Res novae letnik 8 • 2023 • številka 2 Fakulteta za pravo in ekonomijo, Katoliški inštitut Faculty of Law and Economics, Catholic Institute Res novae issn 2464-0344 Revija za celovito znanost Journal for Integrated Science Bernard Goršak t he Christian t rilateral s ituation e thi Cs – a n a ttempt to Delineate a n ew Christian e thi Cs Luka Tomažič Zakono Dajna Dejavnost : ra Zlogi in vre Dnote Janez Juhant e hrli Ch in problemi slovenske krščansko -Demokratične samo Zavesti Tamara Griesser Pečar e hrli Ch in pohabljena slovenska Zavest Dominik Janez Herle Frančiškov svetni re D – veljavni re D Znotraj Cerkve Res novae Res novae: revija za celovito znanost Izdajatelj in založnik : Fakulteta za pravo in ekonomijo, Katoliški inštitut Naslov uredništva: Res novae, Krekov trg 1, 1000 Ljubljana, Slovenija Odgovorni urednik: Andrej Naglič Glavni urednik: Matic Batič Spletni naslov: http://www.katoliski-institut.si/raziskovanje/res-novae E-pošta: matic.batic@kat-inst.si Uredniški odbor: Philip Booth (Institute of Economic Affairs, London, Velika Britanija), Mihai Dragnea (Universitetet i Sørøst-Norge, USN Handelshøgskolen, Vestfold, Norveška), Andres Fink (Pontificia Universidad Católica Argentina, Facoltad de Ciencias Sociales, Buenos Aires, Argentina), Aleksandra Kostić Tmušić (Univerzitet u Prištini, Filozofski fakultet, Kosovska Mitrovica, Srbija/Kosovo), Simon Malmenvall (Univerza v Ljubljani, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, Slovenija), Aleksej Martinjuk (Respublikanskij institut vysšej školy, Minsk, Belorusija), José Ignacio Murillo (Universidad de Navarra, Instituto Cultura y Sociedad, Pamplona, Španija), Mitja Steinbacher (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in ekonomijo, Ljubljana, Slovenija), Dorina Onica (Institutul Naţional Al Patrimoniului, Bukarešta, Romunija), Anton Stres (Katoliški inštitut, Fakulteta za pravo in ekonomijo, Ljubljana, Slovenija). Redakcija te številke je bila zaključena 22. 11. 2023 Tisk: Itagraf d. o. o., Ljubljana Oblikovanje in prelom: Breda Sturm Naklada: 150 izvodov Letna naročnina: 28€ (Slovenija), 40€ (Evropa), 57$ (ostalo navadno), 66$ (ostalo prednostno) ISSN (tiskana verzija): 2464-0344 ISSN (elektronska verzija): 2464-0352 Res novae Revija za celovito znanost Journal for Integrated Science letnik 8 • 2023 • številka 2 Vsebina Bernard Goršak The Christian Trilateral Situation Ethics – An Attempt to Delineate a New Christian Ethics 7 Luka Tomažič Zakonodajna dejavnost: razlogi in vrednote 45 Janez Juhant Ehrlich in problemi slovenske krščansko-demokratične samozavesti 73 Tamara Griesser Pečar Ehrlich in pohabljena slovenska zavest 107 Dominik Janez Herle Frančiškov svetni red – veljavni red znotraj Cerkve 131 UDK: 329.3:27:929Ehrlich L. 1.01 izvirni znanstveni članek Janez Juhant dr. teologije, zaslužni profesor (Sora 64, 1215 Medvode) janez.juhant@guest.arnes.si Ehrlich in problemi slovenske krščansko-demokratične samozavesti Izvleček: Članek obravnava pomen in vlogo krščanskih vre- dnot za demokratično delovanje družbe. Za to si je prizade- val Lambert Ehrlich (1878–1942) z zgledno, odločno, priče- vanjsko, v krščanstvu utemeljeno osebno življenjsko držo. Učil in organiziral je Slovence, da bi v zvestobi veri in narodu ohranjali te temelje za preživetje in samoobrambo osebne in narodne samostojnosti. Zgled in opora je bil mladim in priza- detim ljudem na Koroškem, po preselitvi v Ljubljano pa kot profesor na univerzi (od 1922) in duhovni voditelj študentov (od 1931). Pomagal jim je razvijati krščansko-socialne demo- kratične drže in svaril pred vplivi in nevarnostmi komunizma, fašizma in nacionalsocializma. Kljub fizičnemu in spominske- mu umoru, ki so ga nad njim izvedli komunisti, so se njegove zamisli o svobodi, krščanstvu in demokratičnih vrednotah uresničile v slovenski državi. Danes jih znova ogrožata po- trošništvo in mehki totalitarizem, zato preudarni ljudje spet kličejo k Ehrlichovem, znova aktualnemu premisleku. Ključne besede: Lambert Ehrlich, Gregorij Rožman, krščanstvo, stražarji, mladci Kristusa Kralja, totalitarizem, komunizem 74 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 Ehrlich and the Problems of Slovenian Christian Democratic Self-Confidence Abstract: The article discusses the importance and role of Christian values for the democratic functioning of society. Lambert Ehrlich (1878–1942) strove for this with an exem- plary, decisive, witnessing, Christian-based personal life at- titude. He taught and organized Slovenians so that, in loy- alty to the faith and the nation, they would preserve these foundations for the survival and self-defence of personal and national independence. He was an example and sup- port to young and afflicted people in Carinthia and later, after his emigration, in Ljubljana as a university professor (since 1922) and spiritual leader of students (since 1931). He helped them develop Christian-social democratic attitudes and warned against the influences and dangers of commu- nism, fascism, and national socialism. Despite his physical murder and erasure from collective memory carried out by the communists, his ideas about freedom, Christianity, and democratic values came true in the Slovenian state. Today, we are threatened by both consumerism and soft totalitari- anism, which is why prudent people are once again calling for Ehrlich’s topical reflections. Key words: Lambert Ehrlich, Gregorij Rožman, Christianity, Guards movement (Slovenia), Youths of Christ the King, to- talitarianism, communism 75 j ane Z j uhant Uvod 1 Lambert Ehrlich, ki je napovedal uničevalno moč revolucije nad slovenskim narodom, si je predstavljal razsežnosti njenih posledic za slovenske kristjane, ki še kar tragično ponavljajo Kocbekovo zgodbo, saj je bil jasen, kako verni in drugi ljudje naivno verjamejo komunističnim obljubam o raju na zemlji. Vzroki za to vero so različni: naivnost, lagodno koristoljubje, želja živeti brez dela in naporov na tuj račun ipd. Kocbek si je zaneseno predstavljal, da bo krščanstvo in slovenstvo prenavljal tako, da bo katoličane podredil terorističnim re- volucionarjem. A z udarnim kladivom in morilskim srpom ni moč duhovno prenavljati ne naroda ne Cerkve. Odpravljanje posledic laži in pohabljanj v narodovi duši in v glavah ljudi traja še danes, še posebej ker jih sproti obnavljajo slepilni manevri levičarskih vlad oziroma pristašev ali naslednikov totalitarne polpreteklosti. Zdaj jih vladajoči levičarji izvaja- jo z nasilnim teptanjem ustave, zakonov in izključevanjem vseh, ki ne mislijo kot oni (Dreher 2021). Kocbeku sta Edvard Kardelj in Boris Kidrič spretno zameglje- vala vest, njegovi dnevniški zapisi so tihe priče notranjih bo- jev in samoočiščevanja, ki so mu bremenili dušo, dokler ni javno priznal, da človeka ne smemo žrtvovati za nobene »viš- je cilje«. Njegova in zgodbe njegovih sledilcev do danes le potrjujejo, da sta krščanstvo in komunizem nezdružljiva, saj krščanstva ni mogoče uvajati z nasiljem in izključevanjem, pač pa le z zvestobo resnici, postavi in v zavezanosti dialogu. Kdor pa se je takrat ali se danes upira lažnemu nasilju nad lju- dmi, je bil in je od pristašev te laži deležen preganjanja in iz- 1 Za pomoč pri oblikovnem urejanju članka se zahvaljujem dr. Niku Trontlju. 76 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 ključevanja. To se je zgodilo tudi sopotniku komunistov v OF Alešu Stanovniku in vsem drugim nasprotnikom komunizma v ali izven OF, takrat z umori, danes pa z izključevanjem iz družbe in zatiranjem prek sodnega sistema, medijskih napa- dov ali drugih šikaniranj. Tine Hribar je zapisal, da je »strel, ki je ubil Ehrlicha, ubil tudi Aleša Stanovnika« (Hribar 2004, 215). Razgledani, Bogu in Cerkvi zvesti, resnici zavezani katoličani in demokrati kot Lambert Ehrlich so se zavedali, da lahko le z močjo duha kljubujejo sebičnosti, prestižu in samovoljnim interesom ter vzdržujejo krščanska osebna in družbena me- rila in demokratične standarde. Podobno tudi škofa Gregorij Rožman (1883–1959) in Ivan Jožef Tomažič (1876–1949) ter med mladino voditelj mladcev Kristusa Kralja Ernest Tomec (1885–1942). Tomčevi mladci in Ehrlichovi stražarji so dosle- dno in zavzeto delovali po krščanskih načelih duhovnega poglabljanja in si prizadevali za zvestobo resnici, obrambo človeškega dostojanstva in ohranitev človeških vrednot, ki so jih nasilno spodkopavali totalitarni sistemi. Kljubovali so krutosti nacistov, fašistov in revolucionarnih komunistov. Odprti dokumenti vatikanskih arhivov potrjujejo, kako neu- strašeno in zavzeto so Rožman in sodelavci seznanjali Sveti sedež z okupatorskim nasiljem in nasiljem domačih terori- stov nad slovenskim narodom ter prosili cerkveno vodstvo v Rimu za posredovanje pri italijanski in nemški oblasti (VAA, AA. EE. SS. ,V (Pio XII), Parte I (1939−1948), Serie "Jugosla- via", Posizione 152 "Slovenia - situazione politica e religio- sa sotto l'occupazione italo-germanica (1941−1945), fsc. 22, L'annientamento della religione e la snazionalizzazione nei territori sloveni occupati dai tedeschi). 2 2 Zahvaljujem se s. Ilarii Montanar za posredovanje dokumenta. 77 j ane Z j uhant Danes nasledniki revolucionarjev ponovno z umiranjem na obroke zatirajo katoličane in njihove politične in duhovne voditelje. Preprečujejo celo to, da bi žrtve revolucije dostoj- no pokopali v domači zemlji ter ukinjajo dan njihovega spo- mina. Prek poslušnih lakajev bivšega sekretarja KP vplivajo celo na škofe, strankarske veljake in druge vplivne Slovence, da ponavljajo Kocbekovo tragično zgodbo in naslednikom totalitarne oblasti omogočajo izpodkopati temelje nravnega in ustavnega reda družbe in države. Z mehkim totalitariz- mom opravljajo »hudičevo delo« (Scruton 2021, 171), ki so ga zastavili teroristični revolucionarji in njihovi uslužni podlo- žniki nad narodom in Cerkvijo. Ehrlich je katoličane v svojem času opozarjal na tak razvoj dogodkov in kot prerok rotil Boga, »vpil na pomoč, rjul od bolečine« (Komar 1991, 72), da bi se Slovenci in katoličani de- javno, zavzeto in odločno uprli tiraniji komunistične partije. V nadaljevanju prikazujem, kako so katoličani med obema vojnama delovali za ta cilj v sicer v zapletenih demokratič- nih razmerah. Ehrlich je svoje življenje zastavil za takšno duhovno-prenovitveno pričevanjsko demokratično držo. Dokumentirano lahko zavrnemo razširjeno, a lažno prepri- čanje, da bi bili katoličani takrat »fašistično« usmerjeni, kar so Ehrlichu in drugim vernim očitali komunisti – včasih žal celo sami katoličani, ki so se povezovali s komunisti. Že ta- krat je veljalo, da je bil vsakdo, ki je mislil drugače kot komu- nisti, hitro fašist (Slovenec, 16. 6. 1937, 2), 3 medtem ko naj bi bil komunizem »kopel« (Kocbek 1949, 27). 4 Zato so Kocbek in 3 Gl. tudi nadaljevanja za leto 1937: št. 135–138, povsod str. 2. 4 Kocbek je zapisal: »Kakšna kropilna kopel je za človeka ponovno pre- biranje odlomkov iz zgodovine VKP(b)« (Kocbek 1949, 412). 78 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 krščanski socialisti označevali tudi Ehrlicha za fašista, potem ko so odredili njegov umor (Kocbek 1949, 27; Griesser–Pe- čar 2015, 57), čeprav so Ehrlich, škof Rožman – po vojni tudi škof Vovk in drugi – zastavili življenje in brezkompromisno branili temelje vere in Cerkve, za to trpeli in umirali v brez- pogojnem spoštovanju človeške osebe, demokratičnih kr- ščanskih izročil in pravnih okvirov, ki veljajo tudi med vojno, a jih je partija z revolucijo nasilno poteptala (Griesser-Pečar 2003, 111, 135). Dejavna družbeno angažirana vera kljubuje zasužnjevanju človeka Načelno vprašanje družbeno-politične angažiranosti Cerkve ni vprašljivo, saj nas katoličane družbeni nauk Cerkve zave- zuje dejavnemu družbeno-političnemu delovanju (Juhant 1994). Cerkev je vso zgodovino – bolj ali manj uspešno – iz- zivala družbeno-politične tokove, jih poglabljala, jim dajala svoj krščanski in človeški pečat. Na začetku je poglabljala judovsko dekaloško pedantnost, nato prekvasila grško-rim- sko pogansko kulturo in poglabljala temelje človeške pameti v okvire kulturnega obnašanja in pravnega reda s človeškim sočutjem, premagovanjem nasilja, sodelovanjem in dialo- gom. Krščanska misijonska zavest se je v vseh družbenih tokovih širila kot zagovor in uveljavljanje načel človekove svobode in spoštovanja dostojanstva vsakogar, posebej zapostavljenega, odrinjenega in prizadetega človeka, npr. proti izpostavljanja otrok. Gradila je temelje sodobne demo- kratične zavesti in formalno sooblikovala pravno-politične temelje demokratične družbe. To je tudi danes v vseh raz- merah – prilično ali neprilično – bistvo krščanskega sporočila o človekovem dostojanstvu in svobodi osebe, ustvarjene po 79 j ane Z j uhant božji podobi, kar zagotavljajo demokratični standardi. Cer- kveno misijonsko sporočilo spodbuja človeškost in svobo- do, da bi presegali omejene, zaprte, zatrte ali zasužnjene okvire življenja človeka in družbe ter zagovarja svobodo, pravičnost, vzajemnost, sodelovanje in spoštovanje drugih. Organizacije, združbe in politične stranke, ki tega načelno in konkretno s svojim delovanjem niso spoštovale ali ne spo- štujejo, načelno ne morejo imeti podpore kristjanov. To je bilo temeljno prepričanje in odločna drža Lamberta Ehrlicha, ki je bil sam po prepričanju poznavalcev utelešenje takega živega krščanstva. Skupaj z njim so se pred drugo svetovno vojno in med njo njegovi pristaši in Cerkvi zvesti katoličani z isto krščansko družbeno odločnostjo upirali diktaturi ter vse hujšemu nasilju okupatorjev in domačih revolucionarjev. Ehrlich se je sploh vse življenje upiral nasilju nad ljudmi: na Koroškem proti nemško-nacionalističnemu nasilju nad Slovenci, vseskozi pa fašizmu, nacizmu in komunizmu. Zelo jasno se je distanciral od totalitarnih metod Léona Degrel- la (1906–1996). Opozarjal je na kritike tega gibanja s strani belgijskih škofov ter zavračal Degrellove avtoritarne meto- de (Mikuž 1973, 320). Vera je dajala Ehrlichu moč in pogum, da se je stalno zavzemal za svobodnega, odprtega človeka, ustvarjenega po Božji podobi. Milan Komar izpostavlja to kot bistvo njegove družbeno zavzete krščanske osebnosti: Dr. Ehrlich je bil predvsem človek vere. Človek močne, ne- omahljive vere. Podoben je bil starozaveznemu preroku. Bilo je v njem nekaj trdega, kamenitega, nekaj abraham- skega. Njegova vera je bila kakor skala. Zaupanje v Boga je bilo brezmejno, zvestoba Cerkvi popolna in brez rezerve. Vse to je danes strogo aktualno … Dr. Ehrlich nas uči ži- veti iz vere. On je bil velik molivec, velik romar, asket brez 80 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 primere, revež, ki je zadnjo srajco dal ubožcu. Mrtvičil se je, da bi imel več življenja. Kajti, kot je dejal, Nietzsche, kdor ni kot ubijavec, ki zatre vse, kar mori življenje, nima polnega življenja (Komar 1967, 6). Komar nadaljuje, da je danes za kljubovanje pozunanjeni civilizaciji blagostanja spet nujna takšna dosledna krščan- ska drža, utrjena z molitvijo in zavzetim duhovnim življe- njem, za kar si je prizadeval Ehrlich sam in tako vzgajal tudi mlade, ki so mu bili poverjeni. Taka civilizacija »s svojim vsesplošnim materialnim komfortom poraja brezbrižne in brezciljne rodove, pri katerih so periodični čustveni-pa- storalni izbruhi nadomestki tihega močnega notranjega duhovnega življenja, ki ga ni« (1967, 6). Komar in Ehrlich sprašujeta vest: Dr. Ehrlich gleda s svojimi prodornimi ognjeviti očmi in nas prosi in roti v tem smislu. [...] Še molimo, kot smo ta- krat molili? Naš rod še raste kot smo takrat govorili 'ob črnem kruhu in rožnem vencu'? To se pravi v pokori in molitvi. Naša zvestoba Cerkvi je še tista kot takrat, ko so papeški socialni nauk študirali v gorskih vasicah, kamr ga je ponesla naša prosvetna in orlovska organizacija? […] Sprejemanje nove stvarnosti v Cerkvi je na ravni naših to- zadevnih tradicij?« (1967, 6) Žal so od take drže odstopali katoličani, ki so se povezali s komunisti. Ehrlich se je tega zelo jasno zavedal in svaril Slovence pred posledicami te stranpoti. 81 j ane Z j uhant Pozorna vzgoja mladih »Prizadevanja za poglobitev katoliškega gibanja na univerzi, podprtega z novimi programi, so sad vztrajnega dela prof. Ehrlicha v zadovoljstvo škofa Rožmana« (Vidovič–Miklavčič 2001, 175). Ehrlich je zavzeto organizacijsko in svetovalno deloval za uveljavitev katoliških študentov na univerzi. 5 V času gospodarske krize (1930–1932) je ustanovil Vincencijevo konferenco za pomoč revnim študentom. »Študentje ‘stra- žarji’, ki jih je idejno vodil univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich, so si glede na novo zastavljene cilje skušali priboriti vodstveni položaj tudi v obeh reprezentančnih organizaci- jah, na univerzi v Akademski zvezi in hkrati v Slovenski dijaški zvezi (SDZ), organizaciji vseh slovenskih katoliških dijaških organizacij« (Vidovič–Miklavčič 1991, 371). V poročilu za skup- ščino SDZ v Mariboru so lahko ugotovili, kako so stražarji v SDZ postavili »granitne temelje« in »z intenzivno tiskovno propagando v Straži okrepili svoj vpliv« (Straža v viharju, 19. 10. 1939, 21). Na njegovo zavzeto delovanje so se ostro odzvali križarji, tudi zaradi vpliva komunistov v njihovih vrstah, delno je njegov vpliv motil tudi mladce, ki jih je vodil Ernest Tomec, poudarja Milan Komar (Grum in Kocmur 1991). Vse tri skupi- ne so si prizadevale pridobiti mlade. Križarji so se uveljavili v študentskih organizacijah, krščanski socialisti v okviru sin- dikata JSZ, ki je ustanovilo Mladinsko zvezo (MZ) kasneje 5 Obdobje od začetka diktature 6. 1. 1929 je bilo politično zelo obču- tljivo za slovenske politike in kristjane. 8. 5. 1932 so bil demonstracije v podporo Korošcu, 22. 5 1932 »šenčurski dogodki«, ko so pristaši SLS preprečili shod unitaristične Jugoslovanske radikalne kmečke demo- kracije, 31. 12. 1932 pa je Korošec izdal tako imenovane punktacije oziroma Slovensko deklaracijo. 82 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 pa Krščansko delavsko mladino (KDM) po zgledu belgijskih žosistov. Glasilo sindikata Zveze združenih delavcev (ZZD), ustanovljenega v okviru Slovenske ljudske stranke (SLS) 15. novembra 1935, pravi, da sicer KDM odklanja razredni boj, socializem, revolucijo in diktaturo, dodaja pa, do se mednje vrivajo (bivši) komunisti, kar je prodornim katoliškim duho- vom, kot je bil Ehrlich, pomenilo alarmni signal, ki se je žal izkazal za utemeljenega. KDM je ostala povezana z JSZ in »z nekaterimi študenti v akademskem klubu Zarja« (Vidovič– Miklavčič 1991, 419). Ehrlich se je zelo zavzemal, da bi preprečil vrivanje prista- šev Kominterne v katoliške organizacije v Sloveniji. Izključni razlog za to je bil versko-misijonski – ohraniti mladim vero. Odločno je Ehrlich nastopal pri vzgojno-izobraževalnih in organizacijskih dejavnostih za mlade, predaval orlom, sre- dnješolcem in aktivno sodeloval pri organiziranju njihovih društev. Na zborovanju slovenskih staršev in vzgojiteljev pri skupščini društva Krščanska šola je v Ljubljani 14. novembra 1932 »razložil stališče episkopata in duhovščine v mnogih tehtnih vprašanjih sodobne vzgoje pri nas« (Slovenec, 15. 11. 1932, 3). V času diktature so katoličani morali iskati nove neformalne oblike duhovnega oblikovanja, ker so bile orga- nizacije prepovedane. Zelo primerna je bila Katoliška akcija (KA) kot cerkveno duhovno-prenovitvena usmeritev – ne or- ganizacija. 6 Posebej je bila potrebna po razpustu Orla 5. 12. 1929, da so katoličani lahko nadaljevali z organiziranim po- 6 Glej zapise o Katoliški akciji v časopisu Straža v viharju. Za leto 1937: št. 15, str. 62; št. 16, str. 66; št. 17, str. 70; št. 18, str. 74; št. 19, str. 78; št. 20, str. 82; št. 21, str. 86; št. 22, str. 90; št. 23, str. 95; št. 24, str. 98; št. 26, str. 106; št. 28, str. 110. Leto 1938: št. 1, str. 3; št. 2, str. 6; št. 3, str. 10; št. 4, str. 14; št. 5, str. 18; št. 6, str. 22; št. 7, str. 26; št. 9, str. 36; št. 10, str. 39. Tudi: Odar 1942. 83 j ane Z j uhant glabljanjem duhovnega življenja mladine. Katoliško akcijo pod vodstvom Ernesta Tomca je zelo podpiral škof Rožman. Katoličanom je bila KA izziv k bolj pristnemu in poglobljene- mu krčanskemu življenju. V zahtevnem obdobju diktature je KA lahko izpeljala tudi večje cerkvene prireditve, kot npr. veliki shod fantov 13. 6. 1930 na Brezjah. Sprovocirane in dejanske razlike med katoliškimi skupinami V zahtevnih razmerah je Ehrlich lahko uradno svetoval svo- jim študentom, saj ga je 23. 3. 1931 škof Rožman imenoval za študentskega duhovnika oziroma, kot so to takrat imenovali, duhovnika za akademike. Škof je v dekretu zapisal: »Z veli- kim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko leto Vi prešli v ozek stik z delom akademikov, kateri se Vas oklepajo in Vas priznavajo za akademskega dušnega pastirja in duhovnega voditelja in Vam podeljujem vso kanonično misijo.« (NŠAL, fond 484, fsc. 110a, Imenovanje dr. Ehrlicha za študentske- ga duhovnika 1931) Tudi vse druge mlade je z odločnostjo, preudarnostjo in versko vnemo spodbujal za katoliško vero, vključno s tistimi na univerzi, saj jih je tam posebej ogrožal dejavni ideološko-propagandni vpliv komunistov. To dejav- nost so levičarji in celo nekateri krščanski študentje ozna- čevali kot fašizem, denunciantstvo in podobno. Slavko Kre- menšek utemeljeno povzema stališča stražarjev do drugih skupin na univerzi, ko ugotavlja, da so bili stražarji kritični posebno do križarjev in njihovih glasil: Ker so torej stražarji videli v katolicizmu vso resnico, so se še zlasti namenili pokatoličaniti slovensko univerzo. "Straža v viharju mora udarjati v prvi vrsti tja," so pisa- 84 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 li, "kjer je nevarnost največja: na univerzi, kjer se vzgaja naraščaj izobraženstva." Zato so seveda napadali mlade triglavane, njivaše, Akademski glas, razne druge oblike "kulturnega boljševizma," tudi nacionaliste. Vznemirjali so jih nekateri pojavi na katoliški strani. Največkrat je bila v tej zvezi omenjana seveda Beseda o sodobnih vpraša- njih. Ocenili so tudi dediščino katoliškega "mladinskega gibanja" (Kremenšek 1972, 237–238; Straža v viharju, 1. 5. 1935, 88). Ehrlich je zavzeto spremljal delovanje katoliških študentov. Posvečal se je njihovim življenjskim in organizacijskim vpra- šanjem, tudi vprašanjem šolstva, saj ga je škof Jeglič ime- noval v Društvo za krščansko šolo (Jeglič 2015, 898, 927) 7 in je povsod skrbel za dosledno krščansko razgledanost in politično osveščenost študentov, kar je glede zahtevnosti družbenopolitičnega položaja ostala Ehrlichova stalna skrb. Osebno je vodil sprejem novih članov Straže, jih seznanjal z njihovimi družbenimi nalogami in skrbel za njihovo duhov- no rast (Straža v viharju 23. 5. 1940, 137). Čeprav so tudi križarji težili k prenovi vere in Cerkve, so po prepričanju številnih takratnih katoličanov, tudi škofa Rožmana in Ehrlicha, spričo političnih in prestižnih razlogov postajali – skladno z danes prevladujočo oceno – zaradi zgolj duhovne in premalo pre- mišljene organizacijsko-politične sheme krščanstva, lahek plen političnih manipulacij komunistov. Ehrlich je videl to nevarnost in se je dosledno zoperstavil dejavnostim, ki so jih komunisti vodili med študenti na univerzi in drugod. Mirko Javornik v svojem odgovoru na pisanje Straže v vi- harju (Straža v viharju, 10. 12. 1934, 24) glede Ehrlichovih in 7 Zapis z dne 25. 2. 1924 (str. 898) in zapis z dne 9.7. 1924 (str. 927). 85 j ane Z j uhant stražarskih stališč do mladinskega gibanja razgrinja katoliške idejno-politične razloge, zakaj je prihajalo do trenj med kato- ličani. Poudarja, da so sicer križarji prvi objavili okrožnico Pija XI. Ubi arcano o KA in v njej sami iskali smernice za duhovno in poglobljeno krščanstvo: Mladinsko gibanje, ki se ga Ehrlichovsko-Tomčevska du- ševnost že od vseh začetkov trudi prikazati, kot severnja- ško, protestantsko herezijo, ni bil pokret v dotedanjem smislu: odbori, društva, zveze, šarže, tekme, števila, mar- več reformacija katoliške duševnosti pred grozečo spoli- tiziranostjo obstoječih organizacij, beg pred izpraznjeno formo v bistvo, v pravice, v božje ravnovesje med duhov- nostjo in telesnostjo. Bilo je izraz nastajajoče miselnosti o reformaciji katoličanovega življenjskega udejstvovanja v smislu božjih in cerkvenih zapovedi, izraz miselnosti, ki je dobila hierarhični obvezno veljavni izraz v organizaciji Katoliške Akcije. Dejstvo je, da je rojstvo Katoliške Akcije prizadelo zlasti voditelje tedanjih, politično-katoliško po- barvanih naših organizacij, ki so ugibali, ali naj novo cer- kveno tvorbo priličijo obstoječemu, ali organizirajo Kat. akcijo strogo v smislu papeževe okrožnice. Ne govorim tu o cerkveni oblasti, ki se je v tem oziru postavila na svoje stališče, marveč o laičnih krogih ... Dejstvo je ..., da je mla- dinsko gibanje od vseh začetkov šlo za iskreno poglobitvi- jo verskega življenja med slovensko katoliško mladino, da si je z do tedaj nezaslišano odkritosrčnostjo prizadevalo svoje katoliško gledanje uveljaviti v vsem življenju radi- kalno in brez kompromisov, o čemer pričajo prav načelni spori s tedanjo vladajočo katoliško organizacijo. Izraz tega hotenja je bilo novo liturgično gibanje, ki se je javljalo na zborovanjih v skupnih službah božjih, v predavanjih, v publikacijah − tri četrtine vsebine v Križu na gori in v 86 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 Križu tvorijo članki te vrste − in najbistveneje, v katoliški religiozni moderni liriki, ki so njeno estetsko, objektivno umetniško ceno priznali celo nasprotniki. (Prim. Vidmar- jevo oceno "Slovenske religiozne lirike"!). (Javornik 1935, 3–4; Javornik 1980, 484) Križarji so sicer na začetku poudarjali duhovno odprtost, ki se je upirala shemam in avtoritetam, kar potrjuje škof Jeglič, ko pravi, da je prišel k njemu g. (Maks) Miklavčič, »načelnik vseh naših akademskih organizacij«, in mu izrazil podporo mladih. Obenem so ga prosili, naj »jim poskrbi za duhovnika, ki jih bo vodil. Za prof. Ehrlicha ne marajo; prof. Rožman se jim je tudi nekaj zameril« (Jeglič 2015, 945). 8 Dilema, kdo ustreza katoliški odprtosti, se postavlja tudi Javorniku, ki govori »o laičnih krogih«, ki se zavzemajo za »duhovno krščanstvo« V tem smislu je to veljalo bolj za Erne- sta Tomca kot za Ehrlicha. Oznaka »ehrlichovsko-tomčevska duševnost« sicer zajema obe gibanji, ki pa sta si prav tako pošteno prizadevali za duhovno prenovo mladih ljudi. Ehrli- ch je v tem smislu duhovno-prenovitveno usmerjal študente oziroma stražarje. Njihova krščanska vzgoja naj bi bila celo- stna, ne zgolj duhovna in cerkvena, pač pa odprta v družbeni svet. Križarji pa so se od avtoritet in hierarhije vse bolj odda- ljevali. Juš Kozak Javorniku odgovarja, da »ni svoboden« in da je »ehrlich-tomčevska združba že zdavnaj pritisnila nanj pečat De mortuis« (Javornik 1980, 495), torej da so zapisani smrti, medtem kot Vidmarju in Župančiču metoda katoliške kritike (sploh) »ni všeč« (495). 9 8 Zapis z dne 27. 2. 1926. 9 Javornik Vidmarja, ki je bil vseskozi negativistično nastrojen do ka- toliških avtorjev, v odgovoru ocenjuje kot nepristnega: »Kmalu sem moral spoznati, da sta on in njegovo delo steklen grad, ki se blešči 87 j ane Z j uhant Javornik torej izraža spoštovanje do prizadevanj Straže – ka- sneje je sam odločno stopil na Ehrlichovo stran (Javornik 1980, 313). Pripisuje ji ugled in je žalosten, ker naj bi v tem primeru kritika Straže ne zadela bistva mladinskega gibanja. Pomenljivo je, da se Javornikov članek v Besedi nadaljuje z odlomkom iz knjige švicarskega teologa Huberja Od krščan- stva k Božjemu kraljestvu, ki je izšla v Regensburgu in ki je kri- tika »psevdokrščanstva«, tj. pozunanjene različice krščanstva in se zavzema za »pristno poduhovljeno zadržanje« (Huber 1935, 8). Odprtost krščanstva je torej povsod naletela na pro- blem konkretizacije krščanskega življenja skupin mladih, kar je v Sloveniji oteževal pritisk komunistov in tudi samim kato- ličanom je v Ehrlichovem smislu manjkalo idejne odprtosti in pripravljenosti za sodelovanje v tem procesu. Sicer tudi Javornik Ehrlicha v svojem zapisu »Mož božje vo- lje« označuje kot izjemno duhovno utemeljenega, samo- stojnega in od vseh zunanjosti neodvisnega človeka (1980, 313–327). Vseskozi pa so potekali poskusi komunističnega razdvajanja KA, SDZ in Straže (Straža v viharju, 21. 12. 1939, 66), kar odseva tudi iz Vidmarjevega in Kozakovega odgovo- ra Javorniku v isti knjigi. Tem lažje je torej Javornik kritično presojal pomen Straže v viharju za krščanstvo in še toliko bolj vlogo Ehrlicha v teh procesih. Ehrlich se je pri vzgoji študen- tov celo distanciral do politične smeri SLS, čeprav so imeli stražarji podporo pri Korošcu, manj pri drugih politikih. Je pa bil kritičen – podobno kot Gosar – do katoličanov, ki so cer- kveno strukturo zamenjevali z marksistično, kar se je že za- čelo dogajati v obdobju, o katerem govori Javornik. Ehrlich je tudi predvideval, da bo to problem mladih katoličanov in le od daleč in zmeraj le od sonca: to je od tuje, ne lastne svetlobe« (Javornik 1980, 491; 503). 88 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 posledično celotne slovenske družbe. Zato je obžaloval or- ganizacijsko in duhovno površnost ali premajhno politično razgledanost vodilnih kristjanov in cerkvenih avtoritet, tudi škofa Rožmana (NŠAL, fond 484, fsc. 110a, Duhovni dnevnik dr. Ehrlicha). Obenem pa v istem Duhovnem dnevniku pravi, da »se je treba izogibati kritike cerkvenih oblasti« in da »moli za olajšanje našega škofa« (49; 51). Ehrlichova socialno-politična zasnova krščanstva je torej študente spodbujala, da ne bi ostali naivno nepolitični (za razliko od Edvarda Kocbeka), pač pa da bi bili strateško in družbeno osveščeni ter se dosledno po načelih Cerkve odzi- vali na razmere. Zato je bila zanj pomembna zvestoba vod- stvu Cerkve ob vsej osebni in družbeni kritičnosti in duhovni poglobljenosti pri iskanju novih oblik cerkvenega življenja. Katoličani so bili sicer na katoliškem shodu leta 1923 glede tega še dokaj enotni (Juhant 1991, 217). Kasneje so »levičar- ske katoličane« zahtevne družbene razmere, osebne ambi- cije in organizacijsko-politični pritiski komunistov vse bolj oddaljevali od tega ideala ter jih ločevali od drugih skupin, tj. stražarjev in mladcev, ki so ostali dosledno zvesti vodstvu Cerkve. Ehrlich je med redkimi dojemal ta duhovni in stra- teško-politični razvoj v družbi in Cerkvi ter je skušal katoliča- nom preprečiti pasti, odklone in stranpoti – a tok dogodkov je vse bolj vodil v nasprotno smer. Javornik sicer utemeljeno izpostavlja kulturni prispevek križarjev, pušča pa ob strani usodni družbenopolitični odklon in pomen njihovih odloči- tev za Cerkev in katoličane v Sloveniji. 89 j ane Z j uhant Napetosti med katoliškimi univerzitetnimi in dijaškimi organizacijami V začetem obdobju AZ (Akademske zveze) so v njej prevla- dovali krščanski socialisti (Pokorn 1933), mednje so se vrivali tudi komunisti (Kremenšek 1972, 157). Vsekakor so se pod vplivom gospodarske in ustavne krize ter uvedbe diktature v državi dogajale zahtevne družbenopolitične in upravne spremembe, ki so od kristjanov in Cerkve terjale organiza- cijsko prilagoditev, za katero je bila zelo primerna zasnova KA, ki je bila interno cerkveno duhovno gibanje. Javornik ob pismu Franca Grudna v glasilu slovenskih fantov Kres (št. 1–2) ugotavlja tudi razkroj pri mladih, za kar obstajajo »pomemb- ni zunanji in notranji vzroki«. Skrbi ga »kot človeka, ki vsa ta leta razkroja v katoliški mladinski skupnosti po razpustitvi opazuje(m) tako pogubne posledice zunanjih sil, kakor še usodnejše nasledke notranje praznote in nemoči, ki jo je or- ganizacija ob likvidaciji v sebi kazala …« (Javornik 1935). Ta skrb velja predvsem za gibanje križarjev, manj za mladinske skupine »ehrlichovsko-tomčevske duševnosti«. Te napetosti in razpoke med mladimi so se stopnjevale tik pred vojno predvsem zaradi komunistov, ki so mlade prisilili k odločan- ju po njihovih nasilnih metodah ter številne usmerili v svoj izsiljeni revolucionarni spopad. Ustanovitev in razširitev KA v Sloveniji je sovpadala z raz- pustom formalnih katoliških družbenih skupin s strani ju- goslovanskega monarhičnega režima, saj je delovanje KA potekalo strogo v okviru Cerkve, seveda pa so se katoličani posluževali do tedaj že delujočih cerkvenih družbenih shem. Ernest Tomec (1885–1942), prej eden od voditeljev sloven- skega Orla, je poznal te povezave med srednješolsko in študentsko mladino, podobno Ehrlich, ki se je mladim ves 90 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 čas posvečal – z imenovanjem za duhovnika za akademike (študente) je za to dobil tudi formalni dekret vodstva Cerkve. Sprostitev družbenega življenja po ukinitvi diktature pa je odprla nove organizacijske možnosti ter znova spodbudila katoličane k živahni duhovni, kulturni in organizacijski pre- novi spričo vse bolj zahtevnih časov. Po evharističnem kongresu (29. junija 1935, ko se je zbralo okoli 120.000 katoličanov v Plečnikovem stadionu) se leta 1936 osnujejo tako v ljubljanski kakor v mariborski škofiji po vzorcu Tomčevih Mladcev skupine KA za vsak stan in poklic posebej. Skupna pravila, ki sta jih odobrila oba škofa, so bila objavljena istega leta. Leto prej je pričel z delavsko vejo KA po vzorcu belgijskih "žosistov" … duhovnik salezijanec prof. dr. Franc Mihelčič, ki se je že prej posvečal delavski mladini. Prof. Ernest Tomec in kasneje vsi, ki so po njegovem zgledu sooblikovali KA na Slovenskem, so v soglasju s svojima ško- foma skušali doseči poglobljeno versko življenje v vedno bolj razkristjanjeni družbi s pomočjo apostolata laikov. Laiki vseh stanov pa naj bi se pripravljali in usposabljali za to na- logo v lastnih organizacijah ali vejah KA (Kremžar 2016, 10). Za oblikovanje kmečke mladine so ustanovili Zvezo katoli- ških kmetskih mladcev, ki jo je vodil salezijanski inšpektor Ludvik Štancer. Poleg delavske so nastale še druge organi- zacije: Zveza katoliških dijakinj, Zveza katoliških nameščenk, Zveza katoliških učiteljic, Zveza katoliških kmečkih mladenk, Zveza katoliških nameščencev, Zveza katoliških mož in fan- tov. Glavni organizator KA je bil profesor Ernest Tomec, vod- ja dijaške oziroma kasneje še univerzitetne KA. Vse skupine so bile povezane v Narodnem odboru KA (NOKA). Vodili so jih laiki, duhovniki so bili asistenti. V obdobju med letoma 1933 in 1942 so izdali 22 knjižic, namenjenih strokovnemu in duhovnemu usposabljanju članov. 91 j ane Z j uhant Domnevna in realna nasprotja med katoličani Komunisti in revolucionarni zgodovinarji ter tudi pristaši ka- toliških skupin, ki so se pridružile komunistom, so poudar- jali (in še vedno poudarjajo) razlike med mladci in stražarji. Obe skupini so obremenili s totalitarnimi vzorci, medtem ko so krščanske socialiste, ki so se jim pridružili, označevali za »napredne«. Tako se je v slovenskem javnem in strokovnem okviru uveljavilo prepričanje, kakor da bi bili katoličani pred drugo svetovno vojno neznansko sprti ali nedemokratični – šele komunisti naj bi nato z revolucijo postavili stvari na pravo mesto, čeprav so jih ravno oni postavili na glavo. Kot smo že omenili, so razlike med stražarji in mladci manj pomembne, usodnejše pa so bile razlike med krščanskimi socialisti (zarjani) na eni ter stražarji oziroma mladci na drugi strani. Med obema usmeritvama je šlo za zelo ostra naspro- tja glede temeljnih metod delovanja kristjanov. Stražarji in mladci so ostajali zvesti smernicam papežev (tudi okrožnici Pija XI. Quadragesimo anno iz leta 1931) ter so gradili na kr- ščanskih duhovnih temeljih in odločno izpovedovali zvesto- bo cerkvenemu vodstvu. Ehrlich je dosledno skrbel, da so stražarji ohranjali to držo, ki jo je videl tudi pri mladcih, čeprav je bil prizadet, da mu Ernest Tomec ni zaupal svojih dijakov, ko so ti po maturi pri- hajali na univerzo, kar je ustvarjalo določeno napetost med obema skupinama. Ni pa šlo za idejne razlike. Tudi mladci pod Tomčevim vodstvom so odločno zavračali komunistična nasilna sredstva, ki so se jim približevali zarjani in člani sin- dikata Jugoslovanska strokovna zveza. Stražarji so duhovno usmerjenost razvijali tudi v večji in dosledni družbeni anga- žiranosti, mladci pa so bili bolj zaprta duhovna skupina pod Tomčevim vodstvom. 92 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 Mladci naj bi nasprotovali stražarjem tudi zaradi tako ime- novane korporativne ureditve, ki naj bi jo zahteval papež za študentsko mladino, kar pomeni, da naj bi se na ljubljan- ski univerzi ustanovile stanovske organizacije študentov (akademikov) po študijskih strokah (Arhiv Straže, Dnevnik dr. Cirila Žebota 1937). 10 Stražar Žebot v svojem dnevniku v Ehrlichovem duhu govori o celostni duhovno-tvarni prenovi gospodarstva, ki temelji na vzajemnosti. Skupine naj bi bile med seboj povezane tako, da bi različne panoge preveval izrazit duhovno-prenovitvenih duh. Odnose med stražarji in mladci so sicer spremljali tudi pre- stižni motivi. Prof. Tomec in njegovi sodelavci so očitali stra- žarjem in Ehrlichu, da ne izvajajo svojega delovanja po volji papeža ali škofov (Straža v viharju, 3. 10. 1940, 9). 11 Griesser Pečarjeva pa označuje nasprotje med obema gibanjema kot zgolj tekmovalnost: »Idejnih razlik med Tomcem in Ehr- lichom ni bilo, zelo pa sta se razlikovala v načinu vzgoje in taktike delovanja« (Griesser–Pečar 2019, 78). V presoji položaja sta bili gibanji mladcev in stražarjev enotni glede pogubnosti komunizma, a sta imeli različno predstavo o družbi in Cerkvi. Mladci KA so razumeli Cerkev kot v sebi delujočo popolno družbo, ki se postavlja kot različica v svet usmerjenim družbenim tokovom. Tomec je svoje mladce 10 K odkritju (skritega) arhiva Straže je pomagal pokojni Janko Maček, ki je prispeval v NSZ tudi številne zapise o usodi protikomunistov med vojno in po njej. 11 Članek se nanaša na zapis prof. Tineta Kranerja (Kraner 1940). Avtor pravi, da mladci »blestijo v najlepši luči, ki imajo v preteklosti in se- danjosti levji del zaslug za vse, kar je dobrega. Stražarje pa prikazuje v manj ugodni, nepravi in nepopolni luči.« (Straža v viharju, 3. 10. 1940) 93 j ane Z j uhant vzgajal z avtoriteto in s smislom za čvrsto organizacijo, ki pa naj bi odgovarjala bolj za srednješolce kot pa za (svo- bodne) akademike. »Tomčeva vzgoja ni bila za akademike sprejemljiva« (NŠAL, fond 484, fsc. 110a, Opombe k članku dr. Filipa Žaklja o profesorju Ernestu Tomcu), ocenjuje stražar, a na univerzi so študentje iz mladčevskih in stražarskih vrst vendarle nastopali enotno proti komunistom. Da ni bilo re- snih razlik med obema skupinama, potrjuje tudi okoliščina, da posveča Straža v viharju veliko pozornost v svojih zapi- sih temi KA v Sloveniji. Tako Straža razpravlja o problemu organizacije in meni, da sta glede KA »za naše kraje velik del dvomov avtentično rešila slovenska škofa, ko sta v je- seni (11. 1936) predpisala nova pravila o slovenski Katoliški akciji (prim. Škofijski list ljubljanske škofije, letnik 1936, str. 110–115)« (Straža v viharju, 28. 1. 1937, 62). 12 Ugotavljajo, da se napačno krivi KA za marsikaj, čeprav so na voljo pristna poja- snila odločilnih iz vodstva Cerkve v Rimu in doma. O pomenu duhovnikove vloge v KA pa pravi, da je odločilnega pomena, saj vodi laike pri njihovi specializaciji (Straža v viharju, 18. 11. 1937, 26). 13 »Jeseni leta 1933/34 so prišli na univerzo tudi prvi Tomčevi mladci in se včlanili v akademsko društvo Danica, da bi jo rešili pred vplivi ‘katoliških levičarjev’« (Vidovič–Mi- klavčič 2002, 200). Sicer pa je po Žebotovih besedah samostojno organiziranje le povzročalo »drobljenje akademskega občestva« (Žebot 12 Gl. tudi druge zapise o Katoliški akciji v Straži v viharju za leto 1937: št. 16, str. 66; št. 17, str. 70; št. 18, str. 74; št. 19, str. 78; št. 20, str. 82; št. 21, str. 86; št. 22, str. 90; št. 23, str. 95; št. 24, str. 98; št. 26, str. 106; št. 28, str. 110. 13 O Katoliški akciji gl. tudi številke Straže v viharju za leto 1937: št. 1, str. 3; št. 2, str. 6; št. 3, str. 10; št. 4, str. 14; št. 5, str. 18; št. 6, str. 22; št. 7, str. 26; št. 9 str. 36; št. 10, str. 39. 94 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 1990, 93). Oblikovale so se tri glavne organizacije: »Tako je z ustanovitvijo Straže (jeseni 1937) bila dovršena zvrstitev v lastna društva treh različnih, žal med seboj pretirano sprtih skupin, ki pa je vsaka na svoj način predstavljala v bistvu katoliško usmerjene študente« (Žebot 1990, 95). Žebotova označba »pretirano sprtih skupin« lahko velja bolj za odnos med krščanskosocialno skupino in zarjani na eni strani ter mladci in stražarji na drugi, čeprav so bile, kot smo vedeli, tudi med zadnjima dvema razlike. To nasprotje se je zaostro- valo posebej, ko so pristaši Zarje stopali vse bolj v povezavo s komunisti ter se leta 1939 včlanili tudi v Društvo prijateljev Sovjetske zveze, kar je bilo po podpisu pakta Ribbentrop- -Molotov (23. 8. 1939) celo za nekatere komuniste problem, saj je dolgoletna komunistka Angela Vode zato izstopila iz KPS. Ocene o fašističnih korporativnih organizacijskih prijemih KA ali podobne ocene, ki so jih pripisovali bodisi komunisti bodisi njihovi krščanski levičarski sopotniki Ehrlichovim stražarjem in tudi mladcem, so plod projekcij komunističnih presoj oziroma prenašanje njihovih vzorcev v krščanske duhovne oziroma v običajne demokratične vzorce in metode organiziranja in de- lovanja. Gre za zapletene družbene probleme, zato so preso- je teh socialno-političnih organizacij in njihovega delovanja zahtevne. Vsi mladi katoličani so po prvi svetovni vojni v Slo- veniji in po svetu iskali nove možnosti uresničevanja krščan- skega življenja nasproti vse bolj borbenim liberalističnim in nasilnim fašističnim, nacističnim in komunističnim pristopom v smeri preureditve družbe. Organizacijski vzorec je sicer iz- gledal podobno: tako se rado primerja npr. italijanske katoli- ške korporativne skupine na eni strani in na drugi fašistične avtoritarne korporativistične organizacije. A med njimi je bila bistvena razlika. Prve so se držale krščanskih demokratičnih 95 j ane Z j uhant načel, druge so vodili avtoritarni fašistični vodje. Pri nas pa so prek komunističnih propagandistično-organizacijskih vzorcev in zaradi motivov negativne propagande zoper te krščanske demokratične organizacije med vojno in po njej oboje me- tali v isti koš. Težnja je bila, da se krščanskim organizacijam vsili totalitarni vzorec in se jih označi za fašistične – kdor ni bil s komunisti, je bil hitro označen za fašista. Te vzorce so sprejeli tudi pristaši krščanskih socialistov kot prevladujočo shemo presojanja pretekle zgodovine ali tudi kot opraviče- vanje svojih odločitev za sodelovanje s komunisti v Društvu prijateljev Sovjetske zveze in kasneje v OF. Presojanje zgodo- vine je postalo torej obremenjeno s totalitarnim vzorcem, ki je ukinil dotedanjo na krščanskih temeljih grajeno svobodo, samostojnost osebe in družbeno solidarnost in subsidiarnost. Da je razlika bistvena, pokaže preprosta razčlemba delovanja mladcev ali stražarjev med vojno na eni ter komunistov ali fašistov in nacistov na drugi strani. Prvi so dosledno delovali v spoštovanju demokratičnega reda, pravic in človekovega dostojanstva. Seveda so kasneje prevzeli pravila vojskovanja, a objektivno podobo teh razmerij šele iščemo, saj je že Ehrlich opozarjal na zvijačnost in lažnost prikazovanja ljudi in razmer ter posledičnega nasilja nad nedolžnimi, kar je povzročilo njihovo obrambo pred revolucionarnimi teroristi. Žal komu- nistom za dosego revolucije človek, imovina ali narodno kul- turno izročilo niso pomenili veliko (Brunec 1972–1973). Zvestoba neminljivim krščanskim in človeškim temeljem in pravica do samoobrambe Ehrlich je bil zaskrbljen zaradi opuščanja temeljnih krščan- skih načel pri kristjanih, ki so sprejemali komunistično nasil- no logiko. Na to je v Slovencu opozoril v odgovoru na Koc- 96 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 bekovo Premišljevanje o Španiji v Domu in svetu. Zavrnil je Kocbekovo pristransko diagnozo španske revolucije, s ka- tero krivi Cerkev in jo označuje kot privrženko fašizma, ker se ni postavila na stran revolucionarjev. Kocbek po Ehrlichu katoliško »pravoverno evropsko meščanstvo« povezuje s fašizmom ter istoveti fašistično duhovnost s krščansko. Kot povzema Ehrlich, hoče Kocbek tem učinkoviteje pokazati, kako je meščansko-fašistična reakcija in z njo združena Cerkev ter duhovščina bila tista, ki je pahnila Španijo v sedanjo revščino in krvoprelitje. Kaj- ti vzroki za obračun v Španiji so bili družabni, nikakor pa ne verski. To tezo dokazuje K.(ocbek) s tem, da opozarja na nesocialno razdelitev zemlje, na prevlast kapitala, po- tem pa zopet govori o "meščanskem krščanstvu", ki je to stanje toleriralo in ga podpiralo. Zelo velika krivda, pravi K. zadene duhovščino, ki je imela v rokah vzgojo naroda, a se zanjo ni brigala, ampak je živela v mamonu, ne meneč se za bedo ljudstva. Razumljivo, pravi K., da je španska duhovščina ob izbruhu vojne avtomatično stopila na stran reakcionarnega meščanstva, da brani svoje gospodarske privilegije. "Zmagal je družabni, ne pa krščanski čut" (Slo- venec, 16. 6. 1937, 2). 14 Po Kocbeku bi morala Cerkev stopiti na stran revolucionar- jev, da bi zmagal krščanski čut. V resnici pa so bili glavni razlogi revolucije težnja komunistov in Kominterne, da si podredi Španijo, podobno kot drugod, kjer so komunisti izvedli revolucijo. Ehrlich je zato odločno spraševal vest Kocbeku in natančno razčlenil dogajanje ter ustrezno do- polnil Kocbekov enostranski prikaz španske revolucije, ko 14 Gl. tudi nadaljevanja za leto 1937: št. 135–138; povsod str. 2. 97 j ane Z j uhant je opozoril, da gre za boj za oblast med fašizmom in komu- nizmom, ne pa za prevlado med »reakcionarno« Cerkvijo in »levimi demokrati«. Kocbekovi pristaši so se pri nas podredili revolucionar- jem in za seboj potegnili številne kristjane. Zato Ehrlich v Spomenici Italijanom aprila 1942 (Ehrlich 2002, 620–626) 15 italijansko oblast poziva, naj zaščiti Slovence pred teror- jem okupatorjev in domačih revolucionarjev. Takrat so s podeželja že prihajale pobude za samoorganiziranje odpo- ra proti komunistom v Ljubljanski pokrajini (Možina 2019). Škof Rožman je bil žalosten, ker ni razumel župana Velikih Lašč, ki je škofa prosil, naj nekako dovoli samoobrambo pred komunisti. Kristjani sami so se zavedali pravice in dol- žnosti, da branijo svoj rod in dom pred napadi, ki so ogro- žali njihovo preživetje. Ehrlich je razumel svoje krščansko poslanstvo tako, da ima tudi vsak kristjan pravico, da brani svoje življenje in svoj dom pred vsakim nasiljem. Problem je bil aktualen takrat in je znova danes. Za dosledno vse- stransko samoobrambno delovanje se je treba stalno uspo- sabljati in Ehrlich je v tem smislu vzgajal svoje študente ter v smislu krščanskega družbenega nauka dal Slovencem merila doslednega krščansko-demokratičnega družbenega ravnanja. Katoliška vzgoja je v tem smislu nekoč in danes ne le moli- tev in duhovno poglabljanje, pač pa širitev katoliške biti v družbeno življenje, kar pomeni osebno duhovno bit širiti v družbeni prostor. Zato imamo kristjani tudi danes pravico in dolžnost, da odločno branimo svoje temelje in jih zago- 15 Ehrlich je Spomenico Italijanom za Vatikan poslal 14. aprila 1942. V italijanskem jeziku: Ehrlich 2002, 627–632. 98 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 varjamo tudi v javnosti ter v zaostrenih razmerah potro- šništva in medijskih pritiskov tako imenovanega mehkega totalitarizma. Krščanstvo ima tako stalno družbeno razse- žnost, nismo le zakristijski ponotranjeni kristjani, pač pa družbeno angažirana bitja in misijonarji v svetu, v katerem živimo. Delovanje kristjanov sicer ne meri nujno na uspeh, pač pa izkazuje zavzetost in predanost edinemu cilju – slu- žiti Bogu v sestrah in bratih v konkretnem družbenem okvi- ru. Ehrlich je primer tega nesebičnega predanega služenja, ne da bi gledal na uspeh – v veliki vztrajnosti in nesebični predanosti do smrti. Krščanska drža je spet aktualna Spričo sodobne prepletenosti in raznolikosti družbenih to- kov je zavzemanje za tako krščansko držo kljub upadanju vpliva krščanstva v družbi izjemno pomembno. Ehrlich na prvi pogled ni bil uspešen, saj je umrl za svoje prepričanje in se je zdelo, da njegovi cilji niso uresničljivi. Kljub temu je njegov krščansko-demokratični model obveljal kot druž- beno vodilo tudi v sodobni družbi. Njen problem pa je, da vse bolj izločuje svoj temeljni vir, iz katerega se napaja, tj. religijo, ki jo je imel Ehrlich, in je tudi po našem prepričanju bistveni vir teh temeljev. To potrjujejo tudi sodobni pozna- valci problema. Ustavni pravnik Ernst Wolfgang Böckenför- de (1930–2019) je s svojo izjavo o sodobni družbi požel sve- tovno slavo predvsem, ker je pokazal na bistveno rakrano sodobne družbe, ki je tesno povezana z izgubljanjem vloge religije in konkretno krščanstva v njej (Böckenförde 1991). Torej je iskanje in oživljanje krščanskih družbenih temeljev danes spet izjemno aktualno, kot je bilo že v Ehrlichovem času. 99 j ane Z j uhant Ob »izgubljanju« krščanstva v družbi se nam postavlja vpra- šanje, kako in koliko smo se pripravljeni zavzeti za ohranitev krščansko-demokratičnih temeljev družbe. To postaja ne le vprašanje krščanstva, pač pa tudi vprašanje preživetja člove- ka in družbe. Človek in družba lahko preživita le, če sta pri- pravljena zagotavljati temelje, iz katerih lahko (pre)živimo, kot pravi Böckenförde: »Svobodna sekularizirana država živi od postavk, ki jih sama ne more (več) zagotavljati« (Böcken- förde 1991, 92). Po avtorjevem prepričanju je problem, da je država izključila religijo (krščanstvo) iz družbenega kon- teksta. Govori o francoski družbi, ki je oznanjala svobodo in ločila religijo od države in religija je uradno prenehala biti družbeni dejavnik (gradnik), ker se je javno-družbeno ne upošteva več. Francoska ustava z leta 1879 je religijo (kr- ščanstvo) osvobodila od države, zato pa tudi država s svojo svobodo izgublja temelje, ki to svobodo zagotavljajo. Zato se Böckenförde dalje sprašuje: »Iz česa naj torej živi država, v čem naj dobi nosilno utemeljitveno in povezovalno moč in notranjo urejevalno sile svobode, kar (nujno) potrebuje, ko povezovalna moč religije ni več in ne more več biti bistvena« (1991, 111). 16 Povezovalna moč družbe se ustvarja iz duhovnih temeljev, ki jih zagotavljajo verni prek krščanstva in drugih ver. Po eni strani ni mogoče ustvariti monolitne (totalitarne) drža- ve, prav tako pa ni mogoče ustvariti družbene povezano- sti, če nima družba duhovno utemeljenih oseb, ki gradijo to skupnost. Ehrlichovo stališče je bilo, da se moramo kri- stjani duhovno osvestiti, utrditi na krščanskih temeljih, da bomo gradili stabilno demokratično in svobodno družbeno skupnost in ustvarjali pogoje za delovanje države. Tega ni 16 Gl. tudi Mangold 2019, 2. 100 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 mogoče doseči na silo, pač pa Slovencem ta duhovni na- boj nudi krščanstvo in tudi danes ne more biti drugače, kot že opozarjajo omenjeni in drugi poznavalci razkroja druž- benih temeljev. Treba je zagotavljati osnove preživetja, ki pa jih vzpostavljamo z dialogom, izmenjavo, delitvijo in v krščanskem smislu tudi s žrtvijo za to, da bi drugim omo- gočali življenje. »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre obrodi obilo sadu« (Jn 12,24). Tako je Ehrlich z vso doslednostjo deloval in živel. Komarju in drugim krščansko mislečim ljudem je bil zgled in je to še danes. Komar je bil prepričan, kot zaključuje v omenjenem govoru, da se je večina katoličanov pred vojno in med njo – ne glede na razlike – vendarle v bistvenem povezala tudi z Ehrlichom, predvsem pa s tem, za kar se je zavzemal, tj. s krščanskim izročilom: »Gospod doktor, ta, ki tu govori, ni iz Vašega kroga, toda, ko je potekel čas, je postalo jasno, da je to, kar nas je takrat morda ločilo, majhno in neznatno; to pa, kar nas druži, je veliko in močno in da ste Vi naš, da ste od nas vseh in smo mi vsi Vaši. Zato naj Vaš spomin in Vaš zgled vzbudita v nas vseh, ki se Vas spominjamo tukaj in drugod širom sveta, novih energij, novih neugnanih energij za ogromno in čudovito delo, ki nas čaka« (Komar 1967, 6). 17 Zanimivo, da tudi levičarski teoretik frankfurtske šole Jürgen Habermas (2002) tako razmišlja o pomenu in vlogi religije (krščanstva) za družbo. Temu se ne morejo izogniti demo- krati danes – če želimo preživeti, moramo stati odprti za Ehrlichovo pot. Ehrlich je zvesto sledil krščanskim miroljub- nim načelom. Danes je to torej vprašanje ne le krščanskih temeljev, pač pa preživetja človeka, če hočemo ohranjati temeljena načela preživetja, ki so obenem temeljna načela krščanstva. 17 Vse podčrtal Komar. 101 j ane Z j uhant Reference Arhivski viri Arhiv Straže (AS): Dnevnik dr. Cirila Žebota 1937. Zapisi iz obdobja 8. 10.–28. 10. 1937. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): Fond 484, fasc. 110A. Imenovanje dr. Ehrlicha za študentske- ga duhovnika, 23. 3. 1931. Fond 484, fasc.110A, Duhovni dnevnik dr. Ehrlicha. Fond 484, fasc. 110A, Opombe k članku dr. Filipa Žaklja o profesorju Ernestu Tomcu. Vatikanski apostolski arhiv (VAA): Archivio storico della Segreteria si Stato, Congr. Affari Eccle- siastici Straordinari (AA. EE. SS.), V (Pio XII) Parte I (1939−1948), Serie "Jugoslavia" Posizione 152 "Slovenia" - situazione politi- ca e religiosa sotto l'occupazione italo-germanica (1941−1945) fasc. 22, L’annientamento della religione e la snazionalizzazi- one nei territori sloveni occupati dai tedeschi. Časopisni viri Slovenec, 1932, 1937. Straža v viharju, 1934, 1935, 1937, 1939, 1940. Literatura Böckenförde, Ernst Wolfgang. 1991. Recht, Staat, Freiheit. Frankfurt: Suhrkamp. 102 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 Brunec, Mihael. 1972–1973. Pravi obraz osvobodilne fronte: zakaj smo se borili proti komunistični »Osvobodilni fronti«. 3 zvezki. Buenos Aires: F. Žakelj. Dreher, Rod. 2021. Ne živite od laži: priročnik za krščanske disidente. Ljubljana: Družina. Ehrlich, Lambert. 2002. Pariška mirovna konferenca in Sloven- ci 1919/20. Ur. Marija Vrečar. Acta Ecclesiastica Sloveniae 24. Griesser-Pečar, Tamara. 2003. Das zerrissene Volk. Slowenien 1941-1946. Okkupation, Kollaboration, Bürgerkrieg, Revolu- tion. Wien: Böhlau. Griesser-Pečar, Tamara. 2015. Likvidacija Ehrlicha. V: V zve- stobi narodu in veri. Lambertu Ehrlichu ob 70 letnici smrti in Filipu Terčelju ob 120 letnici rojstva, 56–63. Ur. Mateja Centa in Janez Juhant. Ljubljana: Teološka fakulteta. Griesser-Pečar, Tamara. 2019. Ciril Žebot in Akademski klub Straža. V: Usoda Slovencev v vrtincu 20. stoletja, 63–114. Ur. Tamara Griesser-Pečar in Jelka Piškurić. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo. Grum, Janez; Kocmur, Boštjan. 1991. Nekaj razlage ob kritič- nih ocenah. V: Profesor Ernest Tomec. Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, 144–152. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija; Celovec: Družba sv. Mohorja. Habermas, Jürgen. 2002. Religion and Rationality. Cambridge: Polity. Hribar, Tine. 2004. Kocbekova krivda. Nova revija 23, št. 269– 270: 192–233. 103 j ane Z j uhant Huber, Sebastian G. 1935. O pravem in napačnem katoličan- stvu. Beseda s sodobnih vprašanjih 4, št. 1: 8–10. Javornik, Mirko. 1935. Dva odgovora. Beseda o sodobnih vprašanjih 4, št. 1: 3–8. Javornik, Mirko. 1980. Pero in čas II. Trst, Washington, Buenos Aires: Tabor. Jeglič, Anton Bonaventura. 2015. Jegličev dnevnik. Ur. Blaž Otrin in Marija Čipić Rehar. Celje: Mohorjeva družba. Juhant, Janez. 1991. Versko in cerkveno življenje v dobi do- zorevanja slovenskega naroda. V: Zgodovina Cerkve na Slo- venskem, 195–234. Ur. Metod Benedik et al. Celje: Mohorjeva družba. Juhant, Janez. 1994. Sto let katoliškega družbenega nauka. V: Družbeni nauk Cerkve, 9–35. Ur. Janez Juhant in Rafko Valenčič. Celje: Mohorjeva družba. Kocbek, Edvard. 1949. Tovarišija. Ljubljana: DZS. Komar, Milan. 1967. Ob petindvajsetletnici smrti dr. Lamberta Ehrlicha. Slovenska država 18, št. 9: 6. Komar, Milan. 1991. Dva velika sodobnika. V: Profesor Ernest Tomec. Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, 71–73. Buenos Aires: Slovenska kulturna akcija; Celo- vec: Tiskarna Družbe sv. Mohorja. Kraner, Tine. 1940. Akademska zveza. Revija Katoliške akcije 1, št. 4: 401–414. 104 r es novae − letnik 8 • 2023 • številka 2 Kremenšek, Slavko. 1972. Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941. Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega giba- nja. Kremžar, Marko. 2016. Apostolat od osebe do osebe. Pričetki katoliške akcije in njen namen. Slovenski čas 76: 10–11. Mangold, Anna Katharina. 2019. Das Böckenförde-Diktum. 9. maj 2019. Https://intr2dok.vifa-recht.de/servlets/MCRFileNo- deServlet/mir_derivate_00005520/Das_BckenfrdeDiktum. pdf (pridobljeno 14. 9. 2023). Mikuž, Metod. 1973. Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji III. Ljubljana: Cankarjeva založba. Možina, Jože. 2019. Slovenski razkol. Okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Ljubljana: Medijske in raziskovalne storitve Jože Možina; Celje: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Gori- ška Mohorjeva družba. Odar, Alojzij. 1942. Temelji organizacij. Del 1. Osnovni nauki. Ljubljana: Zadružna tiskarna. Pahor, Boris. 1975. Edvard Kocbek: pričevalec našega časa. Trst: Zaliv. Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. 1924. Ljubljana: Glavni pripravljalni odbor. Pokorn, Jože. 1933. Bojevanje z mlini na veter. Beseda 2, št. 7–8: 141–145. 105 j ane Z j uhant Scruton, Roger. 2021. Moderna kultura. Ljubljana: Kulturno umetniško društvo KUD KDO. Vidovič-Miklavčič, Anka. 1991. Mladinske organizacije in gi- banja v meščanskem taboru na Slovenskem 1935–1941 (oris razvoja in delovanja mladinskih organizacij, društev, gibanj v letih 1935-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije). Ljubljana: Filozofska fakulteta; Inštitut za novejšo zgodovino. Vidovič-Miklavčič, Anka. 2001. Rožman in stražarji. V: Rožma- nov simpozij v Rimu, 173–182. Ur. Edo Škulj, Celje: Mohorjeva družba. Vidovič-Miklavčič, Anka. 2002. Ehrlich – duhovni vodja stra- žarjev. V: Ehrlichov simpozij v Rimu, 197–207. Ur. Edo Škulj. Celje: Mohorjeva družba. Žebot, Ciril. 1990. Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije. Lju- bljana: Magellan; Celovec: Mohorjeva družba.