s? s*
¡>5
s s
s
O.K., če se lahko posname film po plošči Aria Guthrièja (Aličina restavracija) ali pa po pesmici, ki jo je spesnil Bruce Willis (Hudson Hawk), potem se ga lahko posname tudi po literaturi. Shakespeare je še vedno velik scenarist, Čeprav pri pisanju ni nikoli mislil, kako se bo vse skupaj videlo na filmu. Njegova soparna komedija Much Ado About Nothing, ki jo je zrežiral Kenneth Branagh, se vidi dobro, toda Soderberghov film King of the Hill, posnet po Hotchnerjevem romanu, se vidi slabše, morda zato, ker je Hotchner med pisanjem že slutil, kako bi se vse skupaj lahko videlo tudi na platnu, čeprav drži, da avtorskih pravic dolgo časa ni hotel prodati nobenemu filmarju. Če hoče pisec napisati roman, ki bo na platnu z gledal dobro, potem s filmom ne sme koketirati, še manj pa mu sme ugajati. Z eno besedo, če hočete napisati roman, iz katerega bo nastal dober film, potem režiserju nikar že med pisanjem ne dajajte nasvetov & napotkov. Lahko pa uberete tudi kombinacijo obojega: Pupi Avati trdi, da je njegov Magnificat posnet po stodesetih predlogah iz različnih obdobij & različnih žanrov, literarnih, filozofskih, dokumentarnih & kulturoloških, tako da na koncu že povsem upravičeno pričakujete, da se bo še pred od javno špico odvrtela tudi kompletna bibliografija. Ob gledanju te ga filma zlahka spoznate, kako dobri so v resnici filmi, ki so posneti le po eni sami predlogi, denimo, King of the Hill.
cannes junior
Veliko
hrupa za nic
mm « mm mm®
režija:
Kenneth Branagh scenarij:
Kenneth Branagh po Williamu Shakespearu
fotografija:
Roger Lanser
glasba:
Patrick Doyle
igrajo:
Kenneth Branagh, Emma Thompson, Denzel Washington, Keanu Reeves Velika Britanija, 1993 lh53'
20
Fantje se vrnejo z vojne, ženske se vnamejo, & ker povrhu še sonce pripeka, se začne vojna za srca. Film Much Ado About Nothing (Kenneth Branagh) — ali po naše Veliko hrupa za nič — je mojstrska, zelo sončna, scela evforična & nadvse muzikalična adaptacija ^istoimenske Shakespeareove komedije. Če bi Shakespeare dočakal prihod filma, potem bi svoje komedije režiral prav tako — pač kot filme, v katerih se ljudje zaljubljajo, zapeljujejo & varajo zaradi premočnega sonca. Je to le fantazijska stran njegovih tragedij? Tragičnih komedij? Komedij brez sonca? Pred nami je morda res le Shakespeareova fantazma zaljubljanja, zapeljevanja & varanja pod vplivom vrelega italijanskega sonca, navsezadnje, stari Bard je bil le megleni Bri-
tanec, toda kozmična mutacija, ki naredi, da se nič ne spremeni, nas opozarja na tragični podton same komedije: če je bila namreč že vojna za srca v resnici le vojna za nič, kaj je bila šele potem tista vojna, s katere se na začetku komedije Much Ado About Nothing vrne Don Pedro Aragonski (Denzel Washington) s svojimi zmagovalci (Kenneth Branagh, Robert Sean Léonard, Keanu Reeves itd.), saj ne smemo spregledati, da sel, ki prijezdi pred Don Pedrom, prebivalcem Leonatove vile oznani, da v vojni ni padel noben njihov pomemben človek, še manj pa kdo, ki bi ga poznali po imenu, kot da je to nekaj povsem samoumevnega & naravnega, ne pa, denimo, izjemnega & precedenčnega.
Z drugimi besedami, če imamo tu najprej vojno, ki je bila spočeta le zato, da se ne bi nikomur nič zgodilo, & takoj zatem še ženske iz Leonatove vile, ki se ob prihodu svojih zmagovalcev takoj umijejo & pre-oblečejo le zato, da se jim ne bi nič zgodilo, potem bi lahko rekli, da je pred nami svet, v katerem revolucijam ne zaupajo več, v katerem vsi storijo vse, da se jim ne bi nič zgodilo, & v katerem se vsi zapeljujejo le zato, da jih ne bi kaj doletelo nepričakovano & mimo njihove volje. Meres v svoji Palladis Tamia (1598) Shakespeareove komedije Much Ado About Nothing ne omenja, možno pa je, da se ta tam skriva za naslovom Love labours wonne. Po drugi strani 1.1599 — sodeč po posebnostih metra & sloga — še vedno velja za leto nastanka te komedije, ki je bila 1. 1600 v Stationers' Registers vpisana kot Muche a Doo about Nothinge, prvič pa je bila objavljena pod naslovom Much adoe about Nothing & še ni bila razdeljena na prizore & dejanja. Zaplet same komedije ni posebno izviren, saj ga je mogoče najti v dvaindvajseti zgodbi knjige Novelle, kijih je med letoma 1554 & 1573 objavil Matteo Bandello.
* Timbreo di Cardona & Girondo, častnika v vojski kralja Piera d'Aragona, bijeta vojno za roko prelepe Fenicije, hčerke messinskega gospoda Lionata de'Lionati-ja, zato se malce bolj nestrpni & ljubosumni Girondo v navalu živalskega brezupa kmalu odloči, da bo pri Timbreu izzval dvom v krepost & nedolžnost Fenicije, to pa tako, da s pomočjo prijatelja inscenira prizor, v katerem ta ponoči stopi v Lionati-jevo hišo, kar Timbreo seveda vidi & Feni-cijo potem zaradi domnevne prešuštnosti & nečastnosti zatoži očetu, njeno posledično omedlevico pa vsi razumejo kot smrt — šele Girondovo razkritje, da je bilo vse skupaj le njegovo maslo, Fenicijo vrne i podeželskega zdravljenja, medtem ko se mora Timbreo poročiti z žensko po izboru Lionata de'Lionatija, kakopak s Fenicijo. Spletka samega filma & Shakespeareove komedije Much Ado About Nothing je tako rekoč identična, le da je častnikoma zdaj ime Claudio of Florence (Robert Sean Leonard) & Don John (Keanu Reeves), Li-onati je Leonato (Richard Briers), Fenicija pa Hero (Kate Beckinsale). In v glavni vlogi je spet prav mizanscena dekletove nečastnosti, pri čemer je poanta očitna: emocije so prave, če so dobro režirane, in narobe, šele mizanscena same emocije sploh naredi. Da jo najslabše odnese prav režiser teh emocij, Don John, pa je itak tragični twist, okrog katerega je Shakespeare spletel svoje tragedije — komedije, v katerih režiserji sonca ne dočakajo. marcel stefancic, jr.
GOLO m M»
K'aj je to »filmski realizem« po britansko? Če vzamemo film enega izmed utemeljiteljev free cinema — tj. filma, ki je poskušal biti tako »svoboden« kot je »življenje samo« (če kaj takega sploh obstaja — a pustimo to) — namreč film Karla Reisza V soboto zvečer, v nedeljo zjutraj (1960), vidimo, da se ta ne ukvarja toliko s tem, kaj (si) ljudje mislijo, kakor pa s tem, kako in od česa živijo, se pravi, z njihovo »materialno bitjo«. Mar je potemtakem filmski realizem po britansko kakšen marksizem? Seveda ni, a ne zato, ker se »materialna bit« namaka še v pivu, ženskah in zabavi, marveč zato, ker se ta proletariat niti najmanj ne misli revolucionarno znebiti svojih okov. To seveda ne pomeni, da V soboto zvečer, v nedeljo zjutraj prikazuje angleške delavce kot bebce in še manj, da bi bila ta naturalistična podoba proletarske banalnosti kakšna »obtožba« angleške družbe: V soboto zvečer, v nedeljo zjutraj je velik film prav zato — in to bi lahko bila prva in temeljna pote2a britanskega filmskega realizma — ker prikazuje način delavskega uživanja, ki pomeni tudi uživanje delavcev v tem, da so delavci. In kaj vse sodi sem? Kajpada ne le pivo in seks, temveč še bolj želja »biti dober in pošten delavec«, spoštovanje delodajalcev in obenem norčevanje iz njih, sovraštvo do ubogih tatičev in drugih revežev, s katerim se »delavski razred« pred zakonom potrjuje kot »pošten«, in končno, sam »ideal«, tj. ditižinska hiša v delavski četrti. Ta Reiszov film je torej nekakšen konstativ o »delavskem uživanju« in je že zato, če že ne tragičen, pa vsaj moreč. Po tridesetih letih tudi mora izgine in tako je lahko Mike Leigh razglasil, da je »življenje sladko« (Life Is Sweet), da torej obstaja tudi delavska dolce vita, pa čeprav le na način smeha mame Wendy, v katerem se mešajo toni prisrčnosti, bebavosti in vulgarnosti, se pravi, smeha kot sprejemanja brezupne in neumne banalnosti. Vsa grotesknost gneva nad »življenjem, kakršno je«, je zgoščena v hčerki Nicola, pravi mali spaki, nevrotični, perverzni in morbidni, medtem ko ima delavski oče vlogo hišnega norčka, kolikor verjame, da je mogoče kaj spremeniti, »nekaj narediti«, toda obenem dovolj modrega, da se ničesar ne loti, saj ve, da se tako ali tako vsaka reč konča s padcem, s padcem kot polomom vsakršne smotrnosti.
David Thewlis, ki se je v Življenje je sladko edini zares naužil sladkobe, saj se je pojavil le zato, da je polizal čokolado s telesa gole Nicola, seje — kot kaže njegova nosilna vloga v Golem — obenem s čokolado naužil tudi Nicoiinega gneva, vendar ne več tako »spontanega«, marveč reflek-tiranega in povzdignjenega v filozofijo »no future«. Thewlisov Johnny je »filozofski« potepuški pes, cinično gobezdalo, ki mu je nesmisel v užitek, sam užitek pa »lokalen«, se pravi, strogo seksualen, a bolj kot je videti, da igra vlogo Casanove med angleškimi marginalci, proletarci in džankiji, bolj postaja bebec v funkciji uresničevanja ženskih fantazem (že takoj na začetku posili žensko na kanti za smeti, nato se vrže v objem džanki nimfe in poteši starejšo ek-shibicionistko, ki je na oknu razkazovala svoje hrepenenje po mladem moškem). Johnny ima svojega dvojnika v aristokratskem Jeremyju, ki vidi v seksu smoter življenja, tega pa bi končal pri 40 letih, kar pomeni,da angleška vizija apokalipse le ni tako črna. zdenko vrdlovec
►
21