Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu.
VIL Pismo. Dra^i stric! Po presercnern poslovu od staioteržke^a ^osp. fajmoAtra smo se podali v Loz. Lož (LaasJ je najmanjše kranjsko mestice, tudi ima naj manj e^a korešpondenta „Novic". Bog^me! res zanimiv je ta časopis kakor noben drug. V njega pišejo visokoblagoslovljene škofje roke, drugi višji duhovniki, učeniki na vseučelišnih stolicah, tergovci, bogati kme-tovavci in revni kmetici, kterim so plužne priročja napravile kervave žule; pestujejo ga kovači, tesarji in kolarji, in tako tudi Lož da svoj kontingent v malem možaku, al pridnem domoljubu.
Ko smo v Lož stopili, je vse iz hišic stopilo na ter^^ kar nam je pričalo, da ravno pogostoma v to mestice ptuji ne zahajajo. S tem pa ne rečemo, da bi to mestice ne bi vredno bilo ogleda. Mesto, ktero že ima od leta 1477 svoj „privilegium civitatis" napisan v pondeljek ^post Dominicam Laetare'^, je poštenja vredno zavoljo svoje starosti. Svoje dni je tukaj dosti kožarjev živelo; sedaj še samo eden sluje, kteri zna dobro kože „gerbati". Od teh slovitnih kožarjev že Valvazor g^ovori. Valvazor tudi pravi, da so tukaj nekdaj s soljo teržili; sadaj je v Loži malo soli najti. iVIed posebne privilegije tega mestica sega tudi le-ta: Ako namreč prodajavec žita na sejm pripelje pa ga ne proda, ga ne sme domu peljati, ampak ga mora pri kakšnem mestjanu hraniti do drugega sejmne^a dneva ali pa tako dolgo, dokler v mesticu kupca ne najde. Ta privilegi, dragi stric, je še čez verbovske privilegije. Neki Abraham Sauer piše, da so tukaj svoje dni lepe konje izrejevali; Badaj o tej reji ni več nikakoršneg^a sledu, čeravno imaja dobre žrebce.
Ložki plemenitaši segajo nazaj do leta 1293; poslednjega ložkega plemenitaša so Ložani ubili, kar bi uteg-nilo Knamenje biti, da ni bil ravno najplemenitejši, ampak ložki ali pa vice versa. Potem so bili grofi ortenburžki posestniki Loža;  tudi so nekdaj bili,  kakor nam Paiadi pričuje,  pod
-    51
-    52
Oglejskim metropolitom. Po smerti slednjega Ortenbarga so Lož dobili celjski grofi. Leta 1436 je višji vojvoda Friderik Lož z vojsko napadel, pri kteri priložnosti so Lo-žani pokazali, da niso babjeki. Spustili so namreč neprevidne Istrane skoz mestne vrata; ko pa so jih notri imeli, hajd! po njihovih glavah. Avstrijani so pri tej priložnosti vse orožje zgubili. Ko hrabri junaki še slujejo sadaj, samo da se jim redko kdaj bojno polje odpira, razun ob sejmih. Cesar Friderik se razljuti, in jih hoče kervavo kaznovati. Pošlje bojnega kapitana Krištofa Fladnicerja, — al ubogo kapitanče je zgubilo življenje še pvej, ko si je Lož prav pogledalo. Zaklal ga je ložk čevljar s čevljarskim nožem! Cesarski so jo mogli odnesti, in ostali so Ložani celjski — grofovski. Ko je poslednji celjski grof umeri, so Ložani bili pod cesarja prišli, in še sadaj je Lož „eine landesfiirstliche ^tadt.'^ Gradič ložki pa je dobil različne gospodarje: barone Hallerje, Caraduce, kneze eggenberžke in slednjič turjaške.
Valvazor še od Ložanov eno pripoveduje. Blizo Loža je cerkvica sv. Roka, blizo te cerkvice pa se nahaja brezna votlina ali luknja. Iz sten te luknje kaplja voda in stvarja vsakoverstne podobe. V luknji je zmirom zadosti vode. Ako Jupiter pluvius Ložanom ni poslal dolgo dežja, so šli v to jamo, in so z jamnino vodo eden druzega škropili, ^der-niassen, dass sie alle ziemlich nass werden, and treiben sie allerlei Narrethei mit dem IVasser". Ko je eden drugega prav polil, so šli k maši, so prav silno molili in BI tako ljubega dežmana milostivega storili.
Ali še sadaj tako ravnajo, m^ ni znano; al dragi strici iz teh zgodovinskih čertic vidite, da so Ložani skoro verst-niki Verbovčanov; da pa ne izbudim nevoljnosti, ne bom dalje o njih pisal.
Že v Stari terg nam je gospod Križnogorski naproti prišel, in pod njegovo vodbo smo se podali v mer zlo jamo. Gospoda Križ nogorskega poznate, dragi striček, že iz ^Novic". On Vam je junaška oseba, ne samo po telesu, temoč tudi po duhu. Um in serce sta pri i\}%m v lepem soglasji.
Pot naša nas je peljala skoz gost bukov log, v kterem hudič polhe pase. Vicko! ali Te luna terka? — bote, dragi stric, vprašali, bravši te verstice. V^endar je taka. Berite le Valvazorjeve tretje bukve na strani 437—442. Na strani 438» je ^peklenski pastir'' s svojo čedico vred namalan. Cela truma polhov zoblje pod košatima bukvama bukevco ali žir, njim nasproti pa — prav sloko se deržeč — stoji hudič z kozjima rogovoma in ušesoma; na plečih ima netopirove peroti, nad sveto kostjo pa se začne rep, in v desnici derži gajžlo. Valvazor je sam enkrat v družbi kmetov ponoči ta log obiskal in vidil, kako so polhi na pašo prišli. Cul je tudi glasno pokanje z gajžlami. Al da bi bil hudiča samega vidil, ne piše. Samo toliko pove, da BO kmetje suknje in škornje od sebe pometali, v ktere so polhi poredoma zlezli in kmetje so jih tako vjeli. Vsak star polh ima za ušesom rez, in Valvazor piše, da to rez njim napravlja ^ihr ungesegneter Hirt". Kmetje sadaj še tudi dosti polhov nalovijo, kakor so v lanskih ^^Novicah^ gosp. Križnogorski sami oznanili; da bi jih pa še dan današnji ,,hudič^ na pašo gonil, niso rekli. Jaz ga že nisem vidil, ker sem bil podnevi v tem logu, in ta ^ungesegneter Hirt^ nek le ponoči svojo službo opravlja. Jaz pa mislim, da je peklenšček polhovo pastirstvo pustil in da je začel spet ljudi pasti. Posebno kraj železnice ga lahko podnevi in ponoči vidiš, kar bodem v posebnem pismu dokazal.
Za danes naj Vam le še to povem, da polh je ua 3 strani imenitna živalica; pravijo, da je meso njeno prav okusna pečenka; polhova mast ima nek več zdravilne moči kakor vsaka druga mast, in polhove kožice so lepa in dobra kožuhnina; v veliki dunnjski razstavi so bile nek polhove kape z medaljo počasteue.
Z Bogom!                         Vaš                            V^icko.