Cerkvene zadeve. f Ana Brenčič, krščanska mati. S Ptuja se nara piše: V soboto dne 7. malega srpana izročili smo raateri zemlji telesne ostanke dne 6. istega meseca v Novi vesi pri Ptuju umrle posest- nice Ane Brenčič. Pokojnica, koje blagi mož, Anton, se je že preselil pred 25 leti v večnost, bila je mati osmerim otrokom, izmed katerih omenimo: dr. Alojzija Rrenčič, advokata v Celju, Mihaela Brenčič, tovarnarja za opeko in veleposestnika v Žabjaku pri Ptuju in Andraža Brenčič, veleposestnika in narodno-zavednega gostilničarja v Ptuju. Rajna bila je prava krščanska in slovenska mati v najboljšem pomenu besede. Vzgojila je svoje otroke v pravem krščanskem in narodnem duhu. Sama izgled bogoljubnosti, delavnosti, pridnosti in varčnosti je tudi svoje otroke teh lepih in osrečujočih čednostij naučila in navadila. Smelo in upravičeno danes trdimo, da je jako razširjehi Brenčičev rod v župniji sv. Petra in Pavla v Ptuju najveljavnejši, najimovitejsi, najpodjetniši, pa tudi v narodnem oziru naj^ trdnejši in najzavedniši. Glejte posledice umne vzgoje, glejte plod uzorne matere! Kak6 je vse Ijubilo, čislalo in spoštovalo rajno 761etno Ano Brenčičevo, pokazal je pač najbolje njen vefičastni pogreb, kojega so se udeležili razven žalujočih otrok, unukov in sorodnikov, trije č. gg. duhovniki, mnogo gg. učiteljev in drugega razumništva, potem množica prostega naroda. Ob odprtem grobu zapeli so gg. učitelji ganljivo žalostinko: »Jamica tiha«. Rajna Ana Brenčič bodi vsem slovenskim materam vspodbuden izgled, kako otroke vzgojevati, kako delati in živeti, da bodo časno in večno srečni. Pokojno uzorno mamico pa priporočamo vsem, ki so jih poznali, v pobožno molitev in blag spornin. Naj v miru počivajo! f Janez Kolarič, kaplan v Dramljah. (Prijatelju v spomin napisal Fr. Muršič.) Plamtelo ti srce gorko Za vero sveto, dom je mili; Zato pa dd naj ti nebo Sladak počitek zdaj v goraili! Cenjeni bralec! Ko bi bil prišel na praznik sv. Cirila in Metoda v prijazne Dramlje, videl bi bil od vseh stranij prihajati brez števila ljudij k župni cerkvi. Mislil bi lahko, da more kaj posebno veselega biti; vendar žalostni obrazi bi te kmalu podučili, da danes ni dan veselja. In če bi vprašal drobnega šolarčka, ki te je ravnokar pozdravil s krščanskim pozdravora: »Ljubo dete, povej mi, kaj se je zgodilo, da si danes praznično oblečen prišel k hiši božji in pa zakaj si tako žalosten?« Gotovo bi te začuden pogledal, češ, pa ste li vi jedini tujec, ki ne veste, kaj se je zgodilo te dni vDramljah? Potem pa bi ti ihteč odgovoril: >Umrli so nam gospod katehet, ki so nas tako radi imeli in mi njih. Zdaj pa še brzo pohitim, da še jih enkrat vidim in potem jih spremimo k zadnjemu počitku«. Kaj ne, dragi bralec, tudi ti bi Sel ž njim tja, kjer se zbirajo ljudje, v hišico, v kateri med gorečimi svečami počiva mož — ne mož — mladenič še v najlepšem cvetu let. Čez bledo, smrtno obličje mu je razlit blažen mir. Zaprte ima oči, o te oči! Kako prijazno so te gledale v življenju; iž njih je odsevala sama dobrota, sama milina in ljubezen. Zaprta so mu tudi usta, otausta! Koliko žalostnih, obupnih src so potolažila, kako goreče oznanjevala čast božjo in mir ljudem, kolikrat šepetala iskreno molitev Stvarniku. In te blede, te koščene roke sklenjene so še v smrti v molitev. Kdo je ta mladenič, ki tako trdno tu počiva? To so drameljski gospod kaplan, gospod Janez! Predno pa spremiva, cenjeni bralec, mladega duhovnika na kraj miru in pokoja, slišiva še nekaj o njegovem življenju in o njegovi prerani smrti. Pokojni Janez Kolarič se je rodil dne 6. majnika 1. 1869. v Mali vesi v župniji sv. Marjete niže Ptuja. Premožni, občespoštovani in pobožni stariši so odgojevali svojega najstarejšega sina Janezeka v pravem krščanskem duhu in strahu božjem dobro vedoč, da je strah božji začetek modrosti. (Frid. 1, 7.) Sad dobre vzgoje se je tudi kmalu pokazal, kajti Janezek je s svojo pridnostjo in s svojim lepim \edenjem delal veliko veselje ljubim starišem. Najbolj sta ga veselili cerkev in šola. Skozi več let je stregel domačim duhovnikom pri službi božji; tam se je čutil vedno najsrečnejšega. 0 kako ga je bilo lepo videti, ko je opravljal angeljsko službo pri sv. maši. Tako prisrčno je sklepal svoji drobni ročici k molitvi, tako zaupno in proseče je upiral oči k Najsvetejšemu. Česa je pač prosil Ijubeznivi ministrantek? (iotovo nič druzega, kakor da bi tudi on mogel opravljati enkrat duhovsko službo. V šoli je bil najmarljivejši učenec in Ijubljenec gosp. nadučitelja J. Vobiča, ki so pregovorili Janezekove stariše, da so ga dali v latinske šole. Nižjo gimnazijo je dovršil v Ptuju, višjo pa v beli Ljubljani. Bil je vedno marljiv in vesten dijak, vzglecl svojim tovarišem. Fo dobro dokončanih šolah je vstopil v mariborsko bogoslovje, njegova iskrena želja že od otroških dnij se mu je tako izpolnila. Tu je delal mladi bogoslovec od ranega jutra do poznega mraka, vestno in marljivo pripravljal se za svoj vzvišeni poklic, tu je molil in prosil božjega blagoslova svojemu delu. Le čujmo, kako lepo poje v svoji pesmici: Pred Tvoj oltar Gospod bom stopil, Roke v molitvi dvigal bom, Kadilo Tvojemu imenu Na čast in slavo vžigal bom. 0 Ti pa prošnje moje vsliši, 0 vžgi mi v srcu sveti žar, In daj, da srce moje bode V življeoju celem svet oltar! Ko so že vsi drugi trdno spali, brlela še je v njegovi sobi lučica. Vse to je pač jasna priča, kako je pokojnemu Janezu gofelo srce za vse resnično tepo in sveto, posebno pa za Boga in njegovo sveto službo. Srečno je dočakal po mnogih trudapolnih letih najlepša dneva v svojem življenju: dne 25. julija lanskega leta je bil v mašnika posvečen in dne 8. avgusta daroval je Bogu prvo nekrvavo daritev. Oj, kako so se takrat veselili skrbni stariši, babica, sestrici in bratci, sorodniki, prijatelji in znanci s celo šmarjetsko župnijo. Resnično, to je bil dan, ki ga je Gospod naredil, zato pa je bilo tudi veselje in radost v Gospodu. (Konec prih.)