Dirigent: Rado Simoniti Režiser: Ciril Debevec Asistent režiserja: Peter Zobec Scenograf: Vladimir Rijavec Kostumograf: akademski slikar Alenka Bartlova Vodja zbora: Jože Hanc Koreograf: Metod Jeras Korepetitor: Dana Hubadova Milena Trostova Inspicient: Milan Dietz Sopetalec: Miloš Skrbinšek Izdelava scene: Gledališko delavnice pod vodstvom ing. arch. Ernesta Franza Izdelava kostumov: GledaliSke krojačnice pod vodstvom EU Rističeve in Staneta Tancka Odrski mojster: Celestin Sancin Razsvetljava: Stane Koman Lasulje in maske: Tončka Udermanova, Janez Mirtič GIUSEPPE VERDI MOČ USODE OPERA V OSMIH SLIKAH. BESEDILO NAPISAL F. M. PIAVE Prevedel Pavle Oblak MARKI CALATRAVA..................ZDRAVKO KOVAČ FRIDERIK LUPŠA . .VANDA GERLOVIČEVA DONA LEONORA | nJeRovn j,„U)A ,|OLzLOVA DON CARLO Dl VARGAS I °tr0k° MAMO SMERKOLJ EDVARD SRSEN DON ALVARO.......................RAJKO KORITNIK PREZIOSILLA, mlada ciganka . . BOŽENA GLAVAKOVA PATER GVARDIJAN I JDANLO MERLAK FRATER MELITONE j flran -a Glavakova (Do-rabella) v naši uprizoritvi Mozartove opere »Coni fan tutte«. (Kostumograf: Saša Pavličeva, vodja zbora: Jože Hanc, korepetitorja: I)nna Hubadova, Zdenka Lukčeva) Sopranistka Sonja Hočevarjeva (De spina) v naši uprizoritvi Mozartove opere »Cosi fan tutte«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Hinko Košak) Iz »Cronaca di Brescia«, 2. 3.1965. Franco Braga. POD VODSTVOM ODLIČNEGA DIRIGENTA DEMETRIJA 2EBRETA JE IZJEMNA PREDSTAVA »KNEZA IGORJA« ZAKLJUČILA SEZONO V VELIKEM GLEDALIŠČU Veličastna uprizoritev je sad neobičajne kolektivne skladnosti in organizacije. — Izvajanje zbora je bilo izredno. — Operna sezona v Brescii se ni mogla uspešneje zaključiti. Sijajni gledališki ansambel Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane je naši publiki nudil visokokvalitetno predstavo na mednarodni ravni. In tako je včeraj zvečer v našem Velikem gledališču vsaka podrobnost obsežnih opernih priprav — od orkestra, zbora in solistov, do režije, razsvetljave, kostumov, scenerije, baleta, dirigenta in umetniškega vodstva — delovala z redko popolnostjo, kar je izzvalo vidno zadovoljstvo poslušalcev. Kritiki so bili začudeni nad resnostjo in navdušenjem (vselej pod nadzorstvom in v mejah prvorazredne umetniške kvalitete), s katerim so izvajajoči pripomogli k uspehu predstave. Ti dve lastnosti — resnost in pristno navdušenje — sta značilni za nastopajoči ansambel in dokazujeta budno umetniško zavest, vendar je njuna vrednost pri nas morebiti nekolikanj padla. To pravim, ne da bi hotel izzvati prisiljeno polemiko, marveč samo v pohvalno priznanje uspešnemu delovnemu načinu in umetniškemu gospodarjenju, ki jamčita za dosežke neizpodbitne veljavnosti. Opera s prologom in v treh dejanjih »Knez Igor« skladatelja Aleksandra Porfirjeviča Borodina nas seznanja z junaškimi deli najsta- 262 rejšega obdobja ruskega naroda. Njena zgodba je povzeta po delu iz ukrajinske literature, po slavnem »Slovo o polku Igoreve« anonimnega avtorja iz XII. stoletja. Protislovja in neskladnost prave dramatičnosti sta šibki točki libreta, ki ga je po navodilih rojaka Vladimira Stasova izdelal skladatelj sam. Ti šibki točki se odražata tudi v glasbi, kjer se pomanjkanje domiselne dramatičnosti skriva za dekorativnim zborom in za občasno nabreklostjo orkestralnega dela, ki pa ga podpirajo sijajna instru-mentacija (delo prijatelja Rimskega-Korzakova) in razumna in izbrana uporaba ruskih narodnih napevov in plesnih ritmov, ki dosežejo vrhunec v sijajnih in slovitih »Polovskih plesih«. Borodinova glasbena rahločutnost se v soglasju z grandiozno epiko zgodbe jasno kaže v lirični silovitosti, ki preveva vse delo, resda daleč od psihološke bistroumnosti, vendar podrhtevaje od elementarnih strasti, katerim daje narodna tematika nadih domotožja. Razsežne zaključene oblike, ki jih uporablja skladatelj, uspešno in — lahko bi rekli v neskončnost razdružujejo posebnosti melodičnega bogastva, pa naj jih zajema iz orientalske folklore ali iz pristnejših ruskih vrelcev. Naj poudarimo vrhu tega plemenitost borodinskih recitativov, odvija jočih se v izrazitih spevnih deklamacijah. Poleg odlik pa ima delo tudi večje pomanjkljivosti. Iz obojih sklepamo v dokončni analizi dela, da je skladatelj ustvarjal po nagonu umetnika, ki mu je vse pretveza za komponiranje (kar je priznal skladatelj sam). Ako se povrnemo k izvedbi dela, moramo v prvi vrsti brez pridržkov pohvaliti dirigenta Demetrija Žebreta. Predstavi je dal potrebno toplino in njegova interpretacija, polna ognjevitega zagona, je našla popolno soglasje v odličnem okrestru, kakor tudi v vseh nastopajočih. Basist Larikn Koro.šcc (Don Olfonso) v naši uprizoritvi Mozartove opere »Cosi fan tutte«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Ilinko Košak) Tenorist Rudolf Franci (Ferrantlo) v naSi uprizoritvi Mozartovo opere »Cosi fan tutte«. (Scenograf: arh. Sveta Jovanovič. Kostumograf: Sa&a Pavličeva) Med temi je bil seveda najvidnejši lik glavnega junaka, kneza Igorja, ki ga je plastično upodobil baritonist Edvard Sršen. V vlogi Jaroslavne je k uspehu predstave s svojo lepo muzikalnostjo pripomogla Vanda Gerlovič, in basist Danilo Merlak je s pravim poudarkom oživil čemerni lik Galickega. Veličasten je bil tudi Friderik Lupša v vlogi kan;i Končaka. Zaradi tesnega prostora smo prisiljeni, da ostale prav tako izvrstne nastopajoče samo navedemo: Rudolf Franci (Vladimir), Božena Glavak (Končakovna), Gašper Dermota (Ovlur), Ladko Korošec (Skula), Slavko Štrukelj (Eroška), Vanda Ziherl (Dojilja), Milica Polajnar (Dekle). Zbor, na katerem temelji celotno delo, je odlično opravil svojo nalogo, kar je zasluga zborovodje Jožeta Hanca. Oči je razveseljeval barvit in raznolik baletni ansambel, ki ga je inteligentno in z dobrim okusom vodil koreograf Slavko Eržen. Režija Hinka Leskovška je bila izbrana in slikovita. Navdušeno odobravanje poslušalcev med predstavo in po kon čanem izvajanju je predstavljalo nekakšno protiutež velikanskemu uspehu gostujočega ansambla. »Iz »Giornale di Brescia«, 3.3.1965. M. C. Z navdušujočim »Knezom Igorjem« smo v vsem sijaju zaključili operno sezono v Velikem gledališču. 264 VELIČASTNA PREDSTAVA LJUBIJANSKEGA ANSAMBLA Druga in zadnja predstava Borodinove opere »Knez Igor« je včeraj zvečer z vsem sijajem zaključila karnevalsko operno sezono v Velikem gledališču. V glavnih vlogah so alternirali: baritonist Samo Smerkolj, basist Žarko Cvejič in tenorist Rajko Koritnik, v vlogah kneza Igorja, Gali-ckega in Vladimirja. Glasovi omenjenih pevcev so pokazali veliko izraznost. Drugih izprememb predstava ni utrpela in dejali bi, da je bila kot celota celo boljša od prve, ki je bila že tako veličastna. Isto bi lahko dejali o orkestru, katerega izvajanje je bilo čudovito. Za dirigentskim pultom je stal Danilo Švara namesto dirigenta Žebreta. Švara je predstavo vodil z vnemo, gorečnostjo in z izredno umerjenostjo. Uspeh uprizoritve je bil neizmeren in hrupen. Vzdušje v prenatrpanem avditoriju je bilo praznično. Iz »L’Italia«, 3.3.1965. Franco Braga. Zastor se je dokončno spustil po operni sezoni 1965. VELIČASTNA PONOVITEV »KNEZA IGORJA« Nismo še končali z naštevanjem hvalospevov predstave prejšnjega večera — in obžalujemo, da tega nismo mogli storiti v zadostni meri zaradi odmerjenega prostora — ko imamo spet prijetno nalogo pisati o drugi uprizoritvi Borodinove opere »Knez Igor« Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane: o uprizoritvi, ki bi jo lahko imenovali druga premiera, kajti v glavnih vlogah, posebno v vlogah Igorja in njegove družine, so nastopili drugi pevci. Takoj moram omeniti, da ta izprememba v bistvu ni vplivala na odlične rezultate prejšnjega večera. Lahko bi dejali samo, da je bila baritonist Murcrl Ostu&rviiki (GugUrlmo) v nafti uprizoritvi Mozartove op**re »Cosl tutte«. (Vodja zbora: Jože Hanc, korepetitorja: Dana Hubadova, Zdenka Lukčeva) opazna razlike v osebnem podajanju vlog, kar seveda zavisi od tempe ramenta posameznikov. Ta razlika je bila pri baritonistu Samo Smerkolju (knez Igor) vidna v obširni glasovni lestvici, pri sopranistki Vilmi Bukovec (zvesta soproga Jaroslavna) v globoki in izraziti povezanosti s svojo vlogo, pri tenoristu Rajku Koritniku (sin Vladimir) v mladostnem pevskem zagonu, pri basistu Žarku Cvejiču (svak Galicki) v izredno učinkovitem igralskem in pevskem izrazu. Nadvse uspela v svojih vlogah sta bila basist Ladko Korošec in tenorist Slavko Štrukelj, ki sta z umerjeno komičnostjo upodobila Skulo in Eroško. Pohvalo zaslužijo tudi vsi drugi, ki so ponovili svoj uspeh iz prejšnjega večera z opazno slogovno jasnostjo. Z eno besedo: umetniška zasedba prve in druge predstave je bila izjemna, in človek ni vedel, ali naj bi občudoval čudovito kvaliteto posameznikov ali neposnemljivo skladnost celote. Seveda ne gre brez slavospevov dirigentu Demetriju Žebretu, ki je dokazal, da je resnično velik interpret in nikdar prevsiljiv. Prav tako moramo potrditi zasluge živahnega utripajočega orkestra in spet nagraditi z zasluženo pohvalo zbor, ki je bil na visoki ravni ter zasuti s superlativi balet, ki je sijajno realiziral težke, a originalne koreografske upodobitve Slavka Eržena. Na koncu bi rad omenil z dvema besedama tudi režijo, katera se pri domačih predstavah nikdar ne povzpne do potrebne višine. Hinko Leskovšek je z jasno zamislijo vtisnil različnim prizorom dinamičnost in je sleherno podrobnost, kakor tudi celoto, obravnaval s pravo dovršenostjo. Skratka, končno smo vendarle srečali režiserja! Kostumi so bili razkošni in so se zlivali z okoljem. Prvo dejanje je spominjalo na dragoceno stilistiko nekaterih ikon. Omeniti je potrebno tudi navdušen sprejem publike, ki je izvajajoče ponovno nagradila s salvami prisrčnega in silovitega odobravanja, kakršno v našem gledališču redkokdaj čujemo. (Prev. J. S.) »(losi lan tutte«. Rudolf Franci, Sonja Hočevarjeva, /lata ORnjanoviČcva, llo/rna (ila\ako va, Marcel Ostaševski, Ladko Korošec. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Hinko Košak) 266 POVEST O ANTONU SUBLJU IN MARTINU KRPANU Pravijo, da je bil Slovenec zraven najbrž že, ko je bog Adamu jemal rebro, da bi mu z njim v integraciji z Evo omogočil ustvariti tako razumen človeški rod. Slovenec je namreč povsod doma in vse ve in vse zna. Z Adamom je bil Slovenec v sorodu verjetno tudi zavoljo spo-tikljivega jabolka, ki ga pa takrat v raj še ni bilo nujno uvažati iz tujine. Tudi pesem in muzika sta od nekdaj izključno Slovenčeva domena, pa bodisi v raju gostilne v socialističnem zakupu ali pa v peklu naše preakustične Opere. Da je Slovenec tudi to čednostno nagnjenje podedoval od Adama, dokazujejo naša družinska imena, kot je npr. Adamič (v vseh odtenkih), brez katerega gotovo ne bi bil uveden davek na avtorski dohodek. Slovenci živimo zdaj v glavnem v Sloveniji in v izvršnem svetu v Beogradu, čeprav nas še danes izvažajo tudi drugam, vendar danes predvsem zaradi pomanjkanja deviz na notranjem avtomobilskem tržišču. Razvoj naše nacionalne motorizacije gre namreč v primerjavi z Ameriko žal nekoliko prepočasi, torej moramo vsaj na ta način zadostiti bančnim, carinskim in drugim prepotrebnim predpisom, ki smo jih plansko sprejeli samo zato, da odslej vsaj vemo, čemu še moramo hoditi mimo carine čez mejo. Toda slovenski narod je hodil po svetu že zdavnaj prej, nekateri trdijo, da celo pred židovskim, kar lepo potrjuje tudi slovenska pesem o Židani mareli. Pravijo, da je bil po pdli Slovenec in po pdli Dalmatinec tudi Marco Polo, ki je prvi in še pre dKitajci prekolovratil puščavo Gobi; Slovenec pa je nedvomno v celoti bil Jules Verne (ali po naše: Vernetov Julček), ki je prav tako in celo brez zvišanih dnevnic v 80 dneh srečno prišel okoli sveta. Poleg tega so Slovenci v Ameriki župani in guvernerji, včasih tudi kak pisatelj, ki je enako potomec Adama, v Kanadi so hokejisti, na Skandinavskem je kak direktor Opere, v Afriki so zdravniki in še celo priljubljenega Mussolinija je baje na begu s kolesom ujel neki Slovenec, tako da res vsestransko razsipavamo s svojimi kadri, kot bi nas bilo vsaj desetkrat preveč. Doma pa importi-ramo za nekvalificirana dela južne gradbene delavce, ki ne gradijo najprej sebi strehe nad glavo, ker so pač vajeni drugačnega, še ne docela stehniziranega standarda. Valentin Vodnik, očak našega preživelega pesništva, je torej navzlic rimam imel prav, ko je zakrožil: »Slovenc, tvoja zemlja je zdrava, za pridne nje lega najprava!« Bodimo tedaj ponosni, zlasti na svojo nerentabilno kulturo, ki je samo nekaj cenejša od nogometa in jo zato namesto njega lahko ceneje in ne nepogrešljivo izvažamo. V zvezi z eksperimentalno kulturo in z uspešnim nogometom pa ne omenjajmo gledališča, ki ima po Linhartovi in Levstikovi krivdi samo pičlo stoletno tradicijo. To je odločno premalo, zlasti če računamo slovensko zgodovino od Adama do danes. Toda z gledališčem, o katerem naj ne govorimo, je pri nas Slovencih vendarle nek čuden in večen križ. Začeli so z njim pravzaprav že pred več sto leti za svojo bogoslužno zabavo škofjeloški jezuiti, pa tudi neki koroški kmet si ga je omislil, ko mu še ni jemala časa televizija s popevkami. Naposled smo ga ustanovili tudi mi v Ljubljani, vendar 26» Anton Subel/ ne iz žive duhovne potrebe, pač pa kar tako, iz samoupravno konkurenčnih razlogov: kar je imel cesarski Dunaj, je bilo komaj dovolj imenitno, da bi imela ljubljanska občina, zlasti odkar je na Dunaju naš Martin Krpan tako prepričljivo dokazal svojo fizkulturno, slovensko premoč. Skoda je le, da je potem ta naš borbeni predstavnik na stara leta opustil uvažanje tržaške soli, zakaj če bi bilo te dovolj, bi že zdavnaj ukinili svoje potratno ljubljansko gledališče, ki je danes v mnogo čem in marsikomu že očiten nebodigatreba. Pravzaprav pa je tudi gledališče naš potencialni izvozni artikel, saj ima dovolj domačih surovin in reprodukcijskega materiala, in to od režiserjev in dirigentov tja do širokega baletnega in orkestrskega potenciala. Vse to je približno tako kot z volno in s papirjem, ki ju plansko izvažamo, da se ne bi tržišče nasitilo, pa bodi rajši lačno. Gledališka lakota je namreč v Ljubljani najvišja na svetu, to dokazuje že babilonski kralj Nebukadnezar, ki je s svojim perispritom za stalno prenesel svoj prestol v ljubljansko Opero. New York je torej pinč proti Ljubljani, čeprav ima Zinko Kunčevo, ki jo je naša Opera odkrila, nato pa izvozila kakor še toliko drugih. V kompenzacijo pa nismo uvozili Maria del Monaca, ker je bil bolj potreben Beogradu in Zagrebu, ki uvažata in izvažata brez težav. Pri izvozu imamo v Ljubljani nekoliko več sreče kot pri uvozu, saj se nam je posrečilo izvoziti že marsikaterega umetnika in se nam ga še bo: imen je preveč, da bi jih našteli. Ustavimo se zgolj pri enem, ki zanj sicer ne vemo, ali je tudi on potomec Adamov, pač pa zagotovo Martina Krpana, čeprav ni tako čokat. 269 To je: ravnatelj slovenske Glasbene matice v Clevelandu Anton Šubelj. Tudi Sublja smo svojčas izvozili. Pravzaprav ga niti nismo mi, tem več se je sam. Nekaj časa je bil igralec v naši Drami, nato pevec v naši Operi, navsezadnje — in ker je Slovenec — se je odpravil na pot, nič manj kot v Ameriko, kjer še danes živi in dela. Toda kako živi in kaj dela? Ze petindvajset let živi in dela v ameriški »Ljubljani« nič več in nič manj kot slovensko — Opero. Da, prav smo zapisali: Opero. Za tak podvig je nedvomno bil potreben Krpan, pa naj bo z Vrha pri Sveti trojici ali pa iz Domžal. Minister Gregor se bo sicer tu namrd nil, cesarica nemara tudi, toda cesar se bo vdal v usodo, zakaj šubelj ni možak kar tako: česar se on loti, izpelje do kraja, najsi mu to kdorsi bodi — celo cesarica! — oporeče. V ljubljanski Operi se je okužil s to boleznijo, v metropolitanski Operi, kjer je tudi živel in delal, so ga še bolj pohujšali, tako da je ta bolezen pri njem že kronična in danes zagotovo že res neozdravljiva. Šubelj je v svoji Operi že od prvega dne deklica za vse: je ravnatelj in dramaturg, je korepetitor in režiser, je inscenator in dirigent, predvsem pa je učitelj in vsakodnevni pedagog, ki vodi, spodbuja in druži svojo amatersko pevsko družino kot dobri oče svojega otroka. Slovenskega besedila uči tudi potomce naših izseljencev, celo take, ki slovenskega jezika več ne znajo, a vedo, da so slovenske krvi. Tako pripravi v Clevelandu vsako leto eno ali Uidi več slovenskih opernih predstav, ki so vse nabito polne s clevelandskim občinstvom. Ali niso tako Uidi Krpana občudovali na Dunaju, ko je vzel Brdavsu glavo? Je pač Šubelj naše gore list. Da je to res in da je bil njegov izvoz v Ameriko brez dvoma kul turno rentabilen, smo lahko ugotovili tudi sami, ko nas je po tridesetih letih obiskal prejšnje poletje. Videli smo, da je kljub letom še vedno mladeniški, še vedno svež in poln načrtov. Nogometne tekme si ni ogledal nobene, pač pa vse, kar je mogel v naši Operi in Drami. Bil je navdušen nad umetniško resnostjo in kvaliteto predstav, nič manj pa tudi nad domačo kuhinjo, čeprav je v jedi skromen kot vsak previden kuhar. Spoznali smo, da je veder življenjski optimist in še vedno vsestransko agilen, še vedno Martin Krpan. Soli sicer ne tovori, pač pa ne dovoli Brdavsu, da bi ga zavrl na njegovi ravni poti. To so mu ob nedavni petindvajsetletnici umetniškega dela v Clevelandu pri znali tudi predstavniki tamkajšnje mestne občine, ki so mu podelili »tabelo priznanja«. Čestitajmo mu tudi mi! Z željo, da se ponovno snidemo. S. S. Prizor iz nafte uprizoritve Mozartove opere »Con) fan tutle«. (Ito/.ena (ilavakova, Zlata Ofnjanovičeva, Sonja Hočevarjeva, Maiccl Ostaševski, l.adkn Korošec, Rudolf Franci) 270 DVA JUBILEJA Mnogo je v našem gledališču ljudi, ki dolga leta vztrajno in zvesto opravljajo svoje delo v službi operni umetnosti. To so poleg solistov člani orkestra, zbora, baleta, tehniškega osebja. Prav je, da se jih ob tihih praznikih njihovega četrtstoletnega nenehnega delovanja v naši hiši spomnimo in jih v Gledališkem listu predstavimo tudi našemu občinstvu. JZORAN AŽMAN je igral na 1. trobento v nekdanji ljubljanski Fil harmoniji. Pri nekem koncertu ga je dirigent in direktor Opere Mirko Polič angažiral v operni orkester. Tako je Ažman po končanem ljubljanskem Konservatoriju v septembru leta 1939 postal član našega gledališča, katerega ni več zapustil in igra v njem 1. trobento že šestindvajseto leto. Sodeloval je pri vseh naših izvedbah oper in baletov Zoran Aimun 272 — razen pri Wagnerjevem Tannhauserju, ker so ga kot aktivista prav pred osvoboditvijo zaprli... Poleg napornega dela v opernem orkestru pa je Zoran Ažman v jeseni leta 1946 ustanovil Glasbeno šolo v Polju. To je bila ob šoli Glasbene Matice prva Glasbena šola, ustanovljena po osvoboditvi v Ljubljani. Ažman je vodil to šolo polnih osemnajst let in postal tudi član ter pozneje predsednik Sveta za kulturo in prosveto občine Polje. Tako je skoraj dve desetletji z majhnimi sredstvi in skromnimi honorarji vzgajal mladino in jo usmerjal k plemeniti službi glasbeni umetnosti. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da je lansko leto (po združitvi Glasbenih šol v Mostah in Polju) prejel dekret o razrešitvi, in to brez vsakršne zahvale za ves dolgoletni trud in uspeh svojega dela... Saj mu je bilo posebno pri srcu delo z mladino tudi zato, ker v opernem orkestru še zdaj primanjkuje glasbenikov, ki bi bili naši stalni člani. Svojemu plodnemu delovanju na glasbenem področju pridružuje Ažman profesuro na Srednji glasbeni šoli, hkrati pa je leta 1953 ustanovil Društvo operno-simfoničnih glasbenikov Slovenije in bil soustanovitelj Saveza opersko-simfoničkih muzičara Jugoslavije, kateremu je zdaj predsednik. Društvo operno-simfoničnih glasbenikov Slovenije prireja pod organizacijskim in dirigentskim vodstvom Zorana Ažmana koncerte operne glasbe po vsej Sloveniji. Tako je v zadnjih dveh letih Društvo priredilo okrog dvajset koncertov in imelo več tisoč poslušalcev. Vodja in dirigent Zoran Ažman prireja koncerte predvsem v bolj oddaljenih krajih, iz katerih ljudje le redko obiščejo našo Opero. S tem opravlja Društvo lepo in plemenito poslanstvo. Omeniti moram, da pri teh koncertih sodelujejo naši operni prvaki (npr. Vilma Bukovčeva, Miro Brajnik, Rajko Koritnik, Ladko Korošec, Anton Grčar, Miha Gunzek) in da člani našega orkestra izvajajo vse koncerte brezplačno in v prostem času. To je vsekakor vredno pohvale. Zoran Ažman upa, da bo koncerte prirejal tudi v bodoče, lepo pa bi bilo, če bi delo Društva gmotno podpri Svet za kulturo in prosveto ter tako pomagal tudi tistim, ki ne morejo priti k opernim predstavam. Ob vsestranskem Ažmanovem delu na področju operne in glasbene umetnosti nasploh moramo poudariti tudi, da je bil Zoran Ažman med ustanovitelji Osvobodilne Fronte v opernem gledališču in med vodilnimi organizatorji dela in akcij Osvobodilne Fronte v operni hiši. Po osvoboditvi je bil ustanovni tajnik blagajne Vzajemne pomoči (v okviru sindikata) in pozneje njen predsednik. Prav zdaj pa je Zoran Ažman predsednik Sindikata SNG, član Sveta Opere in predsednik Upravnega odbora SNG. Ob vsem njegovem mnogostranskem delu na različnih področjih, ki pa se vsa stikajo v skrbi za našo hišo in za razcvet operne umetnosti, jubilantu čestitamo in mu želimo mnogo nadaljnjih uspehov! * JOŽE ZUPANČIČ je študiral rog na ljubljanskem Konservatoriju, kjer ga je poslušal dirigent Danilo Švara in ga leta 1940 angažiral v operni orkester. Tako poteka petindvajset let Zupančičevega nenehnega sodelovanja z našo operno hišo, v kateri je postal prvi hornist. Tudi Zupančič se je udejstvoval poleg dela v Operi še na drugih Iflasbenih področjih. Tako je bil ob ustanovitvi Glasbene šole v Mostah njen prvi ravnatelj. Pozneje je poučeval rog pri godbi Ljudske 273 Jože Zupančič milice, bil profesor na Glasbeni šoli v Mostah in dve leti načelnik mladinske godbe Glasbene šole v Mostah. Jože Zupančič je (prav tako kot Zoran Ažman) sodeloval s kulturniško skupino naših članov pri delovnih akcijah v Ljubljani in na progi Šamac—Sarajevo, kjer so bili tudi člani našega orkestra Herman, Ravnihar, Lesar, Ravbar, Pegan, Zupančič, Kostevc, Mihelič, Benčič, Godina, Prapotnik pa Bogdana Stritarjeva, Vanda Ziherlova, Ladko Korošec in Bogdan Švajger. Tudi Jože Zupančič je bil med ustanovitelji Osvobodilne Fronte v naši hiši. Tako z dvajseto obletnico osvoboditve lepo združuje petindvajsetletnico svojega dela v opernem orkestru. Leta 1946 je bil izvoljen v odbor sindikata SNG, potem pa je bil med soustanovitelji blagajne Vzajemne pomoči — in vsekakor moramo poudariti, da je že osemnajsto leto njen delavni, vestni in priljubljeni blagajnik. Tako je tudi Jože Zupančič četrt stoletja svojega življenja daroval našemu teatru, njegovim uspehom in njegovemu nenehnemu razvoju. Hvaležno mu stiskamo roko in želimo, da bi se med njegovim nadaljnjim delom uresničila tudi njegova največja želja: odličen operni nrkester s stalnimi člani! š. 274 PREDSTAVLJAMO VAM NAŠE MASKERJE IN LASULJARJE, KI Z VEŠČO ROKO PA Z VELIKIM STROKOVNIM ZNANJEM OBLIKUJEJO OBRAZE IN IZRAZE NA ŠIM PEVCEM, KAKOR PAČ ZA UTE VAJO VLOGE. BREZ NJIHO VEGA DELA SI GLEDALIŠČA SEVEDA NITI MISLITI NE MOREMO. POUDARITI MORAMO NJI IIOVO VESTNOST, NATANČNOST IN MARLJIVOST, PA NJIHOVO VSESPLOŠNO PRILJUBLJENOST PRI NAŠIH ANSAMBLIH. ZGORAJ: TONČKA UDERMANO VA, KI VODI ZENSKI MASKER-SKI IN LASULJARSKI ODDELEK. SPODAJ: ERNA STAROVASNIK LEVO ZGORAJ: NUŠA GROBOL-ŠEK LEVO SPODAJ: »TIHOŽITJE« NA DELOVNI MIZI NAŠIH MASKERJEV IN LASULJARJEV DESNO ZGORAJ: JANEZ MIRTIČ, VODJA MOŠKEGA ODDELKA MASKERJEV IN LASULJARJEV DESNO SPODAJ: ANTON 2EJN IZ HAMBURŠKE SKICIRKE Nad bleščečo gladino alsterskega jezera se po majhnem grebenu vzpenjajo ulice. Kot mesto iz otroških kock, ki je svoje prostranstvo razmetalo v majhne vrtove, v majhne konce sveta, in spet kot roke raz širilo mostove, ki vabijo svet poleg sebe, te roke se širijo, prepletajo, cepijo in vračajo nazaj. V tem mestu hodiš, pa ne veš, kje si, zablodiš, čeprav poznaš pot, po kateri si šel. In vendar je v tem mestu ulica, ki ti je znana, čeprav se razlikuje od drugih ulic. Kajti v tej ulici je košček spomina na dom. Magdalenen-strasse, ulica, kjer prebiva Cvetka Ahlinova. Dolgo je že od doma, a vendar mi je blizu. Spominjam se, kako sem ko študent spremljal njene prve korake na opernih deskah. Kakšno bo srečanje po toliko letih? Kaj so res leta? Ne verjamem. Njen nasmeh je še vedno tak in nič zvezdniškega ni na njej. Komajda verjamem, da je to čudovita Me-lantho iz včerajšnje premiere Monteverdijevega Odiseja. »Rada imam to vlogo. Nisem je pričakovala, a čeprav sem precej utrujena, ker pojem skoraj vse mezzosopranske vloge v hamburški Operi, sem jo z veseljem študirala. Posebno ker jo je režiral Giinther Rennert, s katerim delam skoraj raje kot z Wielandom Wagnerjem.« »Wieland Wagner velja za enega najbolj bleščečih, a istočasno najbolj problematičnih nemških režiserjev. Katere vloge pod njegovim vodstvom se najbolj spominjate?« »To je vloga Carmen. Uprizoritev je dvignila precej prahu. Režiser jo je postavil v moderni čas. Polemik ni bilo ne konca ne kraja.« Razgovor poskakuje po kaskadah spominov, število čaš se veča, sveče dogorevajo in celo neprijeten zvok telefona — razgovori o gosto- Nuša bivša članica, mezzosopranistka Cvetka Ahlinova v vlogi llermie. (Britten: »Sen kremne noči« v hamburški Operi) vanjih v Kobenhavnu, Kolnu, Aachenu, — ne motijo spominov in pogovorov o sedanjosti. »Specializiram se za mezzosopranske vloge, ki jih ni mnogo v tako-imenovanem železnem repertoarju. Zato se mi mnogokrat zgodi, da pojem v operah, ki so skoraj pozabljene, a doživljajo pri kritiki in publiki spet svojo renesanso, kot je na primer Rossinijev »Ljubezenski preizkusa in »Turek v Italiji«. »Kot je videti, je zanimanje za opero še vedno veliko. Kakšna je situacija na opernih odrih Nemčije?« »Nekoliko smešno je slišati, a na nemških odrih poje vse več Ame-rikancev. In veste zakaj? Zato, ker z nižjimi honorarji konkurirajo domačim pevcem.« In tako naprej. Pogovor se razpleta. V sliko Cvetke Ahlinove so zdaj vtkane tudi impresije o njeni Olgi iz Onjegina in Melantho iz Odiseja. Vidim, da se je vendarle spremenila. Vsi napori iskanja nekdanjih let so odstopili mesto veselju do umetnosti. P. Z. NaSi solisti Ostaševski, Ognjanovičeva, Hočevarjeva, Glavakova, Franci, pa režiser Hinko Košak in dirigent Ciril Cvetko pri glavni vaji za Mozartovo opero »Cosl fan tutte« Hubert Bergant BAROK V GLASBENI IN LIKOVNI UMETNOSTI V razvoju glasbene in likovne umetnosti se pojavljajo faze, ki so polne nemirnega iskanja in prekipevanja dolgo zadrževane energije. Ko je cilj dosežen, se razvoj umiri. Umetnostni izraz postane umirjen in uskladen sam v sebi. Vendar traja mirovanje le nekaj časa. Zadovoljstvo se počasi spreminja v nezadovoljstvo in dolgočasje. Nemir je zopet tu, iskanje postane naravna dolžnost. Postavljeni so novi cilji, ki morajo biti osvojeni z energijo, zbrano v fazi mirovanja. Mirovanje pa ne predstavlja le zbiranje energije, temveč tudi stagnacijo in še bolj pogosto degeneriranje umetnostnih form. Antika je v svojih zadnjih dosežkih ustvarila bastardne umetnostne tvorbe. Novi narodi, ki so se pojavili na področju antične kulture, so umetnost pomladili in ji nudili novih življenjskih sokov. Umetnostno hotenje se je sprostilo v neslu-tenem razmahu. Res je, da se je tu in tam pojavila kriza v formalni govorici in je morala antika priskočiti na pomoč, kot se je to dogajalo v obdobju romanske umetnosti, zato pa je takoj naslednja doba razbila tradicionalno oblikovane kalupe. Silen je bil ustvarjalni zamah, neizmerno je bilo hotenje in hrepenenje, ker so bili cilji daljni in nepoznani. Forma je stopila v ozadje, dobila je pečat stremljenja. Oblike se drobijo ali pa se združujejo v nove, večje. Skromnosti ni več, nado- FJnrriiliRi (/latu Ognjunovlčeva) in Dora* bella (Uoirna (llavakova) v naši uprizoritvi Moiartove opere »Cost fan luttr«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: llinko Košak) mestila jo je bohotnost. Omenjene pojave srečujemo že v gotiki, zato umetnostni zgodovinarji primerjajo gotsko varianto umetnostnega razcveta z razcvetom baročne umetnosti. V renesansi se umetnost umiri. Oblika in vsebina sta enakovredni, dokler se v Michelangelovi umetnosti ne pojavi strahotna slutnja. Bobnenje vulkana svari pred bližajočim se izbruhom lave. Gibanje je vse večje, zamah umetnikovega čopiča in dleta vse silnejši. Prostorske meje so se zgubile v prah. V divjih slapovih padajo mišičasta telesa. Silna strast je popačila obraze ljudi, na katerih je bolečina zapustila svoje sledove. V razklani umetnikovi psihi se borijo nasprotujoče si želje. Ljubezen je razpeta med dva protipola, katerih simbola sta Vittoria Collona in Tomasso Cavalieri. Velikansko navdušenje se umika popolni deprimiranosti, vera se bori s skepso, materija z duhom, ploskev s telesom, kip s sliko, prostor z brezprostorjem. V Michelangelovi umetnosti se ob borbi svetlobe in teme kaže iskra življenja. Rojena je nova umetnost, ki bo imela za razvoj celotne kulture usoden pomen. Res je, da je že v helenistični umetnosti bolečina dobila ustrezno izrazno formo, vendar se še zdaleč ne more primerjati s krikom bolečine v Michelangelovi umetnosti in s tiho žalostjo njegove Pieta. Tako kot je izraz obupa v Michelangelovi umetnosti enkraten, tako tudi njegove vizije popolne sreče in blaženosti prekašajo skromne in tihe sanje slikarja Fra Angelica. Predpogoji za barok v likovni umetnosti so ustvarjeni. Spremljajmo sedaj še razvoj glasbene umetnosti do baroka. V antiki moramo ugotoviti, da glasba daleč zaostaja za likovno umetnostjo. Medtem ko je ta ustvarjala nove forme, je glasbena umetnost životarila v senci literarne, katero je spremljala in podpirala. V Bi zancu je sicer odločilno pripomogla k sijaju dvora, zato pa je s pora- (iiiglirlinn (Murcel (Kta.šrvski I in Kiordilicl (Zlatu Ounjanovičrva) v n»W uprizoritvi Moiartovr nprrr »Co-sl fin tuttr«. (IMriKrnt: Ciril Ortko, rriinrr Hinko Koftak) stom krščanskih spiritualističnih teženj likovni izrazni skromnosti ustrezno ustvarila preproste koralne melodije, ki so služile kot temelj glasbenemu razglabljanju v romantiki in gotiki. Glasba ustvarja podobno kot likovna umetnost forme, ki ustrezajo silogističnemu razglabljanju sholastične filozofije. Tudi v glasbi so se pojavile stilne karakteristike, ki jih nekoliko dopolnjene srečamo kasneje tudi v ba roku. Polifono vodenje glasov glasbene gotike kaže že prve okvire umetnosti baroka. Renesansa je bila bolj naklonjena likovni kot glasbeni umetnosti, čeprav je v Nemčiji reformacija dodelila glasbi važno vlogo. Likovna umetnost je v renesansi ustvarila sintezo, doživela je svoje viške v umetnosti Leonarda, Raffaela in Michelangela. Razvojna pot gre od kulminacije samo še navzdol. Glasba pa je v renesansi dobila šele svoje temelje. Bachova in celo Mozartova umetnost imata svoje korenine v renesančni glasbi. Z monodijo s poudarkom na eni melodiji, ki izraža uveljavljanje individualnih teženj renesančnega človeka, je dobila celo Beethovnova umetnost svojo daljno predhodnico, seveda predvsem v formalnem pogledu. V renesansi se je uveljavil dur-molov harmonski sistem, ki bo prevladal tudi v baroku. V tem pogledu je zaslužna predvsem vokalna glasba. Veselju in žalosti nad naravo in življenjem je ustrezal konsolidirani harmonski sistem, zato so starocerkvene lestvice zgubile na veljavi. Vokalna glasba je doživela stik z naravo tudi s pomočjo literarnih ogrodij, katera je obraščala kot meso okostje. Tam, kjer je beseda zastala, je zastal tudi ritem glasbe. Ne moremo torej iskati izvora baročne pramotorične ritmike na vokalnem glasbenem področju, temveč na instrumentalnem. En sam ritmični obrazec se je razrasel v plesno formo, ki je bila dosledna in zvesta svojemu ritmičnemu principu. Gibanje, ki ga je diktirala glasba, je bilo strogo mehanično odvisno izključno od materije. Baročni ritem pa vzdrami tudi človekovo duševnost, tako da se urejeno in enakomerno nizajo in izmenjujejo duševne predstave. Ritem je dosegel v baroku svojo najvišjo kategorijo. V njem so bili skriti zakoni vesolja, skrivnosti življenja in smrti. Dokler je ritem, je tudi življenje. S pojemanjem ritma ugaša tudi življenje. Svoj idealni utrip je doživel baročni ritem v Bachovi glasbi. Goetheja je neizprosno ritmično gibanje v Bachovi glasbi tako prevzelo, da ji je prisodil zmožnost ustvariti vzdušje, ki je vladalo ob nastajanju sveta. Umetnostno hotenje baročne glasbene umetnosti je bilo tako silno, da je v svoji ritmični zakonitosti gnalo razvoj naprej do samega Beethovna. Šele v Haydnovi, Mozartovi in Beethovnovi umetnosti je bila v glasbi ustvarjena podobna sinteza kot nekoč v umetnosti Leonarda, Raffaela in Michelangela. Likovna in glasbena umetnost sta doživeli svoji kulminaciji v različnih obdobjih. Baročno obdobje jima je služilo kot nekakšen posrednik. Skušalo ju je združiti, doseglo je skoraj njuno enakopravnost. Na videz bizarna razvojna shema Michelangelo — Bach — Beethoven je dober dokaz, kako neenakomerno preskakuje iskra resnice z ene panoge umetnosti na drugo. Likovna umetnost baroka izhaja iz naraščajočega nemira renesančne umetnosti, glasbena umetnost pa je glasovno prepletanje z ustreznimi harmonskimi odnosi in ritmično strukturo prevzela od gotike in renesanse. Obema panogama baročne umetnosti je skupno, da se obnavljata iz sil, ki se rojevajo v konfliktu dveh življenjskih principov: materialističnega in idealističnega. Cerkev in posvetna oblast tekmujeta med seboj, čeprav je prva v želji, da bi premagala reformacijske 282 Tenorist Ludvik Ličer debutira v naši Operi kot Ferrando v Mozartovi umetnini »Con) fan tutte« težnje, odločilno pripomogla do veljave novi baročni umetnosti. Sence se borijo s svetlobo, dinamični kontrasti v glasbi pa govorijo o nenehnih čustvenih spremembah, o naraščanju in upadanju človekove življenjske energije, ali pa celo o borbi ali vsaj tekmi posameznika s skupino. Življenje se je prelilo v umetnost, zato ta nikdar ne usahne, njen ritem pa neusmiljeno pregazi vse tiste, ki skušajo mirovati. Baročna umetnost poskuša rešiti celo vprašanje o bivanju in nebivanju, ki si ga je postavil Hamlet: biti ali ne biti, svetloba ali senca, življenje ali smrt. Vendar se umetnost ne zadovolji samo z razglabljanjem, temveč daje tudi odgovore na življenjska vprašanja, obnavlja vero v življenje. Kjer je kriza tako velika, da je potreben poseg titanske volje, pa daje smernice, Glasba je postavila kažipot k Beethovnu. Pomembno mesto ima v baročni umetnosti človek, ki nastopa v neštetih kostumih. Kljub temu, da je likovna umetnost registrirala mnogo dostojanstev in znakov časti, se ni zmedla in je trezno presojala vse napake in slabosti človeka. Lutke v oficirskih, plemiških, regent-skih, vladarskih, inkvizitorskih in škofovskih oblačilih se družijo s podobami svetnikov in puščavnikov. O človeku nam ustvari dobro predstavo sodobna literatura, ki ilustrira vse duševne boje in vestno zabeleži vsa razočaranja in radosti. Ob storjenih krivicah ne ostane neprizadeta, poteguje se za pravico. V baročnem obdobju nista obstajali samo dve vrsti ljudi, ki bi se vdi-njali cerkvi ali dvoru, temveč so živeli tudi ljudje, ki so si ohranjali svobodo prepričanja. Žalostno je bilo življenje umetnikov, odvisnih od Posvetne in cerkvene oblasti. Trenje dveh ideologij pa je ustvarilo čvrste značaje in ne enkrat velike umetnike. Moralni principi so se spoprijemali z nemoralnimi. Želji po uživanju, ki izhaja iz antike, se pro- 283 tivijo mnoge moralizirajoče pridige, ki z bombastičnimi svetopisemskim prispodobami svarijo pred pogubljenjem. Človek sedemnajstega in osemnajstega stoletja nam je vedno bolj razumljiv. Poln je konfliktov, zato je naravno, da je tudi njegova umetnost polna kontrastov. Svetlobe in sence v likovni umetnosti opozarjajo na človekove svetle in temne dni, piano in forte v glasbi pa na njegovo čustvovanje. Življenje se je v baroku odigravalo v nerealnem okolju. Učinkovalo je kot veliko scensko delo brez konca. Ljudje, ki so v tem delu nastopali, so bili kostumirani in maskirani. Njihovo obnašanje je bilo nenaravno. Čustvovanje takratnega človeka je bilo teatrsko, ponarejeno, v njem ni bilo prostora za iskrenost. Radost in bolečina sta bili odstranjeni ali pa sta se prelili v elegantno dvorsko kretnjo. Življenje na dvorih je potekalo po pravilih ceremoniala. Glasba je odmerjala korak. Karakterni plesi so na zahtevo menjali razpoloženje, vendar je človeška maska ostala bolj ali manj nespremenjena. Velike dvorane so bile bogato dekorirane. Dvorjani so se vživljali v mitološke in zgodovinske heroje. Dogodki na freskah so vzbujali vrsto predstav, ki so se prepletale v človekovi podzavesti. Meje, ki so ločile realno od nerealnega so bile medle in nedoločene, tako kot sta se mit in zgodovinska resničnost skoraj neopazno stapljala. Umetnost, ki je bila v baroku vezana na cerkev, pa je ustvarjala drugačen svet. V tem svetu so gole Diane, Afrodite s poslikanih sten na dvorih imele svoje nasprotnice v podobah madon in svetnic. Mitologija se je morala spoprijeti z biblijo. Na cerkvenih stenah je bila koncipirana biblična razlaga človekove usode od »izvirnega greha« do poslednje sodbe. Antična bolečina mitoloških herojev še ni imela smisla. Podobe, zasnovane na bibliji, pa že skušajo dokazati smisel trpljenja. Široka je morala biti duša baročnega človeka, da je lahko sprejela vase toliko različnih življenjskih razlag. Narava, ki je v renesansi doživela toliko slavospevov, je ostala ista, čeprav se je človek stalno spreminjal. Pravzaprav se je spreminjala samo človekova zunanja podoba, čustva so ostala ista in privrženost k naravi je nekje ostala ista. Človek se je bil namreč v umetnem okolju naravi skoraj odtujil, v svojih krizah pa se je še vedno zatekal k njej. Izmenjava letnih časov je spremljala človekove čustvene spremembe. Pomlad in ljubezen sta se čudovito dopolnjevali. Kar je izrazil v renesansi že Botticelli s svojo podobo La Primavera, je v baroku ponovil Claudio Monteverdi z istoimenskim madrigalom. Na umetnikovo zahtevo reagira narava na vsa človekova čustva. Glasba je v baroku imela vedno dovolj mesta za naravo. Sledila je njenim impulzom z občutkom zadovoljstva. Spet je bil ritem tisti, ki je imel odločilno besedo. Cerkvena stavba ima v baroku zelo važno vlogo, saj daje okvir mnogim kulturnim in umetniškim manifestacijam. S svojo bogato de-korirano fasado vabi v svojo notranjost k razmišljanju. Pri cerkvenih pobožnostih ima glasba pomembno vlogo. Glasba spremlja vse svečanosti. In čeprav je bila navidezno enolična in celo dolgočasna, je vendarle poudarila praznično vzdušje. Mogočne ritme so zamenjavale hitre pasaže, ki so naslikale sodobnikom morda celo več kot kipi in slike. V navidezno indiferentnih intervalnih postopkih so si ljudje predstavljali biblične dogodke. Teme nekaterih skladb pa so po mišljenju odličnega poznavalca Bachove glasbe Alberta Schweitzerja pogodile celo milino Raffaelovih platen. Da, celo obup pogubljenih in blaženstvo zve 284 ličanih, ki ju srečujemo na freskah, so sodobniki lahko razbrali v bujnih tonskih kaskadah. Rezljani pozlačeni, zlati oltarji in okviri so s številnimi zavitimi in bogato naloženimi listi pa z drugimi bujno razraslimi motivi spremljali glasbo; še več — s svojim okrasjem so učinko vali kot njena materializacija. Vsak najmanjši okrasek, zaigran na orglah, je še enkrat zazvenel v lesu. Cerkvena plastika je bila preračunana na čustvo in okus preprostega človeka. Ob barvnem učinku in nemirnem obrisu telesnosti, kar je dokazovalo visoke rokodelske sposobnosti kiparjev, je baročna plastika služila namenom protireformacije in družbene elite. Lahko ugotovimo sorodnosti med plastiko gotike in baroka, vendar lahko kmalu spoznamo, da je barok mnogo bolj razgiban in da so čustva, ki jih izraža baročna umetnost, močnejša od onih, ki so odločala pri oblikovanju gotske plastike. Radost na obrazih gotskih kipov je zadržana in združena z ljubkostjo ter milino. Veselje baročnih kipov je hrupno in viharno razgibano. Žalost gotske plastike je tiha in združena z vdanostjo usodi. Ob največjem trpljenju upodobljene osebe vztrajajo pri svoji navidezni neprizadetosti. Medlo jadikovanje se v baroku spre meni v v srce segajoči krik neznosne bolečine. Gotski in baročni pla stiki pa je skupno stremljenje: znebiti se neprizadetosti in vezanosti Otresli sta se sužnosti arhitekturi. Samozavestno sta stopili v prostor ter pomagali ustvariti novo vzdušje, ustrezno dobi, katero sta zastopali. Izrazne možnosti baročne umetnosti so bile zelo široke. K temu je odločilno pripomoglo raznoliko tematsko gradivo. Likovna umetnost se je sproščala v neštetih krajinskih slikah, žanrskih prizorih, tihožitjih, zgodovinskih in mitoloških slikah, portretih, avtoportretih in sku pinskih portretih, vizijah, alegorijah in ekstazah. Kiparstvo je sicer pla stično ponazarjalo gibanje, drget in patos, vendar slikarstvu ni moglo slediti. Barvni in svetlobni efekti so se le tu stopnjevali do neslutenih možnosti. Gibanje je naraščalo, dokler se telesa niso dematerializirala, tako da so v neskončnem prostoru padale samo silhuete. Celo arhitektonski detajli so brez teže in učinkujejo kot kulise. Človek se je z neba stalno vračal k zemeljskim užitkom. Baročna umetnost bi že skoraj uresničila sanje Richarda Wag-nerja o sodelovanju vseh umetnostnih panog. Literarna, glasbena in li kovna umetnost so postavile človeka na sceno, ga spremenile v heroja, pa naj je že bil svetohlinec ali svetnik. Z masko na obrazu ali s pona rejenim obrazom se je moral pokoriti zahtevam družbe. Pod krinko pa so še vedno tekle solze ... Baročna umetnost se je pojavila iz nasprotovanja reformaciji. Rodila se je v borbi. Njeno bistvo je ostalo borba kontrastov, kresanje različnih karakterjev in nazorov. Življenjska vitalnost se je izražala v ritmu, v skrivnostni sili, brez katere ni življenja! 285 OPERNE NOVICE — Na letošnjem festivalu v Bayreuthu (od 25. julija do 30. avgusta) bodo na novo uprizorili »Ring des Nibelungen« po zamisli Wielanda Wagnerja. Izvajali bodo tudi naslednje Wagnerjeve opere: »Leteči Holandec«, »Tannhauser« in »Parsifal«. Dirigirali bodo: Karl Boehm, An-drč Cluytens, Hans Knappertsbusch, Otmar Suitner. — Elizabeth Schwarzkopf je za ameriško televizijo posnela poučni film z glasbo Mozarta, Brahmsa, Schuberta in Glucka. Pevka je nedavno nastopala v dunajski Operi, v februarju pa se je mudila v Lyonu in Bruslju, kjer je pela v »Kavalirju z rožo«. — Angelo Musco iz Sicilije komponira opero po Lampedusejevem romanu »Leopard«, po katerem je posnel film Luchino Visconti. — Opere na seznamu letošnje sezone v tržaškem gledališču Giuseppe Verdi so: »Wiljem Tell«, »Lohengrin«, »Ples v Maskah«, »Traviata«, »Boris Godunov« (z Borisom Christoffom), »Dekle z zlatega zapada«, »Ariadna na Naxosu«, »Vojiček«, »La favorita« (pela bo Cosotto) in Ro-sselinijev »Pogled z mostu«. — Naročilo za novo operno poslopje v Madridu so podelili poljskemu arhitektu Janu Boguslawskemu, njegovemu sinu Marcenu ter nekemu španskemu arhitektu, ki pa še ni imenovan. Zgradba bo zgrajena v modernem slogu in bo imela 2.400 sedežev, vrste pa se bodo postopoma (in to precej) dvigale. — Vsakoletni atenski operni festival (enajsti po vrsti) (od 1. julija do 26. septembra) bo imel na programu Verdijevo opero »Otello« in Gluckovo opero »Orfej in Evridika«. Gostovala bosta: Tito Gobbi (Jago) in Maria Stader (Evridika). V Epidaurusu bo gostovala pariška Opera z Berliozovim »Faustovim pogubljenjem«. Naslovno vlogo bo pel Guy Chauvet, dirigiral bo Georges Pretre. — Veronski operni festival (od 21. julija do 15. avgusta) bo letos praznoval svojo triinštiridesetletnico. V Areni bodo uprizorili Bellini-jevo »Normo«, Bizetovo »Carmen« in Verdijevo »Traviato«. Na programu so tudi baleti po glasbi Rimskega-Korzakova, De Falle in Ravela. — Luigi Nono, čigar opero »Nestrpnost« so februarja uprizorili v Bostonu, ni prejel ameriške vstopne vize, da bi se udeležil premiere. Ameriški generalni konzul v Trstu je njegovo prošnjo zavrnil zaradi skladateljevih domnevnih levičarskih simpatij. Deset dni zatem, po posredovanju bostonskega tiska in ameriških skladateljev (med ostalimi so posredovali tudi Walter Piston, Lukas Foss in Aaron Copland), je zunanje ministrstvo preklicalo svojo odločitev in skladatelju izdalo vizo. NEMČIJA Kassel. S svojo odločitvijo, da obnovi opero Franza Schrekerja »Daljni zvok«, se je Državno gledališče lotilo poizkusa, da bi skladatelju podelilo spet nekdanjo veljavo. Po nedavnem nastanku Društva Franza Schrekerja v Zapadnem Berlinu in po spominskih razstavah v Berlinu in na Dunaju, je bilo opaziti dokajšnje prizadevanje — večinoma po radiu in s predavanji — da bi se ponovno obudilo zanimanje za Schrekerjevih osem opernih del. Dandanes se nam ta dela zde nekoliko več kot zgolj zanimivi predhodniki Berga, Schoenberga, Weilla ali Eislerja, in kažejo, posebno v instrumentaciji, pobliske re- 286 snične fantazije. Tako sta harfa in celesta v operi »Daljni zvok« nekakšni oznanjevalki svetov zvočne barvitosti, ki sta jih šele nedavno raziskovala Boulez in Henze. Domiselnemu skladatelju je uspelo združiti post-Tristanovsko kromatičnost, Mahlerjevo svetobolje, italijanski verizem in francoske impresionistične pripomočke v zanimivo osebno govorico. Schreker je pisal tudi libreta svojim delom in je zasnoval zgodbo, ki je nekakšen izvleček mnogih intelektualnih in estetskih pogledov tedanjega časa. Režija se je držala okrajšav, s katerimi se je Schreker strinjal ob uprizoritvi tega dela v Berlinu leta 1925 pod vodstvom Ericha Kleiberja. Toda v prizadevanju, da bi prenesel del določenega obdobja v brezčasnost, se režiserju Bohumilu Herlischki — četudi je bil domiseln in poln originalnih prijemov — ni posrečilo obdržati zgoščenosti in so režijo preobremenjevali nebistveni elementi. Scenerija Ekkeharda Griiblerja je sestajala iz nekakšne dvorane iz železa in stekla, ki je spominjala na nekdanje železniške postaje ali tržnice. Sredi odra je bil postavljen majhen oder, ki je dajal delu drugo dramatsko dimenzijo, saj so se tu dogajali najpomembnejši prizori. Režija je vključevala tudi Pierrota, ki je simbolično nakazoval na tesno povezanost življenja in smrti. Prizor iz naSe uprizoritve opero »Cosl fan tutte«: Hudolf Franci, Zlata Ognjanovičeva, Božena (ilavakova, Marcel Ostaševski, Ladko KoroScc, Sonja Hočevarjeva u *. m> Tenorist Rudolf Franci (Ferrando) in sopranistka Sonja Hočevarjeva (Despina) v naši uprizoritvi Mozartove opere »Gosi fan tutte«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Hinko Košak) Dirigent Christoph von Dohnany je s pravilnim tempom prikazal presenetljive lepote Schrekerjeve instrumentacije, ki pomeni vrhunec tega dela. Mlada sopranistka, Afričanka Hanlie von Niekerk, je z ustreznimi nasprotji upodobila lik Grete. Značilnost predstave je bilo priza devno sodelovanje vseh nastopajočih. Diisseldorf. Otvoritvena predstava pod novo upravo gledališča »Deutsche Oper am Rhein«, ki jo vodi Griša Barfuss, prejšnji upravnik opere v Wuppertalu, je bila Mozartova opera »Idomeneo«. Dirigiral je novi glasbeni direktor Gtinther Wich, ki pa je to sezono zaposlen še v Hanovru. Vodil je orkester z izredno močjo, k čemur je pripomogel še mogočni zbor. Režija Georga Reinhardta je bila stilizirana in je dusseldorfskim pevcem povzročala nekolikanj težav, ker niso bili vajeni tako pogoste in dolgotrajne nepremičnosti na odru, vendar je bila dokaj učinkovita. Projekcije Heinricha Wendla, ki so naznačevale obrise labirintov, so bile grozljive. Idomeneo Roberta Thomasa ni bil prepričljiv. Andor Kaposy (Ida-mante) je bil prijetne zunanjosti, vendar je bilo njegovo petje slabotno in povsem neritmično, čeprav ima lep tenor. Antigone Sgourda v vlogi Electre je sicer odlična pevka, a ji primanjkuje nižin. Elisabeth 288 Schwarzenberg je bila edina pevka v mozartovskem slogu. Četudi bi prejšnja uprava pod Hermannom Juchom gotovo poskrbela za boljšo zasedbo, je bila celotna umetniška kvaliteta predstave dobrodošla sprememba po nekdanji diisseldorfski površnosti. ITALIJA Zaradi stavke gledališkega osebja v rimskem opernem gledališču je bila otvoritvena predstava letošnje sezone — Verdijeva opera »Sicilijanske večernice« — preložena. Za novosti v režiji je poskrbel Franco Enriquez, ki se je opiral na Brechta, s čimer pa Verdiju ni naredil usluge. Scenograf Gianni Polidori je zasnoval abstraktno panoramo srednjeveškega Palerma v črnem okviru. Na srečo so bili vsaj kostumi veličastni. Dirigent Gianandrea Gavazzeni je dirigiral bleščeče, a brez zanosa in topline, četudi Leyla Gencer (Elena) ni bila razpoložena, je ustvarila vročekrven lik. Giangiacomo Guelfi v vlogi Guida di Mon-forte je glasovno prevladoval, medtem ko je Nicola Rossi-Lemeni kot Giovanni da Procida izredno ugajal. »Don Juan« v neapeljskem gledališču San Carlo je bil najboljša lanska operna premiera v Italiji. Izkazalo se je, da Italijani lahko uspešno uprizarjajo Mozartove opere, ne da bi morali zanje iskati pevcev v tujini. Nicolai Ghiaurov (rojen v Bolgariji, vendar živi v Milanu) je svojo vlogo glasbeno in psihološko čudovito podal. V odlični zasedbi so sodelovali naslednji pevci: Ilva Ligabue (Donna Elvira), Gabriella Tucci (Donna Anna), Adriana Martino (Zerlina), Vladimiro Ganzarolli (Leporello) in Renzo Casellato (Don Ottavio). Scenerija Attilia Colon-nella je bila prekrasna. Imenitna režija Margherite Wallman je bila včasih pretirana. Dirigiral je Nino Sanzogno. Kmalu za Neapljem je bila otvoritev sezone v gledališču Massimo v Palermu, ki je eno najzanimivejših italijanskih opernih hiš. Uprizorili so Verdijevega »Simona Boccanegro«. Režija je bila skrbno pripravljena. Dirigiral je Fernando Previtali, ki je dandanes morda najboljši dirigent zgodnjih Verdijevih del v Italiji. Scenograf Georges Wakhevitch je dokazal, da je mogoče z enotno scenerijo in manjšimi dekorativnimi elementi doseči moderne efekte z ozirom na zahteve melodrame iz devetnajstega stoletja. V glavni vlogi je nastopil Giuseppe Taddei. Nadvse sta ugajala tudi Raffaele Arie in mnogo obetajoči mladi tenorist Roleto Merolla. Perugia: V okviru lanskega festivala — 19. Sagra Musicale Umbra — so uprizorili tri predstave. Prva je bila opera Gian Carla Menottija »Martinova laž« v italijanskem prevodu libretista-skladatelja, vendar z istim protagonistom (Michael Wennink) in z istim deškim zborom kot na junijski praizvedbi v Bristolu. Dečki so peli v italijanščini z občutnim angleškim naglasom, toda z disciplinirano muzikalnostjo in z očarljivo igro so povsem osvojili premiersko občinstvo v ljubki cerkvi San Michele Arcangelo. Rimski operni orkester je ustrezno vodil Carlo Franci. Odrasli nastopajoči so bili odlični: mezzosopranistka Giovanna Fioroni, tenorist Herbert Handt, baritonist Alberto Rinaldi in basist Lorenzo Gaetani. Kot v Bristolu je tudi tokrat Menotti sam režiral predstavo in je pri tem f!Pretno izkoristil lepote majhne, okrogle cerkvice. V nasprotju z angle-sko publiko, ki je to delo dokaj hladno sprejela, so bili italijanski 289 poslušalci enoglasno navdušeni, pri čemer naj omenimo, da Menotti nekdaj v Italiji ni bil vedno priljubljen. Drugi dve operni deli so predvajali v gledališču Teatro Morlacchi. Obe deli je izvajalo bratislavsko Narodno gledališče s kompletnim orkestrom, zborom in pevci. Opera Eugena Suchona »Svatopluk« je v svoji domovini precej popularna, ni pa primerna za izvoz: je dolgo, preobširno, spretno napisano, vendar neoriginalno delo (od časa do časa postane človek zbegan, ker ga spominja na »Borisa Godunova«), zato ni bilo najbolje izbrano za italijansko publiko, posebno če pomislimo, da večina čeških opernih mojstrovin, kot je npr. »Dalibor«, Italijani sploh ne poznajo. Izvedba sama je bila odlična, tudi najmanjše vloge so bile zasedene z izvrstnimi pevci. Sijajni orkester je dirigiral Tibor Prešo. Režija Miloša Wasserbauerja je ustrezala, četudi ni bila ravno najboljša. Scenerija Ladislava Vychodila (vrsta koncentričnih krogov) je bila enotna, vendar se ni najbolje obnesla. Naslovno vlogo je pel Ondrej Mlachovsky. Ugajali so prav tako Bohus Hanak, Imrich Jakubek in Vaclav Nouzovsky. Bertold Brecht je dandanes v Italiji (in povsod drugod) silno moderen in zato je publika z velikim zanimanje pričakovala opero Paula Dessaua »Lukullusova sodba«. Predstava ni bila najboljša in Brechtovo besedilo (pdto v češkem prevodu, z govornimi vstavki v italijanščini z močnim češkim naglasom) prav gotovo ni bilo »pravo« Brechtovo. Dirigentu Gerhardu Auerju se iz orkestra ni posrečilo izvabiti vseh zmožnosti (pogrešali smo nekaj instrumentov, ki jih Dessau omenja v partituri). Režija Klausa Kahla si je naravnost prizadevala, da bi odbijala poslušalce. Gustav Papp je bil v glavni vlogi odličen. Olga Hanakova je v vlogi matere občuteno pela, da smo skoraj pozabili na utrujajočo retoriko besedila. Zanimivo je bilo opazovati presenetljive zmožnosti češkega provincialnega gledališča in človek bi si želel, da bi tako glasbeno bogastvo našel v sleherni provinci. Zal pa je motilo dejstvo, da ti dve predstavi kljub temu nista bili na mednarodni festivalski ravni. IZRAEL Tel Aviv: Otvoritvena predstava izraelskega Narodnega opernega gledališča v novi sezoni je bila Čajkovskega opera »Evgenij Onjegin«, ki so jo v Izraelu prvič uprizorili. Peli so jo v hebrejščini (to velja tudi za številne tuje goste). Učinkovita scenerija Y. Goldmana in dinamična osebnost dirigenta Georga Singerja (čigar temperament je ustrezal slovanski glasbi) sta predstavo povzdignili iznad običajne ravni. Kljub bolečima točkama — boren orkester in provincialna režija (Edis de Philippe) posebno v prizorih v plesni dvorani, se je publika razveselila solistov, posebno tenorista Placida Dominga, čigar prikupni odrski lik in lirični glas sta ustvarila izrednega Lenskega. Michiko Suna-hara se je trudila, da bi zaživela v Tatjani, Franco Iglesias (Onjegin) in Livio Pombeni (Gremin) sta pevsko ugajala, kot igralca pa sta bila lesena. Novodošla mlada grška mezzosopranistka Breda Kalef je bila prijetna Olga. »Tosco« so peli v italijanščini. V glavnih vlogah so nastopili: Atena Lampropoulos, Iginio Valsecchi in Livio Pombeni. Režija je bila pomanjkljiva in zasedba vlog neustrezna. Dirigiral je Alexander Tarsky. Predstava je razočarala. 290 Basist Ladko Korošec (Don Alfonso), tenorist Rudolf Franci (Ferrando) in baritonist Marcel Ostaševki (Guglielmo) v naši uprizoritvi Mozartove opere »Cosl fan tutte«. (Dirigent: Ciril Cvetko, režiser: Hinko Košak) BRAZILIJA Rio de Janciro: Otvoritev operne sezone v Narodni operi je bila 21. oktobra 1964 s tremi enodejankami: Pergolesijeva »La serva padro-na« z Mario Rivamar v glavni vlogi, ki je bila obenem tudi njen operni debut. Režiral je Augusto Colombara. Pretiravanje je pokvarilo izvedbo Poulencove opere »človeški glas« v režiji .Arlinda Rodriguesa, kateri je Manjkalo zaupnosti, in v zamisli Dive Pieranti, ki je pela to vlogo. Izvajanje v originalni francoščini ni bilo v prid delu, dvorana pa je prevelika za to intimno izpoved. Debussyjevo delo »Izgubljeni sin« je bilo od vseh treh najboljše. v vlogi Lie je čudovito pela in igrala Aracy Bellas Campos. Vloga Simeona je bila operni debut Ricarda Vilasa, ki je požel velik uspeh. Z vlogo ki ji ni bil kos, se je boril Assis Pacheco (Azael). Vsa tri dela je'dirigiral francoski dirigent Jacques Pernoo. Po enomesečnem delu z orkestrom (vodil ga je tudi na koncertih) ga je imel povsem v rokah 111 je izvabil iz njega muziciranje, ki je bilo najboljše v sezoni. Per-Bolesijevo glasbo je izvajal v slogu in blesteče, Poulencovo s pravo napetostjo in Debussyjevo z očarujočimi zvoki, ki jih zahteva ljubka partitura dela. Publika mu je navdušeno in dolgo ploskala. 29! NAS NASLOV; JUGOREKLAM LJUBLJANA, KIDRIČEVA 5 TELEFON 21-9G5 rasica Tovarna pletenin Ljubljana Izdelujemo vse vrste embalaže v barvnem tisku. Lastna litografija. Za vse reklame se obračajte na nas. Tisk — časopisni oglasa, kino reklama. Naročila sprejemamo ZA CELOTEN TERITORIJ SFRJ Praktične pletenine enostavne okusne PROJEKTANTSKO PODJETJE Projektivni atelje Ljubljana izdeluje: kompletne urbanistične elaborate, programe in projekte (regionalne, za vplivna območja, ureditvene, zazadalne in situacijske) ter projekte: družbenega standarda industrijskih zgradb za cestna omrežja (v krajih in izven njih) za kanalizacije in čistilne naprave za naselja in industrijo za vodovode za centralno ogrevanje dn prenočevanje za statiko in vse vrste konstrukcijskih visokih dn nfenkih gradenj in so priporoča za naročila! Sedež podjetja je: LJUBLJANA -- KERSNIKOVA 9 — Tel. 30-888 ; DRŽAVNA A ZALOŽBA SLOVENIJE je pravkar Izdala v dveh zajetnih knjigah (nad 1.100 strani) eno velikih literarnih del, ki so nastala v ob dobju renesanse: Miguel de Cervantes Saavedra: Don Kihot I - II Roman predstavlja mogočen umetniški zaključek dolge in bogate tradicije viteškega in pustolovskega romana in je hkrati satira na solzavo in lažnivo romanopisje tistega časa. Glavni osebi sta v knjige zaverovani idealist don Kihot in stvarni, hudomušni in nezaupljivi Sančo Pansa. Oba glavna lika sta nepozabna in enkratna; skupaj se odpravita na junaško pot in zaideta v nerodne in tudi nevarne situacije. Razen tega don Kihot s tem, da pretvarja resnico v neresnične ideale, posredno vrši tudi ostro družbe no in moralno kritiko časa. Cervantesov roman „DON KIHOT“ je prevedel Stanko Leben, odlično knjižno opremo pa je oskrbel akademski slikar Janez Bernik. Obe knjigi sta tiskani na brezlesnem papirju, vezani v celo platno in veljata pri vsej svoji zajetnosti le 8000 din. Naročniki lahko poravnajo ceno tudi v mesečnih obrokih po 1000 din. Roman dobite v vseh knjigarnah, knjige pa vam pošlje založba tudi na dom, če izpolnite naročilnico in jo pošljete v ovojnici na naslov: DR2AVNA ZALOZBA SLOVENIJE, LJUBLJANA, MESTNI TRG 26 — KNJIŽNE ZBIRKE. SGPn GROSUPLJE SPLOSNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE Telefon Grosuplje 13 Tekoči račun pri Narodni banki Grosuplje 600-21 1-18 projektiramo in izvajamo vsa gradbena dela Saturnus TOVARNA KOVINSKE EMBALAŽE LJUBLJANA PROIZVAJA VSE VRSTE LITOGRAFIRANE EMBALAŽE — KOT EMBALAŽO ZA PRE HRAMBENO INDUSTRIJO, GOSPODINJSKO EMBALAŽO, BONBONIERE ZA ČOKOLADO, KAKAO IN BONBONE TER RAZNE VRSTB LITOGRAFIRANIH IN PONIKUANIH PLAD NJEV. RAZEN TEGA PROIZVAJAMO ELEKTRIČNE APARATE ZA GOSPODINJSTVA KOT N. PR. ELEKTRIČNE PECI. IZDELUJEMO TUDI PRIBOR ZA AVTOMOBILE IN KOLESA, IN SICER AVTOMOBILSKE ŽAROMETE, VELIKE IN MALE, ZADNJE S VE TILKE, STOP-SVETILKE, ZRAČNE ZGOSCE V ALKE ZA AVTOMOBILE IN KOLESA TER ZVONCE ZA KOLESA. IZDELUJEMO TUDI PLOČEVINASTE LITOGRAFIRANE OTROŠKE IGRAČE. MONTAŽNO TEHNIČNO PODJ ETJE , JO PLOVOD - E LEKTROSIGNAL" LJ U B LJ AN A - Črtomirova 6 Projekti ir a in montira: — instalacijo centralnega ogrevanja, sanitarnih naprav, plina, prezračevanja in klimatskih naprav. — naprave za kotlovnice na trdo in tekoče gorivo, komunalne naprave tople vode — električne instalacije za razsvetljavo, moč, signalizacijo za industrijo in standard komandne in ostale razdeiilne naprave za procesno industrijo kalorične in regulacijske naprave za industrijo in komunalne zgradbe Proizvaja: termične posode, cisterne, rezerv ar j e in vse vrste tlačnih posod cirkulacijske črpalke temperaturne regulatorje — naprave za regulacijo pritiska in nivoja vode — razdelilne baterije in omare za n. n. mrežo — komandne omare in pulte za industrijo — infra grelce, transistorske megafone, svetlob.io klicne naprave elektronske merilnike nivoja za tekoče in zrnaste medije varnostne naprave proti požaru in vlomu antenske skupinske naprave in TV pretvornike mavčne plošče za ventilacijo im dekoracijo v lastni livarni vse vrste odlitkov sive litine, ki jih po želji obdelamo. Založba Mladinska knjiga LEVSTIKOV HRAH 1965 Kakor vsako leto bodo tudi v letu 1905 v zbirki »Levstikov hram« izšle štiri nove knjige. Dela so izbrana in bodo nudila tisto, kar je kvalitetno in aktualno v tuji in domači literaturi. Mihailo Lalič: LELEJSKA GORA To je zgodba na samoto obsojenega blodečega borca v boju za življenje in za svoje ideale komunista partizana. Bolj pesnitev kot roman je knjiga gotovo eno najboljših del iz naše revolucije. James Farrcl: STUDS LONIGAN, I. in II. del Studs Lonigan, tipičen ameriški deček, se zgubi v pokvarjenosti predmestne četrti in ne najde poti iz svojega zavoženega življenja, katerega se zave šele takrat, ko je prepozno, Charlotte Bronte: VILLETTE Knjiga je v veliki meri avtobiografija pisateljice, ki je študirala v Bruslju — Villette — tam doživela svojo veliko ljubezen in ji z romanom postavila spomenik. Letna naročnina zbirke vezane v polpl. znaša 8.800 din, v platnu 10.400 din, v polusnju 13.000 din. Prva knjiga izide v aprilu 1965 Kemična tovarna Moste Ljubljana Ob železnici 14 Telefon: h. c. 30-351, komerc. odd. 30-732, direktor 33-112, poštni predal 589/XI. Proizvaja po svetovno znani kvaliteti, v tuzem-stvu pa prodaja po najnižjih cenah: Aluminijev oksid — glinica Al:Oj Aluminijev hidrat Al(OH)j Aluminijev sulfat Al;(SO<)j x H.O Kalij ev-alumini j ev sulfat K;SO, x Ali(S04)j. 23 H,0 Zivosrebrov oksid HgO Kalomel Hg-Cl. Zahtevajte ponudbe in vzorce in prepričali se boste! GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE GRADIS CENTRALA, LJUBLJANA BOHORIČEVA 28 — TEL 33-566 s svojimi poslovnimi enotami gradbeno vodstvo Ljubljana, Celje, Maribor, Skopje, Jesenice, Kranj, Koper, Ljubljana-okolica ter obrati Obrat gradbenih polizdelkov, Lesni obrat Škofja Loka, Kovinski obrati Ljubljana In Maribor, Strojno-prometni obrat ter biro za projektiranje, študij in razvoj gradi in projektira visoke in niike ter industrijske gradnje ter vrši prodajo stanovanjskih, poslovnih in drugih objektov. POSLUŽITE SE ODLIČNIH PROIZVODOV PODJETJA tovarne bonbonov, čokolado in peciva v Ljubljani Nad kvaliteto naših proizvodov ne boste nikdar razočarani? ZA PRIJETNA IN SIGURNA POTOVANJA NUDI PODJETJE AUTOCOMMERCE LJUBLJANA, TRDINOVA 4 AVTOMOBILE SVETOVNO ZNANIH ZAHGDNONEMSKIH ZNAMK MERCEDES — TOVARNE DAIMLER-BENZ A. G., STUTTGART in DKW — TOVARNE A UTO — UNION G. m. b. H., INGOLSTADT Znhtevnjte prospekte In pojasnila! ELEKTRONABAVA Podjetje za uvoz elektroopreme in clektromateriala, nakup in prodaja proizvodov elektroindustrije SFRJ LJUBLJANA. TITOVA 1 Telefon: 3105«, 31-069 Telegram: Elektronabava Ljubljana SldadiAče: Cmufie Ul. 383-172 dobavlja ves električni material iz uvoza ln domačega trg« ZDRUŽENE PAPIRNICE-LJUBLJANA s proizvodno enoto: CELULOZA — MEDVODE IN PAPIR — VEVČE sedež: VEVČE, žel. postaja ZALOG — ind. tir Ustanovljena leta 1842 IZDELUJE: SULFITNO CELULOZO I. a za vse vrste papirja PINOTAN za strojila BREZLESNI PAPIR za grafično in predelovalno industrijo; za reprezentativne izdaje, umetniške slike, propagandne in turistične prospekte, za pisemski papir in kuverte najboljše kvalitete, za razne protokole, matične knjige, obrazce, šolske zvezke in podobno. SREDNJEFIN PAPIR za grafično in predelovalno industrijo: za knjige, brofiure, propagandne tiskovine, razne obrazce, šolske zvezke, risalne bloke Itd. KULERJE za kuverte, obrazce, bloke, formularje, reklamne in propagandne tiskovine. KARTONE za kartoteke, fascikle, mape. RASTER PAPIR brezlesni in srednjefin za šolske zvezke, za uradne in druge namene. PELURNI PAPIR bel in v barvi. ZAHTEVAJTE VZORCE! top« TOVARNA PISARNISKIH STROJEV IN PRECIZNE MEHANIKE - LJUBLJANA LJUBLJANA - SAVLJE 18 a • Telefon: centrala 382-271 do 382-274 — glavni direktor 382-270 — komercialni direktor 382-275 — tehnični direktor 382-212 • Telegram: TOPS, Ljubljana. ELEKTRO KRANJ Distributivna enota: KRANJ ŽIROVNICA Skrbita za dobavo električne ener svojim odjemalcem. tiskarna toneta! (mišica LJUBLJANA Telefoni: 20-552 oo nqn GREGORČIČEVA 25 a J. Zn SEMENARNA HESSi. Prodajamo na debelo in drobno vse vrste in sorte kakovostnih semen krmnih, vrtnih in cvetličnih rastlin. Cenjenim odjemalcem nudimo bogat izbor zelenjadnih in cvetličnih semen v originalnih zaprtih vrečicah. Zagotavljamo odjemalcem, da bodo v naših poslovalnicah v LJUBLJANI, Gosposvetska 5, Vodnikov trg 4 v MARIBORU, Dvoržakova 4 v ZAGREBU, Kraševa 2 v BEOGRADU, Prizrenska 5 solidno postreženi po konkurenčnih cenah. MERCATOR VELETRGOVINA VAM V PROSTORIH SVOJIH POSLOVNIH ENOT »EMONA«, »GRMADA, »HRANA««, »JELKA« GORNJI GRAD, »LITIJA«, »LOGATEC«, »POLJE«, «R02NIK«, »STRA2A« PRI NOVEM MESTU IN »ŠPECERIJA« LJUBLJANA, NUDI VSE GOSPODINJSKE POTREBŠČINE, GALANTERIJO AŠKERČEVA 3 IN KOLONIALNO BLAGO. 4 B^\Lcli£nia\ tffoo-fja VSI NASI IZDFLKI SO PRIZNANO VISOKE KVALITETE Izdelujemo vse vrste prej, posebno Iz stanlčnih vlaken in leacrlla VNm 16/5 — 50/1, grobe mikane preje Iz leacrlla In meraklona v Nm 1.6 — 5, kakor tudi sukano prejo na raznih formatih, sintetične sukance In kodranko, TUBA LJUBLJANA, KAMNIŠKA 20 TOVARNA KOVINSKIH IN PLASTIČNIH IZDELKOV proizvaja Izdelke iz plastičnih mas za farmacevtsko, kemično, avtomobilsko, elektro in radio-tehnično industrijo, kakor tudi predmete za široko potrošnjo, tehnične izdelke in embalažo iz aluminija, svinčeno ter pokositreno embalažo. COSMOS INOZEMSKA ZASTOPSTVA LJUBLJANA, Celovška cesta 34, telefon 33-351 KONSIGNACIJSKA SKLADIŠČA — SERVIS ČZ „URADNI LIST SRS“ Ima na zalogi med drugim! publikacijami tudi tele: Dr. J. Juhart: Zakon o pravdnem postopku s pojasnili Fr. Sever: Poglavitni pismeni akti v kazenskem postopku Dr. V. Androjna ln M. Žalik: Splošni upravni postopek Ustava SFRJ ln SRS Dr. St. Cigoj: Obligacijsko pravo Na zalogi so tudi knjige s področja zdravstva, socialnega zavarovanja ln Šolstva. — V razglasnem delu uradnega lista objavljamo naslove vseh naftlh ladaj. — Zavod je tudi zaloinlk revij »Pravnik« in »Javna uprava«. CZ »Uradni lLit SRS« Ljubljana, Erjavčeva 15 a ŽIČNICA LJUBLJANA, TR2ASKA 69 Telefon 21-686, 22-194 Izdelujemo, projektiramo in montiramo industrijske, gozdne, turistične in športne žičnice in žerjave. Zahtevajte ponudbe tudi za lesno obdelovalne stroje in naprave. Vedno sodobno, trpežno in kvalitetno opremljen dom! Tovarna dekorativnih tkanin LJUBLJANA, CELOVŠKA C. 280 vam nudi v širokem asortimanu razne pohištvene tkanine, tkane in mrežaste zavese, posteljna pregri njala, volnene in svilene pliše za dekoracijo in obla čila, frotte brisače in umetno krzno perzijan. Pri nakupu zahtevajte vedno le izdelke renomiranega podjetja Tovarne dekorativnih tkanin Ljubljana WliU, Pr«liv ■ Kolor Šampon NARTA KOZMETIKA ZA VAŠO PRIČESKO Tovarna elektromaterialaČrnuče pri Ljubljani PROIZVAJA ZA DOMAČE TRŽIŠČE IN IZVOZ # INSTALACIJSKI MATERIAL: stikala, vtičnice in razdeliice, natikala, lestenčne in WECCO sponke, okove za žarnice E 27 in E 40, oklopne varovalke, pešel cevi ln pribor, likalnike # IZOLACIJSKI MATERIAL: oljno svilo, bougier cevi in oljne svilene trakove od 10 c 35 mm Urine # TRANSFORMATORJE preizkusne transformatorje 220/50 — 3000 V, zaščitne transformatorje, prenosne in stabilne 100 VA, 220 — 380/24 V, razne specialne transformatorje po naročilu Zavod SRS za rehabilitacijo invalidov Ljubljana, Linhartova ul. 51, tel. 315-188 izvaja medicinsko in poklicno rehabilitacijo invalidov ter oskrbuj o invalide z orpotedskimi pripomočki.