Kritika
France Bevk, Legende. Založila Nova založba v Ljubljani. 1939. Str.  165.
Redka naglica, s katero ustvarja Bevk svoja dela, in s tem seveda neogibno združena ohlapnost, sta v nemajhni meri krivi, da je bil pisatelj v zadnjem desetletju nekako odrinjen ob stran; njegovih knjig, ki so leto za letom izhajale v najrazličnejših založbah, poleg tega še nebroj novel in povesti po revijah, se zdi, kakor da nismo opazili. Prav v tem razdobju so se pojavila v slovenski literaturi nova imena, ki so skušala na ruševinah skrajno zindividualiziranega, umetniško šibkega ekspresionizma ustvariti prepričevalnejšo, a zlasti kvalitetno prozo.
Danes smo priča, da je delo te ..generacije" (če sploh moremo govoriti o generaciji, zakaj sem štejem tudi Prežihovega Voranca, ki je prvo zbirko svojih novel izdal že takoj po vojni) rodilo nedvomne uspehe. Od starejših sta se ji še najbolj približala Juš Kozak in pa France Bevk.
Toda prav v primerjanju z omenjeno ..generacijo" mi je danes, ko imam pred seboj zadnji dve Bevkovi knjigi, docela jasno, da smo storili pisatelju krivico. Njegovo predzadnjo knjigo moramo iz nemalo ozirov šteti med naša najmočnejša dela zadnjih desetletij. Kar smo mogli pisatelju očitati, ko smo prebirali na pr. „Muke gospe Vere", ..Velikega Tomaža", neizdelanost in v psihološkem pogledu marsikatero površnost, vse to se je v tej knjigi umaknilo zavidljivi, mestoma kar prefinjeni izdelavi ter psihološki utemeljitvi. Ime France Bevk pomeni znova odkritje.
Legend zadnjih let nismo vajeni. V tekočem desetletju moremo zabeležiti le dva resnejša poskusa: Lovrenčičevo zbirko „Tiho življenje" iz 1931. in pa Legendo o prevzetnem zidarju, ki jo je 1933. objavil v „Krogu" Bogomir Magajna. Razlika med Lovrenčičem in Magajno na eni in Bevkom na drugi strani je kaj očitna. Medtem ko se je avtor „Tihega življenja" zadovoljil v pretežni meri s tem, da je z vidikov, ker je namenil legende otrokom, opuščal vsako globljo problematiko, je Bevkova legenda primer posrečeno modernizirane legende, ki v marsičem zadeva današnji čas. In ne samo to: Gostobesednosti in neplastičnosti, ki sta kar preznačilni svojstvi Lovrenčičevih legend, v Bevkovi knjigi malone ne najdemo, dasi se pri prvem kot pri drugem ne moremo znebiti občutka enoličnosti in ponavljanja, česar se pa pri zbirki legend skoraj ni mogoče ogniti.
Knjiga, ki jo je pisatelju 1939. založila Nova založba, vsebuje devet legend, katerih snov je zajeta skoraj izključno iz sveta Bevkove ožje domovine: Marija z Robidja, Češnje, Pobožni zidar, Bogati mlinar, Poslednja tolažba, Marija in razbojnik; zadnja (Pevec Gruje) je postavljena na zelen otočič blizu Istre, dočim sta dve — Peta zapoved in Božja martra — nelokalizirani.
Malo je pri nas del, ki bi bila pisana s toliko pazljivostjo in, recimo tudi, ljubeznijo, kot so pisane prav te legende. Čudovita v svoji preprostosti, a zato tem bolj učinkovita tako po formalni kot po etični strani je med vsemi zlasti „Peta zapoved"; fant, kateremu so zaradi uboja Obesili očeta, obljubi materi, da ne bo nikoli prekršil katerekoli zapovedi; toda življenje ga postavi pred težko odločitev: če ne ubije človeka, bo ubit sam; izbere si drugo; Kristus, ki ga reši in pošlje domov k materi, stopi sam na njegovo mesto v ječi in zjutraj na morišču. Bilo bi mogoče le bolje, če bi pisatelj opustil zadnji dve strani, ki sta prav zaradi svoje statičnosti nekoliko v kvar celotni kompoziciji. Več legendarnega imata v sebi „Češnja" in „Marija z Robidja", ki sta v nasprotju s prvo, kot sklepam, povzeti iz narodovega vira. Vse ostale, a zlasti ..Pobožni zidar" in ..Poslednja tolažba", za
547
prvimi tremi dokaj zaostajajo, osnovni motiv pregrehe in kesanja, ki je v prvih svež, zdaj utruja. Lapidarnost izraza zaide neredko v gostobesednost in kič. Toda knjiga v vsej celoti vendar zapušča v čitatelju močan vtis, a zaradi neprecenljive lepote, ki jo skriva v sebi „Peta zapoved" in pa zaradi izredno lepega jezika, je delo mogoče uvrstiti med najuspelejše novitete letošnjega knjižnega trga.
Milan šega.
548