Infra ti se sprejemajo ia vel ji tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
n i, n n 2 „
1® »» » »t n 3 »i
Kolek (štempelj) tuese vselej >0 kr.
Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopitl ■e ne vračaj-j, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Političen list za slovenski narofl.
Velja <lo konca tekočega po poŠti in v Ljublj mesec .... posamezne številke po —
VredniMvo je na stolnem tri hiš. št. i!84.
Naročnino prejema opravništro (administracija) in ekspedicija ▼ Blaznikovi tiskarnici na Brega.
Izhaja
po trikiat na teden ia sicer v torek, četrtek in sabajo-
«31mtft
9*1
k narcčevanju na
»»
za leto 1874.
Po sklepu odborovem bode ,.Slovenec" po novem letu izhajal kakor doslej po trikrat na teden, da pride vgoden čas, ko se bode v dnevnik spremenil.
„Slovenec" velja:
Za Ljubljano: Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ „ „ pol leta 4 „ 50 „ „ „ „ „ četrt leta 2 „ 30 „
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen).
Tudi vabimo častito občinstvo, da se poslužuje našega inseratnega oddelka in to tem bolj, ker je naš list med vsemi slovenskimi listi že zdaj najbolj razširjen.
Vredništvo.
en mesec
80
20 „ „ 10 „
V tiskarnici sprejeman:
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4
„ četrt leta.....2
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke . .	— „ 7 ,,
Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
„ pol leta.....5 „ - „
četrt leta
cn mesec
50
. . . . „ 90 „ posamezne številke . . . — „ 8 „
Posamezne številke se dobivajo tudi pri bukvarjib: gg. Ničmanu, na Starem trgu, iu pri Kremžarji, zraven čitalnice.
Naročnina naj se pošilja do opravil i štva (administracije) „Slovenca", na Starem trgu hiš. št. 163 pri g. Jož. Jeriču, župn. v pok. (Odda se tudi lahko pri bukvarju g. Ničmanu, kteri je tam blizo.)
Iz Ljubljane, 24. dec.
Zopet gredo po časnikih in drugod, kakor se čuti, resnobneje od kdaj, za izpraznjeno stolico ljubljansko razna imena, med njimi celo tujci, ki nič ne umejo milega našega jezika. Z vsim dolžnim spoštovanjem do svojega dosedanjega vikšega pastirja — saj si je sam in prostovoljno izvolil svoj odstop — name njeni smo danes reči prav resno besedo o ti zadevi.
Vse enako nam ni in nam ne sme biti. kdo naj bo naš prihodnji vikši pastir; pa prvo, menimo, je to, da si ga poiščemo iz srede domače. To isto misel je izrekel kot čisto naravno načelo že velečastni g. dr. Val. Mtiller takrat, ko sc je toliko pisalo o njegovem imenovanju za škofa ljubljanskega.
Dobro sicer vemo, da ni vsakdo dober za tako imeniten in silno važen posel, a vendar menimo, da ga ne bo težko najti, ako pogledamo v šematizem. Tu imamo prvega za škofom, predsednika šesterim najvišim duhovnim kole-gijam, prošta dr. Janeza Zlat. Pogač a rja. Lc ozrimo se z nepristranskim očesom v dolgoletni tek njegovega duhovskega življenja, in prepričali se bomo, da ni treba drugod iskati. Leta 1834 dovršivši teologijo v Ljubljani, podal se je na Dunaj študirat doktorstvo sv. pisma. V ne prav treh letih postal je doktor sv. pisma in izdelal ob enem konkurz za do-gmatično stolico na ljubljanskem bogoslovji.
Preden je to stolico zasedel, bil je kot kaplan pri sv. Petru v Ljubljani - Ljubljančani še zdaj pametijo — vnet dušni pastir in pridigar sloveč. Kako je pa kot dogmatični profesor posloval, znano Vam je, mnogobrojnim učencem njegovim po vsi škotiji; kanoniki ste zdaj, dekani, župniki, vneti delavci v Gospodovem vinogradu. Kdo izmed Vas ne priznava še dandanes vsestranske vednosti in ognjevite vneme za sveto vero pri svojem še čisto mladem uče-niku? Ob enem z dogmatiko tradiral je ne-ktera leta odgojeznanstvo na tedanji filozofični fakulteti, in ravno tam je kot suplent razlagal, verouk in pridigoval modroslovcem za profesorjem Dagariuom, in isto tako potlej oskrboval stolico starega zakona na teologiji za prof. dr. Klančnikom.
Leta 1845 je v nepozabljivem škofu Wolfu dozorela misel ustanoviti za svojo škofijo nekaj prav blagega. Profesor dr. Pogačar mu je sprožil misel, da najbolj blago delo bi za zdaj bilo ustanoviti duhovno hišo, v kteri naj bi se izrejevala umna in nravna mladina za dobre prihodnje dušne pastirje. Žlahno djanje to, rojaki 1 Po škofovi želji podal se je na pot ter si ogledoval mladenšnice v Solnogradu, v Eich-staedtu na Bavarskem in v Gradcu. V Eich-staedtu je škofoval tisti čas grof Reisach, umrli kardinal. Škof Reisach je imel poiimskem načinu izvrstno vredjeno mladenšnico; prijazno je sprejel poslanca ljubljanskega škofa, vsemu je skazal deloma sam, deloma razkazati veleval, in po obliki Eichstaedtski vredilo se je ljubljansko Alojzijevišče, glede notranje in vnanje oprave.
Vrnivši se proti domu je obiskal mladenšnico v Gradcu, ter bival tam pri duhovnih vajah, kterim je vodil meditacije Stoger, slavnega imena, konsideracije pa ranji škof Ziin-gerle, d raze ga spomina. Koj tu v Gradcu se
Podlistek.
Sveti Božični dan.
Božiči beseda ta prešine srce malemu fantiču in mladej deklici, ona ogreje prsa sivolasemu starcu, ter napolnuje z radostjo bajtico siromakovo in krasno poslopje bogatinovo. Mlado in staro, revno in bogato v veselju po-zdralja svete praznike Božične. —
Gora in dolina, polje in vrt — vsa zemlja počiva mrzla in otrpnjena pod belo sne-govo odejo. Prijazni potočič, ki šumlja in se dalje vije po planjavi, je zakrit s srebrno ledeno plahto. Po pobeljenih vejah dreves molče skakljajo ptice ter si iščejo potrebnega živeža. Solnčni žarki nimajo moči in le malo časa razsvitljujejo zemljo: dan je kratek, noč dolga. Skoraj bi rekli, da neprenehoma črna tema zakriva v mrazu in zimi otrpnjeni svet. In v
tem času milo donijo zvonovi iz tisoč in tisoč zvonikov in v bliščeče razsvitljenih cerkvah se razlega tisučerno: „Gloria", Slava Bogu v višavah, mir ljudem, ki so blage volje I Iz tisuč-krat tisuč src sc veselo razlega: „Kristus nam se je rodil, pridite, molimo ga!" Sveta cerkev praznuje svoj najlepši dan ter je pozabila britkosti, ki jo stiskajo. Ne bolijo je danes rane, ktere ji so vsekali trinogi švicarski in nemški, zatiravci in preganjavci njeni na Laškem in drugod, vse, bi rekel, je danes ona pozabila, ker danes obhaja v svatovskem oblačilu rojstvo Mesijevo — svete Božične praznike.
Čas, v kterem cerkev ta praznik obhaja, je živa podoba dobe, v kterej se je rodil zve-ličar sveta. Pred 1873 leti je črna tema nevednosti in pregrehe zakrivala vesoljni svet. Omika in vednost tedanjega časa, ktero po-gostoma naši omikanci tako zelo čisljajo, ni bila zmožna otajati oklepov ledu, s kterim so bila obdana srca narodov, ki niso poznali prave čednosti, prave omike, prave bratovske ljubezni.
Podobna je bila tedanja omika žarkom zimskega solnca, kteremu ni mogoče otajati ledu in zemlje iz spanja zbuditi. Nevednost in zmota v verskih rečeh, ostudnost in pregreha v živ-lenju je kraljevala v mogočnem rimskem cesarstvu; ni čuda, da so največi duhovi hrepeneli po rešenju, da so zdihovali po luči, ki bi svetu posvetila.
In spolnila se jim je želja, spolnilo se je upanje! Prisvetila je luč, ki je teme razsve-tila. Spolnujejo se besede svete cerkve: „Ho-die melliflui facti sunt coeli. Exortum est in tenebris lumen reetis corde." Iz nebes je luč prisvetlila v Betlehemski hlev in od tamkej je razsvetila temoto sveta, je ogrela mrzla srca narodov, je ostudno noč poganstva pregnala ter nov, blažen dan pripeljala.
Luč svete vere, ktero je Betlehemsko dete na svet prineslo, ima pa svetiti vsim časom, vsim narodom. Izročil jo je Zvcličar svojej katoliški cerkvi. Zastonj se trudijo brezverci in mavtarji vsih časov ugasiti to luč in prižgati
je profesorju Pogačarju rodila misel, kako po trebnc bi bile duhovne vaje tudi za ljubljansko škofijo. Škof \Volf se odloči, napove prve duhovne vaje, leta 1855; in duhovni na Kranjskem, Vi veste, s kako vnemo in v kolikem dozdaj nedoseženem številu ste prihajali, 164 Vas je enkrat bilo. Slišali ste pri ti priliki tudi alojzijeviškega vodjo dr. Pogačarja dvakrat, Kako Vam je eksercitatorja Sartorija in Sera-pona spremljal s praktičnimi v živo segajočimi konzideracijami. Ne le vednosten, ampak tudi v duhovnem življenji izveden je tedaj mož, na kterega zaupljivo svoje oči obračamo.
Žele zbuditi višo delavnost na literarnem polji, jel je dr. Pogačar že 1. 1848 izdelavati »Laibacher Kirchenzeitung" in »Sloveuski cerkveni časopis", kteremu je leta 1849 premenil ime v »Zgodnjo Danico". Vtemeljil je s tem prvi slovenski cerkveni časopis, ki je letos že v 26. letu romal po domačih pokrajinah. Leta 1849 jc razun »Zgodnje Danice" vsled posebne želje in s pomočjo svojega prijatelja dr. Schlosa izdajal in redigiral še »Theologische Zeitscbrift" in »Zeit und Evvigkeit", vse to poleg rednih svojih poslov na dogmatični sto-lici in pri vodstvu Alojzijevišča. Preveč za ramena enega človeka! Na tem polji združili so se ž njim v soglasno delovanje v slovenskem ali v nemških Časopisih pisatelji vsim znani, že večkrat omenjeni dr. Schlor, Slomšek, dr. Wiery, dr. Stepišnik, dr. Hoch, dr. Scherer, Košar, dr. Schneider, dr. Klofutar, dr. VonČina, dr. Pole, Jož. llozman, llicinger, Jeran, Mam, Stojan, Krašovic, V. Sežun, Blaž Potočnik, Pintar, M. Ravnikar, L. Dolinar in drugi. Živo literarno gibanje!
Leta 1851 postane dr. Pogačar kanonik stolice ljubljanske in 1858 po škofovem predlogu odbornik deželnih stanov. Tužnega srca je svojemu škofu, kterega je tudi o svečanosti zlate maše slavil, kmalo potem moral govoriti mrtvaški govor v stolni cerkvi ljubljanski.
Leta 1864 jc kot stolni dekan po muni-ficenci škofa NVidmerja mogel zadostiti svojemu dolgotrajnemu hrepenjenju videti Rim, pokloniti se sv. Očetu, obiskati svetišča večnega mesta in občudovati umotvore nakopičene v Rimu in drugod po Italiji. Želja, povikšati si vednosti, gnala ga je 1. 1867 v Pariz, kjer se mu je ponujala vsestranska prilika obiskovati raznotere odgojišuice za mladost, spoznavati iz oseb nega občenja francosko duhovstvo in pa tudi ljudstvo, sploh vse tamošujo versko življenje. Vseskozi mu je bilo posebno mar za študije. Ob vatikanskem zboru, ko je blizo šest me eecev bival v Rimu, preživel je večji del pro-
stega Časa v bogatih oudašnjih knjigarnah, prebiraje in izpisovaje v pospeh dogmatične vednosti imenitne foliante.
To ljubezen do znanstvenega izobražeuja je vedno iskal vneti tudi v mladostnih srcih. Znano je to alojzijancem, bogoslovcem in drugim. Počasten z naslovom „Canonicus theo-logus" je hotel tudi temu naslovu nekoliko s tem zadostiti, da je nekaj časa razlagal v bo-goslovnici nektere dele sv. pisma po hebrejskem in grškem originalu, ter vodil izdelovanje učenih sostavkov. Kako ga vse zanimiva, kar se tiče napredka šolske mladosti, ve vsak, ki se ježe kdaj čudil, da se ne uaveliča presedeti toliko ur pri skušnjah, bodi si v bogoslovji ali pa v srednjih šolah. Iz tega izvira zanj neprecenljivi dobiček, da velik del duhovščine po osebi in po zmožnosti pozna.
Znaua nam je tudi njegova darežljivost; vemo, da mu nobena žrtva ni pretežka, ako gre za vsakovrstni razvitek naroda, za cerkveno odrejo duhovske inladeži iu za učenostuo in nravno povzdigo duhovstva; nobeno sredstvo, ktero cerkev v ta namen priporoča, nerabljeno ne ostane. Iz njegovih nekdanjih služeb tudi prepričanje dobivamo, da je izurjen v vsih strokih sodnijskega in administrativnega poslovauja ter sposoben iu pripravljen braniti pravice sv. cerkve. Njegovo podvzetnost iu določnost dokazuje že marsikaj. kar smo zgoraj povedali, priča jc poslednjič farovško poslopje v Radoljci. v kratkem vse predelauo. Zelo pri srcu mu je tudi zboljšanje materijalnega stanja vsih duhovnov škofije; priča temu je oni načrt, kterega je. kakor se nam je zanesljivo povedalo, ravno gospod prošt Pogačar izdelal.
Kako čuduo je tedaj to, kar se od neke strani čuti, da imenovanje prošta dr. Pogačarja za škofa Ljubljanskega bi zbudilo občno nc-voljo, morda celo upor med duhovniki! Pač bi se pa to utegnilo zgoditi, če bi se po odstranjenju prošta Pogačarja škofiji hotel vriniti kak drug, kteri v primeri s tem, kar je dr. Pogočar že za škofijo ljubljansko storil, ni vreden odvezati jermena njegovih čevljev. Z zaupanjem tedaj rečemo, da ni treba drugod za nas iskati voditelja!
Politični pregled.
V Avstrijskih deželah.
— Vradna „Wiener Zeitung" je 21. t. m. objavila postav i o daljnem pobiranji davkov in o deuarncm posojilu.
svetu petroljevo lampo ouiike in svobode. Da 6e jim to posreči, pahnjen bi bil svet za 19 stoletij nazaj v temo in noč poganstva, kjer je imela pijanost in nečistost oltarje, kjer so bratje v sponah sužnosti ječali, kjer so se nedolžne žrtve z divjimi zverinami bojevati morale v razveseljevanje iu veselje drugim; nazaj bi bili potisnjeni v čase, ko je bila ponižnost, krotkost, bratoljubje in ljubezen sovražnika prazna beseda — celo neumnost in slabost. Krasuo opeva nemški pesnik to »luč narodov" rekoč:
»Ko v temotui noči luč narodov
Zasveti, — ljudje so mirno spali. Zvezdice svitleje so bliščale;
Dobrodarna zvezda se prikaže, In v srce pobožnim modrim reče: Spolnjena je časov dolga želja, Spolnjen up; tolažba ljudstva
Danes je rojena. In po zraku Peli so krilatci: Slava bodi Bogu v v i s o k o s t i I Mir na zemji!
In ljudje veselo naj živijo!
In k pastircem revnim pride angelj: O veselje, ljudstvu se rodil jel" — Veselje se toraj razlega po vsem kršan-skem svetu, in kdor ima le iskrico kršanstva v srcu, se bo hvaležno spominjal vesele do-godbe božične noči. Ponižno se bo v duhu jaslicam približal, ter pozdravil v njih ležečega s pesnikovimi besedami:
„Ljul)ljeni deček, — Najdem Te tu —
Tu v plenicah — V jamici tu? .... Vedi oj, dete — Jagnje krotko —
Grehe Ti nosiš — Vsega svetal — .... O nehvaležnost — Trnje in bič — Smeh, preganjanja — Čakajo Te."
»Peli kori angelov so v zraku:
Mir veselje I Ino zvezdic kori, Zapopadek časov vsih in vekov, Pesmi njihove so dolga jeka."
J. Bile.
—	V Ogrskem zboru so 22. t. m. volilif odbor 21 udov, kteri bode preiskoval, kako bi se dalo najložej odstraniti slabo gospodarstvo.
V nanjo države.
Francoski prezident Mak Mahon dobil je od turškega sultana lastnoročno pismo in veliki znak Osmanijevcga reda.
Bazaine se bode, tako piše „MonUn.", prihodnji torek odpeljal v zapor na otok sv. Marjete.
—	Konservativni listi živo pretresajo vprašanje, naj se li Gambetta toži ali ne, ker je kot diktator zlorabil svojo oblast? »Francais", list vojvode Broglic-a, meni, da ne kaže tožiti, marveč naj konservativni listi na dan spravljajo ujcgovc politične pregrehe in jih očitno sodijo.
Laška. V konzistoriji od 21. t. 111. imenovani so od papeža ti-lc kardinali: Nasci-mento, patrijarh Lisabonski; Guibert, nadškof Pariški; Regnier, nadškof Kambreški, ki je pa med tem že umrl; Simor, nadškof Ostrogonski; Tarnoczy, nadškof Solnograški; Barrio, nadškol Valenški; Chigi nuncij v Parizu; Faleinelli, nuncij na Dunaju; Franchi, nuncij v Madridu; Oreglia, nuncij vLisabonu; jezuit o. Tarkvini iu Avguštinec o. Martinelli. ,.Vaterlandu se iz Rima piše, da so bili cesar sv. Očetu priporočili Simora že pred nekaj Časom, Mak Mahona pa so Pij sami vprašali, kterega francoskega škofa naj imenujejo za kardinala. Odgovoril je, da naj si ga izbero sami; zvolili so tedaj nadškofa Pariškega, ki ima veliko zaslug za sv. cerkev; dobri škofi, ktere je Francoska po padcu Napoleonovem dobila, izvoljeni so po njegovih nasvetih. V Rimu mislijo, da bodo papež o Veliki noči imenovali še nekaj kardinalov. Laški listi pišejo, da imenovanje novih kardinalov je dokaz, daje papež prost. A papež Klemen VII. je 1. 1506. imenoval 14 kardinalov, ko jc bil vjet in zaprt v angelski trdnjavi (Engelsburg). - Vlada sc je 17. t. m. polastila 16 samostanov. Vzeti in prodati je hotela tudi irski kolegij. Pa irski škofje so se pritožili pri angležkem ministeriju, ktero je svojemu poslancu zaukazalo, da naj varuje angležko lastnino. Vlada neki misli podreti tudi cerkev sv. Marije oprostilke, da bodo preiskovali starino. Cerkev »Ara Coeli", ki je ena najstarejših, hočejo predelati v muzej, cerkev sv. Ignacija pa, kjer počivata sv. Alojzij in sv. Berhman, v nekako centralno knjigarnico za vso laško deželo. Močno sc tudi govori, da hočejo papeža pregnati iz Vatikana in mu prepustiti palačo sv. Janeza v Latcranu, kjer so zdaj skoraj sami muzeji. Blaženi sad laške svobode.
Srbski knez je pri vojaščini odpravil telesno kazen.
Iz Amerike se poroča, da bodo odsihmal vsaki teden štirje poštni parniki odšli proti Evropi.
—	Angleži:i konzul v Ilavani je dobil povelje, poveljnike angležkih ladij poklicati v kubansko morje, ker Angležka tirja, da se Španjski namestnik v Santjagu kaznuje. Ame-rikanci pa neki ne bodo obdržali ladije »Vir-ginius-a" in jetnikov, ker jc po mislih prvega državnega pravdnika Španjska dokazala, da „Virginius" ni imel pravice razpeti atnerikan-ske zastave, ker si je pridobil dotičaa pisma s krivimi spričali.
Iz deželnih zborov.
Deželni zbor Slnjnrskl.
V	9. seji 17. dec. je predlagal šolski odbor, da ima v realkah francoski jezik učni predmet biti, med angležkim in slovanskim (sicl) pa se prepusti starišem učencev določitev. Toraj na realkah, namenjenih za lepo število Slovencev, ima francoski jezik prednost pred slovenskim, angležki pa naj mu bo enak! In tak predlog se je celo sprejel in profesor Vrečko, rojen Slovenec, ga je zagovarjal! Ne bomo se čudili, ako bo dr. Vrečko kdaj predlagal, da se ima kitajski jezik pri nas staviti v enako vrsto s slovenskim. Baron VValters-kirchen je rekel celo, da zadostuje človeku, ako zna slovenski le toliko, kolikor je treba za vsakdanjo rabo. Vladini zastopnik je rekel, da vladi ni namen, slovenski jezik zatirati, pa kako neki bi mogel človek to verjeti, čc se slovenščina ima učiti le kot prosti predmet, to je, če se učencem na prosto voljo da, ako se hočejo nicmo druzih predmetov, s kterimi so že tako preobloženi, še učiti materni jezik! Skušnja uči, da učenci se uče le tega, kar jiui je zapovedano, in le malokteri je tako prid« n. da si število predmetov prostovoljno povikša. Proti predlogu so govorili in glasovali dr. Srucc, dr. Dominkuš in dr. Vošnjak.
V	10. seji 18. decembra je bil na dnevnem redu predlog šolskega odbora o odpravi šolnine in vredjenji učiteljskih plač, ktere se imajo povikšati za 100 gld. na leto, tako da bi znašale 600, 700 in 800 gld. Predlog se je sprejel za spccijalno debato potem, ko je Wal-terskirehnov predlog, da sc vsi šolski stroški plačajo iz deželnega zaklada, padel.
V	11. seji se je poslanec dr. Schloffer. kteri je bil neki hudo prijel finančni odbor zarad očitanja, da deželni odbor lalikomišljeno dela, odpovedal rajši deželnemu odborništvu, kakor da bi bil svoje besede preklical.
12. seja je bila 20. de c. Nadaljevalo se je v razgovoru o učiteljskih plačah in odpravi šolnine, ktera je po VIII. členu_šo1ske postave od 1. oktobra 1874 na Štajarskem odpravljena. Po Lohningerjevcm nasvetu sc ima za šolnino naložiti po 7 kr. od goldinarja na direktne davke in ta predlog je obveljal; sprejele so sc potem vse točke predloga.
deželni zbor (Soriški
Šesta seja 10. dec, ni bila posebno važna. Deželni glavar poroča, da je izročil ministerstvu peticijo zbora za izbrisanje enoletnega davka v tistih krajih, ktere je slaba letina najhuje zadela. Pravi, da so bile na Dunaji razmere že znane, in da se je od cesarja nadjati pomoči. Doljakov predlog, zarad nekterih prena-redeb v deželnem in odborovem organičnem redu se ni mogel rešiti, ker so štirje deželni odborniki zapustili dvorano, češ, da obravnavanja te stvari nc smejo se vdeležiti, in potem ni bilo več postavnega števila poslancev v zbornici; zato je deželni glavar sklenil sejo.
V	7. seji se izroči vladina predloga o načrtu postave zastran vredbe zdravstvenega poslovanja v občinah posebnemu odseku 5 udov. Ritter in tovarši stovijo nujni predlog, da se državnemu zboru tudi letos izroči peticija za Predilsko železnico. Ves zbor se sostavi kot odsek, da naredi vlogo do druge seje. V deželno komisijo se voli baron Tacco. V prejšnji seji stavljeni Doljakov predlog, po kterem naj se odpravi določba, da morajo deželni odborniki v mestu bivati, se izroči prej voljenemu odseku.
Bere se tudi interpelacija do vlade, ali hoče ohraniti goriškemu deželnemu šolskemu
svetu popolno neodvisnost od c. k. namestni-štva v Trstu, ktero, kakor se je zvedilo, zdaj vse dopisovanje med ministerstvom in tem svetom posreduje. Vladini zastopnik odgovarja, da bo predložil interpelacijo vladi in o svojem času o nji poročal.
Deželni zbor Moravski.
V	seji 17. dec. je predložil posl. Skopalik dopis več občin, ktere se strinjajo s postopanjem desnice proti temu, da večina ni dovolila branja pisma narodnih poslancev. Posl. Dvor-czak interpeluje vlado, zakaj sc ne izpeljuje sklep deželnega zbora od 1871 leta zarad rav-nopravnosti obeh jezikov pri notranjem urado-vanji deželnih uradnij. Kavno tako se je pra-šala vlada, zakaj je odpravila ljudstvu tako koristne posojilnice. To ravnanje vlade je zbudilo veliko nevoljo. Deželni glavar pravi, da bo izročil interpelaciji deželnemu predsedni-štvu. Predsednik baron Wcber pravi, da vladino ravnanje ljudstva ni nikakor vznemirilo. (Klici na desni: Oho!)
V	seji 19. dec. je odgovoril deželni pred sednik bolj obširno na prej omenjeno interpelacijo. Trdi, da je bila odprava posojilnic sreča za moravsko ljudstvo, ker sc jc denar za tabore itd. zapravljal; dalje pravi, da je prepričan, da desnjaki niso zastopniki slovanskega moravskega ljudstva, na kar dr. Pražak odgovarja. — Poslanec Kusy obžaluje besede deželnega predsednika in zburjenost, ktero so napravile. Župnik Weber in drugi stavijo predlog, da se ima kaplanom v občinah iu nekterih mestih dati aktivna in pasivna volilna pravica.
Dopisi.
Iz Velesovcga 22. decembra. Ko smo v roke dobili »Slovenca" št. 27, smo se zavzeli nad hrupom, kteri se je v deželnem zboru vnel zarad umrlega dr. Spazzapana. Vajeni smo prištevati doktorje olikanim ljudem, zato si pa tudi ne moremo prav pojasniti postopanja gospoda Tineta Zamika v peti seji deželnega zbora, in misel nas obhaja, da je dr. Zarnik gotovo v silni zmoti o tej zadevi. Da se tedaj gospod pomiri iu mu kri prehudo ne zavre, kar bi utegnilo škodovati njegovemu zdiavju, mu hočemo to reč nekoliko pojasniti.
Najprvo opomnimo gospoda, da je svoboda za vse državljane, toraj tudi za duhovne. Po pameti nihče ne more koga siliti, da bi komu skazal dobroto, ktere se on braui in jo zaničuje; enako nima nikdo pravice tirjati od duhovnov, da bi morali na pokopališče spremiti umrlega, kteri duhovna kot duhovna sovraži, njegov stan zasmehuje, in si morda še v sramoto šteje z njim priti v dotiko. Kaj takega zahtevati, bi nc bilo svobodoljubno, bi bilo veliko več turška sila. To, gospod dohtar, boste brez daljnega skazovanja gotovo sami spoznali, saj ste dohtar, in sicer dohtar prava in olikan in izobražen mož.
Imam pa še eno opazko za Vas. Gospodu Dežmanu se je posebno to važno zdelo, ker je najdel v vedenju gospoda dekana Grabrijana nekake nasprotnosti: »Spazzapan, pravi omenjeni gospod, je prejel eno funkcijo, sv. olje, a druga funkcija, katoliški pogreb, se mu je odrekla." K tem besedam ste vi „Bravo"! zavpili. Ko bi bila vidva z gospodom Dežmanom raji molčala, bila bi saj bolji moža ostala, tako pa sta čenčala o rečeh, kterih nc razumeta. Mislita li, da sv. olje Boga sili, zveličati človeka, da si se ta tega brani? Ali nc veste, da jc človek prosta stvar, in da mora človek imeti voljo, želje in kršanske sklepe pri prejemanju
zakramentov sv. pokore in sv. olja, da imata svoj rešilni vpljiv do človeka, ki ju prejme? Itanjki Spazzapan je zaničeval zakramente, še na smrtni postelji se jih je branil. In Vi pravite: Spazzapan je bil v sv. olje djau, toraj je izveličan in zveličanemu se ne sme odreči katoliški pogreb. Ali bi ne bilo za vaji oba boljše, da bi bila molčala, vsaj bi svet ne bil zvedel vajine revšine v kršanstvu.
Vrh tega pa imajo duhovni še drug poseben tehten razlog, da se sovražnikom vere in cerkve odreče cerkveni pogreb. Cerkvene šege pri pogrebu niso prazne ceremonije za lepši sprevod mrličev, cerkev ž njimi sega v večnost, moli za rajnkega, kteri, kakor te molitve pravijo, je bil veren, ga priporoča usmiljenju božjemu in omeni v svojih molitvah, da je veroval in v Boga zaupal, naj bi toraj prejel večno življenje. Duhoven bi toraj, ko bi vidva z g. Dežmanom prav imela, bil primoran v crkvenem oblačilu očitno moliti in bi v molitvi Bogu lagal, on, služabnik cerkve in božji, bi se norčeval s ccrkvijo in Bogom, iu svete šege pri pogrebu rabil za zijala in komedijo. Kaj takega pa, to bosta brez dvoma tudi vidva gospoda spoznala, cerkev nikdar ne bo pripustila, ker ni človeška, ampak je božja naprava in ima obljubo veduega obstanka, ker ni dekla, da bi služila, ampak mati, ki za svojo ljubezen tirja pokoršino od svojih otrok.
Iz tega bosta morda razvidela, da gospod dekan Grabrijau ni zaslužil vajnih hudih napadov. Ko smo dotično obravnavo deželnega zbora čitali, dozdevalo se nam je, da tako vedenje, kakor je bilo tukaj Vaše, gospod dohtar, bolj pristaja za krčmo, kakor pa za visoki deželni zbor. Za Vas pa, gospod Dežman, bi bilo prav, ko bi bili bolj dosledni; skrbite kot župan za blagor mesta Ljubljanskega, skrb za cerkev pa prepustite drugim. Vam za to skrb vsega manjka, Vi za-njo nimate nc volje, ne zmožnosti in ue poklica.
Z Gorenjskega, 20. decembra. Nek g. učitelj podučuje 4 otroke, naj si bo že francosko ali laško, vsak dan eno uro. Za ta trud dobi od otroka po 50 kr. ua mesec; torej za delo, ki potrebuje okoli 240 ur skoz leto, 20 gld. Ako ravno ta gospod za službo organi-stovo zahteva 100 gld., komur se to ne bo zdelo preveč? Da porazumljenje na več krajih zarad organistove plače ne bo ravno lahko, to je gotovo, in prigodilo se bo, da bodo pač inarsikterc orgije počivale, kakor se to zgodi že zdaj v St. J. na Gorenjskem in morebiti še kje drugod. Ondi, kjer so dohodki za omenjeno službo že odločeni in dobri, se sitnosti ni bati; toda drugače je tam, kjer obilnih dohodkov primanjkuje. Ljudem pri vsih davkih, ktere že imajo, še glede tega prav veliko nakladati, to na noben način ne kaže. Iz tega vzroka toraj se ne da nikakor opravičiti, ko bi se hoteli g. učitelji ravnati po eneni tarifu „ne dober kup". Cerkvenim predstojnikom pa o ti zadev i ni treba posebnih skrbi. Koliko je namreč cerkev po Slovenskem in sploh na svetu, ktere nimajo orgelj in vendar se razlega tudi v njih prelepo petje. S tem bo zadovoljnemu biti gg. duhovnom in farmanom. Ako pa ne, druzega ne bo kazalo, kakor pripravnim uila-denčem kmečkega stanu dati priložnost v or-gljanji izur.ti se, da jim bo mogoče ob enem opravljati službo cerkovnika in orgauista. Želeti pa je skoz in skoz, naj bi g. učitelji ne obrnili cerkvi popolnoma hrbta, ampak naj bi delali z duhovni vred v prid vere, naroda in domače umetnijc, naj bi toraj tudi glede službe organistove previsoke plače ne zahtevali.
Domače stvari.
(„Učiteljski Tovariš) Ker je t kratkem zamrl „S!ovenski Učitelj", ki je izhajal letos v Mariboru, češ, da na svojo stran spravi narodne učitelje ter jih vodi v duhu novega časa, kar se da, brez cerkve, imajo slovenski učitelji zdaj zopet edinega »Tovariša", list za šolo in dom. Njemu nasproti je „Laibacher Schulzeitung", ktera bi najrajše videla, da bi zamrl tudi „Uč. Tovariš", da bi potem sama gospodovala svobodno. Nevarno in žalostno je bilo gledati, kako se je po Učitelju jel delati razpor v narodnem taboru učiteljskem; sedaj je nekoliko ta sramota in nevarnost od vrnjena. Pač ni dvombe, da se bodo narodni učitelji, kterim je mar slovenska šola, poprijeli „Tovariša", saj jim jc to prav za prav tudi dolžnost. Pa tudi drugim radoljubom in duhovnikom bodi priporočen v podporo, kajti šoli je bila in ostane mati sv. katoliška cerkev, naj se ugovarja zoper to karkoli, in dokler „Tovar." vreduje časti vredni g. M. Močnik, ki v vabilu na njegovo naročbo za 1. 1874 naravnost piše: „kakor do sedaj, tako tudi po sedaj svobode in prostomiselnosti ne bodemo s tem iskali, da bi napadali vero in drugo, kar je našemu kršansko-slovenskemu ljudstvu ljubo in drago. — Ker diugi zagovarjajo brez-versko (konfensionoloss) šolo, naj pa »Učiteljski Tovariš" zagovarja versko šolo, ko piše za verno katoliško ljudstvo, — ker pa vero za govarja, ne more napadati stanu, kteri nosi versko idejo, t. j. svečeniškega stanu . . „Učit. Tov." piše dalje slovenskim starišem, slovenskim šolam, in slovenskim učiteljem daje navode; tedaj bo pred vsim varoval domače svetinje, oziral se na potrebo domačih ljudskih šol . . . „Učit. Tov." si šteje v zaslugo, da jc v zadnjih treh tečajih kazal Slovencem, kaj jim jc bil Metelko, namreč dobrotnik učiteljem in učencem, in kaj je storil za slovstvo; v prihodnje pa hoče razlagati poleg druzega, kaj je bil narodu s-lovenskemu ranjki Peter Hitzinger, neutrudljiv pisatelj in iskren domoljub, ter se nadeja tako vstreči vsem, kateri čislajo pravo marljivo delovanje. — »Tovariš" ostane tedaj tudi v prihodnjem letu to, kar je bil v 12 letih, katoličan in Slovenec, kakoršni so menda tudi učitelji in šole, za ktere piše. Komur dopada taka pisava, naj ga bere, naj ga podpira. Veljal bo za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 5(1 kr. Naročnino sprejema založništvo (Miliceva tiskarna na starem trgu št. 33.). — List 24.1.1., kteri ima poleg tega vabila na naročbo v sebi „Spisne vaje. Gnjilovica in vrtna prst; kako se poznava prst. Spomini na Dunaj in okolico. Dopisi in novice (posebej ,.Schulzeitungi" v odgovor, drugim pa v dobrotno premišljevanje). Razpisi in premembe itd. — se je razposlal mnogim domoljubom duhovskim in svetovnim v ta namen, da si ga blagovoljno naročijo ali priporočijo, kar vedo in premorejo.
(Sokol) bode imel 28. t. m. svoj občni zbor in pri ti priliki volil nov odbor.
(Slovensko glediše.) Danes, na Božični dan, napravi dramatično društvo dobrodelno pred stavo za ljubljanske uboge z igro »Požigalčeva hči"'. Zavoljo dobrotnega namena je želeti obilnega obiska.
(Brencelj) št. 19, 20 in 21 pride brž po praznikih na svitlo.
Razne novice.
— V Sodražici je bil 21. t. m. ogenj in je neki pogorelo 7 hiš. Natančnejšega poročila še pričakujemo._
—	G. Ivan Vončina bil je 22. t. m. enoglasno izvoljen za župana Zagrebškega.
—	V odbor Črnomeljske čitalnice so bili 14. t. m. izvoljeni: g. Božidar Kuralt za predsednika, g. Dragotin Milar za denarni-čarja, gg. Valentin Bergant, Jožef Majerle, France Krašovic, Jožef Stariha, Janez Kolbe-zen pa za odbornike.
—	G. Matija Koren, čigar naglo smrt smo že v soboto naznanili, bolehal je že dalj časa. Večer pred smrtjo sedel je še v družbi nekterih svojih prijateljev in pogovarjal se ž njimi o smrti dr. Spazzapana ter jim neki [rekel, kako žalostno je, če človek živi in umrje brez Boga in brez svetih zakramentov. Ob navadni svoji uri šel je k počitku zadnjokrat. Imel je navado zgodaj vsrajati in iti k sveti maši, potem pa po svojih opravilih. A drugi dan bila je soba še zaprta in ključ je od znotraj tičal v vratih, ko je pismonoša prišel s pismi. Klicali so ga in trkali na vrata, ker pa le ni bilo ne glasu ne druzega znamenja, vdrl je ključar vrata v pričo deželnih poslancev Lavrenčiča, Kramariča in Pakiža, ki so ga našli v postelji mrtvega. Ležal je vznak, roke je imel sklenje čez prsi, odeja pa je bila lepo zravnana, kakor se je zvečer ž njo odel, kar je bilo znamnje, da je mirno in brez vsega trpljenja umrl. Smrt je prišla sicer nenadoma, a upamo, da ga ni našla nepripravljenega. Ko je prišel namreč v Ljubljano k deželnemu >boru, bila je njegova skrb za sveti adventni čas prejeti sv. zakramente, v frančiškanski cerkvi videli so ga pri sv. obhajilu. G. Koren je bil obče čislan in spoštovan, ne samo v Planini in po Notranjskem, ampak tudi po vsih družili krajih, kjer so mirnega in prijaznega moža poznali. Deželni poslanec je bil že od 1. 1801 ter je kot skušen in zlasti vdomiičih in občinskih rečeh izveden mož poslancem dal inarsi-kter dober svet. V soboto popoldne spremila je veliko množica ljudi z deželnimi poslanci vred truplo ranjkega na ljubljanski kolodvor, od kodar se je prepeljalo čez Rakek v Planino, kjer so ga v nedeljo 21. t. m. popoldne pokopali. Naj v miru počiva!
—	Znameniti tat Uranič, kteri je pred nekoliko meseci iz ljubljanskega grada ušel, je zopet zasačen, ravno tako je prijela sodnija nekega Pehani-ja, kterega je zasledovala zarad ponarejevanja bankovcev že dalj časa, ki je pa vkljub temu neki tako dolgo mirno v Celji bival, dokler ga niso izdala pisma, ki jih je sokrivcem pisal. —
Prijeli so tudi nekega Janjčana, ki je bil na gradu zavoljo znanega turnarskega pretepa, potem pa, ko je bil izpušen, hodil se na grad po znamenjih pogovarjat z jetniki. Straža ga je že večkrat proč podila, zdaj pa, ko ni nič pomagalo, ga je obstrelila in potem ljubljanski policiji oddala. Je neki malo prida človek.
Zarad velikih božičnih praznikov pride prihodnji list ,,Slovenca" še le v soboto zvečer iia svitlo.
Poslano.
Vprašanje do mestnega magistrata. Ali so »ribje ulice" privatno dvorišče g. Krišpcrja, ali pa javna mestna pot?
Če so privatno dvorišče, naj bi se to občinstvu naznanilo, ali pa nnj bi se popolnoma zaprle. Če so pa javna mestna pot, kako je to, da so noč in dan zaježene, tako da se včasih memo vpreženih konj in do vrha naloženih vozov ni mogoče plaziti na veliki trg. Po noči v temi pa gorje nesrečnežu, ki zabrede med
naložene zaboje in kola! Vesel mora biti, če si kakega uda ne zbije. Prosimo odgovora.
Več meščanov,
ki iinajo radi proato pot.
I()iz|»isait» z
Služba sodarja na vinorejski Soli t Slapu na Vipavskem, 180 gld. I. plače in stanovanje. Tudi si postransko Se kaj prisluži. Prošnje se vložč do konca t. 1. pri deže'nein odboru Kranjskem.
Služba vradnijskega služabnika v Mokronogu, s 300 gl. I. plače, ali pa z 250 gl. in 25°/a do-klade. Prošnje se vložd do 17. jan. 1874, pri kreoijski soduiji v Novomcstu.
Služba II. učitelja v MengSu, s 400 gld. I. plače. ProSnje se vložč do konca t. 1. pri okrajnem šolskem svčtu v Kamniku.
Služba višjega sodnika v Gradcu. Prošnje se vlože do konca dec. pri predsedništvu višje sodnije v tiraden.
Služba učitelja za nemški jezik, odgojo in metodiko, na c. k. učiteljski pripravnici v Ljubljani. Prošnje se vlože do 15. jan. pri kranjskem dež. šolskem svčtu.
Duliuvske spremembo.
V	Ljubljanski škofiji je 13. t. m. umrl č.
g. Nace Jerin, fajmošter v pokoju.
V	Lavanlinski škofiji: Č. g. Jože Ilajšek postal jc župnik pri sv. Antonu na Pohorji.
leli-sralinic «li-iiui'il<* črne
23. decembra. Papirna renta 69 10. — Srebrna rerta 74'50. — 18601etno d žavno posojilo 103'—. — Bankine akcije 996 - Kteditne akcije 228.25. —London 113C0. — Srebro 108 60.— Ces kr. cekini —.—. — Napoleon 910 '/,.
Uriinrhbrni' cene.
22 decembra.
Državni fondi.			Denar.	Rlago.
ft'/, avstrijska papirna renta .		.	69 40	69 GO
			74.-	74 20
Srečke (lozi) 1854 I. . . .			99.—	9G 60
„ „ 1800 1.. celi.			102.60	103.—
„ ,. 1860. 1., pol.			109,-	110,—
Prcmijski listi 1864. 1, . . .			l30.—	131.60
Zemljin ine odveznice.				
£taja'ske po 6n/,.....	•		93.—	—.—
Kianjsk-, koroške iu piimorske	po 5*		85.—	89 —
Ogeiskg po 6*/,......		• ,	76.-	76.75
Hrvaške in slavonske po 5*/0 .			75.50	7«.—
Sedmogradske po 5°/, . . .			73 —	74-
Delnice (akcije).				
Nacijonalne banke ....		• ,	997.—	997.—
				98 50
Kreditne akcije.....		, a	238 —	23S.50
Nižoavst'. eskomptne diužbe .		. .	885.—	895 —
Auglo-avstr. bank« ....	.	. .	129,-	129.50
Srečke (lozi).				
Kreditne po 100 gld	a.		171.-	178.—
T.žaško ,. 100 .,	k	d. .	— .—	117.—
60	»	•• •	—.—	63.—
Rudcnsko „ 40 gld.	a.	.	23.60	24,—
Salmove „ 40 „		m •	34.—	35.-
1 alfti-jeve „ 40 „	»	,, •	—.—	22.—
Clary-j.vc ,, 40 „	m	r •	31 60	32.—
St Genois ,, 40 „	,1	»i	22 60	21 50
WindischgrStz-ove „ 20 „	»»		20.60	21.50
\Valdstein-ove „ 40 „	,1	t, •	21.—	23.-
Srebio in zlato.				
Ces. cekifi ..."...	#	. ,	5.41	5 42
				9.12
				109.25
Janez Fabian,
štacunar pred šolami v Ljubljani, prodaja pravo
afrikansko kadilo,
in zraven tudi neko primes, ki temu kadilu posebno prijeten duh daje. Tako namešano kadilo že dalj časa rabijo na Dunaji, v Gradcu in tudi po druzih mestih; zadnji čas so ga jeli rabiti v Ljubljani v škofijski cerkvi in pri sv. Jakopu.	(»9-1
r.iigi^jniB^ilBi