97
Gjulindžar-Sara.
(Vztočna legenda. Ruski spisal G. P. Miller. Posl. Nekdo.)
To bilo je davno, jako davno. Ljudem še niso bile znane te muke sovraštva, ta brezkončna trpljenja, ta večna borba z vestjo, ki je prišla na svet vsled nečimernega poželenja, biti bolji od drugih. Tedaj ljudem niste bili znani besedi kupiti, prodati v tem nenravnem zmislu, v kateri jih je postavila omika. Tedaj ljudje še niso trgovali z nobenimi pridelki svojega dela, neso še snovali svojega blagostanja na strastih svojega bližnjega. Je li kdo potreboval živeža, pogumno je šel k svojemu sosedu in prosil, kajti vedel je, da mu ne odreko. Nikdo si ni štel za nikako zaslugo, če je pomagal svojemu bližnjemu in od njega ni zahteval nobene hvaležnosti. Bil je še celo razžaljen, če se bližnjik ni obrnil k njemu za pomoč. Z jedno besedo, zadosti je, če povemo, da je to bilo v srečnih časih, ko je vladal v materi mest, Bajram Aliju, modri han Džafar, solnce pravice, svetlobe in slavne resnice, katerega je bil poslal sam Alah (Bog), da vlada mervsko zelenico.
Slavno in mirno je teklo njegovo vladanje, vznemirjali ga niso nobeni domači in tuji nemiri, bolj olikani sosedje bili so še ponosni na dobre odnošaje s takim hanom, kakoršen je bil Džafar. Ni minola polna luna, da bi v Bajram-Ali ne bili prišli odposlanci in prinesli v dar različnih pridelkov svoje dežele. Bogato obdarovani odpotovali so domov proslavljajoč prijaznost in gostoljubnost mervskega vladarja.
V jednem takem odposlanstvu stal je mej odposlanci in kupci iz indijskega mesta Agra pred Džafarom starec s sivo glavo.
S svojo visoko postavo, plemenitim obnašanjem, odkritosrčnim poštenim pogledom, kateri je lasten le popolnoma čistim dušam, napravil je na Džalara močan vtis. „Ne more biti, mislil si je, da bi to bil priprost kupec ali podložnik. Ne, toliko se vidi v njem spoznanje plemenitega ponosa in lastne vrednosti, tako vabljivo je njegovo vedenje, tako lepo, gladko in prepričujoče razlaga misli svoje, da ni dvomiti, da po žilah njegovih teče plemenita kri njegovih prednikov. Čemu skriva on svoje pravo ime? Čemu se je oblekel v obleko priprostega podložnika, in vkupe z drugimi biva v skupnem šotoru in se z ničemer ne loči od drugih gostov ? Dobro bi bilo poizvedeti, kdo da je in skazati mu čast, ki mu gre. Pa tako hoče gost, ne bodem motil njegovih želj; kajti kar hoče gost, to hoče Alah."
Poučni in zabavni del.
98
Tako je mislil han. V tem so odposlanci že opravili svoja pozdravljenja in kupci zamenili svoje blago. Odločen je bil dan za odhod.
Dan pred odhodom, malo pred solnčnim zahodom, ko se je večerni hlad mešajoč se z duhom murbinih, ci-presnih in limoninih dreves razlival po zraku osvežujočo vonjavo, je Džafar utrujen po dolgem razgovarjanju s šerifom, šel sprehajat se po razkošnem vrtu, ki je obdajal dvorec njegov. Razmišljujoč prišel je do konaka, v katerem sta živela sina njegova. Blagoglasni glasovi bala-lajke, prihajajoč vidno izpod vajene roke so za trenotek ustavili korake njegove. Poslušal je. Lepi akordi so se jeli mešati s prijetnim, če tudi starčevskim glasom. Ta glas je v lepih pesnih opeval modrost Džafara, blagostanja podložnikov njegovih, bratsko ljubezen, ki vlada mej njimi, in prešel je k proslavljajoči himni na sinova njegova. Hana je mikalo petje, šel je bližje k konaku in skozi odgrneno zaveso je zagledal oba svoja sina, ki sta nekako zamaknena poslušala petje čudnega gosta, ki je pri njima sedel na divanu iz tigrovih kož. Han je stopil v konak. Pri njegovem prihodu so vstali gost in njegova sinova in ponudili so mu častno mesto.
—  Nadaljuj, dragi gost, razveseljevati dušo in srce naše z zvoki svoje divne balalajke in z besedami svoje pesni. Dovoli mi, da vživam s svojima otrokoma to veselje.
—  Tvoja volja je zame sveta, odgovoril je gost in vzel v roko balalajko in dalje pel. Sedaj je pel ali bolje deklamiral z muziko svoje obžalovanje, da sta hanova sinova, ti lepoti, ponos Merva, dosegla starost, v kateri bi tovarišica življenja morala sestavljati ž njima neraz-deljivo celoto in takih tovarišic nimata.
—  Ubogo človeštvo, ti odrekaš se, tebi manjka divnih krasot. Koliko prekrasnih devic cvete pod jasni vztočnim nebom. S kakim veseljem bi vsaka imenovala za svojega moža princa Riza-Džafara-Oglija ali pa brata njegovega. Prišel bi čas, ko bi k sreči dobrega hana pridružila se tudi sreča, da bi videl in veselil se vnukov svojih.
Tako ganljivo je slikal podobo rodbinske sreče, da se je poslušajoči han jel solziti. Pogledal je svoja sinova in zaklical:
—  Res je prišel čas, da je treba pomisliti o tem važnem vprašanju.  Hvala gost za  tvojo pravično besedo.
—  Modri vladar! Dovoli, da se sedaj razodem pred teboj! Ti si gotovo že opazil, da nisem navaden kupec. Tvojemu skušenemu bistremu očesu gotovo ni ostalo skrito, da sem boljšega rodu. Dalje ti ne bodem skrival niti namena svojega prihoda, niti pravega svojega imena. Ne dvomim, da bode tebi, najmodrejšemu vseh hanov, ljubeznjivemu očetu popolnoma razumlivo moje nedolžno prikrivanje. Jaz sem vladar v Agri, Gjulindžar-Sara. Ni je dežele, ki bi se z mojo mogla primerjati z bogastvom in obiljem nebeških darov. Žlahtni kamni iste barve, kakor je nebo tvojih dežel, najpravičnejši han, smaragdi, kakeršnih drugje ne najdeš, rudeči rubini, vse
to v moji deželi ni redkost. Imel si priliko o tem se prepričati, videl si blago, katero so pripeljali moji kupci. Jednako prekrasni in obilni so darovi na zemeljni površini. V lepih gozdih, obsenčenih z bambusom, najnežnejšo mirto in širokolistnimi palmami cveto in zore sočne banane, travniki po obilni najfinejših trav. Po njih se pašo črede hitronogih gazel in ovac z najfinejšo volno. Nimam besed, da bi mogel izraziti le malo primerno zahvalo Alahu, kateri je z blagodarno roko razlil na mojo deželo vse svoje dobrote. Krona vseh teh dobrot sta pa zame dve prekrasni, 'čisti, nedolžni, ljubeznjivi hčeri, veseli kakor pomladno jutro. Ne žalujem, da mi Božja previdnost ni poslala potomcev moškega spola. Sklepi Alahovi so ne-razjasnivi in jih ne smemo presojati. Sedaj te pa prosim, poslušaj me in daj mi jasen in pravi odgovor. Ze mnogo sem slišal o tvoji slavi, o vrlosti in kreposti tvojih sinov. Ne bodem govoril o tem, da ne mine dan, da bi te ne proslavljali kot vladarja in očeta. Te lastnosti so me prepričale, da bi ti se štel popolnoma srečnega, ko bi videl še srečo svojih sinov. V imenu Alahovem prosim te Džafar, obiskaj me; osodo svojih hčera izročim v tvojo roko. Ce bode ugajalo Nebesom, dovolil bodeš, da stopita v zakon s tvojima sinovoma in skupaj se bodeva veselila vnukov. Odpusti mi nedolžno sleparijo. Glej, jaz nisem ta, za katerega so me tukaj imeli.
S temi besedami je Gjulindžar-Sara z malim gibanjem roke oddrgnil sivo brado in stal je pred poslušalci mož v popolnem razcvetu moči in lepote.
Ganen do globočine srca je Džafar stopil k njemu;
— Blagoslovljena bodi ura, ki ti je vdihnila miselT da me obiščeš. Varuje naj tebe in tvoje hčere mogočna roka Alahova. Povem ti, veliko sem že slišal o tebi, o tvojih hčerah in tvoji državi. Tako je ugodno božji previdnosti. Tvoja želja naj se izpolni! Umolknil je in objel plakajočega Gjulindžar-Saro
Han se ni zmotil v izbiranji. Dolgo je procvetal Merv pod žeslom njegovih razumnih sinov in njiju krotkih žena.