Ulrich Beck DRUŽBA TVEGANJA (Predgovor) Prev. iz Ulrich Bech: Risikgesellschaft, Suhrkamp, 1986, str . 12-21 . Tema te knjige je neznatna predpona »post«, in ta je ključna beseda naše- ga časa. Vse je »post« . »Postindustrializmu,, smo se že pred časom privadili . Z njim povezujemo še vsebine . Pri »postmoderni« pa že vse postane nejasno . V taki pojmovni temi porazsvetljenstva vsi dvignejo roke . »Post« je besedna koda za nemoč, ki je ujeta v modnosti in kaže na nekakšno preseganje, ki ga ne more poimenovati, zato ostaja v vsebinah, ki jih v otopelosti znanega ozna- čuje in negira. Preteklost plus »post« - to je temeljni recept, s katerim se v gostobesednem, težko doumevajočem nerazumevanju soočamo z resničnos- tjo, ki po vsem videzu razpada . Ta knjiga je poskus, da bi izsledili besedico »post« (z drugimi besedami tudi : »po-«, »pozni«, »onstran«), je izraz prizadevanja, da bi doumeli vsebine, ki jih je dal v preteklih dveh, treh desetletjih tej besedici zgodovinski razvoj - še posebej v Zvezni republiki Nemčiji . To se nam lahko posreči le v nepopust- ljivem boju zoper stare, z besedico »post« čez lastne meje podaljševane teorije in miselne navade. Ker pa le-te ne gnezdijo zgolj v drugih ljudeh, ampak tudi v meni, odmeva včasih v knjigi bojni trušč, katerega glasnost temelji tudi na tem, da sem moral vedno znova odganjati svoje lastne ugovore . Spričo tega utegne biti marsikaj v tej knjigi nekoliko predirljivo, preveč ironično ali ne- premišljeno. Vendar se težnosti starega razmišljanja ne moremo upirati z obi- čajnimi akademskimi preudarki. Razlage niso reprezentativne na način, ki ga terjajo pravila empiričnega družboslovnega raziskovanja. Prizadevajo si za nekaj drugega: ob še prevladu- joči preteklosti postaviti v obzorje prihodnost, ki se že danes zarisuje . Napi- sane so v drži, s kakršno se - v zgodovinski primerjavi - opazovalec družbene- ga prizorišča na začetku 19 . stoletja izza pročelij iztekajočega se fevdalnega agrarnega veka ozira za že povsod zaznavnim obrisom še neznanega industrij- skega veka. V časih strukturnih sprememb se reprezentativnost zveže s prete- klostjo in popači pogled na konice prihodnosti, ki z vseh strani segajo v obzor- je sedanjosti. Le toliko vsebuje ta knjiga del empirično usmerjene, projek- tivne družbene teorije - brez vsakršnih metodičnih varovalk . Temelj za to je mnenje, da smo priča - tako subjekt kot objekt - zlomu znotraj moderne, katera se izloča iz obrisov klasične industrijske družbe in izraža novo obliko - v tej knjigi tako imenovano (industrijsko) »družbo tvega- nja«. Vse to zahteva težavno ravnotežje med protislovji kontinuitete in cenzu- re, ki se pojavljajo v moderni, in ki se spet zrcalijo v nasprotju med industrij- sko družbo in moderno, industrijsko družbo in družbo tveganja. V tej knjigi si prizadevam pokazati, da danes resničnost sama ustvarja ta znamenita razliko- vanja. Pri ugotavljanju načina, kako naj jih posamič diferenciramo, presoja- mo predloge o družbenem razvoju . Preden pa pri tem lahko dosežemo neko jasnost, se mora vsekakor prihodnost sama še nekoliko bolj razkriti . Teoretskemu sedenju med stoli ustreza praktično sedenje med stoli . Ti- stim, ki se zoper naskok »iracionalnosti cajtgajsta« namenoma oklepajo raz- svetljenstva v premisah 19 . stoletja, prav tako odločno nasprotujejo, kot ti- stim, ki danes hočejo, da celoten projekt moderne, skupaj z nakopičenimi 103 anomalijami, odnese tok zgodovine . V vseh delih tržišča mišljenja dovolj razširjeni grozljivi panorami civiliza- cije, ki ogroža samo sebe, ni več kaj dodati ; prav tako ne razglašanju Nove ne- moči, ki je izgubila uravnavajoče dihotomije, celo v svojih lastnih nasprotjih »svetega«, sveta industrializma. Pričujoča knjiga govori o drugem koraku, ko- raku, ki sledi temu . To stanje je predmet razlage . Vprašanje, ki se zastavlja v tej knjigi je, kako moramo v sociološko naravnanem in sociološko informira- nem razmišljanju razumeti, doumeti te negotovosti cajtgajsta, ki bi jih bilo s stališča kritike ideologije cinično tajiti, da bi se jim brez distance uklonili, pa nevarno. Vodilno teoretsko idejo, izdelano v ta namen, lahko zopet pojasnim z zgodovinsko analogijo : podobno, kot je v 19 . stoletju modernizacija po- vzročila razkroj stanovsko okostenele argrarne družbe in je iz nje izluš- čila strukturno podobo industrijske družbe, povzroča danes moderniza- cija razkroj obrisov industrijske družbe, v kontinuiteti moderne pa na- staja neka drugačna družbena oblika . Meje te analogije kažejo hkrati na posebnosti te perspektive . V 19. stole- tju je modernizacija potekala pred ozadjem svojega nasprotja, tj . tradicional- nega sveta izročila, narave, ki ju je veljalo spoznati in obvladati . Danes, na pre- hodu v 21 . stoletje, pa je modernizacija porabila, izgubila svoje nasprotje in se v svojih premisah industrijske družbe in načelih funkcioniranja sooča sama s seboj . Modernizacijo v izkustvenem obzorju predmoderne izrinjajo problemi modernizacije v samonanašanju . Če so bili v 19. stoletju odčarani stanovski privilegiji in religiozne podobe sveta, je danes odčarano razumeva- nje znanosti in tehnike klasične industrijske družbe, potem oblike življenja in dela v ožjem družinskem krogu in poklicu, vodilne predstave o vlogi moškega in ženske, itd . Modernizacijo v tirih industrijske družbe nadomešča moderni- zacija premis industrijske družbe, ki je niso predvideli v nobeni od doslej uporabljenih režijskih knjig teorije in v nobeni knjigi političnih receptov 19 . stoletja. Prav to razdvajajoče nasprotje med industrijsko družbo (v vseh nje- nih različicah) in moderno, danes tistim, ki smo v srži navajeni, da o moderni razmišljamo v kategorijah industrijske družbe, zabrisuje koordinatni sistem . Razloček med modernizacijo tradicije in modernizacijo industrijske družbe, ali z drugimi besedami med preprosto in refleksivno modernizaci- jo, nas bo še dolgo zaposloval. Naznačen je v prehajanju prek konkretnih po- dročij dela . Čeprav še sploh ni jasno, katere »zvezde stalnice« razmišljanja v duhu industrijske družbe bodo propadle med potekom pričenjajočega se drugostopenjskega racionaliziranja, lahko vendarle že danes povsem upra- vičeno domnevamo, da to velja celo za navidezno trdne »zakone«, kakršen je zakon funkcionalnega diferenciranja ali zakon masovne produkcije, vezane na industrijske obrate . Pri dveh nasledkih bije nevajenost te perspektive še posebej jasno v oči, saj trdi nekaj, kar se je doslej kazalo kot docela nepojmljivo : da se namreč in- dustrijska družba v svojem udejanjanju, torej v tihih korakih normalnosti, poslavlja od odra svetovne zgodovine preko zadnjih stopnic stranske po- sledice - in ne morda tako, kakor je bilo doslej predvideno v slikanicah druž- bene teorije : s političnim treskom (revolucijo, demokratičnimi volitvami) . Naprej trdi tudi, da »antimodernistični« scenarij, ki v tem hipu vznemirja svet - kritika znanosti, tehnike in napredka, nova družbena gibanja - ni v naspro- tju z moderno, ampak je izraz njenega doslednega razvoja, ki gre prek koncep- ta industrijske družbe . Obča vsebina moderne stopa v nasprotje s svojo površinsko otrdelostjo in prepolavljanji . Dostop do tega vidika blokira neprekinjen, doslej komajda 104 prepoznan mit, v katerem je bilo v 19. stoletju v bistvu zaobseženo družbo- slovno razmišljanje in ki meče svojo senco še v zadnjo tretjino 20 . stoletja mit namreč, daje razvita industrijska družba s svojo shemo dela in življenja, s svo- jimi produkcijskimi sektorji, s svojim razmišljanjem v kategorijah gospodar- ske rasti, s svojim razumevanjem znanosti in tehnike in s svojimi oblikami demokracije docela moderna družba, vrhunec moderne, o preseganju kate- rega ni mogoče smiselno razmišljati . Ta mit ima veliko izraznih oblik . Med na- jučinkovitejšimi je zmotni dovtip o koncu družbene zgodovine . Le-ta v opti- mističnih in pesimističnih različicah očara prav razmišljanje dobe, v kateri se trajno zastavljen sistem prenavljanja, v dinamiki, ki jo sprošča, sam pričenja revidirati. Spričo tega si ne moremo predstavljati niti možnosti spremembe družbene oblike v moderni, saj so teoretiki kapitalizma industrijske družbe to zgodovinsko obliko moderne, ki v svojih bistvenih potezah ostaja zavezana svojemu nasprotju iz 19 . stoletja, vnaprej zavrnili . V vprašanju o pogojih za možnost modernih družb naučenem pri Kantu, so bili obrisi, meje konflikta in načela funkcioniranja industrijskega kapitalizma za potrebe moderne, ki jih je določila zgodovina sploh že preseženi . Nenavadnost, s katero so v druž- boslovnem raziskovanju vse do danes predpostavljali, da se v industrijski družbi vse spremeni: družina, poklic, tovarna, razred, mezdno delo, znanost in hkrati, da se vse bistveno ne spremeni: družina, poklic, tovarna, razred, mez- dno delo, znanost -je zgolj še en dokaz za to . Bolj kot kdajkoli potrebujemo pojmovnosti, ki - brez napačno razumlje- ne naklonjenosti večno staremu novemu, polnemu bolečin slovesa in tesno povezanem z nekoliko odrinjeno zakladnico tradicije - dopuščajo, da o no- vem, ki nas uničujoče prehiteva, na novo razmišljamo in da z njim živimo in delujemo. Odkriti nove pojme, ki se že danes kažejo izpod razpada starega, je težavno in drzno dejanje . Nekateri slutijo pri tem »spremembo sistema«, kar sodi v pristojnosti sivih con ustavnega varstva . Drugi spet so se v svojih te- meljnih prepričanjih postavili v obrambni položaj ; vpričo nekakšne celo kljub globokemu intimnemu nasprotovanju izsiljene zvestobe usmeritvi - in to je lahko marsikaj : marksizem, feminizem, kvantitativno mišljenje, specializacija -začenjajo udrihati po vsem, kar spominja na klateče se odklonaštvo . Navzlic temu ali prav zaradi tega : svet ne propada, vsaj ne zato, ker danes propada svet 19 . stoletja. Pa še to je nekoliko pretirano . Tako trden ni bil družbeni svet 19. stoletja nikoli, kakor je znano . Že večkrat je propadel-v raz- mišljanju, kjer je bil pravzaprav že pokopan, preden se je sploh rodil . Danes doživljamo, da Nietzschejeve vizije ali na odru uprizorjene zakonske in dru- žinske drame zdaj že -klasične- (kar pomeni: stare) literarne moderne pote- kajo dejansko (bolj ali manj) reprezentativno v kuhinji in spalnici . Torej se dogaja že zdavnaj predvideno. In navzlic temu se dogaja z zakasnitvijo - mer- jeno s palcem - polovice do celega stoletja . In dogaja se že dalj časa . In se bo nemara še naprej dogajalo . In se sploh še ne dogaja . Doživljamo seveda tudi - in čez rob tega, kar je bilo v literaturi zapisano - da moramo po tem živeti naprej . Doživljamo tako rekoč to, kar se zgodi, ko v Ibsenovi drami pade zastor. Doživljamo neodrsko resničnost pomeščanske dobe. Ali, glede na civilizacijska tveganja: smo dediči kritike kulture, kritike, ki je postala realna in se prav spričo tega ne more več zadovoljiti z diagnozo, ki jo posreduje kritika kulture, ki je bila vselej mišljena vse prej kot svarilni pesimizem prihodnosti . Kar cela doba ne more zdrsniti v neki prostor onkraj dosedanjih kategorij, ne da bi bil ta onkraj nekoč razgaljen kot to, kar je : čez rob svojih lastnih meja podaljšana zahteva preteklosti po uvrstitvi, zahteva, ki sta se ji izmuznili sedanjost in prihodnost . 105 V naslednjih poglavjih poskušam z obravnavanjem razvojnih teženj v sre- diščnih poljih družbene prakse povzeti družbenozgodovinske niti razmišlja- nja in jih povleči prek pojmovnosti industrijske družbe (v vseh njenih različi- cah). Vodilno idejo refleksivne modernizacije industrijske družbe razvijam z dveh strani. Najprej razpravljam o prepletenosti kontinuitete in cezure na primeru proizvajanja bogastva in proizvajanju tveganja . Ocena se glasi : medtem ko v industrijski družbi »logika« p roizvajanja bogastva dominira nad »logiko« proizvajanja tveganja, pa je v družbi tveganja ta odnos prevrnjen (I . del). Produktivne sile so v refleksivnosti procesa modernizacije izgubile svojo nedolžnost. Tako proizvajanje tveganj vedno bolj zasenčuje moč, ki jo je pri- dobil tehnično-ekonomski »napredek«. Zgolj v zgodnjem stadiju se tveganja legitimirajo kot »latentni«stra sk učinki. Z jihovim univerzializiranjem, javno kritiko in (anti)znanstvenim raziskovanjem pa le-ta odložijo krinko la- tentnosti in pridobijo v družbenih in političnih razpravah nov in središčni po- men. Ta »logika« proizvajanja in distribucije tveganja se razvija zelo podobno kot »logika« (ki je doslej določala družboslovno teoretsko razmišljanje) distri- bucije bogastva. V središču so tveganja in posledice modernizacije, ki se v ire- verzibilnih ogrožanjih življenja rastlin, živali in človeka kopičijo kot nekakšna usedlina . Teh tveganj ni več mogoče - kot proizvodna in poklicna tveganja v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja - zamejiti lokalno in glede na skupin- ske specifičnosti, temveč vsebujejo težnje po globaliziranju : to zaobsega pro- dukcijo in reprodukcijo in se ne meni za državne meje ter v tem smislu ustvarja nadnacionalna in razredno nespecifična globalna ogrožanja, ki imajo novo družbeno in politično dinamiko (poglavje I in II) . Ta »ogrožanjadružbe«in njihov kulturni in politični potencial so le ena plat družbe tveganja. Drugo plat pa uzremo le, če postavimo v središče ima- nentna nasprotja med moderno in protimoderno, ki obstajajo v temelj- nem orisu industrijske družbe (II . in III. del) : na eni strani je industrijska družba zasnovana kot družba velikih skupin v smislu razredne ali razslojene družbe, in sicer tako včeraj kot danes in v prihodnosti . Na drugi strani pa ostajajo razredi odvisni od veljave družbenih razrednih kultur in razrednih tradicij, ki se v povojnem razvoju Zvezne republike Nemčije prav med pote- kom modernizacije v smeri družbe blaginje detradicionalizirajo (poglavje III) . Na eni strani se v industrijski družbi skupno življenje normira in standar- dizira po vzoru družine . Na drugi strani pa temelji družina na tem, kar ji nala- ga »stanovski« položaj moških in žensk, ki prav med procesi modernizacije (vključitev žensk v trg izobrazbe in dela, rastoče število razvez itd .) postaja vedno bolj krhek . S tem pa se je začel premikati odnos med produkcijo in re- produkcijo, tako kot vse, kar je v industrijski »tradiciji družine«povezano med seboj : zakonska zveza, starševstvo, spolnost, ljubezen, itd . (poglavje IV) . Na eni strani si industrijsko družbo predstavljamao v kategorijah družbe dela (zaslužka) . Na drugi strani pa so dejanski ukrepi racionaliziranja usmer- jeni prav v temelje s tem povezane sheme reda: gibljiv delovni čas in gibljivo delovno mesto zabrisujeta meje med delom in nedelom . Ob pomoči mikro- elektronike lahko na novo, ne glede na produkcijske sektorje, povežemo od- delke, proizvodne obrate, potrošnike . S tem pa se dosedanje pravne in druž- bene premise sistema zaposlovanja »demodernizirajo« : masovna brezposel- nost se v sistem zaposlovanja »integrira« v novih oblikah »pluralnega podza- poslovanja« - z vsemi tveganji in možnostmi, ki so povezane s tem (poglavje VI) . Na eni strani se v industrijski družbi institucionalizira znanost in s tem metodični dvom . Na drugi strani pa je ta dvom (sprva) omejen na zunanje, 106 na objekte raziskovanja, medtem ko ostajajo temelji in posledice znanstvene- ga dela zavarovani pred interno podnetenim skepticizmom . Ta delitev dvoma je za namen profesionalizacije enako potrebna kot je vpričo nedeljivosti suma o zmotljivosti labilna: znanstveno-tehnični razvoj v svoji kontinuiteti doživi zlom v notranjem in zunanjem odnosu . Dvom se razširi tudi na temelje in tve- ganja znanstvenega dela - s posledico: povrnitev na znanost se hkrati poobči in demistificira (poglavje VII) . Na eni strani se z industrijsko družbo uveljavljajo zahteva in oblike par- lamentarne demokracije . Na drugi strani pa se področje veljavnosti teh na- čel prepolavlja . Subpolitični proces prenove »napredka« ostaja v pristojnosti gospodarstva, znanosti in tehnologije ; prav za te so demokratične samoumev- nosti razveljavljene . V kontinuiteti procesov modernizacije postane to proble- matično tam, kjer je - vpričo potencializiranih in tveganih produktivnih sil - subpolitika odvzela politiki vodilno vlogo pri oblikovanju družbe . Z drugimi besedami: v koncept industrijske družbe so na zelo različne načine - v shemi »razredov«, »družine«,pokl cnega dela«, v razumevanju »znanosti«, »napredka«, »demokracije« - pripuščeni elementi industrijsko imanentne tradicionalnosti, katere temelji postanejo v refleksivnosti mo- dernizacije vedno bolj krhki in izginjajo . Naj zveni še tako nenavadno : epohal- ne vznemirjenosti, ki se sprožijo na ta način, so v vsakem primeru plod uspe- ha modernizacij, ki zdaj ne potekajo več po tirih in v kategorijah industrijske družbe, temveč proti njim . Doživljamo spremembo temeljev spremembe . Da bi si to lahko predstavljali, moramo vsekakor revidirati podobo industrijske družbe. Le-ta je po svojem konceptu polmoderna družba, katere protimoder- na, ki je vanjo vpeta, ni nič starega, nikakršno izročilo, temveč konstrukt in proizvod industrijske družbe . Strukturna podoba industrijske družbe teme- lji na protislovju med občo vsebino moderne in funkcijsko sestavo njenih in- stitucij, v katerih se to protislovje lahko udejani zgolj partikularno selektivno . To pa pomeni: industrijska družba v svojem udejanjanju labili- zira samo sebe . Kontinuiteta postane »vzrok« za cezuro . Ljudje so osvoboje- ni oblik življenja in samoumevnosti tistega obdobja moderne, ki se imenuje industrijska družba - podobno, kot so bili v obdobju reformacije iz posvetnih rok cerkve »izpuščeni« v družbo . Pretresi, ki so nastali s tem, tvorijo drugo plat družbe tveganja. Koordinatni sistem, v katerega je trdno vpeto življenje in mišljenje v industrijski moderni - osi družine in poklica, vera v znanost in napredek - se zamaje, nastane nov somrak možnosti in tveganj - prav obrisi družbe tveganja . Možnosti? V družbi tveganja se tožijo in iztožijo tudi načela moderne proti njeni prepolovitvi v industrijski družbi . Ta knjiga na več načinov odseva proces odkrivanja in učenja njenega av- torja. Ob koncu poglavja vem več kot na začetku . Velika skušnjava je bila, da bi jo od zaključka naprej na novo premislil in drugače napisal . Pa ni bilo le po- manjkanje časa krivo, da tega nisem napravil . Zopet bi namreč prišel zgolj do nekega vmesnega stadija. To ponovno podčrtuje naravo procesa argumenta- cije in nikakor ne sme biti razumljeno kot bianco ček za protiugovore . Bralec ima prednost, da lahko premisli poglavja tudi zase ali v drugačnem vrstnem redu in pa ob zavestnem pozivu k sodelovanju, k delu v nasprotni smeri in k nadaljnjemu delu . Prevedla: Zlata Gorenc 107