LETO v. ŠT. 17 (211) /TRST, GORICA ČETRTEK, 11. MAJA 2000 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 11 24 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SLOVENSKI KLIC I Slovenci smo že dobro stoletje in več na slavnih taborih manifestirali za svoje narodne in jezikovne pravice. O tem pričajo imena Vižmarje, Ljutomer leta 1868, istega leta pa še na Primorskem Šempas idr. Na njih smo v dobi narodnega prebujenja izdelovali svoje narodne programe in s tem tudi navzven v habsburški monarhiji delali za lastno domovino in avtonomijo. Naš čas je seveda drugačen, in to zlasti čas, ko medijska in tehnološka sredstva zahtevajo svoje. Vseeno pa smo našli tudi Slovenci v Italiji v zadnjih desetletjih spet tradicionalno obliko velike manifestacije, ki seveda odraža duh nekdanjih slavnih taborov. Množična navdušenost, prazničnost, vera v boljšo bodočnost - vse to je tudi danes za primorske Slovence še kako aktualno. Pesem in beseda sta si tako nekoč kot danes složno podali roko in tako vžgali v prisotnih ogenj navdušenja in odobravanja. Če pogledamo vsebino nekdanjih taborov, lahko ugotovimo, da je šlo predvsem za zahtevo po Zedinjeni Sloveniji, že od leta 1848 glavno programsko točko slovenskih dežel. Od presvetlega cesarja in "dobrega očeta" Ferdinanda so že v začetku pričakovali veliko. Čas je nato naredil svoje. Kaj, recimo, piše znani rodoljub Matija Majar v letu 1848? "Mnogo vekov je naš narod dremal glede narodnosti, ako zdaj junaško na noge ne skočimo, bode v naprej umiral. Mi se smemo o-glasiti, mi le pravico terjamo, za pravico pa se sme, ali da prav rečem, ima v vsaki pravičen potegniti; mi svobodno moramo se oglasiti, ker je zdaj ravno čas, da potrebe slovenskega naroda razodenemo; vsi narodi svoj jezik in svojo narodnost branijo, zakaj bi mi tega ne storili; ustava ni samo drugim narodom dana, temoč tudi za nas, da svoj mili jezik in svojo narodnost povzdignemo..." Danes imamo Slovenci v Italiji ob vstopu v tretje tisočletje zelo podobne zahteve. In prav to je veličastni sobotni shod na trgu Sv. Antona v Trstu dosegel. V malem se je ponovil go-riški Travnik iz leta 1984. Takrat smo bili gotovo udeleženi v mnogo večjem številu kot sedaj. Vsekakor pa tržaška manifestacija ni imela manjšega pomena. Poleg obeh krovnih organizacij, SSO in SKGZ, je namreč pri tem uradno sodelovala tudi občina Trst, kar je politično gotovo izrednega pomena. Čeprav s kratko (a zelo pozitivno) mislijo, je tržaški župan Riccardo llly izrazil stališče Trsta za sožitje, prijateljstvo in zaščito slovenske manjšine. S tem je "ipso facto" uradni Trst zavrnil vse nekdanje poskuse nacionalističnih gesel listarskih in še prej drugih županov, ki so hoteli Slovence izriniti in jih ignorirati ali celo primerjati s plemeni Mau-Mau... Danes smo na poti v Evropo. Združena Evropa pa ni le Evropska unija, ki je še vedno bolj Evropa držav kot Evropa dežel in narodov. Veliko se govori o evropskih standardih za manjšinsko zaščito. Seveda, besede so lepe, marsikdaj pa tudi danes ostajajo še vedno le besede. Manjšinske zaščite so še marsikje nepopolne ali pa jih sploh ni (recimo - z malimi izjemami -v Franciji). Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa vsekakor vidimo v bodočem razvoju Evrope pot od Evrope držav do Evrope narodov. ANDREJ BRATUŽ Manifestacije v podporo sprejemu zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, ki sta jo v soboto, 6. t.m., na trgu Sv. Antona v Trstu priredili krovni organizaciji SSO in SKGZ v sodelovanju s tržaško občinsko upravo, se je po oceni policije udeležilo kakih 6.000 ljudi. Gre nedvomno za velik uspeh, pa čeprav je marsikdo pričakoval celo več ljudi. Če pa se ozremo na nekatera mnenja, ki so krožila med predstavniki manjšine v dneh in tednih pred manifestacijo, po katerih bi bil velik uspeh že dejstvo, če bi se demonstracije udeležilo okoli 2.000 ljudi, smo lahko iskreno zadovoljni. Velika in predvsem pa izjemno kulturna, mirna u-deležba pomeni, da je nerešeno vprašanje naših narodnostnih pravic še vedno mobilizacijsko učinkovito, in to kljub demografskemu padcu in naraščajočemu nezanimanju za problematiko zaščitnega zakona. Če naši skupnosti še vedno uspe zbrati več tisoč ljudi zaradi vprašanja, ki ga med nami marsikdo žal čuti kot povsem abstraktno in oddaljeno, je to nedvomno razveseljivo in pozitivno dejstvo. Podati kroniko dogajanja skoraj teden dni po manifestaciji je nesmiselno, a je kljub temu treba podčrtati dejstvo, da je bilo sobotno zborovanje mišljeno predvsem kot kulturna manifestacija, izraz umetniških zmogljivosti, ki ga Slovenci v Italiji premoremo in ponujamo širši tržaški in deželni stvarnosti. Na trgu Sv. Antona je namreč zapel večstoglavi pevski zbor ob spremljavi združenih godb pod vodstvom Janka Bana, nastopili so gojenci Glasbene matice, ansambla Zamejski kvintet in Kraški ovčarji, folklorna skupina Stu ledi, ple- sna skupina Show Chance ter mladi in obetavni pevki Martina Feri in Andrejka Možina. Lučka Počkaj in Giovanni Boni pa sta v slovenščini in italijanščini podala poezije Franceta Prešerna, predvsem pa Srečka Kosovela in Umberta Sabe. Osrednji del je napovedovala Loredana Gec, medtem kot je uvodni in sklepni del povezoval Tomaž Susič. Vsi nastopajoči so prepričljivo dokazali, da imamo Slovenci še kaj povedati na kulturnem in umetniškem področju na tem teritoriju, na katerem smo od vedno živo in dejavno prisotni. Večje število javnih upraviteljev, županov, parlamentarcev in drugih, ne samo Slovencev, ampak tudi Italijanov, je bilo do- IVAN ŽERJAL kaz, da v svojih prizadevanjih Slovenci v Italiji nismo sami in da imamo podporo lepega dela javnosti večinskega naroda. Dokaz tega je bilo predvsem dejstvo, da je bila občina Trst soprireditelj sobotne manifestacije, eden od govornikov pa tržaški župan Riccardo llly, ki seje, skupaj s številnimi drugimi župani in upravitelji, predhodno udeležil svečanosti pri bazovski kraški jami. Zaščitni zakon torej ni ozko vprašanje, ki zadeva le slovensko narodno skupnost v Italiji. Kot je bilo slišati iz ust govornikov (župana lllyja, predsednikov SSO in SKGZ Sergija Pahorja in Rudija Pavšiča ter šolnice Antonelle Bu-covaz iz Benečije), je sprejem tega zakona priložnost tudi za Trst in za deželo Furlanijo-Julijsko krajino. —— STRAN 2 m Primož Sturman, Breda Susič ODMEVI NA MANIFESTACIJO m Iva Koršič SSG: SPOMIN IN OPOMIN Alojz Tul KDO NASPROTUJE ZAJAMČENEMU... FBI DSI: NAGRADA VSTAJENJE PESNICI IZ ZDA Ivan Žerjal / intervju PETER MOČNIK Igor Devetak LETNIK 1999 "BELIH PRIROČNIKOV" Ed Danijel Devetak CERKEV OD KATAKOMB DO INTERNETA m OB IZVOLITVI DR. ANDREJA BAJUKA H Jurij Paljk ODŠEL JE LOJZE SPACAL FR Marjan Drobež KONČNO POKLON RODOLJUBU Skerlavai draguljarna TRST - Ul. Battisti 2 tel. 040 7606012 ČETRTEK 11. MAJA 2000 ZA NAŠE PRAVICE 2 ČETRTEK 11. MAJA 2000 SVET OKROG NAS 4 ODMEV NA MANIFESTACIJO V SLOVENSKEM PROSTORU BREZBRIŽNOST? PRIMOŽ STURMAN V zadnjem tednu sem z zanimanjem sledil pripravam na enotno manifestacijo na trgu Sv. Antona. Po udeležbi na manifestaciji pa me je predvsem zanimalo, kako bo o njej poročal slovenski tisk. V ponedeljkovem Delu sem na zadnji strani prebral članek z naslovom Zaščita manjšine je pogoj za sožitje, | ki je nekakšna kronika sobot-£ ne manifestacije s citati razli-h čnih govornikov. Na prvi po-- gled bi lahko rekli, da Delo S 7. STRANI ZA NASE OB POZITIVNIH TUDI KRITIČNA MNENJA P.R.*.YICE MLADI o manifestaciji Sprejetje zakona lahko prinese vsestranski razvoj na obmejnem področju in še močneje utrdi vrednote, ki so temelj vsake demokratične družbe. Predvsem pa mora biti možnost, da se Slovenci u-činkovito upremo asimilaciji, ki še vedno redči naše vrste, da uživamo svoje pravice kot skupnost in ne kot posamezniki in da zaživimo kot enakopraven in polnopraven o-sebek na ozemlju dežele F-Jk, katerega moramo tudi soupravljati. Je pa konec koncev lahko tudi odskočna deska, s katere lahko naša skupnost pogumno stopi v širši svet. Kaj pa bo ostalo od sobotnega shoda? Manifestacije služijo temu, da posameznika in skupnost zunanje, predvsem pa notranje utrdijo, osvestijo ter da vlijejo novega upanja in novih moči za nadaljnje zavzemanje za pravice. Čeprav se je večkrat trdilo, da to ni bila protestna manifestacija, da to ni bil novi Travnik, pa ne moremo reči, da sobotno dogajanje ni imelo svojega protestniškega naboja, saj smo šli na trg, da bi opozorili na vprašanje, ki ga italijanska država kljub zakonom in mednarodnim obvezam do danes ni rešila. V naslednjih tednih in mesecih bomo videli, ali nam je sobotni shod vlil novih moči in upanja, tudi v vsakdanjem drobnem osebnem prizadevanju za uveljavljanje naših neodtujljivih pravic. BREDA SUSIC Tudi mladi smo bili minuli konec tedna soudeleženi pri pripravah manifestacije za naš zaščitni zakon. Mnogi izmed nas so se pridružili nastopajočim v zboru ali v ansamblih in skupinah, nastopali kot solisti, napovedovalci. Skavtje in taborniki so prišli v krojih in s svojimi zastavami, tako tudi nekateri mladinski krožki, športna društva, šole in podmladki nekaterih političnih strank. Predstavniki višjih šol so si zamislili razne prepričevalne akcije, s katerimi bi čim več svojih sovrstnikov pripeljali na trg Sv. Antona. Skupina Mladi v odkrivanju skupnih poti si je zamislila akcijo, s katero je na problematiko Slovencev v Italiji opozorila mlade iz Slovenije in Evrope. Vsi so priznali, daje bil doprinos mladih na shodu velik. Kaj pa o manifestaciji in vlogi mladih menijo mladi sami? Zbrali smo nekaj mnenj, ki pa so po naključju - večinoma kar kritična. Martin Strani, Sv. Ivan-Trst, 19 let: Manifestacije se nisem udeležil, ker se mi zdi smešno, da smo, tudi ko protestiramo za svoje pravice, pogojeni od italijanskih oblasti. Mislim na to, da smo prvotni datum spremenili in manifestacijo prestavili zaradi volitev. To je bilo zame nedopustno! Zelo sem bil razočaran! Danjel Radetič, Opčine, 24 let: Zelo pozitivno se mi zdi, da je prišlo do organizacije te manifestacije. Posrečena se mi je zdela tudi zamisel, da je i-mela manifestacija kulturen pečat, saj smo tako pokazali, česa smo sposobni. Mislim, da Italijani lahko samo sanjajo o takem zboru, kakršnega smo bili zmožni sestaviti mi. Isto velja za godbo in za vse skupine, ki so nastopile. Zadovoljen sem, da je prišel na manifestacijo llly, škoda pa, da je šel prej na komemoracijo na Fojbo. Simbolično bi veliko pomenilo, če bi prišel prej k nam, potem pa k njim. Občina pa se je zelo slabo izkazala, kar se tiče ozvočenja. Martin Maver, Kolonja-Trst, 25 let: Tržaška občina je bila kot pokroviteljica manifestacije prava polomija. Namesto da bi skrbela za svoj imidž in poskrbela za brezhibno organizacijo, je priskrbela obupno ozvočenje, nas “preselila" z Velikega trga (tam pa je lahko manifestirala Edinost - kako to?) na trg Sv. Antona, župan je prišel v zamudi... Če je bila ob-I čina pokroviteljica, bi lahko za manifestacijo namenila kakšno liro več in tiskala letake ali plakate. Zakaj niso naredili reklame med italijanskim prebivalstvom, kot so bili npr. sposobni narediti za Baviselo?!? Vsekakor smo tudi mi, Slovenci, dokazali, da zaščite ne potrebujemo. Zakaj?!? Koliko nas je vendar bilo?!? Po mojem premalo! Manjkalo je veliko kategorij: če naštejem le tiste, ki jih bolje poznam in so laže prepoznavne, ugotavljam, da bi dijakov lahko bilo m. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 F A X 0481 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELI: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN RECISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI CLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, pC INOZEMSTVO 110 000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU veliko več, študentov praktično sploh ni bilo, ni bilo profesorjev, duhovnikov, tudi športnikov bi lahko bilo veliko več. Čeprav sem kritičen, pa menim, da je bila v celoti manifestacija uspešna. Tomaž Špacapan, Briščiki, 19 let: Udeležba na manifestaciji po mojem ni bila zadostna. Bilo je premalo ljudi. Tudi mladih je bilo po mojem premalo, bilo pa je precej starejših. Škoda, da nismo manifestirali na Velikem trgu! Sam sem se udeležil tudi manifestacije društva Edinost. Strinjam se z izbiro Sama Pahorja, da priredi še dodatno manifestacijo, saj je velika manifestacija postavila res minimalne zahteve za nas Slovence. Vsekakor se mi zdi, da je bila organizacija velike manifestacije dobra. Le župan llly bi se lahko potrudil in poleg tistega skromnega "Dober dan" povedal še kaj po slovensko... Matej Praper, Vuzenica-Slo-venija, predstavnik AKZAmos in Združenja štajerskih študentov (manifestacije seje u-deležil na povabilo Mladih v odkrivanju skupnih poti iz Trsta) : To je bila lepa priložnost, da se mladi iz zamejstva in Slovenije srečamo. Želel bi si ! več takih srečanj. To bi naši mladini vlilo več zavesti. Mislim namreč, da imajo zamej-j d več narodne zavesti in ponosa kot marsikdo v Sloveniji. Tudi kultura, zbor, glasbene skupine... bi lahko bili za zgled našim študentom. Opažam, da, če se kdo od nas preseli v tujino, se že po drugi generaciji asimilira, tu pa znate prenašati kulturo in jezik iz roda v rod. Zame je bila manifestacija enkratno doživetje! Ce so bili nekateri mladi kritični, jim lahko odpustimo, saj s kritiko izpričujejo svojo zavest in močno zavzetost za rešitev vprašanja pravične zaščite naše narodnostne skupnosti. Težje se sprijaznimo z ugotovitvijo, da marsikaterega našega prijatelja ni bilo na trgu, ker je raje ostal doma ali šel po šolskem zborovanju v kak barček ali sploh ni vedel za manifestacijo (kar pomeni, da nekateri ne spremljajo slovenskih sredstev javnega obveščanja). precej skopo poroča o tem dogodku, saj je uredništvo postavilo članek na zadnjo stran med t.i. 'zanimivosti". Na tretji strani pa zasledimo komentar z naslovom Kako naprej? avtorja Lojzeta Kan-teta. Avtor začenja s primerjavo shoda prejšnjo soboto v Trstu z onim leta 1984 na go-riškem Travniku. Enači ju v tem, daje hotela manjšina v obeh primerih opozoriti nase in na ustrezni zaščitni zakon, ki ga pričakuje že več kot petdeset let. Med razlikami pa navaja tudi, da je "prvo zaz- ODZIVI Člani skupine Mladi v odkrivanju skupnih poti in Mladinske sekcije SSk so si v minulih tednih prizadevali, da bi opozorili mlade iz Slovenije in Evrope o prizadevanjih naše manjšine za sprejetje zaščitnega zakona. Prvi so se po pošti oglasili mladi pripadniki nemške manjšine na Madžarskem. Podpredsednika organizacije Gemeinschaft Junger Ungarndeutscher izražata solidarnost in pišeta: "Manjšinske pravice so barve vsake države. Vsaka zanikana pravica je barva, ki izgine s slikarjeve palete. Svet brez manjšin bi bil torej siv in enoličen. Kakšen dolgčas!" Z daljšim dopisom so solidarnostno izjavo poslali člani odbora evropske organizacije YEN - Youth of European Nationalities, ki združuje mladinske organizacije narodnih in jezikovnih manjšin v Evropi. V sporočilu izraža odbor zaprepadenost nad dejstvom, da postopek za sprejetje zaščitnega zakona za Slovence v Italiji še ni pripeljal do konkretnih rezultatov. To je za mnoge mlade v Italiji in v tujini, ki se zavedajo lastne narodne identitete, nesprejemljivo, piše v izjavi. Prepričani so, da predstavljata ohranitev in razvoj lastne kulture in jezika nenadomestljiv del boljše prihodnosti, in so razočarani nad dejstvom, da se morajo za lastne pravice boriti tudi v današnji Evropi. Solidarnost so izrazili tudi predstavniki mladinskih organizacij Nemcev iz Rusije, Romunov iz Madžarske, Nemških Sudetov in Rusov iz Moldavije. Iz Slovenije so poslali svojo solidarnostno izjavo člani Združenja katoliških študentov, Mladinskega ceha, Samostojne akademske skupine in Skupnosti katoliške mladine iz Ljubljane, društva Mavrični most mladih iz slovenske Primorske ter Akademskega katoliškega zdru-ženjaAMOS. Oglasili pa so se še predstavniki Združenja štajerskih študentov iz Maribora in Študentskega sveta univerze v Ljubljani. Dva predstavnika združenja AMOS in Združenja štajerskih študentov sta se tudi udeležila manifestacije. --------BS namoval protest proti nepripravljenosti oblasti za sprejem zaščitnega zakona, drugo pa je opredeljevalo predvsem pričakovanje, da bo zakon končno le sprejet". Kot bistveno razliko stanja v manjšini navaja pisec njen gospodarski položaj. Pred dvema desetletjema naj bi gospodarska moč manjšine in njena krepitev nekako prisilila oblasti, da bi jo jemale resneje v poštev. Nato je manjšinsko gospodarstvo začelo hirati, banki v Trstu in Gorici sta prešli v italijanske roke, mlada slovenska država pa ni pokazala prevelikega zanimanja za manjšinsko gospodarstvo. Avtor nadaljuje z mislijo, da so sedaj Slovenci na križ-potju. Obe krovni organizaciji sta po sili razmer prisiljeni, da sodelujeta. Ob tem pa se pojavljajo še nekatere stranske poti. Tista, ki naglas zahteva pravičen zakon (Samo Pahor in društvo Edinost), in tista, ki zakonu celo nasprotuje (Boris Gombač) ter prireja celo srečanja proti sprejetju, češ da zakon ni potreben, ker se lahko Slovenci sklicujemo na okvirni zaščitni zakon o manjšinah. Zaključna misel pa odpira pogled vnaprej, ko se bosta morali obe krovni organizaciji le dogovoriti ter začeti verodostojno nastopati v odnosu do matičnega in večinskega naroda. Ljubljanski Dnevnik sobotnemu dogodku na tržaškem trgu namenja samo komentar Francajurija. V njem je zapisano, da sta se krovni organizaciji nekako zedinili glede skupnih manjšinskih ciljev in presegli medsebojno sumničenje. Franco Juri meni, da je slovenska manjšina edina narodna skupnost v Italiji z neposrednim stikom z matico, ki še nima posebnega zaščitnega zakona. Dežela Furlanija-Julijska krajina pa že ves povojni čas utemeljuje svojo avtonomijo z navzočnostjo Slovencev, ki pa niso bili doslej deležni kakšne posebne zaščite. Rimski parlament pa je navsezadnje prisluhnil glasu manjšine ter spravil zaščitni zakon na dnevni red; drugo vprašanje pa je, če ga bo uspel v tej mandatni dobi odobriti. Če se bo to uresničilo, se bo zvečal ugled demokratične in evropske Italije ter se bodo izboljšali tudi njeni odnosi s Slovenijo. Tako dva vidna slovenska dnevnika premalo poročata o dogajanju pri nas. Globoko sem razočaran zaradi površnosti v ocenjevanju položaja slovenske manjšine v Italiji. Vtis imam, da v Slovenji vlada prevelika brezbrižnost, ki preprečuje, da bi lahko ustrezno reševali manjšinsko problematiko na mednarodni ravni. Upamo, da se bosta obe novi vladi - tako A-matova kot Bajukova - v prihodnje zavzeli za dokončno sprejetje globalnega zaščitnega zakona. AKTUALNO Razprava o zaščitnem zakonu za slovensko manjšino v Italiji in volitve novega predsednika vlade v Sloveniji (po nedavnem izglasovanju nezaupnice Drnovškovemu kabinetu) nudijo priložnost, da ponovno obravnavamo vprašanje o zajamčenem zastopstvu manjšin s posebnim ozirom na slovensko. Kot znano, razne mednarodne listine, imenovane konvencije ali dogovori, priporočajo državam, da v čim večji meri o-mogočajo jezikovnim ali narodnim manjšinam, živečim na njihovem ozemlju, soudeležbo pri upravljanju javnih zadev. To se konkretno lahko uresniči s tem, da zadevno volilno zakonodajo prikrojijo potrebam manjšine, ki navadno niso tako številne, da bi lahko izvolile svoje predstavnike na osnovi splošnih volilnih pravil. Na ta način nekatere manjšine v Evropi že i-majo pravico do zajamčenega zastopstva tudi v parlamentu kot najvišji stopnji izvoljenih organov. To že vrsto let velja za dansko manjšino v Nemčiji, italijansko in madžarsko manjšino v Sloveniji in italijansko na Hrvaškem. Pred kratkim je italijanski parlament z ustavnim zakonom enako pravico uzakonil za ladinsko manjšino v Gornjem Poadižju. Pravico do zajamčenega zastopstva je postavila tudi slovenska manjšina v Italiji ob oblikovanju M?sellijevega zakonskega besedila, za kar se posebno zavzema stranka Slovenske skupnosti. Pri tem seje pokazalo, da levo usmerjeni slovenski predstavniki zavračajo omenjeno možnost ne iz ustavnopravnih razlogov oz. ovir, temveč iz političnih in načelnih razlogov. Po ZA PRAVO ZAŠČITO KDO NASPROTUJE ZAJAMČENEMU ZASTOPSTVU? INTERVJU / PETER MOČNIK V v SRENJSKA ZEMLJIŠČA NISO LAST OBČIN! ALOJZ TUL njihovem sklepanju naj bi bi- lo nedopustno, da bi pripadniki manjšine izvolili svoje predstavništvo v voljene organe (od občinskih, pokrajinskih svetov pa do deželne zbornice in parlamenta) z manjšim številom glasov kot za druge italijanske predstavnike, češ da bi to pomenilo diskriminacijo drugih državljanov. In vendar sosednji državi Slovenija in Hrvaška, od katerih Italija stalno zahteva nedi-skriminirano ravnanje do pripadnikov italijanske manjšine, zagotavlja izvolitev v državni parlament poslancev i-talijanske manjšine prav na osnovi odstopanja od splošne volilne zakonodaje. Zakaj italijanske stranke nasprotujejo enaki možnosti za izvolitev parlamentarnega zastopstva slovenske manjšine v rimskem parlamentu? Konkretno to pomeni dva parlamentarca na skupno okrog 930 poslancev in senatorjev, statistično je to 0,2%. V slovenskem državnem zboru sta dva predstavnika manjšin na skupno število 90, kar pomeni 2,2%. Med razpravo o glasovanju zaupnice v slovenskem parlamentu prejšnji teden dr. Andreju Bajuku je bil govor tudi o vlogi in izjavah poslanca italijanske manjšine Roberta Battelija za tržaški II Pic-colo, ki jih lahko tolmačimo v različnih političnih ključih. Zato je naravno, da se je o- menjeni poslanec izpostavil politični polemiki, do katere se ne moremo meritorno o-predeliti, ker ne poznamo dovolj njenega ozadja. Vsekakor pa vsak poslanec odgovarja za svoje besede in stališča. Slovenski zakonodajalec je zato lahko ponosen, da omogoča izvolitev manjšinskih poslancev. Zato zveni povsem protislovno pisanje avtorja Rimskih mlinov v Novem Matajurju z dne 4. maja letos, ko v zvezi z zgoraj omenjeno polemiko v slovenskem državnem zboru zapiše: ' Rušenje načela zajamčenega manjšinskega zastopstva ni dobra popotnica niti sprejemanju našega zaščitnega zakona v italijanskem parlamentu.11 Kot vemo, isti avtor tudi dobro pozna besedilo "našega zaščitnega zakona", v katerem bomo zaman iskali potrditev enakega načela zajamčenega manjšinskega zastopstva, ki ga brani za italijansko manjšino v Sloveniji, kjer ga nihče ne ogroža. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je takšno dvojno merilo pri manjšinskih pravicah nesprejemljivo. Ko omenjeni avtor očita "desnici" v Sloveniji, da ruši načelo zajamčenega zastopstva manjšin, se sprašujemo, zakaj italijanska levica, h kateri se prišteva avtor Rimskih mlinov, nasprotuje zajamčenemu zastopstvu slovenske manjšine v Italiji. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE SPREMEMBA V SLOVENIJI JE NUJNA Dva dogodka sta v zadnjem času obeležila Slovenijo. Najprej so pomladne stranke po dolgih letih našle svoj skupni jezik, zatem je bil za predsednika nove vlade potrjen njihov skupni kandidat Andrej Bajuk. Oboje priča o tem, da se je v matičnem prostoru zgodila sprememba, ki je bila tako rekoč nujna. Tukajšnje razmišljanje se ob pomladnem prodoru ne želi predajati le občutkom zmagoslavja, ker je pač umestneje biti pozoren na tiste vidike, ki so lahko v prid celotni Sloveniji. In sedanji uspeh pomladnih strank je lahko zares v korist celotni Sloveniji, v kolikor seveda upoštevamo, zakaj je do njega sploh prišlo. Dejstvo je, da se je izpel čas koalicije med levimi strankami ter najmočnejšo pomladno stranko, pred osmimi leti so bili to Slovenski krščanski demokrati, pred štirimi leti Slovenska ljudska stranka. Tovrstna koalicija je prenehala biti plodna. Na svojem pričetku je bila vsekakor smiselna in to vsaj zaradi razloga, da je preprečevala morebitno preostro soočenje med dvema temeljnima slovenskima političnima izkušnjama. Smiselna je bila tudi zato, ker je delovala umirjeno in je omogočala vsej družbi privajanje na pravila demokracije in njihovo utrjevanje. V zadnjem obdobju pa je takšna koalicija postajala vse bolj statična, negibna, s premalo jasnih idej m stališč, z vse bolj meglenimi in kar že kompromisarskimi sporazumevanji, kar je privedlo do otipljivih znakov pravega zastoja. Pomladna stran je stopila skupaj in stvari so sedaj jasne. Jasno lahko zaživijo odločna stališča ene in druge strani, to pa je pogoj za večjo moč države pri urejanju nerešenih vprašanj. Slovenija mora npr. urediti odnose s svojimi sosedami, kjer se že kar nekaj časa giblje na robu podrejenosti. Hitreje mora stopati v Evropo ter okrepiti občutek za svoje zamejstvo in zdomstvo ne glede na to, da je bilo na tem področju že precej narejenega. Končno mora - in tu smo že kar v sramotni zamudi -razčistiti odnos svojimi verniki oz. Cerkvijo na način, ki je lasten razvitim demokracijam. Okrepiti mora nadalje občutek za zadeve tako imenovanega nacionalnega interesa, kar pomeni neustrašeno soočenje različnih političnih stališč, vendar tako, da je to le tekmovanje med strankami, ne pa spodkopavanje pridobitev celotne države. In vse to ter še mnogo drugega je mogoče uresničiti prav s celovitimi političnimi izhodišči, jasno identiteto ene in druge strani, nikakor pa ne z me-hkobnostjo dosedanjega koalicijskega dogovarjanja in sporazumevanja. Prav gotovo smo Slovenci že sposobni razgrniti pred seboj vse probleme in poravnati vse račune, ne da bi pri tovrstni smelosti podlegli medsebojni nestrpnosti ali celo sovraštvu. Sedanja politična sprememba je torej obetavna, pomeni konec I zastoja, zahteva pa - in to velja še posebej poudariti - veliko mero zrelosti in predvsem spoštovanja politično drugače mislečega. V čem je pomen razsodbe Deželnega upravnega sodišča? Prepričan sem, daje omenjena razsodba res zgodovinskega pomena, saj postavlja dobesedno na glavo neko nezakonito prakso, ki traja vse od leta 1924, odkar so v kraljevini Italiji začeli obravnavati ureditev t.i. usi civici, ki jim pri nas pravimo jusarske pravice, čeprav ta izraz iz pravnega vidika ni prav točen. Jusarske pravice so namreč imenovali prav tiste, ki jih zagovarjajo srenje, se pravi skupnosti lastnikov zemljišč, ki so bila odkupljena v obdobju zemljiške odveze sredi 19. stoletja. Latinski izrazjus, torej pravica, je v rabi od časov avstroogrskega cesarstva, ko so pravniki in zakonodajalec uporabljali latinske izraze. Razsodba DUS-a številka 369/2000, ki je bila položena 31.3.2000, priznava pravno osebnost zasebnega prava srenjam (ali starim jusom) in s tem določa, da so le-te zasebne in ne javno-pravne ustanove. To pomeni, da so zemljišča, ki so v zemljiški knjigi vpisana na njihovo ime, zasebna last, ne pa last občin, ki so si dolga desetletja lastile površine, ki jim niso nikoli pripadale. V njihove roke jih je postavil komisar za likvidacijo usi civici ali jusarskih pravic, ki je tako odločil v nasprotju z zemljiško knjigo, s prejšnjo avstroogrsko zakonodajo in z razsodbami, ki so bile izdane vse do leta 1922. Komisarja pa je postavila fašistična državna oblast v letih 1924-1927. Menim, da gre za pravo Kopernikovo revolucijo v odnosih, ki se nanašajo na to problematiko. Kdaj in zakaj ste vložili priziv? Priziv je bil vročen deželi F-Jk 22.10.1999, na DUS pa je bil vložen z zelo obsežno zgodovinsko dokumentacijo 22.11.1999. Hvaležen sem vsem, ki so se leta trudili, da so te dokumente izbrskali iz arhivov. Vsi jim dolgujemo. Glavna obravnava je bila 24. marca letos, kar pomeni, da je bila razsodba izdana v rekordno kratkem času. Šest mesecev pravde za rešitev stopetdeset let starih krivic! Priziv sem vložil v imenu kriške, openske, kontovelske in repenske srenje, ker je dežela, v nasprotju z lastnim zakonom št. 3 iz januarja 1996, zavrnila njihovo prošnjo po priznanju pravne osebnosti, ki so jo vložili, sklicujoč se prav na omenjeni deželni zakon. Dežela je namreč zagovarjala tezo komisarja za likvidacijo jusarskih pravic, da so ta zemljišča podvržena ločeni upravi in da so srenje le upravitelji tega ločenega u-pravljanja, torej javno-pravne osebe. Ste si pričakovali tak razplet? Tožbo smo pripravljali postopoma, saj je bilo treba poprej urediti vse upravne in pravne predpogoje zanjo. Stvar je trajala skoraj pet let, da je dozorela. Ker sem ji sledil od vsega začetka, sem bil trdno prepričan o tem, kar sem zagovarjal, in sem se zato na sodišče obrnil z velikim upanjem, da bodo sodniki pošteni in pravični, saj je šlo za res veliko zadevo. Gotovost v pravdi ne obstaja, toda priznam, da sem bil po pozitivnih izkušnjah z našim DUS-om v drugih, tudi pomembnih zadevah, optimistično razpoložen. Ze več let se poglabljate v problematiko in zgodovino srenj in jtisov na Tržaškem. Kdaj in zakaj ste se odločili za to? S problematiko starih jusarskih pravic in srenj sem se začel ukvarjati tik pred poletnimi počitnicami leta 1993, ko je stopil do mene predsednik openskega odbora za ločeno upravljanje jusarskega premoženja Pavel Milič in mi poveril nalogo, da izborim pravico do upravljanja za njegov odbor. Občina Trst in dežela namreč tem odborom nista dovoljevala niti tega, da dajejo v najem za par let zemljišča, ki so v njihovi upravi. Splošno mnenje oblasti je bilo, da so ti odbori le posvetovalnega značaja. DUS je leta 1994 zavrnilo tezo občine Trst in dežele ter sprejelo priziv. Toda v utemeljitvi razsodbe je bila še vedno izpostavljena teza, da gre za občinska zemljišča, kar me je motilo. Nisem pa imel možnosti priziva proti razsodbi, ki je ugodila zahtevi. Ob tej priložnosti sem prvič dobil v roke nekaj dokumentacije o srenjah in jusih in sem, v dišečem hladu bo-! hinjskih smrek, ugotovil, da že skoraj sto let imajo naš narod za norca in da mu kratijo zgodovinske in popolnoma zakonito pridobljene pravice. Seveda me je to takoj "pogre- lo", ker ne prenašam kratenja osnovnih pravic, še manj, če gre za pravice nekega naroda, ki ga oblast zatira. Takrat pa nisem mogel preko omenjene razsodbe, saj sem zagovarjal odbor za ločeno upravljanje in ne lastnikov srenjske zemlje. Odnosi med staroselci in krajevnimi oblastmi več kot poldrugo stoletje niso bili kdovekako zgledni. Srenje so morale, zlasti v obdobju Avstro-Ogrske, večkrat nastopiti v bran svojih pravic. Bi nam lahko na kratko orisali zgodovino teh odnosov? Res je, že omenjenim primerom bom dodal še naslednje. Že v letih 1872-74 sta morala takratna tržaška občinska svetovalca Nadlišek in še predvsem Nabergoj braniti last domačinov pred skominami vodilne liberalno-nacio-nalistične italijanske večine in raznih "podestajev". Ti so skušali na razne načine pobrati velike površine, za katere so menili, da jih mora upravljati meščanski razred, ne pa kmečko prebivalstvo, povrhu vsega še slovensko. Vlada na Dunaju je, hvala Bogu, vedno ustavila sklepe tržaškega deželnega ali občinskega sveta. Tako je bilo tudi na sodiščih, kjer so tržaški občinski odvetniki, npr. Rossetti, Kan-dler, Hortis in drugi, skušali zmagati pravde proti mojim predhodnikom, na primer odvetnikom Pretnerju, Brnči-ču, Vilfanu, Ferlugi, Čoku in še drugim, ki so se morali stalno upirati grabežu občine Trst, z večjo ali manjšo srečo. Kako to, da v povojnih desetletjih med našo skupnostjo to vprašanje ni bilo nikoli preveč postavljeno v ospredje? V dobi fašizma ni bilo mogoče diskutirati z oblastjo, ker so te takoj odvedli v zapor. V času zavezniške uprave smo imeli drugačne probleme in zato ni bilo časa, da bi se ukvarjali s tem. V letih do Osimskega sporazuma nismo pravzaprav vedeli, kako se bo vse skupaj končalo in smo bili deloma začarani zaradi novih uprav, v katerih smo bili Slovenci soudeleženi. Če smo mi upravljali občine, ki so bile še v glavnem slovenske, potem ni bilo problemov s srenjsko zemljo. —STRAN 15 Dne 24. marca je Deželno upravno sodišče Furla-nije-Julijske krajine izdalo zelo pomembno razsodbo v prid starodavnim srenjam na področju tržaške pokrajine. Srenjam je sodišče namreč priznalo pravico do zasebne pravne osebnosti, kar pomeni, da so lahko lastnice oz. posestnice zemljišč. Tako se je pozitivno zaključila pravda med predstavniki štirih srenj - kriške, kontovelske, openske in repenta-brske - in deželno upravo. Predstavnike srenj je zastopal odvetnik dr. Peter Močnik, ki se že več let zanima za problematiko srenj in jusov v tržaški pokrajini. Rad je pristal na pogovor za naš časopis. IVAN ŽERJAL 4 ČETRTEK 11. MAJA 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU B I ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO NEDELJO v 4. VELIKONOČNA NEDELJA "V nikomer drugem ni odrešenja." (Apd 4, 12) ''Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober." (Ps 118, 1. 29) "Vemo pa, da mu bomo podobni, ko se prikaže." (1 Jn 3, 2) "Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje." (Jn 10, 17) Ta nedelja se imenuje tudi nedelja Dobrega Pastirja ali duhovnih poklicev. Jezus je prijateljsko zavrnil besede mladega človeka, ki ga je bil nagovoril z besedama "dobri učitelj" (Mr 10,17), češ da je dober samo eden, Bog (Mr 10,18). Vendar drugje poudarja enakost in edinost z Očetom, tudi v mod in dobroti ter ljubezni (prim. Jn 14,9-11). Krščanska umetnost že od nekdaj upodablja Jezusa kot dobrega pastirja z izgubljeno ovco na ramah (gl. Lateranski muzej, razne bazilike z mozaiki in freskami, zlasti v Rimu in Ravenni). Jezus je dobri pastir zato, ker da svoje življenje za človeka (Jn 10,1-11.15.17-18). Že SZ se poslužuje prispodobe pastirja za Boga in tudi kralje ter ovc za ljudi, ki jih Bog vodi kakor ovce (Ps 80,1), doječe pa nežno nosi. "Gospod je moj pastir", poje Ps 23,1. "Izraelov pastir, poslušaj! Ti, ki vodiš Jožefa kakor čredo" (Ps 80, 1); "Mi pa, tvoje ljudstvo, ovce tvoje paše" (Ps 79,13). "Davida (je) vzel iz ovčjih staj..." (Ps 78, 70-72). "Potem je odpeljal svoje ljudstvo kakor ovce, vodil jih je kakor čredo v puščavi" (Ps 78, 52; prim. 77,21). Ni čudno, če se preroki SZ ustrašijo Božje vzvišenosti in ljubezni, ko zaslišijo v sebi glas, ki jih vabi v službo živega Boga: "Gorje mi, izgubljen sem (Iz 6, 5)"; "Oh, Gospod, glej, ne znam govoriti" (Jer 1, 6; 8: "nikar se jih ne boj!"). "Vstani, pojdi v Ninive... in kliči proti njemu... Jona je vstal, da bi pred Gospodom zbežal v Taršiš" (Jon 1, 2-3). 'Zbal seje, vstal in odšel, da si reši življenje... želel si je smrt... Dovolj je zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje" (1 Kr 19, 3-4 o Eliju). "Ti pa, sin človekov, se jih ne boj..." (Ezk2,6). "Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal seje gledati v Boga", ki gaje klical v svojo službo (2 Mz 3, 6). Tudi sovraštvo ljudi ima svojo težo, ker preroki morajo oznanjati in vpiti: "Nasilje in zatiranje... je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem". (Jer 20, 9). Bog jih pošilja kakor ovce in jagnjeta med volkove (Mt 10, 16; Lk 10, 3), ki trgajo s kremplji in čekani materialne dobrine. Pobijejo vsakega, ki jim govori o odvisnem delu v gospodarjevem vinogradu (Mt 21, 33-39). Obsedle so jih namreč lakomnost, laž življenja, varljivo tuzemstvo. Saj hudič hodi okrog nas kakor lev, ki išče, koga bi požrl (1 Pet 5, 8). Tu rešuje samo vera v svet duha, resnice in prave svobode. Toda ta vera mora biti skupna. Ne samo, da nas je Učitelj imenoval prijatelja (Jn 15,15), marveč je tudi naročil medsebojno ljubezen v preizkušnjah, solidarnost, vzajemnost, prijateljstvo (J n 15, 12-13). Cerkev modro ureja primerno pripravo na izvrševanje duhovnega poklica, ne samo duhovniškega, v skupnosti z drugimi. Saj so prvi Jezusovi učenci doživeli bližino Jezusa prav v letih hoje za njim. Kar je vsebovalo veselje, a tudi žalost, strah, počasno slovo od stremuštva (prim. Lk 9, 48; 22, 24-30) in uspeha pri oznanjevanju, doživetje izdaje s strani intimnega prijatelja, zatajo s strani prvega papeža (Lk 22, 34), tesnobo ob uničenju vsega dela tistega, o katerem so upali, da bo vse rešil. Namesto tega je satan treščil na zemljo kakor strela z jasnega (Lk 10,18). Sam Jezus išče tolažbo pri Mojzesu in Eliji pred trpljenjem in smrtjo (gl. Lk 9,31). Poveličanega, vstalega Jezusa bodo apostoli in vsi njegovi učenci oznanjevali po vstajenju, prej pa ga bodo morali doživeti kot križanega. Na to jih je bil opozoril vsaj trikrat (prim. Jn 15, 20). Toda oznanjevali bodo tistega vstalega, ki je bil vreden slave križa. Saj je križ rojstvo skupnosti verujočih, skupnega keliha, strmoglavljenje vladarja tega veka (Jn 12,31). Ze sama obleka redovnice, redovnika, misijonarja in duhovnika sproži pri nekaterih posmeh in tudi zaničevanje ter celo gnev do Boga, medtem ko najbolj nemogoča in neumna moda pohujšuje sramežljivost in dober okus ter s svojo plehkostjo ponižuje ljudi, ki si ne morejo privoščiti ne kruha ne obleke ne obutve ne drugih življenjskih potrebščin; nagrajuje pa propalost. Zaradi tega potrebujemo pričevanja o vstajenju iz tega umiranja in smrti javnega in dužbenega življenja, potrebujemo poklicev dobrih pastirjev, ki, čeprav obloženi s svojo človeško bedo, so pokorni klicu "Dobrega Pastirja". Za ceno svojega življenja nemo govorijo, ker so to najprej dobri zakonci in starši, dobre družine, redovnice in redovniki, misijonarji in duhovniki, ti slednji tudi po službi, ko vsi ti trpijo z Jezusom: "Glejte, Božje jagnje, ki odvzema greh sveta!" (Jn 1,29) in "Gospod, nisem vreden..." (sv. obh. po Lk 7,6). Za duhovne, še posebej duhovniške poklice, molimo: "Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite!" (Lk 10,2-3). Molimo za močne zakonce, družine, za svet Duha, za Božje kraljestvo. SLOVESEN POKLON MUCENCEM 20. STOLETJA V KOLOSEJU "PRIČE IN SVETEL ZGLED ZVESTOBE KRISTUSU" JURIJ PALJK "Stoletje grozot" bi lahko poimenovali stoletje, ki je za nami, saj je bilo v 20. stoletju najbrž največ krščanskih mučencev od samega nastanka Cerkve, celo še več kot v časih, ko so bili prvi kristjani krvavo preganjani. Tem mučencem, tihim pričevalcem Kristusove vesele novice, se je skupaj z dvajset-tisočglavo množico vernikov poklonil v nedeljo zvečer, 7. t.m., pred rimskim Kolosejem sveti oče Janez Pavel II. z ekumenskim bogoslužjem, ki mu v zgodovini ni primere. Še nikdar se namreč ni zgodilo, da bi se zbralo na kakem bogoslužju toliko visokih predstavnikov krščanskih Cerkva, da bi sezdružno poklonili Kristusovim pričevalcem, ki so u-mrli mučeniške smrti. Prišli so visoki predstavniki pravoslavnih Cerkva iz Konstantinopla, Bolgarije, Romunije in Moskve, prišli so predstavniki anglikanskih, luteranskih, metodističnih in drugih protestantskih Cerkva z vsega sveta; svoje predstavnike je poslala tudi koptska verska skupnost, prisotni pa sta bili tudi asirska in armenska Cerkev. Prisotnost visokih predstavnikov ruske pravoslavne Cerkve je dala slavju še tisti čar enotnosti in edinosti med kristjani, ki si ga sveti oče tako želi. Vsaj za minulo nedeljo zvečer lahko rečemo, daje bila v znamenju edinosti med kristjani, pa čeprav je šlo za ekumensko bogoslužje v čast "pričevalcem vere, ki so darovali življenje za Kristusa." Na obzidju Koloseja, kjer je svojo mučeniško smrt pričakalo veliko prvih kristjanov, je visel rdeč zastor; na njem je bila čudovita, ganljiva reprodukcija bolgarske ikone s Križanim. Sveti oče si je silno želel prirediti slovesnost, ki bi združila vse kristjane vsega sveta vsaj pri bogoslužju, ki je imelo namen se spomniti vseh mučeniško umrlih kristjanov v minulem stoletju, in to od vsepovsod, pa naj je šlo za mučence v Afriki, Vietnamu, Ameriki, arabskih državah, Rusiji in Evropi ali daljni Oceaniji. "Veliko jih je. Spomin nanje se ne sme izgubiti, kajti njihov zgled nam kaže pot globoke krščanske prenove," je dejal sveti oče o krščanskih mučencih dvajsetega stoletja. Nadaljeval je: "Sam sem priča tistih težkih časov, kajti v mladosti sem bil osebno priča velikim preizkušnjam in velikim bolečinam. Moje duhovništvo je bilo od samih začetkov zaznamovano z velikimi i žrtvami velikega števila žena in mož moje generacije. Generacija, ki ji pripadam, je spoznala grozoto vojne, koncentracijska taborišča, preganjanja. V moji domovini so bili med drugo svetovno vojno odpeljani v uničevalna taborišča kristjani in duhovniki... V dvajsetem stoletju so bili ljudje, morda jih je bilo celo več kot v samih začetkih krščanstva, ki so raje izbrali smrt, kot pa da bi se odrekli svojemu poslanstvu. Veliko jih je bilo, ki se niso uklonili kultu idolov 20. stoletja in so tako postali mučenci komunizma, nacizma, malikovanja državne oblasti in rasne nestrpnosti," je poudaril papež. Slavje pred Kolosejem je imenoval "ekumenizem krvi", ki "govori bolj glasno kot vsa dejstva, ki nas razdvajajo!" Povedal je tudi: "Spominjanje na junaške pričevalce vere v dvajsetem stoletju pomeni pripravljati prihodnost in zagotoviti trdne temelje upanju. Novi rodovi morajo vedeti, koliko je stala vera, ki sojo prejeli vde-diščino, da bodo znali s hvaležnostjo prevzeti baklo evan-gelija in z njo razsvetliti novo stoletje in tisočletje." In sveti oče Janez Pavel II., ki je pred tem ekumenskim bogoslužjem sam prosil odpuščanja za vse zločine in grehe, ki so jih v zgodovini stori- li verniki v imenu krščanstva, tokrat ponuja odpuščanje, "kot so nam bili za odpuščanje zgled številni pričevalci, ki so bili ubiti, medtem ko so molili za svoje preganjalce." Med bogoslužjem pred Kolosejem so prebrali različni predstavniki različnih Cerkva v mnogih jezikih pričevanja o mučeništvu; prav to si je želel sveti oče, ki se je zavzemal, da bi pri slovesnosti bili prisotni vsi kristjani, saj je vsaka Cerkev imela v minulem stoletju velike žene in može, ki so darovali svoje življenje, da so ostali zvesti krščanski veri, Kristusu in Cerkvi. "Pravkar minulo stoletje so označevale temne sence, toda sredi njih najdemo čudovite svetle točke, prave luči. To so številne žene in možje, kristjani vseh veroizpovedi, različnega rasnega pokolenja in starosti, ki so pričevali svojo vero v času hudih preganjanj, v zaporih, JUBILEJNO ROMANJE GORIŠKE DEKANIJE MUČENCI SO MOČNEJŠI OD GREHA V nedeljo, 7. t.m., je bilo v Ogleju jubilejno romanje go-riške dekanije, ki jo vodi msgr. SergioAmbrosi. Nekateri romarji so si dan polepšali že v jutranjih urah, ko so se podali na romarsko pot na bližnjo Barbano pri Gra-dežu, kjer je svetišče Matere Božje. Mašo je daroval gori-ški nadškof msgr. Dino De Antoni, ob katerem so soma-ševali dekan Ambrosi in drugi duhovniki. Nadškof seje v homiliji zaustavil pri današnjem pomenu Cerkve, ki je človeška podoba Kristusa, tistega Kristusa-Boga, ki se je učlovečil, bil za nas križan in I je od mrtvih vstal. "S Kristusom je Cerkev združena in se v njem prepoznava; te stvarnosti se moramo zavedati še posebno v goriški dekaniji in zato ne smejo različni udje Cerkve različno delovati," je dejal msgr. De Anioni, ki se je spomnil tudi velikega trpljenja Goričanov v minulem stoletju, ko je dejal: "Radi bi prosili odpuščanja vse tiste, katerim smo povzročili gorje, in odpustili tistim, ki so nam ga povzročili. Tako se sedaj vsaj duhovno združimo s spominom na mučence zaradi krščanske vere(...); spomin nanje ni namenjen temu, da bi se spominjali krivde tistih, ki sojih umorili, ampak zato, da povemo, kako so bili ti mučenci močnejši od greha." Med mašo so v oglejski baziliki zbrali darove za zbirno središče za vse potrebne krajevne dobrodelne organizacije Karitas iz Tržiča. Verniki so se na romanje dobro pripravili; pred mašo so se zbrali v zaselku Monastero in odtod odšli skozi krstilnico, kjer so ponovili krstne obljube, v baziliko, prepevajoč himno jubilejnega leta. Sledili sta kateheza, ki je bila uglašena na zgodovino oglejske Cerkve, in razlaga čudovitih oglejskih mozaikov, nakar so verniki zbrano spremljali bo-' goslužje. v izjemno hudih preizkušnjah; veliko jih je bilo med njimi, ki so s krvjo plačali svojo zvestobo Kristusu, Cerkvi in e-vangeliju," je vzkliknil sv. oče. Papež Janez Pavel II. seje spomnil tudi velikonočnega časa, v katerem smo sedaj, in je zato dejal: "Luč Velike noči odseva iz njih, kajti iz Kristusovega vstajenja učenci prejmejo moč, da lahko sledijo Učitelju v uri preizkušnje. Zato smo to ekumensko in spominsko bogoslužje uvrstili v liturgični čas Velike noči, od katere nas danes ločujejo tri nedelje. Sam kraj dogajanja je dovolj zgovoren, saj nas Ko-losej pelje na začetek krščanstva, ko so prvi kristjani umirali kot mučeniki zaradi vere." Papež se je v nedeljo tako na najlepši možen način spomnil krščanskih mučencev 20. stoletja. Posebna komisija v Vatikanu je že zbrala 12.692 mučencev, ki so le drobna kaplja v krvavem morju umorjenih krščanskih mučencev v prejšnjem stoletju, saj posebna papeška komisija za mučence meni, da so bili zaradi izpričevanja krščanstva v 20. stoletju umorjeni približno trije milijoni kristjanov. Nekateri so tiho izpričali svojo pripadnost Cerkvi, zopet druge bolje poznamo. Komisija je do sedaj zbrala predvsem potrebne podatke o mučeniš-tvih v Evropi, v prihodnje pa bodo gotovo dobili še veliko dokumentiranih pričevanj o mučeništvu kristjanov v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji. Med večjezičnim bogoslužjem so mučence razdelili v osem skupin; pri tem seje sv. oče skliceval na osem blagrov, ki jih je izrekel Jezus in sojih tudi prebrali med evangelijem. Osem skupin so simbolično predstavili z osmimi gorečimi baklami. Priprave na ekumensko slavje so bile zelo temeljite, saj je Sveti sedež od posameznih škofijskih komisij zahteval pripravo posebnih seznamov mučencev, ki so bili vsi izbrani po zelo strogih in natančno določenih pravilih in navodilih. Tudi Slovenska škofovska konferenca je poslala v Rim dokument z imeni 204 slovenskih ljudi, ki jih lahko uvrstimo med mučence. Slovenska komisija je na osnovi meril in navodil Svetega sedeža popisala 204 slovenske mučence iz vojnih in prvih povojnih let; večinoma so bili to žrtve komunističnega nasilja. Med njimi so tudi imena iz zamejskega narodnega prostora, saj je med njimi 153 mučencev iz ljubljanske nadškofije, 30 iz mariborske in 20 iz koprske škofije; 15 jih je bi- lo žensk, 189 moških, med njimi 45 duhovnikov, 42 bogoslovcev in 15 poročenih. Knjiga-martirolog o mučencih 20. stoletja bo izšla v kratkem v italijanščini in bo nosila naslov Stoletje mučeništva. JUBILEJNO SVETO LETO 2000 ON-LINE CERKEV OD KATAKOMB DO INTERNETA kem pomnožili kar za petkrat. Gre za "veliko okno", skozi katerega Vatikan proslavlja jubilej virtualno v zvezi z ljudmi vsega sveta. Na spletni strani je mogoče npr. brati cerkvene dokumente, komunikeje vatikanskega tiskovnega središča, pa tudi poslušati na-božnepesmi, moliti rožni venec s papežem in celo spremljati jubilejna slavja, beatifikacije in romanja prek "web-ka-mere", ki je 24 ur na 24 povezana z vatikanskim televizijskim središčem; možno je tudi se "sprehajati" po Apostolski palači, Sikstinski kapeli, Vatikanskih muzejih, katakombah ali poslušati zvonjenje velikih svetišč. Vsakdo lahko tudi postavlja urednikom mednarodnega "netvvorka" vprašanja, dvome, sporočila. Skratka: z lastnega doma je možno pasivno in aktivno spremljati jubilejna dogajanja minuto za minuto v neposrednem prenosu z osrčjem krščanstva. Spričo vsega tega pa je tudi sveti oče upravičeno zaskrbljen, da ne bi miselnost virtualnega doživljanja vere ugonobila v ljudeh nujnosti po konkretnem, fizičnem združevanju skupnosti vernikov. Cerkev sestavlja namreč skupnost verujočih, konkretnih ljudi, ki imajo poleg imena in priimka svojo enkratno življenjsko zgodbo. Zakramenti se kot vidno znamenje nevidnega podeljujejo prek oseb, prek konkretnega stika in polaganja rok. Tudi prva zapoved govori o ljubezni do bližnjega. In ljubezen gre prek telesa, konkretnega dejanja, napora, žrtve, človeške fizi-čnosti. Če kdo ljubi le z mislijo ali virtualno, to vse skupaj nični! Kristus je umrl na lesenem križu in vstal iz kamnitega groba, ne pa na računalniškem ekranu. In konec koncev se naše življenje razvija v odnosih s konkretnimi ljudmi, ne pa v virtualnih koordinatah www-ja... GORICA / SREČANJE NADŠKOFA Z MLADIMI ROMANJE DANES MARTIN MARUSSI V petek, 5. maja, je bilo v cerkvi sv. Valerijana v Gradišču ob Soči zadnje letošnje srečanje mladih z goriškim nadškofom. Dogodek je sklenil niz petih srečanj nadpastir-ja De Antonija z mladimi. Slo je za nadaljevanje srečanja mladih iz štirih deželnih škofij v Ogleju meseca marca. Glavno misel je tokrat vodila slovenska skupina iz Štan-dreža s pomočjo Saše Černič, ki sodeluje v pripravljalnem odboru. Prisotni so bili tudi naši skavti. Glavna tema, ki jo je odbor predlagal in jo je skupina mladih razvila, jeza-devala romanje. Kaj pomeni danes biti romar? Kakšne ob-jjke romanja poznamo in kako mladi doživljamo romanje? Pri prvem vprašanju so mladi opozorili, da je zahtevalo romanje nekoč veliko ča- sa. Romarji so potovali cele dneve ali mesece, preden so prišli na kraj milosti. Kaj pa danes? Nadškof je razširil misel in dejal, da so v preteklosti imeli možnost se srečevati po poti z različnimi ljudmi, kulturami in narodi; to je bila izkušnja osebne duhovne o-bogatitve. Danes je oblika romanja drugačna, vendar vsebina in osnova sta isti. Tudi danes imamo na romanju ve- li ko možnosti priti v stik z različnimi stvarnostmi, ki jim moramo prisluhniti. Mladi sopri drugem vprašanju ugotavljali, daje postalo danes romanje preveč posvetno, pravzaprav izlet, ko se vsa duhovnost strne v mašo in kvečjemu še rožni venec. Večje zabave in sprostitve kot pa resnega razmišljanja. Na to vprašanje je nad-škof tolažilnododal, daje tudi nekoč, ko so se romarji sre- čevali zvečer v hlevu ob svetilki ali na poti ob ognju, med njimi padla kaka šala ali dovtip. Romanje je pravzaprav vse, kar doživljamo v vsakdanjosti; vse razsežnosti našega življenja postanejo romanje, ko j i h živi mo v pol nosti z Bogom. In kdo naj nam bo zgled romarja, če ne Jezus, ki je bil romar v najvišjem smislu? Dalje so mladi postavili vprašanje, ali ni romanje tudi čas, ko si vzamemo čas za Boga in premislimo, kje smo in kam gremo. Nadškof je odgovoril pritrdilno in dal napotile, da bi nam pomagal v tem iskanju. V Sv. pismu, je nadaljeval, ponazarjajo pot in premikanje trije najpogostejši glagoli: "pridi", "pojdi" in "hodi za menoj". V zvezi s prvim je pokazal zgled Abrahama, ki gaje Bog povabil, naj zapusti svoj dom in naj sledi Njemu. Bog ga je povabil, naj zapusti svojo domačnost, lagodje in navezanosti ter naj kljub visoki starosti gre v neznano. Abraham je imel veliko zau- panje v Boga, da je lahko u-resničil ta korak. Glagol "pojdi" srečamo pri Mojzesu. Bog ga je poslal, da reši svoje ljudstvo izpod Egipčanov. To poslanstvo Mojzesu ni bilo lahko, saj je sam preživel otroštvo in mladost v faraono- vi družini. V tretjem glagolu jejezus sam, ki nas opominja, naj hodimo za Njim, saj je pot, resnica in življenje. Nadvse pohvalno je dejstvo, da se tudi mladi slovenski kristjani udeležujemo teh srečanj, saj nam italijanski bratje v veri dajejo veliko pozornost, ki je ne smemo zanemariti in zapraviti. Od nas je odvisen bodoči obstoj naše slovenske zamejske Cerkve. Mi sami bomo nekoč priče naše narodnosti in vere na tem koščku zemlje. Vsi mladi se za-| hvaljujemo Saši Černič, da nas je spremljala po tej poti, in g. Karlu Bolčini, ki nas je skozi leto vodil. Vidimo pa se ' spet na srečanju mladih za Binkošti v Ogleju. SVETNIK TEDNA 16. MAJ SILVESTER CUK JANEZ NEPOMUK, MUČENEC Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristusove Cerkve. Češki kralj Venčeslav je namreč hotel Cerkev spraviti pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Janez Nepomuk, tedaj generalni vikar praške nadškofije, je bil na čelu tistih, ki so se kralju uprli. Kralj gaje dal v ječi mučiti, potem pa ukazal, naj njegovo truplo vržejo s Karlovega mostu v reko Vltavo. To se je zgodilo 20. marca 1393. Na podlagi zanesljivih Nepomuko-vih življenjepisov je mogoče dokazati, da Janez ni umrl kot mučenec spovedne molčečnosti, kakor so doslej razglašali, in kar hoče povedati njegov prst na ustih. Sv. Janeza Nepomuka častijo kot zavetnika zoper obrekovanje pa tudi zoper poplave, zato so njegovi kipi krasili številne mostove po vsej srednji Evropi in v dobršnem delu zahodne Evrope. Janez Nepomuk se je rodil med letoma 1340 in 1350 na zahodnem Češkem v mestu Pomuk, ki seje pozneje preimenovalo v Nepomuk. O njegovi mladosti ni nič znanega. Viri ga prvič omenjajo leta 1370, ko je bil že veljaven klerik praške nadškofije. Imel je službo javnega notarja, kar so dosegli samo redki pravno izobraženi in vsega zaupanja vredni možje. V naslednjih letih je delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Mašniško posvečenje je prejel šele leta 1380; papež gaje imenoval za župnika praške fare sv. Galam, nadškof Janez Jenštejn pa si ga je izbral za svojega tajnika in zaupnega sodelavca. Poslal gaje na univerzo v Padovo, kjer je študij cerkvenega prava končal z doktoratom. Ko se je vrnil v Prago, ga je nadškof Janez Jenštejn imenoval za kanonika in nato še za generalnega vikarja praške nadškofije. Ta čas se je, kot smo že slišali, vnel boj zoper kralja Venčeslava, ki bi rad vladal tudi v Cerkvi. Oba Jana (Nepomuk in Jenštejn) sta se mu odločno postavila po robu. Kralj je hotel razpoloviti praško nadškofijo, da bi za svojega pristaša Kra-lika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Redovnikom te opatije je kralj po smrti opata Račka v začetku leta 1393 prepovedal voliti novega opata, da bi jo izročil Kraliku. Jenštejn seje uprl ustanovitvi nepotrebne škofije in se umaknil iz Prage. Menihi so si takoj izbrali novega opata in prosili, da ga nadškof potrdi. V njegovem imenu je generalni vikar Janez Nepomuk 7.3.1393 novega opata priznal in si s tem nakopal kraljevo jezo. Kralj je v svojem besu šel tako daleč, daje dal Janeza mučiti in umoriti, potem pa njegovo telo vreči v reko. Novica o tej nasilni smrti se je razširila po vsej Evropi. Čast oltarja je sv. Janez Nepomuk dosegel 1.1729. Njegovo češčenje so zelo širili jezuiti in tako je prišlo tudi k nam. Značilno je, piše dr. Niko Kuret, da godu sv. Janeza Nepomuka ne slavimo na njegov smrtni dan, 20. marca, temveč 16. maja. V Pragi je bil današnji dan pravi pomladni praznik, ki je nanj prihajalo na stotisoče ljudi. Med drugim so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, pri katerih seje rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo. Na današnji dan godujejo mnogi naši Janezi, Ivani, Ivane in Ivanke. Poleg češkega sv. Janeza Nepomuka je danes na koledarju še ime svetega Andreja Bobola, poljskega jezuita, ki je 16.5.1657 umrl kot mučenec za edinost med kristjani. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV TRST DUHOVNIKOM IN ORGANIZATORJEM V ŽUPNIJAH Zvonovi nas spremljajo vse življenje. Zjutraj budijo v nov dan, zvečer kličejo k počitku. Podnevi in ponoči merijo čas. Zaznamujejo vesele in žalostne dogodke. Vabijo k maši in molitvam. Zvonjenje in pritrkovanje večata prazničnost praznikov. Da bi spomnili na njihovo prisotnost, vlogo in pomen, bomo priredili v nedeljo, 18. junija, ob 18. uri na Kontovelu slovesnost s predavanjem in kratkimi recitacijami in petjem; temu bo sledil nastop pritrkovalcev. V ta namen prosimo duhovnike in organizatorje, da do 26. maja sporočijo odbornikom ZCPZ imena in naslove pritrkovalcev, ki bi nastopili 18. junija. Zastopnik Zveze bo prišel do njih in se z njimi pogovoril o nastopu in programu. ČETRTEK 11. MA|A 2000 ■ GORIŠKO NADŠKOFIJSKO ROMANJE V LURD Tudi letos se bodo goriški bolniki, zdravi romarji in prostovoljni spremljevalci odpravili od 5. do 11. julija počastit lurško Marijo. Slovensko skupino bo vodil msgr. Franc Močnik. Cena romanja znaša 815.000 lir, za bolnike v prenovljeni stavbi Salus 475.000 lir, dodatek za ležalnike 40.000 lir. Vpisovanje je predvideno do zasedbe prostorov. Slovenski romarji se lahko vpišejo pri msgr. Močniku, ul. Seminario 13 (tel. št. 0481 531 743, od 11. do 12. ure) ali pri Joani Nanut, ul. S. Michele 169 v Štandrežu (tel. št. 0481 520233 ali 0481 21419). DANIJEL DEVETAK Ko je apostol Peter slišal u-sodne besede "Ti si Peter skala in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev..." in je uvidel, da je njegovo življenje preprostega ribiča doživelo popoln preobrat, si verjetno ni predstavljal, da bodo imeli tudi njegovi potomci-papeži po dva tisoč letih opravka z mrežami. Odkar pa so se z vso močjo pojavili t.i. elektronski mediji, je postal tudi Janez Pavel II. eden njihovih največ-jih zagovornikov. Veliki ko-munikator v belem oblačilu je namreč vedno bolj prepričan, daje svetovna mreža internet novo in učinkovito komunikacijsko sredstvo sodobne družbe, ki lahko "združuje" ljudi z vseh koncev sveta, sploh pa lahko nudi človeku ogromno informacij, ki bi jih sicer s težavo našel. Na prvo spletno stran Sv. sedeža (www.vati-can.va), ki je vzpostavljena od I. 1995, je doslej navalilo na stotine milijonov up9rabni-kov te tehnologije. Že leta 1997je iz bogatih vatikanskih virov črpalo tudi po petnajst tisoč ljudi na dan; danes pa, ko je internet vedno bolj v rabi, neizmerno več. Katoliška Cerkev je od vedno posvečala posebno pozornost komunikaciji, posredovanju veselega oznanila. To je pravzaprav njeno poslanstvo: na vse možne načine posredovati besede življenja, priti do vsakega človeka. To je poslanstvo posvečenih in laikov. V funkciji tega so nastale pred dva tisoč leti prve poslikave v katakombah, kasneje freske, mozaiki, arhitekturni biseri od kapelic do katedral, kipi itd. Še v najbolj zakotnem kraju stoji vsaj križ kot znamenje, ki pripoveduje 0 Nekom, ki je prišel in živi še danes. Tudi nabožne pesmi vseh dob, procesije, recitali, misijoni itd.: vse to je nastalo samo iz želje po posredovanju evangelija, da o pisnih besedilih niti ne govorimo. Pij XII. je naredil velik korak, ko je razumel pomen novega komunikacijskega sredstva svojega časa in tako uporabil v pastoralne namene radijski sprejemnik. Vatikanski radio je namreč tudi v dolgih letih hladne vojne poslušalo ogro- 1 mno ljudi; v svetovni javnosti je imel težo. Vsem je tudi znano, kako je lik Janeza Pavla II. na televizijskem ekranu učinkovit in zgovoren ne le za verne, ampak tudi za laike. Danes pa lahko vsakdo, ki ima računalnik, priklopljen na internet, seže po približno 36 tisoč spletnih straneh, ki imajo opraviti s katoliško Cerkvijo ali njenimi ustanovami. "Računalnik je spremenil svet in gotovo tudi moje življenje," je izjavil Janez Pavel II. pred poldrugim letom, ko je obiskal zasebno rimsko vseučilišče. Lekcija poguma in ponižnosti, ki je je sposoben samo velik človek, saj bo sveti oče čez nekaj dni praznoval 80. rojstni dan! Karol Wojty-la je spoznal, da je svetovni splet v skladu z njegovo komunikacijsko strategijo v dobi globalizacije, saj odgovarja samemu vodilu, ki navdihuje njegovo poslanstvo od vsega začetka: Cerkev mora biti "prisotna" in mora dosegati ljudi tam, kjer živijo. In tako so se strokovnjaki v vatikanskih palačah v zadnjem petletju intenzivno posvečali izzivu našega časa: internetu. Pred nekaj tedni je za-! čela delovati tudi mogočna ^ nova spletna stran (www.ju-bil2000.org), ki jo je postavil Sv. sedež v sodelovanju s Te-lecomom. Namenjen je v pr- vi vrsti svetemu letu 2000, širše pa dejansko zgodovini Cerkve od začetkov do danes. Na omenjenem naslovu je možno telematsko "prelistati" nad 30 tisoč strani v enajstih jezikih; v uredništvu deluje 30 redovnic različnih narodnosti, pet duhovnikov in 250 sodelavcev. Že v prvih dneh je stopilo v stik z novo spletno stranjo od 300 tisoč do milijona oseb; računajo pa, da bodo te zmogljivosti v krat- ODŠEL JE LOJZE SPACAL ČETRTEK 11. MA1A 2000 Kflest, da je na svojem domu v Trstu umrl slovenski slikar in vsestranski likovni umetnik Lojze Spacal, se jevsoboto, 6.t.m., bliskovito razširila med manifestacijo na trgu Sv. Antona v Trstu in ni ga bilo človeka, ki bi ostal ob vesti ravnodušen, pa čeprav smo vsi vedeli za umetnikovo visoko in častitljivo starost. Preprosto povedano: slikarja Spacala smo pač imeli v zavesti kot umetnika, ki enostavno je, živi in dela nekje na samem, a se od časa do časa pojavi v javnosti, tiho in skromno, zadržano, kot je pač živel. Tako seje pred nekaj tedni kar naenkrat pojavil v Ljubljani, kjer so mu po 45 letih ponovno priredili veliko retrospektivo v Moderni galeriji. Slovenska država in ugledna slovenska kulturna ustanova sta se mojstru hoteli na tak način najlepše pokloniti in ni naključje, da je razstavo odprl predsednik Milan Kučan. Lojze Spacal se je rodil 15. junija leta 1907 v Trstu v kamnoseški, kraški družini, saj sta bila oče in mati iz Kostanjevice na Krasu. In prav Kras ga je zaznamoval za vse življenje, saj se mu je posvetil z vsem svojim notranjim ognjem, ki ga mora umetnik i-meti, če hoče naslikati mojstrovine, kakršne nam je zapustil Lojze Spacal. Kot otrokseje naučil osnov kamnoseštva, saj mu je bil oče umrl pri štirih letih, opravljal pa je tudi druge priložnostne poklice. Pri Sv. Jakobu v Trstu je končal slovensko Ciril-Me-todovo osnovno in meščansko šolo. Kot zavednega Slovenca so ga italijanske oblasti leta 1929 za štiri leta konfinirale v južno Italijo, kjer se je odločil za umetniški poklic in se tudi pripravil na maturo, ki jo je opravil leta 1932 na umetnostnem liceju v Benetkah. Dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja in začel poučevati v Trstu. Leta 1936 je obiskoval Šolo za dekorativno umetnost v Monzi in akademijo Brera v Milanu. Bil je spet konfiniran v Corro-poli in nato vpoklican v kazenski bataljon v Forte dei Marmi pri Viareg-giu. Prvič je razstavljal v rodnem Trstu na skupinski razstavi leta 1937 na gradu Sv. Justa. Leta 1940 je imel prvo samostojno razstavo v Trstu, a pra- vi "ognjeni krst" je kot slikar doživel leta 1944 v milanski galeriji II Milio-ne. Takrat so postali nanj pozorni kritiki in ljubitelji umetnosti, zato pomeni ta razstava prelomnico v njegovem likovnem ustvarjanju, saj je pokazal, da si je zgradil lastno likovno govorico, ki seje odmaknila od magičnega realizma, a ostala zvesta rodnemu Krasu in bistvenim elementom iz njega. Po vojni seje leta 1950 prvič predstavil tudi v Ljubljani, a dosegel sloves s samostojno razstavo leta 1955, nakar se je njegova umetniška pot samo še vzpenjala. Kot odličen grafik se je uveljavil tako v Italiji kotv takratni Sloveniji in Jugoslaviji ter v svetu. S svojimi grafičnimi listi je v slovensko in evropsko umetnost prinesel nove rešitve, nova likovna spoznanja in nove, Krasu zavezane elemente, katere so odlikovali navidezna hladnost in prvinskost, velika barvna polja, zavezana barvnemu svetu Krasa in Sredozemlja. Svoj likovni svet je Lojze Spacal izkristaliziral v jasne, razpoznavne in že do abstrakcije pripeljane oblike vidnega sveta, pa naj je iz kraške pokrajine jemal samo element kamna ali pa človekovo delo, od kalon do žbrinc, gankov in vsega tistega lokalnega, ki ga je delalo tako univerzalnega. Preveč in premalo bi lahko o njem pisali, saj je Lojze Spacal v svojem plodovitem in ustvarjalnem življenju naredil več kot štiri tisoč likovnih del, za katera je prejel vrsto prestižnih nagrad; med temi omenimo vsaj veliko nagrado na Bienalu v Benetkah leta 1958 za grafiko, Prešernovo nagrado leta 1974, nagrado Sv. Justa, ki jo je prejel kot prvi Slovenec. Ni bil zgovoren človek, raje je ostajal v svojem ateljeju na Beneškem trgu v Trstu ali pa v Škrbini na Krasu, kjer je slikal in risal, izdeloval plastike in reliefe, tapiserije, rezal v matrice za svoje čudovite grafične liste. Prav je imel starosta slovenskih likovnih kritikov in pokojnikov prijatelj Zoran Kržišnik, ko je ob mojstrovi smrti dejal, da bodo Spacalova umetniška dela večno živa med nami. Spacal je pravil, da moraš ostati zavezan svojim koreninam vse življenje, če hočeš biti zanimiv vsemu svetu, če si hočeš izdelati tak umetniški jezik, ki ga bodo razumeli vsi ljudje. Ostal je zvest kraški gmajni in Krasu, zato je upravičeno imenovan za likovnega poeta Krasa. Njegovim delom je skupna predvsem elementa most, neka bistvena zavezanost preprosti govorici kraškega kamna in kraške gmajne, tiste, ki je danes na zaraščenem Krasu skorajda ni več in je včasih govorila o samoti in o človeku na njej. Nadih samotno rdečega kraškega ruja in rdeče, kraške zemlje pa je njegovim umetniškim delom dajal tisti hvaležni utrip življenja, ki bi ga sicer v njegovih hladnih barvnih tonih in podtonih dognane, mestoma že skoraj abstraktne likovne kompozicije sicer pogrešali. Pogreb bo v soboto, 13. t.m., ob 15. uri v Škrbini na Krasu. JURIJ PALJK SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE / ABONMAJSKA SEZONA 1999-2000 SPOMIN IN OPOMIN SKLADBA ZAMEJSKEGA AVTORJA NA MEDNARODNI REVIJI V BOLOGNI Na drugi mednarodni revijiA/feo Gigli, posvečeni izvirnim sodobnim skladbam, je bila za izvedbo odbrana tudi klavirska skladba Andreja Bratuža Fantazija na slovensko otroško pesem. Revijo prireja Accademia Fi-larmonica di Bologna skupaj z mladinskim glasbenim združenjem A.Gi.Mus. in z združenjem za sodobno g\asbo Octandre. Revija se uvršča med prireditve, ki potekajo v emilij-skem mestu kot enem izmed prestolnic evropske kulture za leto 2000. Organizatorji so 180 skladb italijanskih in tujih avtorjev porazdelili na 17 koncertov za različne instrumentalne in instrumentalno vokalne zasedbe, in sicer v času od 26. januarja do 13. decembra 2000. Dne 26. aprila je bil koncert klavirskih skladb desetih avtorjev, od katerih so bili skoraj vsi prisotni, med njimi tudi Andrej Bratuž. Njihove skladbe je izvajal pianist Mauro Castellano. Omenjeni koncerti potekajo v Mozartovi dvorani starinske palače, v kateri ima svoj sedež Accademia Filar-monica. PREŠEREN V PADOVI V petek, 12. maja, bo na pobudo kulturnega društva Lombardo Vene-to iz Padove v Rossinijevi dvorani Kavarne Pedrocchi predstavitev knjige France Prešeren Poeta sloveno 1800-1849 prof. Borisa Paternuja, kije izšla pri Goriški Mohorjevi družbi v Gorici. Knjigo bo predstavila prof. Lojzka Bratuž z videmske univerze. Prav je, da se v tako pomembnem kulturnem in univerzitetnem središču v Italiji prav letos (ob 200-letnici Prešernovega rojstva) predstavi poezija našega največjega pesnika. IVA KORŠIČ Še zadnjič so v letošnji abonmajski sezoni v prazničnem siju zažarele o-drske luči v Kulturnem domu v Trstu v petek, 5. t.m., ko je za konec dramske poti v novem tisočletju Slovensko stalno gledališče premierno prikazalo Dnevnik Ane Frank. Po dramatizaciji Francesa Goodricha in Alberta Hacketta ga je nekoliko priredila Wendy Kesselman; v slovenski jezik gaje prestavila Desanka Puc, igralce pa je vtem zadnjem ustvarjalnem zanosu režiral Zvone Šedlbauer. Šedlbauer se je zaradi svojih pronicljivih režijskih veščin že večkrat zapisal v zlato knjigo čudovitih odrskih prikazov, ki so bili mnogokrat tudi "ovenčani" s priznanji in nagradami. Njegove stvaritve so polne tenkočutne humanosti, domačnosti, a obenem veličine, v kateri je v ospredju človek s svojimi življenjskimi bolečimi, a tudi vedrejšimi vsakdanjimi izkušnjami in preizkušnjami. Tem svojim režijskim smernicam je ostal zvest tudi pri natančno realističnem oblikovanju zapisanega m Dnevniku Ane Frank, svetovno znani beležki, v katero je najstnica Ana izlila svoja drobna vsakdanja doživetja in občutja; ob ta pa je tako hudo "butal" val zunanjih zgodovinskih dogodkov v tragičnem obdobju druge svetovne vojne, ko je nacizem zakraljeval tudi na Nizozemskem. Tuje najprej mirno bivala, potem pa se v stalnem strahu pred nacističnim terorjem skrivala v prizidku tovarne, v kateri je bil zaposlen njen oče, njena židovska družina. S Frankovimi sta to duševno pa tudi materialno stisko delila družina Van Daan in zobozdravnik Dussel. Živahno odraščajoče dekletce, ki si je hotelo kljub tesno odmerjenemu pro- storu izrezati kotiček zase in v njem doživljati svoja notranja čutenja in spoznanja ter utrip prve ljubezenske | zasanjanosti, je z iskreno preprostostjo in s tipično mladostniško vihravostjo in muhavostjo imenitno upo-| dobila Barbara Cerar(na sliki). Naravno plastični so bili prehodi, v katerih je ponazarjala dekličino burno duševno plimovanje. Njena Ana je znala pravilno vnašati v žalostno situacijo kanček svetlobe, s katero je obžarjala vse ostale protagoniste. Ob njej je najprej z nekakšno sramežljivo nerodnostjo, kasneje pa ljubeče stal Peter (Vojko Belšak), prva Anina ljubezen. Skrbno | ljubečega očeta Franka z zdravim čutom solidarnosti in praktičnosti za organizacijo bivanja v majhnem zasilnem stanovanju, je mojstrsko podal Adrijan Rustja, ki se od časa do časa i vrača na odrske deske in za seboj pu- šča vidno sled. Njegovo občutljivo, ranljivo družico, ki jo poleg drugih skrbi žalosti misel, da jo Ana ne mara oz. ji ne razkriva skritih želja in hrepenenj, je ustvarila Miranda Caharija; kot gostja je v zadnjih sezonah izoblikovala prav gotovo svoje najboljše vloge. Vesna Pernarčič je s svojo značajsko bolj zaprto, sanjavo Mar-got bila prava protiutež neugnani A-ni. Gost, član SNG Drame Ljubljana Aleš Valič in Lučka Počkaj sta učinkovito upodobila zakonski par, ki se težko prilagaja skromnemu bivanju in preživljanju v utesnjujočih prostorih. Stojan Colja je poosebil blagega zobozdravnika Dussla, ki deli sobico s prekipevajočo življenjsko silo mlade Ane. Blaga gospodična Miep, edina zanesljiva srčna vez s krutim zunanjim svetom, je bila Maja Štromar, članica SLG Celje, ki seje prvič igralsko srečala z zamejskim gledališkim ansamblom. Drugo vez z zunanjim svetom jeza Frankove in ostale v skrivališču predstavljal Kraler (Gregor Gec). Aleš Kolar in Danijel Malalan sta nastopila v tragičnem epilogu kot surova, brezčutna gestapovski oficir in nemški vojak. Gledalec skozi celoten prikaz sočustvuje s protagonisti, trepeta z njimi in se boji tragičnega razpleta, ki ga je doživela neskončna vrsta judovskih družin, a so ga z grozo spoznali tudi pripadniki drugih narodnosti. Šedlbauerjeva umirjeno preudarna, zelo učinkovita interpretacija vsebine nosi močan pečat, katerega sporočilnost je, žal, še kako aktualna in prisotna tudi v tem komaj rojenem tisočletju. Zaradi tega in seveda tudi zaradi umetniških vrlin je njegova postavitev močno prevzela občinstvo, ki je gledališke umetnike "obsulo" s prisrčnim ploskanjem. Gotovo bodo na- letele na ugoden odziv tudi ostale ponovitve - popoldanske so namenjene mladini - na domačem odru, pa tudi na gostovanjih, ki bi bila dobrodošla. Z režijo se enkratno usklajuje scenski prikaz - visoko v višino segajoči trinadstropni trikotnik-, ki realistično, a vendar s poetičnim nadihom prikazuje tesen "dom", v katerem so se več kot dve leti skrivali dve družini in zobozdravnik. Odrsko dogajanje je spremljala glasba Žarka Prinčiča, plesne trenutke je z igralkama pričarala Nataša Kos. Janja Korun je mojstrko uokvirila prizorišče in oblekla protagoniste v oblačila, ki so se ujemala z njihovim duševnim razpoloženjem in pa tudi s silo razmer. V njenih kostumih smo zaznali fineso, ki je lastna krojem Marije Vidau. Ker bi dobro naštudirana predstava izgubila precej scenskega čara, če bi se selila - pravzaprav bi se v takem obsegu ne mogla prenesti - na manjše odre, bo vodstvo SSG goriškim a-bonentom tudi kot "nagrado" za vztrajno spremljanje zamejskega gledališkega ustvarjanja omogočilo - z organiziranim prevozom - ogled predstave v tržaškem Kulturnem domu. Ko se dolgotrajno ploskanje, ki je "vzplamtelo" ob koncu petkove premiere, ni še pomirilo, seje znova razvnelo ob podelitvi priznanja Združenja dramskih umetnikov igralki SSG Barbari Cerar za umetniške dosežke v lanskem letu za vlogo Ann v Millerjevi drami Vsi moji sinovi, za lik Ma-rianne v delu von Horvatha Zgodbe iz dunajskega gozda, obe v postavitvi SSG, in v Ionescovih Stolih v produkciji PPF. Pomenljivo nagrado, kije, kot je podčrtal ravnatelj in umetniški vodja Marko Sosič, tudi lepo priznanje za zamejsko gledališko hišo, je talentirani igralki v imenu ZDUS izročil Marko Simčič, utemeljitev strokovno-stanovske žirije (odliko podeljujejo igralci najbolj zaslužnemu igralcu) pa je prebral igralec SSG Janko Petrovec. TRST / SLOVESNOST V DRUŠTVU SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV LETNIK 1999 "BELIH PRIROČNIKOV" NAGRADA VSTAJENJE PRISPEVEK K PESNICI IZ ZDA OZAVEŠČANJU Na večeru Društva slovenskih izobražencev v Peterlinovi dvorani v Trstu so 8. t.m. slovesno podelili 37. literarno nagrado Vstajenje za leto 1999. Nagrada je namenjena zamejskim in zdomskim pesnikom, pisateljem in znanstvenikom, dobi pa jo delo, ki je na umetniški višini, temelji na vrednotah zahodnoevropske kulture in krščanstva, znanstveno delo pa na trdnih znanstvenih osnovah, izšlo pa je v letu pred podelitvijo nagrade. Ocenjevalna komisija, katere poročilo je podala koordinatorka prof. Lojzka Bratuž, je iz lanskoletne knjižne bere v zamejstvu in zdomstvu sprejela v ožji krog 22 del, po izčrpni razpravi pa soglasno odločila, da podeli nagrado Vstajenje zdomski pesnici Mileni Šoukal za zbirko Ptice na poletu, ki je izšla lani pri Celjski Mohorjevi družbi v zbirki Žerjavi. Milena Šoukal, rojena Dobršek, se je rodila leta 1922 v Brežicah. Od leta 1929 je živela v Ljubljani, tam obiskovala meščansko šolo in na Konservatoriju študirala petje ter v tercetu sester Dobršek nastopala na ljubljanskem radiu. Leta 1944 je maturirala na učiteljišču, se maja 1945 umakni- Sol lucet omnibus - Sonce sije za ^se je naslov pregledne likovne razstave enega najvidnejših slovenskih likovnih umetnikov Andreja Jemca v galeriji Skerk v Bajti na čudoviti kraški domačiji zakoncev Skerk v Trnovci. Razstavo zadnjih del slovenskega u-metnika, o katerem je starosta slovenskih likovnih kritikov Zoran Kržišnik dejal, da "je gotovo ena izmed nezamenljivih identitet sodobne slovenske ustvarjalnosti", so svečano odprli v soboto, 6. t.m., v nabito polni galeriji. Postala je že lepa navada, da se na otvoritvah v Trnovci zbere veliko uglednih in vplivnih ljudi kot tudi ljubiteljev lepih umetnosti. Odvetnik Jože Skerk in njegova žena, slikarka Zora Koren, sta namreč v dobrem letu, odkar njuna galerija deluje, uspela iz likovne galerije v čudovitem okolju narediti kulturno središče, kakršnih je zelo malo pri nas. Pri GORICA v NARODNOSTNEM BOJU Gorica je bila v zadnjih tridesetih Istih pred vojno prizorišče ostrih narodnostnih bojev. Zaradi svoje lege na skrajnem de-'u prelepe Padske nižine, ob stičišču dveh dolin, kjer prebiva pretežno slovenski živelj, je to območje bilo zelo Pomembna strateška točka tako z vojaškega kakor tudi z narodnostnega la na Koroško, leta 1950 emigrirala v ZDA in se z družino ustalila v Chicagu. Od leta 1956 je s pesmimi sodelovala v reviji Meddobje, s članki pa v Zbornikih Svobodne Slovenije, ki so izhajali v zdomstvu. Leta 1969 je pri Slovenski kulturni akciji izšla njena prva zbirka z naslovom Pesmi, zbirka Ptice na poletu pa prinaša širok izbor njenega pesniškega opusa. Prof. Bratuževa je v utemeljitvi dejala, da Milena Šoukal izkazuje kultivirano pero, moderen literarni prijem, široko in svetsko tematiko, izvirno severnoameriško motiviko in sodoben 5 pesniški izraz. Posebej občutljiva je za j strahote današnjega sveta in njegovo nasprotje, prazni blesk potrošništva v najbolj razviti državi, kjer živi. Z močjo svojega humanističnega uvida pa ji uspeva ohraniti kanček vere v človeka. Ranljiva in razboljena se v poeziji rešuje v refleksijo, najbolj prepričljiva pa je, ko s pretanjeno lirično občutljivostjo izpoveduje svojo krhkost in samotnost v izbrani metaforiki. Med emigrantskimi pesniki slovenske emigracije je najmodernejša, zato jo je - ob njeni hermetičnosti - bolje sprejela mlajša kritična generacija. in državnega vidika. Slovenci niso \ imeli do leta 1 859 svojega vladajočega razreda in niso predstavljali posebne nevarnosti; ko pa jih je Avstrija povzdignila v narod z namenom, da Jih postavi nasproti prevladujočemu 1 italijanskemu elemetnu, se je začelo ! gibanje, ki je imelo za cilj prevzem prevladujoče vloge v javni upravi. Kot je lahko jasno in se vselej dogaja, se je boj odvijal na kulturnem Nagrado je tudi letos podelila Zadružna kraška banka (ZKB), v imenu katere je dr. Marijan Bajc podčrtal pozornost tega bančnega zavoda do kulturnega dogajanja v zamejstvu. Urednik založbe Janez Dularje s svoje strani poudaril, da pobude, kot je nagrada Vstajenje, uresničujejo enotni slovenski kulturni prostor, saj je bila knjiga Milene Šoukal napisana v Chicagu, natisnjena in izdana v Sloveniji, nagrajena pa vTrstu. O pomenu zbirke Žerjavi je spregovoril njen urednik France Pibernik, ki je dejal, kako si zbirka prizadeva pripeljati najpomembnejše slovenske avtorje iz i zdomstva v domovino, v slovenski literarni prostor za branje in spoznavanje te literature, ki je polnopraven del slovenske književnosti. Na večeru, ki se ga je udeležila tudi nagrajenkina nečakinja Milena Kr-žin, je Livij Valenčič predstavil portret 1 pesnice, Matejka Peterlin Maver pa je prebrala izbor pesmi iz nagrajene zbirke. Udeleženci večera so lahko prisluhnili trem ljudskim pesmim, ki jih je zapela nagrajenka in so bile posnete na zgoščenki. ---------------IŽ tem jima seveda veliko pomaga likovni kritik in direktor Mednarodnega grafičnega centra v Ljubljani Zoran Kržišnik, za katerega sedaj že lahko i rečemo, daje nekakšen umetniški vodja galerije Skerk. Tudi tokrat je namreč prav on predstavil umetnika ter bogati izbor njegovih slik, ki so nastale v zadnjih petnajstih letih. Jože Skerk je najprej pozdravil prisotne, med njimi je bila tudi generalni konzul republike Slovenije Jadranka Šturm Kocjan, v italijanskem in slovenskem jeziku in predstavil u-metnika in oba likovna kritika. Poleg Kržišnika je namreč o slikah spregovorila tudi arhitekt in likovni kritik tržaškega dnevnika II Piccolo Marian-na Acerboni. Čeprav je odprtje razstave potekalo pod močnim vtisom, ki ga je na vse naredila vest o smrti Lojzeta Spacala, je bil svojevrsten dogodek tudi nastop glasbenikov, saj sta Davide Caseli in Aleksander Ipavec doživeto zaigrala nekaj živahnih motivov judovske klezmer glasbe. Kržišnikje o slikarju Andreju Jemcu dejal, daje"najdoslednejša osebnost abstraktne smeri", in je tudi povedal, da moramo imeti pred očmi ! celoten Jemčev likovni opus, v kate- področju in Slovenci so ob izdatni pomoči vlade in izdatnih sredstev, ki so jih dobivali iz Ljubljane, lahko za-l čeli uresničevati zelo širok program na šolskem in kulturnem področju. Slovencem je bil glavni cilj Gorica in so nasproti italijanskim občinskim organizacijam "Pro Patria" in "Lega Nazionale" organizirali zasebne slovenske šole, katerim je vlada priznavala pravico javnosti (izenačitev). Boj je postajal i/se ostrejši in bolj ' neizprosen. Občina pa je kot nepremagljiva trdnjava italijanstva vztrajala do konca in ob slovesnem dnevu odrešitve, po kateri smo toliko hrepeneli, smo lahko s ponosom vrnili naši MATERI RIMU nedotaknjeno narodno bogastvo, ki smo ga zmagovito dočakali s toliko žrtvami in po tolikem času bojevanja proti močnemu in združenemu sovražniku. STANJE V GORICI OB KONCU VO|NE Stanje po",SVETI VOJNI" v Gorici, ki smo jo iztrgali iz tujih rok in jo ponovno združili z Materjo Domovino, je splošno znano. Pretežni del deželnih hranilnic, stanovanjske hiše in V Katoliški knjigarni na Travniku so predstavili trojico "belih priročnikov" tržaškega Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček. V imenu gostiteljev, Katoliške knjigarne in Galerije ARS, je srečanje uvedel ter goste in občinstvo pozdravil prof. Adrijan Pahor. Rednost izhajanja teh knjig dokazuje tudi dejstvo, da je goriška predstavitev v poznem pomladnem času že običaj. Tokrat pa je to bila tudi njihova krstna predstavitev, saj je bila pred tem oddana v javnost le ena pu- rem je poleg slik prostor tudi za grafiko in risbo, če hočemo razumeti njegov, sicer lahko prepoznavni likovni rokopis. Poudaril je tudi dejstvo, da ] seje Jemec pri svojem delu od vedno ubadal s problemom prostora, svetlobe in barve in pri tem razvil lastno likovno govorico, tako: "Nova sproščenost Jemčevega slikarstva umetnika izrazito umešča v sedanji likovni tre-1 nutek, katerega poglavitni vrednoti J sta, poleg prirojene umetniške ustvarjalne potence, spontanost in direktnost. Razvojna pot, ki je privedla Jemca do zdajšnje faze, izpričuje njegovo zasidranost v dragoceni evropski likovni tradiciji, obogateni z dognanji ameriškegaart/onpaintinga in z njegovo lastno, mnogostransko raziskovalno dejavnostjo." Ob zares lepi razstavi ožjega, a prepričljivega izbora Jemčevih zadnjih likovnih del, je organizator izdal tudi i ličen trijezični katalog, v katerem sta objavljena eseja o slikarju izpod peres Zorana Kržišnika in Tommya Lydo-j na ter izbor barvnih reprodukcij; v katalogu pa bo bralec našel tudi osnovne podatke o slikarju. Razstava bo na ogled do 12. junija letos. JUP javne zgradbe, ulice, trgi in parki so postali strelni jarki in povsod so bile utrdbe, vojaške poti, predori in zaklonišča. Število prebivalstva se je zmanjša- lo za nekaj sto ljudi in tisti, ki so ostali, so odšli v begunstvo v kraje bivše monarhije ali so se zatekli v stare pokrajine italijanskega kraljestva. Uradi, šole in ustanove niso delovali, društev ni bilo večali pa so njihove sedeže prenesli v druge kraje. Vendar pa je to imelo, vsaj z narodnostnega stališča, zelo ugodne učinke. Ob razpadu Avstrije je v Gorici na-: stala začasna vlada odličnih mož, ki so pohiteli in se takoj vrnili domov. Slovenski element - za katerega se ne ve, od kod je črpal svoje upe -pa ni mogel postaviti svoje vlade nasproti italijanski. Očitno je, da je ob vkorakanju naše slavne armade propadel vsak poskus postavitve slovenske vlade, njeni predstavniki pa so se porazgubili in poskrili iz strahu pred represalijami. ■— DALJE blikacija. Dve avtorici, Vida Dolhar in Vida Valenčič, se tega "krsta" nista u-deležili, za mizo pa je med predstavljala sedel Vasilij Melik, izredno pomembno ime slovenskega zgodovi- nopisja. Ob njem so bili Peter Rustja, avtor knjigeMec/ Trstom in Dunajem, in duši Krožka Rafko Dolhar in Ivo Jev-nikar, ki ima kot urednik zbirke tudi največ zaslug zanjo. Rafko Dolharje v svojem posegu naglasil, da je Krožek dosegel letos 30. izdajo in da so te knjige z zgodovinsko, politično in družboslovno vsebino namenjene ljudem. Dve knjigi sta tokrat nastali kot posledica ali, točneje, nadgradnja diplomskih nalog, ki sta ju avtorici Vida Dolhar in Vida Valenčič kot absolventki zagovarjali na videmski in tržaški univerzi. Prva podpisuje študijo Kanalska dolina in slovenska kultura, Vidi Valenčič paje Krožek letos izdal v italijanščini prvi del diplomske naloge Politica e minoranze: amore o indifferenza? (Politika in manjšine: ljubezen ali brezbrižnost?). Drugi del študije namerava Krožek objaviti prihodnje leto. S tretjim "belim priročnikom", zajetno študijo mladega tržaškega zgodovinarja Petra Rustje Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru (1873-1897), pa je Krožek Virgil Šček stopil na novo pot. Z njim začenja namreč sodelovanje z Zgodovinskim časopisom, uglednim glasilom Zveze zgodovinskih društev Slovenije, ki sta ga zastopala glavni in odgovorni urednik Vasilij Melikter "njegova desna roka" Janez Strgar. Z združitvijo naporov in poenotenjem ciljev je knjiga Petra Rustje izšla hkrati v zbirki Krožka in v zbirki Zgodovinskega časopisa, ki se pogosto loteva tem s zahodnega slovenskega roba. Ivan Nabergoj s Proseka, poslanec v tržaškem mestnem svetu, prvi slovenski zastopnik Trsta v avstrijskem parlamentu, prvi predsednik političnega društva Edinost, je imenitna o-sebnost v času, ki sicer ni tako oddaljen, a mu ni prizanesel s pozabo. Prizadeval si je za rast cele Tržaške in bil predvsem zagovornik Slovencev, ki so po njegovi zaslugi dosegli trajne rezultate. Prava pozeba je prišla z njegovim volilnim porazom, potem ko so proti njemu italijanske nacionalistične sile Trsta sprožile pravo gonjo. Pomen publikacij Krožka Virgil Šček je torej na dlani, saj se avtorji, izhajajoč iz naše polpretekle zgodovine, poglabljajo v problematike, ki so nam domače. Živimo v času, ko si prizadevamo za uveljavljanje naših pravic v državi, ki jih nesramno tepta. Zato so še kako aktualni dokumentacija slovenske kulturne prisotnosti (Vida Dolhar), družboslovne analize razmer pri sorodnih manjšinah (Vida Valenčič) in boji naših prednikov, zlasti tistih, ki so kot enakopravni sogovorniki sodelovali pri upravljanju oblasti (Peter Rustja). Ž njihovim objavami podpirajo pri Krožku zavest in samozavest Slovencev na našem narodnostnem robu in prispevajo izredno dragocen delež k ozaveščanju. -------------- IDE RAZSTAVA V GALERIJI SKF.RK JEMEQNA KRAŠKI DOMAČIJI OBNOVITEV ITALIJANSTVA V OBMEJNIH KRAJIH PO ZMAGI (1918-1928), 1. POKOJNA GORIŠKA SLOVENSKA UČITELJICA G1TA RIJAVEC JE PRED LETI IZROČILA SVOJIM KOLEGOM DOKUMENT, KI GA ZAČENJAMO OBJAVLJATI V TEJ ŠTEVILKI NOVEGA GLASA. GRE ZA PREVOD PROF. ALEŠA K'0MAVCA, KI JE IZ ITALIJANSKEGA IZVIRNIKA PRELIL V SLOVENŠČINO SRHLJIVO SLIKO ZATIRANJA SLOVENSKEGA LJUDSTVA POD FAŠIZMOM. KER JE DOKUMENT DOVOLJ ZGOVOREN, KAKO JE ITALIJA V ČASU FAŠIZMA NA GORIŠKEM UNIČEVALA SLOVENSTVO, GA OBJAVLJAMO BREZ KOMENTARJA. FOTO BUMliACA 7 ČETRTEK 11. MAJA 2000 8 ČETRTEK 11. MAJA 2000 28. DIJAŠKO OBMEJNO SREČANJE PRIMORSKE TRST 2000 PRIMORSKI SOKOLI ŠE LETIJO JAZONOVA SLED V HRVAŠČINI IN ITALIJANŠČINI PESNITEV, V KATERI SO STRNJENE VSE OBLIKE KRAVOSOVEGA USTVARJANJA IN MEMORIAM Tanja Preziosi Pod skupnim geslom Primorski sokoli še letijo bo v petek, 12. maja, v Trstu Dijaško obmejno srečanje Primorske (DOSP). Prireditev, ki že 28. leto povezuje slovenske in italijanske dijake z obeh strani državne meje, se po devetih letih vrača v Trst, kjer bo potekala četrtič. Obseg letošnje manifestacije je iz tehničnih razlogov nekoliko omejen, obsega pa kulturni in športni del. V kulturnem programu, ki bo potekal na Liceju France Prešeren, bodo sodelujoči predstavili svoja razmišljanja o tem, ali so narodni ideali sokolskega (in orlovskega) gibanja v današnjem slovenskem športu še aktualni, obenem pa bodo postavili zgodovinsko razstavo ob 130-letnici ustanovitve tržaškega Sokola, prvega slovenskega športnega društva v Trstu. Športni program, ki bo potekal na Stadionu 1. maja, na Liceju France Prešeren, na Državnem učiteljišču Anton Martin Slomšek in na Strokovnem in poklicnem zavodu Jožef Stefan, obsega naslednje panoge: mali nogomet (moški), košarko (moški), odbojko (ženske), namizni tenis (mešano), orientacijo (ženske) in šah (mešano). Svojo u-deležbo so doslej najavile naslednje krajevne enote: 1. Trst: slovenske šole; 2. Trst: italijanske šole; 3. Gorica: slovenske šole; 4. Ajdovščina; 5. Tolmin; 6. Idrija; 7. Vipava; 8. Nova Gorica; 9. Sežana; 10. Postojna; 11. obala: slovenske šole; 12. obala: italijanske šole. Pozdrav udeležencem bo ob 9. uri na Stadionu 1. maja, nato se bodo začele tekme ter kulturna dejavnost. Ob 12. uri je na Liceju France Prešeren predvideno odprtje razstave o sokolstvu na Primorskem. Kosilo bodo začeli deliti okoli 12.30 na Stadionu 1. maja. Ob 16. uri bo v tamkajšnjem balonu zaključna prireditev z nagrajevanjem. Ob letošnjem DOSP-u bodo slovenske višje srednje šole izdale knjigo, ki jo je napisal prof. Bojan Pavletič, dolgoletni pedagog, športni ter kulturni delavec in organizator, z naslovom Meja brez meje. Knjiga vsebuje podatke o prvih petindvajsetih dijaških obmejnih srečanjih ter vrsto razmišljanj o pomenu te pobude. Predstavitev knjige prof. Pavletiča ter letošnjega DOSP-a bo v četrtek, 11. maja, ob 18. uri na Liceju France Prešeren v Trstu. PRAZNIK TRŽAŠKIH SKAVTOV VESELO JURJEVANJE 2000 Pred časom je pri založbi Hefti v Milanu izšla trijezična (v slovenščini, hrvaščini in italijanščini) pesnitev Marka KravosaJazonova sled. Gre za pesnitev v petih slikah z epilogom, ki jo je v italijanščino prevedla Patrizia Vascotto, v hrvaščino pa Tonko Maroje-vič. Pesnitev je bila že predstavljena v Milanu, v ponedeljek, 8. trn., pa je doživela predstavitev, namenjeno zlasti italijanskemu občinstvu, v dvorani krožka uslužbencev zavarovalnice Generali v Trstu. Po besedah Claudia Gri-sancicha, ki je v imenu prirediteljev uvedel in vodil predstavitveno srečanje, lik mitičnega starogrškegajunakaja-zona, po katerem nosi knjiga ime, ponazarja slo po spoznavanju in po pozitivnem ho-mologiziranju s sosednjimi deželami. Tema potovanja pa predstavlja umiritev s samim seboj. lnznačilnoje,ješedo-dal Grisancich, da je Kravo-sova pesnitev nastala konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, se pravi nekaj let prej, ko se je pesnik srečal z Abrahamom. Tu so podobnosti tudi z nekaterimi drugimi avtorji (med le-te je Grisancich uvrstil tudi samega sebe), ki so okoli svojega petdesetega leta starosti napisa- li dela na tematiko potovanja. O Kravosovi pesnitvi je spregovoril predvsem pesnik Juan Octavio Prenz. Kravos, je v začetku dejal Prenz, privede besedo k njenemu pr- votnemu pomenu, k njeni skoraj magični vrednosti. Govornik je podčrtal osnov-nost Kravosovega jezika, ki zavrača vsakršno lahkomiselnost, pa tudi pomen značilne pesnikove ironije. V Jazo-novi sledi so strnjene vse oblike Kravosovega literarnega in pesniškega ustvarjanja. Kravos piše vsakdanjo epiko, saj je v pesnitvi prisotno vse, kar nas lahko zanima v življenju. O prevodu v italijanščino je spregovorila Patrizia Vascotto, ki je najprej podčrtala težavnost prevajanja, saj ima epsko pesništvo pri vsakem narodu in jeziku svojo posebno tradicijo. Zato se je preva-jalka srečala z velikimi težavami pri iskanju metrike, ki bi čimbolj verodostojno izražala Kravosov tekst v italijanščini. Pravzaprav edini način posredovanja Kravosove pesnitve v italijanskem jeziku je bil ta, da se je ohranila širina epske rešitve. Morala je na novo napisati tekst v italijanščini in posredovati ne samo jezikovno, ampak tudi celot-: no vsebinsko plat. Na ta način postane prevajalec v bistvu soavtor teksta. Prevajalec v hrvaščino Tonko Marojevič je opozoril | na različnost vsake posamezne slike v pesnitvi, bodisi tehnično bodisi zaradi izbire zvrsti. Gre pravzaprav za pet pesniških zvrsti. Vsak fragment ima svoje ritme in svojo posebno vrednost. Kljub podob- nostim med slovenskim in hrvaškim jezikom pa so prevajalcu povzročili precej težav številni "lažni prijatelji", problemi pa so se porajali tudi pri izbiri pravega ritma. Jazonovo sled je ilustriral tržaški umetnik Klavdij Palčič, sicer dolgoletni Kravosov prijatelj, ki je v svojem posegu priznal, daje imel kar precej težav pri svojem delu, saj je težko kaj narisati za knjigo, ki je že itak prepolna prizorov. Zato se je odločil za pet grafičnih skic oz. zapiskov s priokusom Sredozemlja. Na ponedeljkovi predstavitvi je nekaj odlomkov iz Kravosove knjige prebrala igralka Lidija Kozlovič. ----------IŽ Nova zlatarna lastnik Davide Ul. S. Nicolo 11- Trst - telS fax 040 3720141 Srebrni okviri in pripomočki za urad GUERRINI Zapestnice nomination Nakit iz srebra, zlata in belega zlata Darila za poroko, krst in birmo! Vse po najboljših cenah v centru Trsta Obiščite nas! POHOD GORJANSKO-MAVH I N J E ODPRTA MEJA MED TREMI OBČINAMI FOTO KROMA V nedeljo, 7. t.m., je bila na sporedu še ena pobuda v okviru letošnjih Odprtih meja 2000. Tokrat je odprta meja potekala med občinami Zgonik in Devin-Nabrežina na italijanski ter Komen na slovenski strani. Veliko ljudi se je v dopoldanskih urah udeležilo že sedmega Pohoda prijateljstva po makadamski cesti, ki pelje od Gorjanskega do Mav-hinj, na meji pa so si župani Marino Vocci (Devin-Nabrežina), Mirko Sardo (Zgonik) in Uroš Slamič (Komen) simbolično segli v roke. Omenjeni trije župani so ob odprli meji podpisali tudi skupno izjavo o prizadevanjih za usklajeno čezmejno sodelovanje in razvojne usmeritve čezmejnega območja. S podpisi jamčijo župani tudi prizadevanje za sodelovanje pri čezmejnih razvojnih projektih in za sodelovanje na turističnem in kulturnem področju tudi v luči oblikovanja celovite kultur-no-turistične ponudbe. V izjavi je tudi govor o prizadevanju za olajšanje čezmejnega gospodarskega sodelovanja in prehoda ljudi ter za zaščito okolja. jurjevanje, to je praznik, ki ga vsako leto prireja Slovenska zamejska skavtska organizacija - Trst (SZSO-TS), je letos potekalo v nedeljo, 30. aprila, v bližini Mačkolj. Jutranji maši, ki jo je daroval g. Tone Bedenčič, je sledil blagoslov rut vseh tistih novincev, ki so letos pristopili v organizacijo ali pa prestopili v višjo starostno vejo. V najmlajši veji organizacije, to je v veji volčičev in volkuljic (od 8. do 11. leta starosti), je letos obljubilo 19 otrok, v veji izvidnikov in vodnic (od 11. do 16. leta) pa 18. Popoldne je bila na vrsti še velika igra, ki je potekala po starostnih stopnjah: najmlajši so s pomočjo skavtskih znakov iskali skriti zaklad, izvidniki in vodnice so se pomerili v skavtskih spretnostih, voditelji in starejši člani pa so si kradli zastave. Ob koncu velike igre je bil na vrsti še taborni ogenj, ki pa ga je žal prekinil močan dež. Jurjevanje se je tako zaključilo na nekoliko vlažen način, kljub temu pa so se vsi udeleženci nedvomno zelo zabavali, saj so se lahko pomerili v vseh tistih spretnostih, ki so del skavtske vzgoje in učijo živeti v naravi ter se do nje predvsem spoštljivo vesti. VESTNA VIDRA S. M. CELINA KONTELJ V sredo, 3. maja, je odšla k Bogu po večno plačilo sestra M. Celina Kontelj. Rodila se je v Kopru 6. decembra leta 1906. Pri krstu so ji dali ime Jadranka. Ko je bila še majhna, so se starši preselili v Sežano. Tam je bil njen oče višji uradnik na sodišču in kulturni delavec. Vodil je tamburaški ansambel, učil in pisal igre. Mati pa je igrala klavir. Osnovno šolo je obiskovala v zavodu Šolskih sester de Notre Dame v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Tam je začutila veselje do Bogu posvečenega življenja in prosila za sprejem v njihovo redovno družbo. Sestre so opazile, da ima poseben dar za glasbo in jezike. Zato so ji omogočile nadaljnje študije najprej na tržaškem konservatoriju in potem v Franciji. Enaindvajsetletna je opravila noviciat v Gorici. Do leta 1946 je na samostanski šoli v Trnovem pri Ilirski Bistrici poučevala klavir, petje in francoščino. Ko je novi komunistični režim odvzel sestram šolo, so jo predstojnice poslale v Lovran, kjer je v Starečkem domu prevzela skrb za onemogle. Iz Lovra-na je leta 1965 prišla v Sv. Križ pri Trstu, kjer je vodila župnijsko glasbeno šolo, učila otroke petje in igrice ter o-biskovala bolne in ostarele, dokler so ji moči dopuščale. Leta 1994 se je preselila v Novo mesto, kjer je večja redovna skupnost. Tam je tudi umrla. Pogreb je bil v petek, 5. maja, na pokopališču v Šmihelu pri Novem mestu. I S. M. ANGELINA ŠTERBENC STARODAVNI PRAZNIK, KI GA S PODIRANJEM MAJA JE LETOŠNJA MAJENCA VZELA SLOVO SVEČANOSTI IN KULTURNE PRIREDITVE OB 55-LETNICI OSVOBODITVE OBVESTILA SLOVENSKE VIŠJE srednje šole vabijo na predstavitev nove knjige prof. Bojana Pavletiča Meja brez meje (o Dijaških obmejnih srečanjih Primorske) ter letošnjega DOSP-a. Predstavitev bo na sedežu Liceja France Prešeren v Trstu (Vrdelska ul. 13/1) včetrtek, 11. maja, ob 18. uri. SLOVENSKO STALNO gleda-lišče. Wendy Kesselman, Dnevnik Ane Frank. Režija Zvone Šedlbauer. V četrtek, 11. maja, ob 20.30 (red E); v sredo, 17. maja, ob 20.30 (red D); v petek, 19. maja, ob 20.30 (red F); v soboto, 20. maja, ob 20.30 (red B); v nedeljo, 21. maja, ob 16. uri (red C). ZALOŽBA MLADKA-Trst vljudno vabi v petek, 12. maja, ob 18. uri, na predstavitev nove knjige Rafka Dolharja Tržaški poldnevnik. Predstavitev bo v Peterlinovi dvorani v Trstu, ulica Donizetti 3. O knjigi in avtorju bosta spregovorila dr. Drago Štoka in prof. Jože A. FHočevar. SKD BARKOVLJE. V nedeljo, 14. maja, bo v dvorani bar-kovljanskega društva nastopil španski pianist Humber-to Quag!iata. Predstavil bo stoletje španske klavirske glasbe (1900-2000). Začetek ob 20.30, vhod v ulici Bona-fata 6. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev: Večer o Maroku, njegovih ljudeh, krajini in vrtovih. Z besedo in sliko nas bo na ogled zahodnoafriške države popeljal inž. Vladimir Vremec v ponedeljek, 15. maja, v ulici Donizetti 3, z začetkom ob 20.30. KLUB PRIJATELJSTVA vabi tudi v Peterlinovo dvorano v ul. Donizetti 3 v četrtek, 18. maja, ob 16. uri, k nadaljevanju zanimivega predavanja g. Jožeta Špeha: Zgodovina odrešenja v prizmi rožnega venca. KLUB PRIJATELJSTVA vabi v soboto, 20. maja, na izlet na grad Snežnik z lepo okolico, primerno za sprehode, na lovsko razstavo ter na ogled presihajočega Cerkniškega jezera in njegove makete, ki pojasnjuje pojav presihanja vode. Vpisovanje v trgovini Fortunato, ul. Valdirivo 23, do zapolnitve mest. Pojasnila po tel. 040 639949 in 040 43194. ZDRUŽENJE SLOVENSKIH športnih društev v Italiji (ZSŠDI) prireja seminar za športne delavce, ki bo v soboto, 27. maja, v Kulturno-športnem centru v Lonjerju, Lonjerska cesta 269, Trst, z začetkom ob 15. uri. Govorili bodo prof. Ivan Peterlin, Kristina Martelanc, Marino Košuta, Robert Vidoni in dr. Samo Sancin. Sledili bosta razprava in družabnost. ZSŠDI PRIREJA ob svoji 30-letnici ustanovitve fotografski natečaj, odprt vsem. Slike sprejema urad ZSŠDI do ponedeljka, 30. oktobra 2000, do 16. ure. Zmagovalcem bo izid natečaja javljen telefonsko. Organizator si pridržuje pravico, da obdrži dela. DUHOVSKA ZVEZA pripravlja potovanje v Umbrijo od 26. junija do 1. julija. Ogledali si bomo jubilejno cerkev v As-sisiju, obiskali bomo Perugio, Todi, slap Cascata delle Marmore, Spoleto, romarski kraj Cascia (sv. Rita), Gubbio in na koncu Ravenno. Kdor se udeleži potovanja, bo duhovno in kulturno bogatejši. DAROVI ZA MISIJONARJA Lojzeta Letonjo (Sibirija) daruje N.N. Mačkovlje 100.000 lir. ZA MISIJONARJA Ernesta Saksido (Corumba - Brazilija) daruje N.N. Trst 500.000 lir. FRANC SAKSIDA ob prodaji znamk: 150.000 lir za zdravila redovnikom kamiljan-cem, ki delujejo med gobavci v Burkini Faso. V SPOMIN na profesorja Rafaela Sežuna darujeta Diomi-ra in Drago Bajc 50.000 lir v Sklad Nade Pertot. NAMESTO CVETJA na grob Stanislave Kunčič sta darovala Silva Bogateč 150.000 lir za lačne po svetu, kriški cerkveni pevski zbor pa 70.000 lir za domačo cerkev. OB SMRTI in pogrebu Alberte Godnič so darovali njeni otroci 300.000 lir za kriško cerkev. SKD IGO GRUDEN IN ŠD SOKOL vabita člane in prijatelje na DRUŽABNIVEČER ZA VČLANJEVANJE Z nami bosta MlPZ Kraški slavček in MePZ Igo Gruden. Radovičeva domačija, Nabrežina 138 A, v soboto, 13. maja letos, ob 20.30 Tneste aanmar tli mar/ DAN *0/ ^ V>- Nagrajevanje likovno-literarnega natečaja "IGRAJMO SE GLEDALIŠČE" Predstavitev nove Pastirčkove knjige pravljic Anamarije Volk Zlobec "KATAKINCE" Za veselit vzdušje bosta poskrbela Cipek in Capek SOBOTA, 20. MAJA, OB 16. URI V KULTURNEM CENTRU LOJZE BRATUŽ V GORICI Vabljeni mali in veliki prijatelji gledališča in knjige! 11 ČETRTEK 11. MAJA 2000 12 ČETRTEK 11. MAJA 2000 GORIŠKA KRONIKA ROMARJI IZ GORIŠKE NADŠKOFIJE PETROVČE IN ŽIČKA KARTUZIJA ŠTEVE RJ A NCINA ROMANJU PO POTEH ŠKOFA A.M. SLOMŠKA Skupina 50 romarjev-izlet-nikov od Zgonika do Jamelj je 25. aprila doživela lep romarski in izletniški dan. Oblačen dan sicer ni obetal nič kaj razveseljivega, ko smo vstopali v avtobus in se srečevali s prijatelji. Toda že na prvi postaji v Lomu se je prikazalo sonce, ki je obetalo sončen dan, kar seje tudi zgodilo. Tako smo lahko med molitvijo in pesmijo občudovali prebujajočo se pomlad, a tudi že v polnem cvetenju. In pred nami je bila romarska pot v Petrovčah pri Celju. To lepo cerkev, posvečeno Marijinemu obiskanju, oskrbujejo dominikanci. Predstojnik samostana nam je lepo povedal vso zgodbo, pa tudi legendo o nastanku te romarske poti, posebno milostnega kipa "smehljajoče se Marije". Župnik g. Jože Markuža je za vse nas o-pravil sv. mašo, pri kateri smo zbrano molili in peli. Po sveti daritvi nas je pot vodila do spomenika žrtvam komunističnega nasilja v Teharjah. Tu smo prižgali sveče in zapeli velikonočno pesem vstajenja za vse nedolžne žrtve. Prijetno in okusno kosilo so nam pripravili v Domu sv. Jožefa v Celju. Tu so slovenski lazaristi pred dvema letoma odprli duhovno-prosvet- V NEDELJO, 1 4. T.M. DRUŽINSKO SREČANJE Tudi letos bo potekalo že o-bičajno spomladansko srečanje primorskih družin, peto po vrsti. V organizaciji Skupnosti družin Sončnica in v sodelovanju s Prosvetnim društvom Rupa-Peč bo letošnji Dan družine potekal v Gabrjah in Rupi v nedeljo, 14. maja. Zbiranje sodelujočih družin, ki želijo izkoristiti to vsakoletno lepo priložnost, da utrdijo medsebojne vezi in skupno preživijo dan v sproščenem vzdušju in prijateljskih pogovorih, bo ob 9.45 pred cerkvijo sv. Nikolaja v Gabrjah. Ob 10. uri se bo tu pričela velika igra v naravi za male in velike, med katero se bomo "preselili" v bližnjo Rupo. Tam bo ob 13. uri tudi skupno kosilo s paštašuto in domačo kapljico. Praznik se bo nadaljeval z nastopom otroškega zbora iz Rupe-Peči pod vodstvom Tanje Kovic in z razvedrilnim sporedom animatorja in prijatelja Stena Vilerja. Srečanje bo potekalo tudi ob slabem vremenu. Organizatorji priporočajo primerno obutev in malico ter pijačo za jutranjo igro, pa tudi kako sladkarijo za dodatek h kosilu. Prispevek za stroške in kosilo znaša 7.500 lir (za odrasle) in 4.000 lir (za otroke). Družine, ki se želijo udeležiti skupne sv. maše, se lahko zberejo ob 9. uri v Gabrjah. Iz organizacijskih vzrokov prosimo, da se za igro in kosilo prijavite na tel. 0481 536455 (ali v večernih urah na tel. 0481 530063). -----------HD ni center, ki je odprt predvsem skupinam-laikom, za seminarje, srečanja in podobno. Po kosilu smo se z avtobusom odpravili na pot do Slovenskih konjič in Žiče ter obiskali lepo nekdanjo samostansko cerkev v Špitaliču. Ta cerkev je ohranjena še iz leta 1190, ko so na koncu te žičke doline zgradili Žički kartuzijanski samostan. Sedaj so samo razvaline, odkar je cesar Jožef II. leta 1782 dal samostan podreti. Zavod za spomeniško varstvo je začel po osamosvojitvi Slovenije pospešno obnavljati ves ta kulturno-zgodovinski spomenik. Prijazna vodička nam je povedala zgodovino samostana in življenje menihov, ki so kljub strogemu kontem-plativnemu redu pospeševali kulturo in blaginjo tudi v tem takrat skoro odrinjenem delu Evrope. Naglo se je bližal večer, zato smo se odpravili proti domu. Še enkrat smo se ustavili za oddih in okrepčilo ter se nato srečno vrnili domov. Lepi vtisi o teh čudovitih krajih po svoji naravni lepoti in zgodovinskem kulturnem pričevanju nam bodo še dolgo ostali v spominu. S pozdravom in željo, da bi še skupno potovali, smo se poslovili. V NEDELJO, 28. T.M. POHOD TREH MOSTOV Rajonski svet Sveta gora-Placuta, rajonski svet Pevma-Oslavje-Štmaver in Krajevna skupnost Solkan prirejajo v nedeljo, 28. t.m., Mednarodni pohod treh mostov, na katerega prisrčno vabijo. Ob 8.30 bo zbor udeležencev na Placuti v Gorici, ob 9. uri start, ob 13.30 prihod na cilj v župnijskem domu sv. Vida in Mo-desta na trgu Tommaseo, kjer bo udeležence pričakala pa-štašuta. Pohod bo stekel tudi ob slabem vremenu. Proga pohoda: Placuta, ul. Don Bosco, ul. Scogli, kmetijski mejni prehod na solkanskem polju, središče Solkana, novi most čez Sočo, kmetijski mejni prehod pod Štmav-rom, zaselki Villa Vasi, Bus del Diau, Pevma, Bella Veduta, pevmski most, ul. Don Bosco, Placuta, trg Tommaseo. Vpisnina znaša 3.000 lir. Kdor še ni dopolnil 12 let, ne plača. Ob vpisu bo vsakomur izročen osebni kartonček, ki ga bo moral vrniti organizatorjem ob prihodu na cilj. Zainteresirani se lahko vpišejo od 10. maja dalje v Gorici v gostilni Da Sandra (trg De Amicis 7), v slaščičarni Sco-rianz (trg De Amicis 3), Elliot Bar Pizzeria al taglio (ul. Ba-lilla 7); v Solkanu na sedežu Krajevne skupnosti Solkan. Organizatorji se zahvaljujejo članom goriškega društva Amici del Tajeto, ki so ponudili pomoč organizatorjem. Nekateri naši farani, ki so se 19. septembra lani udeležili Slomškove beatifikacije v Mariboru, so tudi v nas zbudili željo, da bi obiskali njegov rojstni dom na Slomu, krstno župnijo Ponikvo in poromali na njegov grob v mariborski stolnici. Za to romanje smo našli dva primerna prosta dneva: velikonočni ponedeljek, 24. april, in torek, 25. a-pril (državni praznik). Organizacijo smo zaupali romarski agenciji Trud pri Družini v Ljubljani, ki nam je naredila primeren načrt za dvodnevno romanje. Skrb za avtobus in vožnjo smo zaupali šoferju Alešu Simčiču. Na velikonočni ponedeljek smo odpotovali iz Štever-jana nekaj po 6. uri zjutraj. V-ožnja je lepo tekla (ta dan na cesti ni bilo tovornjakov) med molitvijo rožnega venca, petjem in pogovorom. Okrog 9. ure smo se ustavili na Trojanah za obvezno malico (krofi) in kratek počitek. Tu se nam je pridružila vodička Truda iz Ljubljane, ki nas je prav lepo spremljala oba dneva. Po lepi Savinjski dolini mimo Celja smo pravi čas prispeli na Ponikvo in bili pri župnijski maši ob 10. uri. V veliki in prekrasni baročni cerkvi je naš domači dušni OD 1 6. DO 1 9. MAJA KONGRES BREZ MEJA O HEMODIALIZI V Gorici in v Novi Gorici bo od 16. do 19. t.m. mednarodni kongres zdravnikov, zdravstvenih tehnikov, medicinskih sester in drugega zdravstvenega osebja s področja hemodialize, t.j. dializnega zdravljenja ledvičnih bolnikov. Pripravlja ga italijansko združenje tehnikov hemodialize v sodelovanju z bolnišnicama v Gorici in Šempetru, ki več let uspešno sodelujeta. To bo t.i. kongres brez meja, ker udeleženci iz Italije, Slovenije, Madžarske in Češke pri prehajanju državne meje v Šempetru ne bodo potrebovali potnih listov. Pričakujejo ok. 200 zdravnikov in drugega osebja. Na tiskovni konferenci v Novi Gorici so organizatorji opozorili, da se število ledvičnih bolnikov povečuje. V Italiji je bolnikov s hudo okvaro ledvic okoli 42 tisoč, v Sloveniji pa kakih tisoč. Pokrovitelji kongresa bodo tudi evropski parlament, predsednik italijanske republike, predsedstvo italijanske vlade, predsednik republike Slovenije, ministra za zdravstvo obeh držav in občinske uprave z obeh strani državne meje na Goriškem. Pozdrave udeležencem so poslali tudi predsednik Evropske komisije Romano Prodi, v.d. ministra za evropske zadeve Slovenije Igor Bavčar ter društvo nefrologov Italije in Slovenije. ------- M. pastir somaševal z župnikom Mihom Hermanom. Občudovali smo ljudsko petje in pobožno sodelovanje številnih domačih vernikov pri sv. daritvi. Po maši nam je župnik Herman razkazal cerkev in še posebej krstni kamen, kjer je bil 26.11.1800 krščen A.M.SIomšek. G. Herman nas je potem spremljal še na Slom, na obisk Slomškove rojstne hiše (na sliki). Taje zlasti v 20. : stoletju doživljala bridko zgodovino. Končno jo je leta 1991 mariborska škofija s pomočjo ve-likodušnih dobrotnikov od-kupila, prenovila in uredila v njej dostojno spominsko hišo največjega sina slovenskega naroda. Tam smo si na videokaseti ogledali Slomškovo življenje, nato hišo, ki je postala muzej, si nakupili nekaj spominov in se okrepčali s ka-vico. Odtod smo se podali v sosednjo Sladko goro in obis-kali njeno prelepo baročno cerkev sredi vinogradov in zi-danic, vodička pa nam je zelo lepo predstavila njeno umet-niško bogato notranjost. Pri vsem tem smo bili deležni lepega sončnega vremena. Ura je bila že precej čez poldan, ko smo dospeli do kmečkega turizma pri Krošlo-vih, kjer so nas prav lepo sprejeli z domačim aperiti- V KATOLIŠKI KNJIGARNI ZGODOVINA SLOVENSKIH ZNAMK Krožek za družbeno politična vprašanja A. Gregorčič iz Gorice in KD Ivan Trinko iz Čedada vabita v petek, 19. t.m., ob 18. uri v Katoliško knjigarno na odprtje razstave: Zgodovina znamk v Sloveniji. Na ogled bo 10 panojev slovenskih znamk od 18. stol. do danes; zanje je poskrbela Rita Silan, Furlanka iz Codroipa, ki je slovensko kulturo in jezik spoznala in vzljubila na tečajih slovenskega jezika, ki jih že deset let vodi prof. Marino Vertovec na zavodu Maligna-ni v Vidmu. Razstava je nedavno doživela odmevno odprtje v Vidmu, želja organizatorjev pa je, da bi bila na ogled tudi drugje. Na večeru v Kato-liški knjigarni bosta prisotna tudi R. Šilan in M. Vertovec; ta nas bo seznanil z "videmsko zgodbo" tečajev slovenskega jezika na zavodu Malignani. ■ BENEČIJA: SREČANJE MLADIH SKUPIN Pevska skupina Beneške korenine prireja v sodelovanju zZSKD iz Čedada srečanje Kjer se zgublja Privramavra, ki bo v nedeljo, 14. t.m., ob 1 7. uri v župnijski dvorani v Lan-darju (Podbonesec). Namen pobude je srečanje med mladimi skupinami, ki delujejo v okviru različnih kulturnih stvarnosti dežele, spoznavanje in sodelovanje. vom že na hišnem pragu, nato pa nam bogato postregli z odličnim kosilom in pristno domačo štajersko kapljico. Popoldne smo se vrnili v Celje, kjer smo si nekoliko o-gledali mesto in opatijsko cerkev sv. Danijela. Okrog 18. ure je bilo nekaj dežja, ki pa nas ni oviral, saj smo seže peljali k sv. Jožefu nad Celjem, kjer smo našli v obnovljenem domu prenočišče in zelo dobro večerjo. Dom sv. Jožefa so 1.1941 zasedli Nemci; po vojni pa je bil nacionaliziran. Lazaristi so ga v zadnjih letih spet dobili v last ter ga res solidno in okusno obnovili. Zdaj služi kot dom duhovnih vaj ali kraj srečanj za razne študijske dneve. Drugi dan smo se že kmalu po osmi uri zjutraj odpeljali v lepem vremenu po avtocesti proti Mariboru, kjer je bila stolnica z grobom bi. A.M Slomška glavni cilj našega romanja. V dobri uri smo bili v Mariboru. V stolnici sta nas sprejela prelat in msgr. Franc Zdolšek in stolni župnik, kanonik dr. Stanko Lipovšek, ki sta nam ljubeznivo razkazala stolnico, Križevo kapelo in grob bi. škofa A.M. Slomška ter izčrpno spregovorila še o Slomšku in njegovi beatifika-! ciji. Višek vsega romanja sta bila za nas sv. maša in skupno obhajilo v stolnici, kjer počiva bi. škof A.M. Slomšek. Msgr. F. Zdolšek nam je razkazal še trg ob stolnici in mariborsko bogoslovje An-dreanum; omogočil nam je tudi srečanje z mariborskim škofom msgr. dr. F. Krambergerjem, ki nas je pozdravil, nam kratko spregovoril, se z nami rokoval in z nami nazdravil. Po izdatnem kosilu v bližnjem "Emavsu" smo se podali peš do Drave, kjer smo si na Lentu ogledali 400 let staro trto. Pred nami je bilo še lepo, sončno popoldne. Najprej smo se odpeljali na Ptujsko goro, kjer smo pomolili in zapeli pred milostno podobo, pater minorit pa nam je spregovoril o zgodovini cerkve in božje poti pa tudi o številnih romanjih. Na poti proti domu smo se za kratek čas ustavili še v Savinjski dolini v božjepotni cerkvi Marijinega obiskanja v Petrovčah. Dominikanski pater nam je lepo prikazal božjo pot in še spregovoril za slovo. Pot do doma je bila kar lepa, čeprav je bilo ta dan na cesti dosti tovornjakov. Čas smo si krajšali s petjem. O-i krog 10. ure smo že bili sre-j čno doma, veseli in zadovoljni z romanjem, hkrati pa smo že delali načrte za skorajšnja podobna romanja. OB 25-LETNICI SMRTI DR. ALFONZA CUKA Dne 30.4.1975 jev ZDAv mestu Latrobe v Pennsylvaniji umrl goriški rojak dr. Alfonz Čuk. Rodil se je I. 1912 v Biljah. Po srednji šoli v Malem semenišču je I. 1933 stopil v goriško bogoslovje in pel novo mašo avgusta 1937 v rojstni vasi. Na papeški univerzi Gre-goriana v Rimu, kjer je študiral dol. 1939, je leto pozneje doktoriral iz teologije. Takoj po končanem študiju 1939je do I. 1942 bil podravnatelj goriškega bogoslovnega semenišča in hkrati kaplan pri sv. Ignaciju na Travniku, dokler ni I. 1942 postal župnik v Štandrezu in tam ostal do I. 1944. Še kot župnik jel. 1943 začel poučevati slovenščino, grščino in filozofijo v malosemeniškem liceju in dogmatiko v bogoslovju do 1948. Vključen je bil tudi v nove razmere takratne dobe. Ko je pod nemško okupacijo nastala v Gorici slovenska gimnazija, ki ji je bil ravnatelj pisatelj Jože Lavrenčič, je dr. Čuk prevzel poučevanje verouka (1944) in bil imenovan za zastopnika cerkvene oblasti v deželnem šolskem svetu za Goriško. Na šolskem področju je ostal vprežen še naprej po vojni do I. 1947, ker ga je nadškof Margotti imenoval za ravnatelja celotne slovenske gimnazije v Malem semenišču z nalogo, da organizira njeno delovanje. Zaradi svojega položaja in dejavnosti je bil v dobi od 1939 pa do konca vojne v stikih s katoliškimi organizacijami v Ljubljani pri delu za ustanovitev in delovanje Katoliške akcije na Goriškem. Postal je skoraj o-srednja in merodajna osebnost za dobršen del mlajših duhovnikov in katoliških izobražencev. Udejstvoval se jev raznih goriških organizacijah in bil odbornik GMD. Leta 1948 se je preselil v ZDA v New York, kjer je kaplanova! po župnijah, dokler ni I. 1957 doktoriral iz psihologije in je odi. 1958 začel poučevati ta predmet na St. Vincent College v Latrobe in postal tudi vodja psihološkega oddelka. V tej stroki je bil aktiven še drugje: bil je lektor za psihologijo na šoli za bolničarke pri Latrobe Area Hospital (1958-68) in od 1970 dalje še klinični psiholog na Mental Health Center v Latrobe. Tako v Gorici kot v Latrobe se je uveljavil tudi kot publicist. Umrl je še mlad, star komaj 63 let. MARTIN KRANNER JM NOVI GLAS /ŠT. 17 2000 SLOVENIJA SLOVENSKA SKUPNOST OB IZVOLITVI DR. BAJUKA ČESTITKE IN PROŠNJA ZA SPREJEM Medtem ko pišemo, novoizvoljeni slovenski ministrski predsednik Andrej Bajuk še ni predstavil parlamentu seznama ministrov svoje vlade. Kot je napovedal, pa bo to o-pravil sredi tega tedna, kar pomeni, da bo seznam javnosti znan, ko bo naš časnik že dotiskan. V zadnji številki smo pisali, da je v svojem nastopnem govoru dr. Bajuk posvetil ustrezno pozornost tudi slovenskim narodnim manjšinam v Italiji, Avstriji in Hrvatski. Kar zadeva našo manjšino, je dejal, kako si bo njegova vlada predvsem prizadevala, da bi Italija čimprej odobrila zakon, ki naj zaščiti naše osnovne pravice. Omenil je torej vprašanje, ki je trenutno najbolj aktualno. Ob njegovi izvolitvi mu je deželni tajnik Slovenske skupnosti dr. Andrej Berdon iskreno čestital in izrazil prepričanje, da se bo zavzemal "za razvoj slovenske države in njen ugled na mednarodnem prizorišču v delikatnem prehodnem političnem obdob- ju." "Tudi slovenska narodnostna skupnost v Italiji - poudarja Andrej Berdon - doživlja pomembne trenutke, saj po štirih letih levosredinskih vlad zakonski predlog zaščitnih norm za našo manjšino še čaka na boljše čase v prvem domu italijanskega parlamenta." "Najvidnejši italijanski politiki so se med raznimi obiski v Ljubljani, oziroma med obiski slovenskih predstavnikov v Trstu ali Rimu, zavzeli za odobritev zaščitnega zakona za slovensko narodnostno skupnost v deželi Furlaniji -Julijski krajini". Slovenski manjšinski predstavniki pa so upravičeno zaskrbljeni zaradi ponovnega zastoja v postopku za njegovo odobritev, saj se zavedajo, daje prav malo časa za ureditev tega za manjšino življenjskega vprašanja, poudarja deželni tajnik Berdon, ki je ob tej priložnosti novega ministrskega predsednika tudi zaprosil za sestanek, na katerem bi podrobneje obrazložil pričakovanja in zahteve Slovenske skupnosti. Marsikdo je tudi v zamejstvu po radiu in televiziji spremljal potek parlamentarne razprave, ki je zaradi trikratnega glasovanja o predlogu za Bajukovo izvolitev bila milo rečeno zelo mučna. Slovence, ki živimo izven meja matice, pa ni le motil, ampak je celo globoko žalil stalni očitek dr. Andreju Bajuku, daje "tujec", da ni "plačeval davkov v Sloveniji", da "si išče novo pokojnino" ipd. Se najbolj žalostno pa je, da takšnega primitivnega modrovanja niso ne grajali ne zavrnili slovenski mediji. Komentator osrednjega slovenskega dnevnika je na primer 5. t.m. svoj zapis takole zaključil: "Če bo moral (dr. Bajuk op.p.) neslavno oditi iz domovine, bomo pač porekli: "Dont cry for me Slovenia" (Ne joči po meni, Slovenija). Zdi pa se nam, da bi bil glede na žalostno dogajanje v glavnem slovenskem zakonodajnem zboru bolj na mestu vzklik: Joči se, Slovenija, ali po angleško Cry, Slovenija! K zadevi se bomo seveda še vrnili. V PRID SLOVENIJI KOMISAR EU ODGOVORIL ITALIJANSKIM POSLANCEM Kot je poročala Slovenska tiskovna agencija, je evropski komisar za zunanje odnose Chris Patten odgovoril skupini petih italijanskih poslancev v evropskem parlamentu iz t.i. Pola svoboščin. Slednji so namreč evropskemu komisarju poslali pritožbo, češ da italijanskim državljanom s stalnim bivališčem v Sloveniji in na Hrvaškem tamkajšnje oblasti kršijo človekove pravice in pravico do lastnine, ki jim jo je odvzel komunistični režim. Patten je v odgovoru navedel, daje Evropska komisija seznanjena s počasnim vračanjem premoženja v Sloveniji in pozorno spremlja razvoj tega procesa v okviru odnosov s Slovenijo, vendar pa nima pristojnosti za neposredno posredovanje pri teh zadevah. 295. člen pogodbe o EZ namreč izrecno določa, da pogajanja v nobenem primeru ne smejo posegati v ureditev področja premoženjskih pravic v državah članicah. Evropski komisar je v odgovoru italijanskim poslancem iz Pola svoboščin tudi zapisal, "da je Slovenija država demokracije s stabilnimi ustanovami, ki zagotavljajo vladavino prava, spoštovanje človekovih pravic in pravic manjšin, pa tudi zaščito narodnih manjšin. Komisija se je prepričala o tem, da so Italijani v Sloveniji priznani kot manjšina in živijo vse ustavne pravice, ki izhajajo iz tega." ------M. ■ MARJAN POLJŠAK NOVI ŽUPAN AJDOVŠČINE V občini Ajdovščina je bil v nedeljo, 7. maja, drugi krog (balotaža) nadomestnih volitev za župana. Soočila sta se Marjan Poljšak, kandidat nacionalne stranke dela, in Alojz Krapež, nekdanji slovenski obrambni minister, ki ga je kandidirala skupina volilcev. Zmagal je Marjan Poljšak, ki je prejel 63,7% oddanih glasov in je s tem postal novi župan Ajdovščine. Njegov tekmec oziroma protikandidat pa je prejel 36,3% glasov, pri čemer je volilna udeležba bila 55-odstotna. M. M DR. BERNARD ŠPACAPAN O STRESU Goriško društvo za kakovost bivanja v Novi Gorici bo v četrtek, 11. maja, pripravilo pogovor o čedalje bolj aktualni temi: o stresnih boleznih današnjega časa. Sodeloval bo dr. Bernard Špacapan, psihiater in predstojnik službe za odvisnost v splošni bolnišnici v Gorici. Pogovor se bo začel ob 19. uri v zgradbi Goriške knjižnice Franceta Bevka, vodila pa ga bo dr. Nada Gortnar. ■ IZLETA NA SV. GORO IN H GOSPE SVETI Nova slovenska zaveza iz Ljubljane vabi člane in naročnike Zaveze v soboto, 13. t.m., na romanje na Sveto goro in postanek ob grobiščih v Trnovskem gozdu in na Črnovrški planoti. Cena izleta: 3.000SIT. V soboto, 27. maja, pa bo romanje v Vetrinj in Gospo Sveto. Cena izleta 3.500 SIT. Za izleta se prijavite pismeno ali po telefonu naNovi slovenski zavezi (tel. št. 061 312 176) vsak dan od 10. do 12. ure dopoldne. IN MEMORIAM IVANKA BUDIN ROJ. KOGOJ Slaba dva meseca po smrti Pavla Budina, sodnika ter javnega in kulturnega delavca iz Mirna, smosevtem kraju poslovili še od njegove matere Ivanke Budin roj. Kogoj. Pokojnica je že dalj časa bolehala, sinovo smrt je sprejela vdano in v luči globoke vere, a je zaradi visoke starosti in trpljenja končno omagala. Pogreb pok. Ivanke je bil v soboto, 29. aprila, v Mirnu. Poslovilni obred je ob sodelovanju več duhovnikov vodil domači župnik Ciril Cej, ki je med mašo po evangeliju tudi orisal lik pokojnice in pri tem poudaril te njene lastnosti: živo vero, vdano prenašanje življenjskih težav in trpljenja ter predanost družini s številnimi otroki. Njen mož Venček Budin je bil pol stoletja pevovodja in organist v Mirnu in prav njegovi ženi ter njenemu razumevanju se je treba zahvaliti, daje tudi v težavnih okoliščinah lahko o-pravljal to službo. Pok. Ivanko Budin je na pokopališče spremila velika množica, poleg domačinov tudi iz sosednjih krajev. V pomoč mirenskim pevcem so prišli tudi iz Rupe in s Ped s svojim dirigentom Zdravkom Klanjščkom, da so tako skupno v krščanskem duhu obeležili pevsko slovo od pokojnice. Vsem sorodnikom, posebej še sinovoma Andreju in Petru ter hčerkama Marinki in Cirili izraža sožalje ob smrti matere tudi Novi glas. ■■ MV POJASNILO SSK NEUTEMELJENO IN ZAVAJAJOČE PISANJE DNEVNIKA IL PICCOLO Večina slovenskih javnih glasil je v soboto, 6. maja, povzela in posredovala javnosti pisanje tržaškega dnevnika II Piccolo: La longa manus del Vaticano dietro la nascita del governo Bajuk z dne 5. maja 2000. V članku novinar Mau-ro Manzin trdi, da se za oblikovanjem nove desnosredinske slovenske vlade “skriva dolga roka Vatikana". Na ravnanje pomladnih strank naj bi vplivalo tudi "sofisticirano lobiranje ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta ". Cerkev naj bi tako ravnala, ker je v igri sklenitev "sporazuma med Slovenijo in Vatikanom" in z njo povezana uvedba obveznega pouka religije v šole ter denacionalizacija, vrnitev Betnavskega gradu in gozdov na področju Triglavskega narodnega parka. Tiskovni urad Slovenske škofovske konference odločno zavrača takšno neutemeljeno, senzacionalistično in zavajajoče pisanje tržaškega dnevnika, prav tako pa tudi njegovo nekritično širjenje s strani slovenskih medijev. Sv. sedež se nikoli ne vmešava v notranjepolitična vprašanja držav in se tudi v slovenskem primeru ni, so nam potrdili na Apostolski nunciaturi v Ljubljani. Prav tako se v iskanje novega predsednika vlade RS niso vmešavali ne ljubljanski nadškof dr. Franc Rode ne katerikoli drugi predstavniki Cerkve na Slovenskem. Stališče SŠK o sedanji šolski zakonodaji je znano, prav tako je znano njeno stališče do vračanja cerkvenega premoženja po zakonu o denacionalizaciji in se v zadnjem času ni prav nič spremenilo. Velikokrat je bilo jasno povedano, da v Cerkvi na Slovenskem ne želimo verouka v šoli, še manj pa, da bi ta postal obvezni predmet. 1 00-LETNICA ROJSTVA ZORKA JELINČIČA KONČNO POKLON RODOLJUBU MARJAN DROBEZ Na Goriškem oz. v Posočju potekajo slovesnosti v počastitev 100-letnice rojstva Zorka Jelinčiča, primorskega rojaka, soustanovitelja narodnoobrambne in protifašistične organizacije Tigr, prosvetnega delavca, organizatorja društev, publicista in planinca. Rodil se je v Logu pod Mangrtom 5.3.1900, umrl pa 13.7.1965 v Trstu. V Novi Gorici so v nedeljo, 7. maja, poimenovali po Zorku Jelinčiču in protifašističnem gibanju imel Zorko Jelinčič. To bo povsem novo gradivo in torej ne bodo ponatisnili prispevkov iz knjige z naslovomZorfo/e-linčič: Pod svinčenim nebom, ki jo je leta 1994 izdala Goriška Mohorjeva družba. Prispevki v jubilejni publikaciji bodo življenjepis ZorkaJelinčiča, ki ga bo napisal Žarko Rovšček iz Tolmina; Dušan Jelinčič bo prispeval zapis o osebnosti svojega očeta; pisatelj Boris Pahor bo objavil prispevek s pomenljivim na- novo ulico v središču mesta in odkrili njegov doprsni kip, s čimer je bila popravljena krivica iz let 1965-66, ko so v nekaterih okoljih v Novi Gorici zavrnili predlog, da bi soustanovitelj Tigra dobil svojo ulico. Sicer pa se bodo slovesnosti in prireditve v čast Jelinčiču še nadaljevale, za kar skrbita Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije Tigr Primorske oziroma njegov predsednik Svito Vižintin in pripravljalni odbor pri Planinskem društvu v Tolminu, ki ga vodi Žarko Rovšček. Sklenili so, da bodo o Zorku Jelinčiču izdali jubilejno publikacijo oz. zbornik, v katerem bodo objavljeni prispevki znanih političnih osebnosti, pisateljev in zgodovinarjev, ki bodo z raznih vidikov predstavili in ocenili obdobje med svetovnima vojnama na Primorskem in zlasti vlogo, ki jo je v organizaciji Tigr in nasploh v narodnoobrambnem OBNOVLJENA CERKEV V KRAŠKI VASICI TRADICIONALNI SHOD NA PEDROVEM Kot vsako leto na prvo majsko nedeljo je tudi letos potekal tradicionalni shod v cerkvici Sv. Duha na Pedro-vem. Cerkev je zgrajena na vzhodnem robu žal skoraj zapuščene vasice na severnem pobočju Krasa, tik nad Branikom. Po zaslugi domačinov, ki pa so se v večini razkropili po svetu, so jo letos tudi dokončno obnovili. Letnica naglavnem portalu cerkve (1635) nam pove, da je bila zgrajena v 17. stoletju; to izpričuje tudi njen preprosti tloris s pravokotno ladjo in nekoliko ožjim, na vzhodni strani ravno zaključenim prezbiterijem. V1 7. stoletje lahko postavimo tudi nastanek oken v južni strani ladje in prezbiterija. Poseben značaj daje tej prijetni cerkvici čokat zvonik s položno pi- ramidalno, s korci krito streho. V cerkvi Sv. Duha na Pe-drovem je obokan le prezbiterij, ostrešje ladje pa je odprto s poslikanimi planetarni. Glavni marmornati baročni oltar je označen z letnico 1795 in naj bi ga po izročilu prenesli iz opuščene cerkvice sv. Valentina na Sabotinu. V cerkvi je v celoti ohranjen starinski tlak, sestavljen iz kvadratnih plošč iz žgane gline. Zanimiv je tudi preprosto obdelan star kamnit kropilnik, pred kratkim pa so pod beležem v cerkvi odkrili tudi več prvotnih posvetitvenih križev, poslikanih v fresko tehniki. Tisti, ki so odgovorni za vzdrževanje in obnovo te cerkve, so gotovo bili zadovoljni zaradi množice ljudi, ki sozla-i sti iz bližnjih vasi v nedeljo 13 ČETRTEK 11. MA|A 2000 slovom Zapravljeni idealisti; zgodovinarka Milica Kacin bo prispevala zapis z naslovom Jelinčič pred posebnim sodiščem; o njegovem delovanju in kulturi in na drugih področjih na Tržaškem bodo pisali razni avtorji, med njimi Milan Pahor, Robert Petaros, Dušan Jelinčič in Borut Kodrič; o Jelinčičevem delovanju na političnem, kulturnem in znanstvenem področju v letih 1947-54 bo pisala zgodovinarka dr. Nevenka Troha; literarni opus delovanja Zorka Jelinčiča in njegov lik v literaturi bo predstavila Loredana Umek iz Trsta; Jelinčičeva prizadevanja za priznanje odporniškega gibanjaorganiza-cije Tigr v letu 1958 pa bo opisal Borut Rutar iz Tolmina. Avtorji omenjenih in drugih prispevkov o Zorku Jelinčiču bodo predstavili svoja dela na posvetovanju, ki bo v soboto, 20. maja, v Tolminu. prišli na shod. Sicer nekoliko zapuščena vasica je bila za to priložnost očiščena in urejena. V cerkvi so somaševali trije duhovniki, braniški župnik Janko Krkoč, dornberški župnik in šempetrski dekan Ervin Mozetič ter misijonar v Afriki, domačin iz Saksida (Zalošče) Danilo Lisjak. Maši so sledile pete litanije Matere Božje z odpevi in Dlagoslovom, nato pa so se ljudje srečali še na travniku okrog cerkve, kjer je sledila skromna pogostitev. Vsekakor je to billep praznik in vseskozi smo se spraševali, ali se bo v vasico še povrnilo življenje; upajmo, da se bo v bodočnosti poleg nekaterih še našla kakšna mlada družina, ki bo obljudila ta nekoliko odročni, a lepi in razgledni kraj. — MV POGOVOR / DARKO MALALAN KMEČKA BANKA 11. MAJA 2000 NEKOČ JE BILO LAŽJE ZAČETI URARSKI OZIROMA ZLATARSKI POKLIC KOT DANES IVAN ŽERJAL Kdaj se je vaša družina začela ukvarjati z zlatarstvom? Naša dejavnost se je začela že pred letom 1949. Oče Anton Malalan je začel kot u-rar. Tega poklica se je namreč izučil že kot mlad vajenec pri mojstru v Trstu in je nadaljeval svojo dejavnost tudi na Opčinah. Leta 1949 je odprl urarsko delavnico v Alpinski ulici, v kateri je začel tudi pro-1 A dajati nakit. Po desetih letih seje preselil v Proseško ulico četrtek št. 8, kjer je odprl zlatarno. Kako je potem dejavnost stekla in se razvijala v desetletjih? Takratna leta so bila zelo ugodna. Oče je poprijel zadelo in je utegnil ustvariti veliko. S številke 8 v Proseški ulici je preselil trgovino v večje prostore na številki 6 v isti ulici. To je bilo v prvi polovici sedemdesetih let, ko sem končal študij v Švici na šoli Tech-nicum Neuchatelois v kraju Le Locle, kjer sem prejel Švicarski zvezni certifikat v urarstvu in tamkajšnjo diplomo V lanskem letu je draguljarna Malalan z Opčin praznovala 50-letnico dejavnosti. Leta 1949 je namreč Anton Malalan odprl na Opčinah urarsko delavnico in trgovino. Dejavnost se je z desetletji širila, Antonu sta se pridružila sinova Darko in Peter, tako da je danes draguljarna Malalan zelo cenjena ne samo na Tržaškem, ampak tudi v širšem prostoru in Sloveniji, kjer že nekaj let deluje trgovina, ki jo vodi Peter Malalan. Dejavnost na Opčinah vodi starejši brat Darko, ki je rad odgovoril na vprašanja za naš časopis. Certifient dhorologer rhabil-leur. Ko smo odprli novo trgovino, sva skupaj z očetom tam nadaljevala dejavnost. Med tem časom sta se izučila tudi mlajša brata Peter v Va-lenzi in Milko v Firencah; takrat sva z očetom odprla trgovino v novih prostorih v Narodni ulici 28. To je bilo leta 1983. Za tiste čase so bili prostori zelo lepi. Načrtoval jih je specializirani arhitekt iz Milana. V dejavnosti se nama je pridružil Peter, Milko pa je odprl svojo trgovino z optiko na Proseški ulici 6. Pred približno osmimi leti sva s Petrom odprla tudi podružnico v Ljubljani. Ocenili smo namreč, da je tam možnost razvoja. Porazdelili smo si tudi delo. Peter je prevzel vodstvo podružnice v Ljubljani, jaz pa ///.'«.V, t * # M * t, Mn H***. »*• vodstvo trgovine na Opčinah. V zadnjih letih smo posvetili večjo pozornost naši zlatarski delavnici in seveda tudi u-rarski delavnici. Imamo svojega tehnika in mojstra. Potencirali smo tudi t.i. servis "post-vendita" za hitrejše reševanje uslug strankam. Koliko ljudi je zaposlenih v vaši zlatami? Med prodajalci in sodelavci v delavnici nas je v openski trgovini sedem oseb. Katere vrste artiklov prodajate? Kot sem že povedal, smo v zadnjih letih vložili precej truda tako v zlatarsko delavnico, tako da lahko nudimo tudi lastne dragocene izdelke, kot tudi v urarstvo z izboljšanjem servisa. Sedaj pavlaga- !r S.1«*** 3 r\\\ ***»••: •_________3 mo velik trud v t.i. asortima, se pravi v široko ponudbo prestižnih urarskih znamk. Znamkam, katerih smo imeli zastopstvo in ki smo jih prodajali že v preteklosti, kot so npr. Omega, TAC Heuer, IWC, Pierre Balmain, Svvatch, Citizen, Lorenz in Laurens, smo v lanskem letu dodali še znamke Longines, Rado, Tis-sot in Calvin Klein. Kar se tiče zlata, imamo poleg naših izdelkov tudi znamke, kot sta npr. Bruno Montaldi in Chi-mento. Precej se ukvarjamo tudi z diamanti, bodisi z montiranimi kot tudi z nemonti-ranimi. Diamante uvažamo sami (stike imamo na borzi v Antwerpnu), nudimo pa tudi specializirano analizo, cenitev in klasifikacijo dragih kamnov, saj je moja žena Marta za to študirala v Milanu. Poleg tega nudimo tudi izbiro biserov znamke Mikimoto. Kateri so vaši načrti za razvoj? Kratkoročno gledano, se bomo posvetili v prvi vrsti u-trjevanju dejavnosti. Povečati mislimo namreč ponudbo na Opčinah. Med dolgoročne načrte pa spada tudi namen odpreti podružnico v Trstu. V čem je "skrivnost" vašega uspeha? Ja, v delu pač. Vsekakor moramo biti v prvi vrsti hvaležni staršem. Če ne bi imeli baze, ki stajo postavila oče in mama, bi težko prišli do točke, ki smo jo dosegli. Tega ni mogoče zanikati, saj je danes začetek delovanja na področju urarstva in zlatarstva po mojem mnenju precej težavnejši kot v preteklosti. Trg je namreč danes veliko bolj zahteven. Na začetku je oče imel le nekaj urin nekaj verižic. Ljudje so se tudi zadovoljili in niso bili tako razvajeni. Danes pa moraš nuditi široko izbiro: če imaš npr. deset modelov ur, bodi gotov, da te bo stranka vprašala enajstega ali dvanajstega. Poleg tega je danes zelo težko najti urarja ali zlatarja oz. mladega človeka, ki bi bil pripravljen se posvetiti temu poklicu. NOVE HITRE BLAGAJNIŠKE STORITVE Čedalje ostrejša konkurenčnost na bančnem tržišču sili denarne zavode, da bogatijo svojo ponudbo z novimi uslugami in da s še večjo pozornostjo sledijo potrebam strank. V ta namen je goriška Kmečka banka pripravila ponudbo, imenovano Hitre blagajniške storitve, katere cilj je odpraviti čakanje pred okenci. Stranke Kmečke banke se bodo odslej lahko izognile vrstam pri okencih, tako da izročijo poverjenim osebam v zapečateni ovojnici ustrezne listine in vrednosti ter namenski obrazec z naročili. Usluga je možna samo pri podružnici, kjer ima uporabnik svoj tekoči račun. Ponudba, v prvi vrsti namenjena podjetjem in brezplačna, predvideva izvajanje raznih operacij, od enostavnega pologa gotovine in čekov, predstavitve menic in plačilnih nalogov do prošnje po krožnih čekih in plačevanja menic, storitev ter davkov. Ponudbo Hitre blagajniške storitve ureja pogodba, ki jo morajo interesenti podpisati. Za ovojnice, ki jih bodo stranke izročile med dopoldanskim delovnim urnikom, se banka obvezuje, da bo izvedla operacije v dnevu oz. na dan, ki ga navaja stranka. 1 A 1 | V JAMSTVA IN OBVEZE IZKAZ POSLOVNEGA USPEHA IZDANA JAMSTVA 9.801.868.685 OBVEZE 22.798.304.592 AKTIVNE OBRESTI IN SLIČNI DOHODKI 22.335.178.844 : 1 -J PASIVNE OBRESTI IN SLIČNA BREMENA -6.612.526.595 PREMOŽENJ SKO STANJE DIVIDENDE IN RAZNI DOHODKI 73.551.534 j BLAGAJNA IN RAZPOLOŽLJIVOST PRI OSREDNJI BANKI IN POŠTNI UPRAVI 6.146.989.550 DOLGOVI DO BANČNIH USTANOV 1.688.050.400 AKTIVNE KOMISIJE 2.911.220.562 DOLGOVI DO STRANK 292.813.046.893 PASIVNE KOMISIJE -184.913.252 DOLGOVI ZA VREDNOTNICE 43.433.887.875 IZGUBA PRI FINANČNIH POSLIH - 836.846.700 DRŽAVNE IN SORODNE VREDNOTNICE, KI JIH LAHKO REES-KONTIRAMO PRI OSR. BANKI 110.017.325.673 SREDSTVA TRETJIH V UPRAVI 231.382.784 RAZNI DOHODKI PRI STORITVAH 1.867.770.551 RAZNE PASIVNE POSTAVKE 8.153.360.915 UPRAVNI STROŠKI -14.921.326.914 TERJATVE DO BANČNIH U-STANOV TERJATVE DO STRANK 24.799.007.100 188.220.826.566 PASIVNI PRIPISI IN IZLOČITVE 610.495.905 ODPISI VEČLETNIH STROŠKOV IN IMOBILIZACIJ -1.159.004.424 SKLAD ODPRAVNIN 4.321.087.593 RAZNI UPRAVNI STROŠKI - 108.769.581 SKLADI ZA RIZIKE IN OBVEZE 2.796.172.667 OBVEZNICE IN DRUGE VREDNOTNICE 62.388.034.940 POPRAVKI TERJATEV IN VIŠANJE SKLADOV ZA JAMSTVA IN OBVEZE - 155.373.621 SKLAD ZA RAZVREDNOTENJE TERJATEV 2.231.529.044 PRILIVI TERIATEV IN NIŽANJE SKLADOV ZA JAMSTVA IN OBVEZE 148.136.285 SOUDELEŽBE 2.299.634.010 SKLAD ZA SPLOŠNE BANČNE RIZIKE 172.049.999 VEČLETNI STROŠKI 196.972.409 VIŠANJE SKLADA ZA RAZVREDNOTENJE TERJATEV -1.044.112.257 IMOBILIZACIJE 10.104.138.068 DRUŽBENA GLAVNICA 29.480.000 RAZNE AKTIVNE POSTAVKE 13.246.086.134 DOPLAČILA NA DELEŽE 188.256.853 DOBIČEK PRI SPLOŠNEM POSLOVANJU IZREDNI DOHODKI IZREDNI STROŠKI 2.378.984.432 1.091.957.115 , -99.154.397 AKTIVNI PRIPISI IN IZLOČITVE 3.397.475.125 REZERVNI SKLAD 60.592.890.562 SKUPNA AKTIVA 420.816.489.575 SKLADI DENARNEGA OVREDNOTENJA 1.174.424.973 IZREDNI PREBITEK DAVKI NA POSLOVNI DOBIČEK 992.802.718 -991.414.038 POSLOVNI DOBIČEK 2.380.373.112 SKUPNA PASIVA 420.816.489.575 POSLOVNI DOBIČEK 2.380.373.112 AKTUALNO S 3. STRANI SRENJSKA ZEMLJIŠČA... Šele sredi sedemdesetih let, ko seje narodnostno in u-pravno razmerje obrnilo nam v škodo, smo skušali priti do minimalne upravljalne moči, čeprav se je v Bazovici že leta 1970 ustanovila prva povojna srenja, ki pa je ostala v nekakšnem "limbu". Tako smo sprejeli izvolitev odborov za ločeno upravljanje, da bi se vsaj vključili v igro, ki so jo vodile občine, predvsem tržaška, ki je na debelo prodajala to zemljo za ezulska naselja, za igrišča nedomačih društev, za nove vile meščanov, ki so silili na Kras, itd. Ko smo se zavedali, da tudi s to rešitvijo nismo prišli daleč, smo se vrgli v obnovitev starih srenj in jusov, dobili cele kupe starih dokumentov, ki so dokazovali, da so naši "stari" ime- li popolnoma prav, ko so pravili, da je ta zemlja naša last, saj je bila odkupljena že pred stopetdesetimi leti. V več kot 70 letih še ni prišlo do ugotovitve, ali na Tržaškem ima t.i. ločeno upravljanje jusarskega premoženja pravico do obstoja ali ne. Večkrat je prišlo do mešanja pojmov, tako da ni bilo čisto jasno, kaj so srenje in kaj odbori za ločeno upravljanje. Mislite, da bo po tej razsodbi takega mešanja pojmov manj? In kaj bo s tistimi odbori za ločeno upravljanje, ki so bili pred časom izvoljeni? Kaj bo s pristojnim komisarjem za likvidacijo teh pravic? Žal se je komisar za likvidacijo tako imenovanega "uso civico" ali jusa pod ločeno u-pravo izkazal za funkcionarja, ki ima nalogo, da drži roko oblasti nad to zemljo in nič več. Od vseh operacij, ki jih predvideva zakon iz leta 1927 za likvidacijo, torej za odpravo jusarskih pravic, ni izpeljal v celoti niti prve, se pravi niti ugotovitve teh pravic. In še tam, kjer jih je ugotovil, ni upošteval, da so bile pravice na tej zemlji že enkrat likvidirane z zemljiško odvezo, ki so jo v avstroogrskem cesarstvu zahtevali z marčno revolucijo leta 1848 in ki jo je cesar Franc Jožef uresničil z lastnim zakonom leta 1853! Komisar je tako zmešal štrene našim ljudem, da jih je pripeljal žejne čez vodo in je le uresničil do takrat nikoli izpolnjene sanje nacionalistov kova Rossettija, Kandlerja, Hortisa in podobnih. Pomislite, daje leta 1929 komisar dal izdati razsodbo italijanske ka-sacije, ki je popolnoma obrnila na glavo kar nekaj prejšnjih avstroogrskih razsodb v korist npr. srenj Repen, Gro-pada in drugih, in je tako o-niogočil tržaški občini prilaščanje srenjske zemlje. Pa še Mussolinijevi vladi je pisal, naj kar spodbujajo "podestaje" k tožbam, ki jih bo nato zanje ugodno rešil. To je bila filozofija tega urada! Vprašanje priznanja pravne osebnosti srenj ima tudi nezanemarljivo gospodarsko plat. Govor je o upravljanju kakih 5.000 hektarov površine, pa tudi o možnosti ustvarjanja novih delovnih mest in koriščenja sredstev Evropske zveze. Kakšne bodo lahko posledice na gospodarskem področju? Površina je bila še ob koncu druge svetovne vojne dosti večja, saj so jo grobo načele prodaje in razlastitve. Gre za zemljišča, ki so z urbanističnega vidika povrhu še vinkulirana s celo vrsto o-mejitev. Vsekakor sem prepričan, da slabše od občine jih ne bo mogoče upravljati, saj so danes ta zemljišča popolnoma zapuščena. Če bodo občine postavile na mizo vse tiste vsote, ki sojih v teh desetletjih vnovčile za to zemljo, in če bodo domačini vso to površino začeli skrbno varovati, čistiti, izkoriščati za prosti čas in rekreacijo ob podpori sredstev, ki jih Evropska zveza daje na razpolago lastnikom, menim, daje prostora za nekaj desetin mladih, na novo zaposlenih ljudi. In povrhu bomo imeli končno prijazen Kras! Že dan po objavi razsodbe je pristojno deželno odbomištvo preklicalo že razpisane volitve v odbore za ločeno upravljanje jusarskega premoženja. Je to znak, da namerava deželna uprava spoštovati te sklepe? Na deželi je po razsodbi vse živo. Odbornik Pozzo se je izkazal za resno osebo in je držal dano besedo, se pravi, da bo takoj ustavil volitve odborov za ločeno upravljanje, če se bo izkazalo, da so v nasprotju z razsodbo in s srenjami. Upam, da dežela ne bo vložila priziva proti razsodbi, ki je jasno in dobro napisana, in da bo raje isti odbornik poklical za mizo srenje, odbore za ločeno upravljanje in občine ter vodil ureditev po zgledu pokrajine Bočen, ki je problem rešila že leta 1959, in dežele Veneto, ki ji je sledila leta 1972. Park Dolomitov v Cortini je v lasti tamkajšnje srenje in občina je to mirno sprejela. Kaj pa občinske uprave? Pred kratkim ste na tiskovni konferenci svetovali manjšini občinam, naj se usedejo \za mizo in naj skupaj s predstavniki srenj uredijo zadeve. Kaj pa tržaška občina, ki je nekako "zgodovinski nasprotnik "? Z občinskimi upravami bo problem, še posebej s tržaško, kjer leži velik del srenj-skih zemljišč. A tudi z okoliškimi, slovenskimi občinami ni vse rožnato. Nabrežinska občina hoče na primer vključiti ta zemljišča v svoje premoženje in predlaga občini Trst odkup srenjskih zemljišč Križa, ki so v njenih mejah. Tudi občina Zgonik pusti občini Trst, da prosto gospoduje na srenjski zemlji, ki je v njenih mejah. Občina Repen-tabor je že bila v tožbi s tamkajšnjo srenjo. Še najbolje izgleda v Dolini, a tudi tam ni bilo vse razčiščeno. Župani niso naklonjeni razsodbi, ne vem pa, zakaj, saj gre za pravice domači-nov-volivcev. Če jih moti to, da bi bila ta zemlja sedaj samo v lasti staroselcev, mislim, da to ni nobena težava, saj sojo pošteno plačali. No-vonaseljeni pa naj prispevajo, če jo želijo koristiti. Ne vem, zakaj bi moral sad žuljev naših prednikov kar čez noč postati last tudi tistih, ki niso zanj nič naredili. Zaupam pa v zdravo pamet in v dobro voljo vseh, da bomo vsi zadovoljni. Razsodba Deželnega upravnega sodišča ima navsezadnje globok politični in narodnostni pomen. Srenje sestavljajo v veliki meri slovenski staroselci, z več strani pa je bilo zatrjeno, da so pravice srenj istočasno tudi pravice slovenske manjšine in da je zavzemanje zanje tudi eden od načinov boja za priznanje pravic manjšine. Se strinjate s to ugotovitvijo? Razsodba je dokazala primer "etničnega čiščenja" v škodo našega naroda in predvsem naše manjšine. Če narodu odvzameš zemljo, na kateri in od katere živi, mu odrežeš korenine, saj ni več avtohton. Zato se mi zdi še bolj nerazumljivo, da se vidni slovenski politični predstavniki in upravitelji tudi javno postavljajo proti boju, ki ga srenje vodijo vsa ta leta. Samo če seštejemo odbornike vseh srenj na Tržaškem, dobimo skoraj tristo ljudi. Gledališče v Boljuncu je bilo ob ustanovitvi koordinacije srenj, to je Agrarne skupnosti, nabito polno. Za temi odborniki pa stoji na tisoče naših ljudi. Ali ni to boj za narodnostne pravice, ki so ga bili že naši občinski svetovalci in pravniki pred stopetdesetimi leti? Pomislimo, da se v Sloveniji še kar dobro vodi vračanje premoženja nekdanjim srenjam, ki jih je prejšnja oblast ukinila I in so se sedaj obnovile. Del tega premoženja je tudi naš in ga oblast vrača tudi našim srenjam. Smešno bi bilo, da ga ne dobimo nazaj tu, kjer smo rojeni in kjer živimo. Razsodba je pomembna v prvi vrsti za srenje v tržaški pokrajini. Mislite, da bo vplivala tudi na položaj srenj v drugih pokrajinah F-Jk, kjer živimo Slovenci? Prav te dni so me poklicali iz Bele Peči, kjer bi nekateri hoteli izničiti pravice tamkajšnje srenje. V kratkem se bom sestal s predstavniki in bomo preučili problem. V Kanalski dolini so ga rešili I še v času fašizma, po Furlaniji pa je še odprtih cel kup problemov, ki so podobni našemu, in bo zato verjetno razsodba tudi tu pomembna. Pa še na Goriško bomo pokukali, saj so tudi tam podobni primeri. Naše delo za "staro pravdo" je le na začetku! ITALIJANSKO PRAVO "E-COMMERCE" IN SODOBNA PRAVNA VPRAŠANJA (5) DAMJAN HLEDE Nekaj sodobnih norm, ki urejujejo trgovski sistem in pravice potrošnikov, se posredno ali neposredno dotika elektronskega trgovanja ter informatskih pogodb. Nanje se uporabnik informatskih sredstev za trgovske posle lahko naslanja že sedaj, ko ni še okvirno in celostno urejeno področje, ki ga zaznamujeta (kot smo doslej nakazali) vel ika družbeno-ku Itu ma i no-vativnost ter pravna interpre-tacijska negotovost. Italijanska pravna ureditev zagotavlja posebno varstvo t.i. potrošnikom (tistim, ki sklepajo trgovske posle izven svoje podjetniško-profesionalne dejavnosti) in - širše gledano - tudi vsem strankam, ki pristopijo k vsebini pogodbe, ki jo je v celoti izoblikovala nasprotna stranka. V tem oziru pridejo v poštev člen 1341 in členi od 1469-bis do 1469-se-xies civilnega zakonika. Vpra- šati seje treba, na kak način | lahko te norme veljajo tudi ta-j krat, ko besedilo pogodbe ali ! pogodbena ponudba, ki jo je izoblikovala ena stranka, potujeta po internetu. Relevantno vprašanje se postavlja, v primerih, ko potrošnik izrazi svoj pristop k pogodbi, ko torej sprejme pogodbeno ponudbo tako, da pošlje svoji banki ukaz za izplačilo (kot smo videli, se to izvede na več načinov: s sporočilom kodeksa kreditne kartice ali podatkov tekočega računa ali podatkov posebnega čeka), ker je pač v pogodbi izraženo, da se pristop k pogodbi izvede prav na tak način. Če bi poleg tega besedilo pogodbe hkrati predvideva- lo tudi, da je npr. obveznost ponudnika vezana na kak zunanji pogoj (da torej njegova obveznost ni še definitivna), bi ta pogodbena klavzula bila za italijansko pravo neučinkovita, kajti potrošnik ne sme biti prisiljen izvesti svojo pogod- GLOSA JURIJ PALJK Dvajset let je minilo, odkar je tudi Josip Broz, imenovan Tito, odšel v večnost in za sabo pustil dediče, ki so se z dediščino obnašali tako, kot so se, in je zato danes stanje tako, kakršno pač je, in je tako, kakršno je lahko samo po vojni in bratomornih spopadih. Te dni smo v slovenskem in italijanskem časopisju prebrali veliko zapisov o veličini in majhnosti maršala, ki je pod geslom Bratstvo in enotnost! zbral sprte slovanske narode in ustanovil novo Jugoslavijo, ki je že odšla v zgodovino. Nekatere zapise so prispevali "pripadniki stroke", zgodovinarji, ki so prepričani, da imajo zgodovinska dejstva edino oni v zakupu; drugi zapisi o Titu so bili osebni, zopet tretji sociološko ubrani; tudi take smo našli, kjer je bil zraven več kot kanček "jugonostalgije" in otožnosti "po minulih, starih, dobrih časih, ko je bilo vse tako, kot je treba, in je bil še Tito živ in se je vedelo, kdo pije in kdo plača, ne pa kot danes, ko ne veš niti tega, če boš konec meseca dobil plačo." Nekaterim se še danes toži po Titovi Jugoslaviji, drugi pa so prepričani, “da bi danes ne bilo tako, kot je, če bi bil Stari še živ!" Spet tretji so po njegovi smrti kar tekmovali, kdo bo povedal čimveč slabega o njem in njegovem vladanju z železno roko, "na katero je prej dal rokavico", kot je nekdo duhovito povedal in zadel bistvo Titovega socialističnega vladanja, ki je nihalo med čistkami in odpiranjem Zahodu. Ob 20-letnici Titove smrti smo prebrali, da smo v takratni Jugoslaviji vsi jokali za njim. To seveda ni res, saj sem sam videl veliko ljudi, ki niso jokali in se njegove smrti niso niti veselili, kot so se je drugi. Slišali smo, da je bil pokojnik “vijolica, a da nam ni nihče razložil, kako lahko vijolica tehta več kot sto kilogramov". Spomnili smo se časov, v katerih vse ni bilo tako slabo, kot se danes skuša prikazati, a tudi ne tako dobro, kot nekateri vztrajno ponavljajo še danes. Spomin roma na Dedinje, v Hišo cvetja, kjer je še danes pokopan v Beogradu "človek in vodja, kakršen se pri nas nikdar več ne bo rodil", kot je žalostno rekel bolj sebi kot meni leta 1977 v Vojnem muzeju na Kalemegdanu mladi srbski poročnik, ko je ganjen | stal pred čudovitim portretom: Tito je sijal v partizanski opremi, predse strmo in odločno gledal; ni imel dvomov, to so izdajali njegove odločne in stisnjene ustnice, pronicljive oči, visoko čelo in urejena pričeska. Prihodnost je bila pred nami, ko smo sedli na klopco nad Donavo in Savo in zrli proti čudovitemu sončnemu zahodu, ki je ožarjal Novi Beograd pod nami, in nismo vedeli, da bo nekoč tako, kot je danes. Molčal sem in se spomnil pokojnega starega očeta, ki je bil avstrijski vojak in ni maral avstrijskega cesarja in niti ruskih revolucionarjev. Spomnil sem se na očeta, ki se je kot prekomorec počutil po vojni izigranega in je tudi molčal; le včasih je doma kako grenko povedal na račun Starega in njegovih, a mu to ni preprečilo, da ne bi javno ob- beno obveznost (v tem primeru plačilo, ki je hkrati sprejetje pogodbe, a tudi že njena izvedba), če je obveznost nasprotne profesionalne stranke še nedokončna. Drugi zakon, ki zavaruje potrošnike tudi v primeru e-lektronskega trgovanja, je zakon št. 50/92. Ta urejuje pogodbe, ki se sklepajo izven trgovin, in nudi potrošniku ne-odpovedljivo možnost odstopa od pogodbe v terminih in na načine, ki jih sam predvideva. Vsaka nasprotna klavzula je nična in ponudnik mora o tej pravici seznaniti potrošnika. Deveti člen tega zakona pravi, da pravica odstopa velja tudi z ozirom na pogodbe, ki se sklenejo z informatskimi in telematskimi sredstvi. Potrošnik mora v tem primeru ponudniku javiti svoj odstop v 7 dneh od prejema predmeta nakupa s priporočenim pismom (če s to pravico ni bil izrecno seznanjen, ima 60 dni časa). Vprašati bi se bilo le, ali bi v primeru elektronskega trgovanja zadostovalo sporočilo odstopa prek elektronske pošte. Glede na uporabljeno sredstvo bi najverjetneje to zadostovalo, čeprav zakon tega izrecno ne predvideva. — DALJE 15 ČETRTEK 11. MA) A 2000 sojal ravnanja s Titom, ko je bil betežen in star in so ga vozili okrog “kot medveda v kletki". Sedeli smo na klopci na Kalemegdanu in gledali počasni reki, ki se veličastno zlivata v eno; bili smo premladi, da bi razumeli čas, ki je nevzdržno prihajal in sega je dalo slutiti iz majhnih stvari, tudi iz takratne javne odstranitve Titove zadnje uradne žene Jovan-ke. "Nikad se neče više roditi takav čovjek!" je ponovil mladi fant, ki je našel službo v sloviti Jugoslovanski ljudski armi-ji; jaz sem molčal. Zato, ker sem moral molčati in ker je bilo bolje molčati. Tito je bil takrat vse in že v življenju prava ikona takratnega časa. Spomin gre dalje in se usta- vi pri dolgih vrstah pred Hišo cvetja, v kateri so dolge ure sta- li pripadniki vseh narodov takratne Jugoslavije, da bi se poklonili "največjemu sinu Jugoslavije, geniju slavne armije". V vrstah so stali tudi takratni častniki, ki so kasneje kot generali vodili klanje, in mladeniči, ki so se kasneje klali. Poklonili so se pokojnemu med modro oblečenimi gardisti in odšli molče v vrsti naprej. Iz vrste nisi smel izstopiti, a so kasneje iz nje vsi izstopili. Pravijo, da danes Hiša cvetja sameva, kot najbrž samevajo tudi tiste čudovite slike slovenskih impresionistov, ki so visele v Muzeju mladosti, muzeju 25. maja, v katerem so bila zbrana najlepša darila, ki jih je prejel Tito za svoj rojstni dan. In kje so štafete in teki in mladostno prešerno norenje ob njih in Titove slike na stenah javnih prostorov? Čas zabriše vse, dobro in slabo, predvsem slabo. Ostanejo spomini in dokumenti, zgodovinska dejstva, ki pa so preveč suhoparna, da bi jih ponavljali. Italija, pomoč ostarelim S prispevkom Osem od tisoč katoliški Cerkvi smo naredili veliko. Za mnoge. Tvoj podpis za Osem od tisoč katoliški Cerkvi je postal voda, kruh, knjige, zdravila šole, bolnišnice. Bil pa je tudi zavetišče, tolažba, sprejemanje potrebnih. In pomenil je pomoč in podporo evangeljskemu poslanstvu duhovnikov. Tvoj podpis nam je dovolil, da smo udejanjili v Italiji in v svetu šest tisoč posegov, ki nosijo tudi tvoje ime. Za informacije: www.sovvenire.it - Televideo R AI stran 373. Porazdelitev 8x1000 (v milijardah lir) 1997 1998 1999 Potrebe za bogoslužje 633 585 712 Karitativni posegi v Italiji in v tretjem svetu 283 261 266 Podpora duhovnikom 467 482 485 CHIESA CATTOLICA - CEI Conferenza Episcopale Italiana UihffitiiinmiMasa Faso, preventivno zdravstvo Italija, središče za potrebne fj