Otroško igrišče na vogalu Resljeve
Prav rada prebiram Dogovore, saj me zanima, kaj se dogaja v naši občini. Zdi se mi, da bi se občani morali pogosteje oglašati v svojem glasilu, saj je velika prednost, da ga imamo.
Zdaj pa bi rada povedala nekaj o igrišču na vogalu Resljeve ceste in Slomškove ulice, ki ga uporabljajo otroci iz vrtca Ane Ziherlove, pa tudi tisti mlajši iz Cufarjeve osemletke.
Kolikor vem, je za igrišče med drugimi mnogo storila tovarišica Marija Modečeva, toda leta so tekla in ob premajhni skrbi za naprave na igrišču je te pošteno načel zob časa. Ne verjamem, da bi kdo drug delal tako počasi in tako temeljito.
Spregovorila bi rada o sivem, žalostnem vlakcu, na katerega malčki kljub vsemu radi sedajo, oponašajo žvižg lokomotive in se peljejo, v Maribor, Maribor, Brežice, Brežice k babicam in dedkom. Pa tiste uboge piramidaste hišice, ki jim manjkajo rebra in so uma-zane, žalostne kakor vlakec. Pa vrtiljak, dokler se bo še vrtel?
Mislim, da bi starši otrok iz vrtca in tudi vsi tisti, ki žele malčkom več sonca in radosti, skupaj prostovoljno radi kaj storili za igrišče. S prostovoljnim delom popravili, kar je razdrtega, prernazali les z »lak lazuro«, ki jo na televiziji tako reklamirajo (morda bi jo tovarna dala - za reklamo tudi zastonj?), potem pa - zakaj ne? - bi dali otrokom čopiče in barve in naj pobarvajo svoje hišice in vlakec in vrtiljak tako, kakor je njim najbolj všeč. Vse bi se dalo storiti s prav majhnimi sredstvi. Najbrž bi bili pripravlieni pomagati tudi babice in dedki.
Silva Rozman