Rafael Alberti
O angelih
Izgubljeni raj
Skozi stoletja te iščem, zaman, jaz, brez sna.
Za menoj, neslišen,
ne da bi se mi dotaknil ramen,
moj mrtvi angel, stražar.
Kje je Raj, senca, ti, ki si bil? Sprašuje v tišini.
Mesta ne odgovore, reke so brez besed, gore brez odmeva, morja nema.
Nihče tega ne ve. Negibni ljudje, stoječi ob nemih grobovih,
me ne poznajo. Žalostne ptice, okamnele pesmi, slepe v zanosu poti.
Ničesar ne vedo. Brez sonca, starih vetrov, slabotni, sredi poti, se dvignejo, poapneli, padejo vznak, nekaj rečejo.
Zmedeno nebo, brezoblično, v sebi skriva resnico, se me izogiba.
Ze na koncu Zemlje, na zadnjem robu, krožeč z očmi, z mrtvim upanjem, iščem ta zeleni hodnik v temnih breznih.
O, vrzeli senc!
Vrvež sveta! Kakšna zmeda stoletij!
Nazaj! Nazaj! Kakšna meglena
pošast, brez besed!
Kako izgubljena je moja duša!
— Mrtvi angel, zbudi se! Kje si? Osvetli s svojim žarkom vrnitev. Tišina. Se več tišine. Negibni utripi neskončnosti noči.
Izgubljeni Raj! Izgubljen, da bi te iskal, jaz, za večno brez svetlobe.
Izpraznjeno (elo
5
Udarjajoč ob tečaje, ob drevesa.
Luč ga ne vidi, ne veter ne okna. Ne pozna mest. Ne spominja se jih.
Hodi mrtev.
Z mrtvimi nogami, po ulicah.
Ne sprašujte ga. Ujemite ga! Ne, pustite ga.
Brez oči, brez glasu, brez sence. Celo brez sence. Neviden za svet, za vsakogar.
7/II
V sebi je nosil neko mesto.
In ga je brez bitke izgubil. In so ga izgubili.
Sence so ga prišle objokovat.
— Ti, padlo,
ti, zrušeno,
ti,
najboljše od vseh mest.
In ti, mrtvo, ti, votlina, vodnjak ti, izsušen.
Zaspal si.
In temni angeli, jezljivi, so ga spremenili v oglje. Tvoje sanje so spremenili v oglje.
In temni, jezljivi angeli so spremenili tvojo dušo v oglje, tvoje telo.
Neznani angel
Nostalgija arhangelov! Bil sem ... Glejte me.
Oblečenega kot na zemlji, krila se skoraj ne vidijo. Nihče ne ve, kakšen sem bil. Ne poznajo me.
Na ulicah, kdo se me spomni? Čevlji namesto sandal. Moja tunika so hlače in angleški jopič. Povej mi, kdo sem?
In vendar sem bil...
Poglejte me.
Bojeviti angel (sever, jug)
Veter proti vetru.
Jaz, stolp brez poveljstva, na sredi.
Vrtinci mest se spuščajo po soteskah. Mesta južnega vetra, ki so me videla.
Po sneženih kotanjah krožijo ljudstva.
Ljudstva, ki jih ne poznam,
mesta severnega vetra, ki me niso videla.
Ogromnost morja in kopnega, imena, vprašanja, spomini, iz oči v oči.
Jaz, stolp brez poveljstva, na sredi, svinčenast stolp, na katerem vise mrtve duše, ki so me videle, in tiste, ki me niso.
Veter proti vetru.
Pesem nesrečnega angela
Ti si ta, ki odhaja: voda, ki me odnaša, ki me bo odvrgla.
Iščite me v valovih.
Ta, ki odhaja in se ne vrne: veter, ki ugasne v senci in se vname.
Iščite me v snegu. Ta, ki ničesar ne ve: nestalna zemlja, ki z nikomer ne govori.
Iščite me v zraku.
Prevarani angel
Podžigajoč mraz,
je v meni vzplamtel tvoj glas:
pridi v mojo deželo.
Čakajo te mesta, kjer ni živih ne mrtvih, da te okronajo.
— Zaspim.
Nihče me ne pričakuje.
Plesnivi angel
Bila je luč, ki je spočela v kosteh grenak mandelj.
Glas, ki je zaradi zvoka,
puščica dežja,
udušen od neke bakle.
Duša, ki je zaradi telesa,
nožnica zraka
nekega dvojnega meča.
Vene, ki so zaradi krvi,
mire in bodičevja.
Telo, ki je zaradi duše, praznina, nič.
Pepelnati angel
Svetloba se vrže v prepade neba, z megličaste barke stopiš ti, Pepelnati.
Da bi strgal verige in spri morje z vetrom.
Togoten, slep.
Da bi strgal verige in spri morje z ognjem.
Svet se je prelomil, zgrmel je v pravno, mrtev. Ljudje niso ničesar opazili. Samo jaz in ti, Pepelnati.
Dobri angel (II)
V prsih se odpro ozki dolgi predori, ki pogoltnejo morja.
Steklena okna, ki razkrijejo vse ulice.
Stekleni balkoni, ki približajo vse stolpove.
Izpraznjena mesta se nenadoma napolnijo. Iztirjeni vlaki spet vozijo.
Stari utopljenci plavajo.
Luč ovlaži nogo v vodi. Zvonovi!
Se hitreje kroži zrak. Svet, ki hoče biti svet, konča
v roki neke deklice.
Zvonovi!
Angel prinaša pismo z neba.
Oba angela
Angel luči, goreč, o pridi in z mečem zažgi brezno, kjer leži moj podzemski angel megle.
O udarec s sabljo ob senco!
Vse več isker
se zajeda v moje telo,
v moja gola krila,
v življenje,
česar nihče ne opazi.
Živega me žgete. Pojdi proč od mene, temni Luzbel, iz globin brez jutranjih zarij, vodnjakov brez vode, prepadov brez sna, kjer je duh že zoglenel, sonce, mesec.
Čutim bolečino v laseh in stiske. O sežgi me!
Sežgi me, angel luči, varuh moj, ti, ki blodiš jokajoč po oblakih, ti, brez mene, zaradi mene, hladni angel prahu, brez slave, vržen v meglo.
Sežgi me, angel luči, sežgi me in zbeži!
Angel števil
Device s trikotniki in šestili stražijo nebeško tablo.
In angel števil leti zamišljen od 1 do 2, od 2 do 3, od 3 do 4.
Mrzle krede in gobe so prečrtale in zbrisale svetlobo prostorov.
Ne sonca ne meseca ne zvezd, ne pričakovanega zelenja žarka in bliska ne zraka. Samo megla.
Device brez trikotnikov, brez šestil jokajo.
A na mrtvih tablah angel števil,
brez življenja, zavit v mrtvaški prt, nad 1 in 2, nad 3, nad 4 ...
Ogleni angel
Umazan, sajast in blaten.
Ne bom te gledal!
Prej, iz snega, bleščeč,
si na sankah drsel po moji duši.
Skozi goste smreke. Po pobočjih.
In zdaj, po kolnicah, kjer skladiščijo premog, umazan. Stran naj te nesejo!
Na podstrešjih strtih sanj. Pajčevine. Molji. Prah. Grajajo naj te!
S sajastimi rokami si mi umazal pohištvo, stene.
Povsod tvoji odtisnjeni spomini črnine in blata. Naj te sežgo!
Zla ljubezen, pulpa mraka.
Angelski angel
In je bilo morje in mu je dalo ime in veter priimek in oblaki telo in duša ogenj.
Zemlja, nič.
To nestalno kraljestvo, pripeto na orle, je ne pozna.
Njegova senca ni nikoli izrisala
obličja človeka.
Zavistni angel
Boj se jih! Drvarji so, te žvižgajoče sekire, ki jih vihti moj jezik.
Srpi zlih duhov, boj se jih, ki mi načenjajo dušo.
Stolp nezaupanja, ti si.
Ti, zlati stolp, sebični. Zavesi okna.
Ne, glej.
Glej zravnane ljudi, negibne, v razdejanih mestih. Vprašaj jih.
Ne, poslušaj.
Nebo, zeleno od zavisti, mi zaliva usta in poje. Jaz, nebo ...
Ne poslušaj in ne glej, jaz... Zavesi okna.
Maščevalni angeli
Ne, niso te prepoznale znane duše.
Moja te je.
Kdo si, reci, ne spomnimo se te ne z zemlje ne z neba?
Iz katerega vesolja je tvoja senca? Katera luč jo je podaljšala, govori, do našega kraljestva?
Reci, od kje prihajaš,
molčeča senca,
da se te ne spomnimo?
Kdo te pošilja?
Ce si bila blisk v nekem snu,
blisk ugasne v pozabi.
In ker si bila neznana, so te znane duše ubile.
Moja ne.
Neumni angel
Ta angel,
ta, ki zanika okvir svoje slike in spreminja svojo roko v mrtvo ptico.
Ta angel, ki se boji, da bi ga zaprosili za krila, mu poljubili kljun, zares,
brez dogovora.
Ce je z neba in tako neumen, zakaj je na zemlji? Povej. Povejte mi.
Povsod ga srečam, ne samo na cestah, brezbrižnega, neumnega.
Neumni angel!
Morda je z zemlje! — Da, samo z zemlje je lahko.
Dobri angel (III)
Prišel je tisti, ki sem ga ljubil, tisti, ki sem ga klical.
Ne oni, ki maže nezavarovano nebo, zvezde brez koč, mesec brez domovine, brez snega.
Snega, ki pada z neke roke,
z imena,
sna,
čela.
Ne oni, ki je privezal smrt za svoje lase.
Tisti, ki sem ga ljubil. Ne da bi razgnal vetrove, ne da bi ranil liste in premaknil kristale.
Tisti, ki je privezal tišino za svoje lase. Da bi brez bolečin
izkopal breg sladke luči v mojih prsih in mi napravil dušo plovno.
Trije spomini na nebo Tretji
Valčki neba še niso poročili jasmina s snegom, tudi vetrovi niso mislili na možnost glasbe tvojih las
in tudi kralj še ni ukazal, naj se vijolica pokoplje v neki knjigi.
Ne.
Bil je čas, ko je lastovica potovala brez najinih začetnic v kljunu. V njem so zvončnice in slaki umirali brez balkona, na katerega bi se povzpela, in brez zvezd. Cas,
v katerem ni bilo rože
na ramenih ptice, ki bi ji podprla
glavo.
Potem, za tvojo pahljačo, najina prva luna.
Angel, ki je preživel
Spomni se nas.
Sneg je nosil kaplje voska, stopljenega svinca in pretvarjanje deklice, ki je zadala smrt nekemu labodu. Roka v rokavici, razpršene luči in počasna smrt. Poraz neba, prijatelja.
Spomni se nas tistega dne, spomni se nas
in ne pozabi, da je presenečenje zaustavilo
utrip in barvo zvezd.
V mrazu je preminulo dvoje prividov.
Prepoznali so ju po ptici,
po treh zlatih prstanih, in
pokopali v slani.
Zadnjič je človek s krvjo omadeževal veter. Vsi angeli so izgubili življenje. Razen enega, ranjenega, s pristriženimi krili.
Prevedel Ciril Bergles