že preden je rimska vojska osvojila naše ozemlje, je italski trgovec prepotoval naše kraje. Prometne poti, katerih so se poslužili, so opazne že ob koncu neolitika (mlajše kamnene dobe) in v začetku bro naste dobe v legi naselbin ob robu Ljubljanskega barja (znanih stavbah na koleh) ter se ohranjujejo skozi stoletja in stoletja. Posebno očividen postaja trgovski promet v hall- stattski dobi. V kranjskih nekropolah srečavamo po- D H. B A L D U l X S A 11 l A vsod iz Italije uvoženo blago, zlasti predmete iz gor- njeitalske venetske Este-kulture, ki stoji pod spod- njeitalsko grškim vplivom ter se odlikuje po svoji posebni keramiki in krasnih bronastih posodah (si- tulac). Italska trgovina na našem ozemlju doživlja težko prekušnjo po keltskih vpadih. Po osvojitvi gornjeitalskc ravnine in zlasti po bitki pri Telamonu, ki je bila za nje nesrečna, se vrivajo Kelti z juga v naše kraje in presekajo stare trgovske zveze. Ob EMONSKI TRGOVCI V SAVARIJI 22 KRONIKA istem času vdirajo tudi s severa manjše keltske čete na ilirsko ozemlje. Prekinitev, ki jo doživlja trgovinski promet po tej keltski invaziji, pa ne traja predolgo časa. Za zadnjo predkrščansko dobo imamo celo literarno poročilo o naših starih prometnih potih in o načinu trgovanja po njih. Antični geograf Strabo, ki živi za časa Avgu sta, ki pa črpa iz starejših virov, razpravlja v svoji geografiji na dveh mestih o teh trgovskih cestah. Prvič govori o njih v 4. knjigi: »Okra (t. j. Postojn ska vrata) je najnižji del Alp, tam, kjer mejijo na Karne. Čez njo prevažajo blago na vozovih iz Ak vile je v Nauportus; ta razdalja znaša nekaj več ko 400 sta dijev. Odtod ga odpravljajo po vodi naprej do Istra (Donave) in v tamošnje pokrajine. Mimo Nauporta teče namreč plovna reka, ki prihaja iz Ilirija in se izliva v Savus, tako da je blago lahko spraviti v Se- gestiko ter k Panoncem in Tauriskom.« Dalje pripo veduje Strabo v 7. knjigi svojega dela še enkrat o teh starih prometnih potih. To drugo, natančnejše poro čilo se glasi: »Segestika (t. j. Sisak) je panonsko mesto ob sotočju več rek, ki so vse plovne. Je to ugo den kraj za vojno z Daki: leži namreč ob vznožju Alp, ki segajo do Japodov, mešanega ilirsko-keltskega plemena. Iz njihovega ozemlja prihajajo reke, ki do- važajo mestu med drugim tudi blago iz Italije. Pot od Akvileje preko gore Okre v Nauportus, ki so ga ustanovili Tauriski in kamor dovažajo tovore po suhem, je dolga 350 stadijev, po nekaterih celo 500. Okra je najnižji del Alp, ki se raztezajo od Recijc do Japodov. Tu, v deželi Japodov, se pogorje zopet dviga ter se imenuje Albia. Tudi pot iz Tergesta (Trst), neke karnijske vasi, do jezera Lugeona drži preko Okre. Blizu Nauporta je reka Korkoras, ki prevzema tovore; ta se izliva v Savus, Savus v Dra- vus, slednji pa pri Segestiki v Noarus (Mura ?!). Tu sprejema že plovni Noarus reko Kolapis (Kolpa), ki teče skozi ozemlje Japodov in se izliva v deželi Skor- diskov v Danuvius. Vožnja po rekah gre večji del proti severu, pot od Tergesta do Danuvija pa znaša približno 1200 stadijev (čez 200 km).« Strabo je tu, na koncu svojega poročila, dokaj zmešal geografska dejstva, v kolikor se nanašajo na reke. Zgodilo se mu je namreč, da je zamenjal Ljubljanico (Nauportus) s Krko (Korkoras). Kako treba dalje razvozljati to pokvarjeno mesto, nas tu ne zanima (prim. o tem moj članek v »Glasniku Muzejskega društva« XIV, 140 si.). Vsekakor pa je to mesto važno, ker nam omenja dve prometni poti od severnega Jadrana v Panonijo. Stara vodna prometna pot in njeno nada ljevanje preko Krasa je našla svoj odsev tudi v bajki o Argonautih. Sicer imamo šele iz kasnejše dobe, pri starejšem Pliniju poročilo, da so Argonauti ob svoji vrnitvi dospeli po Donavi, Savi in Ljubljanici do Nauporta, odkoder so potem ladjo Argo spravili po suhem potu do Jadranskega morja. Toda viri, ki jih uporablja Plinij, so mnogo starejši. Ako je grški geograf Timaios res vir za geografske podlage argo- nautskih voženj proti zahodu, sega poročilo o stari prometni poti Donava—Sava—Ljubljanica—Kras- Jadran najmanj v začetek 3. stoletja pr. Kr. in je gotovo odsev starih trgovskih zvez. Leta 183. pr. Kr. sklenjena in leta 181. dejansko izvršena ustanovitev rimske kolonije Akvileje na gornjem Jadranu je sicer prvotno namenjena obrambi Posvetitev boginji Ekorni Iz Somba- telja Italije proti Japodom in drugim narodom na Krasu. Mesto je služilo vedno kot vojaško oporišče in izho dišče za razna podjetja, s katerimi so Rimljani pod jarmili Podonavje, vendar je postalo kmalu tudi iz hodišče za mirno trgovino z našimi kraji. V prvih dveh stoletjih po vojaški osvojitvi so služile stare prometne poti zopet le mirnemu trgovskemu pro metu, ki je bil precej živahen. Vloga starega Nauporta (Vrhnike) je sčasoma prešla na Emono, ki se je raz vila iz starejše ilirske naselbine in iz rimskega vo jaškega tabora (glej »Kroniko« IV, 46 si.). Emonski trgovci so prišli daleč naokrog in so se tudi v tujini družili v svojih rojaskih zvezah, kar nam lepo priča napis, ki so ga poleti 1929 odkrili v nekem že zasu tem studencu v občini Ondod, okrog 6 km zapadno od Sombatelja (rimske Savariae). Gre za ploščo iz belega marmorja, visoko 0'63 m in široko 0"43 m (si. 1). Napisno polje obroblja prepro sto profiliran okvir. Plošča sama pa je morala biti vzidana v podstavek kake kapelice (aedicula) ali na kakem podobnem mestu. Napis se glasi: Aecornae I Aug(ustae) . sac(rum) I Emonienses I qui I consistunt I finibus I Savar(iae) I vfotum) . sfolverunt) . l(ibentes) . m(erito). Vzvišeni Aecorni so to ploščo postavili Emonci, ki so nastanjeni na ozemlju Savarije. Zaobljubo so iz polnili radi in kakor je (boginja) zaslužila. Po značilnosti pisave črk, med katerimi so posa mezne višje od ostalih, in iz tega, da se Savaria še ne imenuje colonia, kar je postala za časa cesarja Klavdija, se da sklepati, da izvira naš napis iz prve polovice 1. stoletj po Kr. Gre torej za posvetitev boginji Ekorni (Aecorna), ki so jo častili Emonci, priseljeni v Savariji. Posta vili so spomenik svoji lastni domači boginji, kajti KRONIKA 23 ime boginje Aecorna, Aequorna ali Aecurna naha jamo drugače le v sami Emoni in v sosednem Nau- portu. V Ljubljani je imela svoje svetišče najbrž na gradu, kjer so se našli 1. 1820. pri odkopavanju starih okopov trije spomeniki (sedaj v Narodnem muzeju v Ljubljani). Lokalna omejenost njenega imena go vori najbolj za to, da gre za domače, morda ilirsko božanstvo, a ne za kako staroitalsko boginjo trgo vine, katere ime bi bilo v zvezi z latinsko besedo aequor = gladka površina, morje. Mogoče je Aecorna samo latinizirana forma podobno se glasečega doma čega imena. Iz napisa je torej razvidno, da je v 1. stoletju po Kr. prebivalo v Savariji tudi nekaj Emoneev. Vprašanje je, s čim so se ti stari Ljubljančani tam bavili. Mogli bi misliti na odslužene in upokojene vojake. Nasel bine veteranov v Savariji so namreč večkrat izpri čane. Na nekem fragmentu iz Sombatelja se omenja celo neki vojak iz same Emone, ki je tam umrl. Ven dar je bolj verjetno, da so ti »Emonienses, qui con- sistunt in finibus Savariae«, ki so korporativno po svetili spomenik svoji domači boginji, bili trgovci. To dokazuje zlasti izraz »qui consistunt in finibus Sa variae«. »Consistere« (nastaniti se, naseliti se) se rabi tako pri posameznikih kakor pri združbah, col- legia, ter pomeni tehnični izraz za one prebivalce, ki pravno niso pristojni v dotični kraj in ki jim ne pri pada ius domicilii. »Consistere« velja le za naseljence, ki bivajo v kraju samo prehodno ali dlje časa, pred vsem torej za trgovce, ki so podvrženi samo krajev nemu sodstvu. Zato nahajamo pri latinskih napisih cesto izraze »negotiantes« ali »qui negotiantur« na mesto »consistentes« ali »qui consistunt«. Ustreza joči grški izrazi so »katoikountes, pragmateuomc- noi, sympragmateuomenoi, ergazomenoi«. V prvem stoletju po Kr. se poslužuje panonsko trgovstvo še stare predzgodovinske trgovske ceste iz Akvileje, tkzv. jantarske ceste. Od oglejskih trgov skih hiš so igrali v trgovini s Podonavjem glavno vlogo Barbii. Njihove podružnice, ki so jih vodili osvobo- jenci te družine, so nam znane po mnogobrojnih ime nih teh ljudi. Srečamo jih povsod ob cestah, ki izha jajo iz Akvileje. Tako tudi v Ljubljani (CIL1 III 8846), Celju (CIL III 5144, 11697),' Savariji (CIL III 4156, kjer je poreklo iz Akvileje radi navedbe oglej skega tribus-a popolnoma sigurno) itd. Med velike trgovske hiše v Akvileji je treba šteti najbrže tudi Caesernii. Tudi člane te familije imamo v Ljubljani (Glasnik Muz. dr. XVI, 124 si., zelo zgoden napis; CIL III 3850), v Savariji (CIL III 4201) itd. Emonski trgovci so imeli pri trgovini iz Akvileje v Podonavje važno posredovalno vlogo. Eden med tistimi, ki so se naselili v Savariji, je najbrž bil L(ucius) Maximi fil(ius) dom (o) Emon(ae), ki je znan iz nagrobnika v Sombatelju (CIL III 4196, sedaj v muzeju v Som- batelju, si. 2). Postavil je sebi in ženi še za časa živ ljenja krasen nagrobni spomenik z napisom: L(ucius) Ma.rimi fil(ius) I dom(o) EmonCae) an(norum) I . . . vi(vus) sifbi) et suis I ct Saloniae Marcellae con(iugi) pi(issiinae) an(norum) XXX. ZA števila let je izpustil potreben prostor, vendar so samo po smrti žene dopolnili število XXX, dočim je prostor pri samem Luciju ostal prazen. Kamen sega gotovo še v 1. stoletje po Kr. Savaria je bila ta čas v nekem oziru tudi važno središče Panonije. Sedež uprave je bil sicer vsakokratni glavni tabor cesarjevega legata, ki je bil obenem tudi poveljnik vojske, in se takrat ni več nahajal v Petoviju, marveč že v Karnuntu. Vendar pa je Savaria pomenila nekak sakralen center za Panonijo, kakor dokazujejo od posameznih mest postavljeni posvetilni oltarji (Scarabantia CIL III 4192, Siscia 4193). Najbrž je bil v Savariji tudi za vso provinco skupen oltar cesarskega kulta in pro- vincijskega genija, kar je razvidno iz napisa, v ka terem se imenujejo »magistri collegii Genii provin- ciae Pannoniae Superioris«, ki posvečajo Viktoriji nek kip (signum). Razen tega so tu bili uradi civilne uprave province Panonije, kakor n. pr. uprava cesar skih domen Gornje Panonije itd. V Savariji je zbo roval najbrže tudi conventus, deželni zbor province. Vse to je naravno privlačilo mnogo ljudi iz Italije. Na napisih iz Savarije srečujemo veliko več italskih imen, kakor v drugih panonskih mestih severno od Drave. Naselbina trgovcev iz Emone je torej lahko uspevala. Z intenzivnejšo romanizacijo zapadnih rimskih provinc in vsled ekonomskega propadanja same Ita lije, ki se začenja že zgodaj, se pa sčasoma spremeni dosedanji položaj in smer trgovine. Iz gornjepanon- skih nekropol, zlasti iz Akvinkuma in Brigetija je dobro razvidno, kako nadomeščajo proti koncu 1. sto letja po Kr. gornjeitalsko trgovsko blago z zapadnim blagom. Najbolj je to razvidno iz ostankov keramike, ki so se našli pri izkopavanju raznih rimskih taborov ob Donavi. Dočim imamo od začetka fino terro sigil- lato iz Arecija in potem iz gornjeitalskih tovarn (tkzv. padovansko keramiko), se pojavljajo proti koncu 1. stoletja predvsem keramični izdelki iz Ga lije. Za časa cesarja Vespazijana se utrjuje donavska meja v Reciji, gradijo se kasteli in prirodna trgovska pot iz zapada proti vzhodu se zavaruje. Produktiv nejše galske tovarne preplavljajo sedaj Panonijo s svojo robo (terra sigillata, steklo, slikano posodje itd.). Na raznih galskih spomenikih vidimo visoko natovorjene vozove polno posod. Ti »fietiliarii« ali »negotiatores artis creticae« iz Galije so postali resna konkurenca za italsko trgovino in seveda tudi za naše trgovce iz Emone, ki so pri tem posredovali. Kako intenzivno in sistematično so galske tovarne delale, se vidi najbolj po tem, da si je tovarna sigilat v Rheinzabernu specialno za trgovino z vzhodom usta novila v \Vesterndorfu (pri Rosenheimu na Bavar skem) posebno tovarno, ki je v ogromnih količinah Nagrobni spomenik Lucija sina CIL = Corpus inseriptionum Latinorum. Maksima z Emone v Savariji 24 KRONIKA eksportirala izdelke v Panonijo in še dalje v Dacijo, dočim so njeni izdelki na zapadu neznani. Radi novih kupčijskih zvez se sedaj naseljujejo v Panoniji tudi trgovci z zapada, n. pr. trgovci iz Triera (Augusta Treverorum) v Daciji ali meščani iz Kolna (Colonia Agrippina) v Akvinkumu. Galska trgovina z vzhodom pa se ni poslužila samo obdonav- ske ceste, ampak je šla tudi čez Akvilejo, kar se da domnevati iz nagrobnega napisa nekega kolnskega trgovca iz Akvileje (CIL V 1047: domo Cl(audia) Agrip(pina) negotiator Daciscus). Emonci so imeli seveda pri tej trgovini še dalje svojo posredovalno vlogo. Trgovci z zapada, ki so prišli v Panonijo, se prav tako združujejo v rojaških društvih (collegia) kakor Emonci. V Akvinku je bil najden nagrobni spomenik (CIL III 10.548) iz 2. stoletja po Kr., na katerem je h koncu zapisano »cives Agripinenses Transalpini« in je najbrž treba dodati »contulerunt ad hoc sepulcrum denarios . . .«. Ti so namreč pri spevali svojemu rojaku za nagrobnik, podobno, ka kor to lepo izpričujeta dva nova v Akvinku izkopana nagrobnika. Priobčil ju je L. Nagy v časopisu »Ger- mania« XV, str. 261, in XVI, str. 289 si. V prvem primeru gre za posebno ploščo pri grobnici za napi som: »ad hoc se / pulcrum / contuler(unt) cives Agri /pinens(es) (denarios) LXXII«, v drugem je na koncu napisa dodano »Agrippinenses Transalpini cont(ulerunt denarios . . .)«. Kakor pri napisu iz Savarije, tako gre tudi pri onih iz Akvinka očividno za korporativna posvetila od- nosno postavitev od strani organiziranih društev. Da bi imeli opraviti s posvetili posameznikov, ki bi se morda slučajno ad hoc sešli, izključuje vsaj pri na pisu iz Savarije že koncepcija teksta. Razen tega imamo iz dobe rimskih cesarjev tudi drugod sledove podobnih rojaških društev. čeravno se je v rimski državi za časa cesarjev po tovalo tako lahko, hitro in varno, kakor v Evropi mogoče šele od začetka 19. stoletja, vendar je odhod iz domovine pomenil tedaj veliko več kakor danes. Ljudje v tujini so bili radi tega veliko bolj navezani na svoje rojake, ka°kor danes. V prestolnici, v Rimu, so se stalno ali pa samo mimogrede mudili provin- ciali z vseh strani rimskega sveta; ti so pač že davno skušali priti do nekakega združenja na rojaški pod lagi ter so snovali taka društva. Direktnih poročil o tem sicer nimamo, pač pa celo vrsto zanimivih na pisnih spomenikov, ki jih je mogoče spraviti v zvezo s tem. Ti dokumenti nam kažejo, da so imeli rojaki gotovih provinc ali mest v prestolnici celo lastne uradne lokale, nekake pokrajinske cehovske hiše, v bližini Volkanala in templja Concordije ob gornjem Forumu. Med drugimi so dokazane take »stationes« za Tarsos, Sardes, Tiberias in naš Noricum (CIL VI 250). Tudi v antični literaturi se omenjajo take »sta tiones municipiorum«. Po ravnokar omenjenem na pisu noriškega lokala so bile te pod upravo »statio- nariusa«. Toda te stationes, se zdi, niso temeljile na privatni podlagi, ampak so posamezne civitates ozi roma municipia same najemale za svoje municipes posebne lokale v bližini Foruma (stationes za raz liko od lokalov privatnih društev, tako zvane scholae). Združenja v provincah, kakor n. pr. naša Emonska rojaška zveza v Savariji, pa so brez dvoma temeljila na privatni iniciativi. Podobna rojaška društva, kakršna so imeli Emonci v Savariji ali kolnski trgovci v Akvinku, najdemo večkrat omenjena v naših napisih, posebno v podo navskih deželah. Tako so gotovo udruženja trgovcev na rojaški osnovi oni »negotiatores Cisalpini ct Trans alpini« in »negotiatores Britanniciani«, ki se javljajo na napisih iz Kolna odnosno Bordeaux-a, in »nego tiator corporis splendidissimi Cisalpinorum et Trans- alpinorum« iz Lugdunuma. V velikem trgovskem mestu Puteoli (danes Pozzuoli pri Neapolu) so izpri čani razni trgovci iz vsega sveta. »Bcrvtcnses qui Pu- teolis consistunt« so tam posvetili neki spomenik ce sarju Trajanu. V istem mestu so imeli svojo »statio« tudi trgovci iz Tyrus-a, kakor to kaže lep grški napis. Morda gre tu za oficielen fondaco, trgovsko faktorijo, ki so jo ustanovili »Tyrci stanojoči v Puteolih, kate rih je mnogo in veliko«. Leta 174. po Kr. pa jih je bilo le še malo in domovinska občina Tyros prosi svojo statio v Rimu, naj podpira rojake v Puteolih z letnim denarnim prispevkom, Gotovo so tudi imeli trgovci iz Aleksandrije na vseh važnejših trgovinskih točkah svoje rojaške zveze. V Perinthos-u so tam trgujoči Aleksandrinci postavili neko statuo. Dalje omenja neki grški napis iz Španije nekega predstoj nika društva Sircev v Malagi itd. V ta okvir spadajo tudi društva kolonistov v Daciji. Razlagamo jih iz posebnega načina naseljevanja v Daciji, kamor so prihajali ljudje iz vsega rimskega imperija. Prav to naseljevanje najrazličnejših deželanov je pospeševalo ustanavljanje društev rojaškega značaja. Tako ome nja neki napis iz Napoke (Napoca = današnji Cluj) »Galatae consistentes municipio«, a drug napis iz Al-Gyogy-ja (antična Germisara) celo izrecno »col- (legium) Galatarum«, torej »društvo Galatcev«. Tu v Daciji poznamo tudi neki collcgium Asianorum, društvo priseljenikov iz rimske province Asije (iz leta 235. po Kr.). V poznejši dobi pa stopijo, kakor drugod v rimski državi, tudi v Daciji na mesto ro jaških društev zveze po poklicih in ne več po roja- štvu. Tudi radi tega smo upravičeni, da postavimo napis Emoncev v Savariji v kar najbolj zgodnjo dobo. Saj je tudi sicer združevanje po načelih rojaštva imelo največ pomena vprav v prvih dobah naselje vanja in romanizacije, ko je bil čut za domovinsko skupnost še živ. Zanima nas seve, kako je rojaška zveza naših starih Ljubljančanov v Savariji izgledala. Iz samega napisa to seveda ni razvidno, vendar je morala organizacija take rojaške ali domovinske zveze biti po vsej ver jetnosti slična organizaciji ostalih društev (collegia) v cesarski dobi. Podlaga ji je bila zasebna zasnova. Ustanovljena po privatni iniciativi je skušala posne mati nekako municipalno organizacijo v malem. Tako so te zveze imele po vzoru pravih mestnih občin svoj statut, lex collegii, pravilnik, ki nam je v nekaterih primerih ohranjen. Na čelu društva so bili magistri, predsedniki, navadno dva, trije ali še več. Ti so zra ven sakralnih funkcij, kakor je n. pr. pripravljanje skupnih daritev itd., sklicevali in vodili skupščine, nadzorovali društveno disciplino itd. Podpirali so jih še nekateri drugi društveni funkcionarji, n. pr. eu- rator, quaestor (blagajnik) in drugi podobni. Kakor danes, tako so imeli tudi takrat častne člane, pokro vitelje ali protektorje, ki so jim pravili patroni. Obi čajno so to bili možje uglednega socialnega položaja, KRONIKA 25 ki so mogli društvu v marsičem koristiti. Dostikrat so to bili tudi bogati osvobojeni sužnji, na katerih radodarnost so člani računali. Društveni prostor se je imenoval schola. Tukaj so se vršila glavna dru štvena zborovanja, conventus. Konvcnt je volil dru štvene funkcionarje in njemu so morali magistri po poteku službovanja polagati račune. Zgoraj imenovani napisi iz Akvinka pa nam omo gočajo še več pogleda v žitjc in bitje teh rojaških društev, kakor so jih imeli med drugimi tudi Emonci v Savariji. Ni jim šlo edinolc za shajanje in združe vanje v tujini živečih rojakov, niti ne le za gojitev domačih kultov, - ta društva so bila tudi nekaka pogrebna društva, collegia funeraticia, ki so plačevala pogrebne stroške za umrle člane ali so k temu vsaj prispevala. V starem Rimu ni bilo mestnih ali pri vatnih pogrebnih zavodov, kakor danes, nego so se za to brigala razna združenja, kakor cehi in stanov ska društva; tudi mlado krščanstvo in razne pogan ske verske družbe so v tem pogledu nadomestile da našnje pogrebne zavode. Zelo zanimiv je napis koln- skih trgovcev v Akvinku, ki omenja prispevek od 72 denarjev za spomenik. Ker gre tu za večjo sezidano grobnico, so bili stroški seveda večji kot 72 denarjev. Vsota, ki jo je plačal kolegij civium Agrippinensium, se pa zdi, da je normalen pogrebni prispevek, ki so ga plačevala tudi druga collegia funeraticia, n. pr. tudi collegium cultorum Dianae et Antinoi v Lanu- vijn, čigar društvena pravila so nam ohranjena v napisu (CIL XIV 2112). Imenovana bratovščina plača svojim članom v primeru smrti (izjema samomor) I 300 sestereov = 75 denarjev za pogrebne stroške, pri i čemer je odšteta majhna vsota, ki se je razdelila kot i prispevek za stroške društvenim članom, ki so se udeležili pogreba. Arheološke najdbe nam lepo kažejo, da so bili ' ravno trgovci pionirji rimske kulture. Ne samo, da so že pred rimsko vojsko prišli v najbolj oddaljene kraje, nego so bili, kakor smo videli, tudi med prvimi 1 naseljenci v novo osvojenih provincah. Iz njihovih ' naselbin ob velikih vojaških taboriščih (canabac) so se razvila cesto velika mesta. Bili so pa tudi prvi, ki so trpeli, če so se še ne popolnoma pomirjeni pro- 1 vinciali uprli rimskemu jarmu, kakor ravno v Pa- \ noniji ob začetku velikega upora leta 6. po Kr. Udru- I ženje emonskih trgovcev v Savariji pa je cvetelo v mirni periodi rimskega cesarstva. Trgovina je gotovo uspevala, kar lahko domnevamo po lepem nagrob nem spomeniku Lucija, sina Maksima v istem mestu. Zanimivo bi bilo vedeti, ali niso Emonci imeli tudi drugod svojih trgovskih postojank. Odgovora na to sicer ne moremo dati, ker nam manjkajo dokazi, je pa malo verjetno, da bi bili igrali v rimski trgovini izven ožjega ozemlja kako posebno vlogo, kakor n. pr. Sirci ali Afrikanci, ki jih srečujemo celo v Celeji. Iliri so sloveli bolj kot odlični vojaki, kakor kot trgovci, in tako srečujemo Emonce pogosto v vrstah rimskih pretorijancev, v cohortes urbanae in v ostali vojski, ne poznamo "pa do zdaj izven Panonije nobe nega napisa, ki bi omenil kakega privatnika iz Emone. 26 KRONIKA