Srečno
srečno
srečno
1980!
i
Med drugim preberite
•	Izobraževanje in združeno delo, str. 3
•	Enakopravne ali na robu sistema? str. 3
•	Za drugačno šolo, str. 5
•	Univerza in čas, str. 6 in str. 7
•	Dober učitelj ostane zmeraj mlad, str. 8
•	Skupna merila ali vsaka šola po svoje?, str. 9
•	Otrok s specifičnimi učnimi težavami, str. 11
Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanje in znanosti Slovenije, Ljubljana, 2t. decembra 1979 - št. 20. - letnik XXX
Pogum in zaupanje
Zadnji dnevi decembra nam poudarjeno budijo v zavesti dvoje vprašanj. Ali smo v letu, ki se izteka, opravili dovolj in ali bomo v letu, ki prihaja, zmogli vse, kar smo si naložili v zahtevnem procesu samoupravne družbene preobrazbe vzgoje in izobraževanja.
Odgovor na prvo vprašanje bo gotovo različen v posameznih okoljih združenega dela izobraževalnih in drugih dejavnosti. Ko bodo povsod ocenili, kaj je bilo storjeno za uveljavitev samoupravnega načrtovanja kadrov in izobraževanja, za neposredno dogovarjanje o vsebini izobraževalnih programov in sporazumevanje o neposrednejši svobodni menjavi dela, za poklicno usmerjanje učencev, za ustvarjanje čvrstejših delegatskih vezi med šolo in tovarno, med krajevno skupnostjo in šolo in za boljše materialne in kadrovske možnosti za reformo, bomo dobili najbolj verodostojen odgovor na prvo vprašanje. Tudi priprava in skorajšnji sprejem novih sistemskih
zakonov o vzgoji in izobraževanju nedvomno sodita med pomembne dosežke dosedanjega reformnega procesa.
Glede nalog v letu 1980 pa se tudi ne bi smeli vesti zgolj preroško. Namesto »ali se nam bo« in »če se bo« posrečilo opraviti to in ono, si moramo čim prej odgovoriti na vprašanje, kaj mora vsakdo na svojem mestu in pri svojem delu narediti, da bo leto 1980 obdobje doslej najbolj določnih korakov v uresničevanju reformnih teženj. To pa seveda ni odvisno samo od pravočasne priprave novih učnih programov in učbenikov, od prostorskih in kadrovskih razmer, ampak in predvsem tudi od pripravljenosti vseh delavcev v vzgoji in izobraževanju, da skupaj z delavci drugih področij združenega dela prispevajo k novi samoupravni podobi, k življenjskemu in delovnemu utripa naše šole.
Takšen prispevek naših učiteljev pa predpostavlja dvoje: zaupanje in prepričanje v smotre in vsebino reforme izobraževanja
ter pripravljenost spreminjati lastno delo, ubežati starim, utečenim a že včasih preživelim pedagoškim nazorom in korakom. In takšnih učiteljev imamo povsod, v sleherni osnovni šoli, še posebno v naših celodnevnih šolah, imamo jih v šolah usmerjenega izobraževanja, a še več jih bomo potrebovali v prihodnje.
Učiteljski kolektiv Samorastnikov ob Sotli — osnovne šole Podčetrtek, je bil gotovo med prvimi, ki ježe pred leti globoko zakorakal v reformo. Zdaj ni več edini. Njegov zgled je že našel veliko hvale in priznanj, vrednih posnemanj. Zato leto 1980 za nas ne bo prvo leto reforme, kot včasih slišimo, ampak le prvo leto najširše vidnih sprememb v vsebini naših vzgojno-izobraževal-nih programov, še posebno v šolah usmerjenega izobraževanja. V vsem drugem pa moramo samo nadaljevati in pospešiti korake v smeri samoupravnega vraščanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti v združeno delo. Teh nalog pa tudi v letu, ki je pred
Rene Magritte: Let — darilo Fondu za otroke pri OZN
nami, še ne bomo do kraja ure- mena zahtevne naloge reforme, sničili, saj je reforma vzgoje in naj pospremijo naše pedagoge v izobraževanja kot družbeni pro- novo leto tudi najboljše želje za ces dolgoročne narave.	nadaljnje dobre dosežke v sa-
Z zahvalo in priznanjem vsem moupravni socialistični vzgoji delavcem v vzgoji in izobraževa- naše mladine, nju, ki so si zavzeto oprtali na ra- EMIL ROJC
Leto stvarnosti in vizionarstva
Bliža se čas, ko si bomo stisnili roke in si zaželeli vse lepo v novem letu. Čeprav je sklenitev starega leta vedno povezana z razmišljanjem, kaj smo v letu postorili, je letošnje praznovanje ob novem letu povezano predvsem s pričakovanjem učencev, njihovih staršev, učiteljev in vseh delavcev v združenem delu, kaj bo prinesla napovedana reforma v naš vzgoj-no-izobraževalni sistem. Reforme ne pričakujemo križem rok, ampak jo prvikrat želimo uresničevati skupaj; učitelji, učenci, delavci in občani, vsak po svojih močeh in s svojim deležem odgovornosti. V procesu odpiranja vzgojno-izobraževalnih organizacij v krajevno skupnost, v delovne organizacije in z ustvarjalnim medsebojnim sodelovanjem se oblikuje nova vsebina in odgovornost za vzgojo in izobraževanje mladine in odraslih.
Naši vrtci so vedno bolj naši, obrnjeni k življenju in prevzemajo odgovornost za vse predšolske otroke. Naše osnovne šole vse bolj preraščajo v pomembna žarišča kulturnega, vzgojnega, tele-snokulturnega življenja. Skupaj s solidarnostnimi sredstvi delavcev za izgradnjo domov za učence in študente se je oblikovala nova vzgojna vsebina domov in uveljavile nove oblike sodelovanja učencev v življenju in delu delovnih ljudi V krajevni skupnosti.
V procesu podružbljanja šole pa je v sedanjem trenutku poglavitno na novih družbenoekonomskih osnovah zagotoviti ustvarjalno sodelovanje delavcev v združenem delu, učiteljev in udeležencev izobraževanja pri oblikovanju novih vzgojno-izobraževalnih programov še zlasti v srednjih, višjih in visokih šolah, delavskih univerzah in izobraževalnih centrih. To je še posebno pomembno zaradi priprav na nov srednjeročni načrt, zakaj nova skupaj dogovorjena vsebina vzgojno-izobraževalnih programov in njihov obseg bosta omogočala uveljaviti svobodno me-
njavo dela in z njo tudi potrebne materialne možnosti za izpeljavo reforme.
V svetih vzgojno-izobraževalnih organizacij bo treba veliko več pozornosti posvetiti vsebinskim vprašanjem, sodelovanju s tistimi organizacijami združenega dela, ki bodo pomagale pri uresničevanju sprejetih vzgojno-izobraževalnih programov. Izobraževalne skupnosti pa naj bi predstavljale mesto za dogovor; za usklajevanje in sporazumevanje med izvajalci in uporabniki.
Pri uveljavljanju novega vzgojno-izobraževalnega sistema pa imajo prav učitelji nekatere prednosti in posebno odgovornost. Prvič zato, ker poznajo dosedanjo šolo in tudi njene napake. Drugič zato, ker poznajo ob družbenih smotrih tudi poti za odpravo slabosti in uveljavitev novega. Tretjič pa zato, ker so zaradi družbenega dela, ki ga opravljajo blizu človeku in njegovim problemom. Prav zato so si prosvetni delavci doslej pridobili ugled in spoštovanje. Koliko dosedanjih samoprispevkov in drugih družbenih akcij smo izpeljali ob pomoči učiteljev.
Zato nam je ob željah za novo leto toliko do tega, da bi bili prosvetni delavci prepričani v vrednost preobrazbe, da bi mogli uspešno in z optimizmom prepričevati peščico tistih, ki so še slepo zaverovani v staro, vsem dobro znano šolo.
Novo leto bo leto akcije, leto iskanj najustreznejših rešitev, leto skupnega načrtovanja novega v srednjeročnem obdobju pa tudi leto spopadov s tradicionalizmom, predvsem pa leto dograjevanja nove šole, vrtca, doma, delavske univerze... leto realizma in vizionarstva hkrati. Zato želim vsem delavcem na področju vzgoje in izobraževanja veliko ustvarjalnosti, medsebojnega sodelovanja z mladino in povezovanja z drugimi delavci v združenem delu ter osebnega zadovoljstva in sreče.
MAJDA POUANŠEK
Kritična ocena — temelj prihodnjih načrtov
Na rob posveta o predšolski vzgoji in varstvu otrok v prihodnjem srednjeročnem obdobju
— Ugotavlj amo, da skupnosti otroškega varstva zamujajo z vsebinskimi pripravami za oblikovanje in sprejem srednjeročnih planov. Po pregledu dejavnosti pri pripravah za sprejem plana družbenega varstva otrok v . SRS za obdobje 1981—1985 ter sprejetih dokumentih ugotavljamo, da je bilo vse potrebno strokovno gradivo za načrtovanje pravočasno pripravljeno v Zvezi skupnosti otroškega varstva SRS.
Očitne so bile z zamudo pripravljene že analize razvojnih možnosti, še večje pa so bile zakasnitve skupnosti otroškega varstva, ki ni pravočasno predložila elementov za sklepanje samoupravnih sporazumov o temeljih plana delavcem v TOZD, izvajalcem in krajevnim skupnostim. Nekateri v vzgojno-var-stvenih organizacijah še sredi novembra niso dobili elementov.
— Kritično je bila ocenjena tudi dejavnost delavcev vzgoj-novarstvene dejavnosti, ki ponekod s premalo odgovornosti in zavzetosti uresničujejo svoje pravice in odgovornosti v zborih izvajalcev in skupščinah skupnosti. Zato je tudi še preslabo uveljavljena skupnost otroškega varstva kot mesto za dogovarjanje o obsegu in kakovosti storitev in programa dela vzgojno-varstvenih organizacij, za dogovarjanje o izenačevanju materialnega položaja delavcev v vzgojno-varstvenih organizacijah z drugimi delavci v občini, za dogovarjanje o naložbah.
Čeprav je vzrokov za zamude
v pripravah planov več (neustrezne ali neučinkovite planske službe v skupnostih, neusklajenost z občinskimi planskimi službami ter kasnitve analiz in projekcij v občinah), pa morajo soodgovornost v vseh fazah priprav prevzemati tudi izvajalci.
— Poleg načrtovanja predšolske vzgoje in varstva otrok je obvezujoča, čeprav težavna naloga delavcev oblikovanje lastnih načrtov; težavna posebno zato, ker vzgojno-varstvene organizacije nimajo svojih ustreznih strokovnih služb, pa tudi ne dovolj izkušenj pri načrtovanju. Zavoljo tega so potrebni še večji napori poslovodnih in drugih delavcev za pripravo planskih podlag, da bomo kos tem nalogam.
Kritična ocena dosedanjih problemov in neskladij mora biti temelj za konkretne opredelitve v prihodnjih načrtih. Na posvetu so opozorili tudi na:
— vprašanje kadrov, ali na pravočasno ter s potrebami razvoja dejavnosti in po območjih usklajeno usmerjanje vpisa v vzgojiteljske šole, v nastajajočih posebnih izobraževalnih skup-
Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije ter Skupnost vzgojno-varstvenih zavodov Slovenije sta ob pripravah na 1. konferenco Zveze sindikatov Slovenije, organizirala dne 19. novembra 1979 posvet o temeljnih vprašanjih razvojnih usmeritev in o nalogah v prihodnjem srednjeročnem obdobju na področju vzgoje in varstva predšolskih otrok; namen posveta pa je bil tudi oceniti stanje pri pripravi srednjeročnih načrtov v vzgojno-varstvenih organizacijah in v skupnostih otroškega varstva.
Temelj za razpravo je bila ocena dosedanjega razvoja vzgoje in varstva predšolskih otrok ter naloge, ki izhajajo iz razvojnih usmeritev za obdobje 1981—1985. Na temelju poročila, sprejetega na 5. seji republiškega odbora, je podala to oceno Teodora Krpan, članica RS ZSS. Poleg ocen, podane v uvodu, je bila osnova za razpravo tudi gradivo za 1. konferenco ZSS ter analiza razvojnih možnosti družbenega varstva otrok v letih 1981—1985, sprejeta na skupščini Zveze skupnosti otroškega varstva Slovenije.
NA POSVETU SO UDELEŽENCI PO ŽIVAHNI RAZPRAVI IZOBLIKOVALI NASLEDNJA STALIŠČA IN SKLEPE:
Med željami in možnostmi
Uvodna beseda Teodore Krpan na posvetu, ki sta ga letošnjega 19. novembra pripravila RO Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti in Skupnost vzgojno-varstvenih organizacij Slovenije
nostih za izobraževanje pedagoških kadrov, prav tako pa tudi na organizirano strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje že zaposlenih vzgojiteljic;
—	vprašanje potrebnega obsega znanj in torej izobrazbe vzgojiteljice, da bo kos vsem nalogam vzgoje in varstva otrok.
—• zagotavljanje	kakovosti
dela, ki je marsikdaj resno ogrožena zavoljo nadomeščanja vzgojiteljic, ki so na porodniškem ali daljšem bolniškem dopustu, s strokovno neusposobljenimi kadri. Zavoljo tega je treba izoblikovati in se dogovoriti za takšne delovne normative, ki bodo v naših, v celoti ženskih kolektivih omogočali nemoteno in kakovostno delo po vzgojnem programu;
—	razvijanje predšolske vzgoje v krajevnih skupnosti preko vzgojno-varstvenih organizacij, kot središč predšolske vzgoje. Širše naloge in vzgojne programe za otroke, ki niso zajeti v celodnevni vzgojni program, je treba načrtovati skupaj z vsemi dejavniki v krajevni skupnosti ter jih opredeliti v načrtu vzgojno-izobraževalne organizacije.
Na temelju nalog in zadolžitev, ki jih je sprejela 1. konferenca ZSS, ter ugotovitev ob pripravah za prihodnje srednjeročno obdobje, morajo vse OO ZS aktivneje vključiti delavce VVZ v snovanje novih srednjeročnih planov. OOZS morajo terjati takojšnjo pripravo stro-kovno-planskih podlag, saj bo le tako mogoče dosedanje zakasnitve nadoknaditi in s tem zagotoviti ustrezne roke in dovolj časa za dogovarjanje in usklajevanje potreb, interesov in možnosti ter na tej podlagi zagotoviti stvarnost in celovitost vseh planskih dokumentov.
Uvodna beseda Teodore Krpan na posvetu, ki sta ga letošnjega 19. novembra pripravila republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti in Skupnost vzgojno-varstvenih organizacij Slovenije
Sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti, je namenil analizi razvoja in delovanja ter vlogi izobraževanja v preteklem srednjeročnem obdobju posebno pozornost. Člani republiškega odbora sindikata so obravnavali to na posebni seji odbora. Enako aktualna je zdaj problematika v skupnostih otroškega varstva ter vzgojno-varstvenih organizacijah.
Zavedamo se, da bomo lahko le z dobro analizo stanja in mesta vzgojno-varstvene dejavnosti ter
tavljamo, kako so se uresničevala določila družbenega načrta razvoja SRS, ki je opredeljeval v preteklem obdobju razvoj otroškega varstva tako v programiranju kot v zagotavljanju materialnih možnosti.
Razvoj otroškega varstva je temeljil na potrebah delavcev po urejenem varstvu in vzgoji otrok, ki tudi zagotavlja možnosti za produktivnejše delo, strokovno usposabljanje in družbeno delovanje, otrokom pa postopno izenačevanje življenjskih možnosti. Prav samoupravno urejanje razvoja otroškega varstva je izjemna vrednost, ki smo jo že uveljavili v preteklem obdobju. Vzgojno-varstvene organizacije so znale prisluhniti potrebam delavcev in delo usmeriti tako, da po vsebini prerašča nekdanje
z analizo dela v preteklem obdobju pripravili dobre načrte za prihodnje srednjeročno obdobje-
Ob analizah naše vzgojno-varstvene dejavnosti že lahko ugo-
Srednjim šolam in domovom za učence
CENTER FILOZOFSKE FAKULTETE ZA PEDAGOŠKO USPOSABLJANJE ORGANIZIRA
seminar za učitelje srednjih šol ter za vzgojitelje v domovih, ki sicer imajo visokošolsko izobrazbo, nimajo pa pedagoško-andragoške izobrazbe.
Seminar bo od 28. januarja 1980 do 1. februarja na Filozofski fakulteti, Aškerčeva 12, soba 34.
Kandidati naj pošljejo imenske prijave z navedbo šole ali doma, kjer delajo do 18. januarja 1980 na naslov:
' Center za pedagoško usposabljanje — Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, Ljubljana, telefon: 22-121 int. 336.
okvire vzgojno-varstvenih zavodov.
Ob spoznanjih o pomenu predšolske vzgoje za vse otroke vključujejo k raznim skrajšanim vzgojnim programom skoraj vse otroke od petega leta. Predšolska vzgoja sega tudi zaradi prizadevnosti delavcev vzgojno-varstvenih organizacij v vsako krajevno skupnost in je v preteklem obdobju dosegla bistven vsebinski napredek. V analizi razvojnih možnosti razvoja družbenega varstva otrok v letih 1981-85, ki jo je pripravila Zveza skupnosti otroškega varstva so prikazane rast družbene skrbi za otroka in razmere, ki opozarjajo; potrebno bo še veliko dela in materialnih možnosti, da bi zadostili vsem potrebam na tem občutljivem področju. Prizadevanja, napredek in uspehi so iz poročila razvidni. Večje mesto bi moralo biti namenjeno vsebinskemu preoblikovanju ter samoupravnim odnosom uporabnikov in izvajalcev v skupnosti otroškega varstva v preteklem obdobju.
S
VEČJI POUDAREK
SAMOUPRAVNIM
ODNOSOM
Predšolska vzgoja je napredovala po svojem obsegu in vsebini. Bolj poglobljeno pa bi jo morali razčleniti iz vsebinskega vidika. Prav v preteklem obdobju so nastali veliki premiki in te bi morali ovrednotiti.
Mesto dogovarjanja za dejavnosti vzgojno-varstvenih organizacij je bilo v tem srednjeročnem obdobju preneseno iz izobraževalne skupnosti v skupnosti otroškega varstva. Nekateri so pomišljali, češ ali je prenos dejavnosti upravičen. Prav bi bilo razčleniti sedanje razmere; v čem je zaradi tega dejavnost napredovala, kako potekajo dogovarjanje, menjava dela in pretoki informacij v skupnosti ter med uporabniki in izvajalci. S sprejemom zakonov o svobodni menjavi dela bomo morali v prihodnje te odnose še bolj poudariti, da bomo lahko pravočasno oblikovali programe dela dejavnosti v skladu z dohodkovnimi možnostmi združenega dela. Do zdaj so se še vse preveč uveljavljali proračunski odnosi v financiranju dejavnosti, manj pa je bilo neposrednega dogovarjanja in usklajevanja potreb in možnosti.
Temeljne usmeritve skupnosti otroškega varstva za prihodnje srednjeročno obdobje predvidevajo že nekatere določene izpeljave otroškega varstva.
Bistvena sestavina načrtovanja in izvajanja ter nadaljnje rasti dejavnosti je kadrovska problematika, ki je na tem področju prav izjemna.
Skrbeti moramo, da bomo s kadrovskim usmerjanjem mladine zagotovili ustrezno število mladih vzgojiteljic. Podatki, ki prikazujejo, da se vpis na vzgojiteljske šole nenehno zmanjšuje, zaskrbljujejo. Od leta 1975 do šol. 1977-78 se je vpis znižal za 49 odstotkov, v zadnjem šolskem letu pa je še nižji. Kadrovati bo treba glede na to, koliko vzgojiteljic potrebujejo posamezna območja ob novi vlogi in vsebini predšolske vzgoje po novem zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok. Storiti bomo morali več za ustrezen položaj vzgojiteljskega poklica. Pri odločanju za ta poklic je na nekaterih področjih že zdaj resen problem, kje dobiti kadre za redno dejavnost vzgojno-varstvenih organizacij.
Materialni položaj delavk je treba vrednotiti enakopravno z drugimi delavci v združenem delu. Nujno je treba urediti zaostajanja v osebnem dohodku, ki se v zadnjem času izrazito kaže med delavci vzgojno-varstvenih organizacij in delavci materialne proizvodnje. S svojim delom tudi ti delavci veliko prispevajo k skupno ustvarjenemu dohodku; zato je treba njihovo delo pravilno vrednotiti, uporabnikom prikazati položaj in storiti vse, da se razmere izboljšajo.
Napačno je predvidevanje, da bodo tudi prihodnje skrajšane vzgojne programe izvajale vzgojiteljice ob svojem rednem delu. Pri takih predvidevanjih moramo pomisliti tudi na to, da vzgojiteljice ne morejo biti v nedogled obremenjene z dodatnimi zadolžitvami. Zavedati se moramo, da bo trpela kakovost dela in ne nazadnje — da tako ravnanje ni zakonito.
Predlagani sta dve novi različici podaljšanega porodniškega dopusta. Pazljivo bomo morali spremljati dogovarjanje delavcev ter odločitev upoštevati pri
svojem delu. Pozitivno odločanje za nov predlog bo pomenilo tudi drugačno število delavk vzgojno-varstvenih organizacij-
Da bomo lahko svoje delo ob morda spremenjenih razmerah pravilno organizirali, bo treba pravočasno uskladiti tudi naše načrte za novo srednjeročno obdobje.
ČIMPREJ
USTREZNO IZOBRAZBO
Z novimi nalogami, ki jih vzgojno-varstvene organizacije prevzemajo, pa tudi ob spoznanjih sodobne znanosti ter zahtevah prakse, nenehno poudarjamo, da mora postati delo * * * * v vzgojno-varstvenih organizacijah čimbolj kakovostno, potrebno je torej ustrezno izobraževanje delavk v vzgojnovar-stvenih organizacijah po zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ter zakonu o usmerjenem izobraževanju. Delavke teh organizacij so poudarjale veliko željo po izobraževanju na vseh zborih in sestankih v preteklem obdobju. Sedanje zakonske opredelitve v predlogih zakonov to omogočajo. Večje znanje bo nedvomno prispevalo k boljšemu delu.
I
N
I
C
k
c
F
t
s
t
s
z
r
2
2
t
r
s
l
t
r
i
j
1
(
i
1
i
H
i
To bo tudi preprečilo odhajanje iz vzgojiteljskega poklica takim tovarišicam, ki so do zdaj zaradi želje po nadaljnjem izobraževanju odhajale in opuščale osnovni poklic.
Opozorim naj še na en problem, ki ga v vzgojno-varstvenih
organizacijah še posebej čutimo, ker smo tu zaposlene saino ženske. Izredno veliko je v zadnjih letih odsotnosti z dela zaradi bolezni otrok in nosečnosti mladih tovarišic. Vedno več je patoloških nosečnosti ter zaradi njih daljših odsotnosti z dela že meh samo nosečnostjo. Terriu problemu bi morali nameniti več pozornosti ter ugotoviti, ali je to splošno ženski problem ali pa je to značilno le za vzgojrlo-var-stvene organizacije, saj je eden izmed vzrokov hudih obremeni' tev delavk v vzgojno-varstvenih organizacijah ter ga je treba tudi ustrezno upoštevati pri normali' vih. Res je namreč, da je v Vzgpj' no-varstvenih organizacijah' zh' poslenih veliko mladih tovarišic-Da delo vendarle potekaj še ža-tekajo vzgojno-varstvene organizacije velikokrat k improviziranim rešitvam. Razumljivo,1 je, da te niso ustrezne, sajj 6j?rav-Ijajo nadomeščanja velikokrat strokovno neusposobljeni kadij; Cena biološke reprodukcije; k' jo nosijo vsi ženski kolektivi', je še kako pereča tudi v vzgojno-varstvenih organizacijah ih bi j° bilo potrebno upoštevadpri vseh normativih. Zdaj, ko pripravljamo izhodišča za nove sVedpje' ročne načrte in temelje načrtov '' skupnosti otroškega vafštva je prav, da se pravočasno'm čin1 bolje organiziramo. Svoje grame dela bomo lahko izvajali le v skladu z možnostmi za dela in ob neposrednih dogovorih.
Pri tem morajo imeti praviln0 vlogo tudi naše osnovne organizacije zveze sindikatov. Te so kot politična organizacija delavcev,v vzgojno-varstvenih organizacijah zadolžene, za pravilno načrtovanje v vsakem okolju. Že v načrtih moramo zagotoviti socialno varnost delavcev. Ob novih možnostih svobodne menjave dela moramo pridobiti tak dohodek, da bo ta socialna varnost zagotovljena. Bolj kot do zdaj bomo morali doseči tudi to, da bomo k načrtovanju in izvajanju pritegnili vse delavce in da bodo naši načrti pravočasno pripravljeni. Le tako bo nastal skupen dogovor, ki ga bomo morah spoštovati in izvajati.
Stran 3
T ..
Izobraževanje in združeno delo
O nalogah OZD v usmerjenem izobraževanju
Preobrazba srednjega in viso- znanja in obvladuje več 'nforma-
kega šplstva v usmerjeno izobraževanje tako z vsebinskega kot organizacijskega vidika presega pojem šolske reforme. Ne gre torej za zgolj preoblikovanje šolskih ustanov, nove vžgojno-izo-braževalne programe ter za spremembe v učnem procesu znotraj šol. Smiselno uveljavljanje usmerjenega izobraževanja zadeva sleherno organizacijo združenega dela tako v materialni proizvodnji kot v družbenih dejavnostih. Skrb za enostavno in razširjeno kadrovsko reprodukcijo je naloga vsake temeljne organizacije združenega dela in vsake delovne skupnosti. Zato je pri pripravi vseh srednjeročnih načrtov razvoja potrebno enako skrbno kot druge razvojne sestavine načrtov upoštevati tudi kadrovske in izobraževalne potrebe v združenem delu.
Za sedanje srednjeročno načrtovalno obdobje v SR Sloveniji je značilno ekstenzivno zaposlovanje novih delavcev. Izobrazbena sestava zaposlenih se ni izboljšala v prid deleža tistih profilov strokovnih kadrov, ki imajo poleg uspešno končane osnovne šole tudi ustrezno strokovno izobrazbo, ki daje temelj za zahtevnejše kategorije del in nalog. Organizacije združenega dela so torej zaposlovale več delavcev brez kakršnekoli strokovne izobrazbe, ali s strokovno usposobljenostjo za enostavna ali manj zahtevna dela in naloge, manj pa delavce s širšo strokovno izobrazbo. Takšne težnje v zaposlovanju vodijo k domnevi, da so v kadrovski in zaposlovalni politiki prenekatere organizacije združenega dela še vedno premalo jasne razvojne usmeritve, ki bi med-drugim pripomogle k večji produktivnosti in učinkovitosti gospodarjenja. Ekstenzivno zaposlovanje pa neredko spremlja tudi zastarela tehnologija proizvodnega procesa.
Zakon o usmerjenem izobraževanju bo opredelil obveznosti Vseh organizacij združenega dela pri usmerjenem izobraževanju. Stalna skrb za lastne strokovne kadre in permanentno izobraževanje delavcev je in bo še bolj kot doslej naloga sleherne organizacije združenega dela. Poleg tega bodo morale vse organizacije združenega dela prevzeti del odgovornosti tudi za uresničevanje nekaterih sestavin vzgojno-izobraževalnega procesa, za katerega bodo sicer odgovorne šole.
Izobraževanju lastnih delavcev bodo morale mnoge organizacije združenega dela posvetiti Več načrtnosti kot doslej. Če hočemo dosledno uresničevati eno od temeljnih načel usmerjenega izobraževanja — nenehno povezovanje izobraževanja in dela, potem je treba začeti že pri osnovnem izobraževanju tistih delavcev, ki nimajo uspešno končane osnovne šole. Statistični Podatki opozarjajo, da je teh delavcev zelo teliko. Ta kategorija Zaposlenih skorajda nima stvarnih možnosti za izobraževanje ob delu. Vemo pa, da ni napredka brez modernizacije tehnologije in večjega znanja ter nenehnega Posodabljanja tega znanja. Delavec brez znanja in potrebe po Posodabljanju znanja se bo težko prilagajal spremembam in dovim zahtevam, ki jih poraja družbeni razvoj in se nenehno Pojavljajo z napredkom znanosti 'n tehnologije. Brez širjenja in Poglabljanja samoupravljavske dolžnosti in pravice in bo bolj ali nianj odvisen od tistih, ki jim je J Poverjeno upravljanje in poslo-| vanje in od vsakogar, ki ima več
cij. Zato bo skrb organizacij združenega dela za pridobitev osnovnošolske izobrazbe ob strokovnem usposabljanju pomemben del načrtnega izobraževanja delavcev.
Ob vsakoletnem usmerjanju vpisa se ne moremo omejevati zgolj na poklicno usmerjanje učencev zadnjih razredov osnovne šole v posamezne usmeritve in smeri strokovnega izobraževanja. Tudi proizvodne in druge organizacije združenega dela morajo skrbeti za načrtno usmerjanje svojih delavcev v nadaljnje izobraževanje ob delu in iz dela, da bi si pridobili izobrazbo in znanje za zahtevnejša dela. V zadnjih dveh letih se ne povečuje število delavcev, ki se izobražujejo ob delu. Najnovejši podatki opozarjajo, da se na posameznih stopnjah in zlasti v usmeritvah za poklice v materialni proizvodnji zmanjšuje število zaposlenih, ki se izobražujejo ob delu. Vedno večje pomanjkanje strokovno usposobljenih delavcev v nekaterih gospodarskih dejavnostih opozarja, da se bodo organizacije združenega dela morale bolj prizadevno lotiti te naloge. Gotovo je, da samo z usmerjanjem problema ne bomo odpravili. Zagotoviti bodo morali ustrezne življenjske in delovne možnosti in z ustreznejšim nagrajevanjem po delu spodbujati izobraževanje za takšne poklice.
Pomembno mesto pri uresničevanju teh nalog v usmerjenem izobraževanju imajo izobraževalna središča v tovarnah in v drugih delovnih organizacijah, ki so dolžna organizirati zlasti stalno strokovno izpopolnjevanje in različne oblike funkcionalnega izobraževanja. V usmerjenem izobraževanju pa bodo tudi poslej opravljale koristne naloge delavske univerze, ki bodo poleg družbenega izobraževanja in drugih nalog, ki jih bo opredelil zakon, z vzgojno-izo-braževalnimi organizacijami usmerjenega izobraževanja sodelovale pri organiziranju izobraževanja po posameznih programih ali delih programov, da bi tako delavcem čimbolj približale izobraževanje ob delu ter omogočile večjo dostopnost in učinkovitost izobraževanja na temelju spoznanj sodobne andragoške znanosti.
Povezanost izobraževanja in dela bomo v vzgojno-izobraževalnem procesu uresničevali tudi tako, da bodo organizacije združenega dela organizirale proizvodno in drugo delovno prakso učencev tako pri proizvodno-tehničnem pouku v okviru skupne vzgojno-izobrazbene osnove na začetku usmerjenega izobraževanja kot tudi v posameznih usmeritvah pri izvedbi praktičnega pouka in strokovne prakse na vseh stopnjah pridobivanja strokovne izobrazbe. Glede na zahteve vzgojnoizo-braževalnih programov in posebne potrebe dela bodo organizacije združenega dela morale zagotoviti tudi finalizacijo izobraževanja za posamezne poklice. Te naloge zahtevajo, da se poleg vzgojno-izobraževalne dejavnosti na to pripravijo materialno in kadrovsko tudi vsa druga področja združenega dela.
Če bodo organizacije združenega dela sprejele te naloge kot svojo pomembno odgovornost in dolžnost pri uresničevanju usmerjenega izobraževanja, bo nedvomno zagotovljena večja celostnost preobrazbe vzgoje in izobraževanja.
BORIS LIPUŽIČ
Enakopravne ali na robu sistema?
Razvojne možnosti delavskih univerz
Kadar delavci z delavskih univerz razpravljajo o srednjeročnih načrtih in vključevanju svoje dejavnosti v sistem usmerjenega izobraževanja in vzgoje, je v njihovih pogovorih čutiti zaskrbljenost in negotovost. Verjetno si nobena vrša vzgojno-izobraže-valnih organizacij pri nas tako organizirano in zavzeto ne prizadeva za enakopravno in ustvarjalno vlogo v usmerjenem izobraževanju kot ravno delavske univerze, povezane v Zvezi delavskih univerz. Ta jim pomeni mnogo več kot samo združenje, ki povezuje članice na temelju skupnih interesov in potreb, saj opravlja vsa leta tudi naloge, ki so značilne za strokovno službo: pripravlja okvirne programe, organizira seminarje za predavatelje in strokovne delavce, skrbi za didaktična gradiva, se povezuje z drugimi družbenopolitičnimi in strokovnimi dejavniki itd. V času, ko pedagoška služba pri Zavodu SRS za šolstvo skrbi predvsem za šolske oblike izobraževanja odraslih, je strokovna pomoč Zveze na področju dopolnilnega družbenega, strokovnega in splošnega izobraževanja odraslih delavskim univerzam vsekakor pomembna.
Med razlogi za zaskrbljenost delavskih univerz nad tem, ali bodo imele v usmerjenem izobraževanju enakopravno mesto, ali pa jih bodo potisnili na sam rob vzgojno-izobraževalnega sistema, je negativen in nasproten odnos, ki ga kažejo do njih nekateri krogi, ki jim je šolstvo sinonim za vzgojno-izobraževalni sistem, šole pa vnaprej izbrane edine organizacije za usmerjeno izobraževanje. Tako stališče do delavskih univerz izhaja iz nekaterih drugih republik, kjer so prepustili v preteklosti delavske in ljudske univerze marsikdaj preveč samim sebi in jim zaupali tudi veliko šol za odrasle, ki so šle — ločeno od drugega šolstva — po svoji poti. V času kulta formalnih kvalifikacij so občani tako pogosto dobivali spričevala brez ustreznega znanja. Ukrepi, ki so sledili, so bili npr. v sosednji Hrvaški taki, da so mnoge delavske in ljudske univerze zašle v krizo, nekatere pa odmrle. Ko so jim odvzeli vse šole in oddelke za odrasle in omejili vsako strokovno, celo dopolnilno izobraževanje, so se znašle brez dejavnosti, ki bi jim zagotavljala dovolj sredstev za delo in lasten obstoj. Čeprav zadnje čase postaja očitno, da tak razvoj ni v skladu z interesi delovnih ljudi, niti s cilji usmerjenega izobraževanja, je stanje težko popraviti.
SLOVENSKE DELAVSKE UNIVERZE SO ŠLE DRUGAČNO POT
Medtem ko so drugje marsikatere delavske univerze, prepuščene sebi in tržnim zakonitostim, v katerih so morale ustvarjati dohodek, zabredle v komercialno usmerjenost, ki je poslovni učinkovitosti dala pred-
nost pred kakovostjo in potrebami združenega dela, so šle slovenske delavske univerze večinoma drugačno pot. Njihova družbena usmeritev ni bila nikdar na kocki: družbenopolitične organizacije v republiki in občinah so pri nas namenjale delavskim univerzam posebno pozornost, nanje so se večinoma naslanjale pri organizaciji družbenopolitičnega izobraževanja. Tak odnos do delavskih univerz je bil razumljiv tudi po tem, da so delavske univerze zrasle iz delavskega gibanja, iz potreb delavcev in občanov po družbenem, strokovnem in splošnem izobraževanju. Tako so delavske univerze pri nas ne le del vzgojno-izobraževalnega sistema, temveč tudi pomemben dejavnik samoupravnega ozaveščanja in razvoja.
Delavske univerze so se pri nas usmerjale v celostne potrebe odraslih po temeljni in dopolnilni izobrazbi. Povezane z družbenopolitičnimi in delovnimi organizacijami so prirejale razne oblike dopolnilnega izobraževanja, v sodelovanju z matičnimi šolami pa so — pod njihovim andragoškim vodstvom — organizirale dislocirane oddelke in središča za študij ob delu. Posmični primeri komercializma ali nezadovoljive kakovosti prav gotovo ne morejo razvrednotiti vse te bogate in raznovrstne dejavnosti, ki so jo razvile slovenske delavske univerze v zadnjih dvajsetih letih. Sicer pa je pri nas ko-mercializem na področju izobraževanja odraslih cvetel pretežno zunaj delavskih univerz — o tem se lahko prepričamo, če pozorno spremljamo razpise in poročila o izobraževalnem turizmu, ki polni hotelske zmogljivosti v mrtvi sezoni.
Priznanja, ki ga dajejo domala brez izjeme delavskim univerzam, ko proslavljajo v tem obdobju dvajsetletnico svojega delovanja, vsi odgovorni dejavniki v občinah, so bržkone ne le zaslužena, temveč tudi iskrena. Izražajo zaupanje delovnih ljudi in družbenopolitičnih organov, pa tudi javno priznanje, da so šle ves ta čas po pravi poti. Pri delavskih univerzah pa ostaja kljub temu senca negotovosti glede jutrišnjega dneva.
DOBRI STROKOVNI DELAVCI ODHAJAJO
Negativen odnos nekaterih do delavskih univerz in nerešen družbenoekonomski položaj onemogočata kadrovsko krepitev delavskih univerz, ki bi bila nujna za višjo kakovost dela. Zdaj imamo na slovenskih delavskih univerzah okoli 210 andragoških delavcev. V dobrih treh letih se je polovica menjala: fluk-tuacija je odnesla mnogo dobrih delavcev v organizacije, ki so trdneje postavljene in je delo v njih lažje ali pa bolj hvaležno.
Sedanji način pridobivanja dohodka — največ z neposredno menjavo dela — ni najboljši. Čim delavska univerza prenese
težišče svoje dejavnosti na krajše oblike dopolnilnega izobraževanja in stalnega izpopolnjevanja, se sreča z zahtevnim, nestalnim in slabo plačanim delom. Posamezni strokovni delavci morajo v izobraževalnem letu pripraviti in izvesti od 1500 do 4000 izobraževalnih ur, da so cene njihovih strokovnih storitev sprejemljive. Vemo pa, da zahtevajo posamezni seminarji in tečaji dostikrat zelo obsežne priprave — na koncu pa se zgodi lahko tudi, da ni udeležencev. O dopolnilnem izobraževanju in stalnem izpopolnjevanju veliko govorimo, poudarjamo njuno nujnost, hvalimo sodobnost in napovedujemo neomejene perspektive. Kljub temu stalno dopolnilno izobraževanje še ni zraslo v sistem, v nekaj' stalnega, dolgoročneje načrtovanega, kar bi lahko predstavljalo trdno podlago za cele vzgojno-izobraževalne organizacije.
Zato se delavske univerze pri pripravi srednjeročnega načrta odločno potegujejo za pravico, da lahko po potrebi in po skup-
nem dogovoru razvijajo v posameznem okolju še naprej tudi osnovno izobraževanje odraslih, pa tudi dislocirane enote posameznih šol, pod njihovim andragoškim vodstvom, če so take potrebe združenega dela in če lahko zagotovijo kakovost in, zadostijo pogojem, ki jih predpisuje program. Svobodna menjava dela v občinskih in posebnih izobraževalnih skupnostih naj bi tako zagotovila vsaj nekaj trdnejše osnove za delo. Če imamo v okviru dohodkovnih odnosov po zakonu o združenem delu v gospodarstvu lahko različne oblike medsebojnega sodelovanja pri določeni proizvodnji, zakaj bi delavske univerze ne mogle sodelovati s šolami pri uresničenju skupnih ciljev, kadar so potrebe očitne, še zlasti, ker imajo pri izobraževanju odraslih dragocene izkušnje, ki jih šolam manjka. Ali ni tako sodelovanje in povezovanje bližje enotnosti usmerjenega izobraževanja kot pa odrivanje delavskih univerz na njegov rob?
JOŽE VALENTINČIČ
Vloga kadrovske službe v OZD
Obsežne in odgovorne naloge
Kadrovsko delo v delovnih organizacijah sestavljajo mnoge dejavnosti, med njimi zlasti:
—	organizacija kadrovskega sektorja in njegovo povezovanje z drugimi enotami in funkcijami delovne organizacije,
—	oblikovanje kadrovske politike,
—	načrtovanje, štipendiranje in sprejem kadrov ter skrb za njihovo uvajanje v delo,
—	izdelava razvida del in nalog ter razvrščanje njihove zahtevnosti na podlagi delitve dela,
—	spremljanje in razvijanje kadrov,
—- usmerjanje delavcev v študij ob delu, sodelovanje z nosilci šolskega in zunajšolskega izobraževanja,
—	vodenje kadrovske evidence ter preučevanje fluktua-cije in odsotnosti z dela,
—	reševanje socialnih problemov in konfliktnih situacij,
—	sodelovanje s kadrovsko službo v občini, posebnimi izobraževalnimi skupnostmi, sorodnimi organizacijami združenega dela in drugimi dejavniki.
Kadrovski sektor sodeluje pri oblikovanju kadrovske politike, pri opredeljevanju kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih ciljev kadrovske politike v organizaciji združenega dela. Poleg tega načrtuje kadrovske potrebe na podlagi kritične analize razmer in programa razvoja po rokih, stopnjah in strokah strokovne usposobljenosti. Predlaga tudi prosta dela za sprejem novih delavcev, objavlja perspektivne kadrovske potrebe za usmerjanje delavcev v študij ob delu in podeljevanje kadrovskih štipendij.
Ob sprejemu proučuje vloge kandidatov, jih razvršča z vidika ustreznosti, vodi razgovore s kandidati, organizira medicinske ter psihotehnične preglede, organizira poskusno delo, sodeluje pri izbiri delavcev, skrbi za interese za novo sprejetih delavcev in pravno ureja delovna razmerja. Organizira izdelavo profila posameznih del in nalog ali skupino del, ki predstavljajo za posamezne poklice celoto na določeni ravni zahtevnosti.
Razvršča dela in naloge v delovni organizaciji po zahtevnosti zaradi ustrezne razvrstitve delavca in objektivnejšega vrednotenja dela. Organizira spremljanje delavcev pri delu ter skrbi za njihovo napredovanje in usmerjanje v nadaljnje izobraževanje. Sodeluje z ustanovami in služ-
bami, ki so neposredno povezane s pripravljanjem kadrov za delovno organizacijo.
Vodi pregled nad številom delavcev, analizira razne pojave, predlaga ustrezne ukrepe in izvaja sklepe poslovodnih in samoupravnih organov.
Evidentira socialne probleme, jih razvršča po prioriteti, in skrbi, da jih razrešuje. Proučuje gibanje števila delavcev, vzroke fluk-tuacije in odsotnosti z dela, izobrazbeni deficit, učinkovitost ‘ štipendijske politike, plane kadrov, socialne konflikte, delitev osebnega dohodka po delu in podobno.
Organizira in vzdržuje stike s štipendisti, spremlja uspešnost študija, skrbi za reševanje materialnih problemov študija. Organizira informiranje članov delovne skupnosti. Po potrebi izvaja tudi naloge animatorja kulture.
Kadrovski sektorji prevzemajo tudi pomembne naloge v zvezi z načrtovanim sistemom usmerjenega izobraževanja, ki povezuje poklicno usmerjanje s kadrovskimi potrebami združenega dela. V tej zvezi morajo skupaj s šolami organizirati poklicno usmerjanje mladine na vseh stopnjah izobraževanja, zato da bi bile poklicne odločitve mladih čimbolj pravilne in usklajene. Pomembna naloga je tudi usmerjanje zaposlenih v študij ob delu in iz dela.
Posebno nalogo predstavlja povezava s posebnimi izobraževalnimi skupnostmi. Te bodo nosilke širše kadrovske politike posameznih panogah, pa tudi nosilke financiranja izobraževanja, usklajenega s potrebami združenega dela.
Vsem naštetim nalogam niso več kos nekdanje personalne ali današnje kadrovske službe, temveč le dobro organizirani kadrovski sektorji. Naloge organizatorjev izobraževanja in kadro-vikov so obsežne, odgovorne, posebnega družbenega pomena in ključne za izvajanje sistema usmerjenega izobraževanja.
Težišče predstavljenih del in nalog je na organizaciji izobraževanja in izpopolnjevanja kadrovske vloge delovnih organizacij. Zato je na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju organiziran študij na I. in II. stopnji za organizatorje izobraževanja, ki predstavljajo nov pedagoški profil, in kadrovike.
Mag. BRANIMIR LORENČIČ
Naravni most
med šolo in krajevno
skupnostjo
Nepričakovano množična udeležba pedagoških in drugih delavcev na prvem strokovnem posvetu Sekcije za pedagogiko prostega časa Slovenije v Mariboru kaže, kako veliko je zanimanje za vprašanja dejavnosti prostega časa, tega naravnega mostu v povezanosti šole in krajevne skupnosti. Več kakor 350 udeležencev je napolnilo amfiteater pedagoške akademije v Mariboru in sledilo gotovo prenatrpanem sporedu, ki bi po svoji vsebini zahteval vsaj dvodnevno obravnavo. Namen posveta, da nakaže predvsem pestro pahljačo dejavnosti prostega časa, pomembno za vzgojo in izobraževanje zlasti za povezanost vzgoje v krajevni skupnosti, je posvet dosegel. Izhodišče za nadaljnje napore v izgradnji teorije in prakse pedagogike prostega časa kot sestavine samoupravne socialistične vzgoje so gotovo različne misli o delu in vlogi družbenih organizacij in društev, združenem delu in proizvodnih dqavnostih, o kulturnoumetniških dejavnostih, komunikacijah in množičnih občilih, o zunajšolskem znanstvenem in raziskovalnem delu mladih, tehničnih in delovni vzgoji, rekreaciji in turizmu o prostem času v osnovnih in srednjih šolah ter o kadrih za dejavnosti prostega časa.
Posebno zanimivi so bili odmevi iz prakse, ki so jih posredovali poročevalci iz Cerknega, Podčetrtka in Vuzenice. Šolske skupnosti so že sklenile samoupravne dogovore o sodelovanju organizacij združenega dela in različnih društev neposredno v izvajanju vzgojno-izobraževal-nega programa, ki so ga tudi skupaj pripravili. Tako je med drugim poročal gozdarski tehnik Viktor Valant, da ima vsaka dejavnost prostega časa, vsaka šol-• ska delovna organizacija pri njih svoje samoupravne organe, kjer mladi samoupravljavci obravna-vao svoje dosežke, načrtujejo in se dogovarjajo o uporabi ustvarjenih stredstev ter poskušajo čimbolje gospodariti, se dogovarjati med seboj in z zunanjimi delovnimi organizacijami v okolju šole. Tako so mladi čebelarji šolske zadruge Mladi Obsotelj-čan sklenili samoupravni sporazum s čebelarsko družino Podčetrtek, ki se je s tem dogovorom obvezala, da bo vsak četrtek dala na voljo za eno uro strokovnjaka, ki bo vodil mlade čebelarje po programu Zveze čebelarskih društev Slovenije. Tako bodo mlade čebelarje pripravljali na razna čebelarska tekmovanja, jim omogočili čebelarsko prakso in jih povabili tudi na strokovni čebelarski izlet. Mladi čebelarji pa so se obvezali, da bodo s svojim delegatom sodelovali v čebelarski družini, v šoli bodo pomagali pri čebelarskih prireditvah, izobraževanju in dali na voljo ozkotračni projektor za predvajanje strokovnih filmov tudi za odrasle člane čebelarske družine.
Sklenili so tudi samoupravni sporazum o medsebojnem sodelovanju s TOZD Zdravilišče Atomske toplice Podčetrtek na področju poklicnega usmerjanja, mentorstva v različnih sekcijah, uporabe možnosti za rekreacijo, o izdelovanju turističnih spominkov in pripravi občasnih kulturnih programov. Nedvomno bogato področje sodelovanja, ki omogoča različno svobodno menjavo dela in povezovanje vzgoje in dela.
Prav tako je zanimiv samoupravni dogovor med šolsko skupnostjo in organizacijo Rdečega križa, ki sta se dogovorili zlasti za sodelovanje v varstvu ostarelih in osamljenih občanov. Šolska skupnost ima za tako dejavnost posebno komisijo, ki skrbi za obiskovanje ostarelih občanov na domovih, pomoč pri delu, prinašanje različnih potrebščin, za pozornost ob novem letu, dnevu žensk in rojstnih dnevih. Za te dejavnosti imajo v šolski banki tudi poseben sklad. Samoupravni dogovori so dokumenti, ki so jih enakovredno podpisali predstavniki organiza-
cij združenega dela ali društev, mentorji in odgovorni učenci.
Podobno je povedal tudi Lojze Gobec iz Vuzenice, ki je naglasil, da šola kot središče temeljne vzgoje v krajevnih skupnostih Vuzenica in Muta predstavlja mesto uresničevanja družbenega interesa predšolske in šolske vzgoje. Otrokovo zanimanje je mogoče kar najbolje usmeriti le, če je šola v resnici povezana z vsemi dejavniki krajevne skupnosti, ker mora biti sestavni del uresničitve interesov združenega dela in ljudi na svojem območju. Tako so se sporazumeli za sodelovanje s kmetijsko zadrugo Drava v Vuzenici, s TOZD Go-renje-Muta, z OZD K ROJ v Vuzenici, z Občinsko konferenco ZSMS Radlje, s TVD Partizan v Vuzenici, s Slovensko prosvetno zvezo v Celovcu, s Temeljno koroško banko.
To so nedvomno stvarni ukrepi, ki pomenijo življenjsko vzgojo za samoupravljanje, saj učenci že sodelujejo neposredno v delu in življenju krajevne skupnosti.
VZGOJA JE VRAŠČENA V DELO
Vzgoja ni vzporedna, temveč vraščena sestavina združenega, dela, je bilo naglašeno v uvodnem referatu. Klasične oblike pouka, če pod tem razumemo predvsem ustaljene oblike po odmerjenih učnih urah, v katerih obvladuje položaj zlasti bolj glasen učitelj nasproti poslušajočih učencev, že dolgo več ne ustrezajo potrebam vzgojno-izobra-ževalnega dela, zlasti še ne, ko gre za celodnevno šolo. Šola se nerada spreminja, težko se odpira, zato je preteklo tudi več časa, kakor bi bilo nujno potreben, preden so se uveljavile dejavnosti prostega časa kot enakovredna in nujna vzgojnoizobra-ževalna aktivnost, brez katere si ni mogoče zamisliti vsestranskega razvoja osebnosti. Mentorske dejavnosti še zdaj niso enako vrednotene kakor druge oblike pedagoških dejavnosti, ker obenem ni spodbudno za razvoj odprte šole.
Na posvetu so tudi opozorili na razvojno pot pionirske organizacije, ki se prav tako nujno spreminja ob krepitvi samoupravljanja z delovanjem šolskih in razrednih skupnosti, nosilcev delovnih programov. Pomembno je sodelovanje mladih in odraslih vnašati tisto tovariško sožitje, ki zagotavlja varnost, resnejše potrjevanje osebnosti, pa kljub temu ne ogroža otrokove samobitnosti. To pa pomeni, da otrok tako razvije vrsto socialnih sposobnosti, ustreznih in potrebnih za svojo družbeno in individualno svo-
bodo. To pa je mogoče doseči le z razvojem samoupravljanja v šoli,-ki ne more biti ločeno od samouprave v krajevni skupnosti, pa se tudi ni mogoče več zadovoljiti s prakso, ki bi samoupravo uveljavljala predvsem le v pionirski organizaciji, ki je in ostaja vnaprej pomembna subjektivna sila za mobilizacijo učencev, da izpolnjujejo programe šolske skupnosti.
Tudi ni dovolj, če se šola povezuje predvsem z družino, čeprav je to nenadomestljivega pomena za vzgojo otrok. Sodelovanje s starši je treba poglobiti v širšo obliko povezovanja, ki jo omogoča krajevna skupnost na najrazličnejše načine, ko se družine kot subjekti vključujejo v širšo skupnost in tako uveljavljajo svoje interese in potrebe. In prosti čas je pri tem izredno pomemben, ker na svojevrsten
način prispeva k zdravemu razvoju osebnosti, ohranitvi in krepitvi telesnega ter drušev-nega zdravja, k socializaciji in kultiviranju osebnosti, razvoju učenčeve samostojnosti, doživljanju osebnostne vrednosti, sprostitvi in razvijanju medčloveških odnosov. Posvet v Mariboru je skušal opozoriti prav na to in spodbuditi k razmišljanju, načrtovanju in razumevanju prostega časa kot sestavine preobrazbe vzgoje in izobraževanja, za katero smo samoupravno odgovorni in je nihče razen nas ne bo uresničil. Gotovo lahko pomeni dobro izhodišče za vrsto nadaljnjih strokovnih posvetov in dogovorov, potrebnih za povezanost vzgoje v krajevni skupnosti in za preobrazbo vzgoje in izobraževanja.
RUDI LEŠNIK
Kakšna pedagoška služba ?
Iz naše ankete o tem, kaj želijo in pričakujejo pedagoški delavci v prihodnjem obdobju od pedagoške službe, je ostalo nekaj gradiva še za to številko našega glasila. Temeljito so se lotili vprašanj zlasti na osnovni šoli v Ribnici na Dolenjskem, kjer so odgovore pripravili po strokovnih aktivih.
Čeprav je bila anketa izvedena v naglici, je zbrala veliko odkritih in vrednih mnenj ter veliko koristnih predlogov. Pomembna pa je že sama zamisel, naj o prihodnji usmeritvi in letnih programih pedagoške službe soodločajo — poleg vsega združenega dela in celotne družbe — tudi delavci vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih in srednjih šol, izobraževalnih središč v OZD, delavskih univerz in drugih vzgojno-izobraževalnih organizacij, ki jim je Zavod SRS za šolstvo strokovna, razvojno-svetovalna služba. V razvitih samoupravnih socialističnih odnosih je taka usmeritev najbrž naravna.
Vsem, ki so se odzvali našemu povabilu za sodelovanje pri anketi, se iskreno zahvaljujemo.
— Aktiv učiteljev od 1. do 5. razreda osnovne šole Ribnica na Dolenjskem
Zaradi različnih novosti pri posameznih predmetih (izobraževalnih in vzgojnih) si želimo več seminarjev za učitelje. Seminarji naj bi bili sprotni ali še bolje — organizirani pred uvajanjem novega.
Učitelji, ki poučujejo tretje razrede, želijo učbenike ali delovne zvezke za spoznavanje narave in družbe ter slovenski jezik, obenem želijo tudi priročnik za uporabo.
Želimo si strokovni posvet o celotni dokumentaciji. Svetovalci naj bi bili v zahtevah enotni. Dokumentacija bi morala biti posodobljena.
Želimo, da upoštevate naše pripombe, ki jih damo ob izidu novih učbenikov.
Seminarji naj bi bili organizirani v počitniškem času, tudi v letnem.
Želimo več strokovne povezave med svetovalci in učitelji.
Aktiv učiteljev matematike, fizike, kemije in biologije (Osnovna šola Ribnica)
Pedagoška služba naj bi bila v prihodnje pretežno svetovalni organ, delo učiteljev pa naj bi nadzorovali ravnatelji šol.
Pedagoška služba naj bi pomagala učitelju pri njegovem delu z nasveti, organizacijo medsebojnih hospitacij, z izmenjavo mnenj, učitelja naj bi seznanjala z novimi oblikami in metodami dela ter skrbela za njegovo strokovno rast.
Pripravljala naj bi naloge objektivnega tipa za vse razrede. Te naloge naj bi se spreminjale, bile preverjene na določenem vzorcu učencev in bile tako bolj objektivne.
V sodelovanju z učitelji naj bi posebno skrb posvetila nadarjenim in sposobnim učencem. Potrebujemo načrt dela za delo z nadarjenimi učenci, pa tudi didaktično gradivo.
Delovne zvezke za 8. razred matematike bi bilo nujno prilagoditi sposobnostim učencev.
Za krožke fizike in kemije bi potrebovali priročnik za učitelje in delovne zvezke za učence.
Za pouk kemije v 7. razredu učbenik ne ustreza, pa tudi delovnih zvezkov in drugih pripomočkov ni.
Nujno je treba časovno uskladiti programe pri posameznih predmetih (kemija, fizika, gospodinjski in tehnični pouk).
Aktiv učiteljev za slovenski jezik (Osnovna šola Ribnica)
Po mnenju našega aktiva naj bi pedagoška služba pomagala ure-
takšno, kakršno je, bi moral biti vsak učitelj sposoben'poučevati ta predmet.
»Zelo malo (premalo!) je učnih pripomočkov (diafilmi, razpredelnice).
Krpan Teodora, Vzgojno-var-tvena organizacija Nova Gorica:
Pedagoška služba bi morala imeti dovolj svetovalcev za vsa vzgojna in učna področja na vseh območjih.
Nenehno bi morala biti v stikih z delavci v vzgoji in izobraževanju. Pri njih bi morali biti vir informacij vedno v skladu z aktualnimi dogajanji.
S strokovnimi nasveti bi morali sodelovati pri oblikovanju programov dela vzgojno-izobraževalnih organizacij. Biti bi morali neposredni mentorji ravnatelju ali pedagoškemu vodji pri uresničevanju vzgojno-izobra-ževalnega dela v vzgojno-varstvenih organizacijah in šolah. Drobitev njihovega dela na individualne hospitacije posameznih vzgojiteljev ali učiteljev ne more dati objektivnega pregleda vzgojnega dela, ker je delo preobsežno.
Svetovanje bi bilo bolj učinkovito v smeri svetovalec pedagoški vodja, ki naj bi nasvete prenesel posameznim delavcem.
Bolj bi morali poskrbeti za stalno izobraževanje pedagoških delavcev. Vsak vzgojitelj naj bi se v petih letih seznanil z zaokroženim programom izobraževanja. Menim, da smo to možnost v preteklosti premalo izrabili.
Pedagoška služba bi nas morala bolj seznanjati z novostmi na pedagoškem področju.
Voditi bo morala uvajanje novega vzgojno-izobraževalnega sistema. Opravi naj tudi vlogo povezovalke med neposrednOi prakso ter teoretičnimi spoznanji pri oblikovanju vzgojno-izobra-ževalnih programov v strokovnem svetu.
Drago Loibner, Ekonomski šolski center Celje:
Pričakujemo, da bo Zavod SRS za šolstvo organiziral tečaje* seminarje itd. za učitelje splošnoizobraževalnih predmetov. Poudarek naj bi bil predvsem na metodah in oblikah dela, ki naj omogočijo najboljši razvoj učenca ob upoštevanju njegovih sposobnosti, interesov itd. To je ena izmed bistvenih novosti usmerjenega izobraževanja, na katero učitelji pri pouku in šole pri organizaciji dela niso pripravljene. Pouk je sedaj povečini frontalen.
Za učitelje strokovnih predmetov na ekonomskih šolah verjetno tudi na drugih strokovnih šolah — so potrebni občasni seminarji o vseh strokovnih novostih. Seminarji bi morali biti pripravljeni v sodelovanju s posebno izobraževalno skupnostjo, skupnostjo šol in strokovnjaki iz prakse in bi obsegali tudi izmenjavo izkušenj pri uvajanju novosti v učni načrt. Za učitelje strokovnih predmetov velja tudi misel iz prvega odstavka.
Šolam je treba pomagati pri organiziranju pouka po načelih usmerjenega izobraževanja, posredovati izkušnje pedagoških gimnazij, ki so napravile že korak naprej in na organiziranih sestankih vodilnih delavcev sproti izmenjavati spoznanja in izkušnje.

Itu
ho
Sl,
mi
Pl
sti
ni!
sničevati tele naloge:
—	za jezikovni pouk in književnost bi potrebovali nov vzorec časovne razporeditve učne snovi;
—	za uspešno uresničevanje pouka naj do konca izpeljejo akcijo novih učbenikov;
—	organizacija seminarjev za strokovno izpopolnjevanje učiteljev v snovnem, metodičnem in didaktičnem pogledu;
—	izdelava meril za poenotenje dela slavistov v republiki (glede števila ur pouka, korekture, izdelava učnih lističev, bralna značka, svobodne in zunajšolske dejavnosti).
— V primerjavi z drugimi predmeti imamo slavisti zelo skromne učne pripomočke (diafilmi, plošče, slikovno gradivo, razpredelnice/grafoskopske prosojnice, diapozitivi, učni lističi in delovni zvezki).
Želje učiteljev zemljepisa in zgodovine (Osnovna šola Ribnica)
Ponovna oživitev učiteljev zemljepisa in zgodovine pri Ža-vodu SRS za šolstvo.
Želimo strokovno izdelane programirane in polprogrami-rane sekvence.
V skladu z uvedbo usmerjenega izobraževanja bi bili radi za to predmetno področje sproti načrtno obveščeni.
Želja učiteljice srbskega in hrvaškega jezika:
Želim si, da bi pedagoška služba predlagala učni načrt za srbohrvaški jezik v 5. razredu in vse, kar je povezano s tem predmetom. Učni načrt in berila so obširni in nekoristni, neučinkoviti za ta čas pouka, ki ga imamo na voljo. Spremeniti bi jih morali zaradi pomembnosti v življenju naše jugoslovanske skupnosti.
Želja učiteljev družbeno-mo-ralne vzgoje:
Potrebujemo nov vzorec časovne razporeditve učne snovi, ki naj bi bil izpopolnjen s podatki za ustrezno literaturo k posameznim temam. Ne zadostuje samo naslov, označiti je treba tudi avtorja, naslov, izdajo in stran, sicer porabi učitelj preveč časa, če hoče sam poiskati konkretne etične probleme. Teorija ne privlači učencev. Učbeniki so prezahtevni za to stopnjo in premalo privlačni za učence.
Učitelji so premalo strokovno in metodično podkovani za poučevanje tega predmeta. Potrebni bi bili seminarji s strokovnimi in metodičnimi nasveti. Predmet naj bi poučeval učitelji z dolgoletno prakso in izkušnjami pri delu z mladino. Dokler je stanje
Vzgoja za prosti čas tudi v srednjeročne načrte
Ob prvem strokovnem posvetu s področja prostega časa v Mariboru
Ni dvoma, da zaslužijo organizatorji tega družbeno koristnega in izredno delovnega srečanja pohvalo in priznanje. Predstavili so nam najnovejše ugotovitve pedagoške znanosti, pa tudi uporabo teoretičnih izhodišč v različnih okoljih. Posvetovanje je velika spodbuda udeležencem za iskanje novih rešitev in poti. Ne moremo pa se znebiti občutka, da je bilo posvetovanje kakovostno samo v klasičnem pomenu, družbeno pa nekoliko odtujeno, precej zaprto v krog stroke. Eden izmed razpravljavcev je to tudi povedal. Dejal je, da si udeleženci posvetovanja dopovedujemo znane stvari, tistih, ki jim je zadeva v prvi vrsti namenjena, pa ni. Nihče ni oporekal temu stališču, predsednik ga je sprejel, izjema pa so bili delavci v stroki, ki so tudi delegati.
Ob vsem tem se poraja vprašanje: Ali je bilo posvetovanje časovno usklajeno s tistimi, ki vodijo akcijo za spreminjanje družbenih razmer. Ali se naše osrednje ustanove v pravem trenutku vključujejo s svojimi teoretičnimi dognanji in rešitvami v družbeni prostor in čas? Ali so znanstvene ugotovitve v resnici upoštevane v akcijah?
Poznamo družbena izhodišča in prizadevanje za smotrno izrabo prostega časa. Obravnavano gradivo je še posebno aktualno pri oblikovanju srednjeročnih načrtov. To pa je bilo morda na posvetovanju preskromno povedano. Velik napredek bi pomenilo že to, če bi se nam posrečilo prosti čas kot prvino načrtovanja vključiti v srednjeročne načrte vseh, ki so za to odgovorni. Pri tem bi morali upoštevati potrebne kadre, prostorske možnosti, denar idr. Posvetovanja, kakršno je bilo v Mariboru, bi se vsekakor morali udeležiti predstavniki nekaterih republiških samoupravnih interesnih skupnosti in strokovnih zvez, ki s svojimi načrti neposredno in živo posegajo v prosti čas. Tudi Gospodarska zbornica Slovenije ga mora upoštevati, saj je prosti čas sestavina poklicnega usmerjanja. Menim, da vse družbeno-politične organizacije niso posvetile dogodku pozornosti, kakršno zasluži. Slišali smo delegata sveta za izobraževanje pri RK SZDL, poslušali poročilo delegata RSS o poljudnoz-
nanstveni dejavnosti, ničesar pa nismo slišali od RK ZSMS. Tudi RTV Ljubljana kot najučinkovitejše sredstvo množičnega obveščanja ni poročala s tega posvetovanja.
Gradivo s posvetovanja bo socialistični zvezi prav gotovo dobrodošlo za nadaljnje delo. Morda bi bila koristna tudi skupna in razširjena seja sveta za izobraževanje RK SZDL in sekcije ZPDS za prosti čas. Verjetno za to ali za kako še učinkovitejšo pot ni prepozno. Leta 1980 bomo sprejemali srednjeročne načrte, ki jih pozneje ne bomo mogli bistveno spreminjati ali dopolnjevati.
Pri takšni organizaciji tudi ne bi izzvenele misli raziskovalcev kot prepričevanje posameznikov (predsednikov krajevnih skupnosti, ravnateljev, mentorjev), uresničevanje zamisli pa ne bi bilo prepuščeno le svobodni izbiri in ozaveščenosti teh posameznikov.
Dosežki znanstvenoraziskovalnega dela morajo postati uporabni za družbo, postali naj bi obvezna usmeritev za vse, ki se ukvarjajo s problematiko prostega časa. Teh pa je zagotovo vsaj desetkrat več kot jih je bilo na posvetovanju.
Posvetovanja naj postanejo zgled sodobnih metod dela. Organizatorjem posveta ni bilo lahko podati tako obsežnega gradiva v enem samem dnevu. Da bi bilo posvetovanje še bolj učinkovito, bi morali razmisliti tudi o tem, kako predstaviti gradivo čimbolj privlačno in raznoliko-
Vse kaže, da se študentje niso dovolj usposabljali za organizatorje prostega časa. K temu pisanju bo prav gotovo kdo pripomnil, češ to so drage reči, denarja ni itn. Združenje knjigovodij zaračunava prispevek za posvetovanje o zaključnem računu trikrat višje kot smo ga plačali za posvetovanje o prostem času. Tudi mi bi raje plačali nekoliko več za boljšo organizacijo. Ne pozabljajmo, da vzgajamo vsak trenutek, z vsako potezo, tudi s tisto, ki je nismo naredili. Bijemo besedni boj proti tradi-cionalnizmu, tudi na tem posvetovanju smo ga, hkrati pa staro napako vedno znova ponavlja-
mo.
NORBERT JEDLOVCNIK
;a
P
O
ji
ki
d
5,
S-
1.
;3
>j
n
h
e
ti
3
le
li
I-
ti
i-
ti
>,
iz
>-
e
ii
ri
h
)-
h
:e
h
v
n
i
i-
li
3
3
3
O
e
3
e
v
v
,
i
i
)
i
i
Za drugačno šolo
Zvezni odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture je skupaj s Sekcijo prosvetnih glasil jugoslovanskih republik in pokrajin Jugoslavije, sekcijo za izobraževanje, znanost in kulturo Zvezne konference SZDLJ, Zveze kulturno-prosvetnih skupnosti Slovenije in Zveze pedagoških društev Jugoslavije organiziral zanimivo posvetovanje pod naslovom DRUŽBENA IN KULTURNA PUNKCIJA ŠOLE, ki je bilo 13. in 14. decembra v Centru za marksistično in strokovno usposabljanje prosvetnih delavcev Doma prosvetnih delavcev Hrvaške.
Posvet, ki se ga je udeležilo več kot 160 vodilnih pedagoških delavcev Jugoslavije ter predstavniki prosvetnih glasil, je začel Vaško RAIČEVIČ, sekretar čveznega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja, tnanosti in kulture. Naglasil je pomembno resnico, da šola ne le izobražuje, temveč tudi močno Vpliva na razvoj javne, družbene in kulturne vloge krajevne skupnosti in širše družbe. To misel je v uvodnem referatu podrobneje obrazložil dr. STIPE SUVAR, ki se je zavzel za razvoj drugačne šole, kakor smo jo podedovali od meščanske družbe, ustrezne samoupravnemu razvoju. Posvetu fe bilo predloženih 28 obširnih prispevkov, od tega trije iz Slovenije (Jože Humer, Ilija kfrmak, Rudi Lešnik), ki so govorili o kulturni vzgoji v preobrazbi šolstva, o samoupravni Šoli in o vlogi dela pri povezovanju šole s krajevno skupnostjo.
Razviti odprto ŠOLO
Šola meščanske družbe je Zgradila takšen didaktičen stroj, ki je pripravljal najemniško delovno silo, da bi se lahko prodajala na tržišču in bi ustrezala potrebam kapitalistične proizvodnje; zato je zadoščalo, če je bil delavec toliko pismen, da se je lahko sporazumeval na delovnem področju in si pridobil toliko znanja, kolikor ga je potreboval za opravljanje kakega dela, je poudaril dr. Stipe Šuvar. Socialistična družba pa mora razviti drugačno šolo in sedanjo v temeljih spremeniti, tako kot se korenito spreminjajo tudi družbeni odnosi. Izobraževanje v šoli in zunaj nje mora oblikovati človeka široke splošne kulture, nmsko razvito osebnost, sposobno, da s svojim delom vzdržuje Sebe in prispeva družbi, da svoje delo doživlja kot ustvarjalno potrebo. Doseči to pa ni tako preprosto. Vase zaprta šola tega poglavitnega smotra ne more uresničiti, zato se mora odpreti v okolje, se zliti z združenim delom in življenjem krajevne skupnosti.
Dosedanja šola Učenca skorajda ni vpeljevala v delo, ker je Zanemarila delovno vzgojo. Otrok že zelo zgodaj pridobiva Potrošniške navade in razvija Uporabniške motive, ne da bi dojeli, da je zdrava pot do dobrin le tista, ki'je tlakovana z delom. Rrež obotavljanja se je treba vprašati, kaj stori šola, da ne bi izobraževala več ali manj sede v klopi ih'z memoriranjem podatkov in definicij, na srečanja s knjigami in učitelji, namesto da bi bolj razvijala metode samoi-Zobraževanja, vključevala učence V koristno delo zunaj šolskih sten in poglabljala stike z delavci. To pomeni, je bilo na-glašeno na posvetu, da je najpo-thembnejši cilj drugačne šole, da še odpre v svet dela in dovolj Zgodaj postopoma navaja učence na delo, koristno skupnosti.
'o »il .>-T
V VSAKI ŠOLI
Šolska zadruga
Na Hrvaškem sprejemajo v ■eh dneh novi zakon o osnovni šoli in, kakor je naglasil dr. Suvar, upajo, da bo sprejet tudi vlen, ki govori, da je dolžna Vsaka osnovna šola razviti šolsko Zadrugo učencev, v kateri se bo tazvijalo proizvodno in drugo delo. Le tako se bodo učenci učili, kako gospodariti, kako sa-ifioupravljati, kako delati in kako živeti v sožitju z drugimi ljudmi. To je tudi trdnejši temelj Za boljše poklicno usmerjanje in doživljanje dela kot človekove vrednote.
Vsaka šola tako mora svoje Učence napotiti v različne oblike Proizvodnih, kulturnih in drugih dejavnosti v krajevno okolje, v krajevno skupnost, prav tako pa
k šoli vse tiste krajane, različne strokovnjake, ki lahko pomagajo učencem. Šola se brezpogojno mora znebiti iluzije, je dejal dr. Šuvar, da lahko vse vzgojno-izo-braževalno delo zapre med štiri stene in da bo dosegala boljše vzgojno-izobraževalne dosežke, če bo podaljševala čas obveznega bivanja učencev v učilnici. Šola ne mora in niti ne more vsega nadzirati, toda dolžna je organizirati in usklajevati vsa sečišča vzgojno-izobraževalnega dela, ki se prepleta v šoli in okolju.
Povezanost osnovne šole z okoljem je bila doslej bolj mani-festacijske narave, je bilo rečeno, kar je bilo dobro, če so prihajali v šolo pisatelji, stari borci, da so bile različne proslave, toda še bolje bi lahko bilo, če bodo prihajali v šolo najboljši delavci iz proizvodnje, izumitelji, znanstveniki, različni strokovnjaki in pokazali, kako delajo. In obrnjeno; da bodo učenci doživeli učenje tudi pri njih. Praviloma naj bi se ne zgodilo v krajevni skupnosti nič, ne da bi bili pri tem tako ali drugače sodelovali učenci in učitelji. Le tako bodo učenci lahko spoznavali organizacijo dela v svoji občini, tehnologijo, razvojne probleme, dosežke, uspehe in težave, delovne odnose.
CELOTNO OKOLJE VZGAJA IN IZOBRAŽUJE
Če se šola ne odpre v celotno okolje, to pa pomeni, če ne organizira vzgojno-izobraževalnega procesa, tako da poteka povsod, kjer so za to v okolju možnosti, ni mogoče preprečiti šolske zaprtosti, učenčevega guljenja na pamet,, suženjstva razredno-ur-niškega dela, je zavzeto naglasil dr. Šuvar, pa seveda, ni mogoče razvijati ustvarjalnih, ozaveščenih in odgovornih samouprav-Ijalcev. Šole so še vedno, zlasti v mestih, nekako ograjene pred mladino in pred odraslimi občani. V šoli ali okolju ostaja veliko neuporabljenega prostora, ki bi ga tako nujno potrebovali za pedagoško delo.
Šola se mora tako povezati z okoljem in z združenim delom, da bo vzgajala ljudi, ki ne bodo sposobni prevzemati le odgovornosti za učenje in svoj razvoj, temveč tudi za prihodnost, za razvoj organizacije združenega dela in vse družbe. In to ne velja samo za temeljno vzgojo, temveč za vse usmerjeno izobraževanje in visoko šolstvo, ki se prav tako mora široko odpreti v delo.
SPREMINJA SE TUDI PIONIRSKA ORGANIZACIJA
Pionirska organizacija je bila vse doslej in je še vedno preveč šolska, pod neposrednim vodstvom učiteljev, čeprav bi bilo gotovo bolje, da bi s pionirji več delovali različni drugi delavci, saj mora pionirska organizacija zaživeti ne samo v šoli, temveč tudi v svojem okolju. To pomeni, da bo treba temeljito opredeliti odnos med šolsko skupnostjo in pionirsko organizacijo, kajti šolska skupnost učencev je nedvomno temeljni nosilec delovnega programa, pionirska organizacija pa poudarjeno vzgojni in politični motor, ki deluje kot močna subjektivna sila, da se čim bolje uresničijo interesi in potrebe pionirjev.
To vprašanje, posebej nagla-šeno v slovenskem prispevku, je močno odmevalo, zlasti še zato, ker je bilo povezano s spremembami, ki jih kaže razvoj celodnevne šole.
Na sploh bi lahko rekli, da so tokrat zanemarili problematiko celodnevne šole, pa zaradi tega mnoge misli niso bile do kraja izpovedane. Prav celodnevna šola zahteva drugačno pedagoško strategijo in daje za odpiranje šole gotovo bistveno drugačne možnosti, kakor le poldnevno
organizirano šolsko delo. To velja tudi za pionirsko organizacijo v odnosu do šolske skupnosti, ki prav tako v celodnevno organiziranem vzgojno-izobraže-valnem procesu drugače zaživi kakor v nepopolno razviti šoli, omejeni predvsem na dopoldanski urnik.
KULTURNA VZGOJA
Šola je žarišče kulture v krajevni skupnosti. Pomisliti pa je treba na to, da kulturna vzgoja vendarle ne zajema predvsem gledališke, folklorne in glasbene dejavnosti, temveč še dosti več, resnično samoupravno kulturo dela in prostega časa. Ponavadi smo priče enostranskim težnjam, ko se oglašajo kritiki z različnih
področij kulture, da je zanemarjena glasba, jezik, knjiga, gledališče, v resnici pa je tako ali drugače zanemarjena splošna kultura vzgoje, ker se prepogosto-krat omejuje predvsem na kulturne manifestacije, v katerih sodeluje manjši del učencev. Kulturna vzgoja pa mora zajeti vsega, pa ne le v urniku s predavanji o kulturi, temveč v raznovrstni kulturni dejavnosti, če hočemo izboljšati množično raven kulture vseh samoupravljalcev.
Morda je bilo o tem na posvetu premalo povedanega, da bi globlje razmislili o opredelitvi samoupravne kulture prostega časa. Jože Humer je v prispevku vedro naglasil, da je umetniška ali kulturna vzgoja v marsičem
kakor naročena za vzpostavljanje takih razmer in odnosov v šoli in s šolo, kakršne želimo in ki bi jih brez pomislekov lahko uvrstili med preobrazbene smotre, vredne naporov. Za kulturno vzgojo so značilni doživljanje, znanje in ustvarjalnost, ki pa v ozkem okviru šolskega urnika ne morejo najti dovolj prostora, da bi se razmahnili. Kulturna vzgoja se zato mora prepletati živo s kulturnim življenjem v krajevni skupnosti, pa tako ne vpliva le na učence, temveč na celoten kulturni utrip šolskega okoliša.
Drugo pomembno vprašanje pa je kultura vzgojno-izobraževalnega dela. Tudi tu bo treba dosti napraviti, da se spremenijo odnosi, pomembni za doživljanje kulturnosti v celotnem delu šole, ker je od tega veliko odvisna vzgojna stran šolskega dela. Tudi to je povezano z vprašanjem, ki ga je postavil dr. Nikola Potko-njak, kaj storiti, da se današnja šola spremeni v jutrišnjo. V šolah smo povsod dosegli velik napredek. Tega ni mogoče zanikati, toda vseeno smo v obdobju, ko bo treba korenito tudi notranje preobraziti šolo. Preprosto ni mogoče več zadržati klasičnega pouka in ni mogoče podobno kakor doslej razločevati šolskih in zunajšolskih sestavin šolskega dela. Tudi ni mogoče preprosto spreminjati pouka v proizvodnjo, kakor ni mogoče preprosto dosedanjemu načinu pouka dodajati toliko in toliko ur nekega proizvodnega dela, ker se pouk in delo morata drugače prepletati v raznovrstnih aktivnostih vzgojno-izobraževalnega proce-
PREOBRAZBA
UČITELJEVEGA
IZOBRAŽEVANJA
Tudi učitelji, usmerjeni v delo zaprte šole, ne morejo uresničiti
vseh nalog nove šole. Nedvomno bo treba čimprej temeljito spre-
meniti tudi vzgojno-izobraže-valni proces na pedagoških šolah in pedagoških akademijah. Tudi učitelji se ne izobražujejo samo s predavanji, knjigami in informacijami, o tem, kako naj vzgajajo in izobražujejo, temveč je nujno da celoten slog dela in življenja pedagoške kadrovske šole izžareva duha nove šole. To bo treba bolje kakor doslej uveljaviti z usmerjenim izobraževanjem in odpiranjem tudi teh šol v okolje in delo. Kakor bo treba v vzgoj-no-izobraževalnem procesu pedagoških akademij zagotoviti enakovrednost usposabljanja za »šolske« in »zunajšolske dejavnosti« in to tudi pedagoško in materialno ovrednotiti v svobodni menjavi dela, tako bo treba tudi urediti ustrezne študijske programe za izobraževanje pedagoških delavcev kot nadgradnjo sedanjim programom, zlasti še za študij ob delu in iz dela. Le tako bomo postopoma dobivali visoko razvite pedagoške osebnosti, ki bodo kos zahtevnim nalogam sodobne šole in bodo lahko delovali kot ozaveščeni uresničevalci in spod-budniki novih odnosov vzgojno-izobraževalnega dela, ki se prepleta s celostnim življenjem družbenega okolja. Obenem je treba razviti programe za izobraževanje drugih delavcev, ki se bodo vključevali neposredno v pedagoški proces.
Posvetovanje v Crikvenici je odprlo veliko vprašanj, ne da bi lahko na vse odgovorilo. Gotovo pa je spodbudilo k novemu razmišljanju, ker bo povsod treba iskati stvarne rešitve, kako razviti dobro, samoupravni družbi ustrezno šolo. Nedvomno se bo o tem treba pogovarjati povsod, veliko pedagoški delavci med seboj, toda še dosti več pedagoški delavci in drugi delavci združenega dela. Takšen dvogovor je manjkal tudi na tem posvetu. RUDI LEŠNIK
Bogato povrnjen dinar
Razvojne usmeritve na področju telesne kulture v Sloveniji
Le še dobro leto je do novega petletnega razvojnega obdobja 1981—1985 in priprave nanj živahno potekajo tudi v telesno-kulturnih skupnostih in organizacijah. Z vidika splošne usmerjenosti celotnega našega gospodarstva, ki predvideva v naslednjem razvojnem obdobju »ra-zvojno-tehnološko intenzivno proizvodnjo in storitve, značilne po visoki stopnji avtomatizacije proizvodnih procesov ter veliko udeležbo visoko kvalificiranega ustvarjalnega dela«, dobiva te-lesnokulturna dejavnost še poseben pomen. Bolj kot doslej mora namreč postati s svojimi vsestranskimi in usmerjenimi učinki pomemben dejavnik povečevanja družbene produktivnosti dela, obrambnih in samozaščitnih sposobnosti, zdravja ter koristne in ustvarjalne porabe prostega časa. Prav zato bo najpomembnejša in prednostna naloga nadaljnja širitev in izboljševanje kakovosti vseh oblik množične telesnokulturne dejavnosti.
Težišče dejavnosti in tudi vlaganj bo v prihodnje na področju množične telesnokulturne dejavnosti predvsem na:
—	vključevanju predšolskih in osnovnošolskih otrok, mladine v usmerjenem izobraževanju ter zaposlene mladine do 25. leta starosti v organizirane oblike športne rekreacije,
—	ustvarjanju možnosti za razvoj športno-rekreacijske dejavnosti kot je šolanje kadrov in njihovo stalno usposabljanje, gradnja objektov in spremljajoča dejavnost,
—	ustvarjanju novih organizacijskih oblik in možnosti za združevanje občanov vjeh starosti zlasti na območju krajevne skupnosti in v organizaciji združenega dela (društva, delavski športni aktivi in podobno).
S skupnimi vlaganji seveda ne bo mogoče v celoti zagotoviti možnosti za to dejavnost in bodo morali udeleženci sami oziroma njihove organizacije združenega dela še posebej zagotoviti del denarja za organizirano ali individualno izvajanje dejavnosti.
V naslednjem srednjeročnem obdobju predvidevamo na področju množične telesnokulturne dejavnosti tele rezultate pri vključevanju vseh starostnih skupin prebivalstva:
Starostna stopnja
Redno aktivni Redno aktivni	Občasno
v društvih posamično aktivni
Predšolski otroci (4—7 let)
Razredna stopnja OŠ (8—11 let)
Predmetna stopnja OŠ (12—15 let)
Mladina (16—19 let)
Mladina (20—24 let)
Odrasli (25—40 let)
Odrasli (41 in več let)
Na področju športne rekreacije je torej predvideno, da bi leta 1985 v Sloveniji redno sodelovalo v katerikoli obliki okrog 55 % in občasno okrog 50%, to je skupaj 65% prebivalstva. Pri tem ni upoštevana redna telesna vzgoja v osnovnem in usmerjenem izobraževanju.
Tudi na področju vrhunskega športa v Sloveniji ne bomo brez
40%	50%	25%
55%	55%	25%
55%	55%	25%
50%	55%	50%
20%	50%	50%
20%	15%	50%
10%	10%	55%
želja. Proces priprav vrhunskih športnikov je zelo dolgotrajen, strokovno zelo zahteven in zlasti izredno drag. Zato bo v skladu z razmerami dan poudarek razvijanju možnosti za doseganje vrhunskih športnih rezultatov predvsem v dogovorjenih prednostnih športnih panogah, ki jih je v Sloveniji 6 (atletika, košarka, smučanje, namizni tenis, rokomet in nogomet) in pa razvoju
nadarjenih posameznikov ne glede na športno panogo. Med prizadevanja na tem področju sodijo:	uveljavljanje samou-
pravnih odnosov, ureditev nekaterih sistemskih vprašanj z drugimi interesnimi skupnostmi, povečanje odgovornosti, strokovnosti in medsebojne povezanosti vseh, ki sodelujejo v procesu priprav športnikov, kakor tudi športnikov samih. Znatno je treba tudi razširiti selekcijsko osnovo športnikov ter še posebej povečati kakovost in obseg vadbe, ki mora glede na starost oziroma športni staž dosegati od najmanj 120 do najmanj 450 ur letno. Uveljavljanje sodobnih metod, opremljanje in izgradnja ključnih objektov in naprav, redno izpopolnjevanje kadrov, ustrezno zdravstveno varstvo športnikov ter dograjevanje tekmovalnih sistemov z vidika njihove funkcije v procesu priprav bodo prav tako obvezna sestavina prizadevanj na področju vrhunskega športa. Seveda pravega vrhunskega športa in ne tako imenovanega »tekmovalnega«, ki je v bistvu le izredno draga in za naše razmere predraga oblika športne rekreacije.
Vsa prizadevanja v telesni kulturi temeljijo na kadrih kot vzvodu celotnega napredka; zato bodo poleg kadrovskih šol pred nedavnim ustanovljena območna šolska središča, ki jih je sedaj že 10 v Sloveniji, izpopolnjevala in razvijala primerne oblike šolanja in izpopolnjevanja amaterskih strokovnih delavcev. S tem bo povečan učinek šolanja in zmanjšan dosedanji prevelik osip teh kadrov, ki jih potrebujemo zelo veliko, zlasti za razvoj športne rekreacije. Pri šolanju poklicnih kadrov bosta imeli pomemben delež VŠTK v Ljubljani in PA v Mariboru. Zato si prizadevamo za gradnjo nove visoke šole skupaj s tele-snokulturnim središčem ter za dograditev telesnokulturnih objektov mariborske pedagoške akademije.
Raziskovalno delo bo usmerjeno v uporabne raziskave, še zlasti s področja množične telesnokulturne dejavnosti zaradi uveljavljanja najprimernejše vsebine in oblik. Zagotovljeno bo tudi redno izhajanje strokovnih publikacij, kot so revija Telesna kultura, Trener, Mala
športna knjižnica, obsežnejše in bolj načrtno pa bo tudi izhajanje druge poljudne športne literature, še posebno s področja rekreacije. Na tem področju bo povečano tudi sodelovanje s kulturnimi skupnostmi, založbami in drugimi dejavniki.
Za področje raziskovalne dejavnosti, založništva in propagande velja načelo, da bodo prizadevanja združena in naloge uresničevane predvsem z združenimi sredstvi na republiški ravni zaradi gospodarnosti, večje učinkovitosti in boljše kakovosti.
Naložbe so bile v sedanjem obdobju resda velike, zaradi izrednega zaostanka pa bomo morali to področje primerno razvijati tudi v prihodnje. Prednost bodo imeli številni preprostejši objekti na območjih krajevnih skupnosti, nekateri osrednji pokriti objekti, pomembni za posamezna območja, predvsem pa objekti na planem v naravnem okolju (ob vodah in jezerih, smučišča, sprehajalne poti, kolesarske steze in steze za trim, preprosta igrišča za male igre).
Denar je vedno pomemben, čeprav ne edini dejavnik pri uresničevanju usmeritev oziroma nalog. Razumljivo je, da veljajo splošni okviri družbenoekonomskih možnosti tudi za telesno kulturo. Razvojne usmeritve tega področja bodo predstavljene delavcem v združenem delu in občanom, ki se bodo odločali o obsegu in kakovosti zadovoljevanja svojih in skupnih potreb. Ob tem pa kaže opozoriti na nekatere značilnosti, ki utegnejo vplivati na odločitve o razvojnih programih:	telesna
kultura je v primerjavi z drugimi družbenimi dejavnostmi še vedno v največjem zaostanku in ne more dovolj uspešno uresničevati svoje družbene vloge; zanjo združujejo v skupnostih izredno malo denarja (njen delež v skupni porabi je le 1,21 %), delež sredstev se iz leta v leto zmanjšuje namesto da bi se zviševal, pomembno družbeno koristno delo opravljajo sedaj samo amaterski delavci. In nazadnje: gotovo se vsak dinar, naložen v telesno kulturo, sčasoma bogato povrne na mnogih toriščih življenja in dela. VLADO VOBOVNIK
60 let Univerze v Ljubljani
Univerza
cas
Sodobna podoba
Akademik Josip Vidmar, član predsedstva Slovenije
Dohitevati znanost m življenje
mag. Emil Rojc, predsednik univerzitetnega sveta
Razvijamo sodobno in odprto univerzo
2
■
I
sl
-
Za vsako ustanovo, in še posebno za tako, kot je univerza, je nujno, da občasnopremotri svojo pot. Ni pomembno, kdaj to stori, temveč, da ob razčlenjevanju preteklosti osvetli sedanjost ter jasno opredeli svojo prihodnost.
Slovenska univerza ima 60 let: decembra 1919 so v Ljubljani oživele predavalnice filozofske, medicinske, pravne, tehniške in teološke fakultete. Začetki visokega šolsta na Slovenskem pa segajo veliko dlje, tja v konec 16. stoletja. Jezuitski kolegij, Akademija operozov in franconska univerza Ecoles centrales so bili mejniki na vijugavi in večkrat pretrgani poti njegovega razvoja. Ob tem se je porajala slovenska znanost, manjši del pri nas, večji pa zunaj naših ožjih meja, saj je veliko slovenskih znanstvenikov delalo na univerzah po vsej Evropi. Presenetljivo je na primer, da je bilo med rektorji dunajske univerze kar 38 Slovencev.
Ob 60-letnici so bili v univerzo uprti žarometi pozornosti s podvojeno močjo — ne samo zaradi jubileja, temveč predvsem zaradi vloge, ki jo ima v našem prosvet-no-kulturnem, gospodarskem in političnem življenju. Njeno rojstvo štejemo med najpomembnejše dogodke v zgodovini slovenskega ljudstva, saj je v predvojni Jugoslaviji boj za obstanek slovenstva, povezan z bojem za obstanek slovenske univerze, postal eno najpomembnejših vprašanj časti našega naroda. V kroniki univerze so zapisana infena naprednih študentov komunistov, ki so se med obema vojnama bojevali za ohranitev te najvišje ustanove slovenskega duha.
Slovenska Mniverza je prispevala izjemen delež k boju za našo narodno osvoboditev in socialistično revolucijo. Po osvoboditvi je dobila neslutene možnosti za svoj razvoj. Zrasle so nove fakul-
tete, visoke in višje šole, umetnostne in druge akademije, ki so zdaj združene v dve slovenski univerzi.
Univerza v Ljubljani je ena izmed ustanov, ki si prizadeva z velikimi napori na pedagoškem in znanstveno-raziskovalnem področju premostiti to, za' kar je bila prikrajšana v letih svoje težke preteklosti, in ujeti korak z zahtevami sodobnosti. Ob jubileju je pritegnila pozornost slovenske in jugoslovanske javnosti in tujih univerzitetnih središč tudi zaradi svojega prizadevanja, da prispeva pomemben delež h koreniti preobrazbi našega vzgojno-izobraže-valnega sistema, k njegovemu povezovanju z združenim delom.
Prav zaradi vsega tega se je slovenska univerza na novo predstavila: na slavnostni seji univerzitetnega sveta, kjer so orisali njeno podobo Josip Vidmar, Emil Rojc, Slavko Hodžar in v imenu študentov Janez Topovšek, ob promociji častnih doktorjev, ko je spregovoril Anton Vratuša, ob odkritju doprsnega kipa Edvarda Kardelja pred univerzitetnim poslopjem in nazadnje na posvetovanju Univerza v združenem delu, ki ga je pripravila univerza skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije.
Besede slavnostnih govornikov, ki so poudarjali izreden pomen te »kovačnice marksistične misli«, kot je našo univerzo imenoval tovariš Tito, torej niso le priznanje za dosežke preteklosti, temveč hkrati spodbuda za še večjo prodornost vsega naprednega; za to, da bo univerza nenehno izpolnjevala zahteve našega časa in uresničila zamisel, ki jo je v svoji zasnovi začrtala tedaj, ko se je poimenovala po Edvardu Kardelju in se zavezala, da bo zajemala iz njegove zakladnice pobud in vizij.
MARJANA KUNEJ
Janez Topovšek, predsednik univerzitetne konference ZSMS
Študent in profesor sta preobremenjena
Študentje smo vedno bili, in tako je tudi danes, dejaven, ustvarjalen del mladega rodu —
v toku dogajanj. Omenim naj prizadevanja študentov in profesorjev, da bi posodobili študijski proces in dosegli stopnjo, ko bo vsak študent v resnici subjekt v študijskem procesu in se bo med študijem razvil v samostojno, kritično in ustvarjalno osebnost, kakršno potrebuje naša družba.
Študentje si zelo prizadevamo za zviševanje študentske življenjske ravni, za uresničevanje družbene akcije za gradnjo študentskih domov. Opozarjamo, da kar 35 odstotkov (7500) študentov naše univerze živi v podnajemniških sobah, kjer jim povečini ni zagotovljena socialna varnost, denar pa se nenadzorovano steka v žepe zasebnikov. Z odločno politično akcijo si prizadevamo spremeniti te razmere.
Položaj študentov v študijskem procesu kot tudi njihov so-cialno-ekonomski položaj se zrcalita v družbenopolitičnem samoupravnem delovanju na univerzi in zunaj nje.
Lahko rečemo da smo v času, odkar se je uveljavil tripartitni sistem upravljanja univerze dosegli pomembne uspehe. V samoupravnem življenju sodeluje že veliko študentov, tako da si brez njih ni več mogoče zamišljati upravljanja univerze.
Opozorim naj še na probleme, ki jih bomo s skupnimi močmi šele morali rešiti. Na primer: sprotni študij si na različnih šolah različno razlagajo; zato sta na nekaterih fakultetah študent in profesor že preobremenjena. V resnici smo skrajšali študij ob enaki količini snovi, pozabili pa smo na kakovost znanja.
Prepočasi rešujemo kadrovske in materialne probleme študijskega procesa. Univerza ni v zavidanja vrednem položaju; družba ji bo morala zagotoviti več denarja, če bomo hoteli razmere hitreje izboljševati.
Z družbeno dejavnostjo študentov še ne moremo biti zadovoljni. U niverzitetno konferenco ZSMS čaka še veliko dela: tudi med študenti je treba odpraviti staro miselnost, češ, saj bo rešila probleme — družba.
Vsi vemo, da je bila univerza s svojo mladino in z vrsto profesorjev eno od žarišč našega komunizma, ki se je obdržalo v življenju kljub stalnim nevarnostim in žrtvam. Številni kasnejši vodilni aktivisti našega osvobodilnega boja so bili študenti naše univerze. Bil je to junaški čas Partije in naroda in veliko tega heroizma se je razvilo ravno med slušatelji univerze.
Močno žarišče narodnoosvobodilne borbe se je prav zaradi tega razgorelo spet na univerzi, na kateri so posamezni oddelki tekmovali med sabo v junaškem in zavednem netenju in vzdrževanju odpora. In nemajhen del zaslug za dejstvo, da se je klicu Osvobodilne fronte odzvala tako rekoč do malega vsa slovenska inteligenca, ima prav univerza, ki je našemu boju prispevala z več kot dvestotimi žrtvami za našo stvar. In to študentov in profesorjev. Potrjuje pa to njeno zaslugo tudi usoda univerze v času italijanske in nemške okupacije, med katero so bili posamezni oddelki ih fakultete kot nevarni kratko malo zaprti. Skratka, svojo nacionalno in socialno misijo je univerza spolnila tako, da smo lahko ponosni nanjo.
Kakšna ogromna razlika med nekoč in danes, ko proslavljamo njen jubilej z zavestjo, da naša alma mater obstaja trdno in da po zaslugi osvobodilne vojne in zmage že več kot trideset let svobodno, neovirano in od vseh strani priznano vrši svoje odgovorne naloge. Njen mogočni razvoj kaže znatne možnosti za opravljanje naloge, ki jo univerza ali univerze imajo v življenju sveta, zlasti pa v življenju socialističnih dežel. Današnja univerza nam vzgaja vojsko
strokovnjakov za boj; ki ga naš rod bori z naravo na najrazličnejših območjih. Vzgaja pa nam tudi znanstvenike družbenih ved. Te vede pa so sredstvo, s katerimi se razvijajo narodno samo-spoznanje in samozavest o vsem, kar je živelo in živi v slovanstvu. Hkrati pa je univerza vsekakor znanstveno središče sodobne socialne misli, kar je v skladu z mogočnimi družbenimi dogodki sedanjosti, v zvezi s katerimi posreduje svojim slušateljem znanstvene poglede in osnove za razumevanje velike igre sveta. Daje pa jim tudi jasno zavest o smeri svetovnega razvoja, ki se kljub nekaterim sodobnim črnim reci-divam pripravlja na vseh koncih našega planeta. Delo današnje univerze je v svojem obsegu komaj še pregledno in ni ga mogoče obseči v kratkem govoru. Toda naše življenje, ki si je poprej moralo za svoje znanstvene potrebe izposojati tudi tuje strokovnjake, danes take dragocene delavce žal tudi že izvaža, in to, nekdanje slušatelje te naše univerze.
Vendar stoje pred njo še težke preskušnje. Ker se je razvila šele po osvoboditvi, mora naša univerza s skrajnim naporom dohitevati tako neumorno napredujočo znanost, pa tudi naše neugnano razvijajoče se in presnavljajoče se življenje, ki mu mora slediti povsod, kjer ji to dopušča znanost in kjer to od nje zahtevata trenutek in položaj. Toda rezultati njenega dosedanjega delovanja nas prepričujejo, da bo te nove in nove probleme svojega obstoja reševala zmeraj v skladu z znanostjo, hkrati pa tudi resnično z zahtevami našega življenja.
Priznanja ob jubileju_____________________
Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani je podelila ob jubileju svečano listino in veliko plaketo svojima častnima doktorjema Josipu Brozu Titu in Edvardu Kardelju. Zanju sta ju prevzela Viktor Avbelj in Pepca Kardelj. Svečano listino in veliko plaketo so prejeli tudi: Klinični center v Ljubljani, tovarna Krka, poveljstvo Ljubljanskega armadnega območja, radio Študent, SOZD Iskra in Železarna Jesenice. Svečane listine in male plakete so prejeli: Franc Cvetaš, Zdravko Klasek, Sveto Kobal, Majda Strobl in Ivan Vidav, svečane listine in plakete za študente pa: Martina Bric, Matej Cerar, Jože Ilc., Peter Križan, Božena Lipej, Viktor Lovrenčič, Nada Majstorovič, Vladimir Milek-šič, Jože Muhovič in Alenka Pavko.
Častni doktorji_____________________________________
Ob proslavi 60-letnice so v zbornični dvorani univerze slavnostno razglasili nove častne doktorje Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani: Antona Kuhlja, Janeza Milčinskega, Vido Tomšič in Antona Vratušo.
Ob 60-letnici so pred univerzitetnim poslopjem odkrili doprsni kip Edvarda Kardelja, delo kiparja Zdenka Kalina. (Foto: Dragan Arri-gler)
Bolj od besed, ponosa in hvale ob dosežkih dosedanjega razvoja višjega in visokega šolstva v Ljubljani, ki jih ob takih priložnostih omenjamo v ocenah prehojene poti, narti danes pogled in krtična misel uhajata v ta čas, v današnji trenutek naše socialistične samoupravne graditve, v združeno delo in mesto članic naše univerze v njem. Povsem naključna okoliščina, da se nam v času označevanja 60-letnice izteka tudi drugi mandat delegatskega sveta Univerze Edvarda Kardelja, je priložnost in delovni okvir za opredelitev nekaterih meril in vidikov, s katerimi bomo ocenjevali svoj&štiriletno delo in opredelili nekaj izkušenj ter aktualnih nalog v prihodnje.
Univerzitetni svet, sestavljen iz delegacij visokošolskih delavcev, uporabnikov in študentov, si je ob začetku mandata zadal tele naloge, da bi spodbujal in povezoval samoupravne pobude dvajsetih članic naše visokošolske skupnosti: pospešiti proces samoupravne preosnove visokošolskih temeljnih in delovnih organizacij, z njihovim odpiranjem in povezovanjem v združeno delo i n širši družbeni prostor ter s krepitvijo družbenega vpliva na njihovo programsko, pedagoško in raziskovalno usmeritev; razširiti programsko in metodično usmeritev načinov poglabljanja marksistične ideje in zasnovano-sti visokošolskega študija; uveljaviti in poglobiti ukrepe za večjo kakovost, učinkovitost ter skrajševanje študija ter razširiti skrb za razvoj temeljev študentskega standarda.
Omenjene delovne usmeritv6 pa seveda niso bile edine. Uni' verzitetni svet je spodbujal uvajanje novih oblik visokošolskeg3 študija, temelječih na intelektualni ustvarjalnosti, na raziskovalni vnemi študirajočih in me ddisciplinarnosti študija, testi’ povezanih z neposrednimi [ dolgoročnimi nalogami organi zacij združeneg dela, našeg družbeno-gospodarskega, kul turnega in drugega razvoja.
Pozornost delegatov našeg1 sveta je bila ob številnih dogovo rih in akcijskih usmeritvah terd sodelovanju s tovariši na Uni verzi v Mariboru obrnjena tudi 1 vprašanjem konceptualne narave, k vprašanjem vloge univerze kot visokošolske skupnosti, ki počasi, a vztrajno izgublj3 mnoge lastnosti nekdaj tradicionalne, v posameznih delih vase zaprte in v družbo le od zunaj obrnjene ustanove. Nadaljnji proces oblikovanja TOZD v okviru posameznih fakultet, uveljavljanje neposredne svobodne menjave dela ob vključevanju v posamezne razvojne izobraže-valno-kadrovske in raziskovalne projekte OZD in njihovih širših
združenj ali reprodukcijskih
sklepov, uresničevanje nalog * * * * v zvezi z usmerjenim izobraževanjem, tvorno sodelovanje v sistemu samoupravnega in družbenega načrtovanja, ustvarjalna udeležba v delu družbenih svetov in še veliko drugih aktualnih nalog bodo najkonkretnejša in najboljša pot nadaljnjega uveljavljanja članic naše univerze v združenem delu.
prof. dr. Slavko Hodžar, rektor univerze
Univerza, ki ne goji znanosti, ne more vzgajati
60-letnica univerze pravzaprav ni kak poseben jubilej, je pa priložnost, da spregovorimo o nekaterih stvareh, ki so za nas v tem času pomembne. V mislih imam dinamična dogajanja pri uresničevanju idej samoupravnega socializma, pri izpeljavi temeljnih zakonov, ki smo jih že sprejeli ali pa jih bomo sprejeli v kratkem, zakonov, ki so osnova za nadaljnjo preobrazbo naše družbe, našega združenega dela in s tem našega visokega šolstva.
Ne bi smeli reči, da na prehojeni poti nismo imeli uspehov. Uspehov je bilo veliko tako pri vzgojno-izobraževalnem kot pri raziskovalnem ter umetniškem delu in pri samoupravnem organiziranju in delu univerze oziroma njenihčlanic. Veliko je bilo tudi problemov, mnogi še zdaj niso zadovoljivo rešen'.
Poglejmo si pobliže vprašanje izobraževanja za delo. Ko govorimo o potrebnih spremembah v učnih načrtih in programih, se vsi strinjamo, da imamo pri tem v mislih izobraževanje za delo. Vendar vsi teh sprememb ne razumemo enako. Ni še tako dolgo, ko se je govorilo o izobraževanju za delovna mesta, o potrebni specializaciji kadrov na raznih ravneh izobrazbe. Obenem smo poudarjali potrebo po privzgaja-nju ustvarjalnosti.
Ob poglobljenem razpravljanju o zakonu o usmerjenem izobraževanju smo začeli trezneje razmišljati, menim pa da o teh vprašanjih še nimamo enotnih mnenj.
Dovolite mi, da povem svoje mnenje. Sem za solidno splošno izobrazbo in temeljito osnovno strokovno izobrazbo z man}spe-cializiranimi znanji. Taka izobrazba bo prav gotovo vodila k večji ustvarjalnosti pri prihodnjem delu. Smo v času hitrih sprememb tako na področju družboslovnih, tehniških, umetniških in drugih stvaritev. Naši izšolan' kadri ne smejo imeti zabetoniranih znanj le za sprotno rabo, bit' morajo sposobni soustvarjati pr' svojem delu, se dopolnilno izobraževati, ne pa zavirati razvoja2 zastarelimi znanji.
To velja še posebno za pedagoške in raziskovalne delavce. ^ morajo razvijati svojo stroko-Brez obvladanja temeljnih znanj, brez temeljnih raziskav ni mogoč prehod na aplikativne raziskave, to izhaja drugo iz drugega. Sicer ne bomo mogli več govoriti o lastni ustvarjalnosti, 0 lastnem razvoju. Univerza ne more biti na repu dogajanja. P" naj bo to doma ali v svetu. Univerza, ki ne goji znanosti, ne more vzgajati, ni ustvarjalna in ne more biti vsebinsko del združenega dela.
ti
r
s
r.
i,
k
(
1
J
1
!
i
i
i
■
‘i
tl

Univerza in
cas
60 let Univerze v Ljubljani
Znanje za naš gospodarski in družbeni razvoj
Praznovanje 60-letnice prve slovenske univerze je bilo izrazito delovne narave. To je še posebej ' poudarilo dvodnevno strokovno posvetovanje na temo UNIVERZA V ZDRUŽENEM DELU, ki je bilo letošnjega 13. in 14. decembra na Ekonomski fakulteti Borisa Kidriča v Ljubljani. Na njem se je zbralo več kot 150 delavcev iz visokega šolstva in gospodarstva ter študentov.
V treh osrednjih referatih, enajstih koreferatih, poročilih visokošolskih delovnih organizacij o njihovem sodelovanju in povezovanju z gospodarstvom in obsežni razpravi so udeleženci posvetovanja odkrito, neposredno, pa tudi polemično spregovorili o zdajšnjih ključnih nalogah visokega šolstva in znanosti ter nekaterih najbolj perečih vprašanjih na teh področjih.
Hitrejši napredek visokošolskega študija in znanosti je usodnega pomena za naš gospodarski in družbeni razvoj. Resnično samoupravno povezovanje visokega šolstva z drugimi področji je
mogoče le s svobodno menjavo dela, ki pa se z velikansko težavo izvija iz proračunskih spon. Pri smotrnem načrtovanju potreb po strokovnjakih, usmerjanju mladine v izobraževanje in delo ter stalnem izobraževanju delavcev napredujemo, toda prepočasi. Zgraditi moramo učinkovit sistem, ki bo v resnici povezal izobraževanje in delo, saj je to temeljno načelo usmerjenega izobraževanja, ki ga snujemo. Družbenoekonomski položaj študentov, posebno tistih, ki študirajo ob delu, še vedno ni zavidanja vreden.
To so le nekatera izmed mnogih vprašanj, o katerih so spregovorili na posvetovanju in se tudi določno dogovorili o tem, kako jih bodo skupaj reševali. Objavljamo nekaj odlomkov in povzetkov iz referatov pa tudi sklepov (v polkrepkem tisku), ki so bili sprejeti na posvetovanju. O nekaterih drugih zanimivih ugotovitvah in predlogih bomo poročali pozneje.
dr. Ivo Fabinc, dr. Viljem Merhar in dr. Danijel Pučko
Uveljavljanje svobodne menjave dela v visokem šolstvu
Premagovati je treba protislovje, Id se v vsem sodobnem svetu kaže kot kriza vzgojno-izobraževainega in znanstvenoraziskovalnega področja oziroma kot kriza odtujenega in upravljalskemu razredu ali sloju podrejenega akademizma in elitizma. Izhod iz tega protislovja vidimo v razvijanju odnosov svobodne menjave dela med vzgoj-no-izobraževalnim in znanstveno-razsikovalnim področjem na eni strani in vsemi drugimi področji družbenega delovanja na drugi.
Razbijati je treba monopoiiza-cijo znanstveno-raziskovalnih dosežkov po ekonomsko najra-zvitejših družbah z odločnejšim zavestnim spodbujanjem lastnega znanstveno-razsikovalnega in visokošolskega vzgojno-izo-braževalnega dela, saj postaja znanost čedalje bolj »neposredna produktivna sila«.
Pri razvijanju odnosov svobodne menjave dela v visokem šolstvu smo šele na začetku poti. Glavne ovire na tej poti so še vedno močne težnje po akademizmu na eni in pragmatizmu na drugi strani, še močno zasidrana proračunska logika in odnosi, preveč zanemarjena ustvarjalna vloga visokega šolstva pri razvijanju teh odnosov, nestvaren
velik vpliv strokovnih služb samoupravnih interesnih skupnosti na urejanje odnosov med uporabniki in izvajalci storitev na tem področju, dosedanje preveč cehovsko ozke zasnove posebnih izobraževalnih skupnosti, sedanja merila za vrednotenje visokošolskih programov, ki so izrazito količinsko usmerjene. Svobodno menjavo dela zavira tudi slabšanje materialnega položaja visokega šolstva v republiki, zapostavljanje dolgoročnih prvin pri načrtovanju razvoja visokega šolstva in stihijnost pri oblikovanju in zadovoljevanju visokošolskih izobraževalnih potreb in nekaterih nesmotrnosti pri razvoju visokošolskega izobraževanja.
Posebne izobraževalne skupnosti ne bi smele biti organizirane tako, kot so sedaj: cehovsko ozke, v njih se zrcalijo predvsem posebni in skupinski interesi. Odpirati moramo možnosti alternativnih in vzporednih modelov organiziranja posebnih izobraževalnih skupnosti, v katerih se bodo uveljavljala merila panoge in merila širših področij procesa družbene reprodukcije. Omogočiti je treba, da so posamezne OZD kot uporabniki članice več posebnih izobraževalnih skupnosti.
Rado Dvoršak, podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije
Ne le pedagoška, temveč tudi družbena reforma
Temeljni družbenoekonomski razlogi za povezovanje gospodarstva, izobraževanja in znanosti izvirajo iz potreb in nujnosti, da je treba dosledno uredničiti cilje družbenega razvoja. Zagotoviti moramo usklajen, dinamičen in stabilen družbeni in gospodarski razvoj in pri tem uveljaviti predvsem kakovostne dejavnike razvoja; to pomeni hitrejše vključevanje in učinkovitejšo uporabo znanja, razisko-
valnega dela in novosti v delovnih procesih, modernizacijo delovnih procesov, uvajanje najsodobnejše tehnologije in izrabo proizvodnih zmogljivosti; vse to zvišuje družbeno produktivnost in dohodek, hkrati pa omogoča.
da dosežemo pomembnejši delež v mednarodni menjavi.
Za zdaj prav gotovo ne moremo biti povsem zadovoljni s povezavo med izobraževanjem in gospodarstvom, kajti vse pre-
malo je še načrtnega dela pri opredeljevanju naših . skupnih potreb. Seveda pa hkrati tudi ni mogoče zanikati dosežkov in nekaterih uspešnih oblik sodelovanja med posameznimi visokošolskimi in drugimi OZD.
Ločenost vžgojno-izobraže-valnega področja od združenega dela in v preteklosti je bilo tega dovolj, je nevzdržna in vodi k vedno večjemu razkoraku med družbenimi razvojnimi potrebami in izobraževalnim procesom. Zato pri sedanji reformi vzgoje in izobraževanja ne gre zgolj za pedagoško reformo, temveč za globljo družbeno reformo. Izhodišča sedanjih prizadevanj so utrdila spoznanje, da je v sistemu socialističnega samoupravljanja izobraževanje dejavnik ekonomskega razvoja, posebnega in družbenega napredka, dejavnik osvobajanja dela in človeka ter vsestranskega razvoja človekove osebnosti. Prav zato postavlja reforma v ospredje združevanje vzgoje in izobraževanja s proizvodnim in drugim delom. Nova samoupravna organiziranost, novi družbenoekonomski odnosi ter samoupravno načrtovanje izobraževanja v združenem delu so temelj družbene preobrazbe vzgoje in izobraževanja v enotnem sistemu samoupravno organiziranega združenega dela.
IZ SKLEPOV, POSVETOVANJA
Prestrukturiranje slovenskega gospodarstva v tehnološko in razvojno zahtevnejšo proizvodnjo ni mogoče brez zavestne usmeritve in ustrezne strokovne pri-
dr. Vladimir Klemenčič
pravljenosti vseh vrst kadrov, nosilcev tega procesa. Danes je takšno prestrukturiranje gospodarstva že skupno zaznana naloga vseh delov združenega dela, zlasti pa visokega šolstva in gospodarstva. Tudi v gospodarstvu čedalje bolj prodira spoznanje, da je treba temu smotrno prilagoditi izobraževanje vseh vrst kadrov, kakor tudi raziskovalno delo visokošolskih organizacij.
V gospodarstvu in visokem šolstvu je glede na srednjeročno in dolgoročno načrtovane razvojne cilje potrebna kritična analiza stanja. Še vedno velika neskladja med izobraževanjem in raziskovanjem ter med razvojnimi potrebami slovenskega gospodarstva je treba s skupnimi močmi hitreje odpravljati. Zagotoviti moramo pretok znanja, izkušenj in kadrov v obeh smereh ter povezovanje teorije in prakse — predvsem na tistih področjih, ki so življenjskega pomena za naš gospodarski razvoj. Visoko šolstvo mora postati odločujoči dejavnik znanstveno tehnološke preobrazbe našega gospodarstva.
Zavzemamo se za tesno povezanost načrtovanega srednjeročnega in dolgoročnega razvoja z načrtovanjem izobraževalnih potrebin izobraževalne dejavnosti. Zato je treba razvijati neposredne odnose med posameznimi gospodarskimi in visokošolskimi organizacijami kot zelo pomembno obliko povezovanja med visokim šolstvom in gospodarstvom. Takšno povezovanje mora postati vse bolj prevladujoča praksa odnosov v združenem delu.
Za boljšo organiziranost raziskovalne dejavnosti
Koreferat dr. Vladimira Klemenčiča in razprava o raziskovalni dejavnosti visokošolskih organizacij v svobodni menjavi dela sta opozorila predvsem na to, da sedanja organiziranost raziskovalne dejavnosti, za katero je značilna ločenost po posarrlez-nih panogah, ni ustrezna. Taka organiziranost nujno postavlja razne ovire, ki jih visokošolske temeljne in delovne organizacije težko premagujejo, onemogoča smotrno povezovanje visokošolskih temeljnih organizacij z združenim delom ter otežuje hitrejši prenos in uporabo raziskovalnih dosežkov v materialni proizvodnji in drugih dejavnostih.
Dosedanje delovanje raziskovalnih in izobraževalnih skupnosti ni pospeševalo združevanja dela in sredstev, namenjenih za raziskovalno in vzgojno-izobra-ževalno delo visokošolskih temeljnih organizacij. Zato je v zadnjem obdobju celo nazadovalo organsko povezovanje raziskovalnega dela s pedagoškim, ki je pogoj za podoben in uspešen študijski proces.
Posebno zaskrbljujoča je ugotovitev več visokošolskih delovnih organizacij, da je zaradi neustrezne organiziranosti in drugih vzrokov, zlasti premajhnega števila in preobremenjenosti visokošolskih delavcev, v zadnjih letih zastal ali celo upadel obseg njihovega raziskovalnega dela.
Hud problem je tudi opremljenost visokošolskih temeljnih
dr. Aleksandra Kornhauser
organizacij za raziskovalno delo. Ta je večinoma zastarela, preslabo izkoriščena, le v redkih primerih jo lahko tako dopolnjujejo, da ustreza zahtevam in razvoju raziskovalne opreme drugod po svetu.
Da bi dosegli boljšo kakovost in učinkovitost raziskovalnega dela, za potrebe svobodne menjave dela, moramo:
—	zagotoviti povezanost uč-novzgojnega procesa in raziskovalnega dela na VOZD z združenim delom,
—	zasnovati raziskovalno delo v takih načrtih, ki bodo dosledno vključevali vse komponente raziskovalnega dela v okviru disciplinarnosti in interdisciplinarnosti, od temeljnega, uporabnega pa do razvojnega in zagotovili vse oblike vertikalne in horizontalne organiziranosti,
—	preprečiti nadaljnje razraščanje individualizma v raziskovalnem delu in usposobiti raziskovalce za delo in vodenje dela večjih raziskovalnih programov in projektov, v katerih so vključeni tudi študentje,
—	doseči čim večjo medsebojno horizontalno in vertikalno povezanost visokošolskih delovnih organizacij z raziskovalnimi ustanovami v SR Sloveniji,
—	izdelati metodologijo za vrednotenje učinkovitosti dela visokošolskih delovnih organizacij in njihovih posameznih enot ter visokošolskih delavcev v svobodni menjavi z združenim delom.
Povezovanje študija in dela
Kaj mora biti pri programira- že ob vstopu v visoko šolstvo, nju študija jasno, kakšne de- najpozneje pa potem, ko je za lovne naloge čakajo študenta v njim uvodni program študija, njegovi organizaciji združenega Študent naj bi se tedaj vključil v dela? Za večino naj bi to veljalo delo pred vstopom v visoko šol-
stvo ali najpozneje po prvi polovici študija.
Če bi imeli ustrezne načrte razvoja kadra z dolgoročno usmeritvijo vsakega področja dela in vsake organizacije združenega dela, bi se kazalo zavzemati bolj za prvo kot za drugo možnost vključevanja študentov v delo. Tako bi se lahko izognili neustreznemu usmerjanju, zlasti pretiranemu pritoku na smeri, iz katerih črpa kadre nenehna rast administracije ter pomanjkanju na smereh za neposredno proizvodnjo v gospodarstvu in družbenih dejavnostih. Torej na smereh, ki vzgajajo strokovnjake pretežno za delo v gospodarski proizvodnji in razvoju, učitelje, zdravstvene delavce, socialne delavce in podobno. Ne gre torej za razlikovanje po strokah, temveč po usmerjanju v določeno delo.
Delavci v organizacijah združenega dela morajo tudi zares odločati o usmerjanju v visokošolsko izobraževanje in preprečevati odklone, ki nas pestijo iz leta v leto bqlj. Prav ti delavci bodo najboljši zavezniki naporov visokega šolstva za usmerjanje visoko kvalificiranega kadra v ustvarjalna dela.
Žal analize kažejo, da so sedanji kadrovski načrti mnogih organizacij združenega dela še vedno preveč splošni, pa tudi zaprti v današnje tokove, brez dolgoročne jasne perspektive. Nimamo še uresničenega načela, da bi morali skrbno načrtovati razvoj vsakega dela in vsakega delavca. Tudi z mladim rodom še ne ravnamo tako, kot bi morali, saj se po navadi bolj vprašujemo, koliko delavcev potrebuje določena organizacija združenega dela, kot to, kako naj bi se razvijal vsak mladi član naše skupnosti.
Zato bi v takih razmerah vztrajanje na vstopu v delo pred vstopom v visoko šolstvo lahko pomenilo tudi žrtvovati del sposobnih mladih ljudi, ki bi brez dograjenega načrta usmerjanja v delo morda ne dobili ustreznih možnosti za svoj razvoj in tako zamudili najboljša leta.
ŠTUDIJ PO DIPLOMI JE PASTOREK
Eno temeljnih meril razvitosti neke dežele so izvirni raziskovalni in razvojni dosežki. Zanje pa so v prvi vrsti potrebni visoko usposobljeni raziskovalni in razvojni kadri, ki jih vzgajamo na podiplomski stopnji.
Zaostajanje na tem področju je tolikšno, da kaže povedati natančne številke. Po podatkih Zavoda za statistiko smo imeli v Sloveniji v letu 1978—79 na dodiplomskem študiju 29.660 študentov, od tega 20.411 rednih in 9249 v študiju ob delu. V podiplomskem študiju pa smo imeli v tem šolskem letu komaj 1210 študentov ali 2,9 %. Velika večina med njimi študira ob delu.
KRITIČNA OCENA VSEBINE IN METOD VISOKOŠOLSKEGA DELA
Merila za izbor vsebine visokošolskega izobraževanja lahko postavlja visoko šolstvo le v vsakokratnem dogovarjanju z organizacijami združenega dela in njihovimi združenji. Pri tem se bo seveda moralo zavzemati za
čim večji delež tistega znanja, ki spodbuja miselne procese in podpira ustvarjalnost ter adap-tabilnost na novo znanje, ki šele nastaja. Toda znatni del visokošolskega izobraževanja bo moral potekati v tesnem sodelovanju visokošolskih učiteljev in strokovnjakov v organizaciji združenega dela, v kateri bo delal naš študent.
dr. Mitja Kamušič
Koliko in kakšne kadre potrebujemo
Odstotek zaposlenih v Sloveniji z visoko in višjo izobrazbo je nizek v primerjavi z drugimi republikami SFRJ, ki so večinoma že leta 1976 presegle odstotek visoko, in višje izobraženih, kakor ga predvidevamo v Sloveniji za leto 1980. Tudi v drugih razvitih državah je strukturni delež univerzitetno izobraženih kadrov večji. V Sloveniji je doslej združeno delo iskalo več visokošolskih kadrov, kakor jih je moglo dobiti. V letih 1976—1979 je bilo prijavljenih skoraj 8000 potreb po kadrih z visoko i n višjo izobrazbo. Pri tem moramo upoštevati, da vsako leto ne gre le za na novo ustvarjene potrebe, temveč tudi za potrebe, ki obstajajo zaradi nezadovoljive ponudbe kadrov iz prejšnjih let. Tako bi se lahko zgodilo pri sedanji sestavi slovenskega gospodarstva in družbenih dejavnosti, da bi povišana ponudba visokošolskih kadrov v nekaj letih (kmalu po letu 1980) dohitela in presegla povpraševanje po teh kadrih.
Še bolj kot število diplomiranih v visoko izobrazbo sta pomembni kakovost njihovega znanja in poklicna sestava. Če sta bili kakovost in poklicna sestava glede na načelo vertikalne in horizontalne zamenljivosti (zamenljivost nekaterih poklicev na isti izobrazbeni stopnji) pri eksten-
zivnem gospodarskem razvoju in ekstenzivnem zaposlovanju dru-
gotnega pomena, se to bistveno spremeni pri gospodarskem in družbenem razvoju, ki temelji na znanstveno tehnološki revoluciji-
Riizmerje med inženirji različnih stopenj in tehniki (ravno
e* v.ji	JC
najboljše, če je čim več višjih izobrazbenih stopenj v primerjavi z nižjimi — seveda pod pomembnim in odločilnim pogojem, da gre v resnici za ustrezno raven izobrazbe in sposobnosti diplomanta ustrezne stopnje. Meje števila diplomantov višjih izobrazbenih stopenj so meje njihovih intelektualnih sposobnosti in njihova volja za študij in intelektualno delo.
G reza probleme, ki jih ne moremo skrivati. Niso še izrabljene vse potencialne intelektualne in moralne zmogljivosti mlade in tudi nekoliko starejše populacije. Upravičene pa so tudi pritožbe mnogih organizacij, da diplomanti vedno ne obvladajo modernih dosežkov v svoji stroki, niti ne dosegajo splošne ravni znanja, ki bi ga lahko pričakovali od njih. Ne gre vedno za nerazumevanje gospodarstva, čeprav je tudi to kdaj mogoče. Raziskave na FSPN (dr. J. Makarovič) kažejo, da diplomanti višjih šol nimajo višjega inteligenčnega kvocienta kakor tisti, ki teh šol niso končali ali kot učenci srednjih šol. Tudi diplomanti druge univerzitetne stopnje so komaj kaj nad poprečjem. Ce je tako, se porajajo huda vprašanja, na katera moramo iskati odgovor. Ali so pedagoške in organizacijske razmere na posameznih visokošolskih ustanovah ali v visokem šolstvu tako nezadovoljive, da zahteva visokošolski študij od večine študentov le memoriranje in kopičenje znanja, ki postopoma zastareva ali je kmalu pozabljeno, ne zahteva pa samostojnega mišljenja in ustvarjalnega dela?
Na trnovski planoti smo, dobrih deset kilometrov od Solkana. Na njej so drug od drugega do pet kilometrov oddaljeni zaselki: Trnovo, Rijavci, ki so del Trnovega, Nemci, Voglarji in Zavrh. Videti je, kot da bi se vsuli iz torbe velikana, ki je potoval skozi to prelepo, divjo pokrajino.
Sredi vasi Trnovo, zavita v gosto zimsko meglo, stoji stoletna šola. In stare vrbe ob njej se dvigajo iz megle kot roke, ki pozdravljajo pisano druščino otrok, na poti domov. Za danes je pouk končan. Svetel, jasen »zdravo« se vsuje po cesti, kjer se vzpenjamo proti šoli.
Razred. Sedimo v klopi. Med nami so oči in besede. Tople kot pozdrav in domače kot materina roka. Doma smo. Diši po jabolkih in otroških zvezkih. Stara trebušasta peč se zaman trudi, da bi posušila velike vlažne madeže pod okni, kjer zelenijo lončnice... In vendar, od nekod sije sonce: to so oči učiteljice Mare. Obkrožene so z gubicami, saj se nenehno smejijo. Pa še druga guba je ob kotu ustnic — v njej je skrit spomin na bridkosti, morda na očetovo smrt ob koncu vojne. Zaradi fašistov. Nemirne roke, vajene kmečkega dela, peresa in prefinjenih goblenov ne znajo mirovati. Nenehno poudarjajo Marino živahno, sproščeno govorico. Zazdi se nam, da nima Mara nikdar težav.
»Presenečena sem bila in hkrati srečna, ko sem prejela nagrado,« pravi. »Že dvajset let delam kot učiteljica na podružnični šoli Trnovo, prej sem delala enajst let drugje, na drugih šolah.
Trnovo je moj domači kraj. Zelo rada ga imam. Tudi ljudi imam rada. Moji so. Veste, povsod delam in vedno upoštevajo, kar predlagam. Seveda, nastanejo včasih tudi nesporazumi, vendar zlepa vse dosežem. Vse se lepo, usklajeno reši. Da ne pozabim; pri naši stari šoli nam je veliko pomagala gozdna uprava, pa tudi naša krajevna skupnost ima za nas veliko posluha.
Zakaj sem se odločila za poklic učiteljice? Oče nam je že v otroških letih vcepil ljubezen do slovenskega ljudstva in jezika.« Sonce v Marinih očeh se je za hip skrilo. »Od leta 1943 do leta 1945je vodil partijsko šolo. Umrl je v začetku zime leta 1945 za posledicami fašističnega zatiranja. Že kot otrok sem veliko pomagala očetu in sestri v rojstnem kraju. Smo učiteljska družina. Ljubezen do tega poklica prehaja iz roda v rod. Takoj po vojni me je sestra, tudi učiteljica, vpisala na učiteljišče. In tako sem postala učiteljica. Ce bi še enkrat izbirala bi izbrala isti poklic.« Oči spet sijejo. »Kaj me obnavlja, sprašujete. Obnavlja me čas, ki v njem Živim. In otroci, ki me v razredu vsak dan znova pomlajujejo.« Dober učitelj ostane zmeraj mlad, si mislim.
»Menim, da je Mara učiteljica, ki dosega pri delu popoln uspeh. Nenehno išče novosti in jih tudi sprejema. K njej pošiljamo učitelje in študente, da jih seznani z delom v kombiniranih oddelkih,« pove pedagoški svetovalec. » Bila je v odboru krajevne skupnosti, ko smo asfaltirali ceste, obnavljali dom kulture. Ustanovila je knjižnico, vodi pevski zbor,
Dober učitelj ostane zmeraj mlad
Obiskali smo Maro Rijavec, najljubšo slovensko učiteljico v letošnjem letu
Na fotografiji je Mara Rijavec — najljubša učiteljica — na slovesnosti v Beogradu letošnjega oktobra, kjer je prejela nagrado. Akcijo Najljubši učitelj vodijo: jutranji program Radia Beograda, reviji Praktična žena in Galaksija ter časopis Prosvetni pregled. Akcija, ki se je začela na pobudo Praktične žene, poteka že četrto leto. Letos je komisija prejela 108 predlogov, v ožji izbor se je uvrstilo 32 učiteljev, v končnega pa 10. V tej akciji, ki je potekala pod pokroviteljstvom Kul-turno-prosvetne skupnosti Srbije, je bila v Sloveniji za najljubšo učiteljico izbrana Mara Rijavec, ki poučuje na podružnični šoli Trnovo, 12 kilometrov od Solkana.
pripravlja prireditve, napisala je tudi zgodovino Trnovega. Dostopna je, povezana z nami...« našteva predsednik krajevne skupnosti.
»Vsaka novost mi je dobrodošla in tako vesela sem, da naše šolstvo napreduje!« ujamem spet Marine besede. »Ce se spomnim, kako je bilo včasih, ko ni bilo avtomobilov... Veste, z ljudmi je treba živeti. Življenjskega pomena je, da učitelj živi v kraju, kjer dela. Tako lahko skrbi ne samo za šolo, temveč tudi za gospodarski razvoj kraja. Začasnost ne pomeni veliko. Učitelj mora v kraju pognati korenine. Letos imamo 19 otrok, drugo leto jih bo 30, potem še več,« hiti pripovedovati Mara. »Najvažnejše je, da si povezan z ljudmi. Jaz jih vse poznam, kar nekaj rodov nazaj... Kaj počnem v prostih urah? Povezana sem z vsemi političnimi organizacijami v naši krajevni skupnosti, ki pridno delajo. V naši krajevni skupnosti živi petsto krajanov,« žubori Mara... Pomembno je spoznavati domače okolje; tako postane šola del tega, kar ustvarja. To je hkrati samouresničenje za učitelja, odgovarjam v mislih. Pišem. Moja beležnica postaja pretesna za Marino vedrino, za njeno delo in neuničljivo energijo. »Če je Mara rekla, bo že držalo,« pravijo ti pošteni, delovni hribovci. Te besede povedo vse.
»Kajpa težave, preobremenjenost, neustrezno družbeno vrednotenje učiteljskega poklica...?« poskušam zavrtati v neprijetnosti.
V Marinih očeh se menjujeta začudenje in odločnost. »Zdaj ne smemo več godrnjati! Imamo boljše osebne dohodke, več
ugodnosti, lahko dobimo posojilo za stanovanje! Prej smo imele en mesec porodniškega dopusta, zdaj jih imamo osem! Menim, da smo se kar preveč navadili nerga1 ti. Veliko boljše je, kot je bilo!«' pribije Mara.
»Da kombiniran pouk imam. Prvi in tretji razred. Menim, da je pri tem pomembno navajanje otrok na samostojno učenje. Učenci, ki končajo našo šolo, se dobro vključujejo v solkanske šole in ostanejo še naprej odličnjaki.
Povezani smo z matično šolo V Solkanu, ki zelo dobro skrbi za nas, saj smo opremljeni z vsem potrebnim za sodoben pouk,« ponosno doda.
»Kaj naj sporočim mladim?« Oči ji zažarijo: »Recite jim, naj se ne bojijo hribovskih vasi. Ljudje v hribih so skromni in dobri. Vsaka učiteljeva beseda je zanje zlato. Učitelj na vasi še vedno nekaj pomeni. Recite mladim, da je do vsakega človeka mogoče najti pot, samo če to hočemo.«
Takšna je Mara Rijavec. Učiteljica v hribovski vasi. Je hkrati učiteljica, ustvarjalka, predvsem pa dober človek. Ženska, ki je svoje življenje posvetila otrokom in domači vasi.
Megla se je dvignila. Za nami , ostajajo bori in smreke Trnovega, ki So bili neme priče petindvajsetih sovražnikovih napadov v pretekli vojni.
Skozi zelenje sije sončni žarek
TEA DOMINKO
Obisk
H .
Suzanina novoletna želja
»Po snegu diši-,« pravim. Molči.
»Kmalu bo novo leto,« zaokrožim misel, bolj zbegan kot on, ki še vedno nič ne reče. Že mu mislim ponuditi pomarančo s peharja pa se spomnim, da ima več kot štirinajst let. Nasmehnem se. Mislim, da mu je rekla prodajalka v trgovini — razbojnik. Beseda je bila lahko tudi drugačna, ampak trda in glasna. »Ničesar nisem vzel,« je rekel skoraj polglasno.
Zunaj je bila megla, taka, ki leze v telo kakor obup. Stopil sem za njim. Videl sem, kako se je ustavil pred izložbo, praznično ozaljšano in polno vseh vrst igrač.
Nasmehnil sem se spominu na tisti pogled. Zdaj je tu, v mojem stanovanju. Žena je stopila v trgovino. »Da se bosta lažje pogovorila,« mi je šepnila v predsobi.
»Kako je v internatu,« sem začel kot bi imel cokle na jeziku. »Lepo stanovanje,« je odgovoril, ne da bi kazal posebno zanimanje za prostor, v katerem sva sedela. Saj se skoraj premaknil ni. Le slino je včasih debelo požrl. Potem pa...: »Zakaj ste me povabili domov?« Presneto, v kako neprijeten položaj me je spravil. In še v tiste pomaranče je gledal, da sem se jih skoraj sramoval.
»Ker sem revež,« so bile naslednje, zdaj že trde besede. Takrat me je prvič pogledal naravnost v oči. Dlan bi ne mogla biti bolj otipljiva.
»Ne verjamem, da si revež. Prodajalka v trgovini /c uporabila drugačen izraz. Njena predstava mi ni bila všeč, ker vem, da tudi ti nisi odigral vloge, ki ti jo je pripisala?«
»Samo gledal sem,« me je ostro prekinil. »Nekateri mislijo, da smo vsi z internata tatovi in huligani.«
»V kateri razred hodiš?«
»Sedemega.«
»In kako ti gre?«
»Dobro. Vedno sem dober ali prav dober.«
»O kakšnem poklicu razmišljaš?«
»Malar bom. Pravijo, da je to lahka šola. Prijatelj mi je povedal. Mislim, da bom šel res za malarja, se pravi za pleskarja.«
Segel sem po pipi, si natlačil vanjo tobaka in prižgal.« In kaj pravijo na to starši?«
»Nimam staršev,« je planilo v kolobarje dima. »Se pravi, imam jih, a jih ne poznam. Od rojstva sem bil pri rejnikih, v Tuhinjski dolini. Oni in socialno skrbstvo so skrbeli zame. Gospodinja dobi dvesto starih tisočakov. Še vedno prihajam skoraj vsak petek k njim. Včasih mi dajo kakšnega ju rja. Ampak pri njih ni več tako, kot je bilo. Zdaj niso več pravi kmetje. Prodali so zemljo in živino. Je se pa še vedno kot nekoč; veliko mesa. Zelo rad jem meso.«
Odprl sem okno. Kričav napev italijanske popevke se je mešal s pasjim laježem. »Da se prezrači,« sem opravičil svojo škodljivo navado. »Ti ne kadiš?«
»Ne.«
»Nekaj prav gotovo počneš v lastno veselje? Se zanimaš za šport, bereš knjige, hodiš v kino...«
»Rad se učim!«
»Da boš postal malar?«
»Da. Pleskar bom.«
»Bi rad veliko zaslužil?«
»Rad bi imel dom.«
»Se pravi ženo in otroke.«
Prikimal je. Potlej se je zazrt skozi okno proti zasneženim planinam. Razmišljal je. Zaprl sem okno. Po kotih sobe se je obešal mrak.
»Slišal sem, da pripravljate v internatu novoletno praznovanje!«
Ni odgovoril. Jaz pa: »Kaj ni lepo praznovati novo leto? Ljudje so tako svečani, polni načrtov. Celo bolj srčni kot v drugih dneh. Menda ne boš rekel, da ne maraš ljudi?«
Presedel se je in položil roki z dolgimi koščenimi prsti na koničasta kolena. »Rad sem bolj sam.«
»Pa vendar imaš v internatu veliko prijateljev, tudi v šoli. Človek ne sme in ne more živeti sam.«
Molči. Moral sem prižgati luč. Res je, vsak čas bo novo leto. Trgovine so kakor mravljišča. Ljudje se ustavljajo in stiskajo dlani. V njih gori želja po sreči kakor velika, neskončno velika cestna svetilka.
»Si nikoli ničesar ne zaželiš?«
Grlo se je napelo. V očeh pa kot da se je nabrala vsa toplota tistega mrzlega večera.
»Lani sem si zaželel,« je prišlo iz njegovih ust in z glasom, ki bi ga možakarju prisodil. Segel je po pomaranči v pladnju, da sem presenečeno odložil pipo.
»Lani. Vzgojiteljica rni je povedala, da živita moja prava starša v tem mestu; le nekaj ulic dlje od našega internata. Do takrat sem mislil, da sem sirota. Nikoli ju nisem pogrešal. Dobro
sem se počutil pri krušnih starših v Tuhinjski dolini. Večkrat so rekli, da me imajo radi, kot bi bil njihov. Potlej pa, ko sem izvedel... Ne vem, ampak v meni se je nekaj spremenilo. Začel sem razmišljati, ne da bi prišel mislim do dna. Razmišljal sem o prijateljih, njihovem življenju, o svoji in njihovi sreči. Vse bolj sem si moral dopovedovati, da sem srečen, da mi ničesar ne manjka, še najmanj starša, ki ju nisem poznal.
Nenadoma sem se odločil: za novo leto ju obiščem. Vzgojiteljica mi je omenila njihov priimek in ulico, v kateri so stanovali.
Nisem dolgo iskal. Hiša ni bila posebno velika. Precej vrta je bilo okrog in med brezama otroška gugalnica. Mislim, da sem precej dolgo stal na vrhu stopniCj preden sem pritisnil na zvonec. Se vedno mi doni v ušesih kot zvon v Tuhinjski dolini.
Nihče ni odprt. Pozvonil sem še enkrat, na dolgo in odločno. Strah, ki me je še malo pred tem gnal, da bi zbežal, me je minil. Potlej pa sem za seboj zaslišal stopinje. »Koga iščeš,« je rekla gospa z nekakšnimi paketi v rokah in otrokom pred nogami. Povedal sem ime. »To sem jaz,« je rekla, ko je stopala mimo mene proti vratom. Moje telo pa kot da se je zadušilo v povodnji vprašanj. Grlo se je stisnilo, noge so začele drgetati. Vedel sem le eno; da moram proč. Otrok je nekaj vprašal, gospa pa: »Na novoletni večer bi morali biti otroci vendar doma. Kdo ve, kaj je nameraval. ..?«
SILVO TERŠEK
Mrzel zimski večer. Pred mojim oknom tiho plešejo snežinke in se poigravajo v vetru.
Vas je zavita v tišino, le nekje v laljavi se sliši zavijanje psa. Sedim pri mizi in se sklanjam nad šolskimi zvezki. Učenci so pisali o svojih novoletnih željah. Vsak je hotel najlepše opisati čar prihajajočega novega leta. Imeli so tisoč Želja ti moji mali otroci. Berem Jožetov spis, Marijin, Tonetov... Vsak je hote! pričarati novoletne praznike na papir. In tukaj je Suzanina naloga. Zatopim se v branje.
»Bili smo srečna družina. Naš dom je bil poln ljubezni in topline. Moj svet so bili zeleni dišeči travniki in družba veselih otrok. Toda srečo mojih otroških let je kmalu prekril teman oblak. Bilo je lepega spomladanskega dne. S sestro Tatjano sva se vračali iz vrtca proti domu. Bili sva zelo razigrani. Vedeli sva, da naju čaka doma mama, ki zna tako nežno pobožati in objeti. Oče se gotovo še ni vrnil iz službe. Toda ko sva stopili v stanovanje, sva slišali mamino ihtenje. Prestrašeno sva stopili v kuhinjo. Pred mojimi očmi je potekal strašen prizor.
Mama je sedela za mizo in žalostno jokala. Solze so ji v potokih lile po licu. Na kavču je ležal oče. Bil je ves krvav in neprijetno je zaudarjal po žganju. Stekla sem k njemu, toda porinil me je vstran. Tedaj sva začeli jokati še
midve s sestro. Oče je pijano vstal
in začel pretiti mami, da jo bo spet pretepel.
Takšni prizori so se potem v naši družini pojavljali dan za dnem. Tako ni moglo iti več naprej. Nekega dne mi je mama.de- 1 jala: »Suzana, zdaj si že velika in boš razumela. Takšno življenje, kot ga živimo mi, nikamot ne:-"-pelje. Vidve s Tatjano bosta šle k stari mami.«
Res je nekega dne prišla- stara mama in naju odpeljala v Prekmurje. Radi sva šli z njo. Toda pogrešala sem mamo, njene nežne besede in topel objem. Ta-krat sem šele spoznala, kako rada sem imela mamo in očeta, ki sta se za vedno razšla. Tudi mama je pozabila na naju s sestro in se izr gubila v svetu.
Kmalu bo novo leto. Tudi jaz si želim, da bi se mi uresničile novoletne želje, o katerih že dolgo sanjam. Ne pričakujem darila. Želim si le, da bi vsaj ob novem letu delila srečo z mamo in očetom, da bi bili vsaj za trenutek skupaj Vem, da se to ne bo nikoli uresničilo. Zame je lahko novoletna želja kot lepa pravljica o nekdanji srečni družini.«
V mislih sem videla Suzanin obraz in njene velike žalostne oči. Spoznala sem, da je Suzanin svet brez svetlega pričakovanja novoletnih dni in brez lepote novoletne noči.
FRIDA JAKŠIČ
Naši pogovori
Dosedanja razprava v glasilu je odprla več vprašanj o vrednotenju učiteljevega dela. Prispevki se dotikajo zlasti nekaterih kritičnih točk, ki povzročajo hudo kri v zbornicah ali pa osebno prizadevajo pedagoške delavce. Med odprtimi vprašanji izstopajo zlasti: zapostavljanje izobrazbe kot nespornega dejavnika kakovosti (ne pa kot »rente«, ki bi jo kdorkoli lahko užival brez zadovolpvega dela); zahteve po nenehnem, drobnjakarskem dokazovanju zadostnega obsega dela in to po normativih, ki niso niti splošno sprejeti, niti dovolj pretehtani; togo prenašanje nekaterih meril za obseg in kakovost dela iz gospodarstva, čeprav je vzgojno-izobraževalna dejavnost v mnogočem svojevrstna in drugačna ter se v njej kakovost dela še zdaleč ne razodveva tako jasno kot v proizvodnji itd.
SKUPNA MERILA ALI VSAKA ŠOLA PO SVOJE?
Pismo, ki nam ga je poslala R. K., sicer ni bilo namenjeno našim pogovorom, ampak pravniku, Vendar sodi po vsebini med odprta vprašanja pri vrednotenju ! učiteljevega dela. Nekaj značilnih misli:
j » Učna obveznost je na naši šoli različna —od 18 do 24 ur. Vodstvo šole meni, da bi bila »uravnilovka«, če bi imeli vsi učitelji mako učno obveznost. Uravnilovka pa ni, če imajo učitelji, pri katerih se učna obveznost razlikuje za celo tretjino, enak osebni iohodek.
V času pouka moraš nabrati toliko ur, da pokriješ vse dni v letu razen nedelj, državnih praznikov in tistih dni dopusta, ki jih 'maš po letih službe. Učitelj, ki 'ma 5 ur pouka v paralelkah^a doseže s pripravami vred pri nas le 6 ur in 15 minut. Za pripravo 'mamo na voljo 30 minut za prvo Paralelko in po 15 minut za vse naslednje. Še najbolje se odreže 'isti, ki je na bolniški, saj lahko za "sak dan, ko manjka, zapiše 7 Ur.«
Kaj menijo na Republiškem odboru
SINDIKATA?
O zadevah, ki jih obravnavajo v svojih pismih naši bralci, smo Vprašali za mnenje na republi-!kem odboru Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti, ki ima med svojimi najpomembnejšimi nalogami tudi ure-, sničenje načela delitve po delu in [ezultatih dela. Republiški odbor m njegova komisija za samou-'ravno sporazumevanje sta v tem letu posvetila tem vprašajem več sej. O odprtih vprašajih in dilemah pri uveljavljanju Načela delitve po delu v vzgoj-'o-izobraževalni dejavnosti so tezpravljali že januarja v komisiji — skupaj' s pristojnimi 'pravnimi ter raziskovalnimi in visokošolskimi organizacijami. 0 tem so razpravljali ob predložili samoupravnih'sporazumov februarja in marca — skupaj s Predsedniki skupnih komisij. Pri tem so se izoblikovala zlasti tale stališča:
—	vsaka skupna komisija pri-Pravi svoj sporazum, saj predlog 'notnega samoupravnega spora-!Uma vseh osmih vzgojno-izo-Praževalnih dejavnosti ne more Pati dovolj konkretnih rešitev za Posamezno dejavnost;
T — v sedanjih pravilnikih in Sporazumih vzgojno-izobraže-. valnih organizacij je veliko pomanjkljivosti; za vsako dejav-Post je zato nujno podrobneje 'predeliti in razčleniti skupne 'snove in merila za delitev oseb-tega dohodka;
—	skupne komisije naj pri-. davijo skupne osnove in merila
P ugotavljanje količine, kako-osti in gospodarnosti dela ter za rednotenje njegove zahtevno-*•, upoštevajoč značilnosti posa-'Znih dejavnosti.
Izvršni odbor je dal pobudo za , 'stanovitev posebne delovne feupine, ki naj pripravi predloge kupnih meril za količino ozi-J>ma obseg dela, predvsem za fejavnost osnovnih šol. Delovna kupina, ki jo vodi Benjamin ferman s Pedagoškega inštituta v [■iubljani, naj bi pripravila za Opravo v sindikatu in z udele-knri sporazumevanja predlog Steril, ki bi jih uporabili v spora-^ttiu in pravilnikih o delitvi ^bnega dohodka na osnovnih
Skupne komisije so od aprila začele pripravljati osnutke ^razumov posameznih dejav-festi; pri tem so za izhodišče Porabile predlog skupnega spo-^uma. Predloge nekaterih spo-?*umov (za srednje šole, delavke univerze in domove učencev)
je izvršilni odbor obravnaval na razširjeni seji v maju, nato pa še v juniju. Na 5. seji, ki je bila na koncu septembra, je republiški odbor sindikata na osnovi ugotovljenega stanja in stališč republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije sklenil, da ne bo dal soglasja k sporazumom, ki vsebujejo le splošne opredelitve skupnih osnov za delitev čistega dohodka in osebnih dohodkov.
ZAHTEVE IN PREDLOGI REPUBLIŠKEGA ODBORA
Republiški odbor vztraja, da mora samoupravni sporazum vsake dejavnosti vsebovati skupna merila za ugotavljanje količine, kakovosti in gospodarnosti dela. Ta skupna merila so možna in potrebna, saj delavci posamezne dejavnosti (npr. osnovnega šolstva) opravljajo podobna in delno enaka dela. Zaradi različnih meril in ker šole nimajo ustreznih strokovnih služb, prihaja na posameznih šolah do kritičnega nezadovoljstva in slabih medsebojnih odnosov, nastajajo pa tudi spori pri sodiščih združenega dela in pri pravobranilcih samoupravljanja.
V skupnih merilih moramo razčleniti, v sporazumih in pravilnikih pa izoblikovati ustrezne • rešitve za odprta vprašanja, ki povzročajo največ težav in problemov. Ta so zlasti: vrednotenje znanja, izobrazbe in strokovne usposobljenosti, ugotavljanje zahtevnosti del in obsega učiteljevega dela v 42-urni delovni obveznosti, napredovanje učiteljev, vrednotenje minulega dela itd. Predlog rešitev naj pripravi že navedena delovna skupina.
Dokler teh, za delitev po delu bistvenih vprašanj ne rešimo skupno in enotno, ni mogoče uskladiti sedanjih pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov. Dokler v predlogih samoupravnih sporazumov posameznih dejavnosti ni teh skupnih meril, republiški odbor ne more dati o njih pozitivnega mnenja, niti pristopiti k sporazumom. Brez mnenja republiškega odbora pa sporazum nima pravno-formalne veljave.
SKLEPI KOMISIJE ZA SAMOUPRAVNO SPORAZUMEVANJE
Tudi komisija republiškega odbora za samoupravno sporazumevanje o pridobivanju dohodka in delitvi osebnega dohodka, ki se je sestala v začetku decembra t.l., je prišla do podobnih stališč. Po njenem mnenju ne moremo izenačiti učitelja, ki nima z zakonom predpisane izobrazbe, z drugimi učitelji; izobrazba in znanje, ki presegata minimalne zakonske zahteve, praviloma prispevata k boljšim vzgojno-izobrazbenim rezultatom; domisliti je potrebno sistem napredovanja učiteljev, pa tudi možnost višjega vrednotenja minulega dela.
Po mnenju komisije bomo rešitve odprtih vprašanj na področju osnovnega šolstva lahko smiselno uporabili tudi v drugih dejavnostih, lahko pa bodo rabile tudi za dopolnjevanje in usklajevanje pravilnikov o delitvi osebnih dohodkov. Delovna skupina, ki pripravlja predloge meril in rešitev, naj zato pospeši delo, saj bo o njihovih predlogih tekla še širša razprava v sindikatu, v skupni komisiji, pri udeležencih samoupravnega sporazuma in v strokovnih krogih. Usklajevanje sedanjih pravilnikov s pripravljenimi predlogi samoupravnih sporazumov torej še ni smotrno.
Vodja delovne skupine Be-njamih Jurman je komisijo obvestil, da bo gradivo pripravljeno v osnovi že do konca januarja. Dogovorjen je preskus rešitev na
štirih osnovnih šolah, v drugem polletju tega šolskega leta pa bi kazalo preizkusiti rešitve na večjem številu šol. Tako bi do konca junija končali s preskusi, pa tudi z ožjo strokovno in širšo javno razpravo o predlaganih rešitvah.
RAJE TEMELJITO IN POGLOBUENO
Dosedanje slabe in dobre izkušnje so pokazale, da se je bolje lotiti teh vprašanj temeljito kot površno in v naglici, bolje poglobljeno in vsestransko, kot ostati pri splošnem in okvirnem, ki dopuščata nesporazume in nejasnosti.
To je dalo pobudo tudi Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju, da je prijavila pri raziskovalni skupnosti Slovenije raziskovalni projekt o sistemu delitve sredstev za osebne dohodke. Študijo o sistemu delitve teh sredstev na področju vzgoje in izobraževanja so pripravili na tej šoli že leta 1977 in je o njej pisal tudi Prosvetni delavec. O tem
nam je pisal tovariš Janez Ženi z omenjene šole, pa bomo o njihovih izsledkih in ugotovitvah bržkone še poročali.
Razprava v Prosvetnem delavcu poteka torej o pravem času. Ponovno vabimo k osvetlitvi pomembnih odprtih vprašanj vse, ki imajo koristne predloge, dobre pa tudi slabe izkušnje. Končni cilj vseh teh prizadevanj je, da v skladu z našimi samoupravnimi načeli tudi na področju vzgoje in izobraževanja delavci sami odločajo o dohodku in njegovi delitvi, sistem nagrajevanja pa spodbuja k večji storilnosti dela.
Pri uresničevanju načela delitve po delu pa ima odločilno besedo tudi čisto človeška stran: kako to urejamo med seboj, ali iščemo enostavne ali zapletene rešitve, ali damo stvarem primeren poudarek in končno: ali nam je najpomembnejše uspešno in skladno vzgojno-izobraževalno delo, ali pa osebni vidiki in drobne stvari. O tem smo prejeli naslednje pismo.
Resnična zgodba z navodilom med vrsticami
Živimo skupaj, da lahko delamo. In sprtosti vsevprek, hladu in zadržanosti ne moreš menjati za nikakršno vsoto denarja.
December je in hitro moramo še izplačati, kar se da. Pa tudi sicer je dobro, da se spet ocenimo po kvaliteti, da se spet zavemo, kdo je kdo,pa še vsak dobi tisto, kar mu pripada.
še enkrat. Na moč resno pribije, da nima pojma. Obupana iščem naprej. Lotim se matematičarke, neke puntarske krvi je, ona si je gotovo izračunala vsoto iz tiste preproste tabele in prišla stvari do dna. Ne ve, mi suho odgovori. Moje zadnje upanje je še predstavnica tehničnega osebja z najmanj zavidljivim OD. Ne ve.
Predsednica našega sindikata je na seji izvršnega odbora menila, dfi bi mi morali dati pobudo in smernice za kar najpravičnejšo delitev po delu. Vprašala je, kaj menimo o načinu, po katerem smo zadevo rešili junija. O, kajpak smo se nekaterih reči dobro spomnili. Izčrpani od celoletnega dela, obremenjeni z vsem mogočim delom v juniju, smo požrtvovalno sejali na raznih »nivojih in forumih« pozno v popoldneve. Zadevo smo prespali, naslednji dan po pouku nadaljevali v imenu pravičnosti in zakona, zavedajoč se svojih pravic in dolžnosti do delitve dohodka po delu. Temeljito in vztrajno do konca. Upoštevali smo: učno vzgojno delo v razredu, zunajšolsko dejavnost in družbenopolitično delovanje v kolektivu in v kraju. Na zadnji seji smo bili sami »vodilni«: predsedniki samoupravnih organov in komisij, komisija za rezultate dela, približno tretjina kolektiva. Zdaj pa samo še izračun v obliki tabele in rezultat bo končno v kuverti. Tako je bilo in prijazno smo se poslovili ob koncu šolskega leta. Nobenih pritožb, nobenih prepirov, nič.
In zdaj odgovor, če bi ohranili isti način. Saj je že preskušen, le podatke bi morali vstaviti nove, pa smo na konju! Skoraj smo bili za.
Tedaj pa me nekaj piči. Spomnim se, da ne vem, in nisem nikoli vedela, koliko sem dobila na mesec v prvem ocenjevalnem obdobju. Povedali so mi, da si lahko izračunam iz tabele. Pa nisem. Vprašam soseda ob meni, koliko je dobil mesečno za kvaliteto dela. Ne ve. No, neroda, on je vendar ravnatelj in ne gre, da bi vedel za vsak dinar. Vprašam predsednico. Tudi ona ne ve, ali se tako naredi. Na onem koncu mize zagrabi smeh mladega, poklicno še nedeformiranega kolega in hitro pobaram še njega. Ne ve in —se hihita. Jaz se zresnim in vprašam
Tedaj vprašam veselega kolega, kaj je bila utemeljitev, da je bil v določeni kategoriji in zakaj ne v drugi. Ne ve, nihče ni nič rekel, res ne ve.
Zdaj se bridko smejemo vsi.
Toda trezna predsedničina glava nas umiri z zahtevo, naj iz te izčrpne razprave oblikujemo
SKLEP.
Dovolj dolgo že sedimo, vendar iztisnemo še to:
1.	Sistem moramo poenostaviti.
2.	Ohraniti moramo tisto, kar je bilo pri junijskem ocenjevanju zdravo in pametno. Odpade naj nepotrebna navlaka.
In kaj je bilo tisto zdravo? Nihče ne sme vedeti ne zase, ne za kolega, vsote, ki mu jo prisodimo. Še manj sme vedeti, zakaj je v določeni kategoriji.
Tako si bomo od srca želeli srečno novo leto, se dobro razumeli in uspešno delali. Mar je res kaj več vredno?
Spoštovane bralke, in tuintam kakšen osamljeni bralec, tole je pa zvito napisano! Realistična zgodba, nekaj navodil »med vrsticami«, pa brez recepta. Nak, recepta pa ne! Ta je naš izum! Verjamem, da biga presneto radi. Toda izume še v MP (materialni proizvodnji) slabo nagrajujejo, v OŠ (osnovnem šolstvu) se pa dobro poznamo!
Sicer pa — sedite in delajte, nadgrajujte tisto, kar že imate. Če pa boste ob najmanjši porabi časa in energije našli kaj boljšega, in pri tem ohranili našo najvišjo vrednoto, neskaljeno delovno vzdušje, patentirajte zadevo! Kot Ivačičevo Sodobno slovensko... jo bomo razgrabili in uporabili in po levje se bomo borili, da boste dobili ustrezno visoko moralno priznanje.
In kolikor vas poznam, ga boste prav veseli.
Zdaj pa le na delo in veliko uspeha!
JERCA
OSNOVNA ŠOLA TONETA TRTNIKA-TOMAŽA,
Sostro pri Ljubljani, p. 61261 Dobrunje
razpisuje prosta dela in naloge:
— pomočnika ravnatelja
Kandidat mora izpolnjevati pogoje za učitelja osnovne šole, določene po zakonu o osnovni šoli in imeti vsaj 5 let vzgojno-izobraževalne prakse. Delo se združuje za nedoločen čas.
Začetek dela: takoj ali po dogovoru.
Kandidati naj pošljejo vloge z dokazili o izpolnjevanju pogojev v 15 dneh po objavi razpisa.
Teden domačega filma v Celju
Letos Badjurovo priznanje tudi poučnemu filmu
Teden domačega filma v Celju je osrednja slovenska filmska manifestacija. V dosedanjih sedmih letih se ni uveljavil le kot festivalska prireditev, ki daje letni pregled filmskih stvaritev na Slovenskem, temveč tudi kot manifestacija, ki skuša zbuditi zanimanje za filmsko kulturo in filmsko ustvarjalno delo. V ta namen je organiziranih veliko filmskih predstav za šole in delovne kolektive, pogovori z ustvarjalci in razni posveti. Teden domačega filma v Celju odpira tudi možnost za vsakoleten pretres filmsko vzgojne in amaterske dejavnosti.
Tik pred uradnim začetkom tedna domačega filma je bilo letos že tretjič srečanje najmlajših filmskih ustvarjalcev. S tem da je postalo srečanje sestavni del tedna domačega filma (nekateri ga imenujejo kar mali TDF) je prav gotovo pridobitna svojem pomenu.	-v
V	letu otroka so na posvetu o položaju animiranega filma na Slovenskem spregovorili tudi o centru za mladinski film, ki naj bi se razvil v Piranu.
V	Celju je bilo v tem tednu tudi sedem slavnostnih premier jugoslovanskih filmov, med njimi kar štiri premiere slovenskih filmov, narejenih letos (Moja draga Iza, Krč, Iskanje, Ubij me nežno). Ti filmi so imeli svoje premierske predstavitve z udeležbo filmskih ekip tudi v Šentjurju, Žalcu, Laškem in Zrečah.
V	tem času so Celjani dobili tudi svojo kinotečno dvorano, v kateri so se predstavili kratki filmi slovenskih amaterjev, slovenskih producentov (Viba film, Unikal, DDU Univerzum), študijski filmi študentov Akademije za gledališče, radio, film in TV ter Študentskega kulturno-umetniškega centra. Pozornost zbuja celjski kinoamater Mišo
Čoh, ki je s svojim izbranim programom predstavil zanimiv filmski program. S filmsko kamero s, svojo filmsko govorico je sposoben beležiti svoj odnos do sveta. Prav gotovo je celosten avtor, s katerim pa se lahko strinjamo ali pa tudi ne.
Študentje III. letnika AGRFT so se predstavili kot obetavni filmski ustvarjalci. Med njimi izstopa z znanjem in nadarjenostjo predvsem Mitja Milavec, ki s filmoma Amen na Kamen in Sveže novice iz kemije in fizike posega v zahtevne teme. Eksperimentalni program Študentskega umetniško-kulturnega centra pa pravzaprav polni vrzel, ki je nastala ob pomanjkanju eksperimentiranja v poklicnem in amaterskem filmu.
Ob koncu tedna domačega filma podelijo tudi nagrade Društva slovenskih filmskih delavcev Metod Badjura za vidne dosežke na področju kinematografije v SR Sloveniji. Letošnja žirija je imela po novem pravilniku o nagradah Metod Badjura prvič priložnost, da si je ogledala širšo filmsko proizvodnjo v Sloveniji, ki ne zajema le slovenskega producenta Vibe filma. Ugotovila je, da se je v Sloveniji filmska dejavnost močno razmahnila. Raven izdelkov je presegla dosedanje poprečje, proizvodnja je bolje načrtovana, raven namenskega filma se ie dvignila. Podelili so nagrade Vojku Duletiču za film Draga moja Iza, Frančku Rudolfu za kratki film Ritem dela, posebni priznanji študentu Mitji Milavcu in njegovemu snemalcu Vilku Filaču, priznanje pa Duši Počkajevi, Veki Kokalj, Božu Šprajcu in DDU Univerzum za celotni program poučnih filmov. Žirija revije STOP je proglasila Dušo Počkajevo za vlogo tete v filmu Ubij me nežno za igralko leta. M. B.
ZAVOD OSNOVNE ŠOLE NOVO MESTO, delovna skupnost skupnih služb
razpisuje dela in naloge
—ŠOLSKEGA PEDAGOGA s sedežem na osnovni šoli Katja Rupena.
Kandidati naj pošljejo prijave za razpisano delo na naslov: Zavod osnovne šole Novo mesto, Delovna skupnost skupnih služb, 68000 Novo mesto, Valantičevo 2.
Naročniki!
VLJUDNO VAS PROSIMO, DA ČIMPREJ PORAVNATE NAROČNINO ZA LETO 1979! Čeprav je naročnina za naš list skoraj simbolična, veliko pomeni za naše redno poslovanje.
Hvala za razumevanje in vsem srečno novo leto 1980!
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
Jubilejna
nagrada
Vprašanje: Delavka je pred leti prejela jubilejno nagrado za 20 let dela, čeprav je imela šele 17 let delovnih izkušenj, in se je takrat z nagrado strinjala. Zdaj so nagrade v znesku večje. Zanima jo, ali lahko dobi dodatno še nagrado za 10 let dela, ki je nikoli ni prejela.
Odgovor: Nagrada za 20 let dela pomeni nagrado za 20 let
dela in vsebuje tudi »neprejeto« nagrado za 10 let dela.
Komisija za medsebojna delovna razmerja
VZGOJNO-VARSTVENEGA ZAVODA HRASTNIK
objavlja prosta dela in naloge:
— vzgojiteljice, za določen čas (nadomeščanje delavke, ki je na porodniškem dopustu)
POGOJ: srednja vzgojiteljska šola.
Začetek dela: januar.
Prijave sprejemamo 15 dni po objavi!
Izvršilni organ Sveta delovne skupnosti
OSNOVNE ŠOLE LJUBO ŠERCER, Ig pri Ljubljani
razpisuje prosto delo in naloge:
— učitelja likovne vzgoje in tehničnega pouka za nedoločen čas s polnim delovnim časom, od 28. januarja 1980.
Izobrazba: pedagoška akademija.
Stanovanja ni. Dobre avtobusne zveze z Ljubljano. Prijave sprejema uprava šole do 10. jan. 1980.
Elektronska glasba
Elektronska glasba je stara komaj četrt stoletja, če štejemo za njen rojstni dan odprtje elektronskega studia pri kolnskem radi u. Dodati ji moramo še nekaj let do tistega oktobra leta 1948, ko je Francoz Pierre Schaffer prvič nastopil s svojo »mušic — concrete«, konkretno glasbo, pri kateri je obšel vse dotedanje glasbi namenjene instrumente in z montažo na magnetofonskem traku ustvaril skladbe iz vseh dosegljivih zvokov ne glede na njihov nastanek. V tej oddaji bomo predstavili elektronski studio radia Beograd in skladatelja Vladana Radanoviča, ki s sodelavci fizikom in skladateljem Paulom Pignonom ter inženirko elektronike Zorano Hrašovec tu ustvarja.
Studio, ki je bil ustanovljen 1972 in je ostal edini te vrste v Jugoslaviji, ima dva prostora. V prvem so naprave za snemanje in izvajanje zvoka: trije magnetofoni, režijska miza in dva zvočnika. V drugem prostoru, ki je za stekleno pregrado, pa stoji sinte-tizer Sinti 100, glavna naprava v studiu. Poleg njega je na eni strani, štirikanalni magnetofon, na drugi pa naprava podobna elektronskim orglam z vrstama ročnih tipk. S to napravo vodimo sintetizer. V pogovoru kako nastaja elektronska glasba. Skladatelj Radanovič je povedal, da so naši skladatelji morali svoje elektronske kompozicije delati prej samo v tujini, zdaj pa je ta studio na voljo vsem domačim ustvarjalcem. Ob ustanovitvi je bil beograjski studio eden izmed bolje opremljenih na svetu. Nova vrsta tehnologije pa hiti z velikimi koraki naprej, novi čas uvaja sodobne študije opremljene z računalniki. Ker beograjski studio nima nobene nove naprave, kompjuterja ali vsaj vokoderja, bo zastarel, če ga ne bodo dopolnjevali.
Naloga takega studia je ustvarjanje samostojnih del elektronske glasbe. Studio je delovni prostor skladatelja, ki želi
svojo skladbo ustvariti iz snemanih zvokov in glasov, ki nastajajo z elektroniko s pomočjo generatorja.
Skaldatelj si je tako pridobil položaj kiparja, ki obdeluje svoje gradivo. Med delom ima pregled nad tem, kaj je naredil, delo lahko spreminja in popravlja, dokler ni z njim zadovoljen.
Poleg tega poglavitnega namena ima studio še druge naloge. Najpogosteje v njem pripravljajo spremljavo ali funkcionalno glasbo in efekte za radio in televizijo, za film in gledališče, razne signale, zvočne kulise in podobno.
Beograjski studio je tudi eden izmed redkih, ki pripravlja tečaje za skladatelje, ki se žele poučiti in se osamosvojiti pri delu s temi napravami.
V elektronskih študijih izvajajo dela z elektronskimi sredstvi brez sodelovanja izvajalcev. Mogoče pa je uporabiti tudi kakršenkoli posneti zvok pa tudi posnetke z izvajalci. Seveda je mogoče tudi trak s posneto elektronsko glasbo predvajati na koncertu hkrati z izvajalci, ki igrajo del partiture ali pojo.
Skladatelj Radanovič bo v oddaji povedal, čemu so namenjene posamezne naprave in pokazal, kako se dobi glavne vrste zvokov in kako se jih oblikuje, spreminja.
Najbolj privlačna pa bo nemara njegova pripoved, kako njegova zamisel skladbe dobiva zvočno obliko.
Ob koncu bomo razjasnili še pojme, kot so elektroakustična glasba, elektronska, konkretna, kompjutrska, ob posameznih zgledih pa boste slišali, kako taka glasba zveni.
Za konec bi podali še misel slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča, ki govori o »starem prijateljstvu in sodelovanju med znanostjo, tehničnim napredkom in umetnostjo, in o tem, da ni različnih skladb, temveč so le različna glasbena sredstva«.
»Nastajanje partizanskih odredov, nastajanje naše nove, ljudske armade in vodenje narodnoosvobodilnega boja — to so bile najvažnejše naloge naše Partije med štiriletno vojno, to so največje stvaritve naše Partije v vsej njeni zgodovini.«
Te Titove besede jasno ponazarjajo pomen Komunistične partije Jugoslavije pri nastajanju narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije, ki se je L marca 1945 preimenovala v Jugoslovansko armado. Še posebno pomembna je ta ugotovitev letos, ko ob mnogih priložnostih slavimo 60 let nastanka KPJ, SKOJ in revolucionarnih sindikatov.
Res je izredno malo primerov v zgodovini, da se je kaka vojska rodila in je rasla v svojem narodu s toliko ljubezni in tako neločljivo povezana z ljudstvom, kot je to naša armada. Vzklila je nova, narodna in revolucionarna vojska, ki je hodila po trnovih stezah vsak.dan svojega življenja, da bi v zadnje bitke za dokončno osvoboditev prišla kot nepremagljiva udarna pest svojih narodov in narodnosti. Prva vojaška formacija novega tipa, ki je bila sposobna boriti se ne le na ozkem območju, temveč na, širši fronti, je bila Prva proletar-
ska narodnoosvobodilna udarna brigada. Njena ustanovitev 21. decembra 1941 v malem bosanskem mestecu Rudu, je predstavljala tudi praktično uresničitev odločitve o formiranju močnih, gibljivih in udarnih enot, ki bi ponesle plamen revolucije po vsej državi. V sestavi Prve proletarske je bilo šest bataljonov s skupno 1200 borci, med njimi 650 člani Partije in SKOJ. Svojo prvo akcijo je brigada izpeljala že naslednjega dne, 22. decembra, blizu vasi Gaočič in Mioč v boju z italijanskimi fašisti. Ta dan, 22. decembra 1941, so izbrali za rojstni datum naše armade. Le slab mesec dni kasneje je glavnina brigade med drugo sovražno ofenzivo izvedla znani »igmanski marš« skozi snežne meteže skorajda poledenelega Igmana. Tudi tedaj, pri temperaturi minus 32 stopinj, so borci vzdržali...
»Ljudje, ki so postali temelj naše armade, so zapustili pluge, tovarne in šolske klopi. Prav v tem je tudi moč armade, ker so jo že v prvih dneh sestavljali takšni ljudje. In takšni ljudje niso bili samo navadni vojaki, marveč tudi podoficirji, oficirji, tja do najvišjih. Tudi sam sem bil delavec.«
TITO
Nagrada Japonske
NIŽJA STOPNJA
28.	dec. F. Bevk Deček s petelinjim peresom
4.	jan. S. Rozman Kaj se skriva pod snegom
SREDNJA STOPNJA
25. dec. Kurirske poti
VIŠJA STOPNJA
27. dec. Elektronska glasba
3. jan. Kristina Brenkova
NENAVADNI POGOVORI 27. dec. Povej mi, s kom hodiš
ZA SREDNJE ŠOLE
29.	dec. Na novo leto se ne smeš umiti
5.	jan. Vaško Popa
24. dec. Razvoj proizvajalnih sil v socialistični Jugoslaviji 31. dec. Razvoj proizvajalnih sil v socialistični Jugoslaviji
Od 26. oktobra do 6. novembra je bilo v Tokiu mednarodno tekmovanje radijskih in televizijskih programov, na katerem smo sodelovali tudi mi v tekmovalnem delu in v žiriji. Razdeljenih je bilo štirinajst nagrad, najvišje med njimi je za televizijsko oddajo »Tečejo, tečejo kapljice« dobila televizija Beograd.
V prejšnji številki je avtor zapisal svoje vtise o oddajah, ki jih je poslušal kot član žirije, v današnjem nadaljevanju pa govori o organizaciji razširjenosti avdiovizualnih sredstev v šolah na Japonskem.
Med odličnimi televizijskimi in radijskimi programi so bili seveda tudi dokaj poprečni. Nekatere oddaje so bile narejene kot predavanja, v drugih so uporabili otroke za navaden objekt, ki brezhibno dela, tako kot odrasli hočejo (torej nenaravno), spet tretje so bile take, kot bi poslušali ne najboljši prenos iz razredov, v nekaterih je bilo preveč snovi, ki si je mladi poslušalci ne morejo zapomniti. Ne glede na dosežek na televizijskem področju lahko ugotovimo, da je jugoslovanska produkcija šolskih in izobraževalnih oddaj v primerjavi s programi, ki smo jih videli v Tokiu in ki torej pomenijo višek svetovne produkcije, več kot poprečna. Morda je to dejstvo vredno toliko kot lovorika, ki smo jo prejeli.
Seveda pa nam ostaja po paradi programov v Tokiu in po seznanjanju z uporabo avdiovizualnih sredstev, predvsem radia in televizije, rahlo grenak okus zaradi neprimerno večje ozaveščenosti japonskih učiteljev v
primerjavi z našimi. Naj tako) dodam, da to ni kritika tovarišev ki delajo pošolah temveč vseh, k' skrbimo za šole. Japonska RTV se pač močno trudi za čim uspeš' nejši prodor programov v šole i*1 med ljudi, ki se izobražujejo ob delu. Ne z vsiljevanjem in ponujanjem programov, temveč z dejavnim vključevanjem učiteljeW uporabo radia in televizije. Učitelji, ki jim je do te ustvarjalnosti, se o svojem delu in izkušnjah pogovarjajo, imajo letna srečanja v prefekturah (provincah) in na državni ravni. Sicer pa si RTV pomaga pri načrtovanju šolskih programov z lokalnimi RTV šolskimi svetovalnimi komiteji, ki delujejo na različnih območjih-Njihova mnenja upoštevajo v centralnem svetovalnem komiteju v Tokiu, ko se odločajo o spološni programski usmeritvi. ^ I centralnem svetovalnem komi; teju delujejo uradni predstavniki ministrstva za vzgojo in izobra-: ževanje, znanstveniki, predstav- j niki japonske zveze učiteljev, k) se ukvarjajo s študijem o uporabi šolskih programov iz 224 določenih šol. RTV ima tudi svoj institut za raziskovanje kulturnega | delovanja prek radia in televizije. Z rezultati raziskav tega inštituta izboljšujejo vsebine programov.
Seveda, z Japonsko se ne j bomo primerjali, ker je pač to; dežela drugačnih možnosti in razvoja, vendar se tudi od njih lahko marsičesa naučimo. To sem zapisal med drugim zato, ker so prav Japonci na vrhu svetovne lestvice v razvitosti radia in televizije, pa so še vedno željni tujih spoznanj, ki jih vključijo v svoje okolje, če jim ustrezajo.
J. H.
Naša armada zrasla iz ljudstva
38 let je že preteklo od zgodovinskega dogodka v bosanskem mestecu Rudu — Armada delovnih ljudi, narodov in narodnosti — Letošnje slovesnosti v Ljubljanskem armadnem območju — Prispevek inženirskih enot JLA k graditvi domovine
Armada je nastala kot oborožena sila delavskega razreda in narodov v boju za uresničitev revolucionarnih, socialističnih ciljev in narodnostno osvoboditev dežele. Armada delovnih ljudi, narodov in narodnosti!
Vojaki, starešine in civilne osebe, ki so zaposlene v JLA, proslavljajo letošnji dan JLA še posebno slovesno, v znamenju letošnjih visokih jubilejev. Poveljstvo Ljubljanskega armadnega območja je pripravilo že tradicionalne sprejeme pionirjev, mladine, športnikov, predstavnikov sredstev javnega obveščanja, Zveze rezervnih vojaških starešin, Zveze borcev in drugih družbenih organizacij pri Poveljniku armadnega območja Francu Tavčarju-Roku. 14. decembra sta se na slovesni prireditvi v Mariboru končali letošnji tekmovanji Mladost v pesmi, besedi in spretnosti in Odličje 22. december. Osrednja prireditev na republiški ravni v hali Tivoli pa je pomenila vrhunec letošnjih praznovanj 38. rojstnega dne Jugoslovanske ljudske armade.
Tako kot vsako leto ob dnevu 1LA se tudi tokrat ozremo na prispevek vojaških enot pri gra-iitvi domovine. Inženirske mote Ljubljanskega armadnega območja so letos ogromno prispevale h gospodarskemu na-
predku v skoraj vseh območjih Slovenije. Tam, kjer je najsodobnejša tehnika odpovedala, izgubila bitko z naravo, so priskočile na pomoč pridne roke naših vojakov, njihovo junaštvo in požrtvovalnost. Zgradili, popravili in obnovili so 27,5 kilo; metra cest, tri mostove, obnovili so vodovodno omrežje v skupni dolžini 9,16 kilometra, v inženirskih enotah so usposobili kar 193 vojakov za delo z raznimi stroji. Skupno so vojaki in starešine Ljubljanskega armadnega območja prispevali 306.778 delovnih ur, stroji so delali kat 10.556 ur, vojaška vozila so prevozila 201.116 kilometrov. Pripadniki JLA so opravili delo, vredno 2,215.910,84 din.
Lahko smo ponosni, da smo pod vodstvom Zveze komunistov izgradili tako enotne obrambne sile naše družbe, ki jih že od leta 1941 vodi vrhovni komandant maršal Tito — simbol narodnoosvobodilne vojne in revolucije.
Dežela, ki ima vse to, se zaveda, da temelji njena obramba na trdnih osnovah. Obramba naše domovine je pravica, dolžnost in čast vsakega od nas. In mi imamo v resnici veliko braniti; Imamo, kot ima le malokateri narod na svetu.
BOJAN SINIČ
(Vse foto: Slavko Kerševan)
j
i
/
1
3
V
- Izobraževanje in vzgoja
i ---------------------------------------------
h
.! »Koliko moram dodati številu j 13, da dobim število 18?« i. Pogledam po okroglih obra-v> zih. Nekateri se premikajo od nestrpnosti, kar dviga jih s stola, brž i bi radi povedali rezultat. Drugi se / previdno naslanjajo s komolci na mizo in tiščijo tista dva prstka tesno h glavi. Tretji pa se popolnoma zanesejo na glasnejšo večina in mirno obsedijo.
\ »Barbara, povej ti!« »Zakaj jaz, saj nisem dvignila roke!«
Preden se mi posreči odgovoriti, se oglasi iz zadnje klopi:» Tovari-
Nekoč in danes
e;
^ " Za lepše praznovanje dneva prosvetnih delavcev in drugih prazni-' kov vam priporočamo humorno monodramo Toneta Partljiča " NEKOČ IN DANES, ki jo z velikim uspehom uprizarja naš znani 0 igralec Dare Ulaga. Monodrama obravnava aktualna vprašanja z zor-r nega kota izobraževanja ob delu. Predstava traja 45 minut. O podrob-e nostih se lahko pogovorite neposredno z izvajalcem. Njegov naslov: ' Dare Ulaga, Ljubljana, Vegova 6. Telefon: 25-595.
e:
šica! Vesna je pa rekla, da si ti ena velika koza.« Tišina. Roke se povesijo. Čakajo s široko odprtimi očmi. (Tako. Zdaj imaš. Ukrepaj. Odgovori. Naredi ji pridigo. Tako, da si jo bodo še drugi zapomnili. Pokliči jo pred tablo. Vprašaj za oceno. Ali pa...) Zdrznem se. Nasmehnem. »Dobro. Če sem jaz ena velika koza, je Vesna ena majhna kozica, ker hodi k meni v šolo.«
Smeh. Zdravilen smeh. ERIKA FERBAR
, OBVESTILO
i Rdeči križ Slovenije vabi vse občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist Rdečega križa, odgovoren za krvodajalstvo.
Kri je nenadomestljivo zdravilo. Človek lahko s krvjo vedno pomaga. Dajanje krvi je dokaz človečnosti in eno izmed meril naše ozaveščenosti in solidarnosti do sebe in drugih.
JANUAR 1980 ) KRANJ
’ LJUBLJANA-BEŽIGRAD LJUBLJANA-CENTER LJUBUANA-MOSTE-POLJE LJUBLJANA-ŠIŠKA LJUBLJANA-VIČ-RUDNIK
3.,	4., 8., 9., 10., 11., 15., 16.,
17.,	18., 22.
24.
30.,	31.
29.
25.,	28.
23.
RDEČI KRIŽ SLOVENIJE
Kakšen je otrok s specifičnimi učnimi težavami
iO Oč ‘Ji .
Je negotov, se ne zanese nase, je zelo ;;bojazljiv, ima pogosto tremo, 'ker
—	slabo predvideva, ne ve, ' kaj sfe bo zgodilo, ne ve, kakšen ■bo toki dogajanj, se slabo uči iz - izkušenj;
V .vtvmarsikdaj misli različno
■	kotidrugi, drugače sklepa, njegovi odgovori so drugačni od od-gpvorov drugih otrok, se drugače vede in čuti, da njegova različnost ni dobro sprejeta;
.''■— ‘njegove rešitve so marsikdaj netlavadne in neustrezne;
, pe razume nekaterih poj-rpov,: včasih ne razume stavkov, ;^i so,drugim razumljivi;
11 -t-*1 ne razume razlag ali dogodkov, ki jih drugi razumejo;
—	kljub zdravniško dokazanemu dobremu vidu slabše zaz-
;nava oblike, ne razloči likov od ozadja, slabše vidno dojema;
, — kljub temu da dobro sliši, slabše slušno dojema;
—	ne razlikuje ali slabo razlikuje levo od desne;
' — ima slabo časovno orientacijo, večkrat zamudi, ne zna si , razporedi ti časa, prihaja v ča-j$ovno stisko;
.7 — ima slabo prostorsko orientacijo, se hitro zgubi, nežna razporediti prostora na papirju; l‘ — ima izrazito dobre in slabe dneve — ob dahih dnevih po-
■	sebno slabo dela, zato se ne za-! nese nase;
—	čuti, da je drugačen, a ne razume, v čem jc ta drugačnost i n zakaj je drugačen.
Ima občutek manjvrednosti, ker
—	je njegov učni uspeh slab;
—	je nespreten;
—	se mu drugi smejejo;
—	ga drugi pogosto opozarjajo ali karajo zaradi napak, počasnosti;
—	ne zmore enostavnih in lahkih stvari, ki jih drugi zmorejo;
—	drugi nižje ocenjujejo njegove sposobnosti, kot v resnici so; otrok dobi predstavo drugih o sebi.
Ima občutek krivde, ker
—	tolikokrat naredi kaj narobe;
—	mnogokrat razočara starše;
—	so starši zaradi njega prizadeti;
—	vedno kaj zgubi;
—	večkrat sliši »že zopet ti«;
—	se vedno umaže;
—	mnogokrat kaj uniči, polomi, prevrne;
—	vedno kaj pozabi;
—	se pritožujejo čezenj;
—	se starša prepirata zaradi njega;
—	mu mama večkrat reče, kako je zaradi njega žalostna.
Je teže vzgojljiv, se teže prilagaja zahtevam odraslih glede vedenja, ker
—	se slabo znajde v socialnem prostoru;
—	se ne zaveda mnogih neizrečenih in nenapisanih pravil vedenja in odnosov:
—	se slabše obvlada;
—	je impulziven;

Vpliv vrstnikov in dela na mladostnikovo zorenje
Iz raziskave o drogah pri slovenskih mladostnikih
Otrok oblikuje odnose s svojimi vrstniki že odkar mu zrelost osnovnih motoričnih spretnosti dovoljuje dejaven vstop v okolje, širše od osnovnega družinskega kroga.
V predšolskem obdobju mu skupne dejavnosti z vrstniki povečujejo besedni zaklad, širijo znanje o osnovnih dogajanjih v medčloveških odnosih, spodbujajo ga k urjenju raznih spretnosti in prinašajo novosti v domet njegovega zanimanja. V šolskem obdobju se v družbi vrstnikov sreča z novimi modeli in nameni tekmovanja, ki je v njegovih dotedanjih odnosih s sorojenci dokaj ostro in enosmerno določalo vlogo zmagovalca in poraženca, močnejšega in šibkejšega, boljj manj ali drugače ljubljenega. Že v začetnem obdobju šolanja ga življenje z vrstniki seznani s pojmi pripadnosti, skupinskega ponosa in skupinske zavesti.
Vendar prevzame družba vrstnikov šele v adolescenci ključno vlogo nosilca in posrednika vrednot, vlogo, ki jo je do takrat imela družina. Mladostnik začne samostojneje graditi svoj' vrednostni sistem, ki ni nujno povsem skladen z načeli, veljavnimi v njegovem domu in ga vedno bolj trdno opira na merila, sprejemljiva svojemu rodu.
Vrstniki dajejo mladostniku možnosti za pospešeno socialno učenje, ponujejo mu ogledalo, v katerem razpoznava svojo podobo, uri nove kretnje in novim razmeram prilagaja socialne tehnike, ki so bile do tpkrat usmerjene k družinskim izkušnjam in k otrokovemu položaju. Med vrstniki se uči voditi in podrejati se, skupaj z njimi išče sredstva, ki mu blažijo anksioz-nost ob soočenju z lastno spolnostjo in agresivnostjo. Težnjam po samostojnosti in neodvisnosti poskuša zadostiti z občutji pripadnosti vrstnikom, ki mu večajo zaupanje vase in dušijo zbeganost nad lastno življenjsko nebogljenostjo. Občutja pripadnosti utrjuje in krepi še s prevzemanjem zunanjih znakov in vedenjskega stila svojih vrstnikov.
ODNOS DO DROG
Mladostnikov odnos do drog in vedenje povezano z njim, pa naj
to zavzame katerokoli mesto na lestvici od abstinence do odvisnosti, je tesno povezano s štirimi, med seboj odvisnimi dejavniki; s širšim ozadjem socialnih in kulturnih sil družbe, katere član je, z družino, v kateri je dozoreval, z vrstniki, ki delijo z njim polje družabnega in delovnega uveljavljanja ter z dinamičnim dogajanjem v njegovem identitetnem boju.
Načela, ki jih goji do drog širša družba, spodbude, zavore in kazni, ki so v domači kulturi povezane z uživanjem raznih drog, spoznava neposredno v širšem okolju že otrok, mladostnik pa je za tovrstne zglede in informacije še toliko bolj sprejemljiv. Delno se s stališči družbe seznanja tudi posredno prek družine in vrstnikov.
Delež družine pri mladostnikovem odnosu do drog je dvojen. Ponavadi mu dajejo prav starši prve informacije in izkušnje s svojim ravnanjem, vedenjem in učenjem, z reakcijo na njegova prva tovrstna raziskovanja. Na drugi strani pa je družina pomemben dejavnik pri gradnji njegovega zaupanja vase, sposobnosti samostojne presoje, obvladovanja čustvenih napetosti in drugih lastnosti, ki so lahko odločilne pri srečanju z vsakršno skušnjavo v življenju, pa tudi z drogo.
Vpliv vrstnikov ima v tem zapletenem seštevku nemajhno vlogo. Prek procesa iskanja, prevzemanja stališč in načel svojega rodu, spodbujanja pripadnosti in utrjevanja skupinske zavesti je mladostnik izpostavljen dogajanju, ki ga imenujemo pritisk vrstnikov. Uživanje droge je lahko vstopnica v skupino, cena za dragoceno pripadnost, lestvica za uveljavljanje ali sredstvo za sprostitev prehudih socialnih zavor.
NEUČAKAN V PRIČAKOVANJU ODRASLOSTI
Tudi same značilnosti adolescence kot faze v človekovem duševnem razvoju imajo z odnosom do drog in uživanjem raznih psihotropnih sredstev več možnih stičnih točk. Mladostniku je droga vabljiva predvsem zaradi
—	je ves v »tu in zdaj«;
—	se slabo uči iz nagrade in kazni;
—	je nestrpen, ne zna počakati;
—	ima veliko slabih izkušenj z ljudmi;
—	so vzgojitelji z njim nestrpni;
—	slabo predvideva posledice svojih dejanj;
—	burno se odziva na dražljaje, njegove reakcije niso dražljaju ustrezne.
Je slab delavec, ker
—	ni vztrajen;
—	ne vzdrži dolgo pri delu;
KAKO DOŽIVLJA OTROK S TEŽAVAMI SAMEGA SEBE
Kako se počutiš, če ne znaš brati (Spis učenca 8. razreda)
Če ne znaš brati, če delaš veliko napak pri pisanju, če si neroden, če si pozabljiv, v šoli ni luštno, pa tudi doma večkrat ni luštno. Govorijo ti, da si neumen, da si bedak in potem začneš sam razmišljati, če to ni res, ker tako mnogo ljudi to pravi. Starši te sprašujejo: »Kaj je s teboj narobe, zakaj se ne potrudiš?« Učitelj pravi, da v razredu samo nagajaš in se ne zanimaš za to, kar govori. Če si neroden, je hudo igrati igre, ki jih drugi fantje radi igrajo. Najhuje je, če moraš med dvema ognjema ujeti tisto neumno žogo in jo zagnati. Mislim, da je to zoprna in zafrknjena < igra, toda drugi pravijo, da zato mislim tako, ker se sam ne znam
—	največkrat ne dokonča stvari, ki se je je lotil:
—	se hitro naveliča;
—	ima šibko in kratkotrajno pozornost;
—	njegove sposobnosti so neenakomerno razvite;
—	ni zanesljiv;
—	pri delu iz dneva v dan različno učinkovit;
—	nekritičen do svojih izdelkov;
—	neorganiziran pri delu;
—	nesamostojen pri delu;
—	ima sposobnostim okrnjenosti, ki mu posebno otežujejo šolsko delo;
—	se hitro utrudi.
SPECIFIČNIMI UČNIMI
igrati in sem neroden. Ker imajo vsi drugi radi to igro, jaz pa je ne maram, čutim, da sem različen. Ne znajdem se dobro v prostoru. Če me pošljejo po tri stvari, se bom vrnil z dvema ali stremi, toda ena od treh ne bo tista, po katero so me poslali. Vedno naredim kaj narobe in to hudo prizadene. Vedno sem »ta žleht«, tisti, ki noče, ni priden, ni ubogljiv, tisti, zaradi katerega se drugi jezijo ali pa je mama zartidi njega žalostna.
ANICA KOS
(Iz knjige: M. Budnar, M. Dolničar, A. Kos, M. Skalar, B. Kremžar, B. Šali: OTROCI S SPECIFIČNIMI UČNIMI TEŽAVAMI, Dopisna delavska univerza Univerzum, Ljubljana 1979)
njegove naravne neučakanosti in nestipnosti, intenzivnega in impulzivnega čustvovanja, želje po spoznavanju sebe in svojih občutij, prizadevanja, da bi čim prej prevzel položaj ali vsaj videz odraslega (pa čeprav le z nekaterimi oblikami »odraslega« vedenja), pogostih stisk, občutij osamljenosti in razkoraka med velikimi socialnimi željami ter sorazmerno majhnimi prilagoditvenimi sposobnostmi, potrebnimi za zadovoljujoče in čustveno neobremenjujoče socialne komunikacije.
SAMOURESNIČEVANJE IN POTRJEVANJE 7, DELOM
Primerne zunanje spodbude, objektivne možnosti za preskušanje in urjenje svojih sposobnosti na raznih področjih dejavnosti in otrokova motiviranost za aktivno samouresničenje z delom v tej ali oni obliki do obdobja adolescence že omogočijo posamezniku, da doživi zadoščenje in zadovoljstvo ob svoji ustvarjalnosti. Čeprav se mladostnikovo pojmovanje dela in storilnosti precej razlikuje od stališč odraslih, pa je ponavadi človek v obdobju adolescence sposoben in tudi željan, da bi del svojega iskanja usmeril na pot dejavnosti in se potrjeval tudi na tem področju. Spontana motivacija, lastna pobuda in zadostna možnost uresničenja osebnih nagnjenj in zanimanj so mu potrebni, da lahko svojim delovnim
prizadevanjem posveti dovolj moči in časa, volje in truda ter da v njih ustrezno mobilizira in aktivira svoje sposobnosti in zmožnosti. Za uspešno opravljanje delovnih zadolžitev (kot je na primer delovanje med šolanjem), je nujno mladostnikovo ustrezno duševno ravnotežje. Prehuda tesnoba, pobitost, nerešeni identitetni problemi in moten razvoj socialnega zorenja ga lahko pri tem resno ovirajo. Po drugi strani pa je vsaj osnovna uspešnost na delovnem (šolskem...) področju in zadostna učinkovitost pri drugih prizadevanjih eden temeljnih kamnov njegovega zaupanja vase in zadovoljstva s samim seboj.
Mladostnik, katerega razvoj je potekal v razmerah, ki ga niso spodbujale h gradnji pravega odnosa do dela ali pa zadoščenja ob lastni ustvarjalnosti ni razvil bodisi zaradi objektivnih ovir bodisi zaradi svojih posebnih lastnosti, je glede duševne motenosti različnih oblik še bolj ogrožen. Ob pomanjkanju motivacije za konstruktivne dejavnosti (to pa krepijo prav pozitivne izkušnje ob doživetju lastnega uveljavljanja) so mu regresivni vzorci vedenja in neprilagojene oblike odzivanja še bolj pri roki. Raven njegovega samovredno-tenja se znižuje, neugodne nadomestne zadovoljitve pa še večajo njegovo negativno predstavo o sebi. dr. MARTINA ŽMUC-TOMORI
Jasen pogled v temi
Slavnostna akademija I I. decembra popoldne v Festivalni dvorani in seja sveta Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani naslednjega dne sta bili namenjeni proslavitvi 60-letnice ustanovitve prvega slovenskega zavoda za slepe. Čeprav smo o zavodu v našem glasilu že veliko pisali, spomnimo ob jubileju na njegove bistvene značilnosti iz njegove zgodovine in sedanjosti.
Organizirana skrb za slepe in slabovidne ima torej že dolgo tradicijo. Da je taka skrb potrebna, se je pokazalo že jeseni leta 1918, ko so se v Ljubljano vrnili oslepeli slovenski vojaki. Leto za tem je bil ustanovljen Kuratorij za slepe — močan temelj za rehabilitacijo slepih otrok in odraslih. Med obema vojnama je deloval \ Kočevju, leta 1944 se preselil v Ljubljano, po osvoboditvi (leta 1946) je dobil nove prostore na Langusovi ulici na Viču.
Kakorkoli ob raznih slovesnostih, obletnicah in podobnih svečanih priložnostih radi uporabljamo zvrhano mero patetičnih besed, nam jih tokrat ni treba: življenje nenehno dokazuje, da so slepi in slabovidni povsem enakopravno vključeni vanj, in da je tudi nekdanjo prakso, ko so se zaposlovali večinoma na delovnih mestih telefonistov in njim sorodnim poklicem, premagal čas.
Zavod za slepo in slabov idno mladino usposablja otroke iz vse Slovenije: v vrtcu, mali šoli, osnovni šoli in oddelkih za laže duševno prizadete. V lanskem
šolskem letu je bilo v Zavodu 86 otrok, v enoti za pomoč slepim i n slabovidnim, ki živijo doma, pa je bilo obravnavanih še 98 otrok. Pravočasno odkrivanje in strokovna pomoč v veliki meri olajšata težave, ki jih imajo otroci ob vstopu v šolo.
Učni načrt za slepe in slabovidne jc tak kot v »navadnih« osnovnih šolah, razlika je le v tem, da ga izvajajo po posebnih metodah: učbeniki za slepe so v braillovi pisavi, za slabovidne pa s povečanim tiskom, v pomoč imajo lupe in posebej prilagojena učila (televizijsko povečalo za branje, optacon za branje črnega tiska itd.). Otroka poučujejo tudi orientacije, vaje vida in strojepisja. Ko zapustijo Zavod, odidejo v gimnazijo, šolo za fizioterapevte, prodajalce in vrtnarje, v Center za rehabilitacijo slepih in slabovidnih v Škofji Loki itd.
Omeniti je treba izredno razgibano in bogato dejavnost gojencev v prostem času ter pove-zanost Zavoda z ožjim in širšim okoljem, kar je velika zasluga učiteljev in pedagogov: v lanskem šolskem letu je"bilo na Zavodu zaposlenih 47 delavcev, od teh 28 strokovnih. Mnogi med njimi so prejeli družbena odlikovanja in druga priznanja za svoje delo.
Velika zgradba na Langusovi 16 v Ljubljani se torej prav malo razlikuje od drugih zavodov in šol: v njej je toliko veselja, radosti in svetlobe, kolikor povsod, kjer so doma otroci in mladost. M. V.
Slep učenec 4. razreda bere domačo vajo, napisano v Braillovi pisavi
Pot do slovenske
univerze
Ko so univerze v srednjem veku začele nastajati in se razvijati, je bilo eno glavnih središč novega šolstva nedaleč od slovenskega ozemlja, v sosednji Italiji (od leta 1222 najbližja univerza v Padovi). Sem so naši ljudje hodili precej študirat, nekateri pa so tu postali profesorji. Drugod po Evropi so univerze nastajale počasneje; prva v Pragi (1348), na današnjih nemških tleh pa v Heidelbergu (1386).
Ko je v habsburških deželah, kamor je spadalo tudi devet desetin slovenskega ozemlja, zmagal katolicizem nad reformacijo, so v njih prevzeli jezuiti vodstvo skoraj celotnega srednjega in višjega šolstva. Dosegli so vpliv na obeh dotedanjih univerzah v Pragi in na Dunaju ter ustanovili celo vrsto novih šolskih središč, kjer so poleg gimnazij v okviru svojih kolegijev organizirali tudi delen ali celoten študij filozofije in teologije. Nekatera teh središč so bila s posebnim vladarjevim privilegijem povzdignjena v univerzo ter dobila pravico podeljevati akademske stopnje (bakala-vreat, magisterij, licenciat in doktorat), druga pa te pravice niso dobila, četudi se njihove oblike študija niso dosti ali celo nič razlikovale od prvih. Ne način študija ali zasedenost vseh predmetov, ampak pravica podeljevanja akademskih naslovov je ločila univerzo od druge visoke šole. Na naših tleh so jezuiti svoja šolska središča ustanovili v Celovcu, Gorici in v Ljubljani. V Ljubljani so od začetka 17. stoletja organizirali predavanja iz kazuistike (moralne teologije) in kanonskega prava. Oba predmeta sta bila za tedanjo duhovniško prakso najbolj potrebna, vendar pa sta predstavljala samo del takrat običajnega študija teologije. Od filozofije so v začetku 18. stoletja začeli predavati logiko, fiziko, metafiziko in matematiko, tako da je to ustrezajo običajni vsebini triletnega filozofskega študija tedanjega čsa. Študentov je bilo na telogoiji in filozofiji skupaj nekaj nad 200. Bili so iz plemiških, meščanskih in kmečkih vrst.
Svoje čase izraženo mnenje, da je bila v Ljubljani prava univerza, doslej še ni bilo dokazano: ni bil najden vladarjev privilegij, niti sledu ni za njim; niso še našli imen ljudi, ki bi v Ljubljani dobili kak akademski naslov. Seveda pa ni izključeno, da se še kaj najde, kajti res je, da viri za to obdobje še niso v celoti pregledani.
V 18. stoletju se interesi države in jezitov glede šolstva niso več tako ujemali kakor sto let poprej. Razvoj družbe in znanosti je terjal uvajanje novih pogledov in predmetov. Absolutistični vladarji, zlasti razsvetljeni, so spoznali potrebo po reformah iz državnih interesov. Profesorji naj naravoslovja ne bi več utemeljevali z biblijo in Aristotelom, sklicujejo naj se na razum. Poudarjena je bila pomembnost eksperimentalne fizike in prirodopisa; oba predmeta naj bosta brez »metafizične navlake«. K uveljavitvi'vseh teh prizadevanj, ki so se jim jezuiti seveda upirali, naj bi pripomogli državni študijski nadzorniki (superinten-danti). Reforma je predpisala dveleten študij filozofije (z logiko, metafiziko, matematiko, splošno in eksperimentalno fiziko, etiko in prirodopisom); ta študij bi morali dokončati vsi, ki bi nato želeli študirati medicino. Za tiste pa, ki bi želeli študirati teologijo ali pravo, je bil določen trileten študij filozofije.
Državni posegi v šolstvo niso bili samo pozitivni. Skupaj z željo dvigniti študij na višjo stopnjo, se je kazalo tudi prizadevanje urediti ga bolj smotrno — opustiti ga v manjših središčih. Žrtev takega pojmovanja je bila, hkrati z drugimi podobnimi kraji, seveda tudi Ljubljana. V istem času so začela državna na-
•dila omejevati študiranje meš-
mskih in kmečkih sinov; med
mi naj bi študirali samo najbolj udarjeni. Vse to je zniževalo število študentov. Kar zadeva jezik, je država za Jožefa II. vpeljala v visoke šole namesto la-
tinščine kot učni jezik nemščino; zanjo so menili, da jo je treba čim bolj razširiti in da bo prej ali slej (pa čeprav čez zelo dolgo časa) postala jezik vseh državljanov.
Leta 1773 je papež razpustil jezuitski red. Jezuitsko premoženje v naših deželah je prevzel od države vodeni študijski sklad, jezuitske šole pa je prevzela država. Za profesorje so deloma ostali nekdanji jezuiti, deloma so postavili nove iz vrst posvetne duhovščine, pozneje tudi iz vrst neduhovnikov. Za take vrste šol se je sedaj počasi uveljavilo ime licej. Poleg dveletnega filozofskega in štiriletnega teološkega študija je bil v okviru liceja od leta 1782 še medikokiruški študij za kirurge in babice, ki so bili seveda brez gimnazijske izobrazbe. Predvanja na liceju so bila v la-tinščini in nemščini, pač pa so imeli predavanja babicam v slovenščini (prvi A. Makuc od 1792 naprej). Poslopje starega jezuitskega kolegija pri Šentjakobu je 1774 pogorelo; novo domovanje za licej so našli v dotedanjem frančiškanskem samostanu na sedanjem Vodnikovem trgu, v velikem poslopju, ki so ga podrli po ljubljanskem potresu.
Naslednjo spremembo je prinesla doba po schonbrunskem miru 1809, ko je Napoleon ustvaril IlirsKe province. Trajale so samo štiri leta, vendar so pomenile zelo močan korak v razvoju naših dežel. S šolskim letom 1810-11 so v Ljubljani začele delati tako imenovane »centralne šole« (ecoles centrales) s petimi študijskimi smermi. Tako je francoska doba prinesla Ljubljani pravo univerzo z nadvse pomembno razširitvijo študijskih možnosti na medicino in pravo. Končal seveda študijev na ljubljanski francoski visoki šoli (razen teologov) ni nihče, saj je trajala samo tri leta. Po avstrijski reokupaciji (1814) se je šolstvo tudi pri nas povrnilo v prejšnje stanje. Tako so v Ljubljani znova, v okviru liceja, živeli filozofski, teološki in medikokirur-ški študij. Na filozofskem študiju so vpeljali razne neobvezne predmete, med njimi tudi slovenščino.
V	to stanje so prihesli nove spremembe dogodki leta 1848 z meščansko revolucijo, z meseci svobode in začetki pravega političnega življenja. Revolucija je prinesla zahteve po ustanovitvi univerze v Ljubljani. Del teh zahtev je nadaljevanje ali ponavljanje enakih hotenj, kakor so se kazale že dostikrat poprej — del teh hotenj pa je bil kvalitetno . nekaj popolnoma novega. Zahteva po univerzi se je namreč tokrat prvič oglasila kot del slovenskega narodnega programa, skupaj s programom Zedinjene Slovenije.
V	revoluciji so nastali tudi načrti za reformo zaostalega avstrijskega visokega šolstva, ki so se potem tudi uresničili. Jeseni leta 1849 je bil ljubljanski licej ukinjen, ostal je le teološki študij kot privatni škofijski učni zavod. Ljubljana je bila tedaj od univerze veliko bolj oddaljena kakor poprej.
Toda zahteve po univerzi so Slovenci odslej v presledkih postavljali vse do propada habsburške monarhije. Nemška stran je te zahteve odklanjala z izgovorom, da je pogoj za univerzo določena stopnja narodnega razvoja, določena zrelost naroda.
Naše dežele so bile torej do konca prve svetovne vojne brez univerze. Slovenci so hodili študirat na univerze drugam, največ na Dunaj in v Gradec. Številni Slovenci so se uveljavili kot profesorji na avstrijskih pa tudi drugih univerzah. Njihova dela so bogatila slovensko znanost, še preden smo dobili univerzo. Rastlo je slovensko znanstveno izrazje za posamezne stroke in izginjala te vrste zaostalost slovenskega jezika za velikimi kulturnimi jeziki. Ob koncu 19. stoletja je bil slovenski jezik za znanost že izoblikovan.
Toda pravih političnih možnosti za njeno ustanovitev v Avstro-Ogrski nikdar ni bilo.
JOŽE CIPERLE
I
Vamainot« Hiroko: Potapljačka, litografija
Razstava Leona Koporca
Bežigrajska galerija je predstavila slikarja Leona Koporca, ki je samostojno že razstavljal v Ljubljani, v Piranu, Kranju, Kočevju, Šoštanju, skupinsko pa doma in na tujem. Sedanja razstava je prikazala najnovejša olja, gvaše in risbe tega svojevrstnega umetnika, čigar ustvarjalni razpon se nam v tokrat razstavljenih slikah razodeva zlasti v fantazijskem, nadstvarnem svetu, pa tudi v neposredni stvarnosti. Dodati je treba, da ima tudi tisti, za Koporca nedvomno značilni svet, ki seva s platen« razkošno fantazijo barv v nadstvarni podobi, kar otipljive vezi s stvarnostjo, le da’je slikar hotel izraziti več kot površino
zunanjega izseka. Koporčeva transpozicija temelji na trdni,če-tudi kdaj skicirani risarski osnovi, na zapleteni kompoziciji, ki povezuje dokaj različne prvine v raznoliko, navidez nepovezljivo celoto, vse pa hoče slikar barvno močno poudariti.
Leon Koporc je osemnajst let svojega dela posvetil pedagoški praksi, nato je znova prešel v svobodni poklic. Razstava v Bežigrajski galeriji nam je prikazala lep delež njegovega najnovejšega ustvarjanja, za katerega je mogoče brez zadrege reči, da je zanimiv, še zlasti, ker je fantazijski del pri našem slikarstvu bolj redek.
I. G.
Leon Koporc: Pravljica, 1979
Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko. Leopold Kejžar, Marjana Kunej Milan Marušič, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc.
Uredniški odbor Prosvetnega delavca: predsednik Geza Čahuk, Breda Cajhen, tehnična urednica Tea Dominko, odgovorna urednica Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, direktor in olavni urednik Jože Valentinčič, Dušan Zupanc.
Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanski nasip 28, tel.: 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon: 22-284, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 5 din. Letna naročnina 100 din za posameznike, za delovne organizacije 160 din, za študente 60 din. Št. tek. računa 50101-603-46509.
Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delave&f pjo^t temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1.	36. člena zakona o obdavčenju proi-
zvodov in storitev v/prometuD
' % S
VII. mednarodni, likovni bienale v Španiji
V sončnem oktobrskem popoldnevu je velika potniška ladja Valencija še z malo potniki plula na vsakodnevni redni progi iz Mallorce v Barcelono. Ko se je oddaljila od otoka, je bilo na sedemurni vožnji videti okrog samo modrino morja in neba z žarkim soncem. Nekateri potniki so se svežih v turkiznem bazenu palube, tu in tam je stekel kak pogovor, v glavnem pa so molče sedeli v platnenih naslanjačih, zamišljeno melanholični. Zgovornejša domačinka, sicer v Parizu živeča keramičarka Josep-hina Soriano je v elegantni samopostrežni restavraciji pojasnjevala, kako je otožni značaj Špancev skozi stoletja oblikovala težka zgodovina.
Z nastopajočim mrakom je slabši vonj morja prvi napovedal bližino velikega mesta, ki je začelo na obzorju izrisavati svoje oblike z nizi migotajočih luči. — Ob pristanku so bili turistični uradi že zaprti. Taksist in pozneje hotelski portir nista vedela povedati,'na katerem koncu Barcelone bi bil mednarodni likovni bienale, češ da je v štirimilijon-skem mestu veliko podobnih prireditev.
Bienale je imel svoje prostore v palači Reales Atarazenas, nedaleč od obeliska s Kolumbovim spomenikom, med morjem in srednjeveško Barcelono. Napovedovali so ga vzdolž obale živahni plakati cinobrasto rdeče barve s črno-belim športnikom v teku in drobnim emblemom, ki je vseboval shematične risbe likovnega pribora. Čimbolj smo se bližali palači, temveč je bilo plakatov, ki so že povsem prekrili pročelje stavbe.
Španski mednarodni bienale ima to posebnost, da ga prikažejo v Barceloni in Madridu in da ima določeno temo: za letošnjo so izbrali šport. Pred vstopom v razstavne dvorane so tokrat raz-stavljali tudi otroška likovna dela, ki so jih sproti dopolnjevali in izmenjavali v veliko veselje mladine. Bienale sam pa je vseboval 2000 del avtorjev iz 38 držav: risbe, slike, grafike, kipe, tapiserijo, trofeje in medalje, stroboskopsko fotografijo ter plakate, ki jim je bilo skupno geslo Deporte para todos (Šport za vse). Najmočneje so bili zastopani Španci in nato Poljaki.
Ker je šlo za določeno temo, sta gledalcu stopili v ospredje predvsem dve vprašanji: kakšen odnos izpričujejo umetniki do današnjega športa in kako statična likovna umetnost danes podaja gibanje, ki je v športnih motivih skoraj povsod prisotno.
Kar zadeva obliko, so prevladovale različice novega realizma; mnogokje s prizvokom ekspresionizma, včasih surrealizma ali naturalizma, prav zaradi dinamične teme pa so mnogim ustvarjalcem razbila izkustva impresionizma, futurizma in op arta. Ta je dal posebno bogate možnosti redkejšim abstraktnim upodobitvam gibanja, brzine, valovanja, napetosti, konfronta-
cije ipd., čeprav je bil videti manj zanimiv, že kar stereotipen. Ne'| kateri ustvarjalci abstraktnih del so našli svoj izraz v konstruktivizmu.
Skoraj na vseh figurativnihl stvaritvah je bil prikazan človekj malokje živali ali vozila. PH mnogih, po večini najboljšin delih, je bilo očitno etično vred-1 notenje športa —■ od smisla Men: sana in corpore sano, prek občudovanja človeške zmogljivosti do obsojanja nečloveškega naprezanja v tekmovanjih, malikovanja zmagovalcev in banalno uživaškega zadržanja gledalcev. Na opišemo nekatere upodobitve 2 njihovimi idejnimi poantami:
Na velikem belem platnu se o< enega spodnjih kotov steguj< roka v črtni risbi; ostre linij* mišic se ob robovih rezko razcep Ijajo in ponazarjajo skrajno napetost. Čiste oblike torza v na-ponu iz črnega marmorja so po pokale na površini. Oštevilči nemu skakalcu nagrajene risb* Buena Salinera se je obraz trpeč spačil in mišice pretresljivo de formirale. Sadistični nasmeh j* zaigral na obrazu skrbno obleče nega opazovalca v dendijevsk drži z rokami v žepu. Podivjan se je »razvnel obraz navijači Konju se je pri skoku čez zi preko strahotno razparal trebu na odlični grafiki našega nagrž P jenca Ivice Šiška. Jahač -— zmt govalec je onemoglo omahn med živopisano množico z mo< nimi pokrivali in frizurami na it lijanskem barvnem rehefu. On svestila se je tekmovalka s pot* zami obraza, ki sta jih izklesa disciplina in napor. Preteče avt* ritativno se dviga roka napov* dovalca starta na plakatsk obarvani belgijski plastiki. Tii nerji bodrijo do kraja izčrpal tekmovalce. Glavi zmagovalca I bliža roka, da mu položi ven kač. — Na grafiki Japonca V mamota pa lepo potapljačko bazenu med žuborečimi kap* cami preveva ugodje. Z vid,: užitkom tečeta po sončni pi" postavni kopalki. Samotni kai kaš bodro suče vesla med bi: cami v idilični pokrajini. Zan sno plapola v zraku baletka a gleškega kiparja Merriefck nekje pa razigrano skače čez v vico preprosto dekletce. Na ir nično šaljivem poljskem plak:; je polž sedel ^ra supergo, na a gleškem z bolj krutim humorjel pa se očividno dobro počuti m žakar, ki z balonom plove v invj lidskem vozičku. Domiselno valijo masivni valovi na špan|i tapiseriji ter se prelijejo v resij
Bienale ni hotel biti ne i klama za šport, ne njegova o' sodba, temveč objektiven prik te, vsem narodom skupne deja nosti, ki je navdihnila že toli umetnin v človeški zgodovi Zdajšnji ustvarjalci pa so znan -klasičnim pogledom na šport c dali kritične vzporedno s tem, se je ta panoga s tekmovanji raznimi manipulacijami marsik izrodila.
TINCA STEGOVEC
Posebna izobraževalna skupnost za zdravstveno varstvo
V	obravnavi je delovni osnutek samoupravnega sporazuma o ustanovitvi posebne izobraževalne skupnosti za zdravstveno varstvo. Sklenili ga” bodo delavci zdravstvenih organizacij združenega dela, drugih organizacij, ki zaposlujejo zdravstvene delavce, in delavci vzgojno-izobraževal-nih organizacij, ki izobražujejo delavce s področja zdravstvenega varstva.
V	tej izobraževalni skupnosti bomo s svobodno menjavo dela uresničevali družbene potrebe, povezane z vzgojo in izobraževanjem zdravstvenih delavcev. Delavci zdravstvenih in podobnih organizacij bodo v tej skupnosti uporabniki, saj gre za izobraževanje delavcev za te organizacije.
Treba je ugotoviti, kat kadre in koliko jih bomo pot bovali v daljšem obdobju, traja šolanje od dveh do deset in več. Zdravstveni delavci bc sodelovali pri izdelavi izobra valnih programov in zagotavlj da bo v njih to, kar morajo zdr stveni delavci znati.
Razvoj in delovanje zdr stvenih šol bosta odvisna od c hodkovnih možnosti zdravst1 nih organizacij. V delov osnutku je nakazano, da na zdravstvene. šole povežejo zdravstvenimi organizacijami katere izobražujejo delavce, vežejo v temeljne skupnosti.
Zanimivo je tudi, naj bi bi zbiru izvajalcev tretjina del« tov iz vrst učencev in študen ck