62 Glasba. esen« ter spominek na sporede nekdanjih slovenskih pevskih produkcij, dan-jdanes spričo nezadostne karakterizacije precej obledeli, a takrat zelo priljubljeni moški zbor P. Kfižskov.skega »Utopljenko«. V drugi svoji polovici je donesel spored tri skladbe iz ruske, nemške, oziroma srbske glasbene literature. Po svoji koncepciji je vzbudil največji vtisk Rusa Cezarja Kjuja mešani zbor »Dve roži«, s poezijo napojena skladba, v kateri je z virtuozno tehniko obdelan bogati obseg zvokov, ki ga nudi zbor ženskih in moških glasov. Presenetljiv je modernega klasika, velikega mislitelja in mojstra kontrapunktike, Johannesa Brahmsa mešani zbor »Izgubljena mladost«, ki je zložen na besede moravske narodne pesmi. Nežnost slovanskega čutenja, ki jo izraža besedilo, ima pri Brahmsu krepkejše poteze, trše ozadje, prerojena je v življenja polno sliko, moški imponujočo kakor umetniške risbe Alberta Diirerja. Stjevan Mokranjac, dobro poznan iz lanjske koncertne sezone, je prišel to pot s VIL svojih »rukovetov« na vrsto, s šopkom štirih, s smelo har-monizacijo briljantno in efektno obdelanih narodnih pesmi iz stare Srbije in Makedonije. Po Mokranjca kristalizujoči obdelavi so proste narodne pesmi preustro-jene in razširjene; Mokranjca »rukoveti« prestopajo meje zgoljšnje harmonizacije, nego so samostojne umetne skladbe, oživljene po svežem ritmu in žarni melodiki originala. Poseben sijaj je pa podal koncertu kot gost nastopivši član dunajske dvorne opere, proslavljeni basist gosp. Viljem Heš. Rojen Ceh, bivši član narodnega gledališča v Pragi, si je priboril gosp. Heš v štirih letih kot dramatičen solist ugled znamenitega umetnika, s katerim se ponaša danes dvorna opera na Dunaju kot z izvoljencem v vrsti najboljših pevcev. Heš, ki je šele pred štirinajstimi leti debutoval v stisnjenem položaju v brnskem češkem gledališču, se je sedaj povzpel na zavidanja vredno stopnjo člana dunajske dvorne opere, katera zavzema navzlic veliki konkurenci inozemskih odrov še zmeraj prvo stopnjo, stopnjo aristokraškega stanu; saj je Dunaj glasbenemu svetu spričo nadstoletne zgodovine, ki se je osredotočila za glasbo na Dunaju in ki je dodala Dunaju v marsikaterem oziru blesteč sijaj, odločilen za vsakega umetnika, najsi ustvarja ali proizvaja. Heš si je pridobil mahoma naklonjenost slovenskega občinstva — prikupil se mu je, in ker se razglaša, da nastopi v letošnji sezoni tudi na slovenskem opernem odru kot odličen gost, ni dvoma, da se udomači Heševo ime v naših glasbo ljubečih krogih dodobra. Gosp. Heš ima v svojem redkem glasovnem materijalu vsa svojstva, ki ga usposabljajo za znamenitega solista. Blagoglasen in mogočen je njegov bas; izvira mu iz najtoplejših globin plemenito čuteče notranjščine in lahkotno ter zmagujoče prodira na dan, okriljen po nezmotljivi tehniki v glasbeno učinljivi rabi glasu. Uspeh, ki ga doseza gosp. Heš s svojim petjem, je gotov; saj je vestna in umetniški nadahnjena njegova aspiracija, v svesti si je neprecenljivega bogastva pevskega svojega daru in radosti, ki jo ustvarja z njim hvaležnemu občinstvu. —oe— Risto Savln: Tri Aškerčeve balade za srednji glas s spremljevanjem klavirja. Komisijonalna založba L. Schwentnerja v Ljubljani. Cena 1 gld. 20 kr. V vrsti še ne obilne literature slovenskih samospevov sodi tem baladam prednje mesto. Skladatelj jih je označil kot svoj opus 3. Izbral si je pa iz zbirke zaslo-velih Aškerčevih poezij pevanja prav vredne, muzikalno hvaležne in tekstno v točni obliki globoko vsebino izražajoče balade: »Poslednje pismo«, »Javor in Upodabljajoča umetnost. 63 lipa« in »Poroka«. Uglasbenje se je skladatelju posrečilo, podaje Aškerčeve poezije pevcem v prav dični glasbeni obliki. Zabarvanje napeva je kolikor možno besedilu primerno in enotno, melodika značilno umerjena baladnemu pripoveduj očemu tonu. Risto Savin dosega in vzdržuje s svojimi skladbami pravo ba-ladno razpoloženje, vtisk globokega učinka. Faktura Savinovih balad kaže gladko rutino, ne manjka ji nikdar dobrih misli, celo v poigrah, s katerimi okončava svoje skladbe, podaje skladatelj dobro premišljeno še zadnjo novo, iz prejšnjega vzraslo idejo, izzivajočo k razmišljenosti. Savinove balade, katerim je znani koncertni baritonist dr. Bela Stuhec pripomogel do veljave, še predno so izšle v tisku, zaslužijo pozornost. — oe— Matija Jama in njegove slike. Minolo jesen so bile v Ljubljani po nekaterih trgovskih izložnih oknih razstavljene različne slike: portretne študije, žanrski prizori in vedute iz Ljubljane in njene okolice. Slike so vzbujale občno pozornost občinstva kolikor po svojih priprostih, iz vsakdanjega življenja zajetih predmetih, toliko i po svojem nenavadnem načinu slikanja. Ustvaritelj onih slik je mladi naš rojak, Matija Jama, ki se je vrnil lanjsko poletje iz Monakovega v domovino. O navedenih Jamovih slikah je priobčeval »Slov. Narod« takrat kar sproti kratke, a jedrnate ter laskave opomnje, pripo-ročujoč nadobudnega umetnika slovenskemu razumništvu; dolžnost je torej i leposlovnemu listu, ki ima biti pozorna revija o vsej naši sodobni književnosti in umetnosti, da izpregovori dve, tri besede o imenovanem slikarju in njegovih doslejšnjih proizvodih. Matija Jama se je porodil v Ljubljani dne 4. januarja 1872. 1. Osnovne šole in nižjo gimnazijo je dovršil Jama v svojem rojstnem mestu, višjo gimnazijo pa v Zagrebu, kamor se je preselila njegova obitelj 1. 1886. V stolici hrvaški je potem študiral dva semestra pravo, katerega suhoparna snov pa mn je kmalu omrzela. Ko je nato 1. 1892. bil proglašen za doletnega, se je napotil z dediščino po umrlem očetu naravnost v Monakovo, kjer se je v atelierju madjarskega slikarja Hollosvja vežbal dve leti. Jama je že od mladih nog ljubil barve ter je kaj rano začel risati vsakovrstne predmete okrog sebe; pripravljal si je barvila iz raznih zelišč in cvetlic, s katerimi je koloriral časnikarske ilustracije. Učil se je risanja že na ljubljanskem gimnaziju pri pokojnem prof. Globočniku, vendar šele v Zagrebu, ko je videl ondotno, sicer skromno, ali ipak jako poučljivo »Strossmaverjevo galerijo slik«, se ga je polotilo pravo hrepenenje po sistematiški izobrazbi v slikarski umetnosti, ki ga je potem gnalo v Izarske Atene. K temu koraku so ga navdušili zlasti živobojni koloristi Mašic, Cermak in Matej ko, katerih slike je občudoval v navedeni galeriji. — Matija Jama je — impresionist in optima forma; on slika vse en plein air, t. j. ob polni solnčni svetlobi kar na licu mesta, in to pod vtiskom hipnega učinka, ki ga napravi na njegov vid dotični predmet ob iz vestnih boj ah in svetlobnih obsevih. Že v Zagrebu je v družbi svojega učitelja v risanju slikal po naravi pokrajinske prizore v Maksimiru. V VIII. gimnazijskem razredu je pomagal prof. Marnu pri izdaji njegovega »Pregleda grške in sicilijanske literature«.