Ada Vidovič-Muha
SAZU v Ljubljani
ORIS DVEH OSNOVNIH POJAVNIH OBLIK SISTEMA KNJIŽNEGA JEZIKA
(Ob Slovarju slovenskega knjižnega jezika I)
Namen članka je podati oziroma preveriti misel o dveh osnovnih pojavnih oblikah knjižnega jezikovnega sistema, in sicer z besediščem, zbranim in ovrednotenim v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ter obenem opozoriti tako na teoretično kakor na praktično vrednost novega slovarja. S tem bo morda omajan tudi bistveni očitek pretežnega dela slovenske kritike, češ da je slovar ne-normativen, nesistemski.' Novi slovar namreč omogoča uporabniku, ki priznava različne pojavne oblike sistema knjižnega jezika, prav s stilnim grupiranjem izraznih sredstev njihovo pravilno in funkcionalno uporabo. V njem je knjižni jezik razumljen kot skupek vzporedno živečih, enakovrednih stilov; noben stil ni kriterij za ocenjevanje drugega. Vendar je treba posebej poudariti, da gre pri vseh, v slovarju potencialno predstavljenih stilnih realizacijah knjižnega jezika, za enoten, trden knjižni sistem, ki ima to sposobnost, da se zaradi čim pristnej-šega posredovanja sporočila lahko pojavlja enkrat v takšni, drugič v drugačni obliki. V slovarju torej ne gre za direktno odklanjanje oziroma dovoljevanje izraznih sredstev, ampak za njihovo natančno opredeljevanje glede na določen način izražanja, na določen stil knjižnega jezika. Ce ima beseda oziroma osnovna leksikalna enota pred razlago kakršnokoli oznako (tako imenovani kvalifikator), pomeni, a) da je sicer iz knjižnega sistema, vendar vezana na določen njegov stil ali celo na več stilov; takšno izrazje ima oznake npr. knjižno, pesniško, deloma ekspresivno, oznake posameznih strok, npr. kemično, filozofsko ipd., ali b) da je vezana na neknjižni jezikovni sistem (pogovorni, narečni) in je za knjižni jezik sprejemljiva samo kot funkcionalni stilizem; sem spada npr. izrazje z oznako pogovorno, narečno, žargonsko ipd.
Za glavno misel članka bo koristno, če najprej na kratko pregledamo stilne kategorije besedišča, kakor jih izkazuje SSKJ. V njem so vsa izrazna sredstva (be-^
1 Prim. B. Debenjak, Prostor in čas II, 1970, št. 4/5, 7/8; — J. Moder, Nedeljski dnevnik 1970 (jezikovni kotiček).
178
sede, tipične zveze, stalne zveze, fraze, termini, posamezni pomeni ipd.) opredeljena in razvrščena glede na naslednjih pet osnovnih skupin:
1. Nevtralna, stilno neoznačena (nekvalificirana) izrazna sredstva. Ta skupina je najobsežnejša (nad 60%) in tvori osnovo jezikovne realizacije; ta sredstva lahko brez pomislekov uporabimo v vsakem jezikovnem sporočilu.
2. Izrazje, ki nosi tako imenovane stilno-plastne kvalifikatorje. S temi kvalifika-torji označene besede razpadajo v dve podskupini: a) besede oziroma leksikalne enote, ki so izrazito vezane na pisani tekst, ali bolje, na določen stil knjižnega jezika. Kvalifikatorji, ki označujejo take leksikalne enote, so: pisarniško, publicistično, biblijsko, pesniško in knjižno-, vzneseno je v tej skupini poseben kvali-fikator, vezan predvsem na določen način javnega govora (v pisani ali govorjeni obliki). Sem lahko štejemo še v uvodu slovarja samostojno predstavljeno skupino terminoloških oznak, ki so prav tako stilno vezane; b) stilno-plastne kvalifikatorje imajo tudi besede, ki so vezane na neknjižne jezikovne sisteme (pogovorni jezik, narečje). V to skupino spadajo leksikalne enote, ki nosijo oznake: pogovorno, nižje pogovorno, narečno in žargonsko.
3. Izrazna sredstva, ki so kakorkoli čustveno obarvana, imajo enega od tako imenovanih ekspresivnih kvalifikatorjev. Ce se čustvena prizadetost govorečega ne da natančneje določiti, ima leksikalna enota oznako ekspresivno (v ožjem smislu). Ce pa je ta čustvena prizadetost določljiva, nosijo leksikalne enote oznake slabšalno, nizko, evfemistično, ironično, ljubkovalno, šaljivo, vulgarno.
4. Kot stilistična sredstva so uporabljene v knjižnem jeziku tudi besede, označene s časovno-frekvenčnimi kvalifikatorji. Oznaki starinsko in zastarelo določata izrazno vrednost glede na čas. Zastarelo označene leksikalne enote so že izpadle iz leksikalnega sistema knjižnega jezika in imajo v slovarju samo informativno funkcijo; slovar jih prinaša v taki meri, v kakršni se pojavljajo v pomembnih literarnih delih, zlasti v delih slovenskih klasikov. K oznakam, ki določajo besedo frekvenčno, so prišteti kvalifikatorji: raba narašča, raba peša, redko. Ce je potrebno, imajo besede frekvenčno oznako tudi v zvezi s pravopisom, pravorečjem in morfologijo. Ti kvalifikatorji so: in, tudi, stilistično-, po navadi so v glavi gesla. Oznaka in pomeni, da sta obe predstavljeni varianti enako rabljeni, oznaki tudi in stil. pa, da je zapostavljena beseda redkejša: brinovec in bri-njevec, argo tudi argot, babjak stil. babjek.
Vendar pogostnosti v slovarju ne podajajo samo te, neposredne oznake, ampak tudi t. im. sinonimne povezave. Leksikalna enota, ki ima namesto razlage naveden samo sinonim ali ki sicer ima razlago, pa ima na koncu razlage za podpičjem še sinonim, je redkeje rabljena, se pravi, da je manj priporočljiva kot sinonim, s katerim je razložena oziroma ki stoji za podpičjem (prim. duri — star. vrata, dalija — grmičasta jesenska vrtna cvetlica z velikimi raznobarvnimi cveti; ge-orgina). Sinonim, ki je naveden na koncu razlage za vejico, ima samo informativno funkcijo. Ta tip je v slovarju razmeroma redek; še največkrat ga zasledimo pri razlagah tistih tujk, ki sicer imajo domač sinonim, vendar se ni uveljavil tako, da bi izpodrinil tuje poimenovanje. V zvezi s sinonimi je treba povedati še to, da imajo po rabi nadrejeno funkcijo in da se načeloma navajajo tudi pri vseh leksikalnih enotah, označenih s kvalifikatorjema redko ali raba peša.
179
5. Izrazna sredstva imajo laliko izjemoma tudi posebne normativne kvalifikatorje. Ti opozarjajo, da je tako prikazani jezikovni element sicer trdno zasidran v slovenskem jeziku, da pa se ne ujema a) vsaj z eno od veljavnih norm knjižnega jezika; kvalifikatorja s takšno funkcijo bi bila nepravilno in neustaljeno, ali b) z veljavno normo v določenem strokovnem, znanstvenem izražanju; takšne oznake so; nestrokovno, strokovno, poljudno; tovrstna poimenovanja so lahko popolnoma sprejemljiva za nestrokovna področja knjižnega jezika; npr. akacija — poljud. trnato drevo ali grm z dišečimi belimi cvetovi v grozdastem socvetju, strok, robinija; baterija — poljud. električna žepna svetilka; formaldehid — ne-strok. formalin.
Iz leksike, kakor je zajeta in prikazana v SSKJ, se da torej razbrati, da se slovenski jezik deli na tri samostojne sisteme: na sistem knjižnega jezika, na sistem pogovornega jezika in na narečne sisteme. Pogovorno označene besede lahko vežemo na drug sistem prav zato, ker jih, rabljene nasploh v knjižnem jeziku, občutimo kot nepravilne. Ce so pa pravilno rabljene, in to nas zanima, imajo funkcijo doseganja določenega efekta, nikoli pa niso v knjižnem jeziku nevtralne. Ce bi hoteli dokazati sistemsko samostojnost pogovornega jezika, bi morali analizirati tudi njegovo skladnjo, pravopis, pravorečje itd., kar pa ni namen članka.-Zato se zadovoljimo z ugotovitvijo, da so pogovorno in narečno označene leksi-kalne enote zunaj sistema slovenskega knjižnega jezika. Slovar, ki je nosilec leksike knjižnega jezika, jih prinaša samo v taki meri, kolikor se kot stilni element v knjižnem jeziku lahko uporabljajo.
Sistem samega knjižnega jezika pa zajema glede na namen sporočanja dve osnovni obliki sporočil: 1. subjektivizirana sporočila in 2. objektivizirana sporočila. Za samo formalno samostojno kategorijo bi lahko imeli tudi publicistiko, ki vključuje tako subjektivizirana kot objektivizirana sporočila.
Delitev jezikovnega sistema v dve osnovni kategoriji zasledimo pri več evropskih lingvistih, le da so poimenovanja teh kategorij zaradi različnih izhodišč različna. Tako npr. deli Ch. Bally (in za njim deloma še K. Baldinger, H. Kronas-ser, L. Spitzer idr.) jezikovni izraz v »logični« oz. »intelektualni« (izraz z ničto stopnjo ekspresivnosti) in »afektivni« oz. »ekspresivni«.^ Vendar poimenovanj za ti dve kategoriji ne moremo prevzeti tudi za naš primer; Bally pojmuje eks-presivnost oz. afektivnost veliko širše in jo enači z vsem, kar je stilistično označeno, torej z vsem, kar ni nevtralno. Prav tako so preozke oznake, ki jih za ti dve kategoriji uporablja I. A. Richards; poimenuje jih z »znanstveno in čustveno rabo jezika«.^ Poimenovanji »subjektivizirano« in »objektivizirano« sporočilo sta upravičeni predvsem zaradi pomenske terminološke nezasedenosti in zaradi implicirane vsebine.
Subjektivizirano sporočilo je tisto, pri katerem prihaja v večji ali manjši meri — razpon je zelo velik — do izraza subjektivni odnos do tega, kar se posreduje; učinek, ki naj ga sporočilo doseže, je odvisen od stopnje čustvene aktivnosti govorečega; tudi odzivnost na tako sporočilo ostaja na čustveni ravni. Da;
' Prim. J. Toporišič, Pogovorni jezik. SR XVIII, 1970, 1—2, str. 55; J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik I IV Maribor 1965, 1970.
' Ch. Bally, Tiaite de stylistique lianfaise 11. Geneve 1951, 115.
' Prim. M. Grosman, Možnosti razločevanja med leposlovnim jezikom in drugimi rabami jezika. JiS XVII, 1971/72, št. 1—2, str. 1.
m
govoreči takšno odzivnost doseže, mora biti sposoben izbrati izrazje, ki čim bolj natančno posreduje njegovo čustveno aktivnost in ki to čustveno aktivnost, zlasti pa stopnjo te aktivnosti, posreduje čim bolj sugestivno.
Kot nasprotje takšnega načina sporočanja je objektivizirano sporočilo, katerega namen je, posredovati kaj čim bolj objektivno, preverljivo. Čustveno angažiranost nadomešča tu primarna težnja po logičnosti, smiselnosti, kateri je treba najti ustrezen izraz. Učinek takšnega sporočila sloni na čim natančnejšem ujemanju pripovedovanega z dejstvi, realnostjo; odzivnost je v tem primeru razumska.
Tako imenovana nevtralna, v slovarju neoznačena leksika, predstavlja osnovo, skelet obeh tipov sporočil; od tega, kakšen je namen sporočila, pa je odvisno, kakšna izrazna sredstva se bodo dodajala tej osnovi. Ce hočemo pri posredovanju kakega dogodka doseči predvsem čustveno reakcijo, bomo dodajali tej osnovi takšna izrazna sredstva, ki ustrezajo npr. črtici, noveli ipd.; če pa hočemo o istem dogodku podati predvsem objektivno, realno sliko, bomo dodajali izrazna sredstva, ki ustrezajo npr. zapisniku, časopisnemu poročilu ipd. Nekaj takega se dogaja npr. na področju likovnega oziroma grafičnega izražanja. Oba, inženir-arhitekt in slikar, nam hočeta posredovati isto vsebino, npr. predstavo hiše, vendar bo zaradi bistveno različnih pripomočkov, pogojenih seveda v namenu, enkrat pred nami nastajal načrt, drugič umetniška slika; enkrat bo odzivnost razumska, drugič čustvena. S tem hočem povedati, da leksika, v slovarju označena s kvalifikatorji in s pomočjo še drugih jezikovnih elementov (npr. sintakse), upravičuje oziroma pogojuje takšno delitev sporočil.
I. Ustavimo se najprej pri leksiki subjektiviziranega sporočila. Tako kot pri vsakem knjižnem sporočilu, predstavlja tudi tu neoznačeni, nevtralni izrazni fond večino. Po tem, kakšno izrazje barva to osnovo, in po obsežnosti »kvalificiranega« izrazja proti »nekvalificiranemu«, delimo subjektivizirana sporočila v dve večji kategoriji, in sicer a) na samo pisana, vedno javnosti namenjena sporočila in b) na govorjena in pisana sporočila.^ Besedje prvega tipa karakteri-zirajo izrazi, označeni v slovarju s kvalifikatorjema pesniško in knjižno-, velikokrat najdemo tudi starinske leksikalne enote in redke besede. Za te tekste je značilna tudi posebna kategorija ekspresivnosti, ki se veže navadno na knjižno označene besede, tako da je v slovarju navedena kot knjiž., ekspr. Primer iz Cankarjeve črtice Tretja ura:
Dolgo sem mislil, da sem sam, zaklenjen v noč svoje groze, zavržen, odsekan od živega drevesa. Toda ko sem stopil na cesto, sem spoznal, da je mojih drugov brez števila, da jih je, kolikor je src in lic. Spogledali smo se in smo drug pred drugim povesili oči. In vsakdo med nami, kdorkoli in karkoli je bil, je potožil brez besed: »Lahkonoge, jasno-oke, mlade sanje — kje so?« In vsakdo je razodeval na mrtvaško spačenem licu, v oste-klelih, zakrvavelih očeh podobo neusmiljenega gospodarja: brezdanjo grozo, neizmerno bolest in nad obema črno jezero nezaupanja, zlobe in sovraštva.^
V takih tekstih rabita za stilno barvanje v glavnem dve kategoriji besedišča: a) avtohtono besedišče, ki tudi pogojuje ta način izražanja in nosi oznako pesniško ali knjižno, oziroma knjižno + ekspresivno (primeri iz navedenega teksta: bolest, brezdanji, neizmeren, lahkonog, jasnook) in b) neavtohtono besedišče, ki
' z. Lešič, Jezik i književno djelo, Sarajevo 1971, 23. ' I. Cankar, Zbrani spisi XX, Ljubljana 1936, 97.
181
je posledica časovnega premika. Gre predvsem za starinsko označene leksikalne enote, ki so bile v določenem času nevtralne, danes pa so se premaknile na obrobje knjižne leksike in so edino v tovrstnih tekstih še funkcionalne (primeri iz navedenega besedila: drug, črno jezero nezaupanja).
Drugo kategorjo sporočil, govorjena in pisana subjektivizirana sporočila, pogojujeta v glavnem a) ekspresivno izrazje, ki je včasih celo iz pogovornega jezikovnega sistema' in ima torej v slovarju poleg oznake ekspresivnosti še oznako pogovornosti (pog., ekspr. ali pog., slabš. itd.), in b) pogovorno ter narečno besedišče. Za primer vzemimo odlomek iz Cankarjevega pisma Govekarju:
Hvala, da si objavil moj feljton. — Kdo pa je bil tisti kaj on, ki je govoril o moji silni jezi zarad Levčeve otročarije? Povej mu, da nisem bil jezen, pač pa mi je prišlo slabo, kakor pride slabo vsakemu človeku, če ugleda kaj ostudnega pred seboj .. .
S tistim denarjem si me grozno mistificiral. Obljubil si mi čisto trdno in jaz sem čakal, da se Bogu usmili. Še zdaj čakam. Čakam namreč na vse mogoče stvari, — še zmerom v Enzersdorfu. Vrag vedi, kdo se bo vpisal namesto mene. Bambergu sem že poslal — dva dela nove knjige; tretjega še nimam: — hudič vzemi vse pošiljavce! . . . Kadar izide (naslov je »Onkraj življenja«; — kako je prišel Prijatelj v zadnjem »Zvonu« do tega naslova, to sam Bog vedi!) si bodo filistri spet ruvali lase. Posebno v tretjem delu sem prišel tako na debelo z mistiko in najpastoznejšim realizmom, da sem bil skrajno zadovoljen, s samim seboj. V prvi povesti (»V daljni deželi«) dajem v obliki sentimentalne pravljice klofute na levo in desno.*
Izrazni učindk takih sporočil se dosega s sposojanjem izraznih sredstev iz drugih sistemov slovenskega jezika (pogovorni jezik, narečje) in z uporabo leksike, ki kaže direktno vrednotenje poimenovanega, ali z drugimi besedami, z leksiko, ki direktno posreduje čustveno aktivnost (ekspresivno) ali celo usmerjeno čustveno aktivnost (slabšalno, nizko, ljubkovalno, ironično, itd.). Kakor smo že omenili, je tudi ta specializirana leksika lahko sposojena iz drugih jezikovnih sistemov (pogovorno, ekspresivno). Zlasti ta, druga skupina je v navedenem besedilu močno zastopana.
Takšne kategorizacije besedišča subjektiviziranih sporočil ne smemo jemati popolnoma absolutno in določeno enkrat za vselej. Šlo nam je le za to, da smo se seznanili pri obeh sporočilih z izrazjem, ki se v posameznem tipu najpogosteje pojavlja in ga zato vsaj v glavnem pogojuje. Tudi v pisanem, za javnost namenjenem sporočilu se lahko, kot smo videli, pojavlja npr. posebna kategorija ekspresivnih poimenovanj, označenih v slovarju s kvalifikator jem knjižno, ekspresivno. Veliko manj verjetno pa je, da bi se v govorjenem subjektiviziranem sporočilu ali tudi v pisanem (privatno pismo, določen tip dramskega dialoga, romana, novele) lahko uporabil izraz, označen v slovarju s kvalifikatorjem knjižno ali pesniško.
Morda bi bilo zanimivo spregovoriti tudi o odprtosti stilnih izraznih sredstev do nevtralnega besedišča in obratno. Pisana, vedno javnosti namenjena subjektivizirana sporočila registrirajo predvsem enosmerno gibanje besedišča, in sicer iz nevtralnega izrazja navzven. Tipičen primer za to je starinsko besedišče, ki ga tovrstna besedila precejkrat uporabljajo. Ce ima leksikalna enota oznako starinsko, pomeni, da je bila v določenem času nevtralna, danes pa je lahko zaradi
' M. Ivanovä-Salingovä, Expresivny pn'znak. Jazykovedny časopis XXI, 1970, št. 2, str. 154. « I. Cankar, Zbrano delo XXVI, Ljubljana 1970, 141.
182
PREGLED KATEGORIJ KNJIŽNEGA JEZIKA IN SILNIC V NJEM
183
različnih vzrokov (novega sinonima, zastarele tvorbe itd.) dobila časovno odmaknjen prizvok in funkcije nevtralnega poimenovanja sploh ne more več opravljati. Popolnoma statična je pesniško ali knjižno (tudi knjižno, ekspresivno) ozna- ' čena leksika, ki tovrstna besedila tudi najbolj izrazito barva.
Veliko bolj odprta  je leksika drugega tipa subjektiviziranih sporočil. Tu lahko i govorimo o obojestranskem gibanju besedja, torej imamo opravka z nevtraliza- j cijo različnih stilnih elementov in z umikom iz nevtralnosti. Velikokrat se zgodi, da se npr. pogovorna beseda ali zaradi vztrajne rabe ali zaradi potrebe po določenem izrazu počasi nevtralizira, se pravi, da preide v nevtralni izrazni fond; i lahko pa se tudi kaka nevtralna beseda začne v pogovornem jeziku uporabljati i v novem, dotlej zanjo neznanem pomenu. Se bolj očiten je ta pojav pri ekspresivnih leksikalnih enotah. Mnogokrat rabljeno ekspresivno poimenovanje izgublja prav zaradi pogostne rabe svojo funkcijo zavestnega posredovanja sub- i jektivnega odnosa do pripovedovanega in se nevtralizira. Želja po izvirnosti, ' prepričljivosti izraza pa, nasprotno, sili posameznika, da začne dajati sicer nev- : tralnemu poimenovanju funkcijo poimenovanja česa novega.
II. Tudi ogrodje objektiviziranega sporočila tvori nevtralna leksika. ; Leksika, ki daje temu ogrodju dokončno funkcionalno obliko, pa je terminolo- \ gija ali strokovno izrazje. Tudi objektivizirana sporočila razdelimo lahko v dva j tipa: a) v izrazito strokovne, znanstvene tekste (v shemi: pisano objöktivizirano i sporočilo) in b) v poljudnejše in čisto poljudne objektivizirane tekste (v shemi; [ pisano + govorjeno objektivizirano sporočilo). Za prvi tip je značilna zelo po- i gostna raba ozko strokovnih izrazov; število nevtralnega izrazja je glede na po-ljudnejša objektivizirana sporočila veliko manjše. Za primer naj bo odlomek iz \ članka J. Strnada Nov uspeh v fiziki delcev?:
Vsakemu ohranitvenemu zakonu ustreza invariantnost enačb gibanja za delce proti kaki j transformaciji. Zakon o ohranitvi naboja spravimo v zvezo z invariantnostjo proti mno- ' ženju valovne funkcije za delec z exp (iaZ), pri čemer je a konstanta in Z naboj delca v osnovnih nabojih: enačbe gibanja so invariantne proti transformacijam, ki tvo- ; rijo v enodimenzionalnem abstraktnem prostoru grupo U (1).' i
Drugi tip karakterizirajo širše znani, aktualnejši termini. Kot primer naj bo del' članka F. Zerdina Laserji kol merilci dolžin: [
Laser je naprava, v kateri pride do stimuliranega (spodbudnega) sevanja svetlobe. [. . .] j Vzbujeni atomi ali molekule imajo lahko več različnih energijskih stanj. Ce so prepu- i ščeni sami sebi, bodo izsevali odvečno energijo v obliki svetlobnega sevanja — fotona — in se povrnili v osnovno stanje. Posvetimo na vzbujen atom s svetlobo, katere frekvenca se ujema z eno od frekvenc sevanja atoma. Svetloba stimulira vzbujeni atom, tako da nastopi prehod na nižje energijsko stanje, atom pa bo pri tem izseval foton.'"
Leksika prvega tipa sporočil je veliko bolj ustaljena, meja med nevtralnim Jn ; terminološkim izrazjem je trdnejša, skratka, zaradi specifičnosti tega, kar tovrst-: ni termini poimenujejo, navadno ne prihaja do nevtralizacije terminov; mogoč \ bi bil sicer obraten proces, da bi namreč kako nevtralno poimenovanje prevzelo '¦¦ tudi funkcijo novega terminološkega poimenovanja, vendar se to zaradi nedvoumnosti izraznih sredstev, ki jo takšna poročila zahtevajo, zelo redko dogaja, j Leksika sporočil druge kategorije pa je sposobna sprejemati poimenovanja celo I
• Obzornik za matematiko in fiziko XII, 1965, št. 1, str. 40. Življenje in tehnika 1966, št. 1. str. 24.
184
iz pogovornega jezikovnega sistema in jih seveda tako narediti za sestavni del leksike knjižnega jezika, v primeru velike aktualnosti poimenovanega pa celo za sestavni del netralne knjižne leksike (prim. kozmonavt, semafor ipd.). Pomembno je torej dejstvo, da teži tudi terminološko besedišče tovrstnih sporočil zaradi aktualnosti poimenovanega dostikrat k nevtralnosti oziroma se nevtralizira.
Terminološka leksika obeh tipov objektiviziranih sporočil razpada v glavnem na tri kategorije:
1. na tako imenovane klasične, standardne terminološke izraze; (Taki primeri iz citiranih tekstov so: atom, molekula, energijsko stanje, svetlobno sevanje. Vsebina, ki jo ti izrazi poimenujejo, je ozko vezana na stroko in se nikoli ne aktualizira. Tovrstne termine zasledimo v obeh kategorijah objektiviziranih sporočil, ker so sestavni del tako znanstvenega članka kot šolske strokovne čitanke.)
2. na nove termine, ki nastajajo kot poimenovanja novega na tehniškem ali humanističnem področju; (Iz citiranega teksta: laser, foton. Tudi ti izrazi so lahko sestavni del ene ali druge kategorije sporočil, le da je njihova usoda v obeh primerih različna. Nov izraz namreč, vezan na ozko znanstveni tekst oz. poimenujoč kaj, kar je zanimivo samo za ozek krog strokovnjakov, skoraj nima možnosti aktualizacije, ki je seveda pogoj za nevtralnost. Nov izraz pa, ki že a priori poimenuje kaj zelo aktualnega (npr. 7aser), bo velikokrat zapisan npr. v časopisju in bo prešel v zavest širokega kroga ljudi — postal bo vsakdanji, nevtralen. Aktualnost takih terminov oziroma tega, kar poimenujejo, gre včasih tako daleč, da pride celo do osnovnega plastnega premika, to je, do prekategorizacije takšne besede: zelo aktualiziran nov termin postane lahko pesniška metafora.)
I
3. na termine, ki so nastali iz žargonskega poimenovanja. Taki termini so vezani predvsem na poljudna in poljudnejša objektivizirana sporočila. Žargonski izraz se začne uporabljati kot termin iz več vzrokov: a) ker je bil ekonomičnejši kot terminološko poimenovanje; pri tem gre največkrat za enobesedni, prvotno žargonski izraz proti terminološkemu, večbesednemu (prim.: brom za kalijev bro-mid, cirkularka za cirkularna žaga oziroma krožna žaga); b) pogovorni jezik oziroma žargon si je za kako novost prej ustvaril poimenovanje kot knjižni jezik, seveda po načelih, ki ne ustrezajo knjižnemu besedotvorju; včasih se ta žargonski izraz tako zelo zakorenini, da ga pravilno tvorjeno, vendar pa kasneje nastalo poimenovanje zelo težko nadomesti ali pa ga nadomesti samo v pisanem sporočilu, v spontani ustni izreki pa živi naprej žargonski izraz. Ta kategorija za knjižni jezik skoro ne pride v poštev; c) v nekaterih primerih, ko gre za natančna poimenovanja zelo aktualnih dejavnosti (šport), se dogaja, da obstaja za posamezne akcije dogajanja, npr. pri nogometu, košarki, sploh samo žargonski izraz (prim. špička oz. špic, petka, glavca, lobati žogo]. Poročevalec ne more z nobenim drugim knjižnim ali terminologiziranim izrazom tako natančno opisati dogajanja kakor z žargonskim.
Pregledali smo obe osnovni kategoriji sporočil, se pravi, subjektivizirana in objektivizirana sporočila. Tretja kategorija, publicistika, je predstavljena, kakor smo že omenili, samo formalno kot samostojna oziroma posebna enota. V bistvu je to kombinacija pisanih in govorjenih subjektiviziranih sporočil in poljudnih objektiviziranih sporočil. Tu ne moremo zaslediti tekstov, ki so vezani
m
na pisani subjektivizirani izraz in na ozko strokovno objektivizirani izraz. Vendar je treba omeniti poleg te formalne specifičnosti publicistike še eno njeno zanimivost: kakorkoli označeno izrazje ima ravno v časopisu največjo možnost nevtralizacije. Tu lahko govorimo o nekakšni delavnici za širok krog aktualnih novih poimenovanj, ki se hitro nevtralizirajo. Pritisik nevtralnega besedišča na termine, oziroma na različne stilizme je zato tu najmočnejši, z drugimi besedami, težnja po nevtralizaciji je tu najbolj izrazita.
Za konec je treba poudariti tole:
Podoba knjižnega jezika je veliko bolj zapletena in razčlenjena v enotnem okviru svojega sistema, kot jo kaže naše razmišljanje. Zlasti so razčlenjene posamezne stilne podskupine in naloga slovenske stilistike je, da jih podrobno razišče. Tudi novi slovar ima več bogastva in nudi dosti več podatkov ter raznovrstnih opozoril, kot jih je mogoče omeniti v takšnem orisu. Vendar upam, da je razmišljanje vsaj opozorilo na pomembno dejstvo: v zadnjem času se je znanje o slovenskem knjižnem jeziku toliko poglobilo, število pripomočkov, v katerih je jezik podrobno razčlenjen, pa toliko pomnožilo, da je vsakemu zavestnemu uporabniku knjižnega jezika omogočeno, da si potem, ko si jasno določi vsebino svojega sporočanja, odbere jezikovna sredstva, ki bodo stilno najbolj ustrezala namenu njegovega sporočila. In med take pripomočke sodi v prvi vrsti Slovar slovenskega knjižnega jezika.