Iz velikih dni boja za naše življenje
Ponosna Kikljeva družina
Grozote vojne beležijo izredno veliko števi-
10 padlih, talcev, umrlih v taboriščih. Kadar-koli je padel posameznik je bil to izredno težek udarec in velika izguba v vrstah partiza-nov ali aktivistov.
V vasi Zapotok pod Mokrcem pa sta padla starša družine, to so bili Kikljevi, z gospodar-jem Andrejem Kikljem na čelu.
Andrej je izviral iz skromne kmečke druži-ne. Udeležil se je že prve svetovne vojne in se po povratku nastanil na Zapotoku, kjer si je kupil kos zemlje. Še mlad se je poročil z Micko, ki je prišla iz bližnje vasi Selnik.
V  zakonu se jima je rodilo 9 otrok. Že v otroških letih so jima umrli trije za posledica-mi tuberkuloze in slabe prehrane. Ostali pa so Ivan, Lojze, Ančka, Stane, Tone in Olga. Tako številna družina se je le stežka prehra-njevala in odplačevala dolgove. Trdo so mora-
11  garai od zore do mraka. Andrej je doma organiziral izdelavo strešne opeke in se tako vsaj za silo prebil.
Andrej Kikelj je že pred pričekotm druge svetovne vojne organiziral Društvo kmečkih fantov in deklet. Društvo prijateljev Sovjetske zveze, kasneje med okupacijo pa Terenski odbor Osvobodilne borbe in Narodno zaščito. Ob prvih svobodnih volitvah 1942 leta je bil izvoljen za komisarja osvobojenega ozemlja. Veze je vzdrževal tudi z aktivisti iz Škriija in Robe, k njemu pa so prihajali aktivisti s Tur-jaka.
S svojo izredno razsodnostjo je uspel utrditi enotnost vaščanov v času NOB ter jih brez izjeme vpeljati v delo OF. S tolikšno organiza-cijo pa je uspel preprečiti številna izdajstva, kljub velikemu vplivu župnika J. Klemenčiča in Cirila Milavca.
Že"spomladi 1942 leta so Kikljevo domačijo kar dvakrat požgali. Prvič 19. marca in drugič 5. septembra.
Andrej je bil v tem obdobju v že precej; visoki starosti, zato je bil odpuščen iz brigade in dodeljen na TV-lA-10 A, katera je imela svojo bazo v bližini Zapotka.
18. julija 1944 se je v zgodnjih jutranjih urah zadrževal v vasi pri otrocih, ko ga je preseneti-la črna roka. Pred šolo so ga mučili in zasra-movali ter zverinsko ubili. Vse to početje pa so morali opazovati njegovi otroci, ki so ga na večer zavili v rjuhe in ga pokopali pod Ku-reščkom.
Že čez štirinajst dni pa je povsem ista usoda doletela tudi njegovo ženo, prav tako pred šolo v Zapotoku. Tudi njo so nečloveško rau-čili pred očtni otrok in jo pobiii. Ko so črno-rokci odšli v Velike Lašče, sta sinova iz krajni-kov zbila krsto za mater, jo ponoči naložili na voz in jo odpeljali pod Kurešček, kjer so jo pokopali poleg očeta Andreja.
Po materini smrti se je razkropila tudi druži-na. Otroci so odšli vsak po svoje, kakor so pač vedeli in znali.
Olga, najmlajša hčerka je imela takrat šele tri leta. V varstvo so jo vzeli dobri rejniki, kjer je živela pod ilegalnim imenom Majdica.
Ančka je bila stara 14 let in se je zatekla k teti. Žal se ni tudi to mogla izogniti belogardi-stom in je odšla v partizane. Nekaj časa je bila v rajonu Velike Lašče.
Sin Alojz je po aretaciji očeta in brata Ivana prevzel vse veze nase. Po sosednjih vaseh je vodil ilegalce, kakor tudi na dora v Kurešček. Tudi njega so zajeli Italijani in moral je v internacijo. Takoj po vrnitvi se je vključil v NOV.
AIojz se večkrat spominja, kako so sosede obrekovale mamo, češ zakaj se vendar ženeta za partizane »saj boste vsi izgubili glave!«
Mama pa ji je vedno odgovorila: »Če ne ostanem jaz, pa ostanejo moji otroci!«
IVAN  JEVC-ČUFI