• ZA ČISTO IN ZELENO LJUBUANO
PLAT ZVONA?
Malo je dežel, ki bi se lahko, tako kot naša Jugoslavija, ponašale s sli-kovitimi gorskimi pokrapnami, širnimi ravninami in s toplo, nadvse privlačno obmorsko pokrajino. Malokje najdemo toliko naravnih bo-grtstev in po vsem svetu slovečih kraških pojavov. Kar poglejmo Po-sto)nsko jimo! Vsako leto jo obiSče tisoče turistov, ki se kar ne morejo oačuditi oijaikim slebropi, pa dvorani »špagetov«, jtevilnim zaslorom in seveda floveški ribid, ki Jo na(demo le lam.
Toda vsem tem naravnim krasotam so štete ure. Kako težko je člo-veku pri srcu, ko ga na poti skozi gozd pozdravijo polivinilaste vrečke, plastični lončki in druga navlaka. Srečuješ zarjavele avtomobile in stare, odslužene štedilnike, ki se ti porogljivo režijo: »Norec, unieil boš samega sebe! Kako brezmejno neumni so Ijudje! Sploh veste, kakšno zlo grozi vam in vaši okolici!? Širite mesta, gradite tovarne, pri vsem tetn pa se ne zavedate, da narava okoli vas umira. Seveda, najprepro-steje je odplako iz tovarn poslati v reko, papirček pa vreči na tla, čeprav je najbližji koš oddaljen ne večkot polmetra. Vdanašnjemčasu jedelo sanitarnih delavcev in čistiicev ulic poniževalno in sramotno. Iz tovar-niških dimnikov se vali dim, ostuden dim, ki kvari vase ozračje. Ali še vedno niste pozabili, da zastrupljate sebe in da se vedno bolj odtujujete od narave! ponekod ste že namestili čistilne naprave, a šele takrat, ko vam je že tekla voda v usta. Upam, da se boste spametovali, sicer bo bitka s strupenimi rekami in ozračjem ter z nami, smetmi, izgubljena. Spametujte se! Ne dovolite, da se boste utopili v množici strupenih pli-nov. Ne izgubite se v morju betona in železa, izkoplite se iz kupa smeti, ki se neprestano veča!«
BARBARA LESKOVŠEK OS TONETA TRTNIKA — TOMAŽA