Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem
pobočju Alp.
(Donos k študijam o slovenski ljudski arhitekturi).^
Dr. Stanko Vurnik, Ljubljana.
Kmečka hiša je po svojem ustroju vedno prilagodena geo«
grafskoiterenskim, klimatično^vremenskim razmeram, v katerih
živi, dalje pa je tudi zrcalo socialnih, gospodarskih razmer in
še več: priča je o stopnji civilizacije, odraža kmečki način misije*
nja in življenja, da celo o psiholoških svojstvih stanovalcev in o
njih estetskem prepričanju nam nudi važne podatke.
Zato so mnoge in po interesih precej različne panoge zna*
nosti napravile kmečko hišo za svoj studijski objekt. Tako n. pr.
zanima etnografa kmečka hiša v toliko, v kolikor raziskuje način
stanovanja, pripravljanja hrane, skupnega življenja v rodbini in
gospodarjenja. Dalje ugotavlja podobnosti in razlike raznih
hišnih tipov, ugotavlja meje ozemelj, na katerih se izživlja
enoten tip, bodisi glede hiš, noš, običajev in se pri tem delu cesto
sreča s političnim in kulturnim zgodovinarjem, sociologom,
jezikoslovcem, gospodarsko^agrarnim raziskovalcem, antropo«
geografom, celo tehnikom in arhitektom. Zadnja desetletja se je
pojavil močan interes za ljudsko umetnost in tudi stilni razisko*
valeč gleda na kmete, iščoč v strukturi vasi, dvora, konstrukciji,
tlorisu in ornamentiki kmečke hiše podatkov o kmečkem estet*
skem hotenju in njega razvoju v zgodovini.
Eden najzaslužnejših etnografov Evrope, M. Haberlandt je
nekoč zapisal te^le lepe besede:
»Mogoče je kmečka hiša najmočnejše utelešenje ljudskega
duha, ki nam v svoji prvotnosti in nepokvarjenosti zrcali vso
usodo in bistvo naroda.«^
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
31
1. Razvoj interesa za proučavanje, zlasti alpskega tipa
slovenskih hiš. Literatura.
Srednji vek se ni znanstveno zanimal za kmečko stavbarstvo
in tudi renesansa še ni pokazala znatnega interesa zanj. Arhivi
pa freske v naših cerkvah mi niso nudili doslej še nobenih
podatkov o kakem interesu za kmečko hišo. Primož Trubar^ se
pač dotakne tudi razdelitve Slovencev po etnografskih vidikih,
vendar hiš nikjer ne omenja in menda sta šele Valvasor* in.
Merianom prva, ki nam jo opisujeta, dasi ne toliko literarno,
kakor nekako nehote v svojih topografskih slikah, čeprav
so te še preveč shematične in včasih očividno nezanesljive.
Slikarji XVII. in XVIII. stoletja nam niso dali na svojih slikah
skoro nobenih zanesljivih podatkov o hišah.
Šele v drugi polovici XVIII. stoletja zopet bolj zaživi interes
zaetnografijo Slovencev. Hermann^ je precej storil za neke
panoge naše etnografije, hiš pa se ne dotakne. Linhart® sklepa in
domneva iz citatov in etimologij na posebnosti hiše Slovencev v
visokem srednjem veku. Hacquet'' je v svojih popisih precej
splošen in se naslanja na Valvasorja. Bretonne* se drži Linharta
in Hacqueta in svojega razmeroma malo pridene. Naši romantiki
— čudno! — kakor so se zanimali za noše, običaje in pesmi, tako
se vendar Korytkovkrog ni lotil popisovanja hiš in vse do konca
XIX. stoletja nimamo resnejših tozadevnih del.
Veliko delo za Avstro^ogrsko monarhijo v besedi in sliki je
obelodanilo prve sistematične popise. J. Franke" je opisal kranj*
ske, F. Hubad" pa štajerske slovenske hiše. Čeprav nista ti dve
deli kdo ve kaj izčrpni ali pa znanstveno temeljiti, sta vendar prvi
resnejši in obširnejši deli o slovenskih hišah. Prvo specialno
studijo gorenjskih hiš je obelodanil šele Rus Aleksander Haru*
zin,^^ ki je leta 1901. prepotoval in raziskal zlasti blejski kot in ga
znanstveno obdelal z nekim naravoslovnim, darwinovskim
interesom, hoteč najti mehanični razvoj in medčlene razvoja iz
enostanične hiše v »razvitejše tipe«. Bavil se je tudi z etimologijo
in primerjanjem, čeprav ne vedno enako srečno. Z imeno*
slovskim interesom se je lotil študija hiš pri nas leta 1905.
prof. M. Murko^^, ki je obelodanil svojo, meringerjevski orien*
tirano razpravo v nemščini in zamašil občutno vrzel v zadevni
evropski literaturi, pa obenem seznanil širši svet tudi z jugo*
slovansko hišo. Razprava se je poslej živahno citirala v vseh
32 Dr. Stanko Vurnik:
zadevnih strokovnih delih. Pri nas se je k razpravi s svojimi
opazkami oglasil F. Kotnik^^. Isto leto, ko je izšla Murkova
razprava, je temeljiti avstrijski raziskovalec I. R. Bunker^* izdal
v isti založbi prvi znanstveni popis slovenskih hiš iz Ziljske
doline, društvo avstrijskih inženjerjev in arhitektov pa je tedaj
izdalo monumentalno delo »Das Bauernhaus in Oesterreich*
Ungarn«^^. Delo je za primerjanje zelo porabno, tekstni del je
nekaka prva temeljita sistematika raziskavanja hiš. Žalibog je
izmed 70 tabel s slikami v tem delu le ena posvečena Kranjski in
še ta zgolj kočevskim tipom. Vendar pa naše tipe lepo vpoštevata
karta hišnih tipov in pa tekstni del.
Leta 1908. je Carniola^*' ponatisnila J. Kronfusov članek o
slovenski gorenjski arhitekturi, opremljen z mnogimi slikami.
Arhitekt Kronfus se je prvi pečal s slovensko hišo iz ume t*
nostnega in arhitektonskega vidika. Naslednje leto
je izšla A. Dachlerjeva karta^'^ avstrijskih hišnih tipov, leta 1911.
pa se zopet dotakne slovenskih tipov V. Geramb^®, ki se zlasti
zanima za štajerske dimnice. Isto leto je izšla angleška izdaja^^
avstrijske ljudske umetnosti, ki objavlja nekaj naših hiš.
Odlično se je razmahnil na Slovenskem interes za ta študij
zlasti po vojni, ko je bilo iskanje »nacionalnega ele*
menta v kmečki kulturi in umetnosti« nekako v indi*
vidualističnem ozračju pogojeno. Na eni strani so obdelovali hiše
z interesom, da bi z njih »pristnimi« formami obogatili meščansko
arhitekturo (Sič^°, Karlovšek^^), na drugi strani so se začeli
zanimati za zgodovino kolonizacije, pa tudi za hiše geografi
A. Melik^^, F. Baš^* (Vatovec, Blaznik), s stališča arhitekture se je
z njo pečal R. Kregar^*, s stališča etnografije in ljudske
umetnosti pa je podpisani^^ objavil par krajših del, dočim je
konservator dr. F. Stele^" z umetnostno zgodovinskega
vidika pisal o kmečkem cerkvenem stavbarstvu.
Precej dela v pogledu raziskovanja slovenske hiše, zlasti
alpskega tipa je že storjenega vsaj v teh glavnih dosedanjih
publikacijah. Podpisani sem pa dobil topot nalogo obdelati
celokupni alpski tip slovenske hiše. Kakor smatram
svoja dosedanja raziskavanja za še ne povsem zadostna, tako
razprava ne more biti popolna in sem storil lesto, kar mi je bilo
pač v danih okoliščinah mogoče. Predvsem sem moral enkrat
točneje podeliti in omejiti hišne tipe na vsem slo*
venskem ozemlju, poiskati njih lokalne variante, načeti
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp,
33
polje konstrukcije, tlorisa in narisa, stila, zgo*
d o v i η e itd. in bo tudi imenoslovec v tem delu nemara zase
dobil kako porabno zrno. Moj popis bi hotel biti kar se da vse^
stranski, tako z materialnega, geografskega, etnografskega, tehnič«
nega, gospodarskega kakor psihičnega in estetskega vidika; žal pa
mi je odmerjen premajhen prostor in preskopo število reprodukcij,
zato moram upati na popolnejše delo šele v bodočnosti, ko bodo
razmere ugodnejše, material popolnoma raziskan in bodo tudi geo'
grafi s svoje strani stvar obdelali.
2. Slovenski hišni tipi in razmejitev ozemlja alpske hiše.
Med letom 1924. in 1930. sem imel priložnost, da sem si mogel
napraviti približno jasno sliko o raznih slovenskih hišnih tipih in
njih razširjenosti.
Predvsem je treba reči, da se v mejah ozemlja, kjer se govori
slovenski jezik, ne izživlja enoten hišni tip. Še več, tako po
zunanjosti (material, konstrukcija, lega, vas, dvor) kakor po
notranjosti (tloris, stil) se ti hišni tipi več ali manj bistveno ločijo
med seboj, kar nikakor ni čudno, če pomislimo, kako različni
naravni pogoji za nastoj hiš so v Sloveniji in kako so na Slo«
vence delovale kar tri, štiri različne kulture. Saj smo od nekdaj
tvorili prehodno ozemlje teh kultur. Moram se priključiti onim,
ki z M. Murkom trdijo, da hišni tipi ne sovpadajo z narodnostjo
na določenem ozemlju in da tudi v okviru istega naroda lahko
živi več ali manj skupin ljudi, ki imajo svoje samostojne telesne
in duševne značilnosti, pa tudi samostojno hišno kulturo, noše,
običaje itd.
Zaenkrat bi razdelil naše hišne tipe v tri, oziroma štiri glavne
skupine:
1. vzhodnoislovenske, tj. prekmurske, ptujskopoljske (pa«
nonska skupina) ter belokranjske z delom dolenjskih
(belokranjska skupina);
2. južnozapadnoislovenske (slovenska Julijska Benečija in
Kras);
3. severozapadno^slovenske (Ziljani, Gorenjci, Slovenci ob
štajerskoikoroški meji s Pohorci in Kobanci).
Naloga mi je, da popišem oni tip slovenske kmečke hiše, ki
živi na severu in severozapadu slovenskega jezikovnega ozemlja,
oziroma na južnovzhodnem pobočju Alp. Tem krajem, ki vabijo
izletnike in letoviščarje, pravimo slovenska Švica in v tem roman«
3
34
Dr. Stanko Vurnik:
tično slikovitem planinskem ozemlju živi tip kmečke arhitekture,
ki je po mnenju mnogih najlepši in najzanimivejši
med vsemi slovenskimi. In zares moramo reči, da so te Hiše
tehnično najvišje stoječe med vsemi slovenskimi in
predstavljajo tudi najpopolnejšo, na vrhuncu kmečke civilizacije
stoječo hišno organizacijo, ki je nemara še ve.čja od one
Nemcev, ki robijo slovensko ozemlje. »Najlepši«
je nemara tudi, če sodimo po kriterijih slikovitosti in silni po«
trebi po ornamentu, barvi, ki se izživlja na teh hišah. V nadalj*
njem bom skušal reševati tudi vprašanje, ali je ta tip najbolj
»slovanski« med slovenskimi, ali pa je med temi najbolj »nemški«.
Alpska hiša se bistveno ločuje od primorsko*
kraševske in od vzh o dno*sl o venskega tipa in po
tem predstavlja enoto. Ta enotnost izvira do neke mere že iz
enotnosti gradbenega materiala, klimatičnih in gospodarskih, pa
tudi psihičnih in estetskih pogojev slovenskega gorjanca in pla*
ninca. Zato ima ta hišni tip z malo variantami še precej enotno
zunanjost in notranjost.
Kajpada ni mogoče potegniti ostro obrisanih mej ozemlju,
kjer živi slovenska alpska hiša, zato naj se tale sledeča razmeji*
tev razume cum grano salis: Na južnem Koroškem na desnem
bregu Drave, deloma tudi na levem, sega na zapadu skoro do
Beljaka, živi, v kolikor ga ni zatrla meščanska civilizacija (Rož,
Karta razširjenosti alpskega hišnega tipa pri Slovencih.
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
35
Podjuna) skozi ob jezikovni meji proti severovzhodu, in začne
pojemati šele na vzhodnih pobočjih Kozjaka in Pohorja. Na
Gorenjskem seže daleč pod Alpe nekako do Kranja^Škof je Loke,
prehaja v Poljansko^Selški dolini polagoma že v notranjsiki tip,
južnovzhodno pod Kamnikom pa ga kmalu zamori meščanska
kultura. Na bivšem Goriškem seže naš tip proti jugu nekako do
črte TolminiKobarid, kjer počasi metamorfozira v sredozemski
kaminski tip. Na severozapadu ga robi j o nemške dimnice, na
vzhodnem Štajerskem panonski tip, v Savski dolini pa seže daleč
na sever nekak jezik rahlih južno vzhodnih slovenskih značilnosti,
v kolikor se v ljubljanski okolici sploh še izživljajo stare etno«
grafske hišne značilnosti.
Podrobneje kaže te meje naša karta. Morda bo bodočnost
omogočila ostrejše meje.
3. O zunanjih in notranjih pogojih slovenske alpske hiše.
Alpski klima z ostrimi zimami in visoko letno padavino (v
Bohinju n. pr. nad dva metra povprečno) je gotovo odločilnega
pomena za neke posebnosti slovenske alpske hiše. Ta klima
recimo zahteva kritje strehe z deskami, cesto celo obložitev
robov strehe s kameni, kar je značilno za vso, tudi neslovensko
kmečko arhitekturo v Alpah. Istotako zahteva ta klima neko
drugo bistvenost alpske hiše, namreč to, da so stene kar se da
zavarovane pred dežjem, radi česar je alpsko hišno podstrešje
splošno izredno daleč pomaknjeno preko robov sten navzven in
streha daleč moli čez ogrodje. Alpske hiše so v največ primerih
zidane, vsaj stanovanjski prostori so iz tega, klimi najbolj kljubu«
jočega materiala in še v nečem se kaže pritisk klime — v stmje«
nosti vseh stanovanjskih in gospodarskih poslopij v obliko kom
centriranega, enotnega dvora (Einheitshaus), ki druži pod istim,
ravnim slemenom zapored vse prostore za ljudi, živino in krmo.
Zakaj to? Pomislimo le na kolosalne stroške popravljanja, če bi
v Alpah stali naši, recimo belokranjski dvorci s štirimi ali petimi
stavbami! V takšnem primeru je izpostavljenih dežju in vremenu
do dvajset sten, v Alpah pa so te stene umno reducirane na —
štiri. Naj omenim še močna kamenita vrata in okna z zapah«
nicami in polknicami, pod most vdelani svinjak in pod skedenj
vzidani hlev, da varuje pred vremenom alpskemu kmetu naj«
dražje: živino.
f 3·
36 Dr. Stanko Vurnik:
Teren v Alpah seveda ne nudi kmečkemu stavbeniku toliko
prostornosti kakor v ravnini. Za lego hiš v Alpah je vedno zna*
čilno, da je zavarovana proti plazovom in vetrovom, tudi tip
enotnih dvorcev se da cesto razlagati iz pomanjkanja prostora
na pobočju. Vsekakor pa je teren cesto odločilne važnosti za
strukturo vasi po tem, ali nudi dovolj ravnine za njeno razvitje
v tem ali onem redu, ali pa dovoljuje le neredne vasi (Haufen*
dorf). Jasno je po vsem tem, da okrog alpske vasi tudi parcele
posestev ne morejo biti vedno lepo arondirane in da kozelci i. dr.
nimajo povsod prostora blizu hiš, da ne govorimo o stanovih,
stajah in mlekarnah, ki se cesto več ur hoda oddaljujejo od vasi
po planinskih pašnikih.
Material za gradbo hiš je seveda merodajen tisti, ki ga ravno
nudi zemlja v okolici. Kraševec si stavi kamenite hiše. Prek*
murec ilovnate, Slovenec v Alpah pa ne štedi lesa in kamna, ki ga
ima v izobilju.
Če pogledamo sedaj, kako so gospodarske merodajnosti
vplivale na izoblikovanje kmečke hiše v Alpah, moramoi
reči, da je tudi način gospodarjenja in preživljanja vtisnil
pečat alpskemu slovenskemu dvoru. Če pogledamo gospo*
darstvo alpskega kmeta, ali pa kmeta nekod iz Banata, je tu
bistvena razlika. Oni tam goji zgolj pšenico ali koruzo, je svoje
gospodarstvo specializiral, naš gorjanec pa redi živino, ki ga hrani
in mu je največje bogastvo. Polja obdeluje samo toliko, kolikor
je nujno treba, da hrani sebe in živino s katero kupčuje in katera
ga redi. Zato je alpski dvor odločno živinorejskega značaja in se
je razvil iz srednjeveške hiše, kjer je človek bil nastanjen pri
živini. Tudi danes se še ognjiščni prostor in krmilni prostor v
Alpah držita skupaj in mestoma je zveza med človekom in živino
(Poljanska dolina) tako intimna, da stopiš lahko direktno iz
veže v hlev.
Če pogledamo sedaj psihološke osobine slovenskega hri*
bovca, moramo reči, da je to ljudstvo po naravi nekako ne*
družabno, skoro bi dejal, trmasto in vase pogreznjeno, dasi zelo
inteligentno, vendar včasih malo preveč samosvoje. Kdo ve, ali
je Slovenca res boj z alpsko naravo in klimo napravil takšnega?
Čisto gotovo pa je, da imajo ti ljudje v sebi neki potenciran čut
neodvisnosti in se vedno čutijo navezani le sami nase v svojih,
po hribih raztresenih samotnih bivališčih, cesto oddaljenih med
seboj po cele ure. Podobno popisujejo psihološki razni pisatelji
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
37 i
tudi Bavarce, Tirolce, Švicarje in avstrijske alpske kmete. Tako
bo dejstvo samotnih dvorov ne samo terenski in klimatično,
gospodarski, marveč tudi psihološki pojasnjeno. V nadaljnjem
delu tega spisa pa bom skušal pokazati tudi estetski pol
alpske kmečke duševnosti, iz katerega morda pogleda
podobna duševna značilnost.
Tesle merodajnosti so oblikovale značilno slovensko alpsko
hišo. Čisto gotovo ne moremo tajiti poleg vseh teh zunanjih in
notranjih pogojev nastoj a naše alpske hiše tudi še odločilnih
zunanjih kulturnih vplivov. Saj vemo, koliko nemških kolo«
nistov je bilo do XIV. stoletja naseljenih med našimi alp«
skimi Slovenci po brixenskih in freisinških škofih in gotovo so
ti zanesli k nam neke specifično nemške kulturne vplive tudi v
pogledu strukture vasi, izoblikovanja dvorov in hiš. Slovensko
alpsko ozemlje je bilo od nekdaj prehodna točka nemške kulture
k Slovencem in zato ni čudno, če je ravno robno jezikovno
ozemlje v marsikaterem pgledu nemško«alpski vplivano in v
prav tolikih pogledih ne kaže slovanskih značilnosti. Res pa je
na drugi strani tudi, da si zgolj iz dejstva teh vplivov nikakor
ne moremo razložiti bistvenih razlik med slovensko in nemško
alpsko hišo ter slovanskih njenih značilnostih, ki obstojajo in jih
bom v tem delu nekaj naštel. V kolikor gre za mešanico hišnega
tipa na robu jezikovnega ozemlja, je pa ta nekaj naravnega.
Tako imamo že v materialu, terenu, klimi, gospo«
darstvu in psihi kakor tudi v zunanjih kultur«
nih vplivih dane pogoje za nastoj take alpske
hiše, kakršna je. Iz teh pogojev si razlagamo alpsko hišo, dvor,
vas z vsemi značilnostmi tako, da bi podobne hiše ne pričakovali
drugod.
4. Naselje, struktura vasi, dvor.
Skoro od zgodnjega srednjega veka dalje je del Slovencev
živel v vzhodnih Alpah, katere je poselil celo do Gornje in Nižje
Avstrije, Kremške doline in Semeringa. Posebno gosto pa so se
Slovenci naselili v rodovitnima, širokima ravninama Save in
Drave. Od VIII. stoletja dalje so gospodarili Slovencem Bavarci,
pozneje Franki in poslej najdlje avstrijski Nemci. Med alpskimi
Slovenci so se naseljevali do konca XIV. stoletja sem številni
nemški kolonisti.
38 Dr. Stanko Vurnik:
Vprašanje naselja slovenske zemlje je kljub delavnosti ljub*
Ijanske univerze zadnja leta na tem polju še vedno nepopolno
raziskano. Zaenkrat sem mogel nabrati sledeče podatke.
V alpskem in obalpskem terenu ločimo tri,
morda celo štiri glavne vrste naselj: Posamična
naselja in naselja v izredno daleč raztresenih
»vaseh«, naselja v skupaj stisnjenih, pa nered*
nih vaseh, pa naselja v rednih obcestnih vaseh.
1. a) Posamična naselja (Einzelsiedlungen) srečamo
v visokem gorovju, kjer se je naselil kmet sredi svoje kmetije na
kolikortoliko ugodnem kraju daleč proč od sosedov. Takšna
naselja dobimo na Kozjaku in ostalem »Kobanskem« gorovju,
Pohorju in po višjem gorovju južnozapadno odtod proti Kamni*
škim planinam, v gorati Koroški pod Dravo, v gorah nad Bohinj*
sko dolino (Gorjušah, okrog Koprivnika, Podjelj, Komni, Po*
kluki). Kranjskogorskih in Rateških, Trbiških, Rajbeljskih,
Bovških hribih, Poljansko*žirovskih in deloma Selških, Tunjiških
v Tuhinjskih hribih itd.
1. b) Naselja v izredno daleč raztresenih
»vase h« bi nekako šteli med posamična naselja, se dobe istotam.
Naj le spomnim na dolge vasi Davča, Kokra, Jezersko itd.
2. Potem ločimo raztresena sela in vasi v ne*
rednih skupinah, dasi so te vasi skupaj stisnjeni dvori,
morda v neugodnem terenu, ki ni dopuačal razvitja redno organi*
zirane vasi. K tem spada dobršen del naših vasi v ozkih alpskih
dolinah.
3. Urejene vasi ozkega obcestnega tipa se
dobe na večjih obalpskih ravninah, kakor v Ziljski, Rožni, Pod*
junski dolini. Savski ravnini, ki se od jugovzhoda in Ljubljane
sem kakor jezik vriva v osrčje Alp, v Savinjski dolini itd. V taki
vasi so več ali manj redno v pravem kotu obrnjene hiše s čeli
(Giebel) k cesti in tvorijo druga k drugi paralele na obeh straneh
ceste.
Kar se dvorov tiče, imamo v visokem gorovju zelo veliko
enotnih dvorov (Einzelhaus), ki imajo v ravni vrsti zdru*
žena stanovanjska in gospodarska poslopja pod isto streho.
(Glej V. 1, 4, VL 1, 5, 6, VIIL 4, IX. 1.) V nerednih alpskih
vaseh, kjer nagaja teren, so dvori tudi razčlenjeni
in neredno zgrajeni (delna izjema vzhodno* vplivani
»Kobanski dvori«), v urejenih vaseh ravninskega tipa pa gre v
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
39
ravnini največkrat za dvore, ki so ali enotni alipa imajo
gospodarska poslopja oddeljena in postav«
Ijena pravokotno na smer stanovanjskih po«
si op i j na koncu dvorišča. Intimnejše zveze med ognjiščnim
pa živinorejs;kim prostorom se na ravnini, kjer gre bolj za polje«
delsko gospodarstvo, rahljajo čedalje bolj, čim bolj se Alpam
oddaljujemo proti vzhodu. Štajerski alpski dvori so cesto že
vertikalistično združeni: spodaj hlev, zgoraj hiša (VIL, 3 a, b).
Posamično naselje v enotnih dvorih imenujejo nemški etno«
grafi »bavarsko«, naselje v vaseh ozkega obcestnega tipa z
deloma odčlenjenimi dvori pa »f r a η k o v s k o«. Ta termino«
logija, kakor poudarjajo nekateri, noče biti nekaj nacionalno
opredeljenega. Sploh je v Alpah posamično naselje in enoten
dvor (glej prejšnje poglavje!) nekaj tako naravnega kakor naselje
ob ravni cesti za ravnino in baš »frankovski« tip je oni, katerega
sledimo pri Nemcih v primeri s srednjimi Slovani, Madžari itd. —
najmanj.
Trdijo, da so tipično nemška naselja tudi v ravnini
posamičnega značaja. Če je v naših krajih kaj takšnih vplivov,
potem jih morda sledimo deloma v gori omenjenih vaseh, Kokri,
Davči, Tunjicah, nemara tudi v Bitnjem, kar je opazil že Valva«
sor. Če je dalje tipično za Slovane naselje v okroglih
vaseh (Rundlinge), moramo reči, da takšnih vasi v našem ozemlju
ni, pač pa so pri nas pogoste druge vrste slovanske »družinske«
vasi, namreč one, kjer se več ali manj brez pravega reda kopičijo
dvori v stisnjene vasi (sledi županske delitve zadrugarjem). Ozke,
dolge obcestne vasi so nemara posledica naseljevanja kmetov po
velikih zemljiških gosposkah (vlastelinstvih in graščinah).
Slovenske vasi so večinoma silno stare in so po mnenju
A. Melika skozi stoletja obdržale svoje oblike in se niso kdo ve kaj
izpreminjale ali kaj prida povečavale. V Alpskih krajih so vasi
precej majhne in one z nad tridesetimi hišami so že redkost. Kar
se tiče specifično slovanske razdelitve zemljišč
okrog vasi, je naravno, da v visokogorskem terenu ta niso
lepo arondirana okrog vasi kakor je to mogoče v ravnini. Vendar
sta nemška raziskovalca dr. A. Meitzen in I. R. Bunker našla
»sledi slovanske razdelitve zemljišč« tako v Ziljski dolini kakor
celo daleč v nemškem ozemlju, v Lungauu in torej morajo na
Slovenskem obstojati v potencirani meri. Razpravljanje o tem pa
presega okvir tega dela.
40 Dr. Stanko Vurnik:
5. Talni načrt slovenske alpske hiše. !
Podpisani sem od leta 1924. dalje nabiral tlorise slovenskih ί
hiš za ljubljanski etnografski muzej. Iz območja naših Alp se mi \
jih je posrečilo zbrati doslej okrog 140 in mislim, da v tej zbirki i
ne manjka nič tipičnega ali bistvenega, posebno če dodam še doslej i
objavljeni material (Haruzin, Murko, Bunker, Baš itd.). Zbral sem i
iz te zbirke one tipe, ki se stalno ponavljajo in izločil netipične, \
slučajne variante in podajam na naših tabelah vrsto teh značilnih ;
tlorisov, kakor mi dopuščata odmerjeni prostor in izbira.
Prvi pogled na te tlorise pokaže, da gre v našem alpskem ·
ozemlju, če le mogoče večidel za hišo značilno enotne*
ga tipa, v katerem so v ravni vrsti združeni prostori za ljudi
in živino tako, da je veža s kuhinjo v sredi med sta*
novanjem in hlevom (Mittelkiichenflurhaus). Poleg tak* i
snih tlorisov se uveljavljajo tipi s stransko vežo in križni tipi, ki I
pa so v absolutni manjšini in se mi ne zde za naše Alpe tako '
značilni. Druga, delna izjema so kozjaško* pohorske j
dimnice, ki imajo enoten pečni in ognjiščni prostor in cesto i
nad hlevi stanovanja.
Nemški znanstveniki okrog Meringerja so opredelili sloven* j
ske tlorise v splošno kategorijo »gornjenemške« hišne i
kulture (odločena pečni in ognjiščni prostor), ki sega iz Alp
prav do Bolgarije in Romunije in na severu do Litvancev, še
posebej pa v družino hiš z osrednjo vežo in kuhi* |
njo, torej »frankovsko«hišo, kiživipa manj med '
Nemci kako med zapa^dnimi Slovani in Ma*,
džari in tvori nekak prehod k vzhodnjaški hiši. i
Dimnični tip se v tem okviru občuti kakor nekaka preostalina iz ]
srednjega veka.
Toliko k splošni kategoriji. Če pogledamo naše izbrane tipe,
se ti grupirajo na eni strani v začasna gospodarska in stanovanj*
ska poslopja in stalna. j
Haruzin nam je popisal malone vse te začasne zgradbe, ki |
služijo v planinah ali shrambi krme ali so živinske staje začasa i
paše v planinah, ali pa služijo zasilnemu stanovanju pastirjev, i
planšarjev in sirarjev. ;
»Seniki«, »svisle« in »listnjaki« so najenostavnejši enocelični |
tipi, ki služijo le za shrambo krme in klaje. Dalje popisuje Haru«;
zin tudi drvarske, lovske, ovčarske itd. »koče« in »bajte«, »ta* I
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
41
merje« s Črne prsti in Stola, ki služijo tudi za začasna bivališča
ljudem in so ali enocelični z ognjiščem v sredi in spalnim odrom
in policami za mleko itd. ob eni sten, ali pa imajo še primitivno
vezno lopo ali celo deljena ognjiščni in spalni prostor. Na Stolu je
našel Haruzin »tamor«, zgradbo z osrednjo celico z ognjiščem,
brez veže in dvema kamricamasmlekarnama. Kar sem podpisani
videl v Gorenjskih hribih »staj« ali »stanov«, so bili večinoma
brez veže, tako da vstopiš skozi vrata koj v prostor z enim ali
dvema okencema in ognjiščem (redko v sredi prostora), iz tega
prostora pa na levo ali desno v eno- ali dvookenski prostor s po«
steljo, ki je obenem tudi shramba za mleko in sir. Stanu je cesto
Nemški hišni tipi v Alpah.
1. Tirolski tip (Z = Zimmer, iK_ Küche, S = Speise, Schw = Schweine»
stall, K. Z. =: Knechtezimmer, W = Werkstatt, A _ Hausgang, St. _ Stall).
2. Bavarski tip (\V. St. _ Wohnstube, F — Fletz, K = Küche, Sehl = Schlaf»
Stube, St = Stall).
3. Koroški tip (A = Laube, R = Rauchstube, Ка = Kachelstube, St — Stü-.
bei, Ke = Kemetn).
4. Štajerski tip (A = Laube, R — Rauchstube, Ка = Kachelstube).
42 Dr. Stanko Vurnik:
prizgrajen še hlev ali staja, ki ima v podstrešju prostor za
shrambo sena. Posebnost so okrogle koče na Veliki planini, kjer
je v sredi pastirjev prostor, okrog tega pa staja za ovce.
Toliko o začasnih planinskih stavbah, ki nudijo le malo pro*
blemov. Poglejmo sedaj tipične tlorise iz najbolj zahodnega pre*
bivališča Slovencev, iz Ziljske doline, kakor jih je nabral
I. R. Bunker. Še poprej pa si ponazorimo značilni hišni tip koro*
äkih alpskih Nemcev, ki robijo Slovence.
Iz sheme (iz Trebesinga v Lieserthalu), ki je vseskozi tipična
za koroške Nemce, posnemam, da gre tu za tip z osrednjo vežo,
ob kateri so nekako v kvadratičnem ravnotežju nanizani pro*
stori: dimnica (obenem glavni prostor hiše), dalje kahljasta hiša
z lastno pečjo, ki se kuri iz lope, ter tretji bistveni prostor, Ke*
mete (odgovarja naši čumnati) in morda zraven še zadnjo kahlja«
sto hišo. To je dimnica »bavarskega« značaja. (Glej sliko: Nemški
tlorisi!)
Če pogledamo sedaj slovenske tlorise iz Zilje (V), moramo
takoj ugotovitvi dvoje: ti tlorisi so »frankovski« in nimajo nikoli
značaja dimnice, v čemer je glavna razlika med slovenskimi in
nemškimi koroškimi hišami. To presenetljivo dejstvo, ki ga je
ugotovil že pred 25 leti I. T. Bunker, hoteč poznati razlike med
hišami obeh koroških narodov, je dalo povoda že mnogim raz«
mišljanjem.
Mislim, da so dimnice res nekaka preostalina iz sive davnine
srednjega veka in če pogledam Gerambovo karto razširjenosti
dimnic v Alpah, moram reči, da so se ohranile baš ravno v naj*
višjih hribih, ki so od kulturnih centrov najbolj oddaljeni. Dej*
stvo, da v Ziljski dolini, ki je že zelo zgodaj postala visoko civili*
zirana, ne dobimo več dimnic, se mi ne zdi nenaravno. Končno
si ne morem misliti, da bi bila dimnica nekaj nacionalno opre*
deljenega. V srednjem veku je bila splošna last sveta, no, pa se je
tu pa tam še ohranila in je zanimivo, da se je samo pri koroških
Nemcih, dasi seže na Štajerskem še malo v slovensko ozemlje v
Pohorskem in Koz Jakovem gorovju.
Druga razlika, »frankovski« tloris z osrednjo vežo in kuhinjo,
ima nemara več opraviti z etnografsko opredelitvijo, zakaj veči*
noma ga imajo zapadni Slovani, Čehi, Slovaki in po njih vplivani
del Madžarov, pa le malo vzhodnjealpskih Nemcev. Mislim pa,
da je sovpad narodne in hišne meje na Koroškem* vendarle samo
slučajen.
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
43
Pa si oglejmo züjske tlorise točneje.
Najbolj podobna nemškim tipom na zunaj je med našimi po
tlorisu Pongracova hiša iz Peči (V. 2) s svojo izredno široko, osred*
njo »vejžo«, ob kateri so razporejeni desno »špajza« in »štibeljc«,
levo pa »izba« in »kuhnja«. Tloris je res iz »bavarske« družine,
tudi po svoji obliki, ki se bliža neki kvadratu osti, ni ostalim slo=
venskim podoben, toda reči treba, da so te vrste ziljski tlorisi v
ogromni manjšini (Rožna dolina, ponekod okrog Jezerskega).
Hiša Gornjega Debemika in zlasti zaradi starosti (nastala 1. 1576.)
zanimiva Plešinova hiša iz Goric (V. 3) imata sicer še prehodno
vežo, toda kuhinja se je vanjo že markantno potisnila in »vejžo«
zapira, tvorec tako nadaljnji prostor, ki ga nemška dimnica nima.
Vintericeva hiša iz Peči (V. 4) se je že značilno, kakor gorenjske
hiše, na dolgo in ozko razpotegnila in ima s kuhinjo zaprto vežo;
baš tako Pinterjeva kajža iz Podkloštra. Ta in pa Veskova kajža iz
Bistrice (V. 1) že kažeta povsem takšen značaj kakor ga imajo naše
gorenjske hiše. Te vrste tlorisi so na slovenskem Koro«
škem v ogromni večini in kot takšni z nemško dimnico
nimajo ne formalno^arhitektonski ne po značajnosti prostorov
skoro nobenega opravka. Predstavljajo namreč dosti kulturno«
naprednejšo fazo razvoja kakor one.
Ziljska hiša (»šiša«) ima torej za glavni prostor »izbo« (na
Gorenjskem »hiša«, na Pohorju »dimanca«) s pečjo in mizo, ki
si diagonalno stojita nasproti (»oberdeutsche« Stube), poleg te
obligatno »vejžo«, ki ima s steno ali le lokom oddeljeno »kuhinjo«,
kjer stoji odprto ognjišče »pozid«, zraven pa še »kamerco« ali
»štibel«, »štibeljc«, včasih obenem »štibeljc« in »kamro«, »čumna«
to« za dekleta ali stare, morda to z lastno kuhinjo in morda še
posebni sobi za dekle in hlapce (Plešin), dalje mogoče »špajzo«
in »klet« ali »čevder«, ki pa je cesto pod zemljo in se vanj pride
po stopnicah iz »vejže«. V Rožni dolini je nasproti izbe »jspica«,
nasproti »kamrce« (za spalnico) pa »kamra« ali »velb« mesto
»špajze«. Pritličje, »pozemje« ima nad seboj podstrešje, leseno
»gornjo izbo« za shrambo žita, skrinj itd. z »gankom«, v katero
se pride po stopnicah ali po lestvi iz »vejže«, ali pa ima tudi
zgoraj zidano stanovanje, in tedaj gre za »gornjo izbo«, »gornji
štibeljc« ali »kamro«, spalnice za dekle itd., nad vežo pa se gornji
prostor po nemškem načinu imenuje včasih »na solu«. Cesto ima
ziljska hiša še zraven v pritličju hlev, nad njim pa »skedenj« in
»parne« ali »šupo«.
44 Dr. Stanko Vurnik:
Med hišami glavnega ziljskega tipa pa med gorenjskimi v
skrajnem severozapadnem kotu (Bohinj, Bled, Mojstrana, Kranj*
ska gora) ne vidim bistvenih razlik glede izoblikovanja tlorisa.
Bohinjci (VI. 1, 2, VIII. 1, 2, 3, 4, XI. 1) imajo v rabi živino*
rejski dvor enotnega tipa istotako kakor Ziljani z vhodom iz
podolžne strani, nikoli s čela, kakor »bavarske« nemške hiše.
Najprej stopiš skozi »duri« v »vežo«, katere zadnji del je kakor na
Koroškem z zidanim lokom (»šipovcem«, »šipohom«, »šipovni*
kom«) oddeljen od veže in tvori najčešče zidano in obokano
(»velf«) kuhinjo z ognjiščem »goniše«, svinjskim kotlom in »pred*
pečkom« od koder se kuri v »hiši« peč. Levo ali desno stopiš iz
veže v »hišo«, ki je istotako organizirana s pečjo in mizo kakor
ziljska, iz hiše vodijo ob peči vrata v »kamro«. Na drugi strani
veže stopiš v »čevder« skozi ena, skozi druga vrata pa v
»čumnato« (prostor za odrasle otroke ali pa za »stare« po
sinovi poroki). Cesto je »čevder« napol pod zemljo in je
»čumnata« nad njim zidana, da moraš v njo preko par stopnic.
Iz veže vodi pred »šipovnikom« stopnišče ali lestva (»štenge«)
v podstrešje (»na vrh«, »na hišo«, »jispa«), ki je najčešče
leseno in služi shrambi žita, skrinj in ima galerijo, »gank« na čelni
ali na čelni in eni podolžni strani, redkeje na treh straneh,
skoro vedno pa na čelni strani. Če je nad hišo stanovanje, gre
tedaj za »gornjo hišo«, »gornjo kuhno«, prostor »na veži« in nekje
sem dobil (Stara Fužina) celo prostorček »nad ješteržjem«. Stano«
vanjskemu poslopju je najčešče naravnost pričlenjeno poslopje
za živino in krmo, in sicer nikoli k hiši, nego vedno k čevdru ali
čumnati. V pritličju se nahajata goveji pa konjski hlev ali stala,
nad tema pa zgoraj »skedenj« in »šupa« tako, da prideš v ta
prostora cesto preko »mostu«, ki vodi ali izpred hišnih vrat na
skedenj ali pa se ta most zadaj spušča na loku iz skednja. Pod
tem mostom je navadno vzidan svinjak. Zelo čest pojav v Bo*
hin ju so enotni dvori na malce nagnjenem terenu, tako da pride
na višino hiša, v nižino pa na pobočje prislonjen (najpogosteje
Češnjica) hlev, da sta hiša in skedenj ravno zvezana, hlev pa je
pod njima (VI. 1, VIII. 4, XL 1).
Variante od tega večinskega tipa so le zelo nebistvene. Alp*
ski slovenski tip je res tip, drugače kakor recimo notranjski ali
primorski, ki se vsak čas drugače prilagodevata terenu v tlorisu.
Včasih srečaš po Bohinju (Koprivnik, Češnjica) peterooglate
veže, v katere vodijo poševno vdelana vrata, očevidno zato, ker
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
45
je bilo treba zvezati širšo hišo z ožjim »čevdrom« itd. (VI. 2). Tipi z
ogelno vežo so redki v Bohinju, navadno so nastali vsled pozneje
prizidane kamre za kuhinj o. Blejski, rateški in belo«
peški, mojstranski in kranjskogorski, deloma
radovljiški, podnarški, kamnogoriški tipi se
od značilnega bohinjskega, kolikor sem ugoto«
vil, v bistvu malo ali nič ne razlikujejo v po«
gledu tlorisa (VI. 3, 4, VIII. 6, IX. 3, 4).
V savski dolini (Kranj, Škof j a Loka, Cerklje) se ta tip na rav«
ninski način modificira in izgubi svoj specifično živinorejski
poudarek. Enotni dvori niso več obligatni, dasi so
pogosti (VI. 5, VIII. 5. IX. 5, 7), hiše so majhne in štejejo včasih
samo še »hišo«, »vežo«, iz katere je odpadla kuhinja in
se kuha »pred pečjo« ali »na veži« v sobno peč, dalje
»kevder«, »hram« ali »špajzo« (Bitnje, Stražišče) (X. 8, VI. 5).
Alpski tip proti Ljubljani v nižini počasi zamira, v kolikor ne
dobiva celo vsaj rahlo nakazanih značilnosti južnovzhodnje
slovenske hiše simetričnega tlorisa, troceličnega, brez posebne
kuhinje in razvoja prostorov v višino (VI. 7, X. 3).
Vendar pa dobimo še v bližnji ljubljanski okolici, okrog Škofje
Loke, Kranja, Medvod, celo Črnuč še posamezne hiše z več ali
manj alpskim značajem (VIII. 5, IX. 5, 6, 7).
V selškospoljanski dolini prehaja naš alpski tip na zunaj v
notranjskega, na znotraj pa ima pogosto še povsem alpski značaj.
Posebno v žirovskui hribih stoje ogromni enotni dvori živino*
rejskega značaja (Žirovski vrh, Stara Oselica, Sv. Trije Kralji
itd.), v katerih je stik med ljudmi in živino dostikrat posebno
intimen zato, ker iz veže lahko direktno stopiš v hlev ali na
skedenj (Žirovski vrh, Račevo, Goropeke) in ne vedno v »kamro«
ali »čimer« (VI. 6, IX. 8). Tlorisi so v zelo starih hišah zelo kom«
plicirani, v bistvu pa alpski, in zelo priljubljen je motiv peterokot«
ne veže ali celo zveza hiše z nekoliko višje stoječim gospodar*
skim poslopjem tako, da so na obeh straneh pogosto prehodne
veže poševna vrata. Podstrešje nima več »gankov«, nego je za«
plankano z ravnim pažem in tudi streha nima več čopov kakor
gorenjska in koroška ter štajerska hiša. V tem ozemlju so po
večini popolnoma zidane hiše, zlasti v nižini.
V Trenti in bivši severni Goriški vladajo posamični dvori, na
severu še alpskega značaja, v bovških hribih cesto dimnice in
enoceličnice, nekako pri črti Kobarid«Tolmin pa se jame alpski tip
46 Dr. Stanko Vurnik:
presnavljati v sredozemski kaminski tip hiše, ki z alpskim nima
več skupnosti: glavni prostor je ognjiščni, postranski »izba«,
ognjišče (»kamin«) cesto v tlorisu pogleda iz hiše ven (Italijan*
ski vpliv). V tem ozemlju, severno od Tolmina, dobimo včasih v
Trenti, v bovških hribih, proti južnokoroški meji še prave alpske
hiše, ponekod pa že take, ki razvijajo prostore pretežno verti*
kalno in tudi kriti »ganki« nimajo več značaja visokih altan nego
osrednjih hodnikov, kakor je to na jugu in vzhodu Slovencev
običajno.
Posebnost med slovenskimi alpskimi hišami so zapadno*
štajerske in južnokoroške dimnice, ki danes že
izginjajo in so že redkost (VII, XII, XIII).
Bistvo dimničnega tipa hiše je, da vsebuje kot glavni prostor
tako zvano »dimnico« (»dimnjačo«, »dimanco«, Rauchstube), ki je
obenem gorenjska »hiša« in »kuhinja«, zakaj v njej se nahaja
poleg mize tudi ognjišče (zid) in za njim še krušna peč prizidana.
Neobhodno ima vsaka dimnica poleg sebe še lopo (»loupa«,
»lojpa«, die Laube), v novejšem času pa so te stare dimnice do*
bivale še tretji glavni člen, namreč »kahljasto« ali »novo«, veči*
del zidano hišo »štibl« ali »kamro« (= spalnica), s posebno (buč*
no) pečjo, ki se kuri iz lope.
F. Baš v svoji temeljiti razpravi o kobanskih dimnicah trdi,
da se je dimnica razvila iz ilirske ali keltske hiše, navajajoč
dr. Šmidova odkritja na Pošteli. Dvocelična dimnica je živela v
srednjem veku v vsej Evropi in ne vem, zakaj naj bi bil to ravno
jlirski ali keltski vpliv, ko pa je specifično antičnega in v današnji
formulaciji srednjeveškega izvora. Še danes namreč segajo
dimnice od Maribora in Voraua na severnem Štajerskem prav do
srca Tirolske in celo na Predarelsko, kamor ilirski vplivi gotovo
niso segli. Drugič se ne strinjam s tezo F. Baša, po kateri bi se
dalo dokazati, da je tip dimnice »geografsko vmesni tip med
južnoevropsko kaminasto hišo in pa vzhodnoevropsko hišo
(Herdofenhaus)«. Kaminasta hiša je specialiteta plemen ob sredo*
zemskem morju že od antike sem kakor je »Herdofenhaus« zna*
čilen za vzhodno Evropo tudi vsaj izza zgodnjega srednjega
veka sem, dimnica pa je zgolj zadnji stadij razvoja srednjeveške
hiše, ki je bila nekoč last vsega neromanskega zapada. Naravno
je, da se je najdlje ohranila baš v centralnih Alpah, povsod
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp.
47
drugod pa ali že izumrla pod pritiskom moderne civilizacije, ali
pa izumira.
Glede razširjenosti dimnic v našem ozemlju pri*
dej o v poštev dela Murka, Stegenška in Basa ter karti hišnih
tipov od Dachlerja, izdaje Bauernhaus in OesterreichsUngarn, pa
Gerambova razmejitev.
Murko pravi, leta 1906., da je ozemlje dimnic okrog Maren*
berka, Slovenjgradca in Maribora na levem in desnem dravskem
bregu, dalje na Kozjaku in Pohorju do Dravinje. Okrog leta
1885. je bila celo polovica hiš v Selnici blizu Maribora še dimnic,
in iz Slovenskih goric je tudi imel poročila o štirih (Sv. Ana,
Sv. Jakob). Na Koroškem so bile dimnice vsaj pred desetletji po
Murkovem na jezikovni meji tri ure od Celovca proti Freuden*
bergu in za leto 1906. poroča o še stoječih iz Mežiške doline okrog
Guštanja, na Tolstem Vrhu. Stegenšek je leta 1907. dokazal, da so
se dimnice nekdaj nahajale celo v laškem okraju. Baš trdi, da
je dimnica konec XIX. stoletja prevladovala tudi v Dravski dolini.
Najbolj natančna je Gerambova karta, ki razmejuje alpske
dimnice in navaja njih razširjenost in gostoto okrog let 1800. in
leta 1915. v procentih. Po tej karti so segle dimnice leta 1800. celo
do Ptuja na vzhodu, proti jugu do črte nekako Konjice*Soštanj*
Mozirje, do severnih pobočij Savinjskih Alp, Karavank in ob*
segale še vso Ziljo. Leta 1915. se je meja umaknila dalje v central*
ne Alpe proti severu in zapadu in na Kozjaku in Pohorju ter na
Radlah jih šteje Geramb tedaj še 10 do 25%, južnozahodno od
Pohorja 5 do 10%, v severnih Slovenskih Goricah 1 do 5%, na
Koroškem južnovzhodno od Celovca pod Dravo, v Obirjevem
območju pa 1 do 5%.
Danes so dimnice že redkost in Baš pravi, da so na Pohorju
izginile v dobi predvojne generacije, da jih na Strojni že ni več,
v Kobanskem gorovju pa so izginile v prvih povojnih letih, ozi*
roma rapidno izginjajo. V Logarski in Savinjski dolini nisem
podpisani našel nobene in moram pritrditi v tej točki Gerambu.
Najstarejši tlorisi zapadnoštajerskih dimnic,
kakor jih popisujejo Murko, Baš i. dr., vsebujejo na eni strani
lope dimnico, na drugi pa novo ali kahljasto hišo (VIL 1)
in se v tem nikakor ne ločijo od dimnic v nemških štajer*
skih Alpah severno ali zapadno od Slovencev. (Glej sliko:
Nemški tlorisi!) O »slovanstvu« ali »nemštvu« teh dimnic
razpravljati  se mi zdi mlatva prazne  slame, ker je to le
48 Dr. Stanko Vurnik:
vprašanje večje ali manjše civilizatorične naprednosti v Alpah,
skupno nam in Nemcem. Če pa drugače formuliramo to vprašanje
in se vprašamo, kateri danes živečih alpskih tipov pri Slovencih
je najbolj podoben alpskim tipom med Nemci, je to kajpak
dimnica s svojo »bavarski« prehodno vežo. Reči pa je treba, da so
vse dimnice na vzhodnem pobočju centralnih Alp že sprejele
svoje značilne vplive z vzhoda, panonske ravnine. Veliko dimnic
ima spodaj zidano ali klet ali pa hlev in šele na tem zidanem pod*
stavku leseno dimnico in zidano kahljasto hišo. Ta razvoj 1.) pro*
štor v vertikalni smeri, ta 2.) koncentracija, ta 3.) simetrija tlo*
risa, ki se cesto pojavi po vzorcu vzhoda s sprednjo in zadnjo
hišo (VII. 3 a, b), 4.) kolenast, križni, ali ločeni dvor so mi že znaki
prehodnega tipa, ki ima že nekaj vzhodnjaških značilnosti, na ka*
tere kažejo tudi že 5.) nazivi »na dile«, »priklet«, žulj«, »zidanica«,
ki so doma na panonski vzhodnještajerski nižini.
Smolnikova dimanca iz Sv. Križa pri Mariboru (VII. 2), katere
tloris je podal Murko*, je imela desno od lope dimanco, levo od
lope veliki štibl s pečjo, kurjeno iz lope, in pa velb, obokano
kamro. V lopo pa se je vrinil še mali štibl s pečjo, ki se je kurila iz
dimance. Neka druga dimanca iz iste fare (Murko 27) je tudi
pozneje dobila štibl v lopo, ona iz Št. Janža nad Dravčami (Mur*
ko 28) pa je po starem ostala: dimanca, lopa, kahljasta hiša (VII. 1).
Dimanca iz Št. Jakoba v Slovenskih goricah (Murko 23) je dobila
k dimanci prizidano kamro, lopo pa je domala izpolnila »hiša«, iz
katere je levo vhod v štibl. Seršenova hiša iz Ostrega vrha na
Kobanskem (VII. 4), ki jo popisuje Baš (27), ima novejši naziv za
staro dimanco, kuhinja, dalje veliki štiblc ali hišico in v lopo
vrinjen štiblc. Konečnikova hiša iz spodnje Kaple (Baš 30) ima
dimanco, veliki štiblc in lopo, očevidno pa je pozneje zraven pri*
zgrajen še mali štiblc nad vežo, tako da je nastal tloris v obliki
T. Cepetova hiša iz Slemena (Baš 32, VII. 5) ima desno od veže
dimnico, levo kamrico in malo hišo, v vežo pa se je v kot vselil
štiblc.
Kaj nam kažejo te poznejše prizidave?
Povsod vidimo skoro, da je osrednjo, prvo*
tno prehodno vežo s časom pri Slovencih za de*
lal na mestu, kjer bi bila gorenjska kuhinja —
kak štiblc in povzročil s tem pravcati splošno*
slovenskoalpski tloris, dasi imajo neki prostori še raz*
iično rabo, kar pa gre na račun počasnega razvoja. Če pogledam
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 49
množico štajerskih in koroških nemških dimnic v delu »Das
Bauernhaus in OesterreichsUngarn«, tam v novejšem času ne
obstoja težnja zadelati »Laube« s kakim posebnim prostorom,
nego se ta težnja omejuje na slovensko ozemlje in po*
sledica je tloris, ki je vsaj na oko — slovensko*
alpski z arhitektonskega stališča.
I Kar sem podpisani na zapadnem Štajerskem videl hiš, bodisi
še — redko — dimnic, bodisi prezidav iz dimnic, sem dobil vtis,
da se stare »nemške« dimnice na Slovenskem vsaj v dobi zadnjih
stoletij prekrajajo v arhitektonske forme, ki v tlorisu čedalje
bolj sličijo tipu z osrednjo vežo in kuhinjo (Baš 39). Koj na robu
dimničinega ozemlja že vstajajo hiše, katere imajo sicer več ali
manj alpsko ali pa vzhodnjaško zunanjost, ki pa vendar kažejo
simetričen tloris z »loupo« in »kuhnjo« v sredi in »velko« in
»malo hišo« ob straneh, recimo Soldat v Planici nad Celjem št. 14
(spodaj zidanici), ali pa Kovač, Dobiatina pri Celju št. 9 (VII. 3 a,
b), ki sicer kažejo že povsem vzhodnjeslovenski simetričen tip
vertikalnega značaja, ki pa imata nasproti temu tipu še na alpski
način odločno predeljeni veži, katere zadnji, s steno odgrajeni
konec je »kuhnja«.
Slovenski alpski tloris, bomo rekli, je veči*
noma tloris enotnega dvora živinorejskega
značaja, z osrednjo vežo in kuhinjo. Delna iz*
jema so le najstarejše dimnice na Kozjaku in
Pohorju, ki pa v novejšem času tudi dobivajo
zaradi prezidav — slovenski alpski tloris, vsaj
v arhitektonskem pogledu. Na vzhodu in jugo*
vzhodu robi ta tip vzhodnjeslovenski, sime*
trični, vertikalno se razvijajoči tip, ki pošilja
rahle vplive celo daleč na severozapad v sav*
ski dolini, na zapadu in severu pa alpskonem*
ška dimnica »bavarskega« tipa, na jugozapadu
pa prehaja ta tip v sredozemski kaminski tip.
V pogledu etnografskih mej seveda meje niso
kdo ve kaj točno krite z jezikovnimi, toda tak*
šno formulacijo »frankovskega« tipa hiše,
kakor je slovenska alpska, imajo vendar v pre*
težni večini le — zapadni Slovani.
50 Dr. Stanko Vurnik:
6. Konstrukcija in zunanjost.
Primorskoigoriške in kraševske hiše so čisto kamenite ali
zidane, vzhodnještajerske ilovnate z lesenim ogrodjem, dolenj*
skosbelokranjske večinoma lesene ali pa imajo lesene hiše po*
stavljene na zidane hleve, alpske hiše med Slovenci pa so v veliki
večini v stanovanjskem pritličju zidane, v podstrešju pa lesene.
Čisto lesena so večinoma le planšarska stanovanjska in gospo*
darska poslopja, dalje prosto stoječa gospodarska poslopja pa rev*
ne j še kaj že, tako da moremo reči, da je na vzhodu Slovenije več
čisto lesenih hiš kakor drugod.
V ziljskoigorenjskem območju je največ v pritličju zidanih,
v podstrešju lesenih hiš. Šele v obalpski ravnini ob Savi, n. pr.
v okolici Kranja in Škofje Loke je več čisto lesenih hiš. Na
zapadnem Štajerskem pa gre večinoma kakor na vzhodu Slo*
venije za zidane (kamenite) hleve, na katerih stoje lesene ali
deloma lesene hiše (zidana kahljasta hiša ali štibl), ki pa so po
Bašu šele v novejšem času dobile podzidane hleve in so bile v
prejšnjih stoletjih čisto lesene in na pobočjih podprte s stebri.
Linhart*Haruzinova teza, naj bi bile »prvotne« slovenske hiše
čisto lesene, bo za srednji vek gotovo držala, če so bila res ognji*
šča, kakor se domneva, sredi celic, toda pri vsej vabljivosti in
romantiki te »razvojne« teze si recimo na Krasu tudi v srednjem
veku ne morem misliti lesenih hiš in deloma tudi v ^A.lpah ne.
Zakaj naj bi baš naši kmetje šele v XVIIL stoletju začeli zidati,
ko je zid že par tisoč let vsaj povsod poznan in material zanj
dan, ne vem. Pri vsem tem poznam še celo kopo zidanih kmečkih
alpskih hiš iz XVL in celo XV. stoletja in morda se bodo kdaj še
starejše odkrile.
Naj opišem sedaj alpski način lesenih hišnih
konstrukcij. Bistvenih tehničnih razlik nisem našel ne na
Ziljskem ne na Štajerskem ne na Gorenjskem. Terminologijo
pa porabljam deloma bohinjsko*blejskosmojstransko, deloma
koroško, štajerska pa žal, še čaka na popisovatelja.
Torej naše alpske lesene stavbe spadajo tehnično v družino
brunastih zgradb (Blockwerkbauten), t. j. njih stene so zgrajene
iz vodoravno naloženih in na konceh ujetih brun. Najenostavnej*
še zgradbe, kakor listnjaki, stanovi, seniki, drvarske koče so iz
okroglih smrekovih brun, ki se polagajo na kamenit ali zidan pod*
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 51
stavek po štirje in štirje v pravokot ujeti in pritrjeni z eno« ali
dvostranskimi, plitvimi vdolbinami (glej risbo T. I. št. 1!)
Kajže, lesene hiše i. dr., ki so skrbneje zgrajene, so sestav«
Ijene iz podolžno razpolovi j enih brun, ki so na Gorenjskem na
zunanji strani valjasto vzbočena, znotraj pa ploska, na Koro«
škem in Štajerskem pa sploščena na obeh straneh. Zunanja konca
se tudi sploščita in obtešeta ali obžagata v forme, kakor jih kaže«
jo naše risbe T. I. 2, 3, 4, 5. Korošci imajo največ združenj po
shemi 2., Bohinjci po shemi 3., Štajerci po shemi 3. in 4., dobe se pa
tudi umetnejše, kakor po shemi 5. (Puštal). V Bohinju sem čul za
te ogelne konstrukcije izraze: »cinkano«, »ujeto«, »šlesano« in za
shemo 3. (Schwalbenschweifform) izraz »ujeto na zajerngo«.
Temelj hiši je kamenit in z malto spojen zid (Koroško, Go«
renjsko), kjer ni apnenca (Zapadnje Štajersko) pa skrilavci z
glino spojeni (T. I. 6). V Bohinju in na Koroškem sem čul za ta
podstavek ime »stou« ali »fonda«. V ta zid se udeneta prva bruna,
izredno močna, cesto mecesnova (zapadno Štajersko: »rešter«
nik«). Prvi trije ali štirje mole iz oglov hiše mogočna »kolena«
(T. I. 6); ti nosijo vse stene in se imenujejo na Gorenjskem »spod«
nji oklepje«. Na spodnje oklepe pridejo stene iz lažjih smreko«
vih brun (»ostenjk« Cerklje, »pvat«, plur. »pvatova« Bohinj, »fost«
ne« Štajersko, »tram« Koroško). Vrhu sten pridejo zopet zelo
močni »gornji oklepje« (»grede«, Cerklje), ki imajo nositi »ršt«
(das Gerüst). Ti zopet tvorijo kolena, cesto profilirana v formah
(glej risbo T. I. 6 ter 7 do 12). Najspodnejše bruno spodnjih okle«
pov je cesto dekorativno obrezano »na ajdovo zrno« (Bo<
hin j, T. I. 6).
»Ršt« (T. II, 1), leseno ogrodje podstrešja, sedi na gornjih
oklepih, je pa večje od obsega sten in v čelu ali na dveh ali celo
treh straneh moli daleč preko nje (»odnes« Gor., nad gankom,
»žuljem« na Štajerskem nadstrešek »podsek«). Alpski Slovenci ra«
bij o »nemški način« podstrešnega ogrodja (T. II. 1.). Ta sestoji iz
»glajta«, t. j. horizontalne opore dveh močnih tesanih brun (na
vertikalnih »stebrih«) in pa iz »šperovcev«, tanjših brun, ki se
pošev naslonijo na oklepe in glajt, da tvorijo v vrhu vilice (»gla«
stovca«) za »sleme«. Kar je še treba vezi med glajtom, stebri,
šperovci in oklepi, se tem pravi »panti«. Na »šperovce« se vodo«
ravno pribijejo tanki »remelji«, »letve« ali »late«, konec strehe
pa drži močna »strešna« (T. I. 12). Na late se pribijejo ca. 1 m.
dolge smrekove deske »dile«, »skodle«, »šinkelni«, »šindelni«, na
4*
52 Dr. Stanko Vurnik:
ta ali oni način (na »trifo«, na »unafurm« itd.). Ostaneta še odpr*
tini v obeh čelih. Ti dve se »zaplankata«, »zapazita« z vertikal*
nimi »dilami« ali »plankami« (»paž«, »opažje«, Gor., »svislo«
Štaj.), vsaj ono čelo nad stanovanjsko »hišo« pa dobi ali lepo valo*
vito izrezano, podolgasto »lino«, ki daje »jispi« svetlobo (IV. 4 do
11), ali pa nastane v čelu zaprt (VIII. 1, 5, IX. 7, X. 8) ali celo
odprt »gank«, oziroma odprt gank v čelu in eni podolžni strani
(VIII. 2, 3, IX. 2, 3, 5, 6) ali celo na treh straneh hiše, oziroma gre
lahko v čelu obenem za odprt in zaprt gank, nad njima pa še lino
(VIII. 2). Gankove spodnje opore so vedno zakrite. Gankova
ograja ima na oglih iztesane, profilirane lesene stebričke (»zavr*
ček«, Cerklje), ki spajajo gank s pažem nad njim. Iz čelnega
opažja cesto gleda skozi ozko, podolgasto pravokotno luknjo
»dira«, nekoliko velika ploska lesena škatla, ki se more poriniti iz
paža ven in na kateri se suši proso (IX. 5). Dira se ponekod poriva
iz čela s posebnim, vrtečim se mehanizmom, seve zelo primitiv*
nim. Ponekod imajo strehe na vrhu čel še kape, »šope« ali »čope«
(Walm).
Vrhu stene, za katero je »hiša«, gleda iz hiše koleno »trama«
(II 2., 4.) (»štuctram«), ki nosi v »hiši« leseni strop. Ta obstoji iz
dveh redov desk, nameščenih kakor kaže profil (II. 3.). Če je
»hiša« zelo velika, je treba tudi dveh, redkeje treh tramov za
strop. Na Štajerskem opira glavo trama cesto zunaj lesen steber,
»trlica«.
Popolnoma lesenih hiš, takih, da ne bi imele niti delca zidu
v svojem organizmu, se mi zdi, razen med planšarskimi stavbami,
sploh ni, zakaj vsaj stena ob ognjišču in hišni peči je zidana tudi
v najrevnejših kajžah, bajštvah in bajtah (VIII. 1, X. 8). Zelo
cesto pa je zidan sploh ves ognjiščni prostor, dalje je cesto stari
leseni hiši v novejšem času prizidana kamra, dalje čumnata in
klet. Štajerske dimnice so dobile zidano steno seve ob »zidu«,
dalje zidano »kahljasto hišo« ali »štibl«, pa podzidan hlev ali klet
(»zidanica«, »kelder«). Okrog Škofje Loke se dobe tudi zanimive
enonadstropne hiše, ki imajo zidano pritličje in vse nadstropje
razen »gornje hiše« (IX. 7).
Najnavadnejši tip na Koroškem in Gorenjskem pa je oni,
ki ima zidano vse pritličje (včasih izjema le še »hiša«), tako stano*
vanjskega prostora kakor hleva, pa leseno, daleč čez stene moleče
podstrešje, šupo in skedenj (VIII. 2, 3, 4, IX. 2—8). Nekatere hiše
imajo nad »hišo« le splošno podstrešje (»jispa«) z zaprtim
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 53
»gankom«, one z odprtimi ganki pa imajo izdelano leseno, bruna*
sto »gornjo hišo«. Ponekod na Koroškem in v Mojstrani, Kranjski
gori, Ratečah, Beli peči, Podkorenu je na nizko zidano pritličje
stavljen še visok, zapažen podstavek z gornjo hišo in šele nanj
pride streha. Štajerske hiše imajo redko čez stene moleče pod*
strešje in velike line v »svislu« (paž), ganke cesto zelo nizko,
cesto okrog več delov križne hiše. Marsikdaj so ti bolj za deko*
racijo kakor za potrebo. Hodniku, ki vodi pri prislonjenih in
s hlevi podzidanih hišah do hišnih duri, pravijo »žulj«. V Poljan*
ski in deloma tudi Selški dolini stoje cesto ogromne, čisto zidane
nadstropne hiše nenavadno širokih čel (s po 5 ali več okni); te so
brez gankov in čopov in imajo čela čisto ravno zaplankana in v
njih le neznatne linice za svetlobo (IX. 8). Te hiše imajo vedno
slamnate strehe, kakor tudi cesto one v savski nižini, ponekod
tudi že v zapadnem Štajerju, redko pa na Koroškem. Nadstropne
čisto zidane hiše nimajo gankov razen morda le tik pod čopom v
čelu zaprt gank (VIII. 5). Hiše s poševnimi vratmi in ožjo hišo
ali čumnato pridobe s tem ob steni ob vratik nekak krit hodnik.
Na zapadnem Štajerskem se streha cesto nad žuljem podaljša
(panonski vpliv) v »podsek«.
Strehe so na Koroškem vedno čopaste (značilen je prazen tri*
kotast kljun vrh čopa IX. 1, 2) v Bohinju, cesto brez čopov, zelo
strme strehe (Satteldach), hiše v čelih zelo ozke (le dvoje oken)
in vitko visoke. V nižjih krajih so strehe položne j še, čela širša
(v Poljanski dolini, okrog Škofje Loke in Kranju, kjer je cvelo
tkalstvo, celo po četvero, petero oken v čelu), hiša se bolj široko
vlega na zemljo.
Istotako v hišah na ravnini, kjer ni več toliko padavin, pod*
strešje ne moli tako silno daleč iznad sten ven kakor v Bohinju,
Mojstrani, Ratečah, Koroškem. V Poljanski dolini sploh ne sega
preko sten, tudi na robu Pohorja in Kozjaka ta alpska hišna zna*
čilnost naglo pojema proti vzhodu. Obenem se proti vzhodu
čedalje redkeje javljajo ganki in od Kranja in Škofje Loke juž*
neje še redko dobiš odprt gank; najpogostejša je še lina in še ta
pod Ljubljano na Dolenjskem izgine.
V ostalem ti oko, če imaš le nekaj vaje, takoj pokaže raz*
delitev prostorov znotraj: kje je veža s kuhinjo, ti povedo hišne
duri, pod okrašenim čelom hišo, morda s kamro (število oken),
majhno, visoko ležeče okence v steni nasproti hiše javi čumnato
itd. Ce vodijo k durim stopnice, če je hiša prislonjena, veš, da
54 Dr. Stanko Vurnik:
imaš pod hišo klet ali hlev, če je kos čela zidan, veš, da je to
kamra itd.
Novejše hiše, zidane zadnjih sto let, so zlasti v ziljski,
savski in dravski ravnini dobile že pečat meščanske civi*
lizacije in danes se lesena hiša iže izredno redko stavi. V rav*
ninah so zelo pogoste zidane hiše, ki imajo v podstrešju (čelo)
vsaj eno »kamro« ali »čimer« vstavljen; nad vežo izstopi iz strehe
cesto del stene z lastno streho in oknom (»kukrle«, »frčada« —
facciata), ki znači lastno sobico ali pa je zidar hotel le dati s tem
gornji veži svetlobo. Včasih se ta »kukrle« pomoli daleč notraj,
da mora biti podprt z dvema stebroma, ali pa celo izstopi iz hiše
ves »srednji rizalit«. Strehe so v novejšem času opekaste in vsa
zunanjost je dobila preprosto meščansko lice. Le v gorskih vaseh,
od središč civilizacije zelo oddaljenih, se še stavijo (zelo redko)
»alpske ljudske hiše«.
Naj sedaj popišem še okna, vrata, ganke, rezbarski in slikar*
ski okras hiš, nato pa notranjost.
Okna najstarejših lesenih hiš so bila zelo majhna, kvadrata*
sta in niso imela večjih stranic od 30 cm. Bile so to luknje, izza*
gane med dve bruni in zgoraj in spodaj malo izdolbena. Za var*
stvo šip so imela zunaj s kljukami v bruna pribito železno
mrežo na križ ali na križ z obročem (»gavtre«). (IIL 1, 2).
Majhno, leseno okence s štirimi kvadratastimi stekli je bilo tako
vdelano v leseno steno, da se je premikalo v njej tako, da je bilo
mogoče spustiti zrak v hišo in potisniti okno v steno (gor. in kor.
»zapahnice«, štajersko »okno na smuk«) (ΙΠ. 9). Notranja stena
je imela okrog okna cesto (zlasti v XVIIL stol.) ličen pravokoten
okvir, ki je na vrhu imel profilirano palico. V XIX. stol, če ne že
ob koncu XVIII. so se lesena okna pomeščanila, t. j. predvsem
povečala in dobila okvir in postala celo dvojna, ali pa so jih poleti
nadomestile polknice. Ponekod je ta okvir lično izrezan s kom*
binirano črko S (slika III. 8); ponekod so imela okna tudi svoje
»polknice« (vratica), ki so bile poslikane. Dandanes se dobe prvo
opisana okna z mrežami le še po starih gornjih hišah; tu pa tam
(Bohinj) sem našel v podstrešju še okenca iz samih okroglih, v
svinec vdelanih leč (Butzenscheiben*Fenster). Najstarejše zidane
hiše, kar jih poznam, so imele v masivnih stenah majhna, skoro
kvadratna (zlati rez) do 40 cm visoka okna v kamenitih okvirih, na
robovih obrezanih še po gotski šegi »na ajdovo zrno« (Škofje*
loška okolica. Poljanska dolina, Bohinj, Bled, Ziljska dolina) in
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 55
skoro vedno močne železne gavtre, zunaj ven moleče iz stene
(111. 3, 4). Nekako konec XVII. stol., sodim, so okna dobila močne
okvire iz zelenega kamna in renesančne profile; gavtre so se
pomaknile v okvir in postale zelo umetne (S^vijuge, tulpe, srca,
rozete, žarki, letnice, imena); bile so bleščeče belo in včasih belo
in rdeče poslikane (III. 5, 6, X. 4). Najlepši gavtri so iz srede in
druge polovice XVIII. stol. Objavljam tudi okno Žvanove kašče
iz Boh. Srednje vasi z letnico 1604, rdeče slikano na zid. Imelo
je namesto šip še žično mrežo (X. 6). Od srede XIX. stol. dalje
se takšna okna ne izdelujejo več.
Vrata najstarejših lesenih hiš so bila masivna hrastova
ali smrekova; imela so pasamezne deske diagonalno vstavljene
in na robovih profilirane (III. 10, 12, 13, 15, 16). V zidanih hišah
so imele stare hiše (Zilja, okol. Škofje Loke, Lesce, Kropa, odtod
imam poročilo) vrh kamenitih vrat gotski šilast lok (do XVI.
stol.), robovi pa so bili tudi kakor pri oknih posneti, da se je nad
pragom stvorila oblika »ajdovega zrna« (III. 10). Druga pozno*
gotska oblika je ona štirioglatih vrat z vložki v gornjih oglih
(III. 11). Renesančna oblika (XVI. in deloma XVII. stol.) ima
zgoraj okroglo zaključena vrata zelo krepkih, širokih proporcij
in debelih okvirov (»banger j i«), na robovih še vedno posnetih;
ob pragu sta se stvorili dve krogli (III. 13, 12). Takih vrat je še
povsod precej najti, zlasti v savski nižini in na Koroškem. Vsaj
konec XVII. in celo XVIII. stol. vrata itd. na »baročen« način
dobivajo reprezentativne stopnice, četverooglate vložke v lok
zgoraj in ob straneh, v XVIII. stol. celo dekorativno vrezane
Ornamente v okvir (III. 14, 15), raznoliko profilirane in sestav*
Ijene ter barvaste deske duri, cesto celo še preklado na lok in
reprezentativne ključavnice z orli, rozetami itd. V XIX. stol.,
vsaj že proti sredi, konec okvira iz zelenega kamna in duri po
vzorcu (slika III. 16) odtlej ozka, majhna, duri kasete z okviri, v
reliefu rezljane. Figuralen okras: steber s človeško glavo (St. Fu*
žina), svetopisemske scene in celo — Herkul, ki davi leva (Go*
renja vas, Žiri).
Zidane hiše so imele vsaj od XV. stoletja dalje na svojih
zunanjih stenah svete slike v dekorativnih, naslikanih okvirih
(VIII. 5, 6, IX. 5, X. 7, 9). Najbolj je to slikarstvo cvetelo v XVI.
in XVIII. stoletju. Grobe slike so bile sicer barvno izredno učin*
kovite in celo po svoje ekspresivne. Predstavljale so najčešče
patrona zoper ogenj, sv. Florijana, gasečega gorečo hišo, dalje
56 Dr. Stanko Vurnik:
Marijo, Marijino kronanje. Križanje in patrone gospodarja in
gospodinje itd. Naj pogosteje so bile te slike v čelu pod pažem,
ali med okni hiše. Včasih srečamo tudi monštrance in vaze z
rožami naslikane med okni. Naša slika X., 9., predstavlja zadnjo
podolžno steno Hlipove hiše v Stari Fužini v Bohinju s takšnimi
slikami. Hiše izza XVIII. stol. dalje so imele rade naslikan rusti«
kalni rob iz rombov v okrasti barvi, ali pa so izpod paža visele
naslikane girlande s čopi (glej sliko VIII, 6.). Zlasti na Koroškem
m Gorenjskem je cvetelo to zidno slikarstvo, manj na Štajerskem,
kjer se z barvo poudarjajo najčešče samo struktivni deli arhi*
tekture.
7. Notranjost.
Spredaj, kjer je bil govor o tlorisih slovenskih alpskih hiš,
smo videli, da v notranji razdelitvi prostorov med slov. Koroško
in Gorenjsko ni bistvene razlike, da pa se starejše štajerske dim*
niče nekoliko ločijo od prve skupine.
Naj popišem glavne hišne prostore, katerih najvažnejši je
»hiša« ali »izba«  (Kor. in Tolminsko),  ali »dim*
niča« (Štajersko). (V., VI., VIL, X.)
Ta je povsod enaka in tipična; glede organiziranja njene
notranjosti sploh ni razlike med našimi alpskimi hišami, seve, v
kolikor je »dimnicina« peč ne povzroča. Pa tudi »dimnice« so z
ozirom na razporeditev duri, peči, mize na las slične »hišam« in
»izbam«. Alpske hiše imajo vse »gornjenemško« tipično obliko.
Koj ko stopiš iz veže na levo ali desno skozi hišne duri, imaš v
kotu za seboj na desni ali levi peč, njej diagonalno nasproti pa
najimenitnejši del hiše, »bohkov kot« z oltarjem pod stropom in
pod njim mizo, ki stoji v kotu vedno med dvema oknoma. (Le
zelo redko se najde v starih dimnicah morda še kje miza ob isti
steni kakor je peč.)
Stene so v hišah ravne (tudi brunaste hiše imajo znotraj
ravne stene) in danes le redkokje še niso z apnom pobeljene.
Zal, tudi strop, če je imel še tako lepo rezljan »tram« in »dile«,
je danes že skoro povsod pobeljen, le v bolj zaostalih kotih po
hribih je še ostal nepošminkan in stene tudi, da te njih lepo rjava,
starodavna barva nekako toplo in domačo razpoloži. Zidane hiše
nimajo (kakor na Tirolskem) sobnih sten z lesom oblečenih,
vendar imajo stare lesene hiše (Koprivnik, Gorjuše) tudi lesene
stene poživljene. V glavnem gre za polico, ki teče visoko gori
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 57
pod stropom in je cesto njen rob lepo profiliran. Kjer so okna
na zapah, se v steni vrste lepi okvirni vložki (glej sliko III. 9), tudi
s policami zgoraj, cesto lepo profiliranimi. V dimnicah morajo
venomer beliti, ali pa, kakor poroča Baš, lepiti na stene v gornji
polovici časopisni papir. V zidanih hišah so za okna navadno v
stenah niše z rombičnim prerezom; cesto je pod oknom še široka
mizasta polica. V bogatejših hišah XVII. in XVIII. stoletja v
Bohinju in v Poljanski dolini se te niše nad okni tudi polkrožno
končujejo (III. 7). Včasih so v stene vdelane tudi razne omarice za
steklenice itd. Njih vratica so bila nekdaj poslikana. Tudi ura,
velika, z vrtnicami na številniku, z dolgim nihalom in utežmi, je
cesto z ličnim svojim zabojem vred vzidana v steno kje ob hišnih
ali kamrnih vratih. V kotu nasproti peči, nad mizo je navadno
trioglata polica, pokrita s papirnatim ali belovezenim prtom (X. 1).
Na njej stoji »bridka martra« krucifiks in morda šopek papirnatih
cvetlic. O Božiču pridejo na »al t ar« (v Stari Fužini v Bohinju
sem čul tudi ime »glorija«) »jaslice«, v maju cesto »šmamice« z
Marijinim kipom. Za križem je navadno oljčna vejica iz cvetno*
nedeljske butare, ki naj varuje hišo pred ognjem in ljudi in živali
pred uroki. Okrog »bohkovega kota« spodaj je vedno pritrjena
fiksna klop, če se ta že ne razteza prav od vrat dalje ob vseh
stenah. V kotu stoji skrbno pomivana, masivna javorova miza
s struženimi, razkoračenimi nogami, ob njej pa »alpski« stoli
z naslanjali raznih, od dvoglavega orla speljanih oblik, ali pa
navadna prenosna ki opica (X. 1).
Peč (X. 2) stoji v oglu, kjer je zunaj v veži pripeček poleg
ognjišča. Spodaj je zidana in ima dvoje polkrožnih lukenj pod
seboj (podpeček), je nekako kvadratastega prereza, obdana od
klopi od obeh strani in nosi kmalu nad klopjo nekaj vrst zeleno*
glaziranih »modnic« ali »modovnic« iz žgane gline (po Gorenjskem
so menda vse modnice in kahle iz nekdanje tovarne v Podnartu).
Te modnice so ljudskoumetnostno poglavje zase in imajo v reliefu
cesto slike dvoglavega orla, Marije, vaze z rožami. Kronanje Ma*
rije, Križanje, Sv. Jurija in druge svetnike. Nad nastavkom iz
modnic je manjši, cesto v sprednjem ogrlu zaokroženi vrh iz
konkavnih »kabel«, v katerih je bilo včasih otrokom mogoče
jabolka peči. Levo in desno pod vrhom je navadno sedež »zape*
ček«, cesto z desko vdelan, ali pa je za vrhom iz kahel celo pri*
pravljeno ravno ležišče in je ta vrh čisto oddeljen od zidu. Na
Koroškem ponekod imajo stare peči obliko zgoraj  prisekane
58 Dr. Stanko Vurnik:
krogle, na Štajerskem pa so kahle ven izbočene (»bučna peč«,
glej XIII!). Okrog peči so ponekod še, danes že redko, leseni
»gavtri« za sušenje perila. Tudi ti so bili mnogokrat lepo struženi
ali rezljani. Na Koroškem se včasih nad pečjo pod stropom dobi
tudi lesen oder, ležišče, z dvignjenim mestom za glavo, »pogradce«.
Strop ima od najstarejših časov sem pokrov iz vdelanih
»dil«, ki imajo robove skoro vedno posnete, da pride na obeh
konceh do oblike »ajdovega zrna«. Zložene so kakor kaže v pre*
rezu slika (II. 3—10).
Te dile so v sredi stropa vdelane v »t r a m« ali »štuctram«
(Koroško: »ferštl«), mogočno bruno, ki je spodaj lepo profilirano
(najpodrobnejše in naj dekorativne j še v drugi pol. XVIII. sto«
letja), vsekakor pa vsaj obrezano »na ajdovo zrno«. Glava tega
trama gleda pri večini lesenih hiš zunaj pod streho iz stene in je
včasih celo profilirana. Sredi trama je navadno urezana letnica
(glavna opora za datiranje lesenih hiš!) z začetnimi črkami gospo«
darja ali s svetimi monogrami. Najlepše profUirane trame sem
srečal v bohinjskih hribih; v Poljanski dolini so trami včasih že
dekorirani z vrezljaji (Kerbschnitt), ali pa imajo dekoracije iz
geometričnih likov, vdrgnjenih v gladke ploskve (notranjski na«
čin). Tram, dile in nekaj profilov nam kaže naša slika II. V sta«
rih dimnicah na Štajerskem je ves strop iz tramov. V par zelo
bogatih starih hišah v okolici Škofje Loke (Suha, Zg. Bitnje)
sem našel na zidanem stropu celo — primitivne štukaturne
okvire v rokokojski preprosti formi, ki so menda nekdaj robili
freske. Na Suhi, ogromni kmečki graščini iz leta 1792. sem našel
celo intarzirana vrata in peč v pokmetenem empirskem stilu
(oblika hruške).
»Dimnice« seveda imajo namesto peči obenem krušno
peč, visok, zidan kvader z eno ali dvema odprtinama, pred tem
kvadrom pa z lesom robIjeno ognjišče »zid«, en meter visok in
dva metra v kvadratu širok (glej XIII. in XIV!). Nemci imajo
lijakasta ognjišča, ki mole v sredo hiše. Na čelni strani dimnice
je navadno v steni zgoraj odprtina za odvajanje dima. Ta je
cesto tudi uhajal skozi lijakasto leseno pripravo, ki se moli vodo«
ravno iz stene ven. Poleg krušne peči je visoko v zidu podolgo«
vata odprtina, ki odvaja gorkoto v »štibeljc«. Te dimnice seve,
nimajo tako lično izdelanih stropov kakor gorenjske, ker bi jih
venomer črnil in kvaril dim, nego je v njih vse bolj primitivno,
a masivno in robustno. Pod »zidom« je navadno kotiček za kokoši
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 59
(»kurji koteč«), ki ga zapirajo kurnikasta vratca (XIII.)· Tudi
pod mizo in pod klopmi so bili v starih hišah vdelani kumiki,
priče nekdanjega srednjeveškega »komunizma« ljudi in živali v
istem prostoru. V vratih je bila tudi linica za odvajanje dima,
zapirala se je z desko »šubarjem«. Nad pečjo so visele »rante«
ali »gliste« za sušenje, med pečjo in mizo pa še druge, za su«
šenje drv.
Jasno, da so v dimnicah tudi še drugi, sicer kuhinjski rekvi«
žiti, kakor omare, sklednik, žličnik, posodje ali celo svinjski kotel
itd.; včasih so imeli celo vodo napeljano v dimnico (»studenec«).
Kjer pa ni »kahljaste hiše« ali »štibeljca«, so pa v dimnici stale
tudi postelje.
Kar se tiče razsvetljave, so naši alpski kmetje nekdaj
svetili s trskami in so rabili za to lesen ali železen č e 1 e š η i k,
ki je zgoraj držal tresko poševno. Bolj pa se naše razprave tičejo
dimniki in leve. Dimnik, dimnjekje velika, cesto nad pol«
drug meter dolga lesena škatla, ki se proti enemu koncu močno
razširi. Tak dimnjek se. je vtaknil v lesen strop tik nad oglom
peči, kjer je še danes, ko dimnikov ni več, videti kvadratasto
luknjo v stropu zadelano z lesom ali cunjo. Dimnjek je imel
nalogo odvajati dim od tresk, ki so gorele na kovinastem pod«
stavku pod njegovim žrelom na oglu pečne klopi ali na čeleš*
niku. Cesto je bila tudi dimnjeku spodaj pribita kovinasta plošča,
na kateri je stala okrogla obročka na treh nogah »koza«, ki je
služila za podlago tem treskam. V bohinjskih in rateških hribih
sem cesto čul o starih dimnikih, toda v hiši ga nikjer več nisem
našel. Kakor piše Murko, je te vrste razsvetljavo svoje čase
oblast prepovedala in so morali dimniki romati »na jispo«, nakar
so se petrolejke vselile v hiše. Dimnik je danes med kmeti že
nekaj, čemur se je treba smejati. Na hribovskih svatbah fantje
imajo navado najti kje star dimnik in ga ali za šalo razstaviti
vrhu bale ali pa raztolči na svatbi. Enega sem bil še našel pod
streho Mežnarjeve hiše v Koprivniku (X, 5) in ga spravil v
muzej. Dve podolžni deski ima lepo rezljani s kombinacijami
črke S.
Zidane hiše so imele namesto dimnikov »1 e v e« v steni ob
hišnih durih ali pa ob kamrnih durih. Leva je rov v zidu, ki se
z žrelom pomalja iz stene in ima pod seboj vedno nastavek,
cesto kamenit in lepo profiliran. Videl sem dosti teh lev po Go«
60
Dr. Stanko Vurnik:
renjskem in to dve vrsti: podolgovate in ozke, pa povprečne in
kratke, kakor kažeta naša slika notranjščine in peči od Puškarja
na Jereki in pa risba na tabli (X, 2.).
Kamra, kamerca (na Štajerskem: veliki ali mali
štibl ali štibeljc ni zelo problematičen prostor. V njem
se nahajajo postelje, skrinje, motovila itd. Tla v hiši in v
kamri ter dimnici so v novejšem času iz lesa (lesen pod), v kuhi*
njah iz opeke ali iz »ješterleha« (ilovica, pesek, malta), v dimnic*
nih lopah tudi kamenita.
Gorenjska kuhinja (šipovnik, obok, ognjišče, kotel, svinjski kotel, ustje peči).
Gorenjska in ziljska kuhinja (glej risbo!) je, če le mo*
goče, zidana in s steno ali vsaj lokom šipovnikom oddeljena od
veže. Največkrat je obokana, čeprav veža ni. Alpski ljudje
belijo zunanjost in notranjost neštetokrat, vendar kuhinja je
vedno črna na obokih in pol šipovnika tudi z njo, veža pa dobi
rjavkasto barvo stropa. Veža (»vejža« kor.; »loupa« štaj.) ima
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 61
navadno majhno okence, vsekakor pa je okence tudi v kuhinji
blizu ognjišča. Na Štajerskem loupe cesto nimajo stropa.
Ognjišče je zelo nizko, zidano opekasto ali kamenito,
gornja ploskev obrobljena z lesom. Drži se navadno one stene,
kjer je za njo v hiši peč, redkeje je ognjišče sredi kuhinj ob
zadnji steni. Če velja prvo, potem se pripeček, opekast in
zidan nastavek pred ustjem peči (»istije«, »mestije«, »osteje«)
kar ognjišča drži na eni strani, včasih pa se ga na drugi strani
drži še okrogli svinjski kotel, ki je vzidan v valjasto peč,
v katero se kuri skozi vratca, ki so ob tleh. Dim odhaja ali pod
»v e 1 b« in preko vrha »šipovnika« v vežo in skozi odprtino
v podstrešje ali skozi duri na prosto, ali pa je speljan v ozek
dimnik (zlasti v novejših desetletjih). Če ni obokana vsa kuhinja,
pa ima svoj obočni nastavek vsaj ogel nad ognjiščem. Dimo*
lovce sem redko videl. So to leseni in štirioglati okviri nad
ognjiščem (navadno tam, kjer veža ni posebej oddeljena od
kuhinje. Obligatni pa so v dimnicah dimolovci »k 1 o b u č =
n j a k i«.
Nad ognjiščem visi na »vratilu«, »četni«, »ketni« ali
»ketnači« (Jul. Ben.) kotel, na ognjišču pa so razni »zglav*
niki«, »koze«, »hlapci« in »pajnhaberji«, železno držalo drv ali
ponev. Na eni ali drugi pripravni steni vise sklednik, žlic*
nik in posodje ter pokrovače (»rene«) v lepem redu.
Iz kuhinje se ponekod po par stopnicah navzdol stopi v
»k e v d e r« »č e v d e r«, »k 1 e t« (»hram« v savski nižini), ki
ima morda majhno okence, tičoče napol pod zemljo. Tu stoje
kadi za zelje in repo, police za kislo mleko in krušne hlebce. Iz
veže se navadno stopi nasproti hišnih duri v č u m n a t o, ki pa
je tam, kjer je kevder pod njo, dvignjena za par stopnic nad tla
veže. Cesto se pride v čumnato s stopnic, ki potem dalje vedejo
»na vrh« (»na dile« Štaj., »na jispo« Boh., »na hišo« Cerklje, v
»gornjo izbo« Kor.). Čumnata vsebuje eno majhno okence ali dva,
postelje in skrinje in je obenem spalnica ali za odrastle otroke
ali pa za »stare«, če so dali že mladim »čez«. Na Koroškem se
stari izselijo včasih v posebno kajžo, imenovano »bajštva«
(Beistübl), na Štajerskem pravijo bajštvi »koča«, na Gorenj*
skem pa je zato »bajta«.
Gornja hiša redko služi za stanovanje. Največkrat je v
njej shramba za žito, skrinje, odvečno pohištvo itd. Le boljše
hiše imajo tudi v gornji hiši boljša okna, peč, lep lesen strop ter
62 Dr. Stanko Vurnik:
posebno kuhinjo, toda teh je malo. Mogoča je še »gornja kamra«
ali »gornji štibeljc«, spalnica za družino itd. Prostor nad vežo
se imenuje »na veži« ali (na Kor.) »na solu«.
»Gank« okrog gornje hiše ima rezljane »dile« (srca, kelihi,
križi, Siforme itd., IV., 1—3) in na ograji poličaste nastavke za
rože, nagelj, rožmarin, roženkravt itd. Med stebri na ganku so
cesto razpete »rante« in »štange« za sušenje perila ali pa, v jeseni,
koruze. Hiše, ki nimajo izdelane gornje hiše, nego nad hišo kar
»jispo«, imajo »gank« (zaprt) samo v čelu. Tam se morda predeli
jispa od paža z leseno steno ali pa tudi te ni in zaključuje jispo
v čelu kar kratek oder, ki moli preko čelne stene in je zaključen s
pažem, čigar široka »lina« je prav za prav znak zaprtega ganka.
Jispa služi za shrambo žitnih skrinj, orodja, statev itd. Namesto
stropa se vidi v njej kar v tramovje »grušta« pod slemenom.
8. Kratko o gospodarskih poslopjih.
Ekonomija alpske hiše v neugodni klimi je zahtevala skrajno
koncentracijo vseh poslopij, če mogoče pod isto streho, in tako so
nastali enotni dvori. Zlasti na Koroškem ponekod na zunaj ne
ločiš lahko, če nisi vajen, hlevskega dela od stanovanjskega, tako
intimna je zveza, in ponekod v žirovskih hribih in na Štajerskem
je zveza med živino in ljudmi še bolj intimna. Na Gorenjskem v
bohinjskem kotu sta obadva dela ločena razen po veži tudi po
čumnati ali vsaj čevdru, dočim na Poljanskem in ponekod na
Štajerskem kar iz veže lahko direktno stopiš v hlev. Vzhodnjaški
način združenja hiše in hleva je dan že tudi zapadnoštajerski
kmečki arhitekturi: zidan hlev spodaj, na njem lesena hiša z
žuljem. Gorenjcem in še bolj Korošcem ta način ni ljub in vsaj
na komodni ravnini se ga ne poslužujejo, v malo nagnjenem
terenu pa vseeno stavijo hišo na vrh, hlev se nadaljuje konec
hiše v dolini tako, da leži pod nivojem hiše tako, da izpred hišnih
duri preko mostu stopiš kar po ravnem na hlev, to je v s k e d e η j
(»pod«) in dalje »šup o« (»parne« Kor., Štaj. »parma«).
Hlevi (XI., 1, 5—8) so navadno zidani, in imajo oddelek za
govedo in za konje. Nad zidanim hlevom je namesto jispe ali
ali gornje hiše, kakor pri hiši, lesen skedenj (»pod«) in shramba
za krmo in seno (šupa). Ta dva sta lesena in imata cesto odprt
ali zaprt gank nad hlevom, vsekakor pa večje line in včasih celo
lastne stopnice z dvorišča ali pa »t r ah t ar«, po katerem je
mogoče iz skednja vreči seno naravnost v jasli doli.
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 63
Moderni hlevi so večinoma čisto zidani, t. j. imajo v zidanem
nadstropju pod in šupe, katerim dajejo svetlobo številna okna.
V teh oknih so »mreže« iz zelo umetne in dekorativne opekaste
konstrukcije (si. IX., 6).
Leseni stari skednjiinšupe imajo navadno v podstrešju
oder za shrambo sena in slame (»peter«, gornji, spodnji). Skedenj
je od šupe ločen samo z enostavno leseno steno. Kjer ni mogoče
privoziti na skedenj z ravnega, dobi skedenj, navadno nameščen
konec vsega dvora, široka lesena vrata, izpred katerih se spušča
jia zemljo nasut ali lesen ali z loki zidan most, po katerem je
mogoče voz peljati naravnost pod streho (XI., 1). Na Štajerskem
sem videl mogočne zidane »stale« z lesenimi »podi« ali priklju*
čenimi ali v nadstropju spravljenimi (IX, 8). Večinoma je tam v
lesenem nadstropju »parma«, ki ima spredaj gank in na njem
cesto še »rante« za sušenje krme in koruze.
Svinjaki so cesto, kakor na zapadnem Gorenjskem, vzi*
dani pod most na skedenj ali pa stoje kot samostojne lesene
zgradbe (v ravnini bliže Ljubljane) na dvorišču. Svinjak počiva
na velikih kamnih nekoliko nad zemljo in je narejen iz splošče«
nih brun, ima spredaj krajšo streho kakor zadaj. Na sprednji
steni ima vrsto vrat, ki se lahko tudi le pripro. Pod vratmi je
nameščeno leseno korito. Ob straneh so svinjaki zapaženi z moč*
nimi deskami, katere opirajo cesto navzkriž položeni, diagonalni
panti. V savski nižini so tudi samostojno stoječi podi že včasih
tako po dolenjsko konstruirani s križnimi panti na stenah.
Čebelnjaki (IX., 2) so enolične lesene zgradbice, ki imajo
kakor svinjaki spredaj krajšo streho. So preprosto stoječe kon*
struirani (z deskami obiti ogelni stebri, Staenderbau) in imajo v
sprednji steni vrste polic za panje, v stranski steni pa vrata. Sto*
ječe konstrukcije imajo včasih tudi preprostejši stanovi in staje
ter hleve poleg njih.
»K o z o 1 c i«, »s tog i«, »bran e« (IX., 3, 4) so slovenska
specialiteta. Izmed teh sušilnic sena, detelje itd. najenostavnejša
je v tla zabit kol, okrog katerega se omota seno in navrh tega
posadi skorjasta kapa. (»komarče« v Bohinju, »ostojce« na No*
tranjskem). »Brana« obstoji iz več v enakomernih presledkih v tla
pritrjenih tramov. Ti trami imajo v sebi vrsto štirioglatih lukenj,
skozi katere se vtaknejo vodoravne late ali tanj še rante, na vrhu
brane je skodljasta ali slamnata streha. Seno se tlači med late.
Brana ima lahko tudi na eni strani streho izredno podaljšano.
64 Dr. Stanko Vurnik:
visečo in s stebri podprto. Tako nastane »brana z lopo«, pod
katero je mogoče zapeljati tudi voz. Stög (Bohinj, Štajersko »ko<
zolecstoplar«, Koroško »stog«) sta dve brani, združeni pod isto,
dvokapno streho in enotnim ostrešnim »rštom«, pod tem so table
in »drevesa« ali »lojtre«, spodaj pa lopa za vozove.
Naj navedem še bohinjsko in žirovsko terminologijo za dele
stoga.
Fasada stoga se imenuje »tabla« (Žiri). Stog stoji na močnih
»stebrih« (Žiri) ali »stogovcih« (Boh., na Dol. »koze«), v katerih
počivajo na podolžnih straneh vodoravne »late« ali »rante«. Nad
lopastim prostorom ima stog »spodnje in zgornje oklepe« (Boh.)
ali (Žiri) spodnje »plečnike« in gornje »blazine«. V križasto tablo
so vdelani vertikalni stebri in diagonalni »panti«, obe čelni tabli
sta med seboj spojeni z »lojtro« (Žiri) ali »drevesom« (Boh.), ka«
tero nosijo spodaj »jermeni« (Žiri). Mogoči so stogi v enega ali
dvoje dreves ali loj ter. Ta drevesa drže stog skupaj in če sta dve,
služita za shrambo sena. V tem primeru sta spredaj drevesi za«
paženi (glej sliko boh. stegov). »Ršt« stoga je v Bohinju poeno«
stavljen hišni, z »glajti«, »stebri«, »šperovci«, »letvami« in »sle«
menom«, v Žirih pa gre še skozi sredo čelnega glajta »spodnje
sleme«. Čelo stoga je navadno zapaženo in ima le r/sdko line.
V Bohinju so strehe stogov redko čopaste, na Štajerskem in
Koroškem pa skoro vedno. Na Štajerskem in Dolenjskem sestoje
table samo iz zelo goste mreže diagonalnih pantov, poleg tega je
cesto še pred tablo vrsta rant in med tablo in rantami nekak
hodnik. Iz čela stoga gleda včasih tudi »dira«.
Tako naj bodo popisana vsaj glavna stanovanjska in gospo«
darska alpska poslopja in naj preidem k estetski in razvojni strani
alpskega kmečkega stavbarstva.
9. K estetski in zgodovinskorazvojni strani slovenske alpske hiše.
Kmečka hiša služi pač v prvi vrsti le potrebi in hoče šele v
zadnji vrsti biti tudi esteski poživljena. Estetsko vpraša«
nje pa vendarle obstoja, zato naj tudi skušam posvetiti vanj
obenem z razglabljanjem, kako se je slovenska alpska hiša tekom
zgodovine »razvijala«. Vprašanje se mi po nekem premisleku
strne v eno: kakšne so glaA^e razvojne faze kmečke hiše s stališča
kulturne zgodovine?
Mnogo se je ugibalo o obliki prvotnihhiš v »gornjenem«
škem kulturnem območju in danes velja kot skoro gotovo, da je
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 65
srednji vek rabil nadvze preproste, enolične lesene hiše s
pokrito lopo pred vhodom in ognjiščem sredi celice. Takšna hiša
bi predstavljala abstrakten tip najpotrebnejšega in tudi odgovarja
občestvenemu duhu srednjega veka, ki je hotel »enega hleva za
vse«, ljudi in živino, pa tudi njegovemu idealizmu, ki mu je skrb
za posvetno komoditeto zadnja briga. Izza srednjega veka je ostal
v kmečkih hišah Alp še nekak anahronizem v »dimnicah« z lopa«
mi, dalje nam je ostalo par gotskih vrat z ostrimi zaključki in
okni, na robovih posnetimi »na ajdovo zrno« in mogoče izvirajo
odtlej še neki hišni oporniki, ki sem jih videl ponekod v škofje«
loški okolici.
Renesančnemu materializmu in naturalizmu odgovarja,
če so v XV. in XVI. stoletju nastajale pri nas one kolosalno ma*
sivno zidane hiše z značilnimi okvirnimi okni z mrežami in pol*
krožno zaključenimi, mogočnimi vrati. Tačas, se zdi, se je morala
tudi kuhinja odcepiti od »hiše«, pa tudi spalnica, »kamra od sta*
novanja«, kar kaže na specifično renesančno individuacijo pro*
štorov po porabi v enotnem organizmu zgradbe.
Barok XVII. in XVIII. stoletja je k nam zanesel Italijani*
stični okus in konec te dobe se je naša alpska hiša razcvela do
one bohotne podobe, ki jo danes le še trudoma rekonstruiramo v
vsej njeni nekdanji estetski lepoti in patriarhalni domačnosti.
Okenski in vratni oviri postanejo barvasti in močno plastični,
da izs<-opijo iz sten s svojimi, ploskve poživljajočimi profili.
Podstrešje se izredno daleč pomoli iznad sten, kar postane poslej
glavni slikoviti motiv baročne alpske hiše, pod streho se narede
ganki z bogatim rezljanjem, line, in vse to povzroča glavni sliko*
viti efekt, kontraste luči in sence na alpski hiši. Ona valovita S
črta, lepotno sredstvo poznega baroka, prepoji prav vse: gavtre v
oknih, robove hodnikov in lin. Religiozni in ljubezenski simboli
se izražajo v gankovih izžaganinah, trami na stropih dobe bogato
vzvalovane profile (zopet vedno S sistem), pohištvo dobi one iz*
redno slikovite oblike, ki jih občudujemo.
Tudi barva se pridruži arhitektonskemu in plastičnemu sliko*
vitemu hotenju: svete slike žare na zidovju in ga efektno poziv*
Ijajo, robovi oken so poslikani z umetnimi naslikanimi barvastimi
okviri, slikajo se gavtri in polknice in zapahnice in skrinje in
vrata in ogli hiš.
In potem, v XIX. stoletju začne pojemati ta lepota. Kakor
da bi alpskemu človeku v stoletju tehnične civilizacije in vrhunca
5
66 Dr. Stanko Vurnik:
materializma tudi zmanjkalo estetskega hotenja in one zdrave,
slikovito misleče baročne čutnosti. Kmečki stil zamre, nadomesti
gd mednarodna konvencija, uniforma, suhoparni utilitarizem.
Kmečka kultura se pomeščani in izgubi ogromen del svoje »etno«
grafske« nature.
Te, »baročne« ljudske kulture se danes drži ona romantična
gloriola »narodne umetnosti«, ki da je iz prastarih časov, otročjih
dob naroda ohranila nepokvarjeno svoje bistvo do danes. Kakor
je ta kultura res lepa in estetski pomembna, tako je zlasti v alp«
skem ozemlju bolj ko povsod drugod na Slovenskem meščanska
kultura diktirala ta razvoj in oblike, čeprav so bile baš tedaj tudi
italijanske oblike in okus v modi. Primerjaj le vlogo hodnikov,
galerij in balkonov s hruškasto izrezljanimi stebrički v tedanjem
meščanskem in grajskem našem stavbarstvu po italijanskem
vzorcu! Primerjaj Valvasorjeve hiše v risbah Kranjske topografije
(recimo Altenhammer, Dupplach, Mannsburg, Saverch, Sauratez«
hoff, Seitenhoff, Wochain, Cropp itd.) pa boš videl, kako počasi
vdira v kmečko hišo mestni in grajski italijanistični vpliv že
konec XVII. stoletja, dokler ne doseže alpska hiša svoje estet«
ske izpopolnitve v tipu, ki ga poznamo iz druge polovice XVIII.
stoletja in ki velja, morda nekoliko pomotoma, za »edino in
čisto« slovenskega.
Danes se nam zdi, da so vse one kmečkobaročne hiše, noše,
ljudska umetnost itd. zrcalo pradavnega oblikovnega duha našega
človeka, toda barok je že prepojil kmečko kulturo zelo globoko z
vplivi svetovnih kultur. To je stil kmečkega baroka, XVII. in
XVIII. stoletja in ne pradavna tradicija. Če bi poizkusil kratko
stilno analizo naše alpske arhitekture tega časa, ozozarjam
ponovno na slikovitost, čutni učinek kontrasta
svetlobeinsence, na drugi strani gre roko v roki s to sliko«
vitostjo delna atektonika. Ravno daleč ven iz čel se po«
rivajoči ganki so glavni estetski motiv, dalje se ti zdi, da ozki
beli zid hiše komaj drži ogromno maso gankov, čela in temne
strehe nad seboj, in nikakor ne pozabimo, da je že princip
konstrukcije povsem »subjektiven« in netek«
tonski. Alpski človek gradi iz brun stene hiše, meje pro«
štoru, ne pa (tektonski način) nosil za streho. Sploh se
alpski človek trudi kar se da zabrisovati tektonski in
struktivno pomembne člene v celoti. Ravno narobe
naš vzhodnjak, Belokranjec, Dolenjec, vzhodni Štajerc. Ta ti
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 67
zunaj z močjo poudarja vse ogle, robove, opore, nosila, gradi s >
stebri (Staenderbau) nosila streham, pomika na zunanje stene vse
prostorne komunikacije, kakor stopnice iz pritličja v nadstropje,
na objektiven, vsem že na zunaj odkrit način, dočim naš alpinec v
vežo skrije stopnice na jispo, dalje one iz veže v klet, celo do*
hode iz hiše v hlev in iz hleva v skedenj. Vse to je oni trmasti,
na zunaj odurni in vase zaprti gorjanec skril v trebuh hiše obenem
kakor se je samotno naselil in pretrgal vse stike s sosedi.
Slovenski gorjanec, zlasti baročnega časa je imel izredno živ
čut za svetlobnosenčno in barvno slikovitost v
arhitektonskem, plastičnem in barvastem pogledu. Ta čutno
konkretni subjektiviz em se druži z nekim i n d i v i *
dualizmom v harmonično celoto, oboje skupaj pa je pravo,
diametralno nasprotje čudi našega abstraktno4dealistično misle*
čega vzhodnjega, tektonski mislečega Slovenca.
Obe te psihični in stilni lastnosti pa kaže ne samo Slovenec
ob Alpah, nego še mnogo bolj Nemec v Alpah prav doli do Švice.
In vendar smo videli v tlorisu veliko razliko med
obema. Tudi na zunaj so razlike estetskega
pomena.
Tako ima nemška alpska hiša izredno široko čelo in zgleda
nizka, k tlom pritisnjena, ravno narobe kakor naša alpska, sloka
in s strmo streho. Dalje se naša hiša razvija v dolžino, nemška v
nekak kvadrat, dalje ima naša vhod na podolžni, nemška na čelni
strani. Dalje so v nemških Alpah vsi deli hiše lahko omamen*
tirani, pri nas pa zlasti struktivni deli dopuščajo redko kaj orna*
mentike, ki se omeji le na profile lin in izrezljanine v gankih
(opazil že Kronfus). Predalčaste gradnje (Fachwerkbau) Sio*'
venec ne pozna, kakor jo ljubi Nemec, v notranjščini Slovenec ne
ljubi lesene prebleke stanovanja kakor Nemec in nalašč na raz*
like pozorno oko raziskovalca bi menda še marsikaj zapazilo.
Slovenski alpski hišni tip predstavlja na vrhuncu svojega
izpopolnjevanja, kakor se nam kaže v koroškem in gorenjskem
tipu tudi arhitektonski najpopolnejši slovenski
hišni tip, ker je izredno umno vase koncentriran in ekonomi*
čen. V vse njegove, tozadevno številčno silno razvite prostore je
(v enotnem dvoru) dan dohod po najkrajši poti, obenem je s to
5*
68 Dr. Stanko Vurnik:
koncentracijo za gorkoto hiše izbomo poskrbljeno. Zoper
klimo je dvor izborno zavarovan, živina in ljudje
absolutno zaščiteni pred padavinami in snegom (gornje hiše, jispe,
skednji, šupe, mostovi nad vsemi stanovanji in hlevi), gospo«
darski za alpsko živinorejsko porabo izvrstno
organiziran, pa tudi estetski je najbolj po«
memben med vsemi slovenskimi ter pristoja lepo v
svojo slikovito planinsko okolico. S civilizatoričnega
vidika treba reči, da je ta tip prvi razvil samostoj«
η o k u h i η j o, spalnico in posebne shrambe in se more po tej
naprednosti meriti celo z kulturno najvišje
stoječimi alpskonemškimi tipi na Tirolskem
in v Švici ter na Bavarskem.
S tem naj končam tale prvi poizkus obdelati naš alpski hišni
tip v celoti in zvezi. Morda bo ta študija dala iniciativo za izčrp«
ne j še delo, ki bo zgodovini ohranilo ta lepi košček slovenske na«
rodne tvornosti.
Resume.
Der Autor hat sich in dieser Abhandlung das Ziel gesetzt, Siedlungss
und Gehöfteformen, die Wohnungs» und Wirtschaftsgebäude der Slovenen, die
den südöstlichen Alpenabhang bewohnen, zu beschreiben.
Das A 1 p e η k 1 i m a und Terrain, die Forderungen der in diesen
Gebieten vorherrschenden Viehzucht, die psychische Eigenart des
Bergbewohners, seine aesthetische Einstellung zum Sinnlich»
Malerischen, Einfluß der Alpendeutschen in den Nachbargebieten
— alles das hat der Siedlungs», Gehöfte» und Hausform der Alpenslovenen ein
charakteristisches Gepräge eingedrückt. Obwohl im Mittelalter dieses Gebiet
stark deutsch besiedelt wurde, ist in allem dennoch die überwiegende sla«
vische Individualität unverkennbar.
Es gibt im slovenischen Alpengebiete drei Siedlungsformen:
1. Einzelsiedlung im Gebirgsterrain, wo keine Möglichkeiten der
Entwicklung eines Dorfes bestehen, 2. Haufenrunddorfsiedlung,
eme unregelmäßige Gehöftehäufung in eng zusammengeschlossenen Weilern
und Dörfern slavischen Ursprungs, und 3. Siedlungsformen in engen,
geordneten, langen Straßendörfern, typisch für die großen
Ebenen am Fuße der Alpen — eine Folge der Siedlungen durch große Guts»
herrschaften. Alpentypius kat'exochen ist im Gebirge die Einzelsiedlung mit
der Variante der stundenlangen «Dörfer« — eine Gruppe später zum »Dorfe«
zusammengefaßter Einzelsiedlungen. (Die Bezeichnung »bayrisch« und »frän»
kisch« für Siedlungs», Gehöfte» und Hausformen sind wohl nicht e t h η o»
graphisch zu nehmen, denn es ist nicht einzusehen, warum Einzelsiedlung,
besonders im Gebirge, etwas spezifisch germanisches, »bayrisches« zu nennen
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 69
wäre, da wir wissen, daß im Gebirge bei allen Völkern diese Form schon rein
natürlich die einzig mögliche ist! »Fränkisch« — was die Siedlungen in
Häuserzeilen, Folge der kolonisierenden Tätigkeit großer Gutsherrschaften,
.•nit dem ethnographischen Begriffe der Franken gemeinsames haben sollten,
da diese Siedlungsform gerade bei den Westslaven und Magyaren in der Mehrheit
ist — das ist auch nicht einzusehen. Deswegen wäre es vielleicht besser, sich
diesen, hie und da irreführenden Bezeichnungen zu entsagen. Wohl sind als
bayrischen Ursprunges Einzelsiedlungen in der Ebene anzusehen, solche kommen
bei den Slovenen aber fast nicht vor.) Neben der Einzelsiedlung im Hoch^
gebirge und der dorfmäßigen Siedlung in regelrechten Häuserzeilen in der
Ebene, herrscht bei den Slovenen in den Alpen sehr häufig noch der ursprüngj
lieh slavische, durch das System der Hausgemeinschaft entstandene Haufens
dorftypus, welcher »ethnographisch« der maßgebende wäre, obwohl er sich im
Hochgebirge nicht überall und voll entwickeln konnte, sondern nur auf die
Gebirgstäler beschränkt bleibt.
Was die Gehöfteformen anbelangt, herrschen im Hochgebirge 1. Ein»
heitshöfe mit viehzüchtlichem Charakter (Herdraum — Vieh« und Futters
räum unter demselben, geraden Firste, siehe unsere Tafeln VIII., 4, XL, 1),
in Haufendörfern kommen auch 2. zerteilte Räume vor, unregels
mäßig aneinander gestellt, in der Ebene aber in engen Straßen»
dörfern herrscht entweder Einzelhof (Steckhof) mit der Giebel«
Seite der Straße zugekehrt, oder sind Haus in Stall getrennt und
steht der letztere zum Ende des ersteren im geraden Winkel parallel mit der
Straße. Die Zersplitterung aller Wohns und Wirtschafträume in unzählige
Individualgebäude (Balkan) kommt in nordwestlichem slovenischen Gebiete
nie vor.
Der Grundriß zeigt im' Westen der slovenischen Alpengebiete (Südost«
kärnten, Oberkrain, siehe die Karte!) fast typische Einheitlichkeit: Die Regel
ist ein Einheitshaus der oberdeutschen Familie des »frans
kischen« Mittelküchenflurtypus. Das Haustor (»duri«) ist in der
Mitte der Längsseite, man tritt zuerst in die Hausflur, deren hinteres, ges
wölbtes Ende durch eine Wand oder Mauerbogen (»šipovnik«) von der Flur
(»veža«, »vejža«, »loupa«) getrennt, die Küche (»kuhinja«) mit einem offenen
Herd (»ognjišče«, »pozid«) bildet. Auf der einen Seite des Küchenflurraumes
ist der Hauptraum, die Wohnstube (»hiša«, »izba«) mit diagonal gegenüber«
gestelltem Ofen (»peč«) und der »Herrgottsecke« (»bohkov kot«, »oltar«) mit
dem Eßtische. Meistens ist in letzten zwei, drei Jahrhunderten der Stube
auch eine Kammer (»kamra«, »štibelc«) angeschlossen, wo man schläft. Auf
der anderen Seite des Küchenflurraumes ist die »čumnata« (Kemenate), Schlafs
Zimmer der erwachsenen Kinder oder Auszüglerstübel und zugleich Aufbes
wahrungsort, dann die Speisekammer (»čevder«, »klet«, »hram«). An diese
beiden Räume gliedert sich direkt der Stall an. Wo das Haus ein Geschoß
hat, handelt es sich um »das obere Haus« (»gornja hiša«), die obere »Kammer«,
»obere Küche«, »auf der Flur«, meistens aber ist im Obergeschoße des Hauses
nur der Aufbewahrungsort (»jispa«, »na hiši«) mit einer hölzernen Hochlaube
versehen. Uber dem, meist gemauerten Stalle (»hiev«, »stala«) ist die meist
hölzerne Scheune, Dreschtenne (»skedenj«, »pod«) und der Schuppen (»šupa«,
70 Dr. Stanko Vurnik:
»parna«). Meistens hat die Scheune den Zugang in Form einer von der Erde
heraufgeführten Brücke (»most«), unter welcher meist ein Schweinestall ein»
gemauert ist.
Dieser technisch und arhitektonisch sehr fortschrittliche Haustypus ist
im slovenischen Kärnten und in Oberkrain allein herrschend, im west;
liehen ehem. Steiermark aber finden sich noch Spuren alter Rauchstuben»
häuser mit zentraler Laube (»loupa«), Rauchstube (»dimanca«) und »Kachel»
Stube» (»kahljasta hiša«), wie aus der Grundrißtafel VII. 1 ersichtlich. In
neuerer Zeit, besonders in den Nachkriegsjahren ist in slovenischem Alpen»
lande der Rauchstubentypus fast verschwunden und alte Rauchstubenhäuser
werden zu neuen Mittelküchenflurhäusern umgebaut oder werden neue
»Stübel« zugebaut, am liebsten hinter die »loupa«, womit auch T»förmige
Häuser entstehen. Die steirischen Haustypen nähern sich innerlich wie äußer»
lieh schon dem ostslovenischen symmetrischen Typus mit einer Vorder» und
Hinterstube und Laube ohne eigene Küche, wo man von der Laube aus im
Stubenofen kocht (VII., 2).
Die hölzernen Wandkonstruktionen der Alpenslovenen zeigt
Tafel I. Es handelt sich um Blockbau mit Randeinfassungen I., 1—6. Meistens
ist die Küche oder auch der ganze Küchenflurraum gemauert. Das Dach»
gerüst zeigt die typische Form, Tafel IL, 1, mit oder ohne Abwalmung. Der
meist hölzerne Dachoberraum ist weit über die Hauswände vorgeschoben und
bildet meist an der Giebelseite, oder auch an zwei, selten drei Hausseiten
eine Hochlaube (VIII., 1—5, IX., 2—6), welche dekorativ geschnitzt ist (IV.,
1—3). Das Dach ist ein steiles Satteldach, in Kärnten und Steiermark immer
abgewalmt. Verschiedene Fenster» und Türformen seit dem Mittel»
alter zeigt Tafel III. (auch X.). Das Innere der Stube zeigt Tafel X.,
1, 2; ebenda sieht man auch eine hölzerne oder gemauerte Kienleuchte (X.,
2, 5, »leva«, »liva«, »dimnjek«) aus der Zeit der Spanbeleuchtung. Eine hol»
zerne Stubendecke und Profile des Hauptbalkens (»tram«) zeigt Tafel IL. 4,
Tafel XI. zeigt aber verschiedene Wirtschaftsgebäude, Stalleinfügung im Ein»
heitshofe (XL, 1) mit Brücke, Scheune, Schweinestall, einzelstehende Ställe
(XL. 5, 6, 8), Almhütte (X., 7), Bienenhaus (XL, 2) und die typischen Harpfen
für Heutrocknung (»stog«, »kozolec« XL, 3, 4).
Der Autor behandelt in Schlußkapiteln die geschichtliche und Sti!»
entwicklung des slovenischen Alpenhauses, seinen ästhetischen und psycho»
logischen Inhalt, seine Ähnlichkeiten und Verschiedenheiten mit den Nachbar»
typen.
Opombe.
* Doslej sem ogledal precej natančno gorenjske hiše, se v Ziljski dolini
prepričal o resnosti rezultatov I. R. Bunkerja v MAG 1905/6, bil tudi na
Pohorju in sem obhodil zapadnoštajersko»koroško mejo pri raziskavanju naše
alpske hiše. O hišah na Kozjaku in v Rožni ter Podjunski dolini citiram samo
literaturo ali podajam poročilo iz druge roke.
• Das Bauernhaus in österreich»L'ngarn und seinen Grenzgebieten. Heraus»
gegeben v. österr. Ing.» u. Architekten»Verein, Dresden 1906.
Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp. 71
^ Predgovor k hrvatski prestavi Novega testamenta iz 1. 1562.
' Ehre des Herzogthum Krain, Nürnberg 1689, dalje Das ErzsHerzogthum
Kärndten, LaibachiNürnberg 1688 in Topographia Archiducatus Carniolae 1688.
= B. F. Hermann, Reisen durch Österreich, Steiermark, ^Kärnten und
Krain, 1781.
" A. Linhart: Versuch einer Gesch. v Krain u. d. übr. Ländern der
südl. Slaven, 1791.
' Β. Haquet: Abbildung u. Beschreibung der südwestl. u. östl. Wenden,
iUyrer u. Slaven, Leipzig 1801.
* Β r e t o п«Р a η η o η i u s, Illyrien u. Dalmatien usw. 1816.
» österr.sUng. Monarchie in W. u. B. Wien 1892. Kärnten und Krain.
" Ista izdaja, Steiermark.
" Α. Харузин, КрестБанинЂ Австр1ИскоА КраДнн и ек) построИки, Живал ста-
рина, е. Петербург 1902. (stran 1 - 30) Istotam stran 259—357: Матер1алм no истор1и
развит1н славннскихЂ жиливдђ Жилише словинца ВерхнеА КраИнн
^2 Dr. M. Murko: Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den
Südslawen, Mitth. der Anthropol. Ges. in Wien 1905/6. Posnemam po njem
2 tlorisa na tabli VI.
" K o t n i k F r.: O slovenski kmečki hiši. Dom in Svet XIX. Ljubljana 1906.
" J. R. Bunker, Windische Fluren und Bauernhäuser aus dem Gailthale
in Kärnten. Mitth. der Anthropol. Ges. in Wien 1905. Posnemam po njem
ziljske tlorise in več podatkov.
Glej op. št. 2.!
1" J o h. Kronfus, Volkskunst in Krain, Carniola 1908. I, 121. n.
''Anton Dachler, Karte der österreichischen Bauernhausformen.
Supplementheft VI. zum XV. Bande (1909) der Zeitschrift für österreichische
Volkskunde. Wien 1909.
'«Viktor Geramb, Die geographische Verbreitung und Dichte der
ostalpinen Rauchstuben, Wiener Zeitschrift für Volkskunde, XXX. Jhrg. 1925.
Wien.
" The paesant's Art in Austria, London 1911.
''"Albert Sic: Kmečke hiše in njih oprava na Gorenjskem I. Ljub«
Ijana 1924.
^^ Jože Karlovšek: Slovenska hiša 1927 I/II.
"A. M e 1 i k. Kolonizacija ljubljanskega barja, Ljubljana 1928.
"F. B a š, Kobanski hram. CZN, Maribor 1928. in Gospodarsko poslopje
v Savinjski dolini, ČZN, 1929. Posnemam po njem 2 tlorisa (VII 3, 4) sHke
(XII., XIII.) in ipodatke za Kozjak, oz. Kobansko.
" R. K r e g a r. Slovenska kmečka hiša, Vesna 1921.
=5 Dr. S t. Vurnik, Slovenska kmečka hiša, »II. Slovenec« 1926. — Isti:
Slovenska kmečka hiša. Naše selo, Beograd 1929.
D r. F r. Stele: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih 1924.
Tabla I.
Lesene hišne konstrukcije v slovenskih Alpah.
Tabla II.
Ostrešje in strop v slovenskih Alpah.
Tabla Ш.
Okna in vrata slovenskih alpskih hiš.
Tabla IV.
Izžagani oraamenti gankov in pažne line.
Tabla V.
Tipi talnih načrtov iz Zilje, Koroško.
Tabla VI.
Gorenjski tipi talnih načrtov.
Tabla VII.
Tipi zapadnoštajerskih talnih načrtov.
Tabla Vm.
Gorenjske, zlasti bohinjske hiše.
Tabla IX.
Koroške in gorenjske hiše.
Tabla Χ.
Interieur in detajli.
Tabla XL
Gospodarske stavbe.
Tabla XII.
Sleme.
Spodnja Kaplja.
Tipa zapadnoštajerske dimnice.
Tabla XIII.
„Zid" iz dimnice v Pernicah (Kobansko).
Štedilnik, predelan iz dimničnega „zidu" v Spodnji Kapli (Kobansko):
Tabla XIV.
„Bucna peč" iz Ostrega vrha (Kobansko).
„Zid" iz dimnice v Sv. Križu.