Med čebelarji v Polhovem Gradcu
Če pridete v Polhov Gradec, vam bodo poučeni povedali, da so tod odkopali izredno bogato grobno opremo iz 1. stolet-ja, da so na Lovrencu odkrili pozno antič-no neselbino, da je semkaj prišel 1838 saški kralj Friderik Avgust II. občudovat blagajev volčin, nihče pa vam ne bo vedel povedati, da se je 1873 v članstvo čebelar-skega društva za Kranjsko, Štajersko in Koroško ter Primorsko med prvimi prijavil Jože Stirmoš izpod Tošca.
Kako veliko zanimanje za čebelarstvo je
bilo pred 120 leti na območju Polhograj-skih Dolomitov lahko sklepamo po tem, da poleg njega najdemo med udi takratne-ga strokovnega glasila »Slovenska čebela« še naslednje može: Janeza Medena - po-sestnika na Topolu in Janeza Češnovarja
-  posestnika na Dobrovi, Mateja Otrina
- trgovca v Rovtah, Janeza Pekolja — mi-zarja v Babni gori, Matijo Pečovnika - po-sestnika   v   Zaklancu,   Franca   Riharja
-  župnika v Planini doma iz Polhovega Gradca in Janeza Turka — posestnika na Topolu.
Iz razmeroma majhnega območja torej kar osem čebelarjev, če upoštevamo, da je bilo skupaj v takratni vojvodini Kranjski le 174 članov.
To je bilo še v prejšnjem stoletju. Na-slednji korak so napravili pograjski čebe-larji pred 70. ieti. 18. aprila 1920 so usta-novili čebelarsko podružnico, ki je imela 27 članov. Iz poročila ustanovnega občne-ga zbora razberemo, da je bil za načelnika podružnice izvoljen Franc Golmajer, ka-plan v Polhovem Gradcu. V odboru so bili še Anton Baloh-orožniški stražmojster, Franc Zdešar iz Babne gore in Franc Vr-hovec iz Crnega vrha.
Novo čebelarsko obdobje se je pričelo v Polhovem Gradcu pred 25. leti. Takratni
odbor Čebelarske družine Ljubljana Vič, pri kateri sem bil tajnik, je nameraval pri-rediti veselico. Ko s predsednikom družine Jožetom Mažgonom zanjo nisva našla pri-merne lokacije, ideja pa mi je bila všeč, sem razmišljal takole. Če je bilo okolje Turističnega doma v Polhovem Gradcu prijetno za sestanek etiopskega cesarja Haile Selasija in Tita, zakaj ne bi bilo primerno tudi za čebelarsko prireditev. Ko sem povabil k sodelovanju predsednika pograjske čebelarske družine Vinka Zibel-, nika, je bil takoj zato.
Zgodilo se je, da je bil 20. junija 1968 okrog Turističnega doma Čebelarski tabor. Prireditev sta pripravljali obe čebelarski organizaicji.
Ne vem, če je kdo kdaj opisal osrčje Polhograjskih Dolomitov z večjim zano-som in pesniškim občutkom kot je to uspe-lo gostu na taboru Francetu Guni v članku »Lepi spomini na sončni Polhov Gradec«.
Ko opisuje vožnjo z avtobusom, pove, da se na Dvoru cesta skupaj z Gradaščico stisne med zelena hribovska pobočja.
»Ko pa se soteska kmalu nato spet od-pre, zagledam pred seboj veličastno, edin-stveno podobo: iz prostrane doline, obda-ne z gozdnatimi hribi se dvigne pred moji-mi očmi visok stožčast grič, na čigar juž-nem pobočju se je razkošatila prijazna vas, ožarjena od jutranjega sonca. Je to tista »kalvarija«, ki jo turistični priročnik tako spoštljivo omenja kar na prvem mestu med zanimivosti te pokrajine? Da, in če smem primerjati veliko z malim, bi dostavil: ka-kor veličasten dolomitni oltar, ki se sredi ogromne naravne katedrale dviga proti ne-besnemu svodu! Res nekaj lepega. To je torej opevani Polhov Gradec, središče pol-hograjskega hribovja! Izstopim, avtobus pa odvihra ob robu vasi po cesti proti
Črnemu vrhu. Pripoveduje dalje, da je bilo udeležencev kot listja in trave, da je igral priznani ansambel, bila na sporedu enode-janka o Antonu Janši in da je bilo ob splošnem veselju in rajanju dosti priložno-sti za utrjevanje prijateljskih vezi.
Na taboru so bile na voljo čebelarske specialitete, vsakovrstni prigrizki in dobra kapljica, skratka, tabor je tudi finančno zelo uspel.
Čebelarska družina Polhov Gradec je v naslednjih letih podobne tabore prirejala sama, v Srednji vasi.
Meni se je v zvezi s taborom 1968 vtisni-la v spomin zlasti zagnanost in organizacij-ska sposobnost eospoda Vilka Zibelnika. V letu 1970 je Čebelarsko društvo Polhov Gradec stavilo v svoj program gradnjo last-nega doma. Pri tem sklepu je vztrajalo tudi naslednje leto, iz zapisnika občnega zbora za leto 1972 pa razberemo, da čebelarski tabor ni uspel, da ima društvo premalo finančnih sredstev za gradnjo doma in da je naletelo na neštete druge ovire. V zapis-niku leta 1973 beremo ponovno, da je zaradi objektivnih pogojev odpadel načrt za gradnjo doma. Podpisani, ki ga je dru-štvo v Polhovem Gradcu domalega redno vabilo na svoje letne skupščine, je 1974 v imenu Zavoda za čebelarstvo povedal, da se je Zavod pripravljen vključiti s fi-nančnimi sredstvi v gradnjo in souprabo čebelarske zgradbe. Ta svoj podrobno obrazloženi predlog sem istega leta poslal petim vodilnim članom. Nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da se je za sodelova-nje in gradnjo najbolj zavzel tedanji pred-sednik društva Jernej Nartnik, ki je bil direktor krajevnega lesarskega podjetja. Iz zapisnika občnega zbora za leto 1975 raz-beremo, da je upravni odbor društva na
petih sejah razpravljal o vlogi Zavoda, da je bil Nartnik imenovan za predsednika pripravljalnega odbora za gradnjo doma. Se sedaj nam je izziv takratno Nartnikovo mnenje na zboru, da bi z izgradnjo doma društvo izpolnjevalo vse pogoje za nasta-nek občinskega čebelarskega izobraževal-nega centra. V letu 1976 je dobil gradbeni odbor naročilo, da uskladi velikost in funkcionalnost Čebelarskega doma z Za-vodom za čebelarstvo tako, da bi prostori bili uporabni za oba zainteresirana.
Z dograditvijo doma v letu 1980 so si polhograjski čebelarji postavili svojevrsten spomenik. Dom so gradili s prostovoljnim delom in denarnimi prispevki čebelarjev, uslugami številnih kmetov, finančno ude-ležbo Zavoda za čebelarstvo. Šele pred zaključnimi deli pa je finančno prispevala tudi občina Ljubljana Vič-Rudnik.
S pogodbo o sofinaciranju Doma čebe-larjev si je Zavod, ki se je med tem časom reorganiziral v Čebelarsko zadrugo Ljub-ljana, za dobo 11 let pridobil pravico brez-' plačne uporabe potrebnih prostorov. V maju 1980 se je zadruga iz utesnjenih prostorov zasebne hiše v Rožni dolini pre-selila v Dom čebelarjev. Zadruga se je malo kasneje priključila Hmezadu, Mle-karna Arja vas-Zelena dolina s čebelar-stvom v Medlogu. Danes je v Domu čebe-larjev privatno čebelarsko podjetje, ki ga uspešno vodi nekdanja uslužbenka zadru-ge, živilski tehnolog ing. Malči Božnar, domačinka iz Hrastenic.
Podpisani tudi kot upokojenec še vedno čebelarim in to v divjini sončne Istre, saj so čebele ptičice sonca, kot se je slikovito izrazil avstrijski pisec Guido Sklenar. Kdor bi želel med, cvetni prah, matični mleček ali propolis iz teh neonesnaženih bregov, se lahko obrne na podpisanega.
Prof. dr. Jože Rihar Rožna dolina, c. XIX/2