399807
POEZIJA
Aleš Debelak
Mesto in otrok
BREZMEJNA SOBA
Da, pripadam tistim, ki nekoč jih je privlačil čar krvavitve: pri divjadi, ki iz utopičnih prizorov v resničnost plane in lovca zaznamuje. Pri ljudeh, ki določa jih čas zločina na zemlji in v nemirnem snu.
Ne rečem, da me ne zanima več bučanje podzemske reke, čez katero sem tolikokrat onstran plul. To ne. A rana, ki me obsojala je na samoto in modrost gospodarja, zdaj je formo spremenila. Prej bil sem eden, zdaj postal sem
pleme. In tesnoba čolna, ki odrine od obale, me navdihuje samo še v teoriji. Zdaj vidim sebe le v trepetu drobnega telesa, ki podobo mu je dala mila zmeda mojih hrepenenj.
Ponižno hvalim to radost: spoznati si mi dala kraj, kjer bom stal, če naj mane bom deležen. Služim sapi, ki diši po mleku. Bedim ponoči, da dan bo bolj resnično zasijal.
-A
' - i. " \
\>y
^ 'J o £ < t
NOČNA NEVESTA
Opojno dihaš: sveža kot oljčna vejica, ki je zdrsnila v spovednico. Lijak tajfuna si, ki demone in svetnike je prisilil, da isti jezik govoriti so začeli. In se pokorno razvrstili v špalir. Prihajaš? Ne, si že tu. Ne meniš se
za migracijo snovi, ki se iz mrtvih v žive seli. Prinesla si strašno lep nemir, ko krožiš po svoji orbiti. Kot da te ne zanimajo divizije, ki sledijo davnim cestam skoz prestolnice. Tu danes smo doma. Morda tudi jutri, če znali bomo še naprej
ljubiti. Ti sedaš na svet, ki se po šivih para. Gosta si kot medeni strd. Šepetaš, da je resno treba vzeti tvoj imperativ: biti. A vlak duhov drsi čez stari kontinent in skoz hodnike
diplomatskega salona. Svate vozi na poroko. Enemu od njih je namenjena bodeča krona in z njo smrt. Samo jaz bom čakal, da vsi obrazi se spoznajo v tistem, ki zavit je v presoj ni prt.
IZVIR KISIKA
Rumene vrtnice diše nad grobom pesnika, ki že desetletja počiva v kapeli. Divjad morda, taščice pa gotovo pridejo počivat v tvojo senco. In spokornice prihajajo, sledeče prahu zvezd, ki iz tkiva golih ledij kliče slo. In tožeči
romaiji iz velikih pristanišč, kjer se zasidrati nobena ladja noče. In tujci, ki jih je zapeljal lesk minule slave, in izvir kisika, komaj viden na specialkah mistikov. In regratove lučke, ki obraščajo ti vznožje in noč brez lune
in dim daritev, ki smodi zbledele arabeske: vse, vse poznam. Moj je koledar klečanja v deželi, ki jo prihodnost iluzije k pozabi sili. Povej, kako se ne bi prepoznal v tihem petju
žalostinke za orkester in en glas? Kako ne bi sladko drhtel v molitvi, v kateri se prezir razkraja? Če nihče drug, bom jaz premikal ustnice, da ostala bo prehodna tvoja steza.
NA POL POTI DO TUJSKE LEGIJE
Za Francisa Debeljaka, Pariz
Namesto tebe, ki urejaš drevorede pod aragonskim gradom, potok žubori v nedostopnih Alpah. Tja ne boš več plezal. A začudenje ti še ni skopnelo. In ne bo. Ker uspelo ti je zmeriti globino vrtoglavice in obseg razpela. Na zahodu
požar je zdramil v tebi up, da čez bodečo žico si se pognal in prisluhnil ritmu zarij na obodu kontinenta. Se potopil v veliko mesto, kjer šteje le notranje uho, ne pesem, ki se iz roda v rod uči. Prijaznost tujcev ti pomenila je danico,
mah na deblih. Ne jasnovidec, bil si le priča kože, ki pod okupacijo neznanega dežja drugače diha kot doma. Bliski so te uročili, ko se angel je za hip zazrl vate. Za njim si šel,
samotno in ne vede, da nosiš seme, ki bo poživilo mlačne žleze slug in gospodaijev. Utruja jih stalni red stvari. Meni si poslal le eno pismo. Dovolj, da si pomešal načrt prihodnosti.
POSLEDNJA CIGARETA
Nad slemenom knjižnice, razsute, lebdi koprena dima. Severnica, s kremenom ostro zarisana v zrak. Hlastno vase vlečem. Poslušam, kako iz globočin antične ode hrzne lipicanec. Prišel je brez napovedi, kot zima.
Odtis kopita razločno se pozna v žigu dednega volila. Zdaj je tu. Vedno bolj se bliža. Raste, vzpenja in se dviga. Galopira v moj prehitro padli mrak. Sava, Drava, legionaiji v dolini: nič ga ne ovira. Nad spokoijeno
karavano, ki plaho išče pot do križa in na goro, razlega se topot. Morda res prhnijo preprosta sporočila. Zame ne. Dogoreva marlboro. Odpovedal sem se vsej lastnini. Čutim
njegov prihod in besedo, ki edina bo vselej z mano. Če se bo usula toča, mi je res vseeno. Vem: preden strel me vrne v naročje niča, s sedla bom ugledal oljko pod vznožjem griča.
literatura
5
POTOVATI V NEW YORK
Za Erico
Ustno izročilo pognal sem v neskončni, rezki krik. In dopolnil očetno izselitev. Odvisen sem postal od popolne ženske forme. Končno sem dal krstiti se svetlobi, ki zlahka obudi povsem pozabljen lik.
V njem dva sva več od drznosti, ki naju je začela. Ni kaj skrivati: globoko sopem, da zgane se zavesa obcestnega motela. Res, ta streha je morda začasna. A pod njo ležeč, sem daroval zelišča, ki sem prvič
jih nabral v novem svetu. Poplačana so dolga bedenja. Navigacija mi je naenkrat jasna: dar se vrača kot ime otroka, ki preverjam ga pri svečenikih hrepenenja.
Da ne bo izgubljeno, kar v meni se množi kot neskončne hologramske slike. In daljava po jabolkih zadiši. Tja me žene sla dvojine, ki mora biti več od sleherne oblike.
KOZMOPOLIS
Za Josipa Ostija, Sarajevo-Ljubljana
Prisluhni dobro: je to trobente tenki spev? Četa pešcev skoz minule dni koraka. Senca davnega spopada hoče enkrat še resnica biti. Daleč je stopnišče, ki se vije do oblaka. Sestopajo gorovja in kelih drgeta. Čez rob se zliva mu
praznina. A ti, tako čudežno, rasteš hitreje, kot te uničujejo. Sinica noče zapustiti gnezda. Zahodni veter te vabi v odrešitev, izdolbeno v kruh na mizi zadnjega kosila. Počena vrtavka. Vedno več je že pogrešanih otrok.
A ti vztrajaš. Svetu segaš v besedo, v neskončni monolog. Migetavi sneg si na ekranu, ki večno je prižgan. Svod vesolja nad teboj je kristalno jasen. Vsi drugi smo, ki
nemočno zremo v temnico mrzlih zvezd. Gledamo, kako se iz plamena, ki ti nad hrbtom trepeta, a te nikoli ne použije, dviga prst. In piše, piše neutrudno svoj "sem" na obok neba.
TOLMAČENJE LJUBEZNI
Čez nebo letita dva smrtno lepa miga in kartografi ne počivajo. Malo je še časa. Bolni mož v grmu kres prižiga. Zavračam uporno vsa vabila: zasneženi Ararat, oglejska opatija, stalagmiti Krasa. Na koncu poti zvesto stojim,
podoben epilogu. Daleč so naselbine zaveznikov. Rastlina, ki ni je v katalogu, pleza skoz streho cvetličnjaka. Zrem prek anonimnih templjev, ki spreminja jih pelod somraka. Ni drugih vie in rajev. Tu moral bom ostati, dokler vsa
obzidja ne bojo zmleta v moko. Takrat bo amen zadonel, da zdrznil se bo zadnji gluhi ptič. Moči mi daj. Da doma bom v svoji tesni koži. Da bom mirno davek plačal, ki teijajo
ga skrinje dediščine in v njih mogoče nič. Da bom, soroden slepemu preroku, znani jezik prepoznal v roži. Naj le zame se odpre, ko nanjo se usmeri pogled ženske, ki imam jo rad.
V EPICENTRU
Studenec obilno spet izvira. Kakor da se je predrl jez. Še včeraj se je zdelo, da zamira. In pritisk sprememb postaja rahlo krut. Ni imena za potres, ki je spomenike pahnil iz tira. Le muzi nad pesnikovim kipom uspelo ohraniti je perut.
Jalovi govorniki so odšli. Mislim, da čez mejo. In pečatni vosek dokumenta se še kadi. Na licih prišlekov, ki zatavali so v soteske med palačami, gospoduje zmeda. Ambicija odmerila jim je vsakdanji čas, seveda. A nas si je podredila druga
sila. Kakor peška, ki čez noč se razlista v stolp, da seže do odmaknjenih višin, odzove se vsak od nas. Od tam, kjer nebo se stika s sanjskim dvorom, nas kliče glas. Slišimo,
kako gre, kot razcepljeni atom, čez skrilavce in skoz močvare. Izginjajoča vrsta smo, ko ukaz v zemljo nas zakuje. Premakne nas nihče, pa naj sneg nad nas poslan bo ali pesek iz Sahare.
ZAHVALA
Lok obrvi, ki zares se šele delajo, zariše krasno kupolo v zrak. Podpira jo puh angelov, ki varujejo vsak dostop do govorice. Z njo tekmuje le veščina neme balerine. Nedovršni glagoli: kakor zeleni sneg, ki ga prvič gledaš šele zdaj.
Kako seda na planine, ki si jih v hipu prečkala. Kot komet, ki zasveti iz telesa v telo. Tvoje roke, negotove, objemajo že ves planet. Skrivnosti polne lune postavljaš pod vprašaj. Neznanka si za sprehajalce, zame pa nesmrtni dar: iz dotika
dveh jezikov raste tvoja volja. Vsemu, kar prihaja, se odzivaš občutljivo kakor viadukt, ki od matere do hčere se drzno pne. Agnostike spreobračaš, da spoznajo: nebo, prešito s strelami,
lepše je od ajdovega polja. Še mene je zadelo. Sveže si bila umita, ko si se mi razodela: kot beseda, ki ne mine. Priznam, hvaležna sem, da me varno vodiš skozi porodne krče in bolečine.