi izseljenci je po izkazih severoameriške ljudovlade 33-7% analfabetov. Šuklje lojalno priznava, da krivda za ta neuspeh ne zadeva kranjskega učiteljstva, temuč pred vsem zavoženi šolski zakon, neprikladni zistem učiteljske vzgoje in končno „ne razsodno skoz-inskozi jalovo birokracijo, katera ima dandanes naše ljudsko šolstvo žalibog še o svojih krempljih".
Ta kritika je menda „Tovarišega“ urednika najbolj spravila pokoncu, kajti graje moderne šole liberalni naprednjak ne more prenesti, čeprav je podprta z dokazi. Menim pa, da je prav mnogo treznih in razsodnih učiteljev na Kranjskem, ki zelo občutijo pomanjkljivosti sedanje šole in ki bi vsled svoje vsakdanje bridke izkušnje zlasti zadnji stavek z obema rokama podpisali.
V	drugem članku se peča Šuklje z zahtevami učiteljstva glede izboljšanja plač, posebno z resolucijami sklenjenimi na učiteljskem shoda 8. aprila 1903. Takrat se je, kakor znano shod, izrekel načeloma, naj bodo učiteljske plače enake onim državnih uradnikov XI., X. in IX. činovnega razreda. Ker pa uveljavljenja te zahteve ni tako hitro pričakovati, zato je zahteval zvišanje petletnic, aktivitetno doklado po 200 K, znižanje službene dobe na petindvajset let, primernejšo razvrstitev plačilnih vrst, stanarino in opravilne doklade.
Prvi del relucije Šuklje a priori odklanja, ker se mu zdi neizvedljiv in meni, da tudi vseh drugih zahtev dežela ne bode mogla uresničiti.
S tem je pa gospod dvorni svetnik zopet hudo razdražil »Tovariševega" urednika, „češ, da brije norce iz naših prizadevanj in upravičenih, v zakonu vtemeljenih zahtev*. Potem se pa še škodoželjno roga „Slomškarjem“ pišoč: „Toda nekaj nas tolaži, njegova mogočna roka ne prijemlje za ušesa samo nas, ki se zbiramo okolu »Učit. Tovariša", temveč prijemlje za sladke tudi naše klerikalne tovariše, ki so bili z nami vred enih mislih in enakih zahtev na znanem impozantnem učiteljskem shodu v Ljubljani dne 8. aprila 1903 Kako ga zahvalijo za to junaški Slomškarji, nam ostane najbrže večna tajnost." — No, Slomškarji nimajo vzroka se Šukljeju kaj „zahvaljevati", ker se ne čutijo prizadete, in najmanj izprevidijo potrebo tako neumno po njem mahati, kakor je to storil „Učit. Tovariš". Slomškarji, kakor tudi vsi razsodni „Ne-slomškarji" dobro ved6, da izraža prvi del resolucije le nekak ideal, za katerim je stremiti, ki se pa more uresničiti le tedaj, če država prevzame pokritje stroškov, ker nobena dežela ne vzmore tako velikega bremena. Resolucija je torej izvedljiva le v slučaju izpremembe sedanjega šolskega zakona. Ia tudi predsedstvo učiteljskega shoda se je tega dobro zavedalo, zato je pa stavilo še dodaten predlog za sedaj, ki je bil tudi sprejet.
Resni politiki pa se bavijo navadno le z dejanjskimi razmerami in zato je razmotrival tudi poslanec Šuklje le to, kako je mogoče v sedanjem položaju, ko mora dežela nositi vse stroške za šolstvo, in kako je mogoče ob sedanjih slabih finančnih razmerah naše dežele izboljšati gmotno stanje učiteljstva. In če se je gospod dvorni svetnik letil tega težkega a nujnega vprašanja, potem menda ne zahteva interes učiteljstva, da ga kdo zaradi tega napada in zelo smešno je se nad njegovim izvajanjem zgražati, kakor to stori glumaški člankar v „Učit. Tovarišu".
Daljna razmotrivanja Šukljetova se pečajo z načinom, kako dvigniti deželne finance, da bi dežela Kranjska zadobila zmožnost učiteljske plače primerno zvišati brez cbčutne pomnožitve deželnih naklad. Med vire novih deželnih dohodkov, ki naj bi temu namenu služili, prišteva užitninski zakup.
8*
deželno naklado na zapuščine in dohodke deželne zavarovalnice. Tu se ne bodemo spuščali v posameznosti njegovih predlogov niti jih hočemo kritiko-vati. Pribiti hočemo le dejstvo, da nikdo izmed „poklicanih“ prijateljev učiteljstva še ni stopil s tako obsežnim in temeljitim programom glede izboljšanja gmotnega stanja učiteljstva pred svet, kot poslanec Šuklje. Temu mora pritrditi vsakdo, naj je že klerikalec ali pa liberalec. Le „Učit. Tovarišu" je strankarski fanatizem tako zmešal pamet, da fcfje samega sebe po čeljustih.
Slovenskemu učiteljstvu pa ob tej priliki stavimo naslednje vprašanje: Koliko časa bode še imelo prepričanje, da *Učit. Tovariš" zastopa njegovo korist? In kakšnih gmotnih uspehov pa pričakuje ob tej taktiki svojih kolovodij ?
Ljudska šola na Kranjskem.
(Piše Viktor Steska.)
(Dalje.)
Kropa. Učitelj Josip Depovšek je prosil dovoljenja, da bi odstopil od svoje službe. Okrožni urad je poslal prošnjo 5. okt. 1805. konzistoriju. Na Depoškovo mesto je prosil 28. aprila 1806. Jernej Stritar, ki je bil začasno nastavljen. Stritar se ljudem ni prikupil. Konzistorij je pisal 23 marca 1808. da bo službo razpisal. Na razpis sta se oglasila Josip Tomaževec in tudi Stritar, umevno je, da so službo podelili Tomaževcu (6. maja). Pa tudi ta ni bil mnogo boljši. Konzistorij ga 26. jan. 1810. svari, naj se spodbudno vede.
Ra d o lic a. Dekan Urban Krivec v Gorjah naznanja 26. julija 1804, da v njegovi dekaniji ni šol razen v Radolici in Begunjah, v Gradu (Bled) in Mlinem sta pa prenehali. Bastijančič, vikar v Radolici, je bil imenovan leta 1804. za šolskega vicedekana. O stanji šol na Bledu, v Begunjah in Radolici sporoča 28 julija 1805. Konzistorij mu 1. februvarja 1806. naroča, naj ga obvesti o prestali šoli v Kamni gorici. Poročilo 20. februvarja 1806. omenja težave, da bi se šola na novo obudila. — Učitelj Janez Erch je dopolnil 70. leto. — Vlada 9. oktobra 1807. naznanja, kaj je ukrenila glede šol v Bohinju in na Bledu ; 30. novembra pa sporoča, da je kameralna gospoda blejska vložila ugovor proti odredbi okrožnega urada, da bi se porabila cerkvena gotovina 2752 gld. 57*/« kr. za boljšo dotacijo dekliške šole in za
3.	učitelja v Radolici. Vlada se je že 26. avgusta 1807. izrazila, da sedaj ni ugoden čas za ustanovitev dekliške šole. Šola se je pa vendarle ustanovila. Konzistorij je imenoval 20. septembra 1808. vladi dve prosivki, Magdaleno Hirsch in Terezijo Gollmayer. Blejski župnik je poslal leta 1809. 6 gld. kot prostovoljen dar novoporočencev za šolo.
Begunje. Konzistorij naroča 1. decembra 1806. vicedekanu v Lescjh, naj opomni učitelja Primoža Rescha v Begunjah, da bodi trezen, priden in natančen, duhovnik naj pa vsak teden dvakrat katehizira. — Vlada naznanja
17.	aprila 1808, da šola plačuje 40 gold. najemnine Valentinu Gaspariniju Učitelj Primož Resch je umrl 15. maja 1808. Začasno je za njim poučeval
župnik. Za razpisano službo sta prosila Jernej Stritar in Frančišek Polak. Radolška grajščina je predlagala Polaka, ki pa še ni imel izkušnie. Nastavili so ga torej začasno s pogojem, da pride leta 1809, k skušnji. Že 18 febru-varja 1809. so ga pa odslovili in službo razpisali. Pravih prosilcev sicer ni bilo. Dekan je predlagal nekega Janeza Gogala. Jernej Stritar, kot izprašan učitelj in organist, je zopet prosil 28. junija 1810.; pa radoliška grajščina ga ni hotela predložiti. Naposled je prezentirala Janeza Gogala iz Ribnega. Dekret je dobil 15. septembra 1810.
Kranjska gora. Matija Skumavec, dekanijski upravitelj v Kranjski gori, sporoča 3. julija 1804, daje v Kranjski gori šola. Konzistorij mu naroča
4.	aprila 1806, naj sporoči, je li res kedaj bila šola na Jesenicah. Odgovoril je, da redne šole ni bilo in je tudi še sedaj nemogoča. Konzistorij naroča dekanu 30. septembra 1806, naj prepove učitelju Antonu Hribarju gostilno in ga opomni, da bodi vesten in njegovo življenje izpodbudno. Hribar je v Ljubljani osebno obljubil poboljšanje, pa te obljube ni izpolnil do jeseni. Leta 1807. je prosil, naj se mu pusti gostilna. Isto leto je bila konkurenčna obravnava za šolsko poslopje. Konzistorij naroča 5. decembra 1807., naj se vsaj v gornjem oddelku poučuje poleg slovenščine tudi nemščina. Glede učitelja se je določilo 1. februvarja 1808, da ga ne bodo naznanili višji oblasti radi gostilne, dokler njegovi ljudje točijo v drugi hiši, in se njegov sin ne usposobi za učitelja. Hribar se pa vendar ni zmenil za to določilo, ampak še dalje točil tudi v šoli.
Šmarje (dekanija) Dekan Kajetan baron Gallenfels sporoča 10. junija
1804,	da ni druge šole v njegovi dekaniji razun v Šmarji, pa tudi ta je slaba, ker je učitelj	Matej	Kračman malomaren. — Ign. Poljanec, dekan na
Krki, piše 19. junija	1804.,	da je šola v Žužemberku prav dobra, a	na	Krki
je propala, pa jo bo skušal dvigniti. — Tomaž Perše, dekan v Šsnt Vidu pri Zatični, piše 22.	junija	1804, da sta od nekdaj ustanovljeni šoli	pri	Šent
Vidu in v Višnji gori še vedno delavni. Žal, da v svojih poročilih	ne	loči
jasno Zatične od Sent. Vida. Šola v Zatični je 11. aprila prenehala, ker je zmanjkalo dohodkov za učitelja in je bila še najemnina na dolgu. Višnjanski župnik Jakob Križaj sporoča 13. oktobra 189., da je v Zatični šola vsled požara nemogoča: 22. oktobra 1807. pa piše, da se odpove svoji potnini v korist šolskim premijam. Konzistorij mu je odgovoril, naj potnino sam za darove porabi. Isti župnik naznanja, da je začasni učitelj Ignacij Mayer odšel iz Višnje gore na Štajersko ; namestuje ga kaplan Josip Darovec.
Na Krki se je nova šola dozidavala leta 1809. Konzistorij je odgovoril
23.	januvarija 1809. vladi, da je v šolskem kodeksu neopravičen predlog šmarijskega dekana, naj bi se v Šmariji ustanovila dekliška šola.
Gašper Polc, vikar na Primskovem, naznanja, da poučuje tamošnji orglavec Janez Zadražnik 12 otrok, naj se torej ustanovi šola.
Šmarijski dekan sporoča 4. avgusta 1810., da sta letos slabi šoli v Šmarji in na Krki vsled zanikernosti učiteljev, v Šint Vidu je šola pogorela le v Višnji gori je reden pouk.
Šmarije. Matej Kračman, učitelj, pošilja 30. septembra 1805. program. Dekan sporoča, da je pouk slab (14. aprila 1806.) in (11. decembra 1806.) da je še le šest otrok v šoli. Vlada se čudi (28. februvarja 1807). da deklice ne hodijo v šolo. Dekan predlaga dekliško šolo, katero pa vlada 28. janu-varija 1809. odbije.
Višnja gora. Jernej Stritar prosi za učiteljsko mesto. Konzistorij piše 28. oktobra 1805., da predlagani Ignacij Mayer nima spričevala iz pedagogike; boljši bi bil učitelj Janez Cvek. Vlada naroča 25. aprila 1806, naj Ignacij Mayer naredi izkušnjo, sicer naj se misli na prosivca Končnika. Mayer je službo dobil. Konrad Bartalotti, baron Višnjanski, prosi 5. marca 1807. za orglarsko in učiteljsko službo. Odgovorili so mu, naj se skaže s potrebnimi listinami. Ker je Mayer leta 1807. odšel na btajersko, je bil 14. novembra 1807. predlagan Josip Hirschberger, ki je pa že v juliju. 1808. umrl. Za njim je bil prezentiran 29. avgusta 1808. Pavel Knobel.
Krka. Vlada predlaga prošnjo Andreja Petelina, da bi se mu potrdil dekret (28. septembra 1808.). Konzistorij opozarja, da se gre za novo na-meščenje ne za potrjenje. Petelin je bil 8. novembra predlagan. Konzistorij prosi 31. marca 1809, naj Petelina oproste deželne brambe. — Vlada piše leta 1807, naj okrožni urad poskrbi za zidanje šole, ker je zaklad za učiteljsko plačo preskrbljen; gosposka v Zatičini bo že prispevala svoj delež. Leta 1809. 25. februvarija pa pošilja vlada tiskano poročilo o hvalevrednem sodelovanju pri zidavi nove šole.
Litija (dekanija). Dekan naznanja 25. junija 1804, da je šola le v Šmartnem. — Dekan v Svibnem sporoča istega dne, da je šola v Radečah, v Svibnem je pa že jenjala
Šmartno. Okrožni urad (27. marca 1805.) podpira pritožbo okrajne gosposke v Slatini proti učitelju Josipu Cveku, ker zanemarja svoje dolžnosti in pretepa učence, ter predlaga, naj ga odpustd iz službe. Cvek je pa
24.	julija sam resigniral in odšel. Na njegovo mesto sta prosila Henrik Mayer, učitelji v Višnji gori, in Josip Tomaževec (julij 1805). Mayer je službo dobil. — Doslej je bila šola v najeti hiši, zato je vlada naročila 28. februvarija 1807., naj se kmalu sezida novo šolsko poslopje. — Leta 1808. sta bila v Šmartnem dva razreda.
Radeče. Dekan v Svibnem Leopold Suroler sporoča 1. junija 1806., da učitelj Josip Glaser odriva izkušnjo in je naposled cel6 zapustil šolo. Vlada je nakazala grajščini 16 gld. za kurivo v letih 1803 -1816 vlada naznanja
2.	marca 1808., da morajo prispevati za kurjavo 12 gld.: verski zaklad eno tretjino, drugi tretjini pa zemeljska gosposka in tlačani.
Trebnje (dekanija) Dekan naznanja 1. 1804, da v njegovi dekaniji ni nobene šole. — Dekan v Šent Rupertu Frančišek Gabrič pošilja sporočila o koncu 1. 1805. in spričevala Matija Tomšiča s prošnjo, naj bi tega nastavili za učitelja v Mokronogu. Šolsko poslopje v Šent Rupertu je bilo slabo leta 1807. V Mokronogu je bil star učitelj in organist Matej Močilar, zato so mislili Tomšiča poslati za pomočnika. Leta 1808 sta bila res dva razreda v Mokronogu. — Dekan Miha Mušič v Trebnjem prosi 14. febru-
varija 1809., naj se narednik pri brambovcih Ignacij Močilar oprosti vojaščine, da bo mogel biti za pomočnika. — 23. novembra 1809. je umrl stari učitelj Matej Močilar, oče Ignacija Močilarja. Ignacij Močilar je bil 21, februvarja začasno nastavljen s pogojem, da bo stalen, ko naredi izkušnjo.
Žužemperk. Učitelj je imel pšenično bero; ker je leta 1807. ni dobil, je posredoval okrožni urad v Novem mestu.
Raka (dekanija). Dekan v Škocijanu naznanja 26. junija 1804., da ondi ni bilo nikoli trivialke. Dekan iz Rake pa sporoča, da sta šoli na Krškem in v Kostanjevici.
Šent Jernej. Konzistorij naroča 1. decembra 1807. dekanu v Škocijanu, naj stavi predlog za novo šolo. Kapitelj ljubljanski predlaga 4. marca 1808. Janeza Cveka za učitelja, cerkvenca in orglavca, ker je umrl prejšnji cerkvenec Skaria, ki je bil ovira šoli. — Za novo šolsko poslopje so naložili kapitelju prispevek 602 gld 56s/t kr. v treh letnih rokih (18. januvarija 1809.). Med zidanjem je bila šola v zasebni hiši. Cvek se je slabo vedel. Na pritožbo je bil odstavljen 15. marca 1810. Na razpis so se oglasili Andrej Kančnik, Josip Glatier, Jernej Stritar. Kapitelj je prezentiral 6. maja 1810. Andreja Kančnika.
Krško. P. Bernard Hlupper kapucin in učitelj, je umrl 6. marca 1806. Po skrbi dekana Hohemvarta je bila šola dovršena leta 1807. Učitelj je dobival 30 gld. iz normalnošolskega zaklada. Raški dekan Wartol predlaga za učitelja (20. aprila 1808) Frančiška Malenška, ki obiskuje pedagogiko v Ljubljani.
Kostanjevica. Raški dekan pošilja 9. novembra 1805. vabilo k izkušnji. Vlada piše 28. februvarija 1807., da je v kostanjeviški šoli le osem otrok, čeprav je učitelj sposoben mož. Šola se zida in ljudem naj se pove, da se jim bo sicer učitelj vzel, in dotacija 50 gld. ustavila. — Dekan prosi
18.	aprila 1807 za stalnega učitelja. Odgovor se je glasil, da naj donese pedagogijsko spričevalo in 27. februvarija je učitelj dobil celo priziv, naj pride k izkušnji. Gradišnik je prosil, naj se mu izkušnja spregleda. Odgovorili so mu, da to ni mogoče (29. aprila 1808 ).
Novo mesto (dekanija). Ravnatelj nemške glavne šole kanonik Mihael Hoffmann pošilja šolsko izvestje (17. aprila 1805.) in poroča o slabem stanju tamošnjih učiteljev. Isti naznanja, da hoče konec leta 1806. odstopiti in oditi iz Novega mesta.
Vlada pričakuje (5. junija 1807.) predloga, da se nastavi Janez Kosičnik, bogoslovec 4. leta, za učitelja v 4. razredu; 23. oktobra pa že naznanja, da je Kosičnik potrjen in da mu je plača (300 gold.) nakazana.
Okrajni nadzornik kanonik Mihael Hoffmann poroča o šolskoobveznih otrocih (15. decembra 1807.). Vlada zahteva 9. novembra 1808. spričevala P. Vincencija Profila; ravnatelja P. Lenarta Kossarja pa opozarja, naj se ravna po instrukciji glede opominjevanja učiteljev. Vlada naroča 30. novembra
1808.,' naj cesarska blagajna izplača za šolske potrebščine dveh v Novem mestu nastavljenih glavnih učiteljev P. Profila in Ellersiga.
Dekliška šola v Novem mestu Konzistorij prosi (25. aprila 1805) okrožni urad za pojasnilo glede dekliške šole, ki se bo ustanovila. Okrožni urad je stavil svoje predloge, ki so se poslali vladi. Okrožni urad je predlagal za učiteljco gospo Konstincijo Schrott (1807.). Vlada je naročila 29. julija 1807., naj se služba industrijske učiteljice razpišeš 130 gld. plače. Za to mesto jejiprosila Amalija Rosenfeld, ki jo je vlada predložila 26 septembra
1807.	na Dunaj. Tu pa še 3. januvarija 1809. ni bila prošnja rešena, pač pa se je oglasila nova prosilka vdova Marijana Kurter.
M etl i ka (dekanija). Metliški prošt Tosip Trenk naznanja 26 junija
1806., da so v okraju tri šole: v Metliki, Semiču in Črnomlju. Okrožni urad naznanja 13. marca 1805., da je bil vsled ukaza deželne vlade odpuščen učitelj Valentin Vončina in da je bil 27. oktobra 1804. nastavljen izprašan organist Fortunat Kuntara z zaslužkom iz mestne blagajne. Magistrat je že najel sobo in poskrbel za kurjavo, šola se še ni pričela. Prošt naznanja 15. aprila 1806., da v njegovem okraju ni bilo šole po zimi, pač pa se bo pričela 1. novembra 1806; a že 8. aprila 1807. sporoča, da se šola v Metliki in Črnomlju ni pričela v zimskem tečaju, 17. septembra 1807. pa opozarja, da se morajo šole v Metliki Črnomlju in v Semiču na novo zidati.
V	Semiču je bil za orglavca in učitelja Janez Pibernik. Ker je bil za šolo nesposoben, so mu leta 1807. službo odpovedali. Leta 1808 sta za to mesto prosila Fortunat Kuntara in Sebastijan Skubec. Kuntara je bil potrjen.
Prošt piše 4 septembra 1808., da bo poslanih mu 30 gld. razdelil v Metliki in Črnomlju za šolsko darila; v Semiču pa bo kupil črno tablo, ker vsega primanjkuje.
Kočevje (dekanija). Kapelan Martin Rankel se je ponudil prostovoljno za kateheta (18. oktobra 1806.). Dekan Frančišek Fayenz sporoča 14. oktobra 1805., da je v njegovi dekaniji samo ena šola, ker drugje ni zaloge za učitelja. Vlada je naročila leta 1807., naj se šola razširi, ubožnim otrokom naj se šolske knjige precej razdelč, prav tako pisalne potrebščine, premije pa le, če je zato kaka zaloga. — Konzistorij je 24. apr da 1807. pohvalil Martina Rankela, učitelja Antona Krombholza in vprašal, če je potreben šolski pomočnik. Dekan je odgovoril 20. maja 1807., da bi mogla cerkev pomočniku dajati 130 gld. na leto. — Bivši učitelj na Travi (Ober-grass) Matej Gruber je prosil leta 1807. nagrade za opravljeno delo. — Vlada je zahtevala leta 1807. šolo tudi v Polomu (Ebental.), pa je vsled ovir odjenjala. Za službo šolskega pomočnika v Kočevju je prosil Ivan Leeber. Prošnjo je poslal konzistorij dekanu kot patronu 26. aprila 1808.
Ribnica (dekanija). Jurij Pfeifer, dekanijski upravitelj naznanja 10. julija
1804., da sta šoli v Ribnici in v Loškem potoku, v Sodražici je pa prenehala. Vlada je dovolila 14. julija 1805, da se nastavi Ivan Klinar za šolskega pomočnika v Ribnici, župna cerkev mu dajaj po 20 gld., Nova Štifta pa po 50 gld. na leto. Vlada piše leta 1807., da je šola v Ribnici dobro oskrbljena ker pa še ni posebnega šolskega poslopja, naj se oskrbi; v Sodražici naj se učiteljevo stanovanje razširi; šolskih otrok je 127. Na konzistorijevo
zahtevo je sporočil 27. julija 1807. dekan Bonaventura Humi o ovirah, ki se stavijo redni šoli v Sodražici, dalje o šolskem poslopju, o učiteljskih dohodkih in o lastnostih učitelja Janeza Povčič. — V Loškem potoku so bili leta 1807. dohodki zadostni, poslopje dobro, otrok 165, učitelj srednje vrste in je dobival iz zaklada 11 gld. 4 kr. Vlada naznanja 25. avgusta
1807.,	da je okrožni urad določil, da se v Ribnici najameta dve sobi in potem sezida novo šolsko poslopje. Dekan je v januvariju 1809. prosil za ustanovitev 3. razreda. Vlada se temu predlogu ni protivila (28. jan. 1809.), zahtevala pa je naj se učitelju 3. razreda začasno izplača 300 gold. iz konzistorijal-nega fonda in naj se predlaga sposobna oseba. — Dekan Humi je 29. oktobra 1808 sporočil o stanju šol v Ribnici, Loškem potoku, Dobrepoljah in v Laščah ; pohvalil je kateheta Stareta in Wrussa, učitelja Wenzela in Richterja in šolskega pomočnika Kliborja.
Lašče. Konzistorij opominja	2. dec.	1806, učitelja Frančiška Gelse k
večji	pridnosti. Prišel pa	je ta učitelj v	preiskavo in je sam resigniral o
sv. Juriju 1808. Vladno poročilo iz 1. 1807. pa pravi, da je šola v dobrem stanu in učitelj dobro plačan. Patron grof Auersperg je predlagal 4. aprila
1808.	za učitelja Jakoba Mikoliča z Iga. Vlada je ustavila s 24. aprilom 1808 plačo 87 gld. 7l/4kr. Gelseju in jo nakazala Mikoliču.
Dobrepolje. Konzistorij naznanja 1. marca 1806. vladi, da se je odpovedal učitelj Andrej Kančnik. Šolske razmere je osebno preiskoval 9. aprila 1806 konz. referent v šolskih poslih kanonik Jos. Walland. Namerjali so zidati novo šolo in zanjo porabiti tudi Werneggov beneficij. Vladaje 19. septembra 1806. odgovorila, da se vjema s konzistorialnim predlogom, župnija pa naj se izjavi, kaj bi še prispevala za 3. duhovnika, ker sicer ugasne beneficij. Vlada naznanja 24. julija 1808., da so stroški za šolo proračunjeni na 2512 gld. 49'/* kr. poravnali se bodo tako, da bo dal deželni knez za obrtnike 794 gld. 49'/, kr., zemljiška gosposka gradiva za 1151 gld. 37’/2 kr. in občina za vožnjo in tlako 566 gld. 22'/t kr. Za učitelja je potrdil konzistorij 21. sept. 1808. Mat. Tomšiča.
Vrhnika (dekanija).	Župnik	Andrej	Tomazin naznanja 20. okt 1805.,
da	je	bila na Vrhniki šola	pred 15.	leti, pa	je morala prenehati, ker je manj-
kalo šolskega poslopja in učiteljske plače; hkrati pošilja šolsko tabelo za Idrijo. Konzistorij mu naroča 11. febr. 1806., naj po novem načrtu preustroji šolo v Idriji. — Vlada naznanja 3. avg. 1807., da je inžener Lenart Jenčič 13. jul preiskal prostor za vrhniško šolo. — Okrožni urad v Postojni vprašuje 29. jan. 1808., kako naj se odloči, ker škofijstvo kot patron zahteva najem od komisije izvoljene sobe v Smukovi hiši, gosposka logaška in šolski nadzornik pa želita mežnijo za šolo. Konzistorij je odgovoril 17. febr. 1808, da ne pusti šole v mežniji, pač pa odobrava (8. jun.) predlog, da se mežnija poviša za eno nadstropje in bo tako šola obsegala prostor za 100 otrok. — Škofijstvo je kot patron prispevalo za šolo 397 gld. 123/t kr.
Ddkan vrhniški Tomazin poroča 16. dec. 1808, o šolskoobveznih otrocih v Logatcu, češ, da potrebujejo lastne šole.
*
fe.'.
Idrija. Okrožni urad Postojna pošilja poročilo o šoli v Idriji in na Blokah (20. febr. 1805). Rudniški urad v Idriji naznanja, da bodo izkušnje zimskega tečaja 8. in 9. aprila 1805., letnega pa 27. in 28. avgusta Konzistorij je pa odgovoril 20. avgusta, da se morajo počitnice pričeti šele 21. septembra in da trajajo do vseh svetih. Šolski vodja se je zato opravičeval v svoji vlogi
5.	septembra. L. 1806. je bila izkušnja 31. marca. Naznanjene so bile tudi ovire vsled francoskega vpada. — Rudniški urad priporoča 6. nov. 1806. prošnjo ravnateljevo, naj se po novem šolskem načrtu latinščina umakne iz
3.	razreda, verouk uči v vseh latinskih šolah, Lichtenthurnov beneficij naj se pa spoji s katehetsko službo. Župnik Ludovik baron Rauber se je temu predlogu upiral; patron in vlada sta pa bila zadovoljna (20. jul. 1807). —Konzistorij naroča 20. aprila 1807. vrhniškemu dekanu izjavo in preiskavo, da se upelje v Idriji štirirazrednica in dekliška šola; vlada pa naznanja 15. aprila
1809.,	zakaj dvorna komisija ni dovolila 4. razreda pač pa dekliško šolo. ‘) C i r k n i c a (dekanija). Župnik in vicedekan Bon Humel poroča 27. okt.
1805.	o šolah v Ložu in na Blokah. Konzistorij je pohvalil njegovo sporočilo in mu naročil, naj se izjavi še o šolah v Cirknici in Planini. Humi pošilja 15. aprila 1807. izkušenjske izpiske o šolah v Cirknici, Ložu in na Blokah. Vlada naznanja 22. febr. 1809, da je postonjski okrožni inženčr Lovro Nord napravil načrt za šolo v Ložu in na Blokah.
Stari trg pri Ložu. Humi pošilja 8 maja 1806. izkaz o zimskem tečaju. Vlada predlaga 9. maja 1806., naj bi se porabil beneficij sv. Petra za šolo. Pavel Knobel je odpovedal službo s sv. Jurijem 1807. Za službo se je oglasilo devet prosivcev. Dobil jo je Gašper Zusner iz Loke. Temu je ugovarjala občina, ker ni bil vešč orglanja. Zusnerju se je naročilo, naj se iz-vežba v orgljanju, začasno pa naj vzdržuje namestnika za orglanje na svoje stroške. Vlada prosi 17. julija 1807. izjave za ustanovitev šole v mestu Ložu* o kakovosti beneficija sv. Petra in o imovini romarske cerkve sv. Križa. — Gašper Zusner vprašuje, ne bi se li smela opustiti vsakdanja sv. maša, ker je silen mraz (16. dec. 1807.) Zusner ni rad opravljal cerkvenčevih poslov. Dekan je želel nastaviti pomočnika, pa se je dal pregovoriti.
Vlada naznanja 1. marca leta 1809. proračun za novo šolsko poslopje (2984 gld. 51 >/, krO
C i r k n i c a. Župnik Humi sporoča 14. nov. 1806. o lastnostih učitelja Antona Čopiča in 15. aprila 1807. predlaga premeščenje. L. 1808. je bila konkurenčna obravnava za šolsko stavbo. L. 1810. 26. aprila je dobil učiteljsko službo Jernej Nosan.	(Dalje.)
') V Idriji so izhajala tedaj tudi šolska izvestja. Kakor pišejo Mittheilungen d. hist. Ver. f. Krain, 1858, 51, hrani Rudoltinum nekaj takih poročil n. pr. „Nomina Juvenum in hoc c. r. Instituto Idriae 1., 2., 3. Grammatices Scholae etc. za 1. in 2. polletje 1808 in nemško, za 1. in 2. polletje 1808: Classifieation der Schiller und SchUlerinnen derk k. Muster-Haupt-schule. Poročilo latinske šole ima naslov: Iuventus gymnasialis Instituti Idriensis e moribus et progressu in Literis censa exeunte duno scholastico 1808. V prvi šoli je bilo 34 dijakov.
mt
Geometrično oblikoslovje v ljudski šoli.
Po novem šolskem zakonu se zahteva poleg računstva tudi geometrično oblikoslovje Ta dva f redmeta sta združena, in učni načrt določa, da se skupno poučujeta.
Dasi sta oba glavna predmeta, vendar v obče geometričnemu oblikoslovju na naših šolah obrača učiteljstvo premalo pozornosti; to pa po mojem mnenju iz dveh vzrokov. Prvič, se temu predmetu ne pripisuje Bog ve kako velik pomen za življenje, zlasti zaradi tega ne, ker ni samostojen predmet, ampak je le nekak privesek računstva, katerega korist za praktično življenje uvidi vsak, tudi najprostejši človek. Drugič pa se z geometričnim oblikoslovjem na ljudski šoli zato bolj površno ravna, ker so učitelji v metodi tega pouka še vse premalo poučeni. V kratki dobi, v kateri se ima na učiteljišču z učiteljskimi pripravniki obdelati toliko in toliko raznovrstne tvarine, se ne more pri vsakem predmetu dovolj ozirati tudi na njega metodiko. To, kar se podaje, je le nekaka podlaga, a slaba, nepopolna, in ako se učitelj pozneje sam ne izpopolnjuje, zaostane; posledica temu pa je, da v šoli ne more doseči tega, kar bi rad in kar bi moral s šolsko mladino doseči.
Pri tem bi mimogrede omenil samo to: učna leta za bodoče učitelje se naj podaljšajo, zahteva naj se temeljita naobrazba, temu primerno pa se naj uravnajo tudi učiteljske plače, da se bodo mladi ljudje z veseljem poprijemali dela ter se lažje posvetili edino le svojemu poklicu.
Ozrimo se najprej na učno snov, ki jo je treba pri geometričnem oblikoslovju obdelati.
Da si bodemo učno snov prav omejili, je treba, da si ogledamo učni načrt, oziroma predočimo smoter tega pouka. Ta se glasi: usposobljenje otrok, da prav umejo geometrične oblike, da poznajo najvažnejša geometrična telesa in njih meje; da so izurjeni v izdelovanju praktičnih računskih nalog o površninah in telesninah.
Da so učni načrti v obče le nekak kažipot, nekak ideal, kateremu se nam je bližati, je znano. Niti dva zavoda, in bodisi, da so razmere na obeh na videz še tako slične, ne dosežeta v enem in istem predmetu enakih uspehov. Kdor šolstvo le količkaj pozna, ta ve, da je treba na vsaki šoli učni načrt krajevnim in drugim razmeram dotičnega šolskega okoliša prilagoditi.
O snovi se najlažje zedinijo krajne in lokalne učiteljske konference. Glede geom. oblikoslovja naj imajo pred očmi posebno praktično stran ter naj izberč le to, kar ima za dejansko življenje v resnici vrednost. Bodoči rokodelec, bodisi mizar, tesar ali sodar, istotako tudi kmetovalec naj najde v geom. pouku gradivo, ki mu bode v poznejšem življenju v korist. Kehr pravi o tem: „Will der Maurei den kubischen Inhalt einer Mauer und daraus die Quantiiat der dazu erforderlichen Baumaterialien berechnen, — will der Bottner oder Klempner bestimmen, wie grofi die zu fertigende Gefiifie werden sollen, damit sie eine bestimmte Quantitiit Fliifiigkeit fassen etc. — so sind ihnen, wie allen Handwerkern, welche in Holz, Stein, Metali etc. arbeiten, geometrische Kenntnisse unentbehrlich. Aber nicht allein dem Handwerker,
auch dem Landmanne mufi es wiinschenswert sein, die Kenntnis der mathe-matischen Elemente zu besitzen. Der strebsame Landwirt empfiodet den Mangel solcher Kenntnisse sehr schmerzlich, wenn er nicht imstande ist, die Grofie eines Ackerstiickes, einer Wiese, eines urbar zu machenden Platzes und daraus den Ertrag und den Wert desselben zu bestimmen “
Gledd izbere snovi je treba tudi upoštevati načelo: Boljše manj gradiva, a tisto temeljito in vsestransko obdelati!
Da bode geometrični pouk imel zaželjeni uspeh, treba postopati povsem pravilno, po natanko določenih metodičnih načelih. Zlasti se je ozirati na dejstvo, da brez naziranja ni spoznanja, in da mora zato tudi ta pouk izhajati iz nazora ter se vedno in vedno zopet k njemu vračati. Ako bi hotel učitelj otroku geometrična pravila le potom spomina mehanično v glavo vbijati, tedaj bi v tem predmetu pač ničesar ne dosegel. Otroci morajo s primerjanjem, merjenjem pravilo sami najti — in še le pozneje je na mestu dokaz in deter-minacija, t. j. določba pogojev, pod katerimi je stavek resničen. Ves pouk geometričnega oblikoslovja bodi izpraševalno razvijajoč, v zvezi z nazorom in vajo.
Kar se tiče nazoril v geometričnem pouku, gre pomniti, da naj bodo ista preprosta in tako urejena, da jih je mcgoče izpreminjati ter tako otrokom na izpremembah nazoril neposredno kazati nauke, katere tolmačimo. Kot na-zorila rabijo se za ploskve modeli iz pape ali lepenke, katere si lahko učitelj sam naredi.
Za merjenje ploskev se rabijo v slučaju pomanjkanja merilnih lat navadne palice, katere prinesti otroci sami v šolo, nadalje na planem, ako ni merilnega traka, navadni konopec.
Za računanje vsebine teles naj naredi mizar po učiteljevem navodilu lesene modele iz mehkega lesa; mero za te najde v vsakem metodičnem navodilu, ki govori o geometriji v ljudski šoli (n. pr. Močnik, Panhofer itd.)
Da so za utrjevanje naučenega in za ohranjevanje priučene snovi naloge iz praktičnega življenja neobhodno potrebne, o tem pač ni vredno, da bi še obširno govoril. Istotako je samo ob sebi umevno, da je treba prej mnogo vaje in mnogo pomoči učiteljeve, predno morejo otroci samostojno kako nalogo iz življenja rešiti.
Kar se tiče nalog, imajo v geometričnem oblikoslovju one največjo vrednost, katere se izvršijo povodom majhnih izletov v bližnji okolici. Učni načrt odločno zahteva merjenje s trakom in palicami ter izračunanje raznih ploskev pod milim nebom ter spravljanje istih v manjševalni meri na papir. Učitelj torej naj ne opusti prilike, tudi na to stran ustreči zahtevam učnega načrta.
Tudi pri prostoročnem risanju se dd geometrična snov izkoristiti. Pri vseh risarskih slikah se ponuja učitelju prilika, da opozarja otroke na razne črte, kote, podobe itd. Na tak način se ne vzbuja in ne goji samo estetično čuvstvo, marveč se pospešuje tudi praktična stran risarskega pouka.
Ratislav.
Slovstvo.
Zgodovina svete katoliške cerkve sa srednje šole. Spisal Anton Kržič. Natisnila in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. Cena vezani knjigi l K 80 vin. —
O	tej novi učni knjigi smo že kratko poročali. Knjiga je dobila potrjenje knezoškofij-skega ordinariata in naučnega ministerstva. Zato ji je sedaj odprta pot v naše srednje šole, in le želimo, da se ondi kmalu vdomači in izpolni vrzel, katero so morali doslej bridko občutiti vsi veroučitelji na učiteljiščih, gimnazijah in drugih sličnih zavodih.
Baviti pa se hočemo tu s Kržičevo zgodovino še nekoliko natančneje, ker žel mo, da se v prihodnjem natisu izpopolni in odstranijo hibe, ki smo jih opazili.
Zgodovinska snov, katero knjiga podaja, je v obče primerna znanstvenemu obzorju dijakov na srednjih šolah ali učiteljiščih. Razporedba dobe in poglavja je primerna in pregledna. Tudi obdelovanje snovi v posameznih poglavjih je deloma prav vzgledno. Tako so n. pr. dobro obdelani g 43. Martin Luter“ § 46. „Posledice reformacij” (janze-nizem, galikanizem, febronianizem, jožetini-zem, novodobno brezverstvo), kjer drobno-tiskani odstavek v začetku poglavja dobro tolmači razne pojave, g 32. „Odcepljenje grške cerkve od rimske' in še nekateri drugi. Vendar se kaže prav glede izbrane zgodovinske snovi v knjigi neka pomanjkljivost. Na nekatere zelo važne zgodovinske dogodke v srednjem veku se je pisatelj premalo oziral. Boj za investi-turo omenja sicer pod zaglavjem „škofje in nižja duhovščina11, a dolgotrajnega boja med Staufovci in papeštvom sc dotakne le mimo grede, velikega Inocenca III. pa celo popolnoma prezre, prav tako velike cerkvene zbore 14. in ] 5. stoletja. In vendar so ti dogodki najznačilnejši za zgodovino poznega srednjega veka, brez katerih si nihče ne more ustvariti prave podobe tedanjega časa. Zato ne gre jih prezreti ali mimogrede omenili, temuč obdelati jih je treba v posebnih poglavjih. V učni knjigi je to tembolj potrebno, ker se prav ti dogodki obširno obravnavajo v svetni zgodovini večkrat v proticerkvenem zmislu. Zato je treba napačnim in zmedenim pojmom nasproti postaviti nepobitno resnico. Brez škode bi smel marsikateri paragraf izostati ali se okrajšati, da bi se mesto njih vpletla poglavja: „Boj
za investituro“, „Inocencij III.“ „Razpor med papeštvom in Štaufovci" i. t. d. — Knjiga bi s tem mnogo pridobila.
Kar se tiče posameznosti, se opaža povsod marljivost in vestnost pisateljeva, ki se je trudil dogodke posneti po zanesljivih zgodovinskih virih. In vobče tudi ni opaziti velikih hib. Nekatere pomanjkljivosti pa naj tu navedemo !
Ločiti je treba, kaj je neovrgljiva zgodovinska resnica in kaj pobožno sporočilo ali legenda. Le poslednja sporoča, da je sv. Marko posvetil za Oglej škofa Hermagora (str. 5.\ zgodovinskih dokazov zato nimamo. — O Aleksandru Severu beremo, da „za njegove vlade se prvikrat v cerkveni zgodovini omenja cerkev kot zbirališče vernikov, proti krščanskemu svetišču je ugovarjal neki krčmar, a cesarje ugodil kristjanom". (Str. 17.18.). Ta stavek je precej pomanjkljiv in deloma neresničen. Zbirališče vernikov se omenja že dosti preje (Plinij), a iz tožbe zadruge krčmarjev zoper kristjane je razvideti, daje bila cerkev tedaj že od države priznana korporacija ali družba, ki je imela svojo posest. — Sever, eden izmed šesterih vladarjev rimske države po Dioklecijanovi odpovedi, ni bil cesar na vzhodu (str. 22. 23.) temuč v Italiji, torej v zahodnem delu rimskega cesarstva. — Cerkveni očetje, ki jih pisatelj obširneje obravnava, so prav primerno odbrani, omenili bi le, da se apologetom ne prištevata sv. Ciprijan in sv. Gregor „čudežnik“ istran 31.) pač pa drugi: Aristid, Tatian, Athenagoras, Minutius Felix i. t. d. Zelo umesten je kratek popis katakomb (str. 36, 37.', a brez škode bi se smela opustiti izvajanja na str. 33. »Življenje prvih kristjanov11. Preveč je tu splošnega, kar velja za pobožne kristjane vseh vekov, a premalo značilnih potez iz prve dobe. — Razdelitve katehumenata v tri razrede (str. 401 novejši zgodovinarji več ne priznavajo. Razločujejo le kateheze za tiste, ki so se pripravljali na sv. krst (o veroizpovedi) in za novo-krščence (disciplina arcani). — Več trditev je najti v knjigi, ki jih jc pisatelj povzel iz starejših zgodovinskih del, a jim je novejše kritično zgodopisje popolnoma izpodmeknilo tla. Sem je prištevati, da jc „sv. Rupert mnogo (Slovencev) izpreobrnil in krstil, postavil več cerkev in samostanov (katere?) in jim zapustil
več mašnikov, ki naj bi nadaljevali njegovo delo" (str. 61.) Legenda o apostolstvu svetega Ruperta je nastala še le pozno v srednjem veku, sodobni zgodovinski viri s tem nič ne vedo (cf. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku stran 239.) Tudi slovanski apostol sv. Metod ni oznanoval evangelija Bol-garom (str. 105, 106.) Sveta brata sta šla leta 863- iz Carigrada naravnost v Moravo, med Bolgari so delovali šele njuni učenci. Pripovedka o pretresljivi sliki sodnjega dneva, vsled katere se je baje izpreobrnil bolgarski knez Boris (str. 106) se nanaša (če je sploh kaj resnice na njej) na nekega drugega meniha Metoda. Nerazumljiv je stavek v istem poglavju str. 106: „Ker so bili naši predniki, korotanski Slovenci, v tesni zvezi s panonskimi, smo torej tudi mi, vsaj posredno, deležni blagodara svetega Metoda. Pa saj je bila Emona, ki je stala blizu tam, kjer je zdaj Ljubljana že v Panoniji * Najprej je opomniti, da rimska Emona za časa slovanskih apostolov že davno ni več stala (razrušena okoli 1 452.) in drugič, dokler je stala, se ni prištevala nikdar Panoniji, temuč Italiji oziroma provinciji Istriji in Veneciji
—	Zelo vkoreninjena je po raznih zgodovinskih in nabožnih knjigah trditev, daje sv Dominik vpeljal in razširjal sv. rožni venec (str. 145). Isto je še \edno čuti raz naših prižnic. In vendar se bodemo morali sprijazniti z mislijo, da sv Dominik z rožnim vencem ni imel prav nič opraviti, ni ga vpeljal tn ni ga razširjal, (cf. članek „Kato-lische Kirchenzeitung' meseca maja ali junija t. 1). Tudi praznik sv. Kešnjega Telesa se ni pričel najprej v Liitichu (1246), kakor meni pisatelj str 146.. temuč se je že praznoval najmanj petdeset let preje slovesno s procesijo v akvilejski škofiji in tudi ponekod drugod. — Mesto precej ok< rne definicije o inkviziciji (str. 126) bi si želeli drugo Inkvizicija ni »potrebna čuječnost sv. cerkve, da se vedno čiste ohranijo resnice sv. vere“, temuč v zgodovinskem pomenu je inkvizicja cerkvena naprava ali sodnija, ki temelji v dolžnosti sv. cerkve verske rcsnice čiste ohraniti. Sicer sta pomen in zgodovina inkvizicije dobro pojasnjena, le to bi imeli ugovarjati, da papež Gregorij IX. ni poveril inkvizicije dominikancem leta 1248. (str. 126) temuč že 1233. — Cerkvene redove obravnava pisatelj dokaj obširno in zanimivo. Morda je v tem oziru gradiva še nekoliko preveč. A vsekako bi bilo treba zaradi popolnosti v životopisu sv. Bazi-
lija (str. 76 sl.) omeniti, da je ustanovitelj redovnega življenja v grški cerkvi in stran 97 pripomniti, da razkolništvo ni potegnilo vseh bazilijancev za seboj, ker so med Rusini tudi zedinjeni bazilijanci. — Končno še neko željo!
V prihodnjem natisu bi želeli nekoliko več domače cerkvene zgodovine. Tu in tam je pisatelj že sedaj vpletel nekatere zgodovinske dogodke, ki so se vršili na slovenskih tleh n. pr. o pokrščevanju Slovencev (stran 61.) o protireformaciji v naši domovini (stran 173). A dočim razpravlja o protireformaciji, molči
o	razširjanju takozvane „reformacije“ na Slovenskem. Vsaj kratko bi bilo treba omeniti: krščanstvo na Slovenskem v rimski dobi, cerkvene razmere v srednjem veku (oglejski patriarhi in solnograški nadškofje, samostani), vstanovitev krške, lavantinske, ljubljanske, goriške škofije, luteranstvo na Slovenskem, jožetinizem in janzenizem i. t d. Prav primerno bi se te stvari obravnavale v odstavkih z drobnim tiskom. Zanimanje za zgodovino bodo taki podatki le povečali.
Bodi dovolj stvarnih opazk! Glede oblike moramo knjigo le pohvaliti Slog je lahek in poljuden, beseda gladko teče in jezik je čist, pristno slovenski. Tiskovnih pomot smo malo opazili: str. 16 spodaj je čitati Fotin mesto Potin, str. 90 zakramentalov mesto zakremen-talov. Mesto stolnica (= stolno mesto stran 22.), bi bilo bolje prestolnica, ker prvo ime znači zdaj stolno cerkev. — Prav zato, ker želimo, da bi bila knjiga, kakor po obliki, tako tudi po vsebini dovršena, navedli smo omenjene pomanjkljivosti. Vrednosti ji s tem nikakor nočemo kratiti. Le naj se vdomači v naših šolah, a tudi izpopolni naj se, ker najbolje je za mladino komaj dobro
dovolj.	J-	G.
Molitvenik in pouk o pobožnosti presvetega Srca Jezusov, izdal in založil dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezoškof ljubljanski. V Ljubljani 1904. Tiskala Katoliška Tiskarna.
V prvem delu je kratek pouk o pobožnosti do presv. Srca Jezusovega, čigar namen je, da bi se ta prepotrebna pobožnost bolj razumevala in potem tudi prav vsem, posebno moškim še bolj priljubila. V drugem delu je molitvenik, ki naj služi za pouk in razna duhovna opravila. Molitvenik jc male oblike da se prav lahko v žep vtakne, in prav zato ga prav posebno prporočamo na-
šim mladeničem in možem, zlasti tudi gg. učiteljem. Tisek je lep in razločen in se prav lahko čita. Gotovo bode lična knjižica med Slovenci mnogo pospešila če-
ščenje presvetega srca Jezusovega. Molitvenik je vezan v usnje na tri načine in velja a) 1 K 20 h, J) 1 K 60 h in c) 2 K. Dobiva se v »Katoliški bukvarni“.
Šolske vesti.
Učiteljske izpremembe Imenovani so: učitelj g. Janko Rudolf iz Slapa za nadučitelja v St. Vidu; gosp. Janez Lackner iz Mozelja za nadučitelja na Travo, g. Franc Petrič iz Strug za nadučitelja v Naklem, gosp. Pavel Sile za nadučitelja v Žireh; za definitivno učiteljico v Šmarji je imenovana učiteljica gdč. Marija Detela. Prestavljeni so: nadučitelj gosp. Avgust Korbar s Prema v Preserje, učitelj g. Ludovik Dermelj iz Grahovega v Cerknico, učiteljica gdč. Ele-onora Dev iz Trebnjega v Naklo. G. Jožef Polanc je imenovan za provizoričnega učitelja v Bučeči vasi. Provizorični učitelj v St. Vidu nad Ljubljano, g. Rajmund BožiČ, pride na šolo v Mehovem. Absolvirani učiteljski kandidat g. Maksimilijan Bajec je imenovan za provizoričnega učitelja v St. Vidu pri Selcah, absolvirani učiteljski kandidat g. Karol Gregorc za provizoričnega učitelja v Topličah, absolvirani učiteljski kandidat g. Josip Vrbič za provizoričnega učitelja v St. Janž, absolvirani učiteljski kandidat g. Ivan Golob za provizoričnega učitelja v Cerklje absolvirani učiteljski kandidat g. Franc Krmelj za provizoričnega učitelja v Dobovec. — Za nadučitelja v Svetinjah je imenovan g. Ludovik '» S i j a n e c in za nadučitelja pri Sv Florijanu na Boču g. Franc A u e r-n i k. Za učitelja v Vuhredu je imenovan g. I. Robič, za učitelja na meščanski šoli v Celju pa g Avgust A i s t r i c h.— Kot poduČitelj je nastavljen g. Valentin Svikaršič v Šmihelu nad Pliberkom,
kot podučiteljica gdč. A. W e 1 z i g v Hodišah. Prestavljen je poduČitelj g.L. Fortin iz Šmihelanad Pliberkom v Šmarjeto ob Velikovcu. — Dovoljenje za poroko sta dobila def učiteljica gdč. Josipina Štuhec z definitivnim učiteljem g. Antonom Vogrincem. — Za nadučitelje so imenovani: gosp. Franc Kette za Banjoloko, g Ivan Petrovčič za Kranjsko goro, gosp. Mihael Debelak za Šmartno pri Litiji, g. Ivan Sprachmann za Čatež. Za definitivne učitelje so bili imenovani: gospod Franc Kuhar za Št. Gotthard, gosp. Vincencij Zah rastni k za Škofjo Loko, g. Adolf Harmel za Cerknico; za definitivne učiteljice: gdč. Julija Kos v Želimljah, gdč. Marija Hecking v Zagorju, gdč. Ana Pfeifer v Mozelju, gdč Zofija Kalan za Kostanjevico. Prestavljeni so: gosp Teodor Schuller na Rakek, g Franc Čuk v Gorenji Logatec, g. Jožef Tscherne v Drago, gdč. Marija Gantar v Lož, gdč. Amalija Oblak v Veliko Dolino, gdč. Frančiška Bayer v Grahovo, gdč. Marija Vider v Boštanj, gdč. Apolonija Dolinšek v Starem trgu pri Poljanah. V stalni pokoj pojdejo nadučitelja v Kanin ku gosp. I. Okorn in gosp. F'ra n c Pfeifer v Domžalah ter učitelj na prvi mestni deški ljudski šoli v Ljubljani g. M a k s J o s i n. — Absolvirani učiteljski kandidat g. J. Kren pride za provizoričnega učitelja na deško šolo v Kočevje, absolvirana učiteljska kandidatinja gdč. Ivana Lampe pride za provizorično učiteljico na slovensko paralelko na šoli v Nemški Loki,
Pravico javnosti je priznalo ministrstvo za uk in bogočastje zasebni pripravnici za učiteljišče, ki je oskrbujejo uršuiinke v Celovcu
Umirovljen je nadučitelj v Mirni peči g. Anton Požar.
Imenovanje. Profesor na gimnaziji v Kranju g. dr. Jakob Žmavc je imenovan za konservatorja centralne komisije za umetnost in zgodovinske spomenike
V	uršulinskem samostanu v Ljubljani je bilo, kot kaže letno poročilo, minulo šolsko 1. I903./4. šest učnih za vodov s spravico javnosti, namreč otroški vrtec, vnanja ljudska in meščanska šola, notranja ljudska šola (hkrati vadnica), notranja meščanska šola in učiteljišče. Vnanji ljudski šoli je bilo konec šolskega leta 454 učenk, med temi 459 Slovenk in 2 Nemki; v vnanji meščanski šoli 128 učenk, 124 Slovenk in 3 Nemke, 1 je bila druge narodnosti V otroškem vrtcu je bilo v šolskem letu I903./4. 54 deklic. Notranjo ljudsko šolo je v pretečenem šolskem letu obiskalo 218 učenk: I63 Slovenk, 37 Nemk in 18 drugih narodnosti, notranjo meščansko šolo pa 115 učenk: 88 Slovenk, 18 Nemk in 9 drugih narodnosti. Učiteljska pripravnica je štela v 3. letniku 24 gojenk, med terni je bilo konec šoUkega leta 11 odlik, v 1. letniku 34 gojenk (9 odlik) Vsi uršu-linski učni zavodi so šteli torej v šolskem letu I903 /4. skupno 1027 gojenk. Novo šolsko leto se na vseh teh zavodih prične 16. sept. s slovesno sv. mašo. Dne I3., I4. in I5. sept. se bodo vsprejemale nove učenke. V prvi razred slovenske meščanske .>ole se sprejemajo učenke, ki so dovršile
V.	razred ljudske šole. Poleg šolskih predmetov imajo priliko ličiti se tudi francoščine, glasovirja in umetnih ročnih del.
Novi šoli. Enorazrednici se ustanovita v Šmihelu in v H ruše v ju v postojinskem okraju.
Vročinske počitnice. — Vsa šolska vodstva so dobila dopis c. kr. dež. šolskega sveta z dne 7. junija 1904, št. 2248, v katerem se učiteljstvu naznanja, da ministrski razpis z dne 28. februvarja 1887 glede vročinskih počitnic ne velja za ljudske šole na Kranjskem, temveč le za Nižje Avstrijsko, Štajersko, Trst, Dalmacijo, Tirolsko, Češko in Moravsko in da ni nobene ministrske odredbe, ki bi dovoljevala ljudskim šolam na Kranjskem, izvzemši onim v Ljubljani, vročinske počitnice.
Opojne pijače so učencem prepovedane. Dež. šol. svet na Štajerskem je okr. šol svetom zaukazal, naj se prepove učencem meščanskih šol dajati ob šolskih slavnostih, izletih, itd. opojne pijače.
Razširjene šole. Enorazrednica pri sv. Petru v Ljubljani se razširi v dvo-razrednico.
Umirovljena sta vsled svoje lastne prošnje profesor veronauka na ljubljanski realki č. g. Ivan G n j e zd a in Č. gospod Tomo Zupan, c. kr. gimnazijski profesor v Ljubljani.
Razširjena šola. Na Štirirazredni ljudski šoli v K o s t a n j e v i c i se s prihodnjim šol. letom ustanovi že druga vzporednica.
Sklep šolskega leta. Vis. c. kr. deželni šolski svet in visoko c. kr. poljedelsko ministrstvo sta dovolila, da se šolsko leto na c. kr. rudniški ljudski šoli v Idriji prične in konča tedaj, kakor na srednjih šolah.
Nove šole bodo zidali v Novem in Starem Kotu pri Dragi
Cesarja Franca Jožefa gimnazija v Kranju je imela štiri vzporednice, skupno dvanajst razredov, v katerih je poučevalo z ravnateljem vred 18 profesorjev. Število učencev je znašalo ob začetku šolskega leta 373, ob sklepu 345 javnih in enega privatista. Prvi red z odliko jih je dobilo 53, prvi red 191, ponavljalni izpit 47, drugi red 40, tretji red
io,	štirje javni in en privatist so ostali neizprašani. Poročilo — 114 strani obsegajoče — ima poleg šolskih naznanil dva obsežna spisa. Prvemu je naslov: „Za-puščinski akt Prešernov", objavil Avgust Žigon. Drugi se glasi: „Komentar h Gollin-govi izdaji Kornelija in Kurcija za III. gimnazijski razred." Sestavil Anton Jeršinovič Nemško -slovenska nižja gimnazija v Celju je štela koncem leta 185 učencev, in sicer je bilo 172 Štajercev,
12	Kranjcev in 1 Primorec. Po narodnosti so vsi Slovenci. Prvi red z odliko je dobilo 30 učencev, prvi red 121, drugi red 13, tretji red 5; ponavljalni izpit ima
1	5 učencev.
Mestna nižja realka v Idriji je imela letos tri razrede. Začetkom šolskega leta je bilo 130 učencev, koncem leta pa 117, med njimi 116 Slovencev in I Nemec. Prvi red z odliko so dobili 4 učenci, prvi red 81, ponavljalni izpit 12, drugi red 17, tretji red 1 in neizprašana sta ostala 2. — V pripravljalnem razredu je bilo 41 učencev. Prvi red z odliko so dobili 3, prvi red 30 in drugi red 8. — Poučevalo je na zavodu 9 profesorjev in namestnih učiteljev. — Izvestje ima na prvem mestu daljši spis: »Začetni pouk v prostem risanju na realkah.“ Spisal Vinko Levičnik. Na drugem mestu je pa nekro log ljubljanskemu trgovcu in dobrotniku idrijske realke Ivanu Rode-tu. Napisal M. Pirnat.
Celjsko nemško gimnazijo je koncem leta obiskovalo 297 rednih dijakov, privatistov je bilo 9 in v pripravljalnem razredu 28 učencev. Od teh je bilo 250 Štajercev, 24 Kranjcev, 17 Korošcev, 22 Nižje-Avstrijcev i. t. d Po narodnosti je bilo 236 Nemcev in 96 Slovencev. Prvi red z odliko je dobilo 32 dijakov, prvi red 244, drugi red 29 in tretji red 10.
Srednje šole na Koroškem. N a gimnaziji 00. benediktincev v
j St. Pavlu je bilo koncem šolskega leta 183 učencev, od teh 160 Nemcev, 1 1 Slovencev, 7 Lahov. Odličnjakov je bilo 12, padlo jih je 31. — Na gimnaziji v Beljaku je bilo koncem šolskega leta 22o dijakov, med njimi 204 Nemci, 14 Slovencev, 1 Čeh, 1 Lah. Luterancev je bilo 28, vsi drugi katoličani. Odličnjakov je bilo 39, padlo jih je 32.
Razpis učiteljskih služb. Na dvo-razrednici na Premu je popolniti nad-učiteljsko službo. Prošnje do 28. avg. 1904 na c. kr. okrajni šolski svet v Postojni.
—	Na I. mestni deški ljudski šoli v Ljubljani je popolniti mesto učitelja. Prošnje do 25. avg. 1904 na c. kr. mestni šolski svet v Ljubljani.
Meščanska šola v Krškem je imela začetkom minolega šolskega leta v štirih razredih 108 učencev; med letom jih je izstopilo 13, eden je umrl. Od teh je bilo 33 Štajercev. Na zavodu je poučevalo 5 učiteljev in 2 kateheta V letnem poročilu nadaljuje meščanski učitelj gospod K. Humek svoj spis: »Nekoliko iz zgodovine umetnosti." — Državni šolski zakon pozna le tri razrede meščanske šole; z ukazom z dne 26. junija '903 pa je nauČno ministrstvo priporočilo šolskim oblastim, naj se na meščanskih šolah ustanove še četrti razredi, kar se je na krški šoli tudi zgodilo Tako razširjena meščanska šola bolj ustreza praktičnim potrebam.
Razpis Na kranjski kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu z dveletnim slovenskim poukom je oddati pet deželnih ustanov. Pravico do teh ustanov imajo sinovi kranjskih kmetovalcev in vinogradnikov, ki so vsaj 16 let stari, čvrstega zdravja ter so z dobrim uspehom dovršili ljudsko šolo. Prošnje, svojeročno pisane in kolkovane s kolekom za 1 K, je poslati do 10. septembra t. 1. vodstvu kranjske kmetijske šole na Grmu
pri Novem mestu. Vsaki prošnji je priložiti rojstni list, izpričevalo o dovršeni ljudski ali kaki višji šoli, zdravniško potrdilo o trdnem zdravju in izpričevalo županstva in župnega urada o lepem vedenju prosilca. (Natančneje pogoje glej v „SIovencu“, št. 175, z dnč 3. avgusta tega leta.
Maturo na celovški gimnaziji je delalo 29 abiturijentov. Prvi red z odliko je dobilo ii, prvi red 13, štirim je dovoljen ponavljalni izpit v jeseni, 1 pa je reprobiran za eno leto.
Častnim občanom je bil izvoljen nadučitelj g. Ivan M a t k o v Rajhenburgu radi tridesetletnega vestnega delovanja na tamošnji šoli.
Umrl je v Idriji dnč I3. julija t. 1. ravnatelj idrijske mestne nižje realke gospod Karol Pirc. Rodil se je v Kranju dnč 29 decembra 185(5, napravil izpit iz matematike na dunajski univerzi in potem bival leto dni pri svojem stricu v Ameriki. V domovino se vrnivši je vstopil kot suplent na realki v Ljubljani in bil obenem tudi nekaj časa v Waldherjevem zavodu. L. 1901 je dospel v Idrijo kot ravnatelj novo ustanovljene mestne nižje realke. Truplo njegovo so prepeljali v Kranj, kjer je bilo položeno k večnemu počitku. N. v m. p.!
Iz šolskih poročil. Stirirazredno deško šolo v Kranju je obiskovalo 166 učencev; za višji razred so sposobni 103. Obrtno nadaljevalno šolo je obiskovalo 93 učencev. Stirirazredno deško šolo v Novem mestu je obiskovalo 229 učencev; za višji razred je sposobnih
158.Stirirazredno dekliško šolo v Kranju je obiskovalo 153 učenk; od teh je za višji razred sposobnih 122. P e t r a z r e d n o ljudsko šolo v Postojni je obiskovalo 2 17 dečkov in 2 14 deklic; za višji razred je sposobnih 338, nesposobnih 85.
Trgovska šola v Ljubljani. V gre-mijalni trgovski šoli je bilo v treh oddelkih 122 učencev in sicer 105 Slovencev, 1 3 Nemcev, 3 Italijani in 1 Hrvat. Na novo se je uvedel pouk v slovenski korespondenci. Poučeval je mestni računski oficijal gosp. Vole po štiri ure na teden Oproščevalni izpit je napravilo z dobrim uspehom osem učencev tretjega tečaja. — V privatni trgovski šoli g. Mahra je bilo 127 gojencev, in sicer 36 Slovencev, 33 Hrvatov in Srbov, 34 Italijanov, 23 Nemcev in 1 Rumun.
Razpisane učiteljske službe. Na petrazredni deški ljudski šoli v Kočevju je stalno popolniti moško učno mesto. Prošnje do 24 avgusta 1904 na c. kr. okrajni šolski svet v Kočevju. — Na enorazrednici v Planini (Stockendorf) je popolniti službo učitelja in voditelja. Prošnje do 20. avgusta 1904 na c. kr. okrajni šolski svet v Črnomlju. — Na trirazrednici v Grahovem je popolniti učno mesto. Prošnje do I. septembra 1904 na c. kr. okrajni šolski svet v Logatcu. — Na enorazrednici na Slapu je popolniti učno mesto. Prošnje do
1.	septembra 1904 na c. kr. okrajni šolski svet v Postojni.
Novo vrsto šolskih klopi je iznašel šolski sluga J. Seratin v Trstu.
Drobtine.
Kdo naj učiteljem plače zviša ? „ Učit. Tovariš“ je odločno proti temu, da si kak klerikalec prizadeva učiteljem
izboljšati plače. To so „nepoklicani ljudje", od njih ne sprejme ničesar. Moška je ta. A koliko gmotne koristi bode od tega
imelo učiteljstvo, to je drugo vprašanje Ker se klerikalci gotovo ne bodo vsiljevali Ganglnu in Jelencu in v deželnem zboru ni upali ugodne rešitve, zato ne preostaja druzega, kakor da se to vprašanje reši izvenparlamentarnim potom. Mi bi svetovali sledeče : mesto dobička, ki ga je pričakovati od prihodnje deželne zavarovalnice, naj banka „ SI a v i j a “ in njen glavni agent Hribar dasta svoj dobiček, ki sta ga dobila od kranjske dežele. To bo deželne finance dokaj bolj učvrstilo. In če vplača še dr. Tavčar soprocentno šolsko naklado od raznih zapuščin, ki jih je v svojem življenju prejel, potem bode učiteljstvu pomagano za par let. „Tovariš“ gotovo ne bode ugovarjal taki melioraciji, kajti ta dva sta rpoklicana človeka" in klerikalci bodo tudi zadovoljni.
Frivolno igro s koristimi učiteljstva uprizarja „Učit. Tovariš". Menda ga ni na vsem božjem svetu stanovskega lista, ki bi interes stanu, katerega ima zastopati, tako nemuno teptal. A nam je stvar umevna. Tisti možje, ki so pri „Tova-[rišu“ merodajni, so se s pomočjo libe-! ralnih prijateljev prerili do boljših služeb in zlasti glavni urednik „Tovarišev“ si za svojo osebo prav dobro ume zvišati plačo. Ker sami ne trpe pomanjkanja, zato vse njih tirade o učiteljski mizeriji niso drugega kot votel komediantski patos in zato je vsa njih gorečnost za prospeh učiteljstva prazen humbug. Da vstrežejo svojim liberalnim pokroviteljem, izdajo udi stanovski interes, Če je treba. Bilo bi slabo znamenje za stanovsko zavest kranjskega učiteljstva, ako se ne dvigne, proti takim zastopnikom.
Vprašanje o učiteljskih plačah v dunajskem okrajnem šolskem svetu.
V	zadnji seji pred počitnicami se je dunajski okrajni šolski svet bavil z vprašanjem o plačah dunajskih učiteljev. Stalno nameščeni dunajski učitelji naj bi se |
uvrstili v sedem činovnih razredov, med katerimi bi imel vsak dvojno plačilno stopnjo. Petletnice bi odpadle, pač pa bi se vsakemu učitelju dovolila stanarina. V VII. razr. 2. stop. bi bila plača 1200 K, r. stopnja 1500 K s stanarino 500 K; v VI. razredu 2. stopnja 1800, 1. stop. 2100, stan. 600 K; v V. razr.
2	stop. 2400, 1. st. 2700, stan. 700 K; v IV. razredu 2. st. 3000, 1. st. 3300, stan. 800 K; v III. razr 2 stop 3600, i. st. 3900, stan. 900; v II. razr. 2. st. 4200, i. stopnja 4500, stan. iooo*K; v
I	razr. 2. stop. 4800, 1. st. 5000, stan. 1200 K. VII. čin. razred je določen za stalne podučitelje. VI, V. in IV. razred je za učitelje na ljudskih šolah. Na 2 st.
VI.	razr. so učitelji z manj kot petimi službenimi leti. Vsakih pet službenih let pride učitelj v višjo stopnjo, oziroma višji Činovni razred, tako da mora s 30 službenimi leti doseči najvišjo plačo. Premaknil bi učitelje v višji razred okrajni šolski svet sam, ne da bi jim bilo treba vlagati kako prošnjo. Činovni razredi V., IV. in III. so namenjeni učiteljem na meščanskih šolah, III. in II. nadučiteljem,
II.	in I. ravnateljem meščanskih šol. Za učiteljice bi veljali isti plačilni razredi, samo stanarina bi bila v vsakem slučaju za 200 K nižja. Začasni podučitelji brez spričevala učne sposobnosti naj bi dobili letnih 1000 kron, učitelji s spričevalom 1200 kron. Stroški za zvišanje plače bi znašali letno nekoliko manj kot 2 milijona K. Upanje je, da bo mestni svet sprejel ta predlog brez posebnih sprememb. Učiteljem v srednjih let h bi se na ta način zvišala plača za 400 do 600 K.
Solni za učence. Ker je zdravju otrok zelo škodljivo, ako pridejo ob deževnem vremenu z mokrimi nogami v šolo, zato se je v Amsterdamu sestavil odbor, čegar naloga je ob mokrem vremenu skrbeti,
da imajo otroci suhe in gorke noge. Do-tični odbor hoče vsem ljudskim šolam preskrbeti večje število šolnov za otroke, ki so prišli z mokrimi nogami v šolo. Seveda morajo ti šolni ostati vedno v šoli. Odbor je pričel svoje delovanje pred dvema letoma in je prejel v ta namen prvo leto 882 K., drugo leto pa 1798 K. Prvo leto je kupil 231, drugo leto pa 958 parov šolnov; poleg tega je neka dama v Amsterdamu sama dala 319 parov; tako da ima odbor sedaj na razpolago' 1377 parov. Šolni tega odbora se uporabljajo v vseh javnih in tudi v nekaterih zasebnih šolah amsterdamskih.
Vzgoja šolske mladine in zdravje. Kakor poroča „P’igaro“, so poskušali v Parizu podati mladini prave pojme o higijeni in sicer v šoli. Na vrhnem listu zvezka so slike n. pr. slika iz zdravilišča v Bligwy, ki pojasnuje mladini boj proti sušici in vsa človekoljubna sredstva, ki se poskušajo proti tej bolezni. Tej sliki so pridejana navodila, kako se varovati sušice. Drug zvezek se bojuje proti pijančevanju. Tu je slika treznega delavca, ki spretno in z veseljem vihti v roki težko kladivo. Poleg njega vidiš pijanca, in njegova bedna in propadla podoba te kar oplaši.
Nedostatna izobrazba ljudskih šol na Nemškem. O tem se je tožilo na nekem shodu v Hanovru. Trdilo se je, da učenci koncem četrtega tečaja obrtno-nadaljevalnih šol ne morejo niti svojega životopisa napisati, čeprav se toliko gleda na pismene izdelke. Obrtno nadaljevalne šole tekmujejo komaj s ponavljavnimi šolami na deželi. Na ta napad je odgovorila obrtno-nadaljevalna šola: Posebno se mora poudarjati, da se, kakor kaže izkušnja, večkrat ne oglašajo za obrtno-nadaljevalno šolo ravno najboljši učenci ljudske šole. To izkušnjo so potrdila tudi razna pismena dela, ki so jih izdelali
zadnji teden učenci vsled ukaza trgovinskega ministra. Dogodi se celo, da učenci jednorazrednic pri vstopu v obrtno-nadaljevalno šolo niti Čitati ne znajo in da ne morejo napisati niti najjednostav-neje naloge. Samo po sebi je umljivo, da more obrtna šola pri večini učencev v onih večernih urah storiti le malo. Na pouk v nemščini in številjenju pride celo leto 240 učnih ur, če učenec ne zamudi nobene. Toda izkušnja uči, da mnogo učencev obiskuje pouk v nemščini in številjenju komaj 2oo ur na leto, čemur so krivi nujni posli in bolezen.“ V koliko je izobraženih 53 učencev, ki so dovršili šolo, pravi poročilo: Od teh 53 jih bo, kolikor se more računati, I9 zadostilo zahtevam ; 24 učencev, ki morajo izstopiti zaradi svoje starosti, ni moglo doseči učnih ciljev. Če so med temi tudi taki, ki ne znajo napisati svojega životopisa, kdo bi se čudil temu!
Zgodovina avstrijske ljudske šole. Vseučiliščni profesor dr. Anton Weiss je napisal zanimivo knjigo „Geschichte der bsterr. Volksschule“. Prvi zvezek obsega zgodovino razvoja ljudskošolskega načrta iz 1. I804. (XII in 237 strani v vel. 8°, cena 5 K), drugi zvezek pa obravnava zgodovino avstrijske ljudske šole za časa Franca I. in Ferdinanda I. do I. I848. (XX. in 1104 strani, cena 2o K) Knjiga je plod dolgoletnih raziskavanj po najboljših virih. Kakor kaže naslovna stran knjige, je zajemal pisatelj snov pred vsem iz c. kr. dvornega in državnega arhiva in iz arhiva ministerstva za uk in bogočastje. Knjiga nas seznanja z napravami in razmerami, ki so nam sicer tako blizu, pa vendar nam do sedaj neznane, nove, zanimive. Zadnja in najbolj obsežna (X) knjiga nam podaje v krasnih sestavkih jednotno zgodovino ljudske šole v jed-najsterih avstrijskih deželah. Tukaj nahajamo najzanimivejše posameznosti; po-
sebno lepo nam kaže ta knjiga, kako požrtvovalni so bili vsi krogi prebivalstva, da bi povzdignili pouk v ljudskih šolali. Pisatelj je postavil v tej knjigi vsem dobrotnikom tedanje šole, najlepši časten spominek. Prijateljem šole pa tudi vsem, ki se bavijo z zgodovinskimi študijami, priporočamo kar najtopleje to temeljito delo.
Pouk o treznosti. Šolska deputacija v Berolinu je izdala sledeča navodila, ki so naperjena proti nezmernemu vživanju opojnih pijač:	„K	ministerijalnemu od-
loku z dnč 31. januarja 1902 ukažemo s tem, da bi se v naslednjih predmetih posebno opozorilo na nevarnost pijančevanja: 1. Pri pouku v verstvu. Tu se najde marsikatera povest ali nauk, pri katerem se d& pokazati, kako nizek je pijanec. 2. Pri pouku v prirodopisu. Antropologija sama sili učitelja, da opozori na pogubni vpliv pijančevanja. 3. Pri pouku v računstvu. Tu se kaže pogubni vpliv alkohola v gmotnem smislu.
Mladinske igre v Linču. V Linču so se vršile mladinske igre, katerih se je udeležilo 5000 otrok. .Gledalcev je bilo
30.000.
»Avstrijska zveza nemških učiteljev« šteje nad 18.000 članov.
Največja plača učiteljice. Gotovo ni še nikdar nobena učiteljica dobila za svoj trud tako plačo, kakor jo dobiva miss Beatrice Bendt, odgojiteljica ameriškega milijonarja Williama Witneya. Miss Bendt dobiva letne plače 4000 funtov šlerlingov (okolu 100.000 kron). Neka druga učiteljica miss Hartvvctt, vzgojiteljica otrok milijonarja Knoxa dobiva le 2000 funtov šterlingov, torej 50.000 kron
Realci na vseučilišču. Dnč 5. julija t. 1. izišel list ministrskih odredb prinaša važno odredbo, ki dovoljuje realcem obiskovati vseučilišča. Realci, ki se hočejo posvetiti vseučiliščnim študijam, morajo
napraviti pred posebno komisijo, v kateri bo tudi zastopnik vseučilišča, dopolnilno skušnjo. Napraviti morajo skušnjo iz latinščine, grščine in filozofične propeden-tike. Ako je prosilec dovršil izpit, dobi v svoje zrelostno izpričevalo pripombo, da ima pravico obiskovati vseučilišča. Realci si morajo za to skušnjo potrebne vednosti pridobiti potom zasebnih študij, vendar pa vpeljejo na posameznih realkah latinščino in grščino kot neobvezna predmeta.
Pazite na barvene krede. Nekateri učitelji uporabljajo pri risanju črtežev in zemljevidov tudi raznobarvne krede. A te krede imajo včasih v sebi svinca in drugih strupenih spojin, ki kaj lahko škodijo učencem. Prusko ministrstvo je zaradi tega posebno svarilo učitelje se posluževati takšnih kred, tudi je zapretilo tovarnarjem, ki izdelujejo kredo, da jih ostro kaznuje, če se jim pride na sled, da se poslužujejo pri izdelovanju kred takšnih škodljivih spojin.
Petindvajsetletnico, odkar obstoji javna ljudska šola v St. Lambertu, so praznovali dne 30. julija t. 1.
Šola in alkohol — S tem vprašanjem se je pečal shod za šolsko higi-jeno v Norimberku Učencem naj bi se prepovedalo, da ne smejo uživati opojnih pijač. Toda ne le učitelji, ampak tudi zdravniki naj bi poučevali učence, kako škodljivo je zavživanje alkohola. Tudi stariše se mora posvariti, da ne dajejo otrokom opojnih pijač. Vsi učenjaki so mnenja, da so pivo, vino, žganje in likerji mladini zelo škodljivi. Te pijače tudi zmanjšujejo paznost, poslabšajo spomin in otežč otroku učenje, ter slabč tek in prebavljavne organe. Tako otežujejo stariši, ako dajejo svojim otrokom alkoholnih pijač, sebi in učiteljem vzgojo. Tudi v bolezni se sme dati otrokom takih pijač le, ako zdravnik zapove.
Šolstvo v Trstu. V preteklem šolskem letu je bilo na državni gimnaziji v Trstu 141 Slovencev, 16 Hrvatov, 2 Ceha,
13	Nemcev, 140 Lahov. Na državni realki: 62 Slovencev, 5 Hrvatov. Na državni ljudski šoli:	327 Slo
vencev, 315 Lahov in 427 Nemcev.
Šolske igre na avstrijskih srednjih šolah. Minister Hartel je izdal odredbe za srednje šole, kako naj se pospešuje telesni razvoj mladine, i. Učiteljstvo zavoda naj skrbi, da se uredi vse potrebno, posebno da se dobi primerno mesto za igro. 2. V letnem izvestju naj odlikuje šolski odbor onega člana učiteljstva, ki si je pridobil posebnih zaslug, da se uvedejo telesne vaje in v priznanje naj se mu da primerna nagrada. 3 Da se tem bolj izobrazijo oni, ki bodo igre vodili, naj se jim plačajo potni stroški, da morejo obiskovati tečaje za igre. Dotične prošnje naj se vlagajo vsako leto na deželni šolski svet najkasneje do meseca maja. 4. Ravnateljstvo se mora ozirati na šolske igre, ko se sestavlja učni načrt za obvezne in proste predmete.
Zanimiva otroška igra na Japonskem. Zelo priljubljena in hkrati za vzgojo velikega pomena je japonska otroška igra tako zvana I-ro-ha karuta (igra s kartami, na katerih so zapisane prislovice). Naši otroci se nauče prislovic s tem, da jih ponavljajo za drugimi, pri tem pa si jih največkrat razlagajo prav najivno in smešno Na Japonskem pa se otroci takih prislovic nauče igraje. Otroci od četrtega do osmega leta najraje igrajo igro	I - ro	ha karuta.	Popisuje nam	to
igro	v eni	svojih knjig	angležinja Mrs.
Salvay. Za igro I-ro-ha karuta je treba dvojne vrste kart in sicer vsake vrste po 47;	japonska abeceda	ima namreč	47
črk.	Kaite	prve vrste	predstavljajo	na
umetniško izvršenih slikah različne prislovice in imajo v vrhnem kotu po eno
črko abecede (I-ro-ha), druga vrsta kart pa ima zapisane prislovice, ki so naslikane na prvih kartah. Igra se igra na dvojen način. Karte s slikami se polože v abecednem redu na mizo, otroci se vsedejo okrog mize, jeden pa zmeša drugo vrsto kart in prečita glasno vseh 47 prislovic. Vsak otrok skuša dobiti dotlčno karto s sliko. Kdor ima največ kart, je dobil igro, in kot plačilo se mu da sadje, kruh ali kaj takega. Na drug način se igra takole: Karte s slikami se jednakomerno razdele med otroke, prislovice se glasno prečitajo in igro dobi oni, ki se prvi iznebi svojih kart. Bolj živahno je med otroki, če igrajo na prvi način S smehom in vpitjem skuša vsak prvi dobiti karto, ki se je poklicala. Tako se otroci dobro zabavajo pa se hkrati nauče tudi lepih prislovic in abecede. Ali bi ne bilo prav, če bi se slična igra uvedla tudi v naše otroške vrtce ? Saj bi se dale tudi naše prislovice lepo izraziti v slikah. Če bi bile karte umetniško poslikane, bi taka igra gotovo bistrila otrokom razum, pa jim tudi blažila srce Kongregacijske šole na Francoskem. Gonja proti kongregacijskim šolam se je začela na Francoskem z zakonom dnč 29. marca 1880. Ta zakon je pregnal jezuite, druge redovnike pa je prisilil, da so prosili autorizacije. Že dnd 16. junija je prišel zakon o različnih spričevalih, ki so se zahtevala od učiteljev. V resnici je bil tildi ta zakon naperjen proti kongregacijam Naravnost protiversk pa je bil zakon, ki je izšel 28 marca I. 1882. Pregnali so iz šole verouk in izjavili, da so šole nevtralne ali — ker v veri ni nevtralnosti — z drugo besedo protikatoliške. Tako je bilo redovom nemogoče, da bi bili še dalje poučevali v javnih šolah. Toda kakor se vitli, niso mogli lahko vzeti redovom šol, ker 1. januvarija 1904 so redovniki
vodili še 2000 šol. Leta 1879. je bilo vsega skupaj 13000 občinskih šol, na katerih so poučevali redovniki, poleg tega je bilo še kakih 7000 prostih kongrega-cijskih šol. Zavode je obiskovalo 1,600.000 učencev, in sicer 1,200.000 deklic in
400.000 dečkov. Leta 1903 so vzeli redovnikom 2500 občinskih šol in, kot smo omenili, je bilo dne 1. januvarija še 2000 šol v redovniških rokah. Od 1 1.000 občinskih šol, ki so jih vzeli redovnikom, so jih redovniki zopet odprli 7000 kot proste kongregacijske šole in tako je bilo
14.000 prostih šol z 1,100000 učencev. Da bi odpravil tudi te, to je bila naloga Combesova. V ta namen je najprvo odpravil 25 moških redov, ki niso imeli vladnega pooblaščenja. Pri tem je bilo izgnanih iz 1680 zavodov 10.935 gojencev. Za moškimi je prišlo na vrsto 81 ženskih redov z mnogimi zavodi. Nato je odpravil Combes celo mnogo šol, ki so jih vodili avtorizirani redovi. Vsega skupaj je bilo na ta način odpravljenih
10.000 šol z 800.000 učenci. Razun teh je še 4000 šol z 400.000 gojenci. Te hoče Combes zatreti z zakonom, ki je bil objavljen 11. julija t. 1. Francoska vlada najbrž ni pomislila, kako velikansko ma-terijalno škodo je povzročila državi s svojo brezversko politiko. Fenelon Gibou podaja v enem svojih spisov zanimive podatke. Da je prevzela država redovniške občinske šole, je izdala 162,000.000 frankov, vsako leto stanejo te šole
13.000.000. Uprava šol, ki jih je vzela vlada neavtoriziranim redovom, stane
183.000.000; letni stroški za te šole znašajo 18 000.000. Skupno znašajo torej stroški za upravo novih šol 345,000 000 in letni stroški za te nove šole 40,000.000 frankov. Vsi ti stroški so pa po mnenju vešČakov proraČunjeni mnogo prenizko, zato je ravnal Combes nepošteno, ko je izjavil, da letni stroški ne bodo znašali
več kot 25,000.000 fr. Za samo mesto Pariz bodo zahtevale šole 40 mil. fr., dočim je v vladni predlogi za Pariz pro-računjenih samo 6 milijonov. Stroški za zidanje bodo — kot je preračunil prejšnji trgovski minister — znašali za Pariz 200 milijonov. Marseille mora zidati 12 novih šol za 1767 dečkov in 17 za 5234 deklic. Na ta način skrbi Combes za državo. Veliko bolj žalostno pa je to razdiralno delo, če pomislimo, koliko krasnih naprav je zatrlo sovraštvo do katoliške vere.
O zistemu koedukacije (skupne vzgoje dečkov in deklic) prinaša „Christ-liche Schul- und Elternzeitung" sledečo zanimivo kritiko: Moderna struja, ki hoče dvigniti nravnost med mladino, priporoča v ta namen tudi skupno vzgojo obeh spolov In naši naprednjaki mislijo, da se bode spolni nagon, ki se že tako zgodaj na nenaravni in bolestni način pojavlja, zmanjšal in privedel na pravo mero, ako se mladina privadi že iz mladih let nedolžnemu občevanju z osebami drugega spola. Na Francoskem so poskusili v nekem zavodu dečke in deklice skupno vzgajati. A poizkus se je izjalovil. Pa vtegnil bi kdo ugovarjati, da ta izgled ni merodajen, ker v tistem zavodu ni bilo verske vzgoje. Zgodnje nedolžno občevanje dečkov in deklic, kakršno je v navadi pri dobro urejenih družinah, ne škoduje nravnosti, temuč jo celo pospešuje. V mešanih šolah pa bi bile, zlasti po mestih, nevarnosti za nravnosti večje kot slučajni uspehi. Če se navzlic veliki čuječnosti učiteljice zgodi, da se deklice celo v šoli dejansko pregreše zoper čistost, koliko hujši bi bili šele taki prestopki, ako bi se vršili z dečki. Naj nikdo ne ugovarja:	^Izprijeni otroci dobč tudi
izven šole priložnost, da greše.“ Res je, a vendar ni treba olajševati jim priložnosti s tem, da dan na dan drugega k
drugemu vodimo. In Če se otroci izven šole pregrešč z nenravnostjo, potem je to najboljši dokaz, da morajo tudi tam biti toliko časa pod nadzorstvom in ločeni, da se značaj utrdi. Pa tudi v krajih, kjer ljudstvo in mladina ni še tako izprijena, kot v velikih mestih, je treba v višjih razredih skupno vzgojo dečkov in deklic zavreči. Mešan razred res daje popolnejšo podobo življenja, in pouk postane vsled različne nadarjenosti spolov zanimivejši, a napačno bi kdo sodil, da se vsled tega napake, ki so vsakemu spolu lastne, odstranijo in da se kreposti bolj utrde. Nasprotno je resnično. Dečki bodo postali mehkužnejši in jokavi, deklice pa bolj razposajene in surove. Zlasti bodo izgubile tisto žensko tenkočutnost in sramežljivost, ki je najboljša zaščita čistosti srca. Tudi pouk se v mešani šoli ne more tako prilagoditi posebnostim spolov, kakor bi bilo želeti. Vsled tega pa tudi ne more biti uspešen za življenje.
Žensko vprašanje na Japonskem. Žensko vseučilišče v Tokio, ki je bilo otvorjeno pred tremi leti, je imelo letos prvič svoje skušnje. To .vseučilišče" pa ni tako, kakor vseučilišča v Evropi. Na tem vseučilišču se dekleta uče toliko, kolikor na naših višjih dekliških šolah, poleg tega je pa gospodinjstvo učni predmet. Deklice se v tej šoli uče tudi kuhati. — Gojenke dekliške šole za plemenite deklice izdelujejo vsak dan po končanih šolskih urah eno in pol ure obvezila za armado in mornarico — Na
Japonskem je 76 višjih dekliških šol. — Na železnicah po Japonskem dobivajo ženske že uradniške službe.
Učiteljske plače v Rumuniji. Ljudski učitelji na deželi dobe mesečno 86 K, mestni 21 (5 K početne plače. Doklade: po preteku 5 let 15%, po 10 letih 30%, po 15 letih 45% in po 20 službenih letih 60% osnovne plače. Poleg tega dobe še posebno nagrado po številu otrok do letnih 87 K.
Reforma učiteljskih semenišč v Badenu. Badenska vlada je izdala dnč 27. januarja t. 1. naredbo, katera na novo upravlja naobrazbo učiteljstva. Po tej na-redbi se vrši priprava za učiteljski stan „v šestih učnih tečajih". Tako so ba-denski seminari postali enaki saškim in praškim. Posebno moramo omeniti, da so uvedli kot učni predmet francoščino in higijeno.
Dobovi vaje za e očitale.
Predstojništvo uršulinskega samostana v Ljubljani ustreza tudi letos željam gg. učiteljic, ki bi se rade udeležile Juhovnih vaj. Te se bodo vršile od 31. avgusta do 4. septembra. Gg, učite jice, ki želijo se udeležiti te pobožnosti, so prošene, da se zglasijo ustno ali pismeno vsaj do 30. avgusta Drugi ali tretji dan ni dovoljeno vstopiti.
,,Slovenski učitelj" izhaja enkrat na mesec (15).
Cena mu je na leto 4 K, na pol leta 2 K.
Urejuje in izdaje: Fran Jaklič, učitelj. — Oblastim odgovoren: Ivan Rakovec. Rokopisi, naročnina in reklamacije naj se pošiljajo: Uredništvu ^Slovenskega
učitelja“ v Ljubljani.
Tiska Katoliška Tiskarna.