PAVEL FLERE: Šolske oblasti. (Narodna Prosveta š t. 60.) Dejstvo, da se je delitev naše države v upravnopolitične oblasti že izvršila in izro5ilo tudi šolsko upravo v posameznih oblastih v roke velikim županom, bi kazalo sicer na to, da je odveč še danes govoriti o posebnih šolskih oblastih. Ako to ipak storimo na tem mestu, je zato, ker hočemo opozoriti na na5e.no stališče, ki ga v tem vprašanju zavzema slovensko učiteljstvo, ter v kratkih potezah očrtati razloge, ki ga silijo k takemu stališču. Zakaj njegovo na5elo je baš iz teh razlogov sposobno, da ga prihvati i ostalo učiteljstvo UJU, ali da o njem vsaj razmišija, razpravlja in izjavlja svoje mišljenje. Prvo, kar je treba povdariti, je, da slovensko učiteljstvo, organizirano v UJU, nikakor ni orientirano v pravcu kakega plemenskega separatizma, marveS se zvesto šteje med pripadnike državnega in narodnega edinstva. A baš to uciteljstvo se izjavlja za nedeljeno Slovenijo v šolsko upravnem oziru. Pri tem ga vodijo 1. kulturne potrebe slovenskega šolstva, 2. administrativni vidiki, 3. zahteva po šolski avtonomiji. Kulturne potrebe. Kulturne potrebe slovenskega šolstva moramo smatrati istovetnim z ob5e narodnimi kulturn<imi potrebami. Slovenski del našega troedinega naroda je bil pred ujedinjenjem upravno deljen na štiri avstrijske pokrajine: Koroško, Kranjsko, Štajersko in Primorsko, dočim so bili prekmurski Slovenci podložni Madjarom. Naravno, da se narod kulturno ni mogel dvigniti ob tej razcepljenosti, posebno še zato ne, ker so avstrofilski vladni eksponenti za vsakim kulturnim gibanjem iskali panslavizem in izdajstvo; priznati pa moramo, da je ravno kulturno narodno gibanje bilo tisto, ki je kopalo grob svoji ma5ehi Avstriji. Posebno hud je bil nemški pritisk na Slovence, ki so bili odvisni od nemškega Celovca in Gradca, tedaj na Koroškem in Štajerskem; nekaj boljše se je godilo tistim, ki jih je upravljala Ljubljana, na Goriškem in Primorskem se je favoriziral italijanski živelj na škodo slovenskemu. dočim se pod trdo roko Madjarske v Prekmurju že obče ni moglo govoriti o narodnem življenju Slovencev. S e 1 e p o u j e d i rt j e n j u s e j e S 1 o v e n i j a , kolikorjejeostaloponesrečni rapalski pogodbi v naši državi, zedinila v eno upravno celoto tudi v prosvetnem oziru, in takoj je bil videti m o g o č e n kulturni razmah. Kar so naši o5etje zasanjali še pod Napoleonom, za kar so se borili v letu 1848. in od tedaj naprej in naprej, smo dosegli Slovenci po udruženju: lastno popolno univerzo, tehniko v Ljubljani, slovenske srednje šole in docela slovenske osnovne šole, v katerih se je do tedaj širila n e m ščina, odnosno madjarš5ina aliitalijanš5inaterjetaaliona na mnogih krajih že grozila, da povsem izpodrine iz šol materinski jezik slovenski. Umevnoje, da si mal narod, kakor smo Slovenci, more obdržati tolike kulturne dobrine le, ako ostanejo te nedeljene in neokrnjeno ohranjene vsemu n a r o d u. Napačno bi bilo, gledati v tej konstataciji kako plemensko separatistično ozadje, zakaj re5i je treba, da vsaka državno nacionalna šola — od osnovne pa do znanstvenega vseu5iliš5a — služi in mora služiti rtacionalno državni kulturni, a po občem pravcu kulture tudi ob5ekulturni ideji. Ta prvi moment, ki smo ga iznesli v prilog avtonomnih šolskih oblasti, priznavarrto, da ne prihaja toliko v poštev niti za srbski niti za hrvatski del našega troedinega naroda, zato je i Srbom i Hrvatom najtežje umljiv, a mu tudi najrajši podtikajo separatistično tendenco, k i p a j e n i m a. Opozoriti bi si dovolil samo še na to, da je slovensko šolstvo istotako dete celokupnega slovenskega dela našega naroda, kakor je srbska šola dete celokupn'ega srbskega dela in hrvatska hrvatskega: rojeno v mukah, dvignjeno s trpljenjem in sr5no krvjo. A to, kar 5utimo do njega, je ljubezen in ne sentimentalnost, in s tega glediš5a bi se bilo ozreti na ta naš razlog. Administrativni oziri. Lažje umljiva sta ostala dva razloga: administrativna in avtortomija (op. administrativna samouprava) šolstva, osobito poslednji, ker je to itak zahteva vsega učiteljstva v UJU. Že v »Nar. Prosveti« sami smo se izrekali proti šolskemu administrativne- mu centralizmu — dasi srno odkrito priznavali nujnost obče upravnega centralizma države. Šolska administracija je tako subtilna, bi se moglo re5i, da ne prenaša najizraziteje izvedenega centralizma, ako ho5emo pustiti vplivati na obči razvoj šolstva različne kulturne in ekonomske prilike v naši državi. Administracija sama ni zmožna, da šolstvo dviga — dokaz, da imamo najvišji razmah pri šolstvu tako v didaktičnem, kakor pedagcškem oziru zaznamovati pri privatnih institutih, ki so najmanj vezani na ob5o administrativo. Centralna administracija je tudi preobložena z a d m in i s t r a t i vn i m poslom, da bi sama mogla dajati primerno in potrebno inicijativo za tak razvoj in razmah. Zato gre naša zahteva za tem, da se ustanove manjše odločujoče administrativne edinice, ki bodo sposbbne, da pregledajo kulturne potrebe in prilike svojega teritorija; v io pa so baš sposobni kulturni centri v državi; manj, ali celo nesposobni pa so centri, ki jih ima politična uprava, ki mora biti centralizirana, in jih potrebuje za svoje administrativne svrhe. Tem se granice lahko določajo celo z ravnllom in šestilom, prosvetni upravi pa jih morejo določati le kulturni vidiki in narodnokulturne prilike. Primerov za resni5nost te trditve pa5 ni treba navajati posebe, ker jo občuti v sebi vsak narodni vzgojitelj. Kar mora imeti vse naše šolstvo skupno, je: državno nacionalna vzgojna ideja; in šolskoupravna centrala je pozvana v to, da daje šoli baš ta pravec. To pa bo mogla le tedaj, ako je, rešena administrativnih sitnic, dalekovidna in širokogruda dovolj, da pušča svobodno besedo kulturnim potrebam širom naše države. Zahteva po šolski avtonomiji, t. j. administrativni samoupravi. Že zgoraj smo opozorili na to, da je z i_ovo državno razdelitvijo na oblasti izročena šolska uprava v roke velikim županom. Brez ozira na to, dasoinostanejo veliki župani ponajveč partijski zaupniki — to vprašanje je iz šolskih vidikov za nas sekundai nega pomena, ker ne bomo nikdar dopustili, da se dnevna politika zanese v šolo — a že dejstvo, da veliki župani niso šolniki, nam diktira zahtevo, da je tudi ne smejo upravljati. Šolo naj ima v rokah u5itelj, učitelj naj jo upravlja, u č i t e 1 j naj jo vodi v pravcu njenega razmaha. Ta premisa nas logično vodi do zaključka po zahtevi avtonomne šolske uprave. Slovensko učiteljstvo je stalno zahtevalo uvedbo učiteljskih komor (op. učiteljskih zbornic), ki naj odlo5ajo v personalnih učiteljskih zadevah ter z odlo6ujo5iini državnimi faktorji in s starši skrbe za razvoj šolstva. Take korporacije pa je možno ustanoviti le pri avtonomni (op. administrativno samoupravni), decentralizirani šolski upravi, ako ho5emo od njih resni5nih koristi za šolo in za dobrobit narodov. Za danes, ko smo napisali te vrstice predvsem za ob5o informacijo zahteve slovenskega u5iteljstva in kot podnet v diskusijske svrhe, ne razpravljamo o zadevi podrobneje in iz vseh mogočih vidikov. Povdariti le hočemo, da zremo osvoboditev našega šolstva, ki je potrebna iz ozira na pravilno, neutesnjujo6o, marveč vsestranski razvoj dovoljujočo državno nacionalno vzgojo, v tem, da se ustanove avtonomne (op. administrativno samoupravne) šolske oblasti, prosvetne direkcije (ali kakor naj se že imenujejo. s sedežem v kulturnih centrih v državL Na čelu takih oblasti naj bo šolnik, ne birokrat, nego mož, ki pozna kulturne prilike in potrebe določertega teritorija; mož, ki je zavzet za razvoj šolstva in tudi sposoben, da more podpirati tak razvoj. Opomba: Pod pojmom »administrativne samouprave« je smatrati le ločitev šolske uprave od politiSne državne uprave in nikakor ne kako teritorijalno zakonodajno avtonomijo. Uredn.