Poštnina plačana v gotovini. Cen 25.— lir Spediz. in abb. post. I. gr. DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-38 Goriško uredništvo: Gorica, Kiva Piazzutta it. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127 Leto VIII. - Štev. 25 Trst - Gorica 18. junija 1954 Izhaja vsak petek Pilatsko pranje rok Tri glavne stranke italijanske v edentistične večine so te dni že zavzele svoje stališče do najnovejših načrtov za rešitev Tržaškega vprašanja. Značilno je, da se pri tem vse tri izrekajo za plebiscit, kot najboljšo rešitev. Toda, ker v tem plebiscitu ne nameravajo dopustiti, da bi prebivalstvo glasova- lo tako, kakor hoče, torej tudi za ohranitev STO, se same zavedajo neiskrenosti in puhlosti tega svojega gesla. To se vidi iz tega, ker postavljajo istočasno pogoje za drugačne izpremembe, do katerih naj bi prišlo brez plebiscita, torej mimo in s tem proti volji prizadetega prebivalstva. Tako menijo italijanski krščanski demokrati, da bi bila nekakšna »de /acto« razdelitev dopustna samo, če ne bi bila slabša od tistega-, kar je bilo Italiji obljubljeno S. oktobra.. Med ostalim bi morala zadostiti sledečim pogojem: 1) uradno bi morala biti poudarjena začasnost te rešitve. Italija se torej z njo ne bi smela odreči svojim nadaljnjim ozemeljskim zahtevam To bi morali izrecno priznati tudi zavezniki; 2) z ang lo-ame riškim jamstvom bi morala biti predvidena zaščita pravic in svoboščin Italijanov v coni B; 3) italijanska vlada bi morala takoj po prevzemu področja A STO z novim jugoslo-vansko-italijanskim dogovorom poskrbeti za ureditev gibanja oseb in prometa blaga med conama A in B na načelu popolne svobode. Ne vemo, kako si tržaški demc-krščani, ki so s svojim nepresta ■ nim in nerazumnim podpihovanjem iredentizma bistveno pripomogli, da je Tržaško vprašanje zašlo v sedanjo slepo ulico, v kateri sc se jim zdaj začeli dvigati lasje, sploh predstavljajo, da bi se tem zahtevam moglo ugoditi. Toda če pozorno prečitamo njihovo resolucijo, vidimo, da so se itak pripravljeni zadovoljiti samo z obljubami. Te bodo pa brez nadaljnega dobili posebno od Rima, ki z njimi ne skopari. Tako si bodo oprali svoj v vest, rimsko zunanje ministrstvo pa bo brez težav napravilo to, kar namerava. Podobno, čeprav ne tako podrobno, sta opredelili svoje stališče tudi tukajšnja Italijanska republikanska stranka in Socialistična stranka Julijske krajine. Obe poudarjata nedeljivost Svobodnega tržaškega ozemlja, potrebo njegove ce lotne prriključitve k Italiji, toda pripravljeni sla sprejeti tudi »začasne rešitve«, ki ne bi onemogočale, da se postavljeni cilj doseže enkrat kasneje. Razlika med njima in demokrščani je v bistvu samo v tem, da Italijanska republikanska stranka žuga z morebitnim a pelom na italijansko poslansko zbornico, medtem ko socialisti pra vijo, da mora vsaka končna reši tev biti prredmet glasovanja prizadetega prebivalstva. Niti ena izmed teh treh strank se torej ne dviga nad gesla in želje preteklosti. Vse tri ostajajo sužnje svoje dosedanje zgrešene politike. Vedno so zahtevale celotno Simbodno tržaško ozemlje, a danes se končno zadovoljujejo tudi s tem. da dobijo morda samo okrnjeno in življenja nesposobno področje A. Ce ni to polom, katerega je res težko priznati, potem sploh ne vemo, kaj je polom. Hiša gori, gospodje pa sanjarijo dalje in nima jo poguma napraviti križ nad kal kulacijami, ki so se izkazale za na pačne! Prav iz notranjosti Italije se jim mora oglasiti pameten glas nekega Antonia Siberie, pod katerim imenom se skriva znani ih vplivni publicist Montanelli, ki se vprašuje, zakaj se sploh dviga toliko prahu okrog Tržaškega- vpra šanja, ko je vendar njegovo ital-i-janstvo že rešeno v Svobodnem tržaškem ozemlju. Zato da bo v Trstu namesto italijanskega diplomatskega predstavnika sedel italijan ski prefekt? To so sentimentalnosti, ki ne spadajo v drugo polovico XX. stoletja! In tako tudi je. Ne samo na italijanski, temveč tudi na titovski strarti opažamo popolno pomanjka nje poguma, avtokritike in smisla zn široke poglede. Oboji še vedno prisegajo, da hočejo dobiti vse kakor pijani se oklepajo plota svo jih dosedanjih gesel. Tresejo se, da bi pri svobodnem glasovanju in v uresničenem Svobodnem tržaškem ozemlju tukajšnje prebivalstvo pc kazalo, da ne mara ne enih, ne drugih in zato so pripravljeni sprejeti vse, potrditi tudi najslabše, samo da ne bi doživeli sramote, k bi pred svetom, razgalila to resni cc. Eni mečejo čez krov istrske l taliiane, drugi s« požvižgajo na 6C tisoč tržaških Slovencev. Bobneče (Konec na 2. strani) Samouprapljanle m papirji Birokracija duši jugoslovansko gospodarstvo Ko je izšla v Jugoslaviji uredba delavskem samoupravljanju, smo, med osialim, napisati, da so odlic-! komunistični gospodarstveniki z njo našli pot, po kateri so preva-liii vse posledice svojih dotedanjih bodočih gospodarskih polomij na delavske rame. Dotlej je država odgovarjala za gospodarski u-speh posameznega podjetja in delavstvo je stalno prejemalo svojo neokrnjeno plačo. Odtlej pa je drugače. Ce ni predpisanega dobičke, pripada delavstvu samo 80 odstotkov plače. Delavstvo je torej prevzelo nase gospodarska tveganja podjetij, ki jih je moralo prevzeti takšna, kot so bila, z vsemi dobrimi ali pa slabimi značilnostmi. I-stočasno so obenem določili, da smejo delavski sveti upravljati vsa. ta podjetja na način, ki se -bistveno razlikuje od samostojnega gospodarstva. Eno izmed teh določil pr. pravi, da smejo podjetja v okviru socialističnega sektorja prodajati tzv. osnovna sredstva, t. j. kapitalne dobrine, kakor so: stroji, stavbe in podobno. Toda izkupiček, ‘ki ga pri takšni prodaji dosežejo, morajo v celoti vplačati v amortizacijski fond. 'S takšnimi zneski si torej ne morejo povečati svojega obratnega kapitala, ne smejo si nakupiti zalog blaga. Se več. Ce bi slučajno pri prodaji podjetje iztržilo znesek, kii je nižji od uradno ocenjene vrednosti prodanega, predmeta, potem morajo razliko do uradno določene vrednosti še doplačati. Podjetja torej odgovarjajo napram skupnosti za polno ocenjeno vrednost svojih osnovnih sredstev. Na papirju vse lepo in v redu. Ker je prepovedana prodaja zaseb nikom, je nastanek kapitalistov nemogoč; -ker predpisi zahtevajo dosežek uradno določenih vrednosti, ne bo nihče mogel krasti; ker bo treba vplačevati v amortizacijski skled .po.hje domnevne cene, .ne bo tem skladu nikoli izgub. A gospodarstvo ima svoje zako-ne. Klici na pomoč Ce bi podjetja morala plačevati obresti in amortizacijo samo od tistih osnovnih sredstev, ki jih de-ansko uporabljajo, bi vse to še šlo, čeprav tudi ne bi .bilo gospodarsko. Izg-ubo toi pač trpela celota in podjetja je ne bi neposredno cbčutila. Toda po uredbi morajo podjetja plačevati obresti in amortizacijo od vseh osnovnih sredstev, od vseh strojev in stavb, tudi od takih, ki jih ne uporabljajo. To pa e 'zanje težko breme, ki žene v izgubo mnoge tovarne, ki bi brez tega bile lahko aktivne. Zato je razumljivo, da bi se prizadeta podje t;a rada rešila teh mrtvih bremen, ki jih dušč. A kaj, ko ne morejo. Uredba je neusmiljena: ali prodaj tako, da dobiš polno ocenjeno vrednost, s katero smo te zadolžili ob prehodu delavsko samoupravljanje ali pa obdrži dotično dobro, plačuj zanj obresti in ga amortiziraj prav ta ko, kakor da, bi imel od njega tak šne koristi, kakršne bi morala pri nsšati njegova aktivna uporaba. Upoštevati je treba, da gre pri tem večinoma za zastarele stroje, katerih ne bo niihče več kupil, an pa za stavbe (na raznih zadružnih posestvih, n. pr. za velikanska vzgo jevališča svinj), ki so za druge namene neuporabne. Vsak pameten gospodar bi se takšnega bremena rešil na najboljši dosegljiv način pa čeprav bi zastarele stroje pro dal za staro železo, prodajajočo stavbe pa podrl in »porabil star--opeko. Le pri jugoslovanskih go spodarstvenikih je to nemogoče. Po diet ja ne morejo niti vrniti skupnosti ničesair od tega, s čemer so jih zadolžili ob času prehoda ni delavsko samoupravljanje. Tako temeljito so podjetniki in ideologi spretno prevalili gospodarske po sledice svojega eksperimentiranja • na delavske rame! Tudi v .kolikor gre iza dobrine ki bi jih eno ali drugo socialistie no podjetje po predpisani ceni ra do kupilo, je težko, da bi to lahko storilo. Za takšne nakupe sme nam reč uporabiti samo svoje lastne a morlizacijske sklade ali sklade, katerimi samostojno razpolaga. O-boji so pa bili šele nedavno pred pisani in so premajhni, da bi z nji mi krili količkaj večje investicije Preostaja še bančni kredit, ki je pa danes zelo, zelo omejen. Tako si tudi podjetja, ki razpolagajo še uporabno odvisno opremo, ne morejo upati, da bi se je zlahk iznebila. Nesmiselnost položaja je toliko večja, ker imamo na drugi strani številna podjetja, ki bi prav, takšno opremo nujno rabila. Ena druga so v socialističnem sektorju, dejansko pa ukazuje obojim ista gospodar, a vkljub temu je nemogoče prenesti opremo z mesta, kjer je je preveč, na mesto, kjer je je premalo. Opisani luksuz si pač lahko dovoli samo komunistič no gospodarstvo! Takšne so okoliščine, v katerih postajajo zadnje pase klici .z nepotrebnimi osnovnimi dobrinami preobremenjenih podjetij vse glasnejši. n zopet naj pomagajo zasebniki... V Sloveniji so posebno prizadete žage. Sečnja je zaradi izčrpanosti lesnih zalog zelo omejena, strojni parki, stavbe in druge žagarske naprave so pa ostale -takšne, kakršne so bile. Posebno veliko je mrtvih in polomljenih investicij tudi kmetijstvu. Ker je v okviru sedanje uredbe rešitev tega problema, ki naravnost uničuje posamezna podjetja, nemogoča, predlagajo .zdaj, da bi moralo podjetjem dovoliti, da uporabna odvisna sredstva lahko enostavno prenesejo na morebitnega interesenta, ki bi nato ta sredstva amortiziral in obrestoval. Pre nos bi .se seveda izvršil brez pla čila. Z njim bi se tako in tako prenesla samo uporaba predmeta, ki socialistična last, pa naj pripa- ali drugemu podjetju, neverjetno je, da je takega doslej bilo ne- je da enemu Naravnost sploh kaj mogoče. Za opremo, ki je pa neuporabna, ker je zastarela ali ker zanjo ni koristne uporabe, pa bi se podjetjem .moralo dovoliti, da .jo vrnejo skupnosti, od katere so jo ob prehodu na samoupravljanje prejela Nekateri priporočajo to rešitev za stavbne objekte, medtem ko naj'bi >e za strojne naprave omogočilo da končajo, .v. najslabšem primeru, tudi v topilni peci. Podobno se dogaja s starim zelezom v vseh dru-g*h državah, kjer ni nobene ured-oc, ki bi delavske kolektive obvezovala, da morajo jamčiti polno vrednost vseh zaupanih jim osnovnih sredstev, pa čeprav dejanski niso vredna niti počenega groša. Ne ve se še, ali bodo in kako bodo rešili to zmedo, ki so jo ustvarili v jugoslovanskem gospodarstvu v trenutku, ko so prešli na delavsko samoupravljanje. Dovolj ža-, lostno je, da je moralo preteči toliko časa, predno je takšna osnovna pogreška sploh postala tako o-čitna, da je ni mogoče več zamolčevati. Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je, da Trgovska zbornica za 'Slovenijo predlaga, naj bi dovolili, da vsaj stare in nemoderne itroje ter drugo opremo lahko razprodajo 'zasebnikom, obrtnikom in kmetovalcem, ki bodo pač zanje še vedno dali več, kakor bi se .dobilo v livarnah za staro železo. Mnogi mizarji in samostojni kmetovalci bi .tako prišli do potrebnega orodja in vozil, katerega zdaj nimajo, medtem ko po mnoigih žagah in zmanjšanih zadrugah nekoristno rjavijo celi kupi gradiva, za katerega je, treb*. celo plačevati obresti in a-morttzaoijo! Po popolni polomiji v kmetijstvu, kjer se je režim vsaj taktično zopet moral obrniti na samostojnega kmeta, doživljajo zdaj v Jugoslaviji prvič, da zasebnike kličejo na pomoč tudi pni reševanju bolečega industrijskega vprašanja. Čudežna moč mora biti v teh zasebnikih, da bodo živeli in uspešno gospodarili celo s takšnimi sredstvi, j katerimi socialistična podjetja ne vedo več kaj početi! Vse skupaj pa dokazuje, da ideo loški, fanatiki niso sposobni gospodarsko misliti, in,da pod njimi ni z rožicami postlano iiiiti( zasebnemu “ niti socialističnemu "sektorju. So komunisti „na le»ici“? Beseda »levica« je v politiki da-| pogodb >z delodajalci in dosledno nes dokaj nedoločen pojem. Izrab- se je .borila za izboljšanje delovnih ljajo ga zelo pogostokrat v čisto špekulativne namene, ker pod to označbo razume posameznik to, kar mu najbolj ugaja. Do prve svetovne vojne so prištevali k »levici« ljudi s čisto določenim mišljenjem in določenimi političnimi nagibi. Značilnost takratnih »levičarjev« je bila odločna doslednost v mišljenju in Jeja-njih. V čem pa je obstojala značilnost »levice«, n. pr. med njenimi giavnimi poborniki v tržaškem Sv. Jakobu ali pa med prvaki idrijskih levičarjev za časa Strausovega županovanja? To je danes težko razložiti nepristranskemu takratnemu očigledcu; vidalijevci in ititov.;i. pa tudi novopečeni sredinci si lastijo neke prividne pravice nasledstva po preizkušenih vzorcih o »dediščini narodne imovine«. Vendar so ti namišljeni dediči prav tako oddaljeni od vsakršnega sorodstva .s temi našimi uglednimi predniki, kakor je oddaljeno sorodstvo srne od lisice. Oba sta prebivalca naših gozdov, narava pa jima ni naklonila prav nobenih skupnih 'lastnosti. »Devica« takratnih časov je dosledno nastopala proti vsaki diktaturi in politični oligarhiji. Bojevala se je za čim obširnejšo politično demokracijo. Skušala je vsiliti državni oblasti nadzorstvo javnosti in doseči čim širše sodelovanje ljudstva pri izvrševanju oblasti. Odločno in dosledno je pobijala nagibe, po katerih si majhne skupine lastijo politične sposobnosti zgolj zato, da bi mogle opravičiti svoj stalni monopol nad oblastjo. Izvajanje demokratičnh volitev in pravica do ustavnega odstavljanja vlad je bilo tej »levici« glavno demokratično orožje. Na gospodarskih področjih si je prizadevala, da doseže javno nadzorstvo in da bi gospodarsko snovanje postalo odgovorno javnosti. Odločno je, podpirala pravice de-!a\%tva do svobodnega sklepanja Čemu toliko Kitajcev v Ženevi Ameriški časnikarji pošiljajo iz naravnost smešni. Tako je na pri- Zeneve dopise, iz katerih je razvidno, zakaj se je zdelo Pekingu potremo poslati na ženevsko kon-lerenoo tor 200 ljudi. Enostavna zato, ker kitajski komunisti ne zaupajo drug drugemu. Samo tretjina med njimi zares opravlja delo, je neposredno v zvezi s konferenco. Drugih 65 ali 70 ljudi uporablja svoj čas za to, da nadzoruje uradne zastopnike ostali nadzorujejo še te nadzornike. Peking je v tem pogledu prekosil Sovjete, ki so znani po svoji večni nezaupljivosti. Četudi je med sovjetskim zastopstvom tudi pre eejšnje število agentov tajne poli-cijg. jih je vendar za 20 odstotkov manj kakor v kitajskem zastopništvu. Kitajsko varnostno osebje v Ženevi je pod osebnim poveljstvom Li Ko Niunga, načelnika kitajske tajne policije. Uradno pa ima na-lov ravnatelja za socialne zadeve • osrednjem uradu kitajske komunistične stranke, s čemer skušajo pr-ikritii njegovo pravo dejavnost. Li Ko Nung ima vse člane kitajskega zastopstva v Ženevi pod strogim nadzorstvom. Vsi morajo biti ob desetih zvečer že v svojih hotelskih sobah. Nobenemu tudi ne pusti, da .bi sam odšel iz hotela ali da bi sam jedel kje zunaj. Ožji sodelavca zunanjega ministra Cu En Laja prebivajo z njim v ve • liki vili izven mesta, ki je obdana z zidom, in vsakdo, kdor hoče ven e Ji noter, mora skozi celo vrsto straž. Ameriški dopisniki tudi poročajo, da se je čisto nemogoče spustiti s kakim kitajskim komunistom v Ženevi v zaseben razgovor. Prvič zato ne, ker ne sme nobeden, razen za to določenih tolmačev, govoriti v nobenem drugem jeziku kot v kitajščini. Tako moški kakor ženski člani pekinškega zastopstva zna-j/> angleški ali francoski — ali pa tudi oba jezika — vendar se delajo, kakor bi ne razumeli niti besedice, če jih kdo nagovori v katerem od teh jezikov. Drugič pa zato ne, ker se pojavi takoj, kakor hitro se kdo približa kakšnemu kitajskemu zastopniku, drug -kitajsk’ komunist, da bi poslušal, o čem bosta govorila, ali da potegne svojega kolega pro#. Včasih so pekinški zastopniki v svojii tajinstvenosti za vsako ceno mpr pred nekaj dnevi neka pekinška zastopnica vodila kitajsko tiskovno konferenco. Nek dopisnik je vprašal za njeno ime, kot je to že navada na tiskovnih konferencah, ker hočejo časnikarji pač vedeti, kdo jim daje izjave. A .takoj sta pristopila k njej dva druga kitajska funkcionarja. Več minut so vsi trije glasno razpravljali o vsej zadevi, preden so se odločili in povedali njeno ime. A mnogi dopisniki iso jo že poznali. Bila je Kung Peng, 38-letna pomočnica zunanjega ministra Cu En Laja, preko katere je Cu En Laj v prejšnjih letih v glavnem vzdrževal stike s časnikarji. Prav tako se izmika vsakemu odkritemu razgovoru tudi 28 kitajskih komunističnih časnikarjev, ki poročajo kitajskemu tisku in radiu o razvoju konference. Izmikajo se, razgovorom z drugimi časnikarji, dasi nimajo nikake uradne funkcije. Vzbujajo vtis, kakor da se bojijo govoriti. N^ tiskovnih konferencah nikoli nič ne sprašujejo in se tudi izogibljejo tako imenovane Maiison de la Presse, restavracije,, kjer se zbira na sto drugih časnikarjev na kosilo -in večerjo ali bi si izmenjali informacije. Nasprotno pa se sovjetski časnikarji vneto družijo, s svojimi kole-g. drugih narodnosti. Neki dopis r.fc francoske agencije »France Presse« je zapisal v nekem svojem dopisu s konference: »Zdi se, kakor da bi bil za vsakega izmed nas določen poseben ruski časnikar. Vsi so izredno prijazni, ponujajo nam piti ,načenjajo razgovore in nam pri tem pridno naštevajo vse ameriške grehe.« Oh obletnici junijskega upora Letošnji Vnebohod je sovpadal s prvo obletnico velikega junijskega upora, s katerim so nemški delavci v Berlinu in drugih nemških mestih vzbudili pozornost in občudovanje vsega sveta. Izbruh ni bil sad organizirane priprave, temveč enostavna naravna reakcija obupanih ljudi. Vzhodna Nemčija je bila pod sovjetsko zasedbo izkoriščana in; izrabljana na način, ki se niti od daleč ne da primerjati s tem, kar je doživela Zahodna Nemčija. Delavec v Vzhodni Nemčiji je moral za nabavo mnogih življenjskih do, brin delati trikrat delj kakor njegov zahodnonemški tovariš. Poleg tega so bile številne nujne dobrine, posebno hrana, sorazmerno redke in dostopne samo v omejenih količinah. O delavnih pogojih so odločale, -kakor pod vsakim komunizmom, partijske organizacije, ki se odlikujejo po slepi poslušnosti do višjih funkcionarjev, ne pa po zvestobi in doslednosti v zastopanj,u delavskih koristi. In istočasno, ko so po Stalinovi smrti začeli od Kremlja odvisni komunistič ni režimi nekoliko upoštevati tudi potrošnika, ker so videli, da je lok preveč napet, je vzhodnonemška vlada zahtevala od delavcev, da morajo zopet povišati delovne nor- me. Eto konca junija ibi morala takšna »prostovoljna« povišanja povprečno doseči 10 odstotkov. To pa je bilo dovolj. Tu je poči- lo 16. junija okrog poldneva so se zbrali stavbni delavci vzhodnega Berlina pred vladno palačo ter so zahtevali od svojih ministrov, naj govore. Na transparentu, katerega so nosili, je spredaj pisalo: »Zahtevamo znižanje norm«, toda na drugi strani je bil še prejšnji uradni napis »V smislu prvomajskega proglasa je Blok številka 40 prostovoljno dvignil norme za 10 odstotkov«. Zadoščenja seveda ni bilo. V zmedi vlada ni takoj energično odgovorila. Sicer pa sama ni mogla kajti celo »-ljudska« policija je simpatizirala z nezadovoljneži. To je prililo ogenj na razgreta čustva in 17. junija so izbruhnile prav’ demonstracije, katere so zadušiti šele sovjetski tanki. Tekla je kri, zopet so se polnil« zapori in koncentracijska tabori šča. Upor ni dosegel neposrednih uspehov, toda vsemu svetu -je po kazal, da iskra svobode na. drugi strani železnega zastora še ni zamrla. Goloroki delavci, ki so v c-bupu naskakovali tanke »proletar skega« režima, so prešli v zgodovino. pogojev v industriji. Takratna »ilevica« se je, zavzemala tudi za duhovno svobodo. Pobijala je nazadn.jaštvo in se -upirala vsem .tistim ustanovam in gibanjem, ki so .skušale utesniti duha v enoličje. Dosledno se je .borila za politično, gospodarsko in duhovno svobodo. Takratna levica je bila istočasno narodna in mednarodna. Borila se je za pravice slovenskega naroda in te težnje odkrito demonstrirala ob vsaki priložnost’. Bila pa je tudi mednarodna, saj je naravnost prostodušno verjela v e notnost človeštva. Takšnega mišljenja pa je bilo takrat mnogo Slovencev, ki se niso javno košatili s svojim levičarstvom. Mnogi liberalci in klerikalci .so te .zamisli ocenjevali kot 1-deal socialne morale in pravičnosti. Ta nazor glede politike in na-rodno-gospodarskih načel je to levico ločil od »reakcionarnih« in" »a v tori tat ivnih« za nešen jako v. Za pripadnost k levici ni dovolj samo verjeti v politično demokracijo in pri tem prezirati gospodar* ske krivice. Ni dovolj kričati pro-tikapitalistična gesla, pri tem pa pobijati jaolitično demokracijo. Ni' dovolj zavzemati se za socialne preosnove, pri tem pa dušiti človeškega duha. To so .značilnosti resnične levice. Morda je dosegljivost teh idealov utvara, vendar to ni odločilno. Te značilnosti dokazujejo nesmiselnost komunistične trditve, da so o-ni na »levici«. Kadar so v opoziciji. se dejansko navdušujejo ea večje politične in gospodarske svoboščine. Nobena krivica jim ni premalenkostna, da je ne bi izkoristili. Ogorčeno zakričijo ob vsaki Se tako rahli utesnitvi svoje prostosti pri širjenju komunizma. Toda kako čisto drugače je v deželah, kjer komunisti niso več v opoziciji, ampak na vladi! Taip —, to je v vzhodnoevropskih državah — s5 odstotkov poslanskih mest! Do 15. julija mora vlada predložiti nov zakon po proporcionalnem sistemu. Zopit bomba topot proti konunformlsfom V nedeljo 13. t. m. ob 0,23 uri ponoči je pred sedežem italijanskih kominformistov v hiši štv. 23 v u-lici Vittorio Veneto v Gorici počila 'bomba, ki je ranila tri osebe, ki so šle tam mimo. S pokojnim g. Kemperlom sem čakal za sprejem pri knezonadško-fu mons. Margottiju, ko se je skupina italijanskih dijakov osramočena poslavljala od njega. Vstopila sva midva in spoštljivo pozdravila. Zaupal nama je, da s d dijaki zahtevali, naj prepove namestitev na italijansko šolo nekega slovenskega profesorja, češ da je »titino e comunista«. Odslovil jih je s podukom, da se škof ne sme postavljati na stran krivice!... Tedaj sva mu povedala, da sva prišla zaradi otrok slovenskih 6-ptantov, ki so jih oblastva izgnala iz slovenskih šol ih ga prosila za pomoč. Ko sva se nad očitno krivico zgražala, je knezonadškof trpko dejal: »Mar mislita, da so v katoliški stranki samo dobri kristjani? Ali ne vesta, da so se v tj stranko vrinili celo maloverneži, brezverci in framasoni, ki radi po- čeno poljskim pridelkom v prestolnici. Toda večina teh prodajaln se je spremenilo v privatna podrtja ki so kupovala in prodajala blago kjer in kakor so ga mogla. Največkrat so blago kupovala kar v Beogradu. S tem je cena blagu, še bolj zrastla in itako so oblasti dosegle prav nasproten učinek kot so ga pričakovale. NIZKA PROIZVODNJA Kot v kmetijstvu, tako tudi v industriji peša proizvodnja. Delavci niso, kot kaže, ideološko tako zgrajeni ,da bi zavzeli kapitalistično miselnost in delali z vso zmogljivostjo, ne glede na nagrade i;» premije. Ker je pa treba doseči določeno proizvodnjo za vsako ceno, ao Titovi gospodarstveniki začeli razmišljati, da bi zopet vpeljali nagrade ipridnejšim delavcem, in celo tistim, ki niso neposredni proizvajalci. Tako je predsednik gospodarskega sveta pri OLO Ljubi jama - okolica, inž. Gašper Muha, predlagal, da bi v tarifne pravilnike uvedli premije in druge načine nagrajevanja za povečale proizvodnosti dela. S tem ukrepom bodo verjetno zvišali proizvodnjo, a prav gotovo tudi še 'bolj mižali že itak nizko »socialistično« zavest delavskega ljudstva. KMETIJSKE ZADRUGE V okraju Ljubljana - okolica je 97 kmečkih zadrug in 6 kmečkih delovnih zadrug, ki imajo skupaj 12.454 članov. Kmetje kljub vsem neugodnostim še nadalje raje vztrajajo kot samostojni kmetje, po vseh vaseh. Zlasti v nekaterih krajih je odpor do za diug velik. Tako je n. pr. 'na Dolenjskem, kjer je 212 gospodarstev, komaj 64 zadružnikov, v Hotiču od 45 komaj 24. V Dragomerju so pa v kmečki zadrugi skoro sami delavci in ima vseh 54 zadružnikov celih 5 krav. Ena od teh., neka ženska, je dobila hude rane na očesu ter so jo pridržali v bolnišnici. Ugotovili so, da je bomba prav iste vrste, kot tis,ti dve, ki sta nedavno tega počili pred stanovanjem goriških Slovencev, pred hišo g. Kvale v ulici Brigata Pavia in g. Pavlina v Viale XX Settembre. To pomeni in dokazuje, da so zločinci vedno isti ter da jim ne manjki, streliva. To pomeni tudi, da jim ne bo težko priti na sled in jiin vtakniti v luknjo. Italijanski listi pri tem obnavljajo staro bajko, da so si kominfor-misti sami postavili bombo. Prav tako so svojčas pisali, o Slovencih! Pravijo, da je policija v zvezi z zadnjim atentatom nekaj oseb pridržala. Vprašanje je, ali je to res in ali bo javnost o tej preiskavi lahko kaj zvedela. Kominformistični poslanci imajo sedaj besedo. Na njih je, da zahtevajo od vlade na j strož jo .in nepristransko splošno preiskavo v za-; devi bombnih atentatov v Gorici. Obvtstilo prefekture Goriška prefektura ponovno opozarja na člen 3 zakona z dne 7. 5. 1954, štev. 219, priobčenega v lT radnem listu dne 24. maja, štev. 219, ki odreja, kdaj zapade rok za predložitev prošenj za povrnitev zvonov, ki so bili rek viri ra ni za vojne potrebe ali uničeni. magajo kratiti pravice onih, ki jim niso všeč? Taki elementi skušajo rušiti temelje katoliške stranke, in na ugledu tarpi ves italijanski narod! Izgon vaših otrok iz sloveni ske šole je neupravičen, v prvi vrsti po božjem pravu.« Obljubil nama je, da se bo za stvar potegnil, toda njegovo posredovanje pri oblasteh ni zaleglo! Pozneje Sva se g. Ivan Brumat in jaz, oba občinska svetovalca, poklonila nadškofu mons. Amforo-sij.u, mu pojasnila težak položaj slovenske manjšine in ga poprosila za pomoč, ker so nama prijatelj ski odnošaji med obema narodoma pri srcu. Dejala sva: »Odpravili so slovensko mašo pri kapucinih, cer kvica sv. Ivana pa je pretesna za vse slovenske vernike.« In še druge pritožbe sva iznesla. Prijazno nama je zagotovil svo-, jo naklonjenost in že sva mislila, da sediva na oblakih zlate dobe miru in spoštovanja ter uživanja vseh pravic, v sladkem objemu vseh pravičnih!... Toda ostalo je še vedno le pri blaženih željah nas miroljubnih Slovencev, kajti niti italijanski verniki se za naše pravice ne zmenijo! Niti škofoma ni torej uspelo prepričati italijanske katoličane, da ni prav ravnati krivično s Slovenci, odbijati njih prošnje, zoprstavljati njih zahteve im. pravice, zanikati jim državljanstvo, službo, podporo .sovražiti njih materin jezik. in. sploh oteževati jim življenje, ko vendar Kristusov nauk veleva: »Ljubi svojega bližnjega ko samega sebe!« Gospod škof ni dosegel niti dvo-, rane za slovenske predstave prj,, i italijanskih jezuitih! RUDI BRATUŽ, f obč. in pokra j. svet. $DZ V pifiistife« spomina miHniitao Lojziti Brstih Občinski svetovalec SDZ, odvetnik dr. Karol Birsa, je 3. t. m. naslovil na goriškega župana to-le pismo: ' ' »Podpisani občinski svetovalec zastavljam sledeči vprašanji, na kateri prosim za nujni odgovor pa prihodnji seji občinskega sveta: Ali občinski odbor odnosno župan ne smatrata .za umestno proslaviti mučeništvo pok. Lojzeta Bratuža, avtentičnega Goričana, kateremu so, kakor tudi drugim, fašisti dne 25. decembra 1936 v Pod-gori, po slovesni maši, med katero je v župni podgorski cerkvi vodil pevski zbor, s silo vlili v želodec strojno olje (nafta-benzolo) in mu na ta način povzročili nepopisne bolečine v črevesju in na jetrih, .zaradi katerih je 16. februarja 1937 moral umreti mučeniške smrti? Ali ne bi kazalo proslaviti mu-čeniištvo pok. Lojzeta Bratuža s spominsko ploščo, ki naj. bi jo postavili na pročelje hiše v Podgorl, kjer je takrat bil sedež rajonskega Dopolavora in v katerem so skovali ves zločin. Ali nc bi mestna občina poimenovala določeno pod- ..Messaggero Veneto" naj si zapomni! V zvezi s protestom »Primorskega dnevnika« glede odrekanja tržaškega občinskega gledališča za slovenske predstave je »Messagge-•ro Veneto« zopet ustrelil kozla. Dejal je, da Slovenci nimamo kakega Verdija ali kulturnih vršacev. Res je, Slovenci nimamo italijanskih kulturnikov, katere smo in bomo cenili in spoštovali, imamo pa svoje vrhove, svojo kulturo in svojo omiko, čeravno jo trenutno komunizem zasenča. Te svoje vrhove pozna slovenski narod od najvišjega do najnižjega sloja in v tej kulturi .se izobrazuje in napreduje! Vse plasti slovenskega naroda poznajo slovenske kulturnike in njihova dela. Samo najvišji sloj italijanskega naroda pa pozna svoje italijanske kulturne vrhove in jih uživa! Drugi del italijanskega naroda ne prebira niti povprečnih italijanskih pisateljev in pesnikov! Zato pa so se italijanski osvajalci v Jugoslaviji in v Rusiji smešno čudili, ko so v sleherni slovenski in ruski hišici naleteli na Gregorčičeve, Prešernove, Puškinove in pesmi drugih velikanov ter na dela mnogih slovanskih pisateljev! Kje .za božjo voljo poznajo kme-tše, rokodelci, obrtniki, trgovci in delavci v Italiji svoje pesnike in pisatelje, kakor take vrste Slovani poznajo svoje? Razlika obstoja in je taka, kakor smo rekli! gorsko ulico a imenom Lojzeta Bratuža? Urnik trgovin 17. t. m. Zveza trgovcev pokrajine sporoča, da bodo 17. junija v dopoldanskih urah odprte samo mesnice, pekarne, mlekarne, trgovine s sadjem in zelenjavo ter cvetličarne. | GOSPODARSTVO V HLEVU iSkrbeti za dober in čist zrak živini, kar dosežemo z odpiranjem oken. Pri tem moramo strogo paziti, da v hlevu ni prepiha. Gnoj izkidaj iz 'hleva dvakrat na dan, ker stoječi gnoj se razkraja in povzroča smrad, ki je živini silno škodljiv.. Tak smrad še najbolj škoduje živini, ki je vedno ali večji del dneva in noči v hlevu. Zelo priporočljivo je trositi v hlevu vsako toliko nekaj .gipsa (ki se italijanski imenuje gesso) in ki ga kupimo v trgovinah s kmetijskim blagom in tudi v drogerijah. Zaradi v hlevu potrošenega gipsa, ki vsrkuje amonijak (hlevski smrad) in na ta način osvežuje hlevski zrak, na drugi'strani pa se gnoj bogati z amonijakom, ker •gips pomešamo z gnojem. V KLETI Kdor vina še ni prodal, ga je gotovo že v drugič pretočil. Kdor tega$jii še storil, naj se takoj pomudi^ iiš1 -Je vročina škodljiva. tSodim trenutku največje nevarnosti tako daleč od tega, da bi bilo v skladu z resfitčnimi koristmi tukajšnjega prebivalstva. V 22. štev. »Demokracije« od 28. ma,ja 1.1. stoji, da je Milenkovič zasedel Celovec 6. majnika 1919. Drugič pa, da so jugoslovanske čete zasedle Celovec 6. junija 1913. Kaj je pravilno? Pravilen je seveda drugi datum, prvi datum je tiskovna pomota. Nemci so v svoji ofenzivi od 2. do 6. majnika zasedli vso Koroško. Dne 6. majnika so zasedli Dravo grad in s tem so imeli vso Koroško v svoji oblasti. Jugoslovanska ofenziva se je začela, kakor je v imenovanem spisu pravilno omenjeno, točno tri tedne pozneje: 28. majnika c.b št..:n z.utraj. Imela je popoln uspeh. Nemške čete so bile uničujoče poražene in 6. junija je Milenkovič zasedel Celovec. Dne 6. majnika je bila končana nemška Ali si že poraonal naročnino? ofenziva na Koroškem s popolnim poraizom slovenskih čet in točno en mesec pozneje, to je 6. junija, je bila končana jugoslovanska o-fenziva z zasedbo Celovca. Vredno je danes premisliti, kakšen uspeh je rodila jugoslovanska zmaga na Koroškem? Res je, Wil-son od -plebiscita ni popustil. V tem oziru je jugoslovanske zmaga prišla prepozno. A vseeno je imela ta zmaga pozitivne uspehe. O glejmo si jih. Prvič je izbrisala sramoto našega poraza. Drugič je dvignila moralo naših ljudi. Navdala jih je s pogumom, odstranila je strah in malodušnost. Ta strah jc bil upravičen, kajti imeli smo o-prav.iti z brezobzirnim, fanatično -sovražnim, divjaškim nasprotnikom. iSamo nekaj konkretnih primerov. Pri Apačah je bil ranjen v nogo poročnik Kranjc, doma iz Doberlevasi, torej koroški Slovenec. Ranjen je obležal. Prišel je sovražnik in ga prebodel z bajonetom. Ubil je ranjenca! — Drugi primer: Pri Kotmar.ivasi nad Rožo m je ranjen obležal slovenski rojak, doma nekje pri Ljubljan*. Pisal se je Babič. Sovražniki ga najdejo. Ranjenec jih prosi: »Vode!« Divjak ga ustreli v glavo in pravi: »Tu imaš vodo!« Mrtvega sta dva sovražna vojaka zgrabila za nogi in ga vlekla pol ure daleč pc zemlji, da je imel ves zamazan in razpraskan obraz! — Kje so popisana ta divjaštva, ki so se tedaj godila? Strah pred tako divjaškim na- sprotnikom je bil torej upravičen. Samo zmaga ob koncu majnika ir; v začetku j.unija 1919 je našim ljudem odvzela ta strah. In .tretjič: glasovalni pas A je prišel v naše roke, pod jugoslovansko upravo. To je bilo neprecenljivega pomena. Naši ljudje so prosto zadihali. Doživeli so slovansko, narodno državo, Ce sim narod, moramo poznati svojo zgodovino. Obsojati moramo, da se po nesrečnem 10. oktobru 1920 skoro nič več ni pisalo o Koroški. Z naše strani namreč. Nemci so napisali mnogo knjig. Družina Montesi v filmu Zagonetna smrt mlade Vilme Montesi je vrgla zelo temno luč na družabne razmere v .nekaterih pla steh italijanske tako imenovane »boljše družbe«. V marcu 1.1. so našli v morju blizu Ostie pri Rimu 'truplo Vilme, ki ;e bila ponoči v razposajeni družbi v nekem, bližnjem gradiču, kjer so v izobilju u-živali opojna mamila.. O vsem tem so na široko pisali italijanski in inozemski časopisi. Zapeljevanje mladih deklet, pokvarjenost,, razkošno življenje .z nepošteno pridobljenim denarjem, zapravljivost in podkupljivost, alkohol in mamila, vsega tega so bili polni časopisi. Pod pritiskom javnega mnenja je morala sodna oblast obnoviti že zaključeno preiskavo o smrti Vilme Montesi. Ko preiskava še ni končana in ko sodne zdravniške komisije še ogledujejo in študirajo na telesnih ostankih nesrečnega dekleta, se njena družina pripravlja, da nastopi v filmu. Film naj prikaže življenje Vilme in njene družbe. Kakor da bi družina Montesi hotela iskati s slikanjem svoje nesreče in žalostil in .tako tragično izgubljene hčere na kinomatografsko platno za širši svet — sočutja in utehe. V resnici pa razgalja svoje najglobokejše čutenje in trpljenje, kar je človeku sveto in nedotakljivo, na veliki trg, pred vso javnostjo. Ta pa bo vse to gledala, ne da sočustvuje, ampak da se zabava. Čudne pojme imajo danes neki ljudje o ,tem, kaj je prav in kaj ni, kaj dostojno in kaj nedostojno1. TRISOBNO STANOVANJE s kuhinjo, prazno ali opremljeno, damo v najem v Ukvah za. poletni čas. — Pisati na naslov: Prešeren Simon, radio-elettri-cista, Trbiž - Tarvisio. Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE . JEDILNICI -KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA Tovarna pohištva Tel. 32 m Cormon* ■ prov. Gorizla DROGERIJA ANTON PODGORNIK GORICA - Trg. D« Amicis, 12 na Kornu - Tel. 3009 Iambrella |25f EDINI ZASTOPNIK ZA GORIŠKO ALDO MEROLLI & C. —OTOFORNITURE GORICA - ULICA GARIBALDI 8 - TEL. 2T23 CENA PO CENIKU LIR 108.000 PRODAJA Z MALIM PREDPLAČILOM, OSTALO PA ODPLAČILA DO 23 OBROKOV | I 2 SLOVENIJE Zaman škofova svarila... PISMO IZ KANAD‘E Kaj ve povprečni Slovenec o Kanadi? Verjetno: zelo malo. Morda ve, da je prestolnica Kanade mesto Ottawa. Besede pa skoraj gotovo ne naglasa pravilno na prvem zlogu. Malokdo se morda tudi domisli, da je Kanada tretja največja dežela na svetu, da pa šteje komaj Vi milijonov prebivalcev. Tudi Kanada je federativna republika, čeravno se države, ki jo sestavljajo, skromno naziva jo province. Razdalja med vzhodno in; zahodno obalo, od Nove Škotske, n. pr. pa do Vancouver ja (besedo nagla-šsmo na drugem zlogu) je še za •■nekaj sto milj daljša od razdalja med 'New Yorkom in San Franciscom. Veliki predeli na sever.u ■teritoriji — so še vedno zapuščeni in 'bodo taki zaradi .bogastva ostalih področij tudi še precej časa o-stali. Slapovi Niagare Kakšna dežela je Kanada? Kakšni so njeni prebivalci? 'Na jugu države Ontario tvorijo velika jezera, katerih imena so nam znana še iz šolskih klopi, mejo z Združenimi državami. To so Zgornje jezero (Superior, Huronsko jezero, ErijSko in Ontarijsko jezero. Zgolj Michigansko jezero je v celoti a-meriško. Med Erij&kim in Ontarijskim jezerom znaša višinska razlika okrog 100 metrov. Delno izravnavo višinske razlike izenačijti Niagarski slapovi, približno 35 metrov, ostalih 65 metrov pa 'brzice. Prav v tem času dovršujejo na Niagarskih slapovih erjašiko električno centralo, ki bo proizvajala ogromne količine ce nene električne energije. Drugi zanimiv objekt v bližini Niagarskih slapov je star že nad pol stoletja. To je Wellandov prekop, ki veže obe jezeri in ima na Tazmeroma kratki progi 7 zatvor-•nic za izenačenje 100 metrske višinske razlike. Tako je mogoče, da potujejo ladje iz Atlantskega oceana po reki Sv. Lovrenca in Ontarijskega jezera v Erijsko jezero. Na ta način so povezali dvoje naj thur in Fort William, na Zgornjem jezeru z Atlantskim oceanom. Obe žitnici sta v zračni črti oddaljeni od morja nad 2000 km. Oba objekta sta izsledka tehnič ne fantazije, ki delata mladi državi zasluženo čast. Reka Niagara, ki veže obe jezeri preko Niagarskih slapov, seveda ni plovna. Pri svojem načrtu električne centrale na Niagarskih slapovih so inženir-svoje kalkulacije postavili tako, samo v nadlego. Država je še mlada, zato ne manjka mladostnih ne-dostatkov, ki jih priseljenec iz u-rejenih razmer težko občuti in tudi prenaša. Znanje angleščine je neobhodno potrebno, francoščina absolutno ne zadostuje. Kdor ima tu prijatelja ali znanca naj se pred dokončno odločitvijo obrne nanj, ker so razmere v posameznih področjih tako različne, da verjetno nihče ne more ja- m TORONTO da ostanejo tako ameriški veliki slapovi, kakor tudi podkvičasti slap, ohranjeni. To so storili deloma iz spoštovanja do narave, de loma pa tudi zato, ker so dohodki iz tujskega prometa vsako leto večji. Priseljevanje Kanada ni niti angleška, niti a-meriška. S svojo matično domovino jo vežejo nepretrgljive vezi, z ameriško sosedo pa iskreno prijateljstvo. Kljub temu, da je dežela še mlada to izredno bogata, je vprašanje priseljevanja tvegana zadeva. Največ možnosti imajo kmečki ljudje trdnega zdravja in pridnih rok. Se bolje -je za tistega, ki s seboj prinese nekaj kapitala, da si sam pridobi lastno kmetijo. Ljudje, ki ni- ?no in zanesljivo prikazati razmer, ki bi veljale za vso ogromno državo. Prlhodnjost Kanade je morda še večja in izgledi še boljši ,kot pri njeni sosedi, ki obratuje s polno paro, medtem ko je Kanada šele na samem začetku svoje poti. Čez nekaj desetletij se bo prebivalstvo najmanj potrojilo. Danes pa je Kanada še v pionirski koži. Komunistična Mao Tse - tungova vlada se je izkazala nehvaležno Angliji, ki je izmed prvih držav pohitela, da je priznala novo komunistično Kitajsko. Zato je javnost na Angleškem s tem preura-njenim priznanjem nezadovoljna. Posebno laburistični (delavski) stranki, ki je, ko je še bila na vladi, Mao Tse-tungovo vlado priznala, je nehvaležnost Pekinga — k>-munistične kitajske prestolnice — neljuba in škodljiva. Marsikateri Anglež vidi v tem priznanju napako. In zato skuša laburistična stranka zboljšati angleško-kitajske raz-mere. Ze lani so nekateri laburisti predlagali, naj pošlje stranka odposlanstvo na Kitajsko. Letos so kitajski zastopniki na ženevski konferenci tako povabilo v London poslali in avgusta bo vodia laburistične stranke, A.ttlee, vodil odposlanstvo v Kitajsko. Iskali bodo poti, po katerih bi Kitajce pripravili do večjega razumevanja >za angleške koristi. Aili Kitajci so se pokazali na ženevski konferenci do zahodnih držav tako trdi kakor vsi ostaili predstavniki komunističnih držav. In zato bo potovanje laburistov v Peking malo zaleglo. Toda angleške državne volitve se bližajo in romanje v Peking odgovarja želji levičarskih krogov laburistične stranke. ja .razvada, za Evropejce celo grda razvada. V Evropi morajo pa vsaka stvari do dna in tako se je v, Švici pojavil zobozdravnik, ki je ugotovil, da,- žvečilni gumi neprimerno boljše očisti zobovje kot ka-Kišnakoii zobna krema. Žvečilnemu gumiju dodajajo sulfamide, e-terična olja in celo penicilin, pri zdravljenju različnih ustnih obolenj in vnetij goltanca. Uspehi so menda kar presenetljivi. Pravijo tudi, da so prsne karamele in razne pastile že povsem zastarele -— žvečilni gumi je novost. iSeveda so raziskovali učinke žvečilnega gumija na druge organe in ugotovili, da gumi dobro pre-nešajo tudi najšibkejši želodci. Tudi draženje ustnih žlez in s tem povečano izločevanje ustne sline, ne vpliva kvarno. Največja današnja zdravilna moda je rastlinsko zelenilo — klorofil. Med drugim ima klorofil tudi tr lastnost, da preganja neprijetne duhove. Zato ga dodajajo žvečilnemu gumiju, ki v tej obliki odstranjuje neprijetnosti ustnega duha, ki je mnogim v občutno nadlego. i gumii - zdravilo Vsaka dežela ima svoje navade. Američani so se zapisali žvečilnemu gumiju kot Kitajci opiju, in tudi Tržačani obeh spolov so se razvade navzeli, v prvi vrsti mladina. Za Američane je žvečenje gumi- važnejših žitnih središč, Port Ar- majo uporabnega poklica, .bodo tu Divji lovci v pragozdu Tudi Afrika se bliža iztrebljenju opika, spalno .bolezen. Učenjaki in divjadi po vizorou Evrope, ki bo že v kratkem brez divjačine. Kar v Evropi niso pokončale vojne, revolucije in divji lovci, to sedaj dopolnjujejo razne zavratne .bolezni. Ce 'bo šlo tako naprej, bodo naši gozdovi, travniki in polja ostali zapuščeni, brez srn in zajcev, brez poljske in 'gozdne perutnine, pa tudi brez zveri in ujed; mrtva na-irava.... Afrika, ta največji in najbogatejši živalski vrt z vso naglico izgublja visoko in nizko divjad. Lovce -domačine, ki so bili še pred nekaj desetletij resnični ljubitelji živali in njeni nepodkupljivi zaščitniki, j p previzela »civilizacija«. S starinskimi puškami in zastrupljenimi puščicami jpošiljajo v smrt na tisoče živali in le neznaten del jim tudi odpade v plen. Ostali del se uniči po pragozdih z ranami in po habami, dokler smrt ne reši muk 2astrelje.no žival. Po nekaterih predelih so določene živalske zvrsti že popolnoma iztrebili. Od leta 1924 do 1947 so samo v Južni Rodeziji pobili nad 362.000 kosov visoke divjadi. V letu 1953 nad 22.000 slonov, nosorogov, levov, panterjev itd. Ta naskok na afriško divjad o-pravičujejo s pobijanjem muhe ce-ce, ki povzroča pri ljudeh, ki jih faraonske ladje smrti raziskovalci smatrajo, da je prav visoka divjad nositeljica te nevarne muhe. Iznašli so sicer učinkoviti serum proti spalni bolezni, vendar je cepljenje domačega prebivalstva neizvedljivo. Edino s krčenjem džungle bi dosegli učinkovite uspehe, vendar je tudi to težko izvedljivo. Muha ce-ce je opravičilo za tiste, ki divjadi ne morejo trpeti. Vestni lovci jih imenujejo z vso pravico mrharji. Medten^ ko je za domačine pogostokrat lov vprašanje življenjskega obstanka, lovijo belci iiz manj opravičljivih nagibov. V zadnjem času so odložili celo poslednje ostanke viteštva. Pri vestnem lovskem športu si stojita lovec in divjad v nekem določenem ravnotežju nasproti. Lovec s puško in potrpežljivostjo, z napori in razmeroma slabim vidom in sluhom proti divjadi z mogočno razvitimi čutili (previdnosti, pogleda siuha, vonja in hitrih nog. To ravnotežje je moderni klativltez brutalno odpravil. Za lov mu služi danes helikopter.... Oblasti v Aifriki so se spričo takega stanja vendarle zganile. Posamezne države so že sprejele stro ge zaščitne lovske zakone, upam", da ne prekasno. Ko so pred kratkim južno od Keopsove'piramide kopali novo cesto, ki .bo vezala egiptsko prestolnico Kairo s piramidami, so delav-Ci naletili v bližini velike piramide na štiri metre debel zid. O najdbi so obvestili arheologa Ka-mala el Malaka, ravnatelja egipt-skih izkopanin. Z vso previdnost-je so delavci odkrili ogromne dvaj-settonske bloke iz gline, ki so pokrivali ogromno klet. Ko so 'kopa- li dalje in odkrili dva popolnoma ohranjena čolna iz dragocenega lesa. Posrečilo se jim je popolnoma odkopati en čoln, medtem ko sc drugega zaenkrat še pustili na svojem mestu. Kaj pomenita oba čolna in kakšnim namenom sta služila? Stari Egipčani so častili kot najvišjega boga svetlobe in toplote, boga z i-menom Horos, ki naj bi 'bil sin. ali; brat boga Osiiris. Predstavljali so ga za razlago sončnega zatona, kot umrljivega .boga, ki prevaža dušo umrljivih s čolnom po bajinstveni reki. Ob jutranji zarji Horos zopet oživi in se 'z drugim čolnom vozi okrog zemlje. Egiptski vi ir dar ji so se smatrali za sinove sončnega boga in so si prav zato izbra- li tega boga za zaščitnika kraljevine 'in deželnega boga Egipta. Zelo verjetno je, da so oba čolna: postavili Keopsu na razpolago ?a njegovo posmrtno potovanje. V prvega naj bi vstopal ponoči, v drugega čez dan. Vsak čoln je dolg po 40 metrov, vesla pa so dolga p) 5 rnejrov. V notranjost} prvega čolna, so našli nepopisno bogastvo dragocene opreme, umetnin in posode. En čoln je odprt, drugi zaprt. Egiptologi so mnenja, da izvirata oba čolna iz obdobja IV. faraonske dinastije, približno tri tisoč let pred Kristusom. Petdeset stoletij je torej preteklo ,odkar so ju zgradili in vendar je les tako dobro o-hranjen, kakor da bi ju stesali pred letom dni. Za osvetljenje kulturne zgodovine predstavlja izkopanino neprecenljivo vrednost. SLAPOVI NIAGARE Srečala sta se b Normandiji Ob jutranji zarji 6. junija 1944, pred desetimi leti, so se zavezni ške armade izkrcale na francoski obali Normandije. Prvi vojak iz-krcevalne vojske iz vode in iz zraka je bil tridesetletni major John Howiard, komandir čete 77. britan sfce divizije. Sest mesecev pred u-sodnim dnem so mu določili poseb no nalogo. S peščico svojih vojakov bi morali zasesti most čez Orno pri Benouvilleu v Normandiji Ta most je bil za zaveznike zelo pomemben in bi moral nepoškodo. van pasti v roke majorja in njego. v ih vojakov. V prvih jutranjih u-rah 6. junija je z jadralnim letalom poldrugo uro krožil nad svojim ciljem, predno je srečno pristal na bližnji livadi. Komaj je major dosegel tla, jo e s svojimi možmi udaril proti cilju. Naletel je na francoskega kmeta Žorža Goudrče-ja, ki mu je po ■kazal najbližjo in najvarnejšo pot. Major je s svojo posadko preseneti! Nemce in se jpolastil mosta. Danes štiridesetletni major Hov/Brd je na desetlethico priletel s svojo mlado ženo in desetletnim sinom na letovišče v Cherbourgu Prvi, ki mu je prožil desnico, je bil francoski kmet Zorž Goudree Tako sta dva zaveznika proslavila desetletnico otvoritve druge fronte v drugi svetovni vojni. OD TU IN TAM Ko je pred kratkim kralj Saud obiskal Egipt, si je seveda ogleda! tudi piramide. Pa je povprašal svojega vodnika, koliko časa bi rabil vrha Keopsove piramide do ta!. Vsako leto se med drznimi plezalci dogaja po nekaj smrtnih slučajev, zato je vodnik nekoliko pomislil, nato pa odgovoril: »Sest minut!« Kralj ni mogel verjeti, zato je po-T.udil vodniku nagrado 1000 (tolarjev, če se mu to tudi posreči. Vodnik je splezal na vrh in kot divja koza skakal z enega granitnega bloka na drugega. Pravočasno je dosegel tla. Kralj mu je na mestu izplačal 1000 dolarjev. * * * Charlie Chaplin pripravlja ie nekaj časa nov film z naslovom »Odstavljeni kralji«. V nekem razgovoru je umetnik izjavil: »Pri o-snutku posameznih scen mi je poslalo jasno, kako visoko nadkri-Ijuje filmski igralec kronane glave. Kralji nudijo svoje predstave lahko samo p svoji domovini. Tam lahko presedajo po prestolih s krono na glavi. Filmski igralci in celo komedijant, kakršen sem jaz, obdržijo svoje krone, svoje prestole in svoje pripadnike vedno — tudi, če jih preženejo iz domovine....« m • • Angleški dramaturg Noel Couran1 zatrjuje, da dame, ki prirejajo družabne večere, samo napol posIjiša,-jo svoje goste. Da bi to svojo trditev tudi dokazal, je pred kratkim prispel s precejšnjo zamudo v družbo, kamor je bil povabljen. Pri hišni gostiteljici se je opravičil z naslednjimi besedami: »Oprostite, moral sem zadaviti še svojo služkinjo pred odhodom, in to je trajalo nekaj časa več, kakor pa sem računalJ« — »Nič ne delu je odgovorila dama, »glavno je, da ste sedaj tu« in odhitela, da postreže naslednjemu gostu. • * * Splošno je znano, da so po drugi svetovni vojni izgnan1 vladarji v stalnih stiskah. Tudi prejšnjemu romunskemu kralju Mihaelu, se ni godi drugače. Zato se je domislil, da bi prodajal grofovske in baronske naslove. Pooblastil je hiraldič-no ustanovo v Benetkah, ki uživa mednarodni sloves, naj bi se njeni usljuižbenci ogledali po ljudeh, ki hrepenijo po grofovskih in baronskih naslovih. Narodnost interesenta ni 'važna. Cena, s katero si današnji zemljan lahko kupi pravico, da svoje vizitke in telesno perilo opremi z nazobčano kremo, znaša 300.000 lir. Toda izgleda, da ta cena ni preveč privlačna, kajti beneška ustanova se pritožuje, da gre predaja naslovov slabo izpod rok. Italijanski film Filmska proizvodnja je v- Italiji .bolj na levo usmerjena. Pomembni predstavniki italijanskega filma stoje blizu italijanske socialistične in komunistične stranke. Od štirinajstih filmskih režiserjev v Italiji jih osem pripada skrajnim, levičarskim strankam ali z njimi simpatizirajo. Med temi je tudi Vitto-rio De Sica. Se bolj na levo se drže pisci filmskih del. Od teh osem najbolj znanih priznavajo komunistični družabni red. Od njboljših filmskih igralcev so štirje pristaši levice, dva sta na desnici in pet jih je v sredini. Italijanski povojni film se peča z realističnim slikanjem družbe in s kritiko družabnega življenja. Ali to pogosto .zapelje k splošni obsodbi vse današnje družbe navprek in konča s (poveličevanjem komunistične družbe kot rešiteljice človeštva. Narodi, ki so živeli pred vojno v svobodnih državah in ki živč danes v komunističnem duržabnem redu, so najbolj nepristranski sodniki, kako rešuje komunistična družba človeštvo. Ameriške letalske družbe razpolagajo z nad tisoč prometnimi linijskimi letali. To je vsekakor na.i-večja trgovska letalska flota na. svetu. Poleg tega pa imajo v Združenih državah še drugo trgovsko letalstvo, ki je desetkrat tako veli-i ko. Približno 8000 industrijskih in trgovskih podjetij razpolag a z lastnimi prometnimi letali. • • • Neverjetno, ali resnično. Glasilo kemunistične partije »Szabat Ifju-sang« objavlja, da je odslej 4*lje poljubljanje roke popolnoma v skladu s socialističnim pojmlovantjem vljudnosti. Proletarsko dostojanstvo delavca ne trpi nobene ikode, če proletarci obožujejo ženski spol kot moškemu popolnoma enakopraven. Nova uredba o dovoljenem poljubovanju rok izvira od mlajših kremeljskih gospodov in partijski gizdalini se je v izdatni meri poslužujejo, kakor poroča moskovski »Krokodil«, ki je izvajanju posvetil posebno karikaturo * napisom: vNaii najviiji funkcionarji prikazujejo svoje srčne izlive nasproti ženskemu delovnemu kolektivu z nezadržano gorečnostjo.* POD ČRTO Kolektivna zobna SCetka Od spomladi dalje stanujemo v kolhoznem mestu Progres, pravemu, pravcatemu mestu i iiroko in dolgo ulico, i velikim trgom, prodajalno, kinematografom, javnim straniščem to * vsem, kar spada k pravemu mestu. Ceste ie niso tlakovali, menda jo bodo celo asfaltirali, samo a-Bfalta še ni. Na trg.u pa že stoji cementni podstavek za spomenik. Ze sam ta podstavek vzbuja čudežni pogled: ves je iz cementa. In kako čudovit bo šele spomenik, ko se to očka Malenkov vsedel na podstavek. Tudi kinemfatogitaf in trglovlno so ie Izgotovili. Vse v cementu, pravo razkoije, nad katerim se moramo neprestano čuditi, kako daleč smo že prišli! Da, de, dragi moji — o vsem tem bi prej v Novi Malinovki niti ne sanjali: trgovina to kino. Tam smo imeli zgolj sti-ro, napol porušeno cerkev. V kinu pa imamo vsako nedeljo nov program in tu lahko občudujemo, kaj vse se v svetu dogaja, kot da bi bili sami zraven, in to celo t godbo. in v trgovini lahko kupiš vse- ga, celo stvari, o katerih v Novi Malinovki miti sanjali nl»mo, da obstojajo. Kar naprej se moramo čuditi, kaj vsega ne spravijo ljudje v prodajo. Kako neumni in zaostali smo bili poprej v naši v»»l! Vsekakor je tisto, česar bi najbolj potrebovali — čevlji, hlače in perilo — za nas kolhozne kmete predrago. Tu stane par čevljev več, kakor človek zasluži ves mesec. In kaj vsega tu ne najdeš, kar naprej se moraš samo čuditi! Vedra, kuhinjska jposoda, orodje, srajce, robci, klobučki in neznatno majhne ščetke z belim dolgim ročajem, kakršnih še svoj živ dan nisem videl. Takole stvarco boš podaril Matr-joni Patrikejeni — sem si mislil — da bo imela nekaj veselja. Kajti Matrjona, moja žena, to morate vedeti, bi najraje ostala v Novi Malinovki. Ta ženska je še vedno tako nevedna, da nima za napredek našega časa nobenega pravega razumevanja. »Vidiš, tu pa sem ti prinesel nekaj tako srčkanega!« sem ji dejal in ji izročil ščetko. — »In kaj na) počnem s to novomodno ropotijo?« me je jezno nahrulila. — »No, čeprav je tako majhna, vendar z njo lahko krtačimo! Jaz na primer si z njo gladim brke, jopič, to če ma- lo pljunem tudi velik madež na rokavu skrtačim.« — »Butec, neumni!« je zasikala skozi črn« lobe: »To je krtača za čevlje za paljčkel Kaj naj storim z njo, ko nimam niti čevljev!« Dobro, sem si mislil, če je tako, si 'boš ščetko pač kar sam obdržal. Tako si boš po kosilu očistil in zgladil brke; če že stanujemo v mestu, moramo pač bolje paziti na zunanjost. Prav zaradi tega pohajam sedaj tudi Vsako’ nedeljo k Trofimu Apolonovidu, .brivcu, da me ostrže in skrajša brke, kajti vedeti morate, da nosim prav take brke, kot jih je nosil očka Stalin; s trockizmom so pri nas likvi-rali tudi brade. Ko sem Trofimu Apolonoviču ponosno pokazal malo ščetko, se mi je zasmejal: »(Tovariš«, je dejal, »to ni za brke — to je zobna ščetka!« — »Kaj zobna ščetka«, sem razžaljeno odgovoril, »saj vendar na zobeh ne rastejo kocine, vsaj na mojih ne.« Mislim, da me je imel za norca, ko je vzel ščetko v roko, stisnil zobe in jih pričel krtačiti. — »In zakaj je treba krtačiti zobe?« sem ga začudeno vprašal. — »Zaradi higiene«, mi je pojasnil in krepko podrgnil svoj debeli palec po ščet- ki ter dokazoval, kako ščetktoe ščetine odstranjujejo nesnago na njegovem palcu — in celo pod nohti. »'Moji zobje vendar niso umazani, kvečjemu, če mi ostane kje košček mesa ali drobna koščica — to še to jaz odstranim igraje s prstom!« — »To ni higienično«, je menil Trofim Apolonovič: »Ker je tvoj prst vendar umazan!« In to sem mu moral kar priznati. Tako sem sl snažil zobe s ščetko. In tudi brke sem si gladil z njo po kosilu. Ob nedeljah sem si čistil tudi nohte. Trofim Apolonovič je imel prav: nesnaga gre kar rada izpod nohtov. Higiena je čudovita iznajdba. Seveda se je stvar hitro razvedela po vsem našem bloku in vsak je hotel videti in preizkusiti mojo ščetko. »Kupite si sami tako ščetko!« sem jim pravil: »Stane komaj petintrideset rubljev!« »Zakaj bi jo kupovali, ko jo i-maš že ti?« se je repenčil Aljoša Ilič, predstojnik našega bloka: »Stanujemo vendar v kolhoznem mestu, v kolektivnih hišah in tu ne poznamo zasebne lastnine!« In tako uporabljamo ščetko skupne, kar lepo po vrsti. Obesili smo jo k vodovodni pipi na dolgi vrvici. Samo Matrjona Patrikejevna li še vedno ne čisti zob in noče o tem ničesar slišati. Ampak ona je tako nevedna in ne ve ničesar o napredku in higieni.... (Pa »Literarniji GazeiU) Preoblikovanje pismene kitajičine Pred tridesetimi leti je ruska ■revolucija jpoenostavila cirilsko pisavo. Revolucija Kemal paše je Turke prisilila, da so opustili a-rabsko pisavo to se naučili latinice. Sedaj je na vrsti Rdeča Kitajska. Stari tisoč let stara kitajska pisava je obsojena na smrt. Pred nekaj tedni je namreč radijska postaja v Pekingu objavila, da so na delu jezikoslovci, ki bodo kitajsko pisavo preoblikovali prav do samih temeljev. Verjetno bodo današnjo kitajsko ideografljo zamenjali z alfebetsko razvrščenim glasoslovjem. Po zanesljivih ocenah pozna kitajščina 40.000 do 50.000 znakov. Vendar le zelo učeni kitajski sino-logi poznajo večino teh znakov. Kitajci s srednješolsko izobrazb ■ izhajajo s približno tri tisoč znaki. Ze to je zelo pomembno število, če pomislimo, da izhajamo mi 'Z dve- ma ducatama črk. Pri nat pišemo s črkami obenem tudi jezik, medtem ko so kitajski znaki neodvDni od jezikovne izgovorjave. Te kitajske znake bi lahko primerjali z našimi številkami. Številka S n. pr. nam ne pove, kako je treba znak izgovoriti. Ta številka »5« je razumljiva za Slovenca prav tako kot za Italijana, Nemca, Angleža, Šveda itd. Ce pa jo napišemo: ‘»pet«, ne bo razumljiva ža tiste, ki našega jezika ne poznajo: Kitajski znaki so torej nekake številke, to tudi kombinacije so temu podobne. Na svetu je vse pol--nci učenjakov, ki e lahkoto čltajo kitajske knjige in časnike, čeprav ne znajo izgovoriti niti ene same kitajske besede. Računarji v vseh jezikih se med seboj lahko razumejo, v kolikor uporabljajo za svoje računske operacije številke, čeprav medsebojnega jezika ne razumejo. .Za besedo »streha« ima n. pr. kitajščina seveda poseben znak. Za besedo »žena« prav tako. Ce pisec postavi pod znak »streha« znak »žena«, je s tem izrazil pojem »mir«. Ce pa bi pod gornja znaka še enkrat postavil znak »žena«, bi s tem izrazil misel »vojna«, kajti dve ženi pod streho pomenita vojno. Kitajci so dosledni misleci! Stran 4 VESTI s TRŽAŠKEG Zgonišhi občinshi suet za STO Titovski občinski svetovalci, k; so jih volivci pri zadnjih volitvah izbrali zato, ker so na volilno zastavo napisali: Svobodno tržaško o-ztmlje, so dano moško besedo enostavno pogoltnili. Zupan Obad, ki je podpisal nekaj spomenic na razne mednarodne ustanove ea uresničitev STO, je te svoje podpise zatajil. Izgrebel je iz svojega spomina najrazličnejša izmotavanja, da bi opravičil svoje preobraženje, pa mu je Azpodietelo. Verjetno je na to tudi računal in si s tem prihranil vsaj pri mednarodnih ustanovah, pri katerih je še pred krat kim prisegal na STO, sodbo o hrbtenici slovenskih županov. Tisti, ki so po zadnjih volitvah zahtevali, da je treba dosledno izpolniti volilni dogovor, po 'katerem bi moral župan pripadati skupini SNL in ne OF, so iimeli prav. Ce bi s svojo upravičeno zahtevo prodrli, bi si volivci prihranili nemoško iztirje-nje svojega župana. K sreči -pa so občinski svetovalci v veliki večini domačinski Kraševci s'(trdno hrbtenico dn nezlomljivo moško značajnostjo. Zato so tudi izavrgli županovo limonadno resolucijo in sprejeli resolucijo za STO, take vsebine torej, ki jo je tudi župan do nedavnega še pod pl soval. Resolucija ostvaritev STO je bila sprejeta z 10 proti enemu glasu. Za Obadovo resolucijo pa s: glasovali 4 svetovalci. Po vsem tem izgleda, da je na vsem STO edinole OF za razkosanje STO saj so vse druge stranke — seveda iz najrazličnejših nagibov — proiti razkosanju; SKSZ pa spi spanje pozabljenega. Tržašhi velesejem V sredo 16. t. m. so svečano odprli letošnji pomladanski velesejem, ki se je razvil v pomembno gospodarsko ustanovo našega mesta. Otvoritveno svečanost so prenašali po televiziji. Ob 8. uri zvečer je bil pa sejem odprt za javnost. Več bomo poro-čali prihodnjič. SOD ORGANIZIRA ZA 27. VI. IZLET V KARNIJO (Sauris Lu-miei). POJASNILA V PISARNI V: ULICI MACHIAVELLI, 22-11 vo izmeno odidejo 1. julija dečk1, ki se vrnejo 30. v Trst; druga izmena — deklice — pa odpotujejo 2. avgusta v Devin, kjer ostanejo do 31. avgusta. Starši otrok, ki so sprejeti v kolonijo, bodo pravočasno pismen«; obveščeni in pozvani v naš urad. Nabiralna akcija SOD v prid poplavljencem s Jugoslaviji Slovensko dobrodelno društvo poziva elane in ostale dobrotnike, d:» pc- svojih močeh prispevajo k akciji za pomoč poplavljencem v Jugoslaviji. Društvo sprejema prispevke v, denarju in blagu; zbiranje se vrši na sedežu društva, v Machiavellijevi ulici 22-11. Uradne ure: od 16. do 19. Koncert glasbene šole v Nabrežini Dne 20. t. m. priredijo gojenci Glasbene šole SPM v kinodvorani v Nabrežini koncert. Začetek ob 16. uri. — Vabimo vse prijatelje mladine da se redke prireditve udeležijo. Poziti občanom Občina Devin-Nabrežina Občinski upravni odbor, zavedajoč se velike nevarnosti, ki nam preti z razkosanjem Svobodnega tržaškega ozemlja, poziva vse občane, naj podpišejo sledečo resolucijo: Varnostnemu svetu Organizacije ZN LAKE SUCCESS - N.YORK Z ozirom na zadnje vesti, glasom katerih naj bi se Svobodno tržaško ozemlje razdelilo, podpisano prebivalstvo odločno obsoja in odklanja vsako razkosanje našega Ozemlja ter vas poziva, da preprečite kakršno koli razkosanje, obenem pa zahteva ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja, kot določa mirovna pogodba z Italijo. Devin-Nabrežina, 11. jun. 1954. TR2AŠKI PREPIHI Šolska prireditev v Sv. Križu Mladinska osnovna šola v Sv. Križu vabi starše in ostale svoje prijatelje na zaključno prireditev, k; bo na praznik Sv. Rešnjega Telesa ob 19. uri v župnijski dvorani,. Na sporedu bo med drugim tud: igrica »MIRKO IN ABECEDA«. Istega dne je v šoli odprta tudi šolska razstava. Pridite in oglejte si jo! Holsfta prireditev v Boljuncn V četrtek ob 17. uri priredi slovenska osnovna šola v Boljuncu i-gro v petih dejanj,,ih »Sneguljčica« Vabljeni vsi! Obvestilo o počitniški koloniji SOD v Devinu Slovensko dobrodelno društvo v Tirate je tudi letos prevzelo upravo in nadzorstvo počitniške kolonije v Devinu, ki se bo vršila kot druga leta v dveh izmenah. S pr- Čolske razstave Ravnateljstvo slovenskega industrijskega strokovnega tečaja v Dolini vabi k ogledu razstave risb in ročnih del, ki bo na vpogled občinstvu dne 16., 17. in 20. t. m. v šolskih prostorih. Nižja industrijska strokovna šo la s slovenskim učnim jezikom v Trstu (Rojan, ul. Montorsino (!) priredi ob 'zaključku šolskega, leta razstavo deških in dekliških izdelkov letošnjega leta. Razstava bo odprta od srede, dne 16. junija ob 11. uri do ponedeljka, dne 21. junija t. 1. vsak dan od 9 do 13. in od 15. do 19. ure. t IVAN TERČON Ivana Terčona iz Mavhinj ni več. Ta novica je v torek popoldne pretresla veliko večino tržaških Slovencev, saj je bil pokojnik markantna osebnost vsega našega Krasa. Vedeli smo, da že nekaj mesecev v nepopisnem trpljenju usiha mož, s kakršnimi je slovenska zem Ija na žalost .tako redko posejan i v časih, ko je preračunjenost tako zelo v modi. Pokojni Ivan Terčon je bil otrok našega Krasa. Redki ostanek trdnega, po življenjskih izkušnjah umsko in srčno prekaljenega vzornega posestnika. Ivan Terčon je bil osebnost, saj je združeval v sebi vrline skrbnega gospodarja, požr itvovalnega svetovalca in vzpodbu-jevalca; svojih rojakov. Bil je to odločen narodnjak široke demokratične razgledanosti z bogatim socialnim razumevanjem; preudarni delavec za javno blaginjo in mož nezlomljivega značaja in neustrašenega poguma. 2e v svoji mladosti se je odlikoval po načelih in naukih, ki so jih ob začetku sedanjega stoletja na tej zemlji neizbrisno začrtali slovenski veljaki: Wilfan, Ribar, Sla-vik in mnogi drugi politični in prosvetni delavci. V sokolskih vrstah in razgibanem prosvetnem delu takratnih časov si je krepil duha in kalil značaj. V prvi svetovni vojci je bil vojsk, med drugo vojno so ga Nemci potem, ko so zločinsko upepelili njegovo rojstno vas, odpeljali v Nemčijo. Ko se je krvava revolucija izrodila v najhujše nasilje in so samo-pašnosti strankarskih diktatorjev izbrisale tudi še zadnjo »led svobode in človeškega dostojanstva v 1 domovini ter se je okužba naglo širila tudi že po naši zemlji, je bil Ivan Terčon med prvimi glasniki in preroditelji demokratičnega in svobodnjaškega duha pri nas. Prav v njegovi rojstni vasi je po četrt stoletnem molku — pred šestimi leti — zadonela prva beseda nepo-tvorjene svobode in za vihral a zo pet tiste slovenska zastava, ki so nam jo izročili naši predniki v varstvo in zaščito. Slovensko demokratsko gibanje je s pokojnim Ivanom Terčonom zoralo prvo brazdo slovenske svobodnjaške obnove. Vsejalo je zrnje očetov in dedov, ki je obrodi'o ■bogat in obilen sad. Morda 'bo ju trišnji dan njegovo delo še boljše ocenjeval kot more to storiti se danjost. V nabrežinskem občinskem odboru je Ivan Terčon zastopal ko risti občanov nepristransko in nje gova odsotnost bo povzročila vrzeli, ki jih ne bo mogoče tako kmalu nadomestiti. Večna slava nepozabnemu Ivanu! Najiskrenejše sožalje užaloščeni gospe Justini, hčerkama. Boženi in Jelki ter ostalim sorodnikom! Oče Bleiweis v atomskih časih REDEK JUBILEJ Na rojanskem hribu so te dni praznovali redek jubilej. Gospa A-lojzija Drnovšek, poročena Klun jt 9. junija dopolnila devetdeseto le to starosti. Toda vsi, ki poznajo t-i izredno zavedno 'in trdno ženo ji ite visoke starosti ne bi prisodili. Gospa Klunova je vedno vedra in čila. Na tekočem je o vseh dogodkih doma in v tujini, saj 'tako rada bere. O rasnih kulturnih in narodnih dogodkih iz preteklosti pripoveduje z izanosom in prav tako trdno veruje v boljšo bodočnos* slovenskega naroda. Naši slavljenki želimo predvsem »Pozavarovanje na vse strani, da človek ne zaide v spor s politično - prometnimi predpisi. Vse to seveda samo do preklica....« (Iz knjige: »Spomini poklicnega ,strankarja«> ■zdravja, da bi ji Bog naklonil sto let in še kaj čezl Se na mnoga, leta gospa Klunova, Vam želijo Hribovci. IZ MAČKOVELJ Pot od Oreha do Mačkovelj po Osatpski dolini, polni cvetja, češenj, vinogradov in njiv je tako vabljiva, da bi morali Tržačani bolj izkoriščati ta pomladanski raj. Mačkovlje same, kot stara bene-čanska vas na meji med Republiko in Avstrijo, so .za izletnika zanimive. Kulturno izživljanje je v Mačkovljah večje kot v marsikaterem večjem kraju. Pevsko društvo in godba iz Mačkovelj sta dobro znana po vsem Tržaškem. Kmetom nagaja deževno vrejpfie. Poljska dela so zaostala. Pokošena trava se ne suši. Dosti češenj gnije na drevesih, ker nimajo ljudj? časa za pobiranje) tako, da pri vsem obilnem zarodu ne bodo dal? češnje onega dohodka-, kot druga leta. Ali Mačkovelj«! so navajeni dobrega in hudega, zato oni ne o-bupejo nikdar. Grofi, generali in maršali »Prim. dnevnik« z dne 15. junija zaključuje svoj uvodnik pod naslovom »Devinskemu gostu« takole: » ... tisočletna zgodba se bo končala tedaj, ko bo devinski grad spremenjen iz rezidence grofov in generalov... v muzej naše krvave ■borbe za osvoboditev izpod njihovega jarma.... V tisti dan trdno verujemo.« Kolikor nam je znano, je tudi v Titovi Jugoslaviji še vse polno gradov, ki niso muzeji, pač pa rezidence, če ne generalov, pa maršalov.... Kaj je člankar imel v mislih tudi te gradove? Ne bi rekli! Muzika „Pri Joškotu" Po lepo uspeli produkciji gojencev Glasbene šole SPM smo zavili na pol litra vipavca k Joškotu. Med našo četvorico je bil tudi gospod Tonin, ki-mu je muzika — kljub bližajočim se osmim križem — še vedno glavni vsakdanji pomenek. Ir. prav njegove družbe smo si želeli. »No, kaj pravite, gospod Tonin, ali ste bili zadovoljni z našo mladino in njenimi vzgojitelji?« sem ga vprašal. »Zelo, saj vidite, kdo bi me drugače ob tej uri spravil v gostilno?« je odgovoril in narahlo srebnil požirek dobre in v tem trenutku ta- Skrb za živinorejo Kmetijsko nadzorništvo je uvedlo novo živiinozdravniško službo za zatiranje jalovosti pri govedu. V ta namen bodo živinorejci lahko dali pregledati svojo živino brezplačno v lastnem hlevu. V ambula-torijih pa bodo zdravili ob določenih urah na spolovilih obolelo ži vino. Interesenti dobijo vsa pojasnila na občinskih uradih. ko potrebne pijače. »Ni še vsega konec, ne! Dokler bo mladina muzicirala in iskala utehe v umetniškem 'izživljanju, smo lahko mirni! Ne bomo utonili niti v ideološki brozgi, niti v asimilacijskem kotlu1 Ne samo s politiko, šolo in cerkvijo, tudi s kulturo se branimo — in uveljavljamo! Prav nocoj sem o-pazil med poslušalci komuniste in naše someščane italijanskega jezika. Muizika nas ne razdvaja, nas druži, saj govori jezik, ki ga vsi razumemo«,. je s počasnim in preudarnim glasom govoril gospod Tonin. »Kako pa je bilo v vaših časih, gcspod Tonin?« sem ga prekinil. »Vam bom .povedal!« je s hudomušnim smehljajem odgovoril. »Ve, ste, jaz sem doma s hribov, tam nad Idrijo in zdi se mi, da so I-arijčani rojeni za muziko in petje. Naš sosed je bil organist in ko mi je bilo menda deset let, je nekoč dejal mojemu, očetu: „Veš, Franci, tvoj mali ima tako ozke in dolge, prste, da bi se moral izučiti za goslarja. Vidiš, zaslužil bi lahko dosti denarja! En sam večer bi mu prinesel več ko^ pol leta rudarju v jami!” Tako so takrat mislili in zato sem ,se izučil na gosli in klavir. Tudi s petjem sem se ukvarjal nad petdeset let. Zbogatel pa, nisem.« »No, tpa nam povejte nekaj o muziki, gospod Tonin!« se je oglasil gospod Pepč, ki je Idrijčan in je ves blažen, če sliši kaj lepega o svojih rojakih. »Veste, kadar se spomnim našega organista, me stresa smeh. Za dobrega violinista so ozki in dolgi prsti —• premalo. Potrebno1 je še marsikaj drugega: muzikaličnost. dober posluh, veselje in ljubezen, inteligenca. Poznal sem virtuoze, ki niso imeli dolgih in ozkih prstov. Ampak nekaj je pa le na stvari. Telesna gradnja, anatomija v širšem smislu besede, .gradnja kit. mišičevja, razmerje posamezinh u-dov med seboj, celo .telesna dolžina in teža, pljuča, srce itd. Posebno so važne »anatomske izjeme«. To dokazuje n. pr. zgodovina Pa-grminija. Temu umetniku svetovnega slovesa je tehniko izvajanja narekovalo njegovo lastno telo. Ta tehnika se je povsem oddaljila od takratne šolske tehnike. Paganini je svoje prste razpenjal, jih vrtel, vezal, stransko u pogibal, da je gledalcu jemalo sapo ko ga je opazoval. Njegovi roki sta bili gibčni kot gumi. Ta a-natomski čudodelnik je iznašel dvojne oprijeme .s fantastičnimi dosegljaji, ki jih ni mogel nihče posnemati. Danes, po poldrugem Stoletju, je mogoče z izboljšam tehniko njegove skladbe igrati; v njegovih časih pa .so bile sami zanj in tudi samo njemu .prikrojene’. Tudi Franc Liszt spada semkaj. 2e v najmlajši dobi so občudovali njegove .klavirske roke’. Pred Lisztom niso poznali .orjaške tehnike’ klavirja, ki jo je razvijal, in samo njemu se lahko zahvalimo za današnji koncertni klavir. Takrai so morali izdelovalci klavirjev gradnjo tega instrumenta popolnoma predrugačiti. Liszt je namreč 'tudi po .tri klavirje v enem večeru spravil ob glas. S svojo neverjetno ročno spretnostjo in, silo je klavirski muziki izvabil povsem nove zvočne učinke. Kot tehnik in metodik velja za pravega pionirja klavirske umetnosti. Maloštevilni njegovi učenci so ga lahko posnemali, ker ostali pač niso imeli njegovega telesa. Brez truda zagrabiti deset tipk ni mogoče doseči zgolj s pridnostjo. Za to so potrebne Lisztove roke. Pa še nekaj besed o .orjaških go-•shh’, kontrabasu, ki nekje narahlo brunda v ozadju orkestra in je e-den od najtežjih instrumentov. Za kontrabas so majhni in šibki ljudje manj prikladni. S samo silo pa zadeva -tudi ni opravljena. Za to neprikladno godalo je potrebna nežnost; potrebni so fini, izredno občutljivi prsti. Cista igra na tem orjaškem instrumentu je tako .težka, da je oče Johanna Brahmsa, ki je bil kontrabasist, izjavil pomembne besede: ..Cisti ton na kontrabasu je kakor najnežnejša meglica ki zakTije cvetočo vrtnico.’' Drugič pa še nekaj o petju, č.1 boste želeli«, je končal gospod Tonin in se poslovil. Odgovorni urednik: Dr. Prof. ANTON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu ZDRAVNIK Dr. FRANJO DELAK v TRSTU sprejema na Reški cesti - Strada di Fiume, številka 20-111. - 2. nadstopje vsak dan od 15. do 17. ure Mizarji I kmetovalci f podjetniki • Deske smrekove, macesnove In trdih letov, trame in par-ktte nudi najugodneje CALEA TEU. -------------- 80441 T R S T Vlala Sonnino, 2 * Vsem sorodnikom, prijateljein in znancem naznanjamo, da je po dolgi in mučni bolezni zaspal u Gospodu naš dragi mož in oče Ivan Terčon Pogreb dragega pokojnika bo t> četrtek 17. junija 1954 ob 17. uri na domače pokopališče. Mavhinje, 15. jun. 1954. Žalujoči soproga in otroci: IVAN, BOŽENA in JELKA Vsem Občinarjem javljamo žalostno novico, da je 15. t. m. ob 16,30 po dolgi in mučni bolezni izdihnil v Gospodu Ivan Terčon občinski odbornik. Pogreb dragega pokojnika bo v četrtek ob 17. uri. Težko prizadeti druiini naše iskreno sožalje. Mavhinje, 15. jun. 1954. Odbor labčine DeUjm - Nabrežina A. PERTOT TRST - ULICA GINNASTICA 22 Velika izbira vsakovrstnih zenskih in moških podlog BLAGO ZA MOŠKE OBLEKE Vse po konkurenčnih cenah! DOSPELI SO NAJBOLJŠI HLADILNIKI n L E C H Izdelek največje angleške tovarne, ki je v celoti -tudi hladilna naprava (Compresor) - Izdelan po mnogoletnih Izkušnjah Izključno v LEC-ovIh tovarnah I Električni hladilnik LEC je edinstven izdelek} nedosegljiv v trajnosti, obliki in ceni LEC Je izdelan za Vas, ker ob vsaki priliki nudi svežo hrano, Vas ohranja zdrave In zadovoljne In Vam mesečno prihrani mnogo denaria Naročila sprejema s takojšnjo dostavo In petletnim jamstvom tvrdka I. KERŽE TRST - Piazza S. Giovanni 1 - Tel. 35019 Tudi na obročno odplačevanje Zapomnite si: fyLEC