Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 22 UDK: 316.334.56:005.418:711.432(497.11) doi:10.5379/urbani-izziv-2022-33-02-03 Prejeto: 31. 8. 2022 Sprejeto: 19. 10. 2022 Mina PETROVIĆ Vera BACKOVIĆ Milena TOKOVIĆ Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji Avtorice se v skladu s sodobno mestno politiko, katere cilj je oblikovati konkurenčno mestno identiteto, v članku ukvarjajo s postsocialistično identiteto Novega Pazarja, srednje velikega mesta na jugozahodu Srbije. Proučujejo oblikovanje mestne identitete na podlagi dinamične in- terakcije med akterji in družbeno-prostorskimi struktu- rami, pri čemer uporabljajo pojem mestnega habitusa, ki temelji na Bourdieujevi teoriji o habitusu, in Lefebvrov koncept družbene produkcije prostora. Posebno pozor- nost namenjajo izzivom, s katerimi se postsocialistična mesta spopadajo pri ponovnem vzpostavljanju svoje identitete po obdobju spodbujanja modela socialistične- ga (industrijskega) mesta in njegovem poznejšem zatonu. Njihova analiza temelji na anketi med prebivalci Novega Pazarja (n = 299), intervjujih s strokovnjaki, zaposlenimi v mestni upravi ter drugih lokalnih ustanovah in organi- zacijah (n = 14), in na vsebinski analizi uradnega spletišča mesta. Njihovi izsledki kažejo, da je Novi Pazar mesto z močno identiteto, a tudi precejšnjimi strukturnimi ome- jitvami, ki onemogočajo lokalno delovanje, na podlagi katerega bi lahko mesto izkoristilo svoj potencial za obli- kovanje konkurenčne identitete. Ključne besede: identiteta, postsocialistično mesto, ha- bitus, Novi Pazar, Srbija Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 23 1 Uvod Zaradi današnje neoliberalne, podjetniške in neoendogene mestne politike je potrebno nenehno tekmovanje med mesti na podlagi njihovih lokalnih posebnosti, zaradi česar je obli- kovanje mestne identitete kot razvojnega vira postalo strateško pomembna točka politike mest (Campelo, 2015). Avtorice se v članku osredotočajo zlasti na postsocialistična mesta, ki se pri obnovi svoje identitete srečujejo s prav posebnimi izzivi. Vzrok za to je njihova podedovana identiteta socialističnega industrijskega mesta, v katerem so bili lokalni viri in zlasti tra- dicionalna ali predsocialistična mestna identiteta zapostavljeni, zaradi česar je mestom grozilo, da bodo izgubila svojo pristnost (Dragićević-Šešić, 2011). Kaos, ki spremlja postsocialistično preobrazbo, dodatno slabi sposobnost lokalnih akterjev, da ustvarjalno ovrednotijo lokalne vire ter obnovijo in razširijo identiteto svojega mesta kot razvojnega vira. Na Balkanu in še zlasti v Srbiji je bilo omenjeni temi do zdaj posvečenih raz- meroma malo raziskav (Vujošević idr., 2010; Jovanović, 2013; Spasić in Backović, 2017; Petrović in Toković, 2018; Troch in Janssens, 2019; Bogdanović, 2020), v katerih so se raziskovalci v glavnem osredotočali na večja ali glavna mesta (Bursać, 2009; Nedučin idr., 2014; Doytchinov idr., 2015; Arandelovic idr., 2017; Camprag in Suri, 2019; Spasić in Backović, 2020). Av- torice želijo z obravnavo Novega Pazarja kot srednje velikega mesta v jugozahodni Srbiji zapolniti navedeno vrzel. Najprej so predstavile raziskovalna izhodišča, vključno s pred- postavko, da dinamična interakcija med akterji in družbeno- -prostorskimi strukturami omogoča ustvarjanje mestne identi- tete, ki lahko poteka v obliki spontanega dolgotrajnega procesa ali pa strateško načrtovane dejavnosti. Pri tem so uporabile pojem mestni habitus, ki temelji na Bourdieujevi teoriji o ha- bitusu, in Lefebvrov koncept družbene produkcije prostora. Nato so izpostavile nekatere pomembne kontekstualne značil- nosti oblikovanja identitete postsocialističnih mest na splošno in tistih v Srbiji. Nadaljevanje se osredotoča na analizo iden- titete Novega Pazarja na podlagi podatkov, zbranih z inter- vjuji, anketo, ki jo je leta  2013 izvedel Inštitut za sociološke raziskave Univerze v Beogradu, in vsebinsko analizo uradnega spletišča mesta, ki so jo avtorice opravile med marcem 2017 in marcem 2018. V sklepu so predstavljeni zaznani potenciali in ovire za oblikovanje konkurenčne identitete Novega Pazarja. 2 Raziskovalna izhodišča 2.1 Obnova identitete mesta: spontan proces in strateško načrtovana dejavnost Avtorice proučujejo oblikovanje mestne identitete kot poseb- nega razvojnega vira tako, da se osredotočajo na interakcijo med akterji in družbeno-prostorskimi strukturami. Oblikova- nje mestne identitete razumejo kot dolgotrajen in zapleten pro- ces, na katerega nenehno vplivajo tako objektivne kot subjek- tivne spremembe resničnega stanja na terenu (Lynch, 1960; Norberg-Schulz 1979; Neill, 2003; Butina-Watson in Bentley 2007; Houghton in Stevens, 2010; Nas idr., 2011; Kavaratzis idr., 2015). Hkrati je oblikovanje konkurenčne identitete me- sta (Anholt, 2007) strateško načrtovana dejavnost, pri kateri so pomembne tako (zgodovinsko razvite) materialne ali objek- tivne značilnosti mesta kot pomeni, občutja in pričakovanja, ki jih imajo ljudje v povezavi s svojim mestom (Kotler idr., 1999). V skladu z idejo o povezovanju notranje razvojne dinamike posameznega območja z značilnimi normami lokalne skupno- sti, ki živi na zadevnem območju (Storper 1997; Moulaert in Sekia, 2003), oblikovanje mestne identitete izhaja iz tega, da vsako mesto na podlagi stalne interakcije med družbeno-pro- storskimi strukturami in delovanjem lokalnih akterjev ustvari svojo miselno matrico (Moulaert in Sekia, 2003; Bell in de- -Shalit, 2011). Poleg omenjene matrice lokalni akterji razvijejo svoj pogled na trenutno stanje in na to, kako bi bilo treba stvari narediti (Low, 2012: 321). S tega vidika vsako mesto tvori svo- jevrsten zgodovinski in prostorski kontekst posebnega znanja in izkušenj (Spasić in Backović, 2017) ali, v skladu z Bourdie- ujevo teorijo, vsako mesto ima svoj habitus (Bourdieu, 1999). Mestni habitus se v urbani sociologiji razume kot razmeroma stabilen in lokaliziran vzorec vedenj, ki daje lokalnim akterjem praktične kompetence v njihovi neposredni okolici v skladu s strukturnimi priložnostmi na ključnih socialnih področjih (stanovanja, delo, izobraževanje, kultura in potrošništvo) v posameznem mestu (Savage idr., 2005). Uporaba koncepta mestnega habitusa pri razumevanju obliko- vanja mestne identitete kot spontanega dolgotrajnega procesa in strateško načrtovane dejavnosti je pomembna z več vidikov. Svet mest je zelo dinamičen in ni nujno, da za vsakogar po- meni isto. V nasprotju s tem mestni habitus ustvarja enake ali podobne pomene in asociacije pri številnih ljudeh. Zadosti jasne in pozitivne predstave prebivalcev o tem, kaj dela njihovo mesto prepoznavno in privlačno tako za njih kot za morebitne vlagatelje in obiskovalce, so namreč pomemben temeljni pogoj za oblikovanje konkurenčne mestne identitete (Anholt, 2010). Mestni habitus se poleg tega dojema kot utelešenje zgodovine ali kot aktivna sedanjost celotne preteklosti, katere produkt je (Siisiainen, 2000). V tem smislu deluje kot nakopičen ko- lektivni spomin, ki vpliva na sposobnost lokalnih akterjev, da ustvarjalno ovrednotijo mestne vire in strateško zgradijo iden- titeto mesta kot razvojni vir (Campelo, 2015). Oblikovanje identitete kot relacijska kategorija vključuje pri- merjave ( Jenkins, 1996) – v primeru mestne identitete pri- merjave s strukturnimi priložnostmi drugih mest. Na zunanje Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 24 identitetne odnose med »nami« in »drugimi«, zlasti pa na odnose z glavnim mestom in drugimi upravnimi ravnmi (regi- onalnimi ali državnimi), vpliva tudi mestni habitus. Kot navaja Bourdieu, se družbena realnost spontano pretvori v fizični ali naravni prostor, ki pomembno prispeva k naturalizaciji soci- alnih razlik. Če je glavno mesto kraj, na katerem so zgošče- ni najkakovostnejši viri, gre pri njegovem odnosu do drugih (perifernih) mest za osnovno razmerje neenakosti (Bourdieu, 1999; Savage idr., 2005). Habitus perifernega mesta izraža to, kako njegovi prebivalci dojemajo, kaj je mogoče in nemogoče ali normalno in nenormalno za ljudi, kot so oni, kar zmanjšuje njihovo ustvarjalnost, samoiniciativnost in samozavest. Z dru- gimi besedami, lokalno vzdušje v manjših mestih, ki ga zazna- mujeta pasivnost in apatija kot posledica majhne avtonomije lokalnih akterjev zaradi centraliziranih modelov odločanja, je ena izmed negativnih značilnosti njihovega habitusa, ki vpliva na sposobnost lokalnih akterjev, da izkoristijo mestne vire in obnovijo mestno identiteto kot razvojni vir (Campelo, 2015). Ker na področju mestne politike na obnovo mestne identitete močno vplivajo akterji, ki imajo moč, da prednostno razvr- ščajo vrednote (Anholt, 2010), avtorice uporabijo tudi Lefeb- vrov triadni koncept družbene produkcije prostora (Lefebvre, 1991). S tega vidika ima pri oblikovanju konkurenčne mestne identitete ključno vlogo reprezentacija prostora (strategije, do- kumenti, načrti in spletišča vladajočih ustanov), ki utemeljuje pogled na mesto, skladen z interesi tistih na oblasti. Navedeno precej skrči obseg spontanega oblikovanja mestne identitete, kar po Lefebvru ne izraža samo reprezentacije prostora, ampak tudi prostorske prakse, ki so del vsakdanjega življenja, in pro- stor reprezentacije, ki se uporablja za domiselno nasprotovanje aktualnim strukturam. S strateško vnovično opredelitvijo me- stne identitete torej ne moremo doseči njene potrebne pristno- sti, če pri tem ne upoštevamo spontanih značilnosti identitete mesta. Za doseganje te pristnosti so potrebni skupni pristop k upravljanju mesta, zaupljiv odnos, participativna načela in ocena mnenj lokalnih akterjev, katerih notranje razlike (npr. socialne, ekonomske, politične in etnične) ne bi smele biti razlog za nesoglasja glede identitete (Anholt, 2010; Kavara- tzis, 2010). Med akterji se najpogosteje omenjajo uslužbenci v mestni upravi in raznih drugih ustanovah, prebivalci, lokalne interesne skupine, podjetniki in njihova združenja, gospodar- ske zbornice ipd. (Kavaratzis idr., 2015). V praksi so prebi- valci pogosto zapostavljeni, ob tem tudi ni dovolj raziskav o njihovem vedenju in pričakovanjih (Kotler idr., 1999; Insch in Florek, 2008; Bell in de-Shalit, 2011; Brabazon, 2014). Raz- iskava, predstavljena v tem članku, se osredotoča na poglede prebivalcev Novega Pazarja, tako laikov kot strokovnjakov. 2.2 Posebnosti postsocialističnih mest V socializmu je mestom grozilo, da bodo zaradi ideje o socia- lističnem industrijskem mestu, ki se je spodbujala na podlagi modela od zgoraj navzdol, izgubila svojo pristnost (Dragićević- -Šešić, 2011). Po drugi strani je tudi postsocialistično obdobje zlasti manjšim in bolj obrobnim (večinoma industrijskim) me- stom prineslo nove izzive. Spopadajo se s posledicami tehnolo- škega propadanja, neustrezno ali zanemarjeno infrastrukturo, čedalje slabše izobraženo delovno silo in odseljevanjem mladih ( Jaššo in Finka, 2010; Domanski, 2011; Kiss, 2011). Skupaj z izginotjem industrijskih blagovnih znamk, po katerih so bila nekoč znana srednje velika in mala mesta, je vse našteto za- majalo temelje njihove industrijske identitete. Po drugi strani habitus industrijskega mesta, ki so ga ta mesta razvila v obdobju socializma, lokalne akterje pogosto omejuje pri premišljeva- nju o razvojnih možnostih, kar podžiga kolektivni fatalizem in apatijo. Poleg tega slabo razvita kultura participativnega upravljanja (Tsenkova in Nedović Budić, 2006; Stanilov, 2007; Ferenčuhová in Gentile, 2016) kot še en primer socialistične dediščine krepi habitus perifernega mesta in slabi sposobnost preoblikovanja mestne identitete. Na ravni reprezentacije prostora se daje prednost upravičeva- nju novih smeri gospodarskega in političnega razvoja mesta, pri čemer se posebna pozornost namenja poskusom obuditve gospodarske dinamičnosti iz predsocialističnega obdobja in prikazovanju postsocialističnega obdobja kot obdobja oživi- tve podjetniškega duha, ki je bil med socializmom potlačen. Navedeno lahko razumemo tudi kot izraz habitusa periferne- ga mesta v zunanjih (mednarodnih) identitetnih odnosih, pri katerih se mesta počutijo obremenjena z dediščino socializma, ki jo pogosto predstavljajo kot zgodovinski odklon, odmik od prave poti in zgodovinsko napako, ki bi jo bilo treba pozabiti (Adler, 2005; Young in Kaczmarek, 2008). Srbska mesta se pri vnovični opredelitvi svoje identitete spopa- dajo z velikimi izzivi, z večino katerih se srečujejo tudi druga postsocialistična mesta, v primeru Srbije pa so ti zaradi specifič- nih družbenih okoliščin še toliko večji. Prvič, zaradi dolgotraj- ne in zahtevne postsocialistične preobrazbe, ki je sovpadala z vojnami po razpadu Jugoslavije, gospodarsko prestrukturiranje in privabljanje novih (neposrednih tujih) naložb potekata zelo počasi, kar povzroča močan upad industrijske proizvodnje in propad mnogih industrijskih mest oziroma mest, v katerih pre- vladuje samo ena industrijska panoga (Vujošević idr., 2010). Drugič, razvojni razkorak med Beogradom kot glavnim me- stom in drugimi mesti se čedalje bolj veča (Molnar, 2013), zaradi česar mnoga mesta ostajajo ali postajajo periferna (Stoj- ković, 2009). Tretjič, zaradi močno centraliziranega modela odločanja Srbijo bremenita nesposobna lokalna uprava in slabo M. PETROVIĆ, V. BACKOVIĆ, M. TOKOVIĆ Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 25 razvita komunikacija med javnim, zasebnim in civilnim sektor- jem (Vujović in Petrović, 2007; Vujošević idr., 2010; Petrović in Toković, 2016, 2018). Novi Pazar se spopada z večino zgoraj omenjenih izzivov, povezanih z vnovično opredelitvijo identitete postsocialistič- nih mest, in z izzivi, ki izhajajo iz posebnih okoliščin srbske družbe. Čeprav se uvršča med funkcionalna urbana območja nacionalnega pomena (Šećerov in Nevenić, 2009), so struktur- ne priložnosti v mestu precej omejene. Mesto namreč vse od vzpostavitve novih državnih mej ostaja odrezano od glavnih državnih in mednarodnih prometnih koridorjev. Poleg tega se spopada z velikimi gospodarskimi težavami; njegova stopnja gospodarskega razvoja znaša med 60 in 80 % državnega pov- prečja, zaradi česar spada med slabo razvita lokalna upravna območja (Regionalni razvoj, 2014), za katera je značilno moč- no gospodarsko (industrijsko) nazadovanje. Novi Pazar je tudi eno izmed redkih mest v državi, v katerih število prebivalcev raste, zaradi česar mora mesto stalno povečevati svoje naložbe v infrastrukturo. Čeprav se spopada z velikimi gospodarskimi težavami in ima pomanjkljivo infrastrukturo, je med območji, na katerih živi največ Bošnjakov v Srbiji. Glede na njegove precej omejene strukturne priložnosti avtorice predpostavljajo, da njegov habitus negativno vpliva na to, kako lokalni akterji dojemajo identiteto mesta. Negativni vpliv imata zlasti habitus industrijskega mesta zaradi nazadovanja gospodarstva oziroma industrije in habitus perifernega mesta (v primerjavi z glavnim mestom in drugimi srbskimi mesti) zaradi prostorske margi- nalizacije in centraliziranega modela upravljanja. 3 Metode in cilji analize Pri proučevanju (pre)oblikovanja identitete Novega Pazarja so avtorice analizirale tako vidik spontanega dolgoročnega proce- sa kot vidik strateških prizadevanj v okviru mestne politike. V ta namen so podatke zbrale z anketo med mestnimi prebivalci (n = 299) in intervjuji (n =14) s strokovnjaki, zaposlenimi v službah mestne uprave (zlasti tistih, ki se ukvarjajo z gospo- darskimi, kulturnimi in socialnimi vprašanji), ključnih lokal- nih ustanovah (gospodarski zbornici in kulturnih ustanovah) in nevladnih organizacijah, ki so z mestno upravo sodelovale pri razvoju projektov v mestu. Čeprav na obe skupini akter- jev spontano vpliva mestni habitus, zaznave strokovnjakov vključujejo tudi strateško pojmovanje (reprezentacijo) mestne identitete. Avtorice so reprezentacijo prostora proučile še z vsebinsko analizo uradnega spletišča mesta. Ob predpostavki, da je identiteta mesta močnejša, če njegov habitus vzbuja enake ali podobne pozitivne pomene med pre- bivalci, je bil prvi cilj analize pridobiti vpogled v značilnosti identitete Novega Pazarja na podlagi tega, kako anketiranci zaznavajo mestne znamenitosti in prepoznavne mestne sim- bole ter kaj menijo o tem, kako mesto dojemajo drugi prebi- valci Srbije. Pri tem avtorice proučujejo morebitne negativne vplive omejenih strukturnih priložnosti v mestu na zaznave anketirancev in razlike v njihovih mnenjih glede na etnično pripadnost, starost, izobrazbo in druge socialno-demografske značilnosti. Nato so se osredotočile na analizo oblikovanja konkurenčne identitete mesta, pri čemer so upoštevale vpliv mestnega habitusa na to, kako prebivalci dojemajo splošne raz- mere v mestu, in to, kako bi bilo treba stvari v njem narediti. Ob tem ugotavljajo, kako močno habitus industrijskega ozi- roma perifernega mesta zavira oblikovanje identitete Novega Pazarja. Na koncu so analizirale še vsebino uradnega spletišča mesta, da bi ugotovile, ali se predstavljeni označevalci mestne identitete ujemajo s tistimi, o katerih poročajo anketiranci; tovrstno ujemanje je nekakšen temeljni pogoj, da bi dosegli potrebno pristnosti mestne identitete. Poleg tega so analizirale raven komunikacije med nosilci spletišča in javnostjo (prebi- valci ter turisti in vlagatelji). 3.1 Spontano soglasje glede ključnih označevalcev identitete V tem poglavju so avtorice analizirale identiteto Novega Pazar- ja na podlagi tega, kako anketiranci zaznavajo mestne znameni- tosti in prepoznavne mestne simbole ter kaj menijo o tem, kako mesto dojemajo drugje v Srbiji. Proučile so, ali habitus Novega Pazarja pri prebivalcih vzbuja pozitivne asociacije ter enake ali podobne pomene, kar je temeljni pogoj za oblikovanje močne mestne identitete. Njihova analiza temelji na vprašanjih, ki so jih zastavile v anketi in intervjujih ter so bila v obeh primerih enaka. Ključne označevalce identitete mesta so razdelile v štiri skupine: 1. prepoznavne znamenitosti, 2. mestni simboli, 3. značilnosti mestnih prebivalcev in 4. mnenja zunanjih akterjev o mestu. Anketna vprašanja, povezana z naštetimi označevalci, so bila odprtega tipa. Avtorice so odgovore najprej kodirale, nato pa so podatke obdelale v statističnem programu SPSS, pri čemer so se oprle na opisno statistično analizo. Enak na- čin kodiranja so uporabile tudi pri prepisih intervjujev. Kva- litativne podatke so obdelale v programu Maxqda. Po ločeni analizi kvantitativnih in kvalitativnih podatkov so analizirale še ujemanje odgovorov anketirancev in intervjuvanih strokovnja- kov, s čimer so želele ugotoviti stopnjo ujemanja pri njihovem dojemanju identitete Novega Pazarja. Novi Pazar ima bogato zgodovino, ki sega v obdobje srednje- veške srbske države in Otomanskega cesarstva, njegova multi- etnična in večverska dediščina pa je z vidika identitete velikega pomena tako za Srbe kot Bošnjake. Zato ni presenetljivo, da so tako anketiranci kot intervjuvanci med označevalci identi- tete in/ali simboli svojega mesta omenjali zlasti kulturne in Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 26 zgodovinske znamenitosti. V anketi je bilo med omenjenimi simboli 40 % verskih znamenitosti, posvetne objekte pa je ome- nilo 22  % anketirancev. Analiza intervjujev s strokovnjaki je pokazala ujemanje z odgovori anketirancev pri izboru vrste znamenitosti in navedbi posameznih objektov: »Trdnjava Be- dem je vsekakor simbol mesta, Bedem in stražarski stolp Kula Motrilja« (intervjuvanec  7), »Imamo mošeje, kot je mošeja Altun-alem, potem cerkev sv. Petra, samostana Sopoćani in Đurđevi stupovi, vse to so simboli, ki so nekako značilni za to mesto« (intervjuvanec 11). Slika 1: Mestni simboli (ilustracija: avtorice) Slika  2: Mošeja Antul-alem (vir: Matematični inštitut Srbske akade- mije znanosti in umetnosti, 2022) Slika 3: Samostan Sopoćani (foto: Irena Petrović) M. PETROVIĆ, V. BACKOVIĆ, M. TOKOVIĆ Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 27 Slika 5: Lastnosti mestnih prebivalcev (ilustracija: avtorice) Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji Slika 4: Dejavniki prepoznavnosti mesta (ilustracija: avtorice) Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 28 Anketiranci so med drugimi označevalci identitete mesta in njegovih simbolov omenjali tradicionalno hrano in pija- čo (zlasti čevapčiče in mantije, 17  %), tovarne in proizvode (zlasti kavbojke, 14,2  %) in značilne gospodarske dejavnosti (zlasti trgovino, 10,6  %), s čimer so preusmerili pozornost z materialnega na vedenjski simbolizem (Nas idr., 2011; Spasić in Backović, 2017). Zadnjenavedeni je postal zlasti opazen pri odgovorih na vprašanja o lastnostih prebivalcev Novega Pazarja, pri katerih je kar 38  % vseh anketirancev omenilo gostoljubje. Tudi strokovnjaki so v intervjujih izpostavili to- vrstne lastnosti in jih opisali kot vidike medosebnih odnosov, ki odsevajo mestni habitus, ki spodbuja harmonične odnose, in prevlado pozitivnih asociacij, povezanih z identiteto mesta: »Odnosi med ljudmi v Novem Pazarju so malo posebni, ljudje so drug z drugim odkriti in med njimi vlada toplo vzdušje« (intervjuvanec 4). Podobno je mogoče sklepati tudi glede materialnega simbo- lizma izbranih označevalcev mestne identitete, prek katerih so anketiranci posredno poudarili večstoletno sobivanje dveh verskih in etničnih skupin v mestu, čeprav jih je manj kot 1 % navedlo, da je Novi Pazar znan po mešanem prebivalstvu. V intervjujih so strokovnjaki kot pomemben vidik mestne identi- tete izpostavili večkulturnost mesta: »Ta večkulturna skupnost je zelo posebna, saj so v njej na enem mestu zbrani spomeniki dveh popolnoma različnih kultur« (intervjuvanec 7). Prevladujoče pozitivne asociacije, povezane z identiteto mesta in njegovih prebivalcev, kot so gostoljubje, trgovska žilica ali večetničnost, se navezujejo na zgodovinski habitus trgovske- ga mesta in njegov vpliv na oblikovaje podjetniških veščin prebivalcev. Navedene lastnosti so bile ključne tudi za prema- govanje notranjih nesoglasij med vojno v 90.  letih prejšnjega stoletja: »Veste, ni pomembno, kako posebni in smešni se prebivalci Novega Pazarja zdimo, ko pridejo težki časi in se moraš odločiti, ali je bolje iti v vojno ali trgovati, je vedno bolje trgovati, saj smo trgovci. Pazar je večetnično mesto in nehajmo se pretvarjati, odnosi med Srbi in Bošnjaki niso ide- alni. Vendar smo ponosni, da nas v najtežjih časih, med vojno v Bosni v 90. letih, ta vojna ni prizadela, ker se nam je uspelo izogniti spopadom (kar je bila želja obeh strani). Mestu se je uspelo obdržati« (intervjuvanec 9). Izkazalo se je, da omejene strukturne priložnosti v Novem Pazarju nimajo pomembnega vpliva na to, kako anketiranci dojemajo identiteto mesta. Edina negativna konotacija je bila povezana z dejstvom, da je Novi Pazar eno izmed srbskih mest z najmlajšim prebivalstvom. Na splošno je le malo anketirancev (samo 2,3 %) navedlo, da je mesto znano po mladih, v inter- vjujih pa je bilo to izpostavljeno hkrati kot pozitivna značilnost mesta in težava: »To vidim kot največjo in najtežjo oviro, ker imamo ogromno mladih ljudi ... in potem imaš vsako leto tisoč novih brezposelnih, tako da je to, da je Pazar mlado mesto, pomembno, hkrati pa otežuje vse skupaj« (intervjuvance 6). Analiza je pokazala, da spol, starost, izobrazba, poklic, finančni položaj in etnični izvor nimajo posebnega vpliva na razume- vanje obravnavanih vidikov identitete Novega Pazarja. Zato se zdi, da kljub etničnim, kulturnim in drugim socialnim razli- kam habitus Novega Pazarja med prebivalci ustvarja podobne pomene in asociacije v zvezi z mestom. Izsledki poleg tega na- kazujejo, da imajo anketiranci dovolj jasno predstavo, po čem je Novi Pazar prepoznaven in privlačen, kar je dobro izhodišče za oblikovanje njegove konkurenčne identitete. Kljub temu več kot tretjina anketirancev meni, da drugi večinoma negativno vidijo njihovo mesto. To kaže vpliv habitusa perifernega me- sta na dojemanje mestne identitete z vidika zunanjih odnosov (primerjave z drugimi srbskimi mesti). 3.2 Ovire za strateško oblikovanje mestne identitete To poglavje se osredotoča na vprašanja, iz odgovorov na katera je mogoče razbrati, ali habitus industrijskega oziroma perifer- nega mesta ovira oblikovanje konkurenčne identitete Novega Pazarja. Vprašanja se nanašajo se na to, kako prebivalci zazna- vajo trenutne razmere v mestu na splošno in v primerjavi z drugimi mesti, kako bi bilo treba po njihovem mnenju stvari v mestu narediti ter kaj menijo o razvojnem potencialu mesta in ključnih ovirah za njegov razvoj. Navedena vprašanja se to- rej osredotočajo na obnovo konkurenčne identitete mesta kot strateške dejavnosti in so bila zastavljena samo strokovnjakom v intervjujih. Avtorice so konkurenčno identiteto mesta raz- delile na naslednje razsežnosti: 1. razvojni potenciali mesta, 2. notranje ovire za razvoj mesta, 3. zunanje ovire za razvoj mesta, 4. strukturne ovire za razvoj mesta in 5. ovire pri akterjih za razvoj mesta. Kvalitativni podatki so bili na podlagi navedenih razsežnosti kodirani v programu Maxqda. V skladu z že izpostavljenim podjetništvom prebivalcev kot enim od označevalcev identitete mesta so intervjuvanci lokalno podjetništvo skoraj soglasno navedli kot ključni razvojni po- tencial Novega Pazarja. Kljub prisilni uvedbi industrije v mestu Preglednica 1: Kakšno mnenje imajo o vašem mestu drugi prebivalci Srbije? Mnenje Delež (v %) Večinoma pozitivno 32,1 Večinoma negativno 36,3 Niti pozitivno niti negativno 19,0 Ne vem 12,6 Skupaj 100,0 Vir: avtorice M. PETROVIĆ, V. BACKOVIĆ, M. TOKOVIĆ Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 29 med socializmom menijo, da habitus industrijskega mesta da- nes ni samo oslabel, ampak se v Novem Pazarju sploh nikoli ni uveljavil. Zato intervjuvanci v tem pogledu ne občutijo ni- kakršne izgube. Poleg tega niso izpostavili nobenega industrij- skega proizvoda, po katerem bi mesto izstopalo, glavni simbol mesta pa so po njihovem manjše živilske trgovine (dućani): »Novi Pazar pomeni trgovsko mesto in ni nekega proizvoda, ki bi odražal njegovo identiteto. Med komunizmom so bila ustanovljena velika podjetja, kar pa ni bilo del naše tradicije. Novi Pazar je bil od nekdaj trgovsko mesto. Simbol mesta je majhna živilska trgovina, saj se je pri njej vse začelo in v njej si veliko ljudi služi kruh« (intervjuvanec 2). Vprašani lokalno podjetništvo povezujejo predvsem s psiholo- škimi lastnostmi prebivalcev, pri čemer ga opisujejo kot moč- no uveljavljen način razmišljanja v lokalni skupnosti in ga ne povezujejo s kapitalizmom (kot nasprotje socializmu). Zdi se, da navedeno krepi njihovo samozavest: »Pravimo, da v tem pogledu Pazar ›pluje v lepih vodah‹. To pomeni, da ni krize, ki je ne bi mogli premagati« (intervjuvanec 10). Omejene strukturne priložnosti v Novem Pazarju se pri inter- vjuvancih kažejo v močnem občutku, da mesto v primerjavi z drugimi podobno velikimi mesti v Srbiji gospodarsko nazaduje in da je zaradi novih državnih mej, ki so zmanjšale pomen cestnih povezav s Črno goro in Kosovom, ozemeljsko margi- nalizirano, kar se ne sklada z zgodovinsko identiteto Novega Pazarja kot trgovskega mesta: »Na splošno, če na primer po- gledamo z vidika gospodarstva, smo v težkem položaju, v ve- liko težjem kot vsi drugi« (intervjuvanec 12), »Novi Pazar je središče srbske pokrajine Sandžak, ki je v primerjavi z drugimi pokrajinami ›črna luknja‹, kar je škoda« (intervjuvanec  4), »V primerjavi z drugimi podobno velikimi mesti ni preživelo niti eno podjetje v državni lasti, ki bi lahko ljudem še naprej zagotavljalo zaposlitev« (intervjuvanec 7), »Trgovsko mesto, ki ga v tej novi dobi blokirajo meje« (intervjuvanec 2). Čeprav intervjuvanci ne kažejo apatije ali pomanjkanja zagna- nosti, ki sta značilna za habitus perifernega mesta, omenjajo občutek gospodarskega nazadovanja in ozemeljske marginali- zacije, kar pa je značilno za navedeni habitus. Tako se nekateri bojijo, da postaja Novi Pazar znan po slabo plačani delovni sili, sivi ekonomiji in nerazvitosti: »Novi Pazar je zelo reven ..., iz mestnega proračuna se črpa veliko denarja, zaradi česar potem ni mogoče narediti nekaterih drugih stvari. Vse, kar vidite, je siva ekonomija« (intervjuvanec 11). Značilnosti habitusa perifernega mesta postanejo še opaznej- še, ko intervjuvanci govorijo o tem, da zaradi centraliziranega modela upravljanja in zgoščenosti oblasti in pomembnih virov v prestolnici lokalni politiki in državni poslanci nimajo in- teresa, da bi podprli svoje mesto. Intervjuvanci v tem pogle- du omenjajo pomanjkanje samoiniciativnosti in samozavesti med lokalnimi akterji, pomanjkanje zaupanja in zagnanosti med lokalnimi politiki in strokovnjaki, omejeno avtonomijo odločanja med strokovnjaki zaradi dajanja prednosti zvestobi izbrani politični stranki pred strokovnim znanjem, pomanj- kanje participativnih praks pri lokalnem upravljanju ipd.: »Rasimova politična stranka [Rasim Ljajić je srbski politik, rojen v Novem Pazarju, op. a.], ima veliko vlogo, sam pa kaže le malo zanimanja  ..., odselil se je in Pazar ga ne zanima več, zanima ga samo Beograd  ...« (intervjuvanec  6), »Prednost ima pripadnost politični stranki, usposobljenost sploh ni po- membna« (intervjuvanec 1), »Tu ni sodelovanja med lokalno upravo in univerzo, ne sodelovanja med univerzo in lokalnim gospodarstvom, niti sodelovanja med lokalno upravo in nevla- dnim sektorjem« (intervjuvanec 8), »Krize nikoli ne povzroči pomanjkanje denarja, ampak pomanjkanje zaupanja ali, bolje rečeno, pomanjkanje zagnanosti« (intervjuvanec 4). 3.3 Reprezentacija mestne identitete na uradnem spletišču To poglavje se osredotoča na vsebinsko analizo uradnega sple- tišča Novega Pazarja (Grad Novi Pazar, 2017) kot posebne oblike reprezentacije prostora, ki omogoča oblikovanje kon- kurenčne identitete mesta. Na splošno uradna spletišča na- menjajo posebno pozornost kulturni in zgodovinski dediščini kot najpomembnejšemu vidiku identitete mesta (Morgan idr., 2004; Dragićević Šešić, 2009), pri čemer so spomeniki in ar- hitekturna dediščina med najbolj prepoznavnimi označevalci in simboli. Po Lynchu bi lahko Novi Pazar opisali kot pred- stavljivo mesto (ang. imaginable city), saj si ga zaradi številnih spomenikov in bogate arhitekturne dediščine, ki imajo velik zgodovinski in kulturni pomen, zlahka naslikamo pred očmi (Spasić in Backović, 2017). Avtorice so vizualno identiteto vključile v analizo kot posebno kategorijo, da bi ugotovile, ali so arhitekturna dediščina in spomeniki na spletišču prepozna- ni kot pomembni simboli mesta, in proučile raven ujemanja med vsebino spletišča in mnenji anketirancev. Poleg tega so analizirale obravnavo lokalne zgodovine, da bi ugotovile, kako so na spletišču predstavljene posamezne faze razvoja mesta. Predpostavile so, da če so predstavljene vse faze, to bolj prispe- va k ohranjanju kolektivnega spomina in manj odraža habitus perifernega mesta, kot če so predstavljene samo nekatere in je socialistično obdobje izpuščeno. Analiza spletišča mesta je pokazala, da potencial njegove kul- turne in zgodovinske dediščine ni dovolj izkoriščen in da sple- tišče ne prikazuje močne vizualne identitete mesta. Trdnjava Bedem je prepoznana kot glavni simbol mesta, vendar na naj- pomembnejših podstraneh ni fotografij z njeno podobo. Verski objekti niso predstavljeni kot simboli mesta, čeprav na spletišču prevladujejo fotografije cerkva, samostanov in mošej, s čimer Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 30 je poudarjena predvsem večkulturna narava mesta. Omenjene fotografije niso na najpomembnejših podstraneh, poleg tega ni posebnih poglavij ali videov, ki bi bili posvečeni kulturni in zgodovinski dediščini mesta. Način reprezentacije ključnih označevalcev identitete in simbolov mesta na spletišču se uje- ma z mnenji intervjuvancev, ki med drugim izpostavljajo slabo promocijo znamenitosti in arhitekturne dediščine Novega Pa- zarja: »Naša turistična organizacija in mi kot mesto nimamo niti ene razglednice« (intervjuvanec 14). Na spletišču je navedeno, da je bilo mesto v zgodovinskih virih prvič omenjeno leta  1461 kot Yeni Bazar, kar pome- ni ›novi bazar‹, opis njegove zgodovine pa se konča konec 19.  stoletja, ko naj bi, kot to navaja avtor spletišča, mesto iz- gubilo svojo nekdanjo politično in gospodarsko vlogo (Grad Novi Pazar, 2013). Navedeno kaže, da lokalna zgodovina ni predstavljena v celoti, hkrati pa potrjuje močno uveljavljenost identitete Novega Pazarja kot večkulturnega trgovskega mesta (Opština Novi Pazar, 2017). Na spletišču sploh ni omenjena zgodovina 20. stoletja ali socialistična preteklost mesta, so pa navedene številne značilnosti Novega Pazarja kot sodobnega mesta: univerzitetno mesto, mesto podjetnikov, mesto mladih, mesto priložnosti, mesto kavbojk in evropsko mesto (Grad- ska uprava Novi Pazar, 2016). Navedeno se ujema z izsledki analize spletišč drugih postsocialističnih mest, ki ne omenjajo socialistične preteklosti ali jo prikazujejo samo delno (Adler, 2005), pri promociji pa se predstavljajo kot sodobna kapitali- stična evropska mesta. Zanemarjanje socialistične preteklosti kaže, da ima tudi Novi Pazar habitus perifernega mesta, ki je z vidika zunanjih identitetnih odnosov (tj. primerjave z drugimi evropskimi mesti) značilen za postsocialistična mesta. Avtorice so na koncu proučile še komunikacijske značilnosti spletišča, da bi ugotovile, kako se lokalna uprava sporazume- va z notranjo in zunanjo javnostjo (prebivalci na eni strani ter turisti in morebitnimi vlagatelji na drugi) kot del partici- pativnega pristopa k oblikovanju podobe mesta (Varbanova, 2007; Florek, 2011). V skladu z večkulturno podobo mesta je spletišče Novega Pazarja napisano v latinici in cirilici, vsebina pa ni v celoti prevedena v angleščino, kar pomeni, da vsebine zunanji javnosti niso zadostno na voljo niti ni z njimi stalno se- znanjena. Interaktivnost je zagotovljena samo prek povezav do spletišč komunalnih služb, pri tem pa niso navedene povezave do družbenih omrežij, ki so danes najprimernejša interaktivna platforma za nagovarjanje javnosti. Navedeni izsledki kažejo, da interaktivni potencial, ki ga ima spletišče in omogoča bolj participativno oblikovanje konkurenčne mestne identitete, ostaja skoraj v celoti neizkoriščen. 4 Razprava Prvi cilj analize je bil ugotoviti, kako anketiranci dojemajo označevalce identitete in simbole Novega Pazarja glede na njegove omejene strukturne priložnosti in hipotezo, da je identiteta mesta močnejša, če njegov habitus vzbuja enake ali podobne pozitivne pomene med prebivalci. Raziskava je po- kazala, da je Novi Pazar mesto z močno identiteto. Izkazalo se je, da njegov habitus pri anketirancih v glavnem vzbuja po- zitivne asociacije, pri čemer ni večjih razlik med družbenimi skupinami (tj. med ljudmi različne starosti, izobrazbe ali naro- dnosti). Najpogosteje omenjeni mestni simboli se nanašajo na kulturno dediščino, zlasti spomenike in arhitekturno dedišči- no, povezane z večetnično in večversko zgodovino mesta. Med lastnostmi prebivalcev pri odgovorih anketirancev izstopajo trgovska (podjetniška) miselnost in posledična gostoljubnost ter strpnost med etničnimi skupinami in kulturami. Opisana pozitivna samopodoba se ne ujema z mnenjem anketirancev, da imajo drugi prebivalci Srbije negativno predstavo o Novem Pazarju. Navedeno kaže, da na mnenje anketirancev glede zu- nanje identitete mesta (na podlagi primerjave z drugimi srbski- mi mesti) vpliva habitus perifernega mesta, kar je opazno zlasti pri odgovorih, ki se nanašajo na ključne ovire za oblikovanje konkurenčne identitete Novega Pazarja. Drugi cilj analize je bil ugotoviti, ali habitus socialističnega industrijskega mesta (ki pooseblja polpreteklo zgodovino me- sta) in habitus perifernega mesta (ki lahko ovira sposobnost delovanja lokalnih akterjev) ovirata oblikovanje konkurenčne identitete Novega Pazarja. Opisano se je izkazalo za precej zapleteno raziskovalno vprašanje, saj anketiranci kot ključen označevalec mestne identitete in razvojni potencial močno poudarjajo lokalno podjetništvo, ki pa se ne ujema s pomanj- kanjem zagnanosti in empatijo prebivalcev, ki sta značilna za habitus perifernega mesta. Poleg tega je zaradi močno uvelja- vljenega habitusa trgovskega mesta, ki temelji na lokalnem podjetništvu, kriza identitete Novega Pazarja v postsocialistič- nem obdobju veliko manjša, kot bi lahko bila zaradi vpliva ha- bitusa industrijskega socialističnega mesta. Anketiranci trdijo celo, da Novi Pazar sploh nikoli ni imel identitete industrij- skega mesta, niti med socializmom. Po drugi strani opozarjajo na majhno avtonomijo lokalnih akterjev, značilno za habitus perifernega mesta, ta je posledica modela upravljanja, ki ga v postsocialističnem obdobju obvladujejo politične stranke in centralizirana državna oblast. Zaradi tega je lokalno podjetni- štvo v glavnem potisnjeno na rob, v sivo ekonomijo, kar po mnenju anketirancev slabša ugled mesta ter prispeva k nerazvi- tosti in perifernosti mesta in njegovi ozemeljski marginalizaci- ji po vzpostavitvi novih državnih mej po razpadu Jugoslavije. Intervjuvanci dojemajo Novi Pazar predvsem kot trgovsko mesto in pričakujejo, da se bo z vstopom Srbije v Evropsko M. PETROVIĆ, V. BACKOVIĆ, M. TOKOVIĆ Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 31 unijo znebilo svojega perifernega položaja: »Z odprtjem mej bo Novi Pazar postal trgovsko središče sodobne srbske regije in Evropske unije« (intervjuvanec 4). Kljub vsemu se zdi, da anketiranci podcenjujejo morebitne negativne vplive habitusa perifernega mesta ob vključitvi v Evropsko unijo, razvidne iz izkušenj drugih postsocialističnih mest. Tretji cilj analize je bil proučiti, ali se simboli identitete Novega Pazarja, predstavljeni na uradnem spletišču mesta, ujemajo s tistimi, ki so bili omenjeni v anketi in intervjujih. Avtorice so predpostavile, da je tovrstno ujemanje temeljni pogoj, da se doseže potrebna pristnost pri oblikovanju mestne identitete. Čeprav rezultati raziskave potrjujejo ujemanje med vsebino spletišča ter mnenji anketirancev in intervjuvancev, je poten- cial spletišča, da s komunikacijo med ustvarjalci in javnostjo omogoči bolj participativno oblikovanje mestne identitete, skoraj popolnoma neizkoriščen. Poleg tega večstoletna zgodo- vina Novega Pazarja ni predstavljena v celoti, kar je posledica habitusa perifernih postsocialističnih mest v zunanjih (medna- rodnih) identitetnih odnosih. Dejstvo, da je bližnja preteklost mesta na spletišču zanemarjena, se ujema z nesprejemanjem socialistične preteklosti pri drugih postsocialističnih mestih, čeprav anketiranci nimajo negativnih asociacij na socialistično preteklost, kar je morda posledica bolj liberalne narave socializ- ma v Jugoslaviji (Lazić, 2011). V nasprotju s srednjeevropski- mi postsocialističnimi mesti, ki poudarjajo svojo gospodarsko moč in podjetništvo iz časa tik pred socializmom, iz analize spletišča in intervjujev s strokovnjaki ni razvidno, da bi se pri promociji mesta izpostavljalo predsocialistično obdobje po- znega 19. ali zgodnjega 20. stoletja. Navedeno je lahko pove- zano tudi z dejstvom, da intervjuvanci lokalno podjetništvo dojemajo predvsem kot miselnost, ki je močno uveljavljena v dolgi tradiciji Novega Pazarja kot trgovskega mesta in nima povezave s kapitalizmom. Možno je tudi, da so se ustvarjalci spletišča želeli izogniti notranjim ali zunanjim nesoglasjem pri interpretaciji bližnje preteklosti in tako olajšati vnovično opre- delitev mestne identitete v postsocialistični Srbiji, obremenjeni z medetničnimi trenji. 5 Sklep Avtorice so z raziskavo dobile vpogled v to, ali ima srednje veliko mesto, ki se spopada z razvojnimi težavami, dovolj tr- dne temelje za oblikovanje konkurenčne identitete. V primeru Novega Pazarja ujemajoči se odgovori anketirancev glede ključ- nih označevalcev mestne identitete in njihovo navdušenje nad lokalnim podjetništvom kažejo, da ima mesto velik potencial za oblikovanje konkurenčne identitete. Hkrati občutki gospo- darske, politične in ozemeljske marginalizacije, ki so jih izrazili anketiranci, opozarjajo na ovire, ki izhajajo iz habitusa perifer- nega mesta. Z vidika neoendogene mestne politike, katere cilj je oblikovati identiteto mesta kot razvojni vir in ki predposta- vlja, da se največji razvoj doseže z medsebojnim dopolnjeva- njem endogenih in eksogenih razvojnih dejavnikov (Vanclay, 2011), je treba razmisliti o tem, za katere programe v mestu bi bilo treba zagotoviti zunanja (državna ali mednarodna) ra- zvojna sredstva. Programi bi morali omogočati medsebojno dopolnjevanje endogenih in eksogenih razvojnih dejavnikov ter krepiti predvsem lokalno podjetništvo, ki se trenutno spo- pada s precejšnjimi strukturnimi omejitvami. To bi omogočilo ustrezno delovanje lokalnih akterjev, ki je potrebno za to, da se izkoristijo lokalni potenciali za (ponovno) oblikovanje struk- turnih priložnosti in konkurenčne identitete Novega Pazarja. Mina Petrović, Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Beogradu, Beograd, Srbija E-naslov: mipetrov@f.bg.ac.rs Vera Backović, Oddelek za sociologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Beogradu, Beograd, Srbija E-naslov: vera.backovic@f.bg.ac.rs Milena Toković, Oddelek za prostorsko načrtovanje, Fakulteta za geografijo Univerze v Beogradu, Beograd, Srbija E-naslov: milena.tokovic@gef.bg.ac.rs Zahvala Raziskavo je finančno podprlo srbsko ministrstvo za izobraževanje, znanost in tehnološki razvoj (pogodbi št. 451-03-68/2022-14/200163 in 451-03-68/2022-14/200091). Viri in literatura Adler, N. (2005): The future of the Soviet past remains unpredic- table: The resurrection of Stalinist symbols amidst the exhuma- tion of mass graves. Europe–Asia Studies, 57(3), str. 1093–1119. doi:10.1080/09668130500351100 Anholt, S. (2007): Competitive identity. The new brand management for nations, cities and regions. London, Palgrave Macmillan. Anholt, S. (2010): Places. Identity, image and reputation. London, Palgra- ve Macmillan. Arandelovic, B., Vukmirovic, M., in Samardzic, N. (2017): Belgrade: Ima- ging the future and creating a European metropolis. Cities, 63, str. 1–19. doi:10.1016/j.cities.2016.12.010 Bell, D. A., in de-Shalit, A. (2011): The spirit of cities. Why identity of a city matters in a global age. Princeton, NJ, Princeton University Press. Bogdanović, B. (2020): Simbolička (re)konstrukcija Titovog Užica u periodu 1991–1994. godine. Glasnik Etnografskog instituta SANU, 68(1), str. 75–93. doi:10.2298/GEI2001075B Bourdieu, P. (1999): Site effects. V: Bourdieu, P., Accardo, A., Balazs, G., Beaud, S., Boncin, F., Bourdieu, E., idr. (ur.): The weight of the world: Social suffering in contemporary society, str. 123–181. Cambridge, Polity Press. Brabazon, T. (ur.) (2014): City imaging: Regeneration, renewal and decay. New York, Springer. doi:10.1007/978-94-007-7235-9 Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 32 Bursać, B. (2009): Prikaz teorijskih modela u definisanju identiteta gra- da: studija slučaja grada Beograda. Kultura, 122/123, str. 78–103. Butina-Watson, G., in Bentley, I. (2007): Identity by design. London, Rout- ledge. doi:10.4324/9780080489025 Campelo, A. (2015): Rethinking sense of place: Sense of one and sense of many. V: Kavaratzis, M., Ashworth, G., in Warnaby, G. (ur.): Rethinking place branding, comprehensive brand development for cities and regions, str. 51–60. New York, Springer. doi:10.1007/978-3-319-12424-7_4 Camprag, N., in Suri, A. (ur.) (2019): Three decades of post-socialist transition, conference proceedings. Darmstadt, Technische Universität Darmstadt. Domanski, B. (2011): Post-socialism and transition. V: Rodriguez-Pose, A., Pike, A., in Tomaney, J. (ur.): Handbook of local and regional develop- ment, str. 172–181. New York, Routledge. Doytchinov, G., Đukić, A., in Ioniță, C. (ur.) (2015): Planning capital cities: Belgrade, Bucharest, Sofia. Gradec, Verlag der Technischen Universität Graz. Dragićević Šešić, M. (2011): Cultural Policies, identities and monument building in Southereastern Europe. In: Milohnić, A. & Švob Đokić, N. (eds.). Cultural identity politics in the (post) transitional societies, cul- tural transition in Southeresatern Europe, pp. 31–46. Zagreb, Institute for International Relations. Ferenčuhová, S., in Gentile, M. (2016): Introduction: Postsocialist cities and urban theory. Eurasian Geography and Economics, 57(4–5), str. 483–496. doi:10.1080/15387216.2016.1270615 Florek, M. (2011): Online city branding. V: Dinnie, K. (ur.): City branding. Theory and cases, str. 82–90. New York, Macmillan. doi:10.1057/9780230294790_10 Gordon, I., in Buck, N. (2005): Cities in the new conventional wisdom. V: Buck, N., Gordon, I., Harding, A., in Turok, I. (ur.): Changing cities, rethink- ing urban competitiveness, cohesion and governance, str. 1–24, New York, Palgrave Macmillan. Grad Novi Pazar (2013): Profil zajednice Grada Novi Pazar. Dostopno na: http://www.novipazar.rs/images/dokumenti/profil_zajednice_2014.pdf (sneto 18. 11. 2017). Grad Novi Pazar (2017): Zvanična prezentacija Grada Novi Pazar. Dostop- no na: https://www.novipazar.rs (sneto 1. 11. 2017). Gradska uprava Novi Pazar (2016): Privredni informator; Investirajte u grad mladih. Dostopno na: https://www.novipazar.rs/images/download/ invest/PRIVREDNI%20INFORMATOR%20srp.pdf (sneto 11. 12. 2017). Houghton, J., in Stevens, A. (2011): City branding and stakeholder en- gagement. V: Dinnie, K. (ur.): City branding, theory and cases, str. 45–53. New York, Palgrave Macmillan. doi:10.1057/9780230294790_6 Insch, A., in Florek, M. (2008): A great place to live, work and play: Conceptualizing place satisfaction in the case of a city’s residents. Journal of Place Management and Development, 1(2), str. 138–149. doi:10.1108/17538330810889970 Jaššo, M., in Finka, M. (2010): Selected aspects of territorial cohesion in Slovakia under the recent crisis. Spatium International Review, 23, str. 17–21. doi:10.2298/SPAT1023017J Jenkins, R. (1996): Social identity. London, Routledge. Jovanović, D. (2013): Bor forward – Zamišljanje budućnosti. Bor, Narodna biblioteka. Kavaratzis, M. (2010): Is corporate branding relevant to places? V: Ash- worth, G., in Kavaratzis, M. (ur.): Towards effective place brand manage- ment, branding European cities and regions, str. 36–48. Cheltenham, ZK, Edward Elgar Publishing. doi:10.1007/978-3-319-12424-7 Kavaratzis, M., Warnaby, G., in Ashworth, G. (2015): The need to rethink place branding. V: Kavaratzis, M., Ashworth, G., in Warnaby, G. (ur.): Re- thinking place branding, comprehensive brand development for cities and regions, str. 1–12. New York, Springer. doi: 10.1007/978-3-319-12424-7 Kiss, E. (2011): The impacts of the economic crisis on the spatial organ- ization of Hungarian industry. European Urban and Regional Studies, 19(1), str. 62–76. doi:10.1177/0969776411428652 Kotler, P., Asplund, C., Rein, I., in Haider, D. (1999): Marketing places Europe: Attracting investments, industries and visitors to European cities, communities, regions and nations. Harlow, ZK, Financial Times. Lazić, M. (2011): Čekajući kapitalizam: nastanak novih klasnih odnosa u Srbiji. Beograd, Službeni glasnik. Lefebvre, A. (1991): The production of space. Oxford, Blackwell. Lynch, K. (1960): The image of the city. Cambridge, MA, MIT Press. Matematični inštitut Srbske akademije znanosti in umetnosti (2022): Novi Pazar: Spomenici kulture. Dostopno na: http://novipazarspomenici. mi.sanu.ac.rs/LAT/altum_alem_dzamija_galerija.html (sneto 3. 10. 2022). Molnar, D. (2013): Činjenice o regionalnim razlikama u Srbiji, Kvartalni monitor ekonomskih trendova i politika u Srbiji. Beograd, Fondacija za razvoj ekonomske nauke (FREN), Ekonomski fakultet, Univerzitet u Beogradu. Morgan, N., Pritchard, A., in Pride, R. (ur.) (2004): Destination branding. London, Elsevier. Moulaert, F., in Sekia, F. (2003): Territorial innovation mod- els: A critical survey. Regional Studies, 37, str. 289–302. doi:10.1080/0034340032000065442 Nas, P., de Groot, M., in Schut, M. (2011): Introduction: Variety of symbols. V: Nas, P. J. M. (ur.): Cities full of symbols: A theory of ur- ban space and culture, str. 7–26. Leiden, Leiden University Press. doi:10.5117/9789087281250 Nedučin, D., Ristić, D., in Kubet, V. (2014): Places and practices of con- sumption in the postsocialist context. V: Vaništa-Lazarević, E., Đukić, A., Krstić-Furundžić, A., in Vukmirović M. (ur.): Places and Technologies, str. 880–887. Beograd, Arhitektonski fakultet, Univerzitet u Beogradu. Neill, W. J. V. (2003): Urban planning and cultural identity. London, Rout- ledge. doi:10.4324/9780203402245 Norberg-Schulz, C. (1979): Genius loci: Towards a phenomenology of architecture. New York, Rizzoli. Opština Novi Pazar (2017): Strateški plan održivog razvoja Opštine Novi Pazar 2008–2012. Dostopno na: http://www.novipazar.rs/images/do- kumenti/strategije/strateski_plan_odrzivog_razvoja_novog_pazara.pdf (sneto 18. 11. 2017). Petrović, M., in Toković, M. (2016): Neoendogeni razvoj gradova i ekološki paradoks: studija slučaja šest gradova u Srbiji. Sociologija, 58(posebna izdaja), str. 181–209. Petrović, M., in Toković, M. (2018): Gradovi u ogledalu: između identiteta i brend imidža. Beograd, ISI FF. Regionalni razvoj (2014): Razvijenosti regiona i jedinica lokalne samouprave. Dostopno na: http://www.regionalnirazvoj.gov.rs/Lat/ ShowNARRFolder.aspx?mi=4 (sneto 12. 10. 2022). Savage, M., Bagnall, G., in Longhurst, B. (2005): Globalization and be- longing. London, Sage. doi:10.4135/9781446216880 Šećerov, V., in Nevenić, M. (2009): Model funkcionalnih urbanih pod- ručja u Srbiji danas. V: Šećerov, V., in Nevenić, M. (ur.): Regionalni razvoj, prostorno planiranje i strateško upravljanje, str. 75–100. Beograd, IAUS. M. PETROVIĆ, V. BACKOVIĆ, M. TOKOVIĆ Urbani izziv, letnik 33, št. 2, 2022 33 Siisiainen, M. (2000): Two concepts of social capital: Bourdieu vs. Putnam. Prispevek je bil predstavljen na konferenci z naslovom ISTR Fourth International Conference: The Third Sector: For What and for Whom?, ki je potekala od 5. do 8. julija v Dublinu na Irskem. Tipkopis. Spasić, I.. in Backović, V. (2017): Gradovi u potrazi za identitetom. Be- ograd, ISI FF. Spasić, I., in Backović, V. (2020): Urban identity of Belgrade: Perfect chaos, imperfect balance. Sociologija, 62(4), str. 569–589. doi:10.2298/ SOC2004569S Stanilov, K. (2007): Cities in transition. The restructuring of urban space in post-socialist central and eastern Europe. Basel, Springer International Publishing AG. doi:10.1007/978-1-4020-6053-3 Stojković, B. (2009): Grad kao okvir zavičajnog identiteta. Kultura, 122/123, str. 41–53. Storper, M. (1997): The regional world: Territorial development in a global economy. New York, Guilford Press. Troch, P., in Janssens, T. (ur.) (2019): Layers of time in the urban land- scape: Visions of socialist urbanity in Mitrovica. Berlin, JOVIS Verlag. Tsenkova, S., in Nedović-Budić, Z. (ur.) (2006): The urban mosaic of post-socialist city. Heidelberg, Physica Verlag. doi:10.1007/3-7908-1727-9 Vanclay, F. (2011): Endogenous rural development from a sociological perspective. V: Stimson, R. Stouch, R. R., in Nijkamp, P. (ur.): New hori- zons in regional science, str. 59–69. Cheltenham, ZK, Edward Elgar. Varbanova, L. (2007): Our creative cities online. V: Švog Đokić, N. (ur.): Cultural transitions in southeastern Europe. The creative city: Crossing visions and new realities in the region, str. 9–38. Zagreb, Institut za razvoj i međunarodne odnose. Vujošević, M., Zeković, S., in Maričić, T. (2010): Postsocijalistička tranzicija u Srbiji i teritorijalni kapital Srbije. Stanje, neki budući izgledi i predvidivi scenariji. Beograd, Institut za arhitekturu i urbanizam Srbije. Vujović, S., in Petrović, M. (2007): Belgrade post-socialist urban evolu- tion: Reflections by the actors in the development process. V: Stanilov, K. (ur.): Cities in transition: The restructuring of urban space in post-so- cialist central and eastern Europe, str. 361–384. New York, Springer. doi:10.1007/978-1-4020-6053-3_18 Young, C., in Kaczmarek, S. (2008): The socialist past and post-so- cialist urban identity in central and eastern Europe: The case of Łódź, Poland. European Urban and Regional Studies, 15(1), str. 53–70. doi:10.1177/0969776407081275 Obnova postsocialistične mestne identitete: primer Novega Pazarja v Srbiji