Pesmi Jaša | Zlobec ROJSTVO vsako leto vsako jesen ko sem očistil svoje telo ko sem zacelil svoje rane ko sem spomin na svoje mrtve potlačil vase sem v mehko zemljo legel da bi mi krst podelila izmila kri iz oči da bi prebredel reke prekoračil hribe dlani prekalil v jeklo vsako leto vsako jesen v trenutku mojega rojstva se je sklenila pot in sem stal sredi sivega dežja z vsem svojim življenjem nasproti čakajoč na novo jesen ki me bo odrešila 57 58 Jaša Zlobec NOSTALGIJA jeleni so skozi gozd hiteli smrekove iglice so se jim lomile pod kopiti drsele po potnih svetlečih se plečih košute grizejo sledi za svojimi vodniki tožeče priganjajo mehko rjave mladiče jeleni so travo skoz sneg pulili mladiče ščitili z vejami svojih rogov se umikali sredi vojske debel na svoji poti umirali se v dobrave opotekali sledi križali matere košute s toplimi trebuhi svoje dete ovijajo smrt odganjajo z mehko dlako trepetajoče božajo samci napeti so v svobodo bežali rogove ob skalah veščah lomili svinčenke zased s svojimi boki razbijali grla obračali rukali v nebo na smrt na konec obsojeni na deviškem snegu ste obležali jeleni vsi do poslednjega streli so vas pokosili to je usoda jeleni tam nekje na robu gozda kjer se obronek spušča v dolino v mehko travo za pikaste košutje mladiče Pesmi stojijo samotni jeleni samotarji izobčenci tropa dvignjenih glav trepetajočih nosnic od neznosnega sladkega vonja in jokajo svojo samoto brez črede SPOMIN odbila je ura NA JUTRI dogodil se je dan ko je sneg prekril zemljevide ko je bela odeja zagrnila skavtske poti in je zver je divjad obrnila svoje sledi je usoda zazvonila v vaškem zvoniku samem čisto daleč brez odmeva so vrgli lovci puške v sneg po svoji gazi zbežali njihova počrnela trupla smo zakopali globoko v žamete in šli udarjat plat zvona ko je odbila naša ura ko je sneg prekril zgodovino ko so rdeče lise naše krvi vzklile prve rože pomladi KRINKA ko krikne kamen ko je potok ranjen ko mu razkoljejo srce ko se vsaka ribja ikra iz razparanega trebuha preseli v kaviar 59 Jaša Zlobec ko so novorojenci prebodeni skoz moda nasejani skozi drob in njihove matere brez dojk ko so možje napetih mišic rok dvignjenih v upor pomorjeni v pokošeno travo je to vsakdanja stvar ki je neskončno zunaj vsakogaršnja in s tem nikogaršnja v tej blazni grozi se vse sprevrne noter in vse se pahne v votlino v jamo kapnikov ki si prizadevajo navzgor a le polzijo proti tlom enakonočje enakodnevje kjer ni odgovornosti ni odločitve zlo in dobro zaplešeta v svoj najbolj kamniti ples v svoj manj kot kamen manj sploh kot obstajati raje me ni kakor da grem v to polko igro besed nadgradnjo štukaturo ki v ništrc izhlapeva sredi hudournika tople človeške krvi UMIRANJE zadnjič v sončnem jutru sem si šepetal z ogorkom živo rdeč je bil s sivimi črtami smrti preprežen 60 Pesmi umiral je čisto do konca brez možnosti da bi svojo agonijo podaljšal rad bi mu rekel: živi še ne umri pogovori se z mano kaj naj storim prijatelj moj daj da te primem v dlan prežgi mi kožo naj mehko cvrči da te bom nesel ven na sonce ti bom bele oblake pokazal kako nebo objemajo kako po nebu krožijo nikdar nikdar jih ne boš videl pred mojimi očmi boš umrl košček uboge žerjavice ki nikoli ni ogenj bila 61