"Poštnina plačana v gotovini.	Posamezna Stav. Din
Štev. 27.	V Ljubljani, dne 4. julija 1929.	Leto XII.
Upravništvo »Domovine" v LJubljani, Knaflova ulica 5 Uredništvo ..Domovine", Knaflova ulica 5/11., telefon 3122 do 3126
Izhaja vsak četrtek
Naročnina n tnzemstvo: četrtletno 1 Din, polletno It Din, celoletno remstvo razen Amerike: četrtletno 12 Din, polletno 24 Ameriki letno I dolar. — Račnn poštne hranilnice, podružnice r
Dr. Gregorja Žerjava nam je ugrabila bela žena.
Na predvečer Vidovega dne, 27. junija ob 5. popoldne, je umrl dr. Žerjav za oslabelostjo srca v Poljčah pri Begunjah, kjer je iskal okrepila svojemu zrahljanemu zdravju.
Žalostna vest je prispela k nam nepričakovano in nas vse potrla, čeprav smo vedeli, da se je nahajal pokojnik v kritičnem zdravstvenem stanju. Bila je vest nepričakovana, ker si nismo mogli, nismo hoteli predstavljati, da nas bo veliki pokojnik, kakršnih je bilo med Slovenci malo, zapustil tako zgodaj ter da bo njegov neumorni, veliki duh prenehal snovati in delovati.
Ogromno delo ima za seboj pokojnik ne-obvladne trdne volje in neomajnega značaja. Dasi bolehen že dolgo vrsto let ni šte-dil svojih telesnih ~il za napredek naroda in države.
Kot človek velikih državniških sposobnosti je slovel dr. Žerjav doma in še preko mej domovine. Bil je večkrat minister in vsi njegovi tovariši so spoštljivo uvaževali njegova mišljenja ter občudovali njegovo neumorno delo.
Nad dve desetletji je veliki pokojnik vodil slovenski del napredne in narodne jugoslovenske fronte. Imel je globoko razumevanje za vernost našega ljudstva in so mu delali veliko krivico oni, ki so ga proglašali za nasprotnika vere. Ni je bilo pomembnejše akcije za prosvetno,
socialno in gospodarsko povzdigo Slovenstva in Jugosloven-stva, pri kateri bi se pokojnik ne uveliavil. Zlasti prosvetno delo mu je bilo pri srcu. Rečemo lahko, da se je na stotine Žerjavo-vih idej uveljavilo v vsem našem javnem življenju.
Sedaj je naš doktor Žerjav odšel za svojo soprogo Mileno, ki je odšla že pred njim tja, od koder ni povratka. Vsi čutimo to silno izgubo in vsi se zavedamo, kako nam bo manjkal njegov neutrudljivo delujoči in snuioči duh. Manjkala nam bo njegova iniciativnost. Manjkalo nam bo njegovo prijateljsko in dobro srce, ki je rado pomagalo svojemu bližnjemu, sebi oa ni moglo oomagati. ker je popolnoma oslabelo v delu za druge, za narod, za državo.
Njegovo telo je odpovedalo in padlo pod boleznijo, ki ga ie mučila zlasti izza *- j-nega časa, ko so velikega Jugoslovena Žerjava preganjala in zaprla avstrijska oblastva. Mnogo ie trpel, aH trpel je tiho in potrpežljivo.
Imel je Žerjav neštevilno iskrenih prijateljev, ki so stali trdno zanj kakor skala. Nasprotniki njegovi so se bali njegovega silnega duha in so ga skušali uničiti. Za vse take poskuse je imel neomajni idealist Žerjav le pomilovalen nasmeh. Pošteni nasprotniki so mu priznavali, kar mu bo priznala zgodovina Jugoslavije.
Žerjava ni več, a njegov duh je med nami. Njegove velike misli nam kažejo pot.

Zadnja pot našega dr, Gregorja Žerjava
Veličasten sprevod žalnih gostov iz vse države, med njimi tudi zastopnika našega narodnega
vladarja
Mnogi tisoči, ki so v nedeljo dopoldne prihiteli z dežele v Ljubljano, so bili priče in udeleženci ene največjih žalnih svečanosti, kar' jih je v zadnjih letih videla Ljubljana. Spremili smo k večnemu počitku dr. Gregorja Žerjava in vsa Slovenija je bila zastopana pri njegovem pogrebu, vsa prostrana domovina mu je izkazala poslednjo čast.
Na žalostno vest o dr. Žerjavovi smrti so v znatnem številu že tekom sobote prispeli v Ljubljano pokojnikovi zvesti prijatelji, bivši poslanci Hrvati in Srbi. Iz Zagreba se je v soboto popoldne pripeljal tudi kraljev zastopnik armijski general Svetislav Matic, iz predsedništva vlade pa je bilo naročeno ljubljanskemu velikemu županu gospodu dr. Vodopivcu, naj pri pogrebu zastopa vso vlado in njenega predsednika generala Petra Živkoviča.
Prevoz trupla iz Polič v Ljubljano.
Tisoči gredo mimo krste.
V	balkonski kazinski dvorani, ki je bila vsa zagrnjena s črnimi zavesami, je krsta počivala v medlem sijaju voščenk, sredi cvetja in zelenja. Komaj so se v soboto zjutraj odprla vrata, že so začele prihajati trume, da gredo posledniič mimo krste, jo pokropijo in izmolijo kratko molitev. Neprestano so tudi prihajali donašalci vencev.
Ves dan je nato vladal pravi naval. Bil je lep solnčen praznik in kdor je le utegnil, je iz okolice prihitel v Ljubljano. Prizori pred krsto so bili ganljivi. Premnogim je pokojnik izvršil kakršnokoli dobroto ali uslugo in prišli so se zahvalit s solznimi očmi.
V	stranski dvorani so bili razpoloženi listi papirja, na katere so se lahko vpisovali oni, ki so hoteli tudi na ta način izkazati svojp sožalje. Nabralo se je okrog 10.000 podpisov, a vsekakor je bilo število onih, ki so šli mimo krste, še enkrat toliko.
ob navzočnosti velike množice pogrebni obredi. Nastopil je čas slovesa.
Krasno ubrano je Glasbena Matica zapela žalostinko: «Umrl je mož.» Na nizek oder se je nato dvignil ljubljanski mestni župan dr. Dinko P u c in globoko ginjen. izpre-govoril tople besede v poslednje slovo:
Današnja pot je zadnja pot velikega trpina. Vsako uro svoje moške dobe je iztrgal smrti samo s silno borbo duha proti materiji, vzdržujoč svoje življenske sile le z energijo svoje duše. A kljub tej strašni borbi, v kateri je končno moral podleči, je našel ogromno časa za delo v javno korist. Silna ljubezen do njegove domovine je ožarjala njegovo življenje. Kdor ga ni poznal, ni imel pojma o tem, kako je ljubil svoj rod. o katerem je bil trdno prepričan, da bo igral še kdaj vele-važno vlogo v jugoslovenski državi. Tej državi in vplivu slovenstva v njej je bilo po-svečano vse njegovo delo. Zaradi tega cilja je rušil Avstrijo, je trpel v ječi in konfinaciji. Srečna in močna Jugoslavija, velika, dobro urejena in upravljana, je bila njegov ideal. A imel je tragično usodo, da ga ravno pri tem stremljenju premnogi niso hoteli razumeti. Besno sovražen od teh pa je bil na drugi strani iskreno ljubljen od vseh. ki so ga poznali podrobneje, spoštovanja pa mu ni mogel odrekati tudi najhujši sovražnik. Vse bridkosti življenja je okusilo njegovo sla-, botno srce. Še to pa, kar mu je bilo svetlega, lj.ubav.do domovine in rodbinska sreča, so mu zagrenili udarci usode. Naj bi se vsaj po njegovi smrti izvršilo to. kar je snoval, naj bi vsaj njegov duh videl srečno Slovenijo, poveličano Jugoslavijo! V tej nadi sprem-ljimo velikega pokojnika k poslednjemu počitku, polni t.uge in žalosti.
Še tisti večer, ko je dr. Žerjav zatisnil svoje blage oči v Poljčah, je bilo ukrenjeno vse. da se truplo ponoči prepelje v Ljubljano. Znani umetnik Sever je posnel masko, na kar je bilo truplo položeno v dvojno krsto, ki so jo zapečatili. Proti četrti uri zjutraj je veliki avtomobil ljubljanskega Mestnega pogrebnega zavoda pripeljal svoj dragoceni tovor v Ljubljano in ga odložil v pokojnikovem stanovanju na Kongresnem trgu. Na željo otrok in sorodnikov, ki so hoteli pokojnika imeti le še en dan v svoji sredi, se je krsta v petek nahajala tam in so io šji kropit le najožji prijateli in znanci družine.
Medtem je bil v Kazini prirejen velik mrtvaški oder in tjakaj so naslednjo noč prenesli pokojnika, da se od njega poslovijo nešteti njegovi častilci.
Slovo pred Kazino.
Z dopoldanskimi vlaki, avtobusi, vozovi in peš so v nedeljo prispeli z dežele premnogi pokojnikovi častilci in zastopniki na-rodno-naprednih organizacij, da se udeleže pogreba. Kdor je le še utegnil, se je povzpel po kazinskih stopnicah do krste.
Točno ob pol enajstih so se vrata dvorane žalosti zaprla. Ob krsti so se nahajali otroci, sorodniki in najožji prijatelji. Prišel je kraljev zastopnik ter je skupno z velikim županom izrazil najgloblje sožalje.
Takoj nato so pokojnikovi prijatelji dvignili krsto z mrtvaškega odra in jo ponesli v pritličje, pod veliki kazinski balkon, kjer so jo položili na črno pregrnjene podstavke. Istočasno je prispel pred Kazino tudi voz s štirimi frančiškanskimi Patri in pričeli so se
DR. LEON BRUNČKO.
Križi in težave
(Dalje.)
Pri največjem, tako zvanem Velikem ali Čr-lem jezeru sta Rezika in Ferdo obstala. Daleč je jima je razpiral razgled po divnih, temno-jelenih pohorskih grebenih v Konjiško, Vitanj-iko in Mislinjsko dolino, proti jugu na Savinjske »li Kamniške planine, proti severu pa tja do Golice in še dalje gor proti nemškemu Gradcu. Samo nekam zastrto je bilo obzorje, kakor da bi tenka koprena pokrivala ta božji svet. Solnce je žgalo in peklo, ozračje pa je migutalo, kakor fla same iskrice plešejo po njem. Tam iz severo-eapada, iz Koroške, so se kopičili temni oblaki. Toda Ferdo in Rezika sta bila tako zatopljena v krasote, da teh napovednikov burje nista niti opazila. Držeča se za roke sta obračala pogled zdaj v to, zdaj spet v ono pokrajino. Rezika je pri tem pripovedovala svojemu spremljevalcu o vseh teh krajih in ljudeh, kolikor ji je bilo znano.
Mahoma jo je v tem prekinil Ferdo. Burno jo je objel okrog vitkega pasu in jo tesno privil k sebi .
«Kako si dražestna!* je vzkliknil. «Čim bolj občuduješ Pohorje, tem lepša se mi zdiš ti sama. Kaj pomeni ves ta svet napram tebi, ki si mu kraljica!*
<Laskač>, ga je zavračala Rezika, on pa je le še živahneje nadaljeval: cTvoji lasje so temnejši ko tile gozdovi krog in krog. Tvoje oči so globlje ko tale jezerca. Oj, kako blažen bi bil, če bi smel zakopati svojo glavo v mehko šumo tvojih las!>
«Le mirneje,* ga je mirila Rezika, vsa rdeča v obraz, «po mojem mnenju je najbolj umestno,
če si raje natančneje ogledava vodni grad povodnega moža, tega pohorskega pravljičnega junaka. Glej, če kje, se gotovo zadržuje tule notri. To je največje jezero vrh Planinke in spodjbi se, da ga obiščeva.*
To rekši, se je strgala iz Ferdovih rok in si začela utirati pot skozi grmovje. Bodisi da slednje tod ni bilo tako gosto, ali pa da si je po skušnjah, dobljenih pri prvem jezeru, vedela tukaj že bolje pomagati — kakor bi trenil, je bila onstran «žive meje*, kakor je veselo pripomnila. Ferdo je sicer mumljal pred sebe nekaj o vili z ribjo krvjo, toda ker ničesar ni huje mrzil ko samoto, mu ni preostajalo drugo, kakor da sledi «svoji ubežni kraljici*.
Precej obširna vodna planota se je temno odražala od zelenega mahovja in grmovja. Molče sta strmela v ta čudni pojav vrhu Pohorja. Nikjer ni bilo nikakega vrelca, ki bi svoje bistre vode oddajal tej kotlini. Tudi ni bilo opaziti niti najmanjšega gibanja, ne odtekanja in ne prilekanja. Negibno, kakor da je to res Okence z drugega sveta, je zrla ta vodna masa proti nebu. Nobene ribe ni bilo opaziti v njej in sploh nikakega življenja. Okrog in okrog pa skrivnostna tišina. Nobeno ptičje petje ni oživljalo te slike.
Rezika se je prva vzdramila. Prijela je Ferda za roko in ga vedla proti vzvišenemu robu med jezerom in grmovjem. Tam sta sedla drug kraj drugega.
«Tako nekako težko mi je pri srcu*, je po daljšem molku povzela Rezika. «Zdi se mi, kakor da se nahajava na grobu davnih, lepih dni. Ne vem zakaj, ampak imam občutek, da je bilo tu zgoraj nekoč živahno in veselo. Pa tudi bolj pestro, bolj divje je moralo biti svojčas tu zgoraj, ne tako enolično kakor danes.* <Mogoče. Iz česa sklepaš to?*:
«Na misel mi je prišla ona druga povest o tem jezeru pred nama, ki mi jo je te dni pravila moja stara gospodinja. Čudno, kako vpliva na mene ta sicer enostavna mlaka in vse, kar je z njo v zvezi. Od takrat, ko nama je Tone tam ob Lob-nici pripovedoval pravljico o šentlovrenških jezerih, sem se še dalje zanimala za nje. Tako sem zvedla, da so morali v starodavnih časih biti vrhovi Pohorja iz samih skal, torej vsekakor bolj slikoviti, kakor jih imamo pred seboj danes. Po njih pa so plezali jeleni in divje koze.*
«Čuješ, Rezika, ko že govoriš o paši, sem tudi jaz postal lačen. Nisem sicer divji kozel, niti njegov sorodnik, ampak navaden človek. Telo ne živi samo od lepih besed.*
Ferdo je segel v bisago in začel z vnemo tolažiti svoj glad. Ko pa je ponudil tudi Reziki, je odklonila. Dolgotrajen molk pa je Ferdu šel na živce, skoro bolj kakor prazen želodec.
«Ti si živahnega, veselega značaja, Pohorje s svojo tiho zamišljenostjo pa je vse prej ko živahno.*
cPozabljaš, da nisem domačinka na Pohorju.* cVseeno. Ne motim se, ako trdim, da je bolj prijala tvojim srčkanim ušeskom pripovedka tvoje gostiteljice o lepih skalnatih vršičih Pohorja, ki so štrleli v davni preteklosti proti nebu, kakor pa ona turobna povest, s katero nama je postregel Tone. Torej, kako je bilo takrat, ko so še divje koze prevračale kozle po omenjenih vrhovih?*
Rezika se ni mogla ubraniti in je glasno prasnila v smeh.
<Ti se pač iz vsega briješ norca, zlobnež poredni.*
<Motiš se. Meni je samo to zoprno, da bi človek vzdihoval in umiral za dnevi, ki so bili 5» Hnovekdaj, dočim je tako lepo in mikavno ži-
V mehki in blagozvočni hrvaščini se je nato poslovil od pokojnika v imenu bivših poslancev SDS znani govornik, splitski odvetnik dr. Prvislav Grisogono. na kar je izrazil kratko, a lepo poslovitev še zastopnik ministrstva za socijalno politiko inšpektor V e 1 i č k o v i č. Združeni pevski zbori so končno zapeli nežno ubrano narodno žalo-stinko «Pomladi vse se veseli* jn zopet so pokojnikovi tovariši dvignili krsto ter jo ponesli v mrtvaški voz, v katerega je bilo vpreženih troje parov vrancev.
Žalni sprevod.
Na čelu žalnega sprevoda je korakala godba Sokola I, nato naraščajniki. nosilci praporov. Sokoli in gasilci. Nadalje pevci ljubljanskih društev, Bralno društvo iz Tržiča z zastavo, zastopniki Ciril-Metodove družbe in naprednih organizacij, akademiki in ženska društva. Gasilci so nato nosili nekatere krasne vence, sledila pa sta še dva voza, preobložena z venci. Pred krsto sta dva uslužbenca pogrebnega zavoda nosila odlikovanja, za mrtvaškim vozom pa so stopali otročički Nadežda, Tanja in Borut, sorodniki, zastopnika kralja in vlade, ljubljanski divizijonar. zastopnika dveh ministrstev, ki jih je svoj čas vodil dr. Žerjav, bivši poslanci, ožji prijatelji in sošolci, pa premnogi zastopniki iz mesta in z dežele, znanci in somišljeniki.
Po vseh ulicah, koder se je pomikal žalni sprevod, se je na pločnikih nahajalo mnogoštevilno občinstvo, ki je s pobožno pozornostjo in genotjem spremljalo pokojnika na poslednji poti skozi Ljubljano.
Na Taboru.
/elika sokolska trdnjava na Taboru je Dtla pokojniku posebno pri srcu. Tu ie zatorej bila poslednja postaja pred odhodom na božii vrt. Desno pročelje Sokolskega doma je bilo črno pregrnjeno in zbrale so se velike množice na prostranem trgu. S stopnišča so govorili občinski svetnik Ivan Tav-
veti. Živeti, to je zame prvi in edini smoter življenja. Evo me, jem, torej živim. Tako in toliko pač, kakor se to trenutno in na vrhu Pohorja da opraviti.*
«Vidim in te občudujem. Ker ni dobro biti človeku samemu, tudi pri jedi ne, te posnemam.*
Ferdo se je zasmejal. cUbogo sveto pismo! V kakšne s vrhe služijo njegovi zlati izreki! Pd-tisto niično zgodbico!*
<Če me lepo prosiš.*
Ferdo je bil hipoma na kolenih, sklenil ter povzdignil je roke in tako slikovito nakremžil obraz, da- se je Rezika glasno nasmehala.
«Pa dobro!> je rekla. Torej poslušaj. V sivih starih časih so prebivalci bogatega mesta Maribor pozabili na Boga ter začeli prevzetno in razuzdano živeti. Bila je tam pravcata Sodoma in Gomora. Niso pomagali ne križevi poti in ne misijoni, tudi toče, kuge in požari niso zalegli ničesar. Vedno bolj se je pogrezavalo to mesto v močvirje greha.
To je končno razjezilo samega Stvarnika. Uvi-devši brezusp.ešnost svojih blagohotnih svaril in opominov je poslal po hudiča, mu s prstom pokazal to gnezdo tatov, sleparjev in prešestnikov ter mu rekel: «Ker nočejo poslušati mene, stori ž njimi ti svoje.*
Lahko si predstavljamo veselje, ki je zavladalo v peklu, ko je hudič prinesel tja vest o božjem naročilu. Sedem dni in sedem noči so rajali in plesali, da se je kar zemlja tresla. Od tega dirin-daja so peklenski plameni švigali tako visoko, da so pri Vezuvu na Italijanskem udarili na dan ter vsem repaticam osmodili repove.
Osmi dan pa je poglavar zlobnih duhov, Satan, poslal Belcebuba na svet s strogim uakzom, naj razdeja mesto Maribor do dna temeljev. Bel-cebub je urno vzletel na sosedno Pohorje, s stra-
čar, nato v imenu novinarjev glavni urednik Stanko Virant, v imenu Zveze kulturnih društev direktor Anton Jug in naposled kot domačin Tabora sivolasi Sokol Josip Turk. Združeni pevski zbori so zapeli večno lepo narodno žalostinko «Vigred se povrne ..,», na kar je pokojnik nastopil poslednjo etapo na domači zemlji.
Ob odprtem grobu.
V pokopališki cerkvici pri Sv. Križu na Ljubljanskem polju se je še izvršila blagoslovitev krste, na kar so priiatelii oonesli krsto k odprtemu grobu, kjer se ie vse-naokrog zgrnilo tisočero ljudstvo. Ko so bile opravljene molitve, se je na gomilo izkopane zemlje in kamenja dvignil pokojnikov najožji prijatelj dr. Albert K r a m e r in se poslovil tako-le:
Gregor, končano je. Opravili smo s teboj tvojo zadnjo pot. tisoči so te pozdravljali zadnjikrat, lepe besede so proslavile snovanja in dejanja tvojega plodnega življenja. Sedaj te polagamo k počitku. Nisi si ga nikdar privoščil in ne želel, tudi tega, tvojega zadnjega ne. A kaj hočeš? Tvoje srce. izmučeno od dvajsetletnega boja za življenje, smrtno ranjeno, odkar ti je odšla tvoja Milena, je že dolgo odpovedalo službo in ti si bil pripravljen. Za vse je bilo silno in močno tvoje srce, samo za tebe ni hotelo biti. Kakršen si bil ti sam: za vsakega si imel časa in volje, obzira in misli in dela, samo za sebe ne. V tem edino, dragi Gregor, si se nam mnogokrat zameril. — Prijatelji so mi naložili prebridko nalogo, da ti ob odprtem grobu rečem zadnjo besedo v slovo. V odgovor na tvoj zadnji smehljaj v četrtek popoldne, na zadnji pogled tvojih dragih, oči, na zadnji stisk tvoje roke. Bilo je to tvoje slovo za tvoje otročičke, ki so brez slutnje zla bili daleč proč, bilo je to tvoje slovo za tvoje prijatelje. V tem smehljaju, v tvojem milem zadnjem pogledu je bila vsa naša mla-
šno silo odkrhnil cel vršeč in si ga zadel na ramena. V tem je grmelo in treskalo, kakor da se drobi ves svet v solnčni prah. Blisk je švigal za bliskom. Bila je strašna n>č. Belcebub pa se je razposajeno krohotal, kakor da je to najlepši koncert.
«Brž, le brž!* je glasno bodril samega sebe.
«Še preden bo bila stolpna ura polnoč, moram ta kamen vreči v Dravo tam kje pr! Dupleku. Tako bo zadelana struga, vode bodo stopile čez breg, se razlile čez zidovje in potopile mesto in vse, kar tam leze in gre. Joj, ali bo spet naraščaja v našem ljubem peklu!*
Tako jo je primahal z enim celim vrhom Po-mu je začelo zmanjkovati smrdljive sape, je odložil tovor, hoteč si nekoliko odpočiti. Ko spet vstane, ga obsije naenkrat nebeška svetloba, tako da je skoro oslepel. Komaj je v tem žaru razločil veliko lepo ženo, ki je pristopila k njemu in ga presunljivo vprašala: «Čemu ti bo ta krona mojega Pohorja? Kam jo nosiš?*
Odposlanec pekla se pri tem milem glasu mahoma spomni na čase, ko se je še kot angel šetal po nebeškem kraljestvu, in spozna v gospe pred seboj Mater božjo. Ves je omamljen in po vsem životu se trese. Opoteka se k skali, toda brž, ko si jo je hotel spet naprtiti, je udarila v mestnem zvoniku ura dvanajst. Čas za uničenje Maribora je potekel.
Belcebub grdo zakolne, spusti strašen smrad in jo med gromom in bliskom odkuri pod zemljo. Odlomljeni vršeč Pohorja je pustil, seveda, kar tam ležati, kjer ga je bil odložil.
Drugi dan se je nagloma razširila po Mariboru in okolici novica, da je Mati božja rešila mesto pogibeli. Meščani in okoličani so začeli
dost, vsa naša poznejša leta skupnih bojev in zmag in porazov, vsa doba našega tova-rištva. Mnogo lenih let, dragi Gregor, in vendar toliko, toliko premalo! Ali ti naj naštevam najlepše čase našega drugovanja: ona študentovska leta, ko smo s teboj pripravljali tržaški kongres narodno-radikalne omladine, ono ljubljansko dobo mlade politične in prosvetne ofenzive, opasnosti ^Ine čase, ko si snoval in vodil zarote za Jugoslavijo, dobo bojev, uspehov in porazov, ki si nam bil oboževani voditelj v državni in narodni politiki? Javljamo se ti, Gregor, kot dediči tvojega božanskega optimizma, tvoje nikdar ne poienjajoče volje za vse lepo in vzvišeno, tvoje delavnosti in pridnosti, ki ji ne vemo primere v našem narodu. Svoje ideje si nam davno že izročil v last in nikda jih iz naših src izruvati ne more. — Gregor, še nekaj ti moram reči pri slovesu. Prijatelja, kakor si bil ti, ne bomo imeli nikdar več. Nikdo kakor ti ni znal tako iskreno deliti veselje s tovarišem, nikdo kakor ti ni znal biti tako zvest v tugi, nevolji in nesreči prijatelja. Z menoj vred ti bodo tisoči svedočill do konca svojega življenja, da si bil inkarna-cija velike življenske moralične ideje: zvestoba za zvestobo. — Dopolnjeno je. Gregor. Tvoja Milena čaka na tebe. Bila ie vedno potrpežljiva, kadar si zakesnil k uri obeda, k uri počitka. Nič, pa ni sama Jugoslavija, za katero si bil vednc) pripravljen žrtvovati vse, te sedaj njej ne iztrga več. Le odpočij se. Spavaj sladko. — Zbogom, Gregor!«
Srca so se trgala v bolesti in med otožno nagrobnico «Blagor mu, ki se spočije«, ki so jo zapeli združeni ljubljanski pevci, so premnogi glasno zaihteli. Kakor da se je raz-tožilo tudi nebo, je pričelo tedaj rositi i t nizke megle.
Vračali smo se v mesto razžaloščeni. vsi trpko bolestni v srcu. A naše misli so bile vedre. Tvoj duh je z nami, mrtvi voditelj Gregor!
takoj voziti kamenje in so vrh skale postavili lepo, belo cerkvico na čast svoji rešiteljici.
Tako je nastala Slovenska Kalvarija ob njegov polom, je poslal na Dravsko dolino dol na Pohorju pa, kjer je peklenski nepridiprav odkrhnil cel skalnati vrh, izpolnjuje izza tistih časov tole Črno Jezero.
Hudič pa le ni mogel popolnoma pozabiti na svojo smolo. Tisti dan, ko so blagoslavljali cerkvico na Slovenski Kalvariji kot spomin na ta njegov polm, je poslal na Dravsko dolino dol čez Maribor tako nevihto, da je mnogo pobožnih romarjev zblaznelo od strahu. Bliskalo se je in grmelo, strašen vihar je razsajal...»
Rezika še ni izgovorila, ko je grozen blislc razparal nebo od severa do juga. Sledil je divji grom, ki se je s strašnim odmevom zaletaval iz hriba v hrib. Ves sever in zapad sta bila en sam črn oblak, Ie proti jugu, kamor sta bili s pogledi obrnjena Ferdo in Rezika, se je še modril kos neba. Zatopljena v svoje pomenke sta bila povsem prezrla, kako se je bilo stemnilo nebo. Drevja, ki bi ju bilo s svojim šelestom in valovanjem v vetru opozorilo na pretečo poletno burjo, ni bilo v bližini.	'
«Za božjo voljo, nevihta se bliža!* zalomi roke Rezika in jo v divjem diru mahne skozi borovje. Ker v prvem navalu strahu ni utegnila paziti na pot in obleko, so se ji krila zapletla med krivuljasto zverižene veje. Vsa raztrgana in mokra je prispela na plan in hitela naprej. Ferdo za njo. Komaj jo je dohitevai.
cUtegneš imeti prav*, je sopel. «Povodni mož že pošilja nad naju svojo osveto.* Hotel se je zasmejati, toda mu ni šlo prav od srca. Spet je bil šinil preko črnega nebesnega svoda blisk, da jima je za trenutek vzel pogled. Takoj nato pa je spet zavladala tema.
Spominski cvet na grob dr. Gregorja Žerjava
Kako se v grobu sladko spi,
ko v zemlji vee trpljenja ni! *
Kaj naše je življenje?
Trpljenje, smrt, rešen je! *
Ljubezen zvesta vedno v srcu tli,
kot luč iti v črno ncč žari. *
Še mnogo pesmi pojde mimo mene,
a zame pesmi več nobene.
Župnik Ivan Baloh.
Iz življenja velikega pokojnika.
Gotovo ni Slovenca, ki bi vsaj v najglavnejšili obrisib ne poznal delovanja in življenja našega dr. Žerjava Bil je pokojnik po rodbini pravi Gorenjec. Rojen je bil v Ložu kot sin sodnika Gregorja Žerjava 12. novembra 1882 Diužina se je kmalu preselila v Ljubljano, kjer je mladi Gregor doštudiral gimnazijo. Po maturi je odšel kot pravnik na Dunaj, kjer se je v akademskem društvu <Slovenija> razvil boj med starimi in novimi nazori ter končal z zmago narodno-radikalne omladine, kakor se je imenovalo di-jaštvo nove smeri.
Po 1. 1903., v času manifestacij za slovensko univerzo, je postal Žerjav predsednik «Slovenije> in s tem je dobila mlada struia voditelja med visokošolsko ter srednješolsko mladino. L. 1904. je ustanovila nova struja svoje glasilo v ^mladini:*, katere urednik in pisatelj programatičnih člankov je bil Gregor Žerjav. Istega leta je pohitela velika skupina slovenskih visokošolcev pod njegovim vodstvom na kongres jugosloven-skega dijaštva v Beograd ob kronanju kralja Petra. Vračal se je iz Beograda prežet jugoslo-venske misli, ki ga je vodila odslej v vsem njegovem poznejšem življenju.
Po beograjskem kongresu je delo v visokošolskih društvih še bolj oživelo. Na programu narodno-radikalne omladine sta se ustanovili še akademski društvi «Adrija» v Pragi in cTabors v Gradcu. Prvi veliki dokaz velike sile nove struje je bil narodno-radikalni kongres 1. 1908. v Trstu. Gregor Žerjav je bil organizator in osrednja sila tega kongresa. Omenjamo še, da je narodno-radikalna omladina ustanovila tudi lastno počitniško organizacijo «Prosveta», ki je ustanavljala knjižnice, prirejala predavanja ter oživljala in podpirala podružnice Ciril-Metodove družbe. Duša vsega tega dela je bil Gregor Žerjav.
Po končanih študijah se je dr. Gregor Žerjav vrnil v domovino in se posvetil narodno-obramb-nemu delu. Postal je tajnik Ciril-Metodove družbe in L 1908. je napad nemškutarskih tolp v Ptuju na zborovalce CMD veljal predvsem njemu.
Sledili so znani septemberski dogodki v Ljubljani kot odgovor na ptujski napad. Avstrija je v tistem času začela ruvati proti mali Srbiji in pri nas je naraščal jugoslovenski duh. Dr. Žerjav se je začel politično in gospodarsko udejstvovati. Šel je v boj za demokracijo in napredek. Za široke kmetske sloje je začel izdajati «Belokranjca> in «Notranjcax
L. 1909. se je poročil s svojo ljubljeno Mileno. Žerjavovo zdravje pa ni bilo najbolje zaradi ogromnega dela, ki ga je opravljal. Podati se je moral v Egipt na zdravljenje in leta 1910. se je okrepčan vrnil ter se nastanil v Gorici kot odvetniški kandidat.
V Gorici je dr. Žerjav v zvezi s številnimi delovnimi inteljgenti neumorno pripravljal tla, da preide Gorica v slovenske roke. L. 1914. se je preselil dr. Gregor Žerjav v Trst, kjer je dočakal začetek vojne.
Med onimi, ki so jih avstrijska oblastva preganjala, je bil tudi dr. Žerjav, ki so ga aretirali ter s številnimi drugimi aretiranci 15. avgusta 1914. prepeljali na ljubljanski grad. Po nekaj mesecih je bil zopet izpuščen, nakar se je podal v Trst in začel v zvezi z drugimi revolucionarnimi Slovenci delovati za razpad Avstrije.
Bilo bi preobširno, če bi hoteli opisati vse podrobnosti njegovega revolucionarnega dela proti Avstriji. Bil je ponovno zaprt, bil je pod nadzorstvom, moral je k vojakom, a so mu zaradi bolezni slekli vojaško obleko. V neprestani nevarnosti je delal za rojstvo Jugoslavije in se ni bal groženj avstrijskih oblastev.
Pred prevratom je bil na Dunaju kot skromen novinar in tajni dopisnik «Slcver F1- ega Naroda>. Na Dunaju je postal osrednja sna množečega se kroga jugoslovenskih zarotnikov ter je navezal stike s češkimi zarotniki.
Da se je v avstrijskem parlamentu ustanovila močna fronta proti avstrijskemu duhu, je v veliki meri zasluga dr. Žerjava, ki je bil tudi tajnik Jugoslovanskega kluba v parlamentu.
Med tem se je doma ob živahnem sodelovanju dr. Žerjava izvršila organizacija narodnih svetov in kesneje Narodnega veča v Zagrebu. Ko se je bližal konec Avstrije in se je odpravljala delegacija Narodnega veča v inozemstvo, da stopi v stike z antanto, srbsko vlado m Jugoslovenskim odborom, je bilo jasno, da poleg predsednika dr. Korošca in delegata dr. Čingrije odide kot tretji dr. Žerjav. V Ženevi je tako dr. Žerjav sodeloval pri konferenci s srbsko vlado in pri ustanovni listini naše nove države.
Ko se je vrnil v domovino, ki je že uživala svobodo, se je takoj oprijel organizatorskega dela in je sodeloval kot podpredsednik prve deželne vlade in pozneje kot poverjenik za pravosodje. Volitve v konstituanto so ga privedla v Beograd, kjer si je s svojmi znanjem, značajem in delov-nostjo kmalu osvojil položaj veluglednega parlamentarca.
V odlični meri je sodeloval pri Vidovdanski ustavi in pri številnih zakonih, zlasti kot večkratni minister. Ni mogoče s par besedami opisati njegovega dela, o katerem bo pisala jugo-slovenska zgodovina, ki je neločljivo združena z njegovim imenom. Pri vsem svojem delu pa je imel pokojni dr. Žerjav pred očmi le koristi naroda in države, zlasti tudi svoje ožje domovine Slovenije. Njegovo ime je bilo spoštovano v vsej državi, v vseh skupinah in strankah je imel dr. Žerjav številne čestilce in prijatelje.
Rezika je vsa zbegana obstala. Prijela je svojega spremljevalca za roko in se krčevito stisnila k njemu. Tresoča se po vsem telesu je skrila svoj obraz na njegova prsi, kakor da se boji z odprtimi očmi gledati ta grozni naval razjarjenih elementov.
«Tu ne moreva ostatb, je opozarjal Ferdo. cPreveč sva izpostavljena nevarnostim. Skušajva priti pod kako košato drevo, preden vlije!»
Držeča se za roke sta drvela preko planote in po pobočju navzdol, črez drn in strn, ne bri-gajoč se za kamenje, ob katerem sta se spod-tikala. Zdaj je padel on, zdaj ona. Toda vedno dalje sta hitela po strmini navzdol brez cilja. Samo to sta vedela, da morata priti kje pod streho.
Prve težke kaplje so še padale, ko sta slučajno zadela ob navadni kolovoz. Brez daljšega pomisleka sta mu sledila, vesela, da jima je sploh bilo usojeno priti na prvo sled človeške delov-nosti. Črez nekaj časa jima je v divji burji završalo nasproti drevje. Košate krone bukev so se pošastno zibale, vmes pa so vzdihovale vitke jelke in ječale smreke. Veje so škrtale in pokale, debla so se lomila in hreščaje padala v neprodirno temo.
Dalje, vedno naprej sta bežala Ferdo in Rezika. Metalo ju je in zanašalo, da sta komaj vzdrževala ravnotežje. Nad njunima glavama pa je tulilo in žvižgalo, strašni vihar jima je jemal sapo. Blisk se je kresal za bliskom.
Naenkrat, kakor na povelje nevidne sile, je zavladal mir. Drevje je vzravnavalo svoje sklonjene glave, tuljenje v vrhovih je umolknilo. Nastala je tišina, toda tako pošastna in strašna, da sta z grozo pričakovala, kaj bo. Rezika se je spotaknila in obupno zavpila.
Tedaj pa, kakor da se je nebo užgalo od obzorja do obzorja, vse okoli se je zasvetilo, črne sence so se pojavile na desno in levo, dih je zastajal, takoj nato pa grozovit tresk. Kakih petdeset korakov pod njima je udarilo \ neko drevo. Kakor da so vremenski čarovniki v oblakih samo čakali na to znamenje, da odprejo vse nebeške zatvornice, se je potem vlilo kakor iz prevrnje-nega škafa.
Vendar pa je svit zadnjega bliska pokazal nedaleč pred njima samotno jaso in ob gozdnem parooku leseno kočo. Ferdo jo je zagledal. Kakor stavi utopljenec vso svojo zadnjo nauo v slabotno bilko, plavajočo po vodni"gladini, tako si je oddahnil Ferdo pri pogledu na to preprosto človeško bivališče. Prijel je Reziko ter jo bolj nesel ko vlekel pod streho. Še deset skokov in bila sta na varnem. Ferdo je prižgal užigalico, da si ogleda zavetišče.
Bila je to iz dehel, vej in skorij surovo sestavljena koliba, kakršne so si v prejšnjih časih gradili oglarji po pohorskih šumah. Pokrita je bila s skorjami in vejami, na katere je bila naložena praprotovina in prst. V faotu za durmi sta stala dva ploščnata kamna, vzporedno položena v majhno kotlino, katero je izpopolnjeval kup pepela. Nad to pripravo, ki je očividno služila za ognjišče, so visele na steni ponve, lonci in druga posoda. Tudi nekaj koruzne moke, masti in čebule se je našlo. Ob nasprotni strani je bilo ležišče, napravljeno iz praproti in mahu ter pogrnjeno s cunjami. O kaki mizi, stolu in oknih ni bilo sledu.
Ferdo je iztaknil poleg ognjišča ogorek treske ter jo prižgal. «Boljše kakor nič», je dejal, dočim se je Rezika, vsa zmučena in zbegana, zgrudila na kup cunj ob steni. Mokra sta bila oba, vendar k sreči ne do kože. ker sta se baš
še ob prvem izbruhu plohe rešila pod streho.
Zunaj je neurje divjalo z vso razbrzdano silo naprej. Zdaj pa zdaj je zabliskali in zagrmelo, da se je majala zemlja, vmes pa je lilo kakor v potokih brez konca in kraja.
Ferdo se je polagoma privadil na to grozno godbo razbesnelin prirodnih sil, pa tudi Rezika si je opomogla od prvega strahu in napora. Zavest, da imata streho nad seboj, in da ju četudi le slabe stene ločijo od neposrednega stika z nevihto, jima je vračala pogum. Ferdo je z gorečo tresko neprestano stikal po koči, pregledal in premeta] vse, kar mu je prišlo pod roke, in končno res iztaknil kos lojeve sveče ter par zfnc kave, cikorije in sladkorja.
«Hur&!» je zaplesal po tesnem prostoru. «Kaj nam pa morejo, morejo, morejo! Nič! Glej, slavnostno razsvetljavo najinega lovskega gradu bo skrbela ta-le žarnica iz vdovskih čre-ves, za primerno razpoloženje najinih želodcev pa ti skuham kavo, da je sam turški sultan niti na svoj rojstni dan ne pije boljše.» '
«Stoj!» Rezika je, kakor nanovo oživljena, planila kvišku.
«Kar se tiče razsvetljave, prepuščam stvar tebi. Toda kuhanje si ne dam vzeti.> Iztrgala je Ferdu kavina zrna iz rok, pograbila ponvo in že je izginila •pri durih na prosto. Toda takoj je priletela zopet nazaj. «Uhl» grozno je zunaj. Kar streslo me je. Pojdi z menoj, Ferdo. Vsaj med durmi stoj, da te bom videla!>
«Med portalom se reče», pristavi Fe.do hudomušno in stopi za Reziko. Silen piš ju je objel in ju skoro vrgel nazaj. S tako naglico menda še ni nikoli pomivala posode kakor v tem trenutku. Lasje so ji vihrali v črnih, mokrih pramenih, kajti z neusmiljeno, kruto slastjo se je vrsel veter med nie.	(Dalje.) ,
Brez dela dr. Žerjav ni mogel živeti in še 1 zadnje mesece pred smrtjo mu njegov silni duh i ni dal mirovati. Pred dvema tednoma se je podvrgel v Beogradu transfuziji krvi ter se je znatno ] okrepčan vrnil v Ljubljano, od koder se je podal v Poljče pri Begunjah. Dne 27. junija zjutraj ga je nenadoma popadla srčna slabost. Injekcije mu niso več pomagale in je popoldne ob 5. uri izdihnil svojo dušo.
Dr. Gregor Žerjav in „Domovina"
Nekaj spominov na soustanovitelja in zvestega pokrovitelja.
Umrl je mož, ki za njim žaluje domovina z «Domovino» vred. Izgubil je naš najboljši ljudski tednik soustanovitelja, pokrovitelja in prijatelja, zvestega tako, kakor le morejo biti «Domovini» zvesti oni, ki pravilno cenijo njen vzgojni in prosvetni pomen med najširšimi plastmi našega naroda,
«Kaj pa, ali še kaj sodelujete pri ,Domovini'?« me je vprašal doktor Žerjav, ko sem se pred mesecem zglasil pri njem v Beogradu. Sedel je v svojem naslanjaču blizu okna v stanovanju pri dr. Brezovniku, ki je stalno in zvesto nadzoroval njegovo zdravstveno stanje. Spodaj po širokih in vijugastih ulicah prestolnice se je s šumom in ropotanjem razlival promet, bolni, na smrt bolni dr. Žerjav pa je tu gori prelistaval knjige in časopise ter razmišljal o življenju svojega naroda.
Da ima «Domovina» mnogo, mnogo dopisnikov iz vseh krajev Slovenije, da se nanjo obračajo in da jo z radostjo čitajo tudi mnogi izseljenci, ki so šli za kruhom v Belgijo, Francijo in Amerjko, da uredniku Omladiču nikoli ne zmanjka dobrih poučnih člankov in izvrstnih ljudskih povesti — vse to sem razlagal dr. Žerjavu. Vedel je on vse to, saj je vsako številko , ?Domovine» prečital z globoko in strogo pozor-i nostjo; a vendar mu je bila draga vsaka domača besede o življenju in delu v ljubljanskem ured-
SOTEšČAN:
Krivica in povračilo
Povest iz vojne dobe.
Prav blizu sta stopila drug k drugemu ter se poslovila. Ivanko je premagala žalost, zakrila si je obraz s predpasnikom ter se naslonila na njegovo ramo. Brž pa se je vzravnala v strahu, da bi ju kdo ne videl, milo ga je pogledala in zbežala.
, Stal je kakor kip in zrl za svojo nevesto. V rduši mu je rasel ponos: na ves glas bi bil najrajši zaklical, da je ni pod solncem, ki bi enačila Strm-ljanovi Ivanki. Najlepše dekle ji ne seže nitt ao pasu, druge pa sploh ne pridejo do veljave.
Enaki občutki so prešinjali tadi Ivanko, ko ga je opazovala izza ovinka. Težko ji je bilo ob misli, da odhaja njen izvoljenec na bojišče smrti nasproti. Petje odhajajočih fantov ji je zvenelo kakor pogrebna pesem. Tudi njej je Veljalo poslovilo:
Adijo, pa zdrava ostan:, podaj mi še enkrat roko!>
Napočila je ura ločitve. Fantje so se zbirali na cesti pod vasjo; navidezno so bili veseli, kakor bi bili odhajali na svatbo, skrivoma pa jim je pokalo srce^ ob misli na vojno so trepetali.
Od Koširja se je razlegalo pretresljivo jokanje. Mati se je oklepala sina, hčeri sta se zvijali v pojemajočem ihtenju, oče pa 3e ji d.-val za glavo — od presilne žalosti ni mogel dati duška svoji bolečini.
<Jože, na Boga ne pozabi>, ga je učila mati ob ~lru'esu. «Ali veš, kako pravi tista stara pesem:
cKroglica prileti, fantič pa obleži.
ništvu. Še posebno pa mu je bila «Domovina» pri srcu. Kakor otrok. A «Domovina» sama si lahko šteje v ponos, da jo je v vsem njenem lepem razmahu spremljalo njegovo duhovno in idejno očetovstvo,
sV
Dr. Gregor Žerjav je bil med soustanovitelji »Domovine«. Bučanje topov na fronti severa, za-paaa in juga še ni najavljalo konca svetovnega požara, a pokret zatiranih narodov trhle avstro-ogrske monarhije je že pričel izpodjedati njen obstoj in najavljati tudi Slovencem zarjo svobode. Premnogo zaposlen kot tajnik Jugoslovanskega kluba na Dunaju je dr. Žerjav v poslednjih dveh letih svetovne vojne izvrševal ogromne naloge. Vendar pri vsej svoji zaposlenosti ni pozabljal niti na najmanjši kamenček, ki utegne pripomoči k gradbi nove jugoslovenske države. V najčilejši zavesti, da morajo zdrave nacionalne in prosvetne ideje kakor kvas pregnesti najgloblje in najširše plasti naroda, je dal vzpodbudo za ustanovitev «Domovine» in je s tihim
zadovoljstvom spremljal njeno revolucijonarstvo.
*
V prvih letih po prevratu, ko je vrel mošt in so se razbrzdale politične strasti, je »Domovina« vodila odkrito, ostro borbo za Jugoslavijo. Za enotno, nedeljivo, v bratstvu strnjeno Jugoslavijo. Ni je goiide, ki bi še mogla zvrniti na «Domovino» kaj več sramotenja in psovk, kakor so takrat padale v časopisni polemiki. A vendar: od volitev do volitev je stalno naraščal krog prijateljev odkrito in ostro se borečega naprednega ljudskega tednika. Volilni rezultati so kazali lepe napredke, fronti zavednega uradništva in obrtništva se je bolj in bolj priključevala množica odločnih kmetov in delavcev — jedro našega naroda.
Nemala zasluga na tem je pripadla izvrstno urejevani «Domovini», ki je gladko lomila vše ovire, odbijala napad za napadom in obenem nudila toliko poštenega razvedrila, da nobena gonja ni več mogla zabraniti njenega pohoda med one, ki so v svoji življenski borbi najbolj potrebni ohrabritve in duševnega okrepčila.
Mimo Marija gre, prime ga za roke: ,Fantič, le gori vstan, greva za Jezusam'.*
«Mamica, jaz vendar ne grem na vojno, jo je bridko tolažil. «Knialu bom prišel nazaj, za vedno nesposoben.»
cJože, Bog te uslišib Prekrižala ga je in po-kropila z blagoslovljeno vodo. Fant je zadel na ramo leseni kovčeg in odšel za tovariši na postajo.
Pri Koširju je bilo kakor v hiši, ko odneso mrliča. Iz vsakega kota se je oglašalo bolestno ihtenje, končno je nastopil turoben molk.
«Toliko bolečin je prestal, a vse zaman!» je vztrepetala mati kakor v groznih sanjah.
«Sama si tako hote!a», ji je mož nejevoljno oponesel.
«Jaz? A takob se je zavzela. «Sem li mar jaz zagnala kolo? Kar odgovori, toda po pravici!>
«Ti si iznašla. Neprenehoma si ugibala, kaj bi ukrenila.»
«Pa nisem iz hudobije. Ali si ti iz sovraštva zasukal kolo? Roko položi na srce in odgovori.* Košir je spoznal, da ima žena prav, zato ji ni odgovoril. Žena je dobila pogum ter se je pričela zagovarjati. «Vsi smo bili enaki*, si je hladila vest. «Sam pa tudi ni ugovarjal.*
^Najbolj mi ustrežeš, ako molčiš*, jo je zavrnil. »Nikar me vedno ne spominjaj.*
«Tega ne morem pozabiti. Toliko gorja ne iz-leči nobeno zdravilo.*
cNo, potem pa zbadaj, strupena Neža.* «Tako mi je hudo, da ne vem, kaj bi počela.* «Tudi mene boli, a ne morem pomagati. Skrbi me, kdo bo delal. Jaz sem opešal, kmalu ne bom več za nobeno rabo.*
Za resnico, enakost in pravico! To je bik geslo, s katerim je «Domovina» razvila svo prapor v ujedinjeni Jugoslaviji in si utirala pot * sleherni kraj Slovenije.
*
Kako je doktor Žerjav vzljubil in cenil «Do» movino«, so pač najbolje dokazovali njegovi stalni uvodniki v njej. Bil je poslanec in ministei v Beogradu, imel je v svoji mravljinski pridnosti vselej dela preko glave, — pa vendar ni nikoli pozabil, da tisoči zvestih čitateljev «Domovine» čakajo na njegovo besedo. Odtrgal se je vedne od svojih važnih državniških opravkov in žrtvoval kos dragocenega časa, da je napisal članek za svoj ljubljeni tednik. Čutil je srčno potrebo in smatral je za svojo častno dolžnost, da čitateljem «Domovine» od tedna do tedna na poljuden način razloži najvažnejše zadeve, ki so v obliki novih zakonov, naredb ali političnih borb terjale pojasnitve.
In ko se je ob božičnih ali velikonočnih praznikih vračal v Ljubljano, je v krogu svoje ljubljene družine vselej rad prebiral praznično številko «Domovine». Zadovoljen je izražal pohvalo nad njeno pestro vsebino, ki pa je vedno tudi njemu samemu bila v vzpodbudo, da je še kaj napisal in povedal, še kaj svetoval in organiziral. Vselej ob novem letu je na čitatelje »Domovine« naslovil poziv, da širijo svoje glasilo. In uspehi niso izostali. »Domovina« je rasla in naraščala. Javljali so se novi in novi tisoči. Z njimi vred je v slovenski narod rasel dr. Gregor Žerjav.
*
«Ljudski tednik mora biti najpotrpežl.iivejši in najbolj vsestranski učitelj!« je pravil nekoč v posvetovanju z najožjimi sotrudniki «Domovine». «V poljudni obliki brez vsake nepotrebne in ne-všečne navlake praznih bekedičenj mora ljudstvu nuditi pouk o važnih dnevnih vprašanjih in zdravo nedeljsko razvedrilo. Kaj pomagajo bobneče fraze in učena modrovanja! Življenje je enostavno." Treba pa'je, da ga sami modro in preudarno poenostavimo!...»
cBomo že kako prerili*, se je oglasila Lojza, Pavla pa se je pohvalila, da je vajena vsakega moškega dela.
«Oh, kako je dolgčas!* je vzdihnila mati. Vstala je in odprla okno, zakaj v grlu jo je du-šilo. Za gorami je tonilo večerno solnce.
cOblaki so rdeči.. .* sta ihteli hčeri ob pogledu na krvavo zarjo.
Ko je zatonilo solnce, je nastopila večerna tišina. Iz daljave se je čulo votlo bobnenje — odmevi bojnega viharja. Prav ta večer je bilo grmenje izredno glasno, ker je pihal od zapada močan veter."
III.
Vlak z vojaškimi novinci se je ustavil v večjem mestu, kolodvor je bil skrbno zastražen; vojaki so jih čakali z nasajenimi bodali ter jih odvedli v vojašnico. Porazdelili so jih v posamezne sobe, drugi dan se je pričelo oddeljevanje.
Novinec Košir je bil postavljen pred vojaško zdravniško komisijo, ki ga je pregledala in sestavila zapisnik. Oddali so ga v vojaško bolnico, kjer so mu najprej izmili rano ter ga nanovo obvezali. Bil je že skrajni čas, zakaj umazane pajč.e-vine so mu zastrupile kri; roka mu je otekala in črnela. Zdravniki so mislili, da mu jo bodo morali odrezati, vendar se jim je posrečila rešitev v zadnjem trenutku.
Zdravljenje je naglo napredovalo. Cez dva meseca je bil že nazaj v vojašnici; poveljnik je pregledal njegov izvid z opazko: ^Sposoben za vojaško službo brez orožja.* Pridelili so ga delavski četi, ki se je nekaj časa urila v kopanju strelnih jarkov in izdelovanju žičnih ovir, nekega dne pa je nenadoma dospelo povelje, naj odid® na bojišče.
Kakor silen udarec je zadela Jožeta ta novica. Ves ie bil že pripravljen za vrnitev v Nabrežje,
Z najresnejšim zanimanjem je torej pokojni 'doktor Žerjav čital poučne članke in zanimive podlistke, pretehtajoč vselej, kaj je primerno in kaj bi se še dalo dobrega napisati. Ko je uvidel, kako željni so naši ljudje lepega narodnega štiva, se je nekoč sredi svojih velikih nalog in dnevnih opravkov vsedel za mizo in napisal povest, tako prikupno in resnično podano sliko iz življenja na deželi, da so ji z užitkom sledili v dveh ali treh številkah vsi čitatelji «Domovine».
Že dalje časa se doktor Žerjav ni več oglašal v »Domovini«. Ni mogel, ni smel. Zabranili so mu prebilno pisanje zdravniki, izčrpano njegovo telo je zahtevalo počitka, čim več počitka. O, saj 'dr. Žerjav še vzlic temu ni miroval! Kaj vse je snoval in tvoril poslednje mesece, imajoč pred seboj vedno potrebe ožje in širše domovine, bo beležila politična zgodovina. Na «Domovino» ga je pri tem še vedno vezala topla očetovska misel in vesel je sleherni teden razrezal vsako novo Številko, ki mu je tja dol v Beograd prinesla pozdrave iz naših krajev, sladke in tolažeče spomine iz Slovenije.
*
Ko sem bil v Beogradu pri njem poslednjič jn zrl v njegov voščeni, že v večnost zasanjani lobraz, in ko nisem mogel najti izgovora, da ured-jiiki «Jutra» ne utegnemo vselej sodelovati pri *Domovini», me je je prehitel sam:
«Vem, saj vem. Dela je dovolj povsod! A vendar glejte, da bo ,Domovina' še naraščala. Še to, pa še ono! Pisma mi pišejo ljudje preko Ljubljane, da jo radi čitajo in kaj jim je všeč. (Vseeno, pohvala ne Sme biti zadovoljstvo. Pozdravite Omladiča in vse. Ko se vrnem na Gorenjsko, bom še kaj napisal...»
Pa ni več utegnil... Dr. Gregor Žerjav je povedal in storil svoje. Ze takrat sem to vedel, ko sem se odpravil iz njegove sobe v Beogradu. Vrnil se je on v domovino in mislil je gotovo še na «Domovino». A prišel je, da leže k nevzdram-jiem pokoju.
D. R a v 1 j e n.
Poljansko pismo
V hvaležni spomin na pokojnega dr. Žerjava.
Gorenja v as, 1. julija.
Četudi smo vedeli za njegovo težko bolezen, vendar je nas, naprednjake v dolini, smrt dr. Žerjava iznenadila in pretresla. Kakor obče za vse kraje, take se je veliki pokojnik zanimal tudi za našo, Poljansko m Žirovsko dolino, za nje na* predne ustanove, napredna društva in obče napredno gibanje v dolini. Za vsakogar, ki se je obrnil nanj s prošnjo, se je zavzel in pomagal, kolikor je največ mogel. Po velikih povodnjih pred par leti, ko je bila dolina tako hudo prizadeta, je bil baš pokojni dr Žerjav tisti, ki se je z vso, le njemu lastno vnemo zavzel za podporo dolini, oziroma prizadetim. Pa ne samo to, tudi v zasebnih zadevah, če se je kdo obrnil nanj in je bila stvar upravičena, je r„d pomagal.
Doline sicer ni tolikokrat posetil zaradi svoje dolgotrajne bolezni, kakor bi jo bil rad. Prvič je bil po vojni v dolini novembra 1920., ko je javno nastopil pred volitvami v ustavotvorno skupščino kot kandidat in nosilec napredne liste na deželi. Imel je dva shoda, enega v Gorenji vasi v gostilni pri «Anžku*. Velika kmetska soba je bila polna poslušalcev, tudi njegovih nasprotnikov je bilo nekaj vmes. S svojim »koro dveurnim, odločnim in jasnim govorom je kar očaral poslušalce, tudj nasprotnike. Ni čudno, da je izmed vseh kmetskih občin dala njemu tedaj največ glasov baš občina Trata. Umel se je razgovarjati in biti ljubezniv z najpreprostejšim kmetovalcem
Drugi sestanek je imel istega dne zvečer v Poljanah. Obče se je priznavalo tedaj, tudi od nasprotnikov, da je izmed vseh tedanjih političnih govorov bil najtehtnejši oni drja. Žerjava. Njegovo ime se je povsod izgovarjalo z vsem spoštovanjem in zaupanjem. Pred vojno ga osebno še nismo poznali. Slišali pa smo že mnogo o njem od tukajšnjih njegovih visokošolskih sovrstnikov: <Dr. Žerjav je globok, temeljit, marljiv, vztrajen in odločen. Ta bo poznejši naš vodja.* In to je res tudi bil.
Ni ga več, a spomin nanj mu ohranimo najlepše s tem, da ga v vsem posnemamo in se po njem ravnamo. Slava dr. Žerjavu!
Politični pregled
V	zadnjem političnem pregledu smo že ugotovili, kako namenoma
kalijo Madžari svetovni mir
in kako poskušajo na vsak način onemogočiti napredek naše, rumunske in češkoslovaške države. Načini tega madžarskega rovarjenja so najrazličnejši. Enkrat pošiljajo v svet spomenice z izmišljotinami o preganjanih madžarskih narodnih manjšin v teh državah, drugič zopet imajo madžarski politični voditelji govore, v katerih groze, da bodo kar z orožjem vzpostavili stare madžarske meje. To postopanje mora vznemiriti sicer še tako mirne sosede, kakor so baš države, združene v Mali antanti, in prisiliti njihove odgovorne politike, da jasno izjavljajo svetu, da ne bodo nikdar dopustili kršitve mirovnih pogodb in povratka starega stanja, ki si ga madžarski aristokrati tako vroče žele.
V	zvezi s tem postopanjem so morali
prekiniti naši zavezniki Rumuni pogajanja z Madžari.
ki so jih vodili na Dunaju za ureditev dolgov, nastalih po zaplembi madžarskih velepose-stev v Rumuniji. Navzlic veliki popustljivosti Rumunov ni bilo mogoče doseči z njimi sporazuma, ker so Madžari zahtevali skoro sleherni dan več, čim so videli dobro voljo Rumunov.
Ni pa še dobro odpotovala rumunska delegacija z Dunafti. že so morali čutiti ^madžarsko orešernost tudi naši bratje Čehi, katerim so
Madžari kar na lepem aretirali nekega železniškega uradnika.
»daj pa to nepričakovano presenečenje. Namesto domov v prostost bo moral oditi na bojišče kopat grobove.
Sedel je na kovčeg in pisal staršem poslovilno pismo. Marsikaj bi bil rad zapisal, kar ni Bmel zapisati zaradi stroge cenzure. Mnogo je bil namreč pretrpel v bolnici, preden se mu je rana popolnoma zacelila.
Pisal je tudi Strmljanovi Ivanki, svoji dragi fcaročenki. V duhu jo je objemal in poljubljal; roka se mu je tresla in srce mu je trepetalo, ko ji je omenil, da odhaja na vojno. Vsako besedo «nu je zalila nova vroča solza, nikoli še ni pisal pisma s tako grenkimi Čutili.
Tisti dan, ko so prejeli pri Koširju poslovilno pismo, niso prijeli za nobeno delo, pa tudi jesti ee jim ni ljubilo. Mati je obupno planila pred razpelo. Hčeri sta se zvijali in pulili lase, oče pa je begal po dvorišču ter se jezil nad us<>do.
cUbili ga bodo*, se je krčevito grabil za glavo. fcWilson, kje si? Nastopi, ako imaš kaj veljave!* I <Vse bodo uničili*, je jokala mati. > cDanes imamo še domove, jutri pa smo lahko že berači.>
cVojni se bosta pridružili še lakota in bo-lezen.>
<Nič ne pomaga: ne kletev, ne molitev, ne ©bljube, ne dobra dela.>
cBolezen je že tukaj», je povedala Lojza. «Na Btrnišču so oboleli.>
<Kakšna bolezen?* se je prestrašila Koširka. iSPa ne kolera ali kuga?>
<Neka španska bolezen*, je vedela Pavla. KStrmljanova Ivanka je obolela.)
<Uboga Ivanka!> Dekle se je zasmililo materi, čeprav ji ni bila preveč naklonjena zaradi eina, ker jo je sumničila, da ga zapeljuje. «Najprej cakon, potem pride šele ljubezen», taki so bili
njeni nazori. <Kjer se pred poroko laskajo, tam se po poroki praskajo.*
cTomažka so že poklicali, pa ji ne more pomagati*, je pravila Lojza. <Strmljan se je peljal v mesto po zdravila *
«Škoda je Ivanke, škoda!* je vzdihnil Košir. «Pri dna je in utrjena, ne bila bi slaba gospodinja.*
cPovsod so križi in težave*, je tarnala mati. «Pri nas vojna, drugod bolezen — zemlja je solzna dolina.*
«Ali je to življenje?* je kričal oče in mahal z obema rokama. «Jožeta mi dajte nazaj! Kaj vam je storil, da ste ga odvedli na morišce?*
cMolči, za krišfevo voljo!* ga je mirila žena. cVedi, da imajo grmovja ušesa.*
cNikogar se ne bojim. Kaj mi pa morejo? Kvečjemu me obesijo kot izdajalci..*
«Premoženje bodo pa zaplenili*, je vznemirilo mater nespametno govorjenje.
<Ni treba, da rase trava po moji smrti.* cBlaž, ali si ob pamet?* <Sina naj mi vrnejo!* je vzdivjal. «Wilson, Wilson!*
«Večerjo bi pripravila, pa ne vem, ali bo kdo jedel*, je Koširka obrnila pogovor. «Mleka bi zavrela.*
<Ne dotaknem se nobene jedi*, je odklonil. Potrt se je spustil na klopico pred hišo, s komolcem se je oprl na koleno, v dlan si je naslonil trudno glavo. cHuje ni nikomur na svetu*, je bolestno zajokal.
Tedaj je zadonel veliki farni zvon s svojim prijetnim glasom. Kmalu pa je utihnil.
«Obhajilo!> je Lojza obstala. «Nekoga pojdejo previdet.*
cTemu je pa še huje kakor tebi*, se je Koširka bridko pošalila.
«Nič ne veš>. io je nevoljno zavrnil.
«No, gotovo je nevarno, ker tako pozno kličejo gospoda.*
«Kdo ve, kam pojdejo obhajat?* j? ugibala Pavla. Daleč gotovo ne, ker ni dolgo zvonilo.* cKmalu bomo videli.* Ženske so se radovedno ozrle v dolino ,tudi oče se je vzravnal in gledal proti farni cerkvi.
Po dolini se je v mraku pomikala drobna lučka, približala se je vznožju griča in zavila navzgor po bregu.
«Na Strnišče gredo*, je uganila Koširka. «Nekdo je moral nenadoma oboleti.*
«Ivanki se je najbrž poslabšalo*, se je Pavli zazdelo. cZjutraj je imela hudo vročino.*
«Ivanka tukaj, Jože pa tam.. .* je tarnal oče. «Moj Bog, kaj smo doživeli!*
«Mlada je in močna, morda bo pa le prebolela*, je menila mati.
«Na Strnišče grem pogledat*, se je Pavla odločila. Opasala je predpasnik in stekla po stezi, ki je vezala Nabrežje s sosedno vasico.
Pred Strmijanom so se zbirali sosedje s prižganimi svečami. Mevžarica je molila glasno rožni venec. Vsi so bili zatopljeni v molitev, njihov. glas in obrazi so izražali globoko resnost. Pod zvezde so kipele iskrene prošnje za zdravje mlade device.
Duhovnik je opravil sveto opravilo. Ivanka se je izpovedala, prejela je zadnje tolažilo in poslednje olje. Vidno je bila potolažena; sosedje so odhajali v zaupanju, da bo prebolela.
Pavla je ostala nekaj časa pri Strniljanu, poslovila se je od Ivanke, ki ji je pred odhodom podala velo desnico. Kuhala jo je grozna vročina, neprestano je prosila vode, mučila jo je strahovita žeja. Vedno bolj je omagovala, dokler ni končno obstala brez bolečin in trpljenja pred trenutkom, ki je določen slednjemu živemu
ki je služil na neki madžarski obmejni postaji ter ga obdolžili vohunstva. Čehi so seveda na ta korak primerno odgovorili in ustavili ves promet z Madžarsko na progi, kjer so storili Madžari ta svoj drzen in proti dogovorom med obema državama izvršeni čin.
V	Pragi so te dni
zaključili obravnavo proti bivšemu generalštabnemu kapetanu Faloutu, ki je vohunil
za drag denar v prid Nemcem in izdajal češke vojaške tajnosti. Za njegovo izdajalsko postopanje so ga primerno nagradili s tem. da so ga obsodili na 19 let težke ječe.
Nemci so proslavljali z velikimi žalnimi svečanostmi
desetletnico podpisa mirovne pogodbe v mestu Versaillesu.
Na teh proslavah so se posebno pritoževali proti temu, da so danes ožigosani Nemci kot povzročitelji svetovne vojne. Sedaj hočejo prepričati svet za vsako ceno. da temu ni tako in da so samo po nedolžnem obdolženi. Te namere se jim pač ne bodo posrečile.
V	Franciji pa vodi veliko borbo ministrski predsednik Poincare za to, da bi pristali Francozi
na plačevanje vofnih dolgov Ameriki in Angliji.
Francozi so namreč najeli med svetovno vojno v teh državah ogromne vsote denarja za vojno proti Nemcem in jih sedaj terjajo Američani in Angleži za denar. Francozom pa manjka denarja, ker so morali porabiti silne milijarde za popravo škode, ki so jo povzročili Nemci v Franciji med svetovno vojno. Zato žele "Francozi sedaj, da iim njihovi upniki dovolijo vsaj odlog plačila dolgov, na kar pa upniki nočejo pristati.
GORENJI LOGATEC. Našega Sokola je zopet zadel hud udarec. V osebi cestnega mojstra brata Karola Drganca, ki je službeno premeščen v Šabac, izgubi nad vse vestnega h pr.dnega blagajnika, ki ga bo le težko nadomestiti. — Sokolova Vidovdanska proslava se je izvršila v dostojnem obsegu. Po izbranem sporede!, pri katerem je v glavnem sodelovala mladina, je zagorel veli* časten kres v spomin vseh onih, ki so padli za domovino. — Pri pogrebu našega velikega dobrotnika drja. Žerjava je bila zastopana tudi naša občina in Sokol po županu in starosti br. Puppisu. Občina in Sokol sta razobesila črni zastavi. Enako nekateri posamezniki.
ARJA VAS PRI CELJU. (Smrtna kosa.) V javni bolnici v Celju je umrl v nedeljo 30. junija v starosti 62 let vpokojen; železničar g. Ivan M 1 a č, stanujoč v Arj; vasi pri Celju. Pokojnik je bil vedno zaveden narodnjak in je bil naš primorski rojak iz Lokev pri Sežani. Pokojniku blag spomin!
KONJICE. Trška občina je dala kopališče v Dravinji pri graščinski žagi poglobiti in očistiti peska, tako da bo sedaj kopališče na razpolago vsem kopalcem, ki so se ga že začeli posluževati. — V sredini konjiškega trga stoji kip sv. Flo-rijana v spomin na požar iz 18. stoletja, ki je upepelil ves trg. Okoli glavnega podstavka stoje sohe štirih svetnikov. Mimo spomenika je peljal te dni farovški hlapec voz sena. Voz se je po nesreči prevrnil na spomenik, podrl soho Janeza Nepomuka in jo prelomil na tri dele. Potrebno bi bilo, da se soba takoj popravi, da se ne izgubi kak njen del, ker spomenik v resnici služi olepšavi trga 'n je poleg tega tudi še zgodovinskega pomena.
LJUTOMER. Sokolsko društvo bo imelo svoj javni nastop v nedeljo 7. t. m. Prosimo sosedna narodna društva, naj se ozirajo na ta datum, ter
vabimo narodno čuteče občinstvo Murskega polja in Ljutomerskih goric, da se v veiikem številu udeleži nastopa domačega društva. Po telovadbi pristna prleška veselica z običajnimi in neobičajnimi atrakcijami.
SV. BENEDIKT v Slovenskih Goricah. Naše gasilno društvo je pred kratkim priredilo izlet k Negovi. Tam je uprizorilo zanimivo igro «Prisega o polnoči*. Vsf čast benediškemu učiteljstvu, ki je pridno sodelovalo pri igri. Posebna zahvala gre učitelju g. Janku Roškarju kot režiserju igte. Posetili so igro ne samo Benedičani in Negov-čani, ampak tudi gostje iz Gornje Radgone, od Kapele, od Sv. Antona, od Sv. Trojice in iz Maribora. — Dne 23. junija je pripeljal gosp. Fran Košir iz Celja, kot zastopnik Ro3enbauerjeve tovarne v Lincu, lepo, moderno motorno brizgalno na ogled ter napravil vpričo občinstva poskus gašenja posojilniške hiše. Pri tej priliki smo imeli čast pozdraviti prvega podstarosto Jugoslo-venske gasilske zve/e tovariša Vengusta iz Ljubljane. Po kratkem sestanku je bilo vse gasilstvo navdušeno, da se prej ali slej naroči taka brizga lna.
MALA NEDELJA. Narodno kulturno društvo pripravlja za nedeljo 28. t. m. ljudsko veselico z velezabavno burko, godbo in plesom. Vsakoletna običajna velika tombola Društvenega doma bo tudi letos na angelsko nedeljo 1. septembra. Vsi prijatelji društva se naprošajo, da gredo nabiralcem dobitkov za tombolo na roko ter tako omogočijo. da se še letos izgotovi zelo nujno potreben strop v Fruštvenem domu.
KOKORIČI - LOGAROVCI. Prostovoljno gasilno društvo Kokoriči - Logarovci bo priredilo 28. t. m. ob 3. popoldne veliko javno tombolo v zunanjih prostorih gostilne Kosi pri Sv. Križu pri Ljutomeru. Glavni dobilki bodo: fino moško kolo, vreča fine moke (85 kg), seženj drv, plug, velika koža usnja, sod in zraven tega še čez 400 drugih dragocenih dobitkov. Prerkrbite si pravočasno tombolske tablice, ki so samo po 3 Din. Čisti dobiček je namenjen za nabavo nove motorne brizgalne. K obilni udeležbi vabi odbor.
GOSPODARSTVO
Kmetijski pouk
SAMOSVOJE MLEKARSTVO NA MALIH KMETIJAH.
Težnja po zvišanju dohodkov iz mlekarstva je danes splošna in upravičena. Vprašanje je le, kako pridemo do tega cilja, posebno po krajih, kjer smo navezani sami nase.
Marsikje se da mleko v svežem stanju prodajati. To je najbolj hvaležen in najlažji način mlekarstva ter tudi najbolj dobičkanosen, če je cena mleku primerna. Po mnogih krajih pa to ni mogoče in se mora mleko predelavati v trpež-nejše oblike, da ga spravimo v denar.
V tem pogledu se je z vpeljavo posnemalni-kov izvršil cel preobrat v mlekarstvu. Danes si dobrega namiznega masla, ki naj gre v kupčijo, brez posnemalnika niti misliti ne moremo. Toda samo s posnemalnikom ni še vse storjeno. Treba je še raznih drugih pogojev, da pridemo do prvovrstnega tržnega blaga. Za uspešno maslarstvo je treba veščega dela, pripravnih strojev, raznih pripomočkov in ugodnih prostorov. To pa je mogoče le v rokah velikega in veščega posestnika ali pa v mlekarski zadrugi, ki predstavlja večjega podjetnika, ki razpolaga z vsemi potrebnimi pogoji novodobnega mlekarstva.
Za posameznega malega posestnika, ki ima samo par repov (molznih krav) v hlevu, pa samosvoje mlekarstvo ne velja. Mali posestniki so navezani na skupno samopomoč, ako hočejo kaj uspešnega doseči. Tako nas uče tudi izkušnje.
Opozarjam na to, ker se je začelo v zadnjem času kar na debelo ponujati in prodajati mlečne posnemalnike, češ, da jim prinesejo ti stroji potrebni blagoslov v hišo. Čim dalje več je potnikov, ki vsiljujejo posnemalnike. Kakor človeka
veseli vsak napredek, ki se pojavi na enem ali drugem polju, tako je treba spričo opisanega položaja previdnosti, da si ne nakopljsmo novih stroškov za nepotrebne in premalo hvaležne stvari. Potnikom je pred vsem na tem, da prodajo svoje blago. V današnji gospodarski stiski se pa kmet oprijema vsake rešilne bilke, in tako se dogaja, da kupuje tudi mali posestnik take stroje in se loti samosvojega mlekarstva z izdelovanjem sirovega masla, ne da bi dosegel potreben uspeh. In tako nam leži že vse polno malih posnemal-nikov brez pravega haska po naših kmetijah. Zavrglo pa se je na ta način tudi že veliko mleka, ki bi se dalo bolje uporabiti: Obetalo se je odjemalcem strojev tudi nakup izdelanega masla in po ugodnih cenah. Danes pa ni ne duha ne slulia o kakem odjemu.
Naši gospodarji naj se ne dajo zvabili na take limance. Za malega posestnika ne velja samosvoje mlekarstvo, ampak edino le skupna oddaja mleka v zadružne mlekarne, ki so dobro urejene. Kjer jih še manjka, naj se pa ustanove, če je kraj za to.
PROTI UŠEM NA SADNEM DREVJU.
Letos imamo pri sadnem drevju pravcato ušivo leto. Od raznih strani prihajajo vprašanja, kako bi bilo to golazen zatreti. Na jablanah delajo škodo listne uši, na češpljah pa tako imenovani kaparji. Ti škodljivci se izdajajo po mravljincih, ki jih je toliko po napadenem drevju, da pripisujejo neuki ljudje mravljincem to škodo, ki jo delajo uši. Treba le malo bliže pogledati, da se o tem prepričamo. Kjer so uši, tam so mravljinci, ki skoraj dobesedno molzejo uši in jim izvabljajo sladki sok za svojo prehrano.
Uši se pojavljajo na najmlajših delih dreves. Listne uši napadajo vršičke vejic. Škodo poznamo na tem, da se mladi listi zvijajo in da prestane skoraj vsa rast Poganjki se začno kriviti in se slabo razvijajo. Vsled poškodb na listnih vršičkih je prizadeto celo drevo, kar je pozneje poznati tudi na razvoju sadja. Listne uši napadajo vsakovrstno sadno drevje, posebno škodljive pa so češpljam, jablanam in hruškam
Kaparji pa napadajo najraje češplje in vinsko trto. Poznamo jih po ščitu podobni vnanjosti, zato jih imenujejo Nemci tudi ščitne uši. Po napadenih poganjkih in vejah jih je včasih vse polno, tako da so kar pokrite s kaparji. Odrasli kaparji, ki jih poznamo po značilnih rjavih in oblasto izbočenih, kapam podobnih ščitih, zare-jajo mlade uši, ki se razlezejo po mladih poganjkih in listih in delajo veliko škodo. Posebno škodljivo nastopajo na češpljah, ki so zaradi tega že marsikje onemogle in usahnile.
Proti ušem ene in druge vrste se je težko boriti, ker so težko pristopne. Če moremo z roko do njih, je najbolje, da jih z roko zrn as tirno ali zmečkamo. Na ta način jih najbolj pokončamo.
To pa ni vselej in povsod mogoče in zato jih moramo preganjati z drugimi sredstvi. Kot taka sta se do sedaj dobro obnesla tobačni izvleček in mazavo milo, ki jih je z vodo stanjšati, in sicer v tem razmerju, da vzamemo 1 % tobačnega izvlečka in 15 do 2 % mazavega mila. Da pripravimo n. pr. 10 litrov tekočine proti ušem, moramo vzeti 10 dkg tobačnega izvlečka in 15 do 20 dkg mazavega mila. S to tekočino namažemo ušive vejice in liste. Namesto tega potapljamo lahko cele vršičke v tej tekočini, če napolnimo z njo pripravne sklede ali drugo posodo. Vse to lahko izvajamo, če so ušivi poganjki pri rokah in so tako mehki, da jih lahko vpognemo in potapljamo. Če so pa ušiva mesta višje od tal, potem si moramo pomagati s škropljenjem. Za škropljenje nam rabijo brizgalke, kakor jih rabimo tudi za škropljenje proti peronospori na trtah ali proti krompirjevi plesnji.
Paziti moramo, da je tekočina ravno prav močna. S premočno tekočino b* se listje popa-lilo, s preslabo pa doseglo premalo uspeha.
Po vsej Sloveniji gre glas: Le »Domovina'* je za nas!
Tedenski tržni pregled
ŽITO. Položaj na žitnih tržiščih je postal malo prijaznejši. Na ljubljanski blagovni borzi so ponujali (za 100kg, postavljeno na slovensko postajo): pšenico, baško, po 25750 do 260 Din; turščico, baško, po 270.50 do 272.50 Din; moko «0» po 365 do 370 Din; oves, baški, po 275 do 277.50 Din.
ŽIVINA. Cene brez bistvenih izprememb. Na Dunaju, kamor pa se izvaža sedaj zelo malo živine iz Jugoslavije, so cene malo popustile.
HMELJ. Letina kaže pri nas prilično dobro, iz inozemstva pa prihajajo poročila o hmeljskih škodljivcih. Zlasti hmeljske uši so napravile ponekod precej škode.
Cene tujemu denarju
Na zagrebški borzi se je dobilo zadnje dni v valutah:
1 dolar za 56"25 do 56"45 Din; dne 2. t. m. v devizah:
1 dolar za 56'74 do 56"94 Din; 100 francoskih frankov za 221 "77 do 22377 Din; 100 italijanskih lir za 296"90 do 29890 Din;
1 nemška marka za 13'55 do 13 58 Din; 100 avstrijskih šilingov za 799"32 do 802'32 Din; 100 češkoslovaških kron za 168"20 do 169 Din; 100 madžarskih pengov za 991*92 do 994"92 Din.
* Rojstvo tretjega kraljeviča. V noči od 28. na 29. junija malo pred polnočjo se je narodil v kraljevem dvorcu na Bledu tretji sin našega pre-vzvišenega kraljevskega para. Mati in dete sta zdrava. Vest se je takoj razširila in vzbudila splošno radost. O veselem dogodku je bil takoj obveščen tudi kralj, ki se je mudil v Topoli. Kralj je s svojim spremstvom takoj krenil na pot in odpotoval na Bled, kamor je prispel na Petrovo in Pavlovo v spremstvu ministrskega predsednika in ministra pravde. Ljubljanski pravo-; slavni prota je dete blagoslovil in mu dal za-
pripravljeni slavnostni prostor pred svojo gostilno, kjer se je vršilo pod staro lipo spominsko zborovanje legionarjev. Vodil je zborovanje le-gionar dr. Ervin Mejak, ki se je ob otvoritvi zborovanja spominjal umrlega tovariša Jakoba Budna in padlih koroških borcev ter prečital pozdravna pisma in brzojavka večjega števila odsotnih tovarišev. Zbor je sklenil, odposlati vda-nostni brzojavki Nj. Vel. kralju in kraljevemu domu ter g ministru vojne in mornarice, nadalje brzojavne pozdrave g. velikemu županu gen. Na-umoviču kot bivšemu komandanta na Koroškem in g. polk. Kosantiču kot komandantu 39. pp., ob katerega strani se je celjska legija udeležila 28. maja 1919. bojev za Črno. Po končanem spominskem govoru se je razpravljalo o ustanovitvi Zveze jugoslovenskih koroških bojevnikov. Po daljši debati so bili na predlog tov. Šparhakla pooblaščeni Celjani, da stopijo v stik z drugimi merodajnimi faktorji, da se ugotovi njih mnenje glede ustanovitve take organizacije. Mnogoštevilno občinstvc je medtem napolnilo veselični prostor, kjer smo legionarji obujali v prijetni družbi domačinov spomine n? prelepe čase leta 1919., ko smo, prisegajoči zvestobo narodu, v svetem navdušenju za komaj rojeno Jugoslavijo hiteli prostovoljno na branik naše ožje domovine.
* Proslava desetletnice osvobojenja Dravske doline. V bližnjih mesecih poteče deset let, kar je bila osvobojena Dravska dolina izpod tujega jarma. Ta veseli jubilej ne sme iti neopaženo mimo nas. Treba je baš v Marenbergu kot središču Dravske doline dati temu izrednega poudarka. Zato je pripravljalni odbor Narodne odbrane sklenil, da priredi 14. t. m. kolikor le mogoče veličastno proslavo tega jubileja po na-
vilk Jugoslaviji in piše zelo obširno o našem tujskem prometu.
*	Gasilna vaja žalske župe. Gasilska župa
žalska bo priredila v sporazumu z gasilnim društvom v Kapli vasi v nedeljo 7. t. m. župno gasilsko vajo v omejenem delokrogu. Vaja bo po določenem redu v Kapli vasi in je obvezna za kakih 12 gasilnih društev, med temi več z motornimi brizgalnami. Natančnejša navodila bodo prejela društva pravočasno. Po vaji bo prosta zabava na vrtu tov. Turnška, kjer bo poleg več drugih zanimivih točk svirala šentpavelska gasilska godba. Pokažite s svojo udeležbo naklonjenost do naših gasilnih društev, ki ne goje nikakega koristolovstva, temveč služijo izključno bližnjemu v pomoč.
*	Tiskarski škrat se je malo poigral v uvodniku zadnje «Domovine> in napravil iz ljubljanskega župana g. dr. Puca g. dr. Pirca. Citatelji so si itak mogli sami popraviti tiskarsko napako, ker je splošno znano, da je ljubljanski župan g. dr. Puc.
*	Ustanovitev orožniške postaje na Teznu. S 1. julijem je pričela na Teznu zopet poslovati orožniška postaja, ki je bija meseca marca 1927. ukinjena. Njen delokrog je precej obsežen in ji pripadajo občine Tezno, Pobrežje, Razvanje, Sv. Miklavž, Dogoše in Zrkovci. Z zopetno ustanovitvijo te orožniške postaje v neposredni mariborski okolici je izpolnjena iskrena želja vsega prebivalstva.
*	Prikrojevalni tečaj za čevljarje v Šoštanju, ki ga je priredil Urad za pospeševanje obrta iz Ljubljane pod vodstvom strokovnega učitelja g. Josipa Steinmana, se je te zaključil. K zaključku tečaja je prispel tudi obrtno-zadružni nadzornik iz Maribora g. Franc Založnik, ki je vi svojem obširnem govoru v jedrnatih besedah
slednjem sporedu: 1.) Zjutraj sprejem in pozdrav
gostov na kolodvoru; 2.) odkritje spominske j pedal smernice za bodoče delo obrništva. Lepa plošče iz brona v marenberški cerkvi v spomin' nagovora sta imela na tečajnike tudi g. Jakob v svetovni vojni padlim vojakom in onim, ki so j Volk, načelnik Obrtne zadruge'oblačilnih strok padli v osvobojevalnih bojih; 3.) sv. maša na v Šoštanju, in gosp. Josip Steinman, strokovni Cerkvenem trgu, ki jo bo daroval koroški rojak: učitelj. Tečajniki, ki so si pridobili v tem stro-in begunec prešt gosp. Serajnik iz Dravograda; j kovnem tečaju dokaj teoretičnega in praktičnega
__________„	4.) po sv. maši nastopijo na istem prostoru slav-j znanja, so se g. učitelju zahvalili s poklonitvijo
časno ime Pavel. Svečani krst se bo izvršil šele nostni govorniki iz Maribora; 5.) sprevod po' primernega darila. Zahvala gre tudi Uradu za pozneje. Pri krstu bo princu kuinoval angleški trgu; 6.) velika narodna veselica na šolskem: pospeševanje obrta, Obrtni zadrugi oblačilnih princ Yorški, ki bo najbrž osebno prispel na vrtu. Vsa sosedna društva prosimo, da pridejo, strok in Obrtnemu drušvu v Šoštanju.
Bled. Iz vseh delov države, pa tudi iz inozemstva prihajajo neštete čestitke in izrazi radosti nad veselim dogodkom. Kakor se govori, bo princ dobil najbrž ime Ivan, ki je v Sloveniji zelo v navadi.
*	Kraljeva zahvala velikemu županu v Ljubljani. Veliki župan ljubljanske oblasti je povodom radostnega dogodka v kraljevskem domu brzojavno sporočil na Najvišje mesto najiskrenejše čestitke in izraze globoke udanosti celokupnega prebivalstva ljubljanske oblasti. Na to je prejel veliki župan naslednjo brzojavko: «Velikom županu ljubljanske oblasti Ljubljana. Kraljica i Ja blagodarimo Vama i dragom stanovništvu pod-ručne Vam oblasti na upučenim lepim željama, čestitci i izrazima odanosti i vernosti prilikom rodjenja Našeg Ijubljenog sina i šaljemo Svoj pozdrav. Aleksandar.»
*	Svečana proslava Vidovega dne. Vidov dan, 28. junij, se je po vsej državi proslavil svečano in so se povsod vršile svečane službe božje. Vsi večji kraji so imeli na ta praznik razobešene narodne in državne zastave.
*	Slavja celjskih legionarjev na Ljubnem. Zbralo se je 29. junija na Ljubnem 52 legionarjev iz raznih krajev Slovenije, d i proslavijo 10-letnico udeležbe koroških osvobojevalnih bojev. Pri vhodu v trg Ljubno so postavili domačini v pozdrav legionarjem velik slavolok, kjer je ob navzočnosti občinskega odbora in mnogoštevilnega občinstva iz Gornje Savinjske doline imel zastopnik občine podžupan g. Josip Tesovnik prisrčen nagovor na došle legionarje in jim izrekel iskreno dobrodošlico, za katero sta se v imenu legionarjev zahvalila bivši komandant legije Makso Detičel: in legionar Leopold Šparhakl. Legionar Martin Sem je po končanih pozdravnih govorih povabil tovariše in došle goste na okusno
manifestirat v naš obmejni trg za svobodo. Po-j * Na oblastni vinarski in sadjarski šoli v Ma«
kažimo, da se zavedamo osvobojenja in da smo riboru se bo začelo novo šolsko leto 1929./1930. ga vredni. Udeležbo sta obljubila tudi gg. veliki jne 16. septembra. Prosilci naj pošljejo kolko-
župan in general Maister.
* Smrt uglednega profesorja. V Ljubljani je nenadno preminul vpokojeni profesor g. Jakob
vane, lastnoročno spisane prošnje za sprejem ravnateljstvu oblastne vinarske in sadjarske šole v Mariboru najkesneje do 31. t. m. Prositelj mora
Čebular, rojen leta 1844. na Tekačevem pri Ro- j biti najmanj 16 let star. Oskrbnina znaša 150 Din gaški Slatini. Po končanih študijah je najprej na mesec. Natančnejša pojasnila se izvedo pri služboval v Gradcu, potem pa 32 let nepretrgoma j imenovanem ravnateljstvu, do vpokojitve na realki v Gorici. Bil je izredno] * Smrtna nesreča motociklista. Posestnik delaven mož. Spisal je tudi več učnih knjig. Bodi Sartori iz Radovljice je hotel tik pred odhodom delavnemu in narodnemu pokojniku ohranjen brzovlaka v Ljubljano prehiteti na cesti z mo-
časten spomin!
* Rentniki-rudarji iz Nemčije se obveščajo,
tornim kolesom avtomobil. Zaradi prenagle in neprevidne vožnje se je zaletel v avtomobil.
da je ministrstvo socialne politike in narodnega .Karambol je bil usodepoln. Sartori je padel
zdravja predložilo dogovor o socialnem zavarovanju med našo državo in Nemčijo ministrstvu zunanjih zadev s prošnjo, da se čimprej ratificira. Seznami rentnikov' iz Nemčije, ki so bili predloženi ministrstvu, so se odstopili Osrednjemu uradu za zavarovanje delavcev, da jih obdrži v evidenci, dokler predmetni dogovor ne bo ratificiran. Čim bo izvršena ratifikacija tega dogovora, bo ministrstvo takoj podvzelo korake, da vsi, ki bodo imeli na podlagi dogovora pravico do prejemanja rente od zavarovalnih zavodov iz Nemčije, predlože prijave s potrebnimi listinami Osrednjemu uradu za zavarovanje delavcev ali bratovskih skladnic v svrho ureditve izplačila teh rent. Do tega časa naj se opuste vse tozadevne vloge na urade, ker bi bile brezuspešne. — Rudarsko glavarstvo v Ljubljani.
* Naši uspehi na razstavi v Barceloni. Vsi barcelonski listi pišejo obširno o našem paviljonu na veliki mednarodni razstavi v Barceloni v Španiji in se izražajo o njem zelo pohvalno. Poset našega paviljona je od dne do dne večji. Naj-
motorja in priletel naravnost na glavo ter nezavesten obležal. Prepeljali so ga z vlakom vi Ljubljano, pa je že med prevozom umrl.
* Karambol voza z vlakom pri Celju. Ko je dopoldanski osebni vlak, ki prihaja iz Savinjske doline okrog 11. v Celje, odpeljal te dni s postaje v Petrovčah proti Celju, je opazil vlakovodja kakih 300 metrov pred železniškim prehodom, kjer križa železniško progo neka poljska vožna pot, dva dvovprežna voza, ki sta vozila v smeri proti progi. Na predpisanem mestu, je dal vlakovodja obvezni signal in vozil z nezmanjšano! brzino dalje. Prvi voznik je med tem že prevozil progo, dočim je bil drugi voznik oddaljen od proge še več metrov. Dasi je mogel slutiti, da ne bo pravočasno prevozil proge, je kljub temu pognal konja. V trenutku, ko je voz na polovico! stal na tračnicah, je pripeljal vlak in vez dobesedno razpolovil. Sprednji del je ostal s konji poleg proge, zadnji del voza pa je vlekla lokomotiva še kakih 150 metrov daleč in ga popolnoma razbila. Voznika je vrglo z voza v jarek
večji barcelonski list je posvetil eno zadnjih šte- ob progi, kjer je obležal z malenkostnimi pra-
skami. Nesrečo je zakrivil le voznik sam, kakor se je tudi ugotovilo z natančno in podrobno
uradno preiskavo.
*	Izobrazba vajencev. Iz Št. Vida nad Ljubljano nam pišejo: Tukajšnja zadruga lesnih strok je v svoji seji 23. junija sklepala o poprednji izobrazbi vajencev, ki je posebno za sedanji, visoko razviti mizarski obrt odločno premajhen. Dokler ne dvignemo te, tudi vsa reorganizacija obrtnega šolstva ne bo prinesla pravega uspeha. Najideal-nejše bi bilo, da bi imel vsak vajene" meščansko-šolsko izobrazbo. V danih razmerah to ni še povsem izvedljivo, vendar pa opozarja zadruga vse one starše, ki nameravajo dati svoje otroke v obrt, naj jih pošljejo po možnosti na meščansko šolo, kjer bodo dobili večjo splošno na-obrazbo, ki je pogoj vsaki pravi in temeljiti strokovni izobrazbi. Letošnja razstava na vele-sejmu je pokazala, da se vzgajajo učenci na meščanskih šolah v pravem delovnem duhu. Naraščaja je skoro že v v§eh obrtih preveč, '-:ato opozarja zadruga mojstre, naj jemljejo v uk le take dečke in deklice, katerih splošna izobrazba je primerna zahtevam obrtniškega stanu. Izobrazba, ki je zadostovala še pred nekai leti, danes ne zadostuje več, še manj pa bo zadostovala v bodočnosti. V Ljubljani je že za večino obrtov predpisana višja splošna izobrazba. Čas bo zahteval vedno več. — Na isti seji je odbor tudi sklenil, da bo zadruga najenergičneje pobijala šušmar-stvo, ki se je zelo razpaslo in ubija zdravi obrt.
*	Nesreča zaradi nevihte. Iz Konjic nam pi-ščfo: Dne 21. junija popoldne je udarila strela v hišo zakoncev Veranič v Hebenštrajtu pri Konjicah. Požar se ■ je zaradi vetra hitro širil in zajel še gospodarsko poslopje, tako da sta obe stavbi pogoreli do tal. Ker sta bili poslopji le deloma zidani, ju je ogenj naenkrat zajel in so mogli rešiti pred uničujočim požarom le malo predmetov. Nesrečnika sta bila zavarovana le za malenkostno vsoto. Sreča je bila, da se ni užgala vsa vas, ker so hiše zelo skupaj in s slamo krite. Veter je nosil iskre in cele dele goreče slame na sosedna slamnata in lesena poslopja, ki so jih ljudje z največjim naporom rešili pred požarom. Nevarnost je bila tem večja, ker v bližini ni vode. Na mesto požara je prispelo gasilno društvo iz Konjic, ki je s svojo požrtvovalnostjo omejilo požar in tako rešilo sosede hude nesreče.
*	Strela ubila dva vola. Strela je udarila v hlev Marije Mrzdovnikove, posestnice na Hudinji pri Konjicah, in ubila dva težka vola, ki ju je mislila posestnica baš drugega dne prodati na sejmu. Poslopje se k sreči ni vnelo.
*	Zagonetna smrt pojasnjena. Te dni so našli v Ljubljani mrtvo Lojziko Pohorčevo, ženo finančnega preglednika Josipa Poliorca. Policija je aretirala njenega moža, ker je padel nanj sum, da je v zvezi z nenadno ženino smrtjo. Gospod Josip Pohorc je znan kot vesten, marljiv in miren mož. Zato je bilo takoj spočetka zelo dvomljivo, da je v kakršnikoli zvezi z ženino smrtjo. To je pokazala tudi obdukcija trupla. Zdravnika sta ugotovila, da je Pohorčeva podlegla posledicam alkohola.
*	Smrt Ljubljančana v Ameriki. V bližini železniške postaje Custer v severoameriški državi Montana se je smrtno ponesrečil Ljubljančan Ernest Seliškar. Ko je vlak vozil z največjo brzino, je Seliškar padel med železniške vozove, ki so ga grozno razmesarili. Pokojnik je kot šestletni deček leta 1901. s svojimi starši prišel v Ameriko. V Ameriki zapušča mater, brata in tri sestre. Pokojnikov oče Anton Seliškar pa se je .vrnil v staro domovino in živi v Ljubljani.
*	Žrtev strele. Te dni so bila okrog Dol taka neurja, kakor jih že dolgo ne pomnijo. Strela je večkrat udarila v neposredni bližini. Ko je deževje nekoliko ponehalo, so našli pod borovci v bližinj dolske šole ožgano truplo nekega mladeniča. »Pod cesto pri šoli so našli mrliča!« se je kmalu raznesla žalostna novica. Okrog mrliča so se zbirali ljudje, ki so spoznali v nesrečniku Rudolfa Avblja, doma iz Kale pri Dolah. «Strela ga je ubila!« so ugotovili ljudje. Avbelj je bil po eni strani .ves ožgan. Smrt je nastopila v tre-
nutku. Pokojnik, ki je bil šele 19 let star, se je vračal iz Litije. Najbrž je želel, da bi prišel čimprej domov k domači hiši, zato ga tudi ni uplašil dež. Ko pa je pričel močan naliv, ki mu je ustavil pot, se je sklonil pod bližnji borovec, kar je bilo zanj nad vse usodno, ker ga je tam dohitela smrt. Tragična smrt živahnega in simpatičnega mladeniča je izzavala v okolišu globoko sočuvstvo-vanje.
*	Vrat si je prerezal z britvijo v Šikolah pri Pragerskem 351etni posestnik Ivan Vuk. Kaj ga je pognalo v obup, ni znano. Zadnje dni so ga videli zelo potrtega. Težko ranjenega je mariborski rešilni oddelek prepeljal v bolnico.
*	Smrt pod lokomotivo. V soboto ponoči sta našla dva železniška uslužbenca na kolodvoru v Štorah sredi drugega tira mrtvega moškega srednjih let, ki je ležal med tračnicami ves razmesarjen v veliki mlaki krvi. Takoj sta o nesreči obvestila službujočega uradnika, ta pa orožniško postajo v Štorah. Orožniki so nemudoma prihiteli na mesto nesreče in s pomočjo železniških uslužbencev ugotovili, da je nesrečneža povozil nočni
voricah, je odšla od doma in so bila vsa poizvedovanja za njo brezuspešna. O najdbi so takoj obvestili Molkove iz Tirne, ki so spoznali po obleki, da je nesrečna utopljenka njihova Kristina. Presunljiv je bil trenutek, ko so bruhnili Molkovi v krčevit plač ob pogledu na razjedeno hčer. i Pokojnica je bila žrtev mlade ljubezni. Pred le-\ tom dni se je spoznala z nekim brezvestnim moškim iz šentlambertske fare. ki jo je zapeljal.
*	Octovo kislino je imel za žganje. Octovo kislino je pred dnevi pil posestnik Anton Skubic, star 40 let, doma iz Trebeljevega na Dolenjskem. V naglici je zamenjal steklenici, ki sta stali na omari, in bil je prepričan, da pije žganje. S precej težkimi notranjimi opeklinami so ga prepeljali v bolnico.
*	V avtomobil se je zaletel. Matija Dežman, 26Ietni tesarski pomčnik iz Ribnega pri Bledu, se je v soboto na cesti Lesce-Bled s kolesom zaletel v nekega avtomobilista. Pri karambolu je padel s kolesa in se precej poškodoval. Prepeljali so ga v ljubljansko bolnico.
"Zaradi nesrečne ljubezni. V petek so pripeljali v ljubljansko bolnico nezavestnega 241etnega
mariborski tovorni vlak. Iz raznih papirjev, ki so jih našli pri ponesrečencu, so orožniki ugoto- j krojaškega pomočnika Antona Kovača, rodom vili, da je mrtvec viničar Vincenc Podbrežnik. \z Ljubnega na Štajerskem. Fant je v Medvodah, Doslej oblastvoni še ni bilo mogoče ugotoviti, ali kjer je bil uslužben, pil octovo kislino. V bolnici gre za nesrečo ali za prostovoljno smrt. Preiskava! se je sicer kmalu zavedel, toda njegovo stanje je se nadaljuje. Na tračnicah so se še drugi dan bilo brezupno. Ko so ga vprašali, zakaj je pil poznali razločni krvavi sledovi, ki so kazali, kako;0ctovo kislino, je dejal, da je steklenico zamenjal, daleč je vlak vlekel truplo od mesta, kjer ga je'potem je pa priznal, da je strup pil zaradi ne-
zgrabil.
* Hud naliv nad Logatcem in okolico. Iz Go-
renjega Logatca nam pišejo: V ponedeljek popoldne smo imeli tak naliv, da je bil nad dve uri ustavljen promet na državni cesti, ker je voda
srečne ljubezni. Dekle, s katero je imel delj časa ljubavno razmerje, ga je zapustilo. Nesrečni mladenič je po groznih mukah umrl.
* Neznan pcžigalec kozolcev. Od Sv. Jurija ob Taboru nam pišejo: Zadnji čas razburja pTe-
izstopila iz potoka in drla čez «Klobučarjev>> vrt' bivalstvo v Ojstriški vasi neznan zločinec. Pred na cesto, ki je bila od sodišča in šole do župana 'tremi tedni je pričel ob pol 12. ponoči goreti ko-Puppisa hipoma pod vodo. Poleg škode na vrto-|zo]ec posestnika Zilnika. Na Petrovo pa zopet vih je naliv napravil največ škode po travnikih,' ob isti uri kozoiec posestnika Juharta, po do-ko je odnesla voda večjo množino sena.	|mačc girša 0geni se je razširil še na poleg sto-
" Požar v Krčevini. V petek je nastal požar v je5i drugi kozoiec, istotako last Juharta. Komaj prekajevalnici Aleksandra Veronika v Krčevini' gasilci ogeni pogasili, pa je pričel goreti ko-pri Mariboru. Ker je bila stavba napol lesena, lzo]ec p0Sestnika in gostilničarja Plavšaka iz se je ogenj naglo širil. Domačini so ogenj k sreči g{. Jurija ob Taboru, ki je bil poln krme. Vsi
takoj opazili in pozvali gasilce, vendar pa je po gorela skoro vsa prekajevalnica. Škoda je precejšnja in za prizadetega prekajevalca tem ob-čutnejša, ker ni bil zavarovan.
*	Samomor policijskega detektiva. V petek je izvršil samomor v svojem stanovanju na Tržaški cesti v Mariboru policijski detektiv Anton Pučnik. Pognal si je kroglo v glavo ter je bil na mestu mrtev. Zdravnik rešilnega oddelka, ki je prispel z rešilnim avtomobilom, je mogel ugotoviti le smrt. Kaj ga je gnalo v prostovoljno smrt, ni znano.
*	To nesrečno streljanje z možnarji. V ljubljansko bolnico so te dni pripeljali 21 letnega po-sestnikovega sina Josipa Simončiča iz Drašič pri Črnomlju, kateremu je pri streljanju z možnar-jem naboj predčasno eksplodiral in mu raztrgal ves obraz ter težko poškodoval desno oko.
*	Nogo si je zlomil. Huda nesreča je-doletela 371etnega ključavničarja Frana Pirhovca iz Pred-trga pri Radovljici. Pirhovec se je med vožnjo s kolesom zaletel v nasproti drveči avtomobil. Pri karambolu si je zlomil levo nogo in so ga morali prepeljati v ljubljansko bolnico.
*	Najdena utopljenka. Ko je šla predzadnjo sredo zjutraj hčerka g. Korinška iz Zagorja domov v Šklendrovec, je opazila v savskih valovih blizu mosta, da se pomika proti bregu nekak sveženj obleke. O tem je obvestila mostninarja g. Aliča in trgovca g. Kendo, ki sta s kavelji potegnila sveženj na breg. Tu sta ugotovila, da imata pred seboj mrtvo žensko, ki je morala že dalje časa ležati v vodi. Gospod Kenda je takoj telefoniral orožniški postaji. Došla orožnika sta odredila, da se truplo odpelje na pokopališče. Domnevali so že takoj ob strašni najdbi in tudi po obleki so nekateri sklepali, da je nesrečna utopljenka hčerka posestnika Molka iz Tirne, katero so pogrešali že od 2. junija. Kakor smo že poročali, je nesrečna mladenka tedaj odšla od doma, ker so jo obdolžili odprave ploda. Ko je oče od nje zahteval pojasnilo, kaj je na takih go-
trpijo občutno škodo, ki bo le delno krita z zavarovalnino. Da se ogenj ni še bolj razširil, je zasluga gasilnih društev iz Ojstriške vasi. Kaple, Prekope, z Gomilskega, iz Grajske vasi, Trnave, Groblje in Kamenč. Zlasti sta se izkazali motorna brizgalna kapelskih in motorka grobeljskih gasilcev. Upati je, da bo zločinec prišel v roke pravice in prejel zasluženo plačilo.
*	Zločin nad otroki. Aretirali so v Zagorju nekega 401etnega moža zaradi zlorabe mladoletnih deklic. Prijeli so ga v trenutku, ko je hotel odpotovati, menda nekam v Srbijo. Povod aretacije je bil dogodek z nekim šestletnim dekletcem, ki ga je zagrešil prejšnji dan. Prijavljenih je več sličnih primerov. Zločinca so odvedli orožniki v sodne zapore v Ljubljani.
*	Slovenka obsojena v Zagrebu. Te dni se je pred zagrebškim senatom zagovarjala zaradi večje tatvine služkinja Terezija Gajškova, rodom Slovenka. Gajškova je bila zaposlena pri Josipu Matijašiču, kateremu je ukradla okoli 40.000 Din. Z denarjem je zalagala svojega ljubčka, brezposelnega šoferja Ivana Boršiča, ki jo je znal spretno izkoriščati. Zato je moral tudi Boršič na zatožno klop. Terezija je bila obsojena na tri leta, Boršič pa na dve in pol leta težke ječe. Oba morata tudi Matijašiču povrniti 15.000 dinarjev.
*	Stepli so se. V tvornici za dušik v Rušah je prišlo med tam zaposlenimi zidarji do ostrega spopada. Končno je tekla kri: 291etni Ciril Klančnik je bil deležen udarcev svojih štirih tovarišev. Bil je občutno ranjen na glavi, a pri padcu je dobil tudi hude notranje poškodbe. Zdravnik je odredil prevoz ranjenca v bolnico. Proti brezsrčnim tovarišem, ki so ravnali pod vplivom preobilo zavžitega alkohola, je uvedeno kazensko postopanje.
*	Pozor pred sleparji. Borza dela v Ljubljani nam sporoča: Po rudarskih revirjih Slovenije se dele nekaki «Aufnahmesckeini» za sprejem našili
rudarjev v Holandijo. Zahteva se zanje celo taksa po 20 Din. Vse je falzificirano, in ne more biti preko javne borze dela v Ljubljani, njene podružnice v Mariboru ter ekspositure v Celju in Murski Soboti kakor tudi ne preko oblastnega izseljeniškega urada nihče pooblaščen za najemanje slovenskih delavcev v inozemstvo. Javna borza dela v Ljubljani je baš v konkretnih stikih t merodajnimi činitelji v Franciji in Holandiji o vprašanju zaposlitve slovenskega delavstva tam i;, bo, ko zadeva godno dozori, uradno pozvala, kako in kaki delavci naj se borzam dela prijavijo za zaposlitev v inozemstvu. Zaradi tega naj bo javnost pozorna na sleparske agete, naj jim ne naseda in naj jih naznani prvi orožniški postaji.
*	Ukradeno kolo. V ponedeljek popoldne se je mudil posestnik Anton Hribernik z Babnega s svojim kolesom po opravkih v Celju. Okrog pol 17. ure je prišel v Skobernetovo gostilno na Ljubljanski ulici in prislonil kolo ob steno v veži ter ga pustil brez nadzorstva. Ko se je hotel kmalu nato odpeljati, je presenečen opazil, da mu je v času oddiha v gostilniški sobi neznan «kolesar» odpeljal kolo. Vse takojšnje poizvedovanje po storilcu je ostalo brezuspešno. Kolo je znamke «Puch», je črno pleskano ima ravne ročaje in sivo pnevmatiko ter je vredno 1500 Din.
*	Vlomi v Sakušaku. V okolici Sakušaka "se je že dalje časa potepal neznan mlad moški. Kmalu, ko se je pojavil, so ljudje ugotovili razne tatvine. Te dni je bil izvršen v zaklenjeno stanovanje viničarke Frančiške Simončičeve v Sakušaku zelo drzen vlom. Neznanec je odnesel različno moško in žensko obleko, več parov čevljev, novo uro budilko in likalnik. V naslednji ooči je skoro gotovo isti svedrovec udri v stanovanje Janeza Cajčingerja ter odnesel zopet nekaj moške in še več ženske obleke, srebrno uro ter verižico, nekaj avstrijskih srebrnih kron in čevljarski znak. Vlomilec je v obeh primerih povzročil okrog 3000 Din škode. Na drznega tatu opozorjeni orožniki so šli takoj na zasledovanje.
*	Ponarejen lOOdinarski banko/ec so izsledili v Mariboru. Policija je uved.a preiskavo, da dožene, odkod je prišel bankovec v Maribor.
*	Človeško življenje obstoji iz samih malih priložnosti, ki naj bodo kar najbolj ugodne. Vsaka poedina bo za Vas lepša, če se ne mučite. Za pranje vzemite torej SCHICHTov «R.\DION»!
ZANIMIVOSTI
' X Egiptski kralj častni doktor. Te dni je bil
egiptski kralj Fuad, ki je prispel v Prago, v veliki dvorani univerze v Pragi promoviran za častnega doktorja filozofije. Svečanosti so se udeležili vseuči-liški profesorji, zastopniki drugih Visokih šol in vlade. Kralj Fuad je prispel na univerzo v spremstvu prezi-denta Masaryka.
X Strahovita eksplozija v tovarni kavču ga. Nedavno je nastala v tovarni kavčuga v Bratislavi strahovita eksplozija, ki je zhtcvala 11 človeških žrtev. Eksplodiral je kotel," napolnjen z gumijem in benzolom. Na kraj nesreče je takoj prispela rešilna postaja s policijo in gasilci. Težko ranjene delavke so prepeljali v bolnico, kjer so jim nudili prvo pomoč. Štiri delavke so kmalu podlegle strašnim opeklinam. Med njimi sta dve deklici v starosti 15 let. Trupla ponesrečenih delavk so bila popolnoma ožgana. Ko je eksplodiral kotel, je brizgnil benzol na vse strani in nesrečne delavke so se v hipu izpremenilc v žive bakle.
X Zaradi spiritiziranja zblazneli. V francoskem mestu Saintes je bivala tričlanska rodbina, strastno udana spiritizmu. Nekega dne so se pa pokazali na materi, sinu in hčerki znaki duševne bolezni. Kmalu so vsi trije zblazneli. Začeli so kričati in prepevati tako, da se je zbrala pred hišo množica radovednežev, ki so pričakovali, kaj se bo zgodilo. Naenkrat je hiši vse utihnilo. Drugo jutro so vsi trije še bolj be.-,neli. Že na vse zgodaj zjutraj so začeli na ves glas kiičati in prepevati, potem so pa odšli iz hiše in začeli zmerjati radovedneže. Hčerka je dr/aia v rokah metlo, ki jo je namakala v bližnji potok in škropila
'Nas zakon je srečen,
H
pravi mlada gospa M i ca. „Zmeraj imam časa za svojega moža, tudi ko se pere perilo, jed je vedno ob času gotova, ker RADION zre perilo sam."
RADION
pere sam !
Varuje perilo!
radovedneže. Končno je prišla policijska komisija z zdravnikom, toda vsi trije blazneži so se ji uprli tako, da so jih morali zvezane odpeljati v bolnico.
ŽENSKI VESTNIK
Za kuhinjo
Jeterna obara. Pol kile telečjih jeter operi, odstrani kožico, jih zreži na tanke koščke in nato popopraj in posoli. V kozo deni za dobro žlico masti in malo drobno zrczane čebule. Ko čebula zarumeni, deni jetra na mast in jih hitro speci. Ko so se jetra malo opekla, prilij malo juhe ali vode, dobro zmešaj in pusti pokrito še par minut na ognjišču, na kar so jetra gotova. Vsega skupaj smejo biti jetra na ognju le 10 do 20 minut, sicer postanejo trda. Okisaš jih lahko tudi malo s peh-tranovim jesihom. Na mizo jih daj s krompirjem.
Okisane kolerabe. Kolerabe operi in olupi, jih zribaj na ribežnu kakor repo in jih skuhaj v sla-
nem kropu, da so mehke. V kožici napravi iz velike žlice masti, dveh žlic moke in drobno zre-zane čebule bolj svetlo prežganje. Kolerabe od-cedi in na odcejene stresi prežganje, premešaj in zalij malo s kropom. Prideni še malo zrezanega peteršilja, strok sesekljanega česna in par zrn kumine, na kar pusti še par minut povreti. Kolerabe daš kot prikuho h govejemu mesu s krompirjem.
Grahova juha z zelenjavo. Vzemi pol litra zlu-ščenega graha, dva korenčka, en peteršilj in tri krompirje, zreži korenček, peteršilj in krompir na majhne kocke, in vse skupaj skuhaj v slanem kropu, približno dva litra vode. Ko je vse mehko kuhano, napravi v kožici iz dveh žlic masti, dveh žlic moke in malo čebule ne preveč rjavo prežganje, zabeli s tem juho, dodaj še malo stolče-nega popra, žlico drobno zrezanega zelenega peteršilja in dve žlici smetane. Ko je juha še četrt ure vrela, je gotova. Če se je med kuho juha povrela, jo še malo zalij takrat, ko deneš noter prežganje. Ta juha je zelo okusna in izdatna.
MASOVNICE KOT ZDRAVILO.
Saj jih vendar poznate! V drugem delu junija in še cel julij so nepokošene meje, prodnate gmajne in peščnati bregovi potokov vsi polni rumenih zvezdastih cvetov, ki so v šonkih zbrani na dobrega pol metra visokih steblikah. Če zmečkaš tak rumen cvet, ti prsti pordečijo kakor temna kri. Zato imenujejo ponekod masovnice tudi Kristusova kri. Ker cvetijo ob kresu, ko se drugo cvetje že ospe, ji pravijo Nemci Johannis-kraut in imajo prav. Napak so jo krstili pa naši botaniki (učeni ljudje, ki preiskujejo rastline, kakor zdravniki ljudi) na ime, Ri sp si ga izposodili od Nemcev: šentjanževa roži.. Godu Janeza Krstnika v začetku poletja , pravim-) mi kres, ki ima pri nas že svojo rastlino: kresnice, belo cvetoče metlice opojnega duha.
Zakaj pa se imenujejo masovnice? Ker so rumene ko dobro maslo, porečete. Res, imajo nekaj opraviti z maslom. Vsakdo ve, da je sirovo maslo lepo rumene barve bolj čislano cd belega. N;majo pa vse krave in vselej rumenega masla. Zato so skušale gospodinje poplaviti to napako, da laže prodajo svoj izdelek. V ta namen so natrle latvice, preden so scedile v nje mleko, z masovnicami in res je bilo maslo lepo rumeno. Tudi se opaža, da krave prav rade jedo masovnice in dajejo po njih bolj rumeno maslo kakor običajno. Enaka barvila kakor masovnice ima mnogo rdečih in rumenih rastlin, med njimi tudi posebno korenje. Po njem imenujemo ta barvila karotine (po latinskem izrazu). Ti karotini pa niso le barvila kakor žafran, ki ga nevedni ljudje tudi rabijo za barvanje masla. Dočim je žafran škodljiv, včasih naravnost strupen, je karotin sijajno zdravilo.
Čeravno je ime važno in točno ločilo, se nisem namenil pisati o masovnicah le zaradi imena. Hotel sem le opozoriti na važno zdravilno rastlino, da vam bo dober prijatelj in tolažnik v boleznih. Zadnja desetletja so'namreč izpodrinila razna umetna zdravila stara preizkušena domača sredstva, tako da je danes že zadnji hribovec prepričan, da morajo biti dobra zdravila v lepi pisani škatlici, morajo imeti prav čudno ime in draga morajo biti.
Ne tajim, da je nekaj teh umetnih zdravil pravi blagoslov za bolnika. Je pa tudi res, da je med pisano šaro domačih sredstev tudi dokaj različnih zdravil, ki se še vedno lahko kosajo z najboljšimi pridobitvami moderne znanosti. Ni čuda, saj temelji vsa znanost na izkustvu. Stoletja in stoletja sc n. pr uporabljali narodi močvirnih krajev Amerike proti mrzlici skorjo drevesa kiuhona kot zdravilo, ki ga daje moderno zdravilstvo v tabletah in praških.
Stoletno ljudsko izkustvo ima tudi masovnice visoko v čislih kot zdravilo. In res se je izkazalo, da se opekline in ozebline naglo zacelijo, če jih obkladamo s krpami namočenimi v masovnično olje.
To zdravilno olje napraviš takole: Natrgaj samega masovničnega cvetja brez listov in ga namoči v dobro olje (olivno ali solnčnično), tako da segajo rože do polovic? olja, dobro zamaši steklenico in postavi za deset dni na solnce. Čez deset dni odlij olje in ga spet nalij na sveže cvetje ter ga pusti deset dni na solneu. Olje potegne zdravilno snov iz cvetja in postane rdeče. Precedi ga skozi snažno gosto pla'no in ga hrani na hladnem prostoru v dobro zamašeni steklenici.
Tako si si napravil dobro domače sredstvo proti opeklinam in ozeblinam. Pa ni to olje le zunanje zdravilo, temveč je tudi izborno krep-čilo izmučenemu telesu v težkih boleznih, ako ga jemlješ zjutraj in zvečer po eno kavno žličko. Star je rek: Ko greš mimo bezga, odkrij se mu. Jaz vam pa rečem: Ko greš mimo masovnic, natrgaj jih, da boš imel v potrebi pomoč. K. -
Vsaka beseda 50 par. Najmanj?! znesek 7 Din. Zeuitnl oglasi, dopisovanja ta trgovski oelasl vsaka besed« 1 Din. Za pošiljanje ponudb In dajanje naslovov še posebej 2 Din. Znesek je priložiti naročilu. Oglasni oddelek »DOMOVINE«. Ljubljana, Prešernova ulica št 4.	Telefon št 3492.
Hlode, hrastove	m
od 20 cm naprej, kupi vsako množino parna žaga V. Scagnetti, Ljubljana, za gorenj, kolodvorom,
ZA SMEH IN KRATEK ČAS
Domači prepir.
On: «Ti mi torej za hrbtom povzročaš stroške?)
Ona: «Jaz?)
On: «Ze zopet si naročila novo obleko! Za 800 dinarjev.)
Ona: «Odkod ves to?)
On: « Včeraj si govorila v spanju...)
Ona: «Da, naročila sem si obleko brez tvoje vednosti... Oprosti... hu-hu-hu ...)
On: «No, no, nikar se D3 joči, draga ženkab
Ona: Hu-hu-hu... saj zaslužim tvojo jezo... j preslepila sem te.)
On (začuden): cPomiri se vendar in nehaj I jokati!)
Ona: «Jaz moram plakati... kajti obleka ne stane 800 dinarjev ... nego 1800 dinarjev...)
Najden kanarček.
Janez (z mačko pod pazduho): «Tu, gospa Marijana, vam prinašam najdenega kanarčka in vas prosim, da mi daste obljubljeno nagrado.)
Marijana: <Kje imaš kanarčka? Jaz vidim samo mačko.)
Janezek: «No, kanarček se nahaja v mački.. o
Zadrega.
Mlad duhovnik izpoveduje prvič. Pred njim kleči mlada gospa, ki se izpove velikega greha. Duhovnik jo vpraša, kolikokrat je storila oni težki greh, in gospa mu odgovori: ^Štirikrat!)
Kaplan ji naloži dva očenaša za pokoro ter ji da odvezo.
Pride druga gospa in se izpove istega greha.
«Kolikokrat?)
«Trikrat.)
Dobri kaplan je v zadregi zaradi odmere pokore. Dva očenaša sta preveč, ker je ona prva dobila za štiri grehe samo dva; en očenaš bi bil premalo. Tu se mu pojavi rešilna mi3el: «Sto-rite še enkrat ta greh, potem pa izmolite za pokoro dva očenaša!)
Pred sodnikom.
Sodnik: «Torej priznate, da ste ukradli vrečo sena?)
Obtoženec: «Da, gospod sodnik, ali k temu me je prisilila lakota ...)
Ima skušnje.
Lojzika: «Tonček, dajva se igrati očeta in mamo.)
Mihec: «Dobro, samo me ne smeš preveč tepsti!)
Bojazljivec.
Med tem, ko mež in žena spita v spalnici, vlomi v sosedno sobo tat.
Zena zasliši ropotarje in pokliče moža, naj gre pogledat v sobo, kdo je notri. •
Mož, bojazljivec, se postavi pred vrata in zakliče: «Ali je kdo notri?)
«Vlomilec: «Nihče!)
Mož: No, vidiš, žena, saj ni nikogar v sobi.. .>
Priporočajte in širite
»DOMOVINO"!
Bolni živci
Kolikor je dni v letu, toliko stopinj muke mora prebresti nervozen človek, ker mu oslabljeni izčrpani živci ogrožajo življenje in povzročajo nebroj neraz-položenja.
Bolestno trganje, zbadanje, onesveščanje, občutki strašljivosti, eno ali obojestranski glavobol, šumenje po ušesih, migljanje pred očmi, motenje v prebavi, nagla jeza, pojavi znojenja, trganje v mišicah, nesposobnost za delo in mnogi drugi pojavi so redoma le posledica slabih, zmučenih živcev.
Kako se rešite te nepiilike?
Moja ravnokar izšla knjiga razpravlja o preparatu, ki je postal izvor blagostanja človeštvu. Preparat pripomore na uprav čudovit način ob eelazmožnosti telesnih organov, ojačuje hrbtenico, mozeg, mišice in ude ter vrača rodovitnost in voljo do življenja.
V borbi za zdrave živce ustvarja to sredstvo često čudeže, dovaja hranilne snovi do najskrajnih točk, kjer se tvori kri, oživlja, okrepčuje in ohranjuje človeka mladega in svežega. Uveriti se morete sami, da Vam ne obetam nikake neresnice, ker hofem poslati tekom tekočih 14 dni vsakomur, ki mi piše popolnoma zastonj in brezplačno mali zavitek na poizkušnjo ter tudi knjigo priznanega zdravnika, ki ima mnogostranske in dolgotrajne izkušnje in ki se je sam moral boriti s takimi bolečinami.
Napišite mi svoj točni naslov, da Vam takoj dopošljem, kar sem obljubil.
Ernest Pasternack, Berlin, S. O.
Michaelkirchplatz Nr. 13. Abt. 321.
I
SLABOTNIM
nervoznim, nemočnim, izčrpanim.
Da bi se osvobodili slabosti, izčrpanosti, prezgodnjih boleznim, včasih celo prezgodnje smrti je neobhodno potrebno takoj spočetka čistiti svoj organizem strupov, katere skupno s hrano prinašamo (mokračna kislina, urati in dr.), ravnotako pa je treba pojačevati in oživljati njegovo moč z energijo-tvornimi fermenti, vzete od žlez mladih živali, kakor je »KALEFLUID < D. KaleničeDka.
»KALFLUID« je potreben vsem brez razlike kateri so ix-črpani od raznih bolezni, slabe prehrane, ali bolezni želodca, napornega fizičnega ali duševnega dela, težkih duševnih potrtosti, prekomernih telesnih ali duševnih ekscesov i. t. d. »KALEFLUID« je večkrat odlikovan na raznih razstavah ▼ Parizu, Londonu, Brislu. Firenci in Rimu. S Grand Prix in s velikimi zlatimi kolajnami.
Brezplačno-Franko pošljemo popis, kateri vas seznani z novim načinom obnavljanja in jačanja ovenele moči, zdravja in delovne sposobnosti. Obrnite se:
Beograd, MolGrova 27; Miloš Markovič.
>KALEFLUID« sc dobi v vseh boljših drogerijah in lekarnah vsega sveta, pošlje se tudi po povzetju.
Glavna direkcija francoskega društva „Kalefluid" D. Kaleničenko, Pariš. Pigaile, 5.	208*
JL
Veliki ^p, —j ilustrovani " » dobite zastonj! Zahtevajte ga od skladišča
MEINEL in HEROLD
tovarna glasbil, gramofonov in harmonik
R. Lorger, MARIBOR št. 104-B.
Violine ou i)5 IMn. Kočne narmonike o«t »5 Din. '1'am-burice od U» Din. Urauiolom od S45 L>iu in tfalie.
7C
Dvokoiesa najboljših svetovnih znamk v veliki izbiri zelo poceni. Najnovejši modeli otroških vozičkov od preprostega do najfinejšega, in igračni vozički v zalogi. Več enamk šivalnih strojev najnovejših modelov, deli in pnevmatika. - Ceniki franko. - Prodaja na obroke.
„TRIBUNA" F. B.L., tovarna dvokoles in otroških vozičkov
Ljubljana, Karlovška cesta štev. 4.
JOSIP JUG, Ljubljana
Gajeva ulica Stev. 2
izvršuje slikarski in pleskarski obrt zelo solidno in po nizkih cenah. Sprejema tudi naročila z dežele iu pleskanje železnih mostov. Celljen,mu občinstvu se priporoča.
P p i m a gonilna, jermena
in vse mlinsko-tehuične potrebščine vedno v zalogi pri tvrdki
GADEZ & 3RCAR, Ljubljana, Kolodvorska ulica 35
12'.
NAXO S - SMIRGEL
___204
za vsakovrstno industrijo, kakor tudi šmirgel na platno nudi najceneje
Felix Toman, Ljubljana, Resljeva 30.
Ceniki franko
J. STJEPUSIN
ZAGREB, JURJEVSKA 57
priporoča
boljše tamburice, strune, par-titure, šole in ostale potrebščine za vsa glasbila
Odlikovan na pariški izložbi
po najvišjih cenah in v vsaki množini ter plačujem takoj: arniko, bezgovo in lipovo cvetje, pod-leskovo seme, šmarnična peresa in vsa druga
zdravilna zelišča v suhem stanju. 267
R. Luckmann, Ljubljana, Ahacljeva c. 10.
Hranilnica
za vsako gospodinjo so WECK«ove priprave za vkuhavanje. Tisoči gospodinj Vam to potrdijo.
Glavna zaloga W E C K za vso državo pri tvrdki FRUCTUS, LJUBLJANA, Krekov trg št. 10. Zahtevajte cenik!	283
Zahtevajte brezplačni
CENIK
s 1000 slikami
Roskopf ura 49 Din.
Ura na sidro (ankerioa) nekoliko boljše izvršitve z 3 letnim jamstvom 65 Din. Ista original patent preciz. Roskopf ura na sidro, pravi nikelj, kolesje nepristopno prahu tekoče vse v rubinih, posebno točna, 5 letno jamstvo
Din 98*—
Ornega, Doxa in druge ure cenejše kot drugod.
Budilka 64 Din
z 2 zvoncema in 3 let. jamstvom
-VSJ Din 69 -
fi. Kiffmann, Maribor št 43/1)
specialist samo za boljše ure.
24H
Živinorejcem
priporočamo zanje jako koristno knjigo
Prva pomoč
ponesrečenim živalim.
Napisal jo je živinozdiavnik prof. dr. Kern. Okrašena
je s 93 zelo poučnimi slikami in ima nasledno vsebino:
Sestava živalskega telesa, zdravila ob-kladki, masiranje drgnjenie, o načinu kako se žival prisili da je mirna, o dviganju padlih ali bolnih živali, o ranah ter kaj je storiti v
raznih slučajih nagle obolesti, kol pri poškodovanju rogov, poškodbiko pita in zakovanju, pri prišču med parklji, opeklini, streli, zlomu kosti, zvitju, izčlenjeniu, izpadu porodnice in maternice, izpadu danke, vnetju vimena, driski, zaprtju, koliki, napenjanju goved in ovac, pri tuiih pred metih v požiralniku, pretresu možgan, solnfarici, nevarnosti zadušitve, zastrupitvi, ozebljenju, postopan;u s popkom, mrzlici, omedlevici, kužnih boleznih itd.
Vsak lastnik živali, ki se hoče obvarovati škode pri ponesrečenih živalih, bi moral imeti to knjigo.
Knjiga, ki velja s poštnino vred Din 36-50, se naroča
v knjigarni Tiskovne zadruge v Ljubljani
Prešerrova ulica 54 (nasproti glavne nošte)
Hranilnica mestne občine Brežice
Račun poštne hranilnice 10.704 V lastni hiši it. 27	Telefon št. 13
187
nudi popolno varnost za vse vloge, ker jamči za iste razen hranilničnega premoženja mestna občina Brežice z vsem svojim premoženjem in vso svojo davčno močjo. Tudi rentni davek plača hranilnica sama.
Strankam se pošljejo na željo poštne položnice za brezplačno nalaganje denarja. Dovoljuje posojila na vknjižbo, proti poroštvu in zastavi vrednostnih papirjev, kakor kredite v.tekočem računu pod najugodnejšimi pogoji.
Uradni dnevi vsak dan, razen nedelj in praznikov od 8. do 12. in od 14. do 19. ure.
Cenj. občinstvu vljudno naznanjam, da
III
LJUBLJANA
Gosposvetska c. št. 4
I. nad. desno
Sprejemam od
/a9.do/J3.inod " 14. do /218. ure
Na željo se sprejme tudi izven navede* niti ur.
Se priporočam
Bevc Joško. 28
PRAVA MILA LEPOTE IN ZDRAVJA.
Fellerjeva Elsa-mila, oplemenjujejo kožo ter se razlikujejo od navadnih toaletnih mil po tem, da vsebujejo znanstveno preizkušene dobro delujoče sestavine, katere so potrebne za lepoto in zdravje kože.
Izrabite priliko ter naročite obenem še sledeče preizkušene proizvode:
Ima 6 vrst Fellerjevih Elsa mil:
Elsa lilij in 0 milo, posebno fino cvetno milo, po kojem ;e koža mehka in nežna.
Elsa rumen jakovo milo, pravo blago milo tudi za najmanjše dele.
Elsa-glicerin«V» milo posebno dobro za zelo razpokano kožo.
Elsa boraksovo, milo izvrstno proti solčnim pegam ter kožnim izspuščajem.
Elsa-katranovo milo razkužuje, zelo dobro deluje na kožo in lase glave, posebno pri otrokih.
Elsa-milo za britje, katero obenem razkužuje, omehča dlake, se zelo peni in ne draži kože.
Zahtevajte povsod samo Fellerjeva milo z značko „Elsa".
Na poiskušnjo po pošti 5 komadov Elsa-mila po lastni izbiri 52 Din, ako se denar pošlje vnaprej, ker po povzetju stane poštnina za 10 Din več. — Naročila naslovite točno na
EUGEN V. FELLER, lekarnar, Stubica Donja, Elsatrg 360, Hrvatska.
Fellerjeva Elsa-pomada za obraz in kolo. I lonček 12 Din.
Elsa-Tanoliina-pomada za rast las, 1 lonček 12 Din.
Elsa-Shampoon za pranje glave
3 Din 30 p. Elsudont (krema za zobe), tuba
8 Din 80 p. Elsa dišeča vrečica (Sachet) 6 Din.
Izdata za Konzorcij »Domovine« A d o 11 Ribnika r,
Urejuje Filip Omladič.
Za Narodno tiskarno fran Jezeršelc