Katoliški shod v Mariboru. Pred shodom. Minula nedelja je bila sijajen manifestacijski dan kato-i liške misli ter prepričanja za naš Maribor in okolico. Velike množice našega vrlo katoliškega ljudstva so ss zbrale kmalu po osmi uri zjutraj na mariborskem Slomškovem trgu, ob zvokih in udarcih železničarske godbe «Drava> se je začel s Slomškovega trga sprevod skozi niespo Stolni ulici, Glavnem trgu, Gosposki v Koroščevo ulico in na lepo okrašen semeniški vrt. Manifestacijskega obhoda po mestu se je udeležilo najmanj 6 tisoč ljudi in sicer — po večini moški. Na semeniškem vrtu je že bil pripravljen priprosto lepo okinčan altar za najsvetejšo daritev na prostem in leca za govornifce. Nekaj minut po deveti uri se je zbralo na semeniškeni vrtu nad 10 tisoč ljudi iz Maribora in okolice. Na leco je stopil preč. g. kanonik dr. Vraber, ki je v navdušeno zasnovanem govoru obrazložil poslušalcem sovražnike sv. vere in sicer: ošabnost, zatopljenje v posvetnost, nevednost in uživanje. Navdušene besede gospoda govornika so bile ¦ navdušenjem sprejete in jim je tudi zasiguran sad utrditve v resnicah naše katoliške vere. Pridigi č. g. dr. Vraberja je sledila pontifikalna sveta maša, katero je daroval ml. gospod kapiteljski vikar dr. Matek. Pri službi božji je lepo pelo ob spremljanju godbo pevsko društvo od Sv. Jurija v Slovenskih goricah. Otvoritev zborovanja. Po končani službi božji je pozdravil zbrane množice ravnatelj Cirilove tiskarne g .dr. Jerovšek in jim predlagal predsedstvo shoda. Predsednikom je bil a navdušenjem izbran narodni poslanec g. dr. Hohnjec, podpredsednikom predsednik Županske zveze g. Urbas in posestnik Florjančič, zapisnikarjem pa urednik Fr, Radešček. Predsednik kat .sboda dr. Hohnjec burno pozdrav-" ljen otvori zborovanje s pozdravom na v tako izvan-< redno v velikim številu zbrane zastopnike in branitelje katoliškega prepričanja. G. predsednik spominja zborovalce na dejstvo strahu, s katerim spremljajo naši nasprotnild vse naše katoliške shode. Za naše nasprotnike je vera samo zunanji verski obred, katerega se po svoji ljubi volji udeležujejo ali pa tudi ne, kateremu se pa podvržejo tako iz navade. Dr. Hohnjec pribija dejstvo. da se oklepajo naši nasprotniki balkanskega pojmovan-^ ja vere in po tem pojmovanju jim vera ni životvorno in vladujoče načelo za zasebno ter javno življenje. Ako bi naši nasprotnikl tako pojmovali versko misel kot jo pojmujemo mi in kakor se mora pojmovati, bi bili tu-< di obiskali mariborski kat. shod. Toda niso prišli vsi liberalci in svobodomiselci od zelenih samostojnežev preko modro-belo-rdečih demokratov do rdečih social-< nih demokratov. Ne samo da niso prišli, še jezijo se nad nami in zabavljajo in nas psujejo. Za klerikalca nas imajo ter naš shod psujejo kot klerikalno hujskari-i jo. Tako dokazujejo, da je klerikalizem istoveten s ka-< tolištvom. Če si veren in vesten katoličan, ki se vsele| in povsod držiš katoliških načel, te imenujejo klerikal-i ca. če si član III. reda, si potenciran klerikalec, si tercia lec in tercijalka. Ce si član ali članica Marijine družbe, si prenapet klerikalec in državi nevaren element. Orle je imenovalo te dni, ko so se vrnili z Brna, demokratsko časopisje papeževo gardo. Na mariborskem kat. shodu pa smo se vsi že od nasprotnikov opsovani kleiikalci zbrali. Kdor psuje nasprotnika ,kaže in razodeva, da se ga tudi boji. Da, bojijo se nas in svoj strah hočejo zakriti s psovanjem in zasmehovanjcm. N-asprotniki imcnujejo vse naše kat. shode klcrikalnc orožne vaje in s tem psovanjcm nas misiijo razkrinkati in obsodili. Mi jim pa odgovarjamo: prilično dobro ste pogodili bistvo in namen našega shoda. Da, zbrali smo se na orožno vajo. Pregledali bomo orožje, ki ga imamo na razpolago. Urili se bomo v uporabi tega orožja, da srao sposobni za boj, ko pride čas. In za kateri boj gre? Za boj proti in za katoliško cerkev .Mi tega boja nismo hoteli, mi ga nismo izzvali. To so storili naši nasprotniki. To so tistj, ki so hoteli zasužnjiti našo cerkev z zakonom o kancelparagrafu, ki so ga sprejeli v centralistično ustavo. To so tisti, ki hočejo naši cerkvi vzeti vsa gmotna sredstva, potrebna za obstanek. To so tisti, ki hočejo kat. veri in njenim duhovnikom zabraniti vstop v šolo ter na vso moč delajo na to, da razkristijanijo mladeniško vzgojo. To so tisti, ki smatrajo predpisano udeležbo pri službi božji kot rešitev ustave in hočejo speljati našo mladino na pot verske smrti in nekrščanstva. Nasprotniki so nam vsilili boj, katerega mi sprejemamo in bomo stopili na bojišče kot branitelji naše sv. vere, cerkve in njenih pravic '.Z uma svitlim mečem, z jekleno voljo, z dejanji bomo branili naše verske svetinje. Niti najmanj se ne plašimo, ako nas centralizatorji kot branitelje kat. misli psujejo za separatiste. To strašilo je, kakor vsako plašilo na sredi votlo, okoli ga pa nič ni. Avtonomisti smo, prepričani in dosledni. Fraza o centralizatorski jedinstvenosti nam ne imponira. Na damo se poedinstveniti na škodo naše slovenske narodnosti in naše kat. vere. Po navduševalnem govoru g. predsednika povzame besedo med živijo -klici .ploskanjem in navdušenimi pozdravi naš dr. Korošec. Značilni stavki iz govora dr. Korošca. Uvodoma omenja dr. Korošec nepovoljno kritiko shoda, češ, da je pozdravil Maribor tako mnogoštevilne manifestante katoliške misli samo s par zastavami. Pa ta hladnost nas ne sme plašiti, ker mariborski prepričano navdušeni katoličani ne posedajo hiš in raz klobukov si ne morejo razobesiti zastav. Dr. Korošec je nato spomnil zborovalce na prvi čas našega ujedinjenja, ko smo morali konštatirati dejstvo, da smo v naši novi državi katoličani v manjšini in ta katoliška manjšina ne uživa niti zaščite vladarske hiše, niti vlade. Baš radi tega, ker ne uživamo jugoslovanski katoličani zaščite od zgoraj, smo bili takoj v začetka ujedinjenja navezani na svojo lastno moč in odpomoč napram nasprotnikom, ki bi nas bili radi položili žive v grob. A že od leta 1918 sem uvidevajo naši nasprotniki, da lako goreče živih katoličanov, kot so jugoslovanski, ni mogoče pokopati, ampak k trajnemu počitku lega danes liberalizem in na Mermoljevem posestvu rojeno in od Pucljevih volov pohojeno samostojno dete. Na last no moč in odporno silo navezani katoličani v Jugor.laviji si bomo s svojim vstrajnim delom na gospodarskem, kulturnem ter socijalnem polju priborili v naši državi tako mesto, da se nas bo moralo vpoštevati ler spoštovati. Hočemo si priboriti jugoslovanski katoličani spoštovanje in upoštevanje, potem moramo na plan, na delo k zgradbi države, ki bo res gospodarska, kulturna in socijalno pravična. Siccr nas psujejo nasprotuiki kot protidržavne, a mi vsi vemo, da so ravno oni sanr ne državotvorci, ampak gnili «tvori« državc, katere treba izrezati, iztisniti in jih nadomestiti z zdravim mescm in krvjo. Da odstranimo ali vsaj potisnemo v ozadje te državne «tvore«, moramo katoličani s svojim gospodarst kiin, kulturnim in socijalnim programom v prve bojne vrs-te. Krmilarji čolna jugoslovanskega katolicizma sa naši škofje. Dr. Korošec se dotakne nato krivic, s katerimi obklada beograjska pravoslavna vlada katoličane. Pri nas je n. pr, sedem škofij brez vladik, ker vlada nočc po trditi onih škofovskih kandidatov, katere jej je predložilVatikan. Svoje zavlačevanje o potrditvi novih škofov opravičuje vlada z neresnično trditvijo o »protidržavnosti.« Beograd zavlačuje sklep konkordata., potom kate rega bi se naj doloeilo med Rimom in Beogradom, katere pravice mora dati vlada katoličanom v naši državi. Radi zavlačcvanja konkordala in imenovanja novih žkofov moramo katoličani prositi sv. Očeta, da se p«;tegne za pravice katoličanov preko vlade. Mi katoličani pa svarimo vlado ob pravem času, naj nas ne izziva in naj ne steza svojih rok po skali sv. Petra, ob kateri so se že opraskali pametnejši protikatoliški možje, kot so naši pravoslavni ministri. : Beograjska vlada pa ne krati nam katoličanom pra vice samo z ozironi na škofe in konkordat, ampak nam i hoče uničiti tudi duhovniški pomladek s tem, da le prav malenkostno podpira katoliška bogoslovja, med- tem, ko daje pravoslavnemu svečeniškemu naraščaju I vsega v izobilju. Še bolj kot rimokatoličane preganja vlada naše grkokatolike po Vojvodini in Dalmaciji, kjer je zaprla redovnikom šole ter bolnice. Dolžnost nas vseh katoličanov je, da zahtevamo, da se odstrani pravoslavna roka od kvatenja naših sto- in stoletnih pravic. Dr. ^orošec omenja tudi naše vojake, ki služeči v Macedoniji, nimajo po vladni krivici prilike, da bi zadostili svojim verskim dolžnostim. Krivda, da se upa beograjska vlada zapostavljati 5 milijonov katoličanov ,je tudi na jugoslovanskm katoli kih, ki se med seboj premalo poznajo. V dobi kratenja  naših pravic bi morali vsi katoličani v Jugoslaviji zav zeti enotno fronto, in to bo le tedaj mogoče, ako se bomo enkrat med seboj spoznali. Za to medsebojno spoznanje vseh katoličanov naše dizave je potreben kat. shod vseh jugoslovanskih katoličanov .katerega naj skličejo drugo leto naši škofje. Za ta jjugoslovanski kat. shod se moramo zanimati pred vsem mi Slovenci, ki nekako prednjačimo glede korajže med katoličani naše države. Po pozivu dr. Korošca na naše škofe glede sklicanja velikega kat. shoda za drugo leto zaključuje naš voditelj svoje besede z geslom: Mi jugoslovanski katoliki si sicer ne želimo boja, a se ga tudi ne bojimo! Zatorej: pogum v srce in bojno kopje v roke! (Odo1 ravanje in navdušeno ploskanje.)  Drugi govorniki.  Za navduševalne besede dr. Korošca se zahvali govoniku predsednik dr. Josip Hohnjec, ki preda nato besedo drugemu govorniku, uredniku Kremžarju. Gospod Kremžar je kazal zborovalcem na vzgledib nepregledno škodljivost in strup protikatoliškega časopisja za naš slovenski narod in pozval poslušalce na boj proti protikatoliškemu tisku in klical staro in mlado na plan in na delo, da pridejo v katoliške družine katoliški listi! Za urednikom Kremžarjem je pojasnil g. dr. Lcskovar iz Maribora za sedanje čase velevažen predmet: cPotreba vere v javnem življenju». Ker naši nasprotniki nimajo vere, ne čutijo za svoja slaba dejanja odgovornosti in odtod vsa korupcija od zgoraj navzdol. Na Francoskem so tudi pred vojno zanikali potrebo vere v javnosti, vzeli duhovnikom pravico do politike in ko so enkrat to dosegli, so šli tako daleč, da svečeništva niso samo iztirali iz politike, ampak tudi iz cerkve, katero so mu zaklenili. Kakor na Francoskem svojčas, hočejo naši brezverni nasprotniki tudi pri nas vcepiti narodu zavest nepotrebe vere v javnosti, da bi ga potem pri pomanjkanju čuta odgovornosti še lažje izmozgavali. Da pri nas ne pride do iztrebljenja potrebe vere v javnem življenju, moramo katoličani pri prihodnjih volitvah poslati v parlament in na vladna mesta može vere, ki bodo potem na odgovornih mestih tudi napram narodu se čutili odgovorne za svoja vodilna dejanja. Po navdušeno odobravanih besedah dr. Leskovarja je govoril gospod prof. Veaenjak o odnošajih katoličanov napram šoli v naši državi. Govurnik povdarja, da bi morala naša šola nadaljevati s pomočjo in sodelovanjem cerkve verskonravno vzgojo naše mladine od trenutka, ko jo prepustijo stariši šoli v nadaljno življensko izobrazbo. Naša sedanja vlada pa hoče poteptati versko-nravno vzgojo naše nadcbudne mladeži in jo nadomestiti s čisto posvetnjaško polorn učiteljev Sokolov. Proti koncu svojih besed povdarja govornik eno glasno zahtevo katoličanov: Veronauk naj podučuje v šoli katehet, učitelj pa ne sme poditati, kar je zgradil v mladih srcih vzvišenega veroučitelj. (Burno odobravanje.) Gospodu govorniku se zahvali predsednik dr. Hohnjec, nakar prečita ravnatelj dr. Jerbvšek enoglasno sprejetje m solucije, kakor so jih poslušalci že z navdušenim pritrjevan-t jem potrdili na vseh dosedanjih katoliških shodib na Sloven-t  skem Štajerskem.  Po sprejetih resolucijah zaključi shod predsednik in  kaže zborovalcem na razliko med našim sbodom v Mariboru  in sokolskim zletom v Ljubljani. Sokolski zlet je podprla dr-i  žava z denarjein vseh davkoplačevalcev; mi pa zborujemo in  se shajamo na svoje lastne stroške. V Ljubljani je bilo tolika  in toliko izletnikov komandiranih, na katoliških shodih pa  se zbira naše verno ljudstvo prostovolno v obilnem šleviln,  ne pod pritiskom od zgoraj, ampak iz ljubezni.  Zaključnim besedam predsednika gospoda dr. Hoh-i  njeca so sledile litanije pred izpostavljenim Najsvetejšinij posvetitev presvetemu Srcu in zahvalna pesem. Ob koncu treba povdariti, da je bila vstrajnost poslu-f šalcev res požrtvovalna in bo rodila tudi sad utrditve katoliške zavesti ter navdušenja v srcih vseh, ki so poslušall govornike mariborskega katoliškega shoda.  Med zborovanjem na mariborskem katoliškem sbodu je je sprejel gospod dr. Korošec od ljubljanskega škofa prevzv., g. dr. A. B. Jegliča brzojav s sledečo vsebino: <Vsem na-> vdušenim zborovakem pozdrav in blagoslov za stalen uspeH v borbi za naše krščansko prepričanje, za krščansko družinat in šolo ter krščansko časopisje. Jeglič, škof. Brzojavni po-: zdrav ljubljanskega škofa so sprejeli zborovalci z velikim navdušenjem.