eseja
Boža Napret
POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE
V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE
V DOMU STAREJŠIH OBČANOV LJUBLJANA-BEŽIGRAD
NAJPREJ NEKAJ MISLI O INSTITUCIONALIZACIJI
IN INSTITUCIJAH
O nastanku institucij in njihovi družbeni
pogojenosti sicer obstajajo mnoge raz-
lage, za uvod v naslovno temo pa sem
izbrala tole:
Institucionalizacija se pojavi vedno tak-
rat, ko obstajajo vzajemne tipizacije de-
janj iz navade. Drugače rečeno, vsaka
tipizacija je institucija (Berger, Luck-
mann 1988).
Znotraj tipizacijskih shem obravnavamo
tudi druge ljudi, in sicer že v neposred-
nih odnosih. Posameznika lahko tako po-
jmujemo kot »svetovljana«, »pridaniča«,
»altruista«.,,, vedno pa drži, da tipizacija
določa naš odnos do drugega človeka. In-
stitucija se torej oblikuje na odnosu, ki
preide v navado. Navajenost pa pomeni
delovanje z najmanj napora. Ker se de-
janja iz navade vedno dogajajo na enak
način in z enakim izidom, so za po-
zameznika tudi smiselna in predvidljiva.
Z navajenostjo postanejo napovedljive
tudi medsebojne zveze med ljudmi, zato
številni dogodki za posameznika niso pre-
senečenje ali potencialna nevarnost.
Dovzetnost za dejanja iz navade je pri lju-
deh splošna, zato ta sčasoma postanejo
tudi samoumevna.
Samoumevnost je M. Foucault pri-
kazal kot enega temeljnih pogojev za de-
lovanje institucij. Ker ima vsaka
institucija tudi svojo zgodovino, ta na
posameznika namreč deluje kot neko zu-
nanje neizpodbitno dejstvo, danost in
nespremenljivost. Posameznik je ne more
odmisliti, saj je zmeraj že v njej kot epi-
zoda njene objektivne realnosti. Za posa-
meznikovo prepričanje o načinu delo-
vanja in namenu institucij zato navadno
zadostuje odgovor, »take so pač stvari«.
Če tega ne razume oziroma noče ra-
zumeti, mu to bolj malo koristi. Drugače
povedano, ker svet institucij ni svet, ki bi
ga gradil sam posameznik, pomeni, da se
mora o njem poučiti.
Socializacija v institucijo pa poteka
za vse v istem učnem procesu: »Vsem
otrokom moramo povedati natančno isto
zgodbo« (Berger, Luckmann 1988). Nau-
čiti jih je treba »pravilnega vedenja« in to
tako, da bodo čim manj odstopali od
njega, saj lahko šele tako napovedujemo
in nadzorujemo vedenje. Povedano dru-
gače, določeno vedenje mora biti skupno
vsem članom skupnosti, in da bi ga lahko
nadzorovali, moramo postaviti vnaprej
definirane modele vedenja. Skupnosti, ki
so sestavljene iz večjega števila ljudi, zato
potrebujejo institucije z vgrajenimi me-
hanizmi nadzorovanja.
/Ž/e s pojavom institucije kot take nas-
topi primarno družbeno nadzoravanje.
/.../ Dodatni nadzorovalni mehanizmi so
potrebni samo tako dolgo, dokler niso
procesi institucionalizacije popolnoma
uspešni (Berger, Luckman 1988).
Nadzorovanje, avtoriteta in moč prisile
nad posameznikom je nujna za ohranitev
obstoja institucij, ki morajo delovati, kot
od njih pričakuje civilna družba, s tem pa
tudi nasprotovati drugim, teoretično
323
BOŽA NAPRET
možnim usmeritvam. Vse, kar je neznano,
mora postati spoznano, ali pa je izločeno.
Zato se vsak
radikalen odklon od institucionalnega
reda prikazuje kot odklon od realnosti
in se označuje kot moralna izprijenost,
duševna bolezen ali preprosto kot ne-
znanje (Berger, Luckmann 1988).
Vlogo družbenega nadzora opravlja druž-
bena institucija prikrito. Prikrita funkcija
se kaže v tem, da mora ohranjati dru-
žbeno stvarnost, zato se tudi sama insti-
tucija težko spreminja. Prava družbena
stvarnost je samo ena, vsaka druga je
zgolj alternativa. Prevlada ene ali druge je
odvisna od pozicij moči in ne od bistro-
umnih teoretskih argumentov.
To pomeni, da institucije težijo k inert-
nosti celo takrat, ko za zunanjega opa-
zovalca že izgubijo prvotno funkcional-
nost ali praktičnost. Določenih stvari ne
izvajamo zaradi funkcionalnosti, temveč
zato, ker so pravilne, se pravi, ker so
povezane z določenimi definicijami
realnosti, ki so jih postavili univerzalni
izvedenci (Berger, Luckman 1988).
Bistveno težavo za analizo oblastnih raz-
merij v instituciji je M. Foucault videl v
njeni reproduktivni funkciji, saj je kratko
malo težko ločiti mehanizme, ki so skon-
struirani za samoohranitev, od tistih, ki so
tipično oblastni zaradi oblasti same. Zato
je usmeril pozornost v pozitivno produk-
tivno vlogo institucij za posameznika in
pokazal, da institucija ni samo nekaj, kar
bi omejevalo in zatiralo, temveč je tudi
nekaj, kar posameznika proizvaja. To
seveda ne pomeni, da ne proizvaja posa-
meznika oblastno. Povedano drugače,
družbene institucije so za M. Foucaulta
»brkljarije«, saj so »zbrkljane« iz vrste
prvin, znotraj katerih pa najdemo tudi
avtoritarne postopke, npr. v dnevnem
redu, delovnih pravilnikih, razporeditvi
prostorov, higienskih predpisih, peda-
goških receptih, zdravstvenih navodilih
in podobno.
Navidez je posameznik torej najbolj
svoboden takrat, kadar je sam in »neod-
visen«. Dejansko pa taka svoboda pomeni
izolacijo in odtujenost, saj so družbene
institucije (družina, vzgojnoizobraževal-
ne, ekonomske, politične, rekreacijske
ipd. ustanove) del kulture, segment na-
čina življenja določene družbe.
Državna humanitarna skrb se začne že
pred rojsts^om, nadaljuje se v najnežne-
jšem otroštvu prek socialne, zdravst-
vene in higienične skrbi in nege, daleč
od politike in v samem središču družin-
skega ognjišča razpreda oblast svoje
mreže z nedolžno pomočjo zaskrbljenih
socialnih delavcev, vestnih pediatrov in
razsvetljenih psihologov, razbremenjuje
starše z organiziranim varstvom in po-
družbljeno vzgojo, s predšolsko vzgojo
skrbi, da bo deca brez težav prestopila
državni prag na šolskih vratih — in tako
naprej, do načrtovanja družine, tj. do
državne populacijske politike, humani-
zacije razmerij med spoloma /.../, prek
obveznega predzakonskega svetovanja
do domov za ostarele in obnemogle /.../
(Foucault 1984).
Vsaka institucija torej streže namenu, ki
izhaja iz potreb posameznika ali skupine;
zato je vsakdo, hote ali nehote, vključen v
institucionalni sistem in je s tem nosilec
določene družbene vloge. Najnazornejši
primer za protislovje, ki nastaja med insti-
tucijo kot »represivnim« okvirom (ki
posamezniku postavlja meje razvoja) in
institucijo kot »progresivnim« okvirom
(ki posamezniku omogoči, da razvije
svoje potenciale), pa so ljudje z najtežjo
telesno invalidnostjo; zato bom poskušala
v nadaljevanju prikazati pogoje, pod
katerimi funkcioniramo, kakor funkcioni-
ramo, in meje institucionalne oblasti.
Za tiste, ki smo »otroci države«, je
torej zapisano tole:
Za učinkovito reševanje vrste vprašanj
pri skrbi za invalide so v vsaki sodobni
družbi organizirani specialni programi
pomoči, ki jih izvajajo različne, za to
določene in stalno financirane insti-
tucije oziroma javne službe. /.../ Mlajši
324
POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE...
invalidi živijo in se usposabljajo v za-
vodih za usposabljanje, odrasli pa v
posebnih socialnih zavodih. /.../ Zavod-
sko varstvo je potrebno v primerih, ko
invalidi za ohranjanje življenja potrebu-
jejo stalno strokovno pomoč in nadzor,
ko je njihovo stalno bivališče preveč od-
daljeno od centrov za usposabljanje in
ko zaradi najrazličnejših vzrokov ne
morejo živeti doma ^Obvladovanje in
razvoj invalidskega varstva v sodobni
družbi 1990).
Tako v razvitem svetu kot v Sloveniji se
zavodi sicer ohranjajo, vendar pa se —
zaradi številnih strokovnih razlogov —
zadnji dve desetletji daje prednost t. i. bi-
valnim skupnostim. Za prednosti teh
namreč štejejo: relativna majhnost insti-
tucije (podobna je družinski skupnosti),
domačnejše okolje (izogibanje zapiranju,
nadzorovanju, poudarjeni skrb za red in
disciplino, administrativnemu regulira-
nju in s tem odtujenemu in neosebnemu
odnosu) in bližina urbanim središčem, ki
veča priložnosti za posameznikovo inte-
gracijo. V gradivu Izvršnega sveta Repub-
like Slovenije so ta načela na podoben
način predvidena tudi za zavode, le da se
pri teh zaplete v tistem hipu, ko pogle-
damo, kaj se tam resnično dogaja. Seveda
se v zvezi s tem lahko tudi vprašamo, ali
bivalne skupnosti uresničujejo vse to.
Kjer država sama ne želi, ne zmore
ali pa noče opravljati nalog, ki so za
državljane pomembne, v skladu s sploš-
nimi družbenimi interesi dovoljuje, da jih
opravljajo ljudje sami, in sicer s pomočjo
združevanja interesov. To pa ne pomeni,
da se država odreka vloge usmerjanja,
vodenja in reguliranja združenj s predpisi
in s podzakonskimi akti. Osebe s telesno
invalidnostjo tako združujemo interese v
društvih in njihovih zvezah. Koncepcija
razvojne strategije invalidskega varstva
pa opredeljuje dva načina zadovoljevanja
naših potreb, in sicer neodvisno življenje
in samoorganiziranje.
Za človeka, ki določenih življenjsko
pomembnih potreb ne more opravljati
sam, neodvisno življenje pomeni zlasti os-
voboditev od izolacije, od institucije ali
drugih kontrolizmov; pomeni torej mo-
žnost izbire in samostojno odločanje o
tem, kje in kako bo kdo živel ter kam se
bo kdo vključeval. V tem kontekstu neod-
visno življenje torej pomeni skrbeti zase.
Samoorganizacija pa je za takega posa-
meznika prostovoljno združevanje zaradi
potreb in interesov, ki jih ne more doseči
brez sodelovanja z drugimi.
Iz navedenih vrednot je razvidno, da
se avtonomija posameznika meri z nadzo-
rovanjem in delovanjem znotraj lastnega
okolja in s postavljanjem ciljev ter tehtan-
jem možnosti za njihovo uresničitev. Mar-
sikateri osebi z najtežjo telesno invalid-
nostjo pa ni kaj dosti v oporo, če ve, kaj jo
omejuje, saj se hkrati zaveda tudi tega, da
je prav ta meja pogoj njenega obstoja. In
ravno zaradi te nujnosti je »pomoč«
izjemno dobra podlaga oblasti. Zato je do-
bro, če vemo, da pomaganec ni le objekt
pomaganja, temveč je lahko dejaven sub-
jekt, ki s »kontrolnega« izhodišča prav
tako nadzoruje, kot je nadzorovan, ter
spreminja druge, kot je spreminjan sam.
Najboljše zdravilo zoper zvezo hu-
manizma in terorja, ki jo predstavlja po-
moč, je torej avtonomni subjekt. To
potrjuje tudi izraz epimeleia beatou, ki ga
je M. Foucault odkril v antični morali in
pomeni »skrbeti zase«; isti izraz pri Grkih
pomeni tudi delati na čem ali ukvarjati se
s čim.
Ne gre za kakšne pozitivne antične
norme, h katerim bi se kazalo vrniti,
temveč za samo gesto postavljanja norm
skozi subjektovo samokonstitucijo /.../
(Foucault 1984).
Vez med antiko in razsvetljenstvom je za
M. Foucaulta torej »jaz«, ki je za posa-
meznika predmet kompleksne in težavne
izdelave.
Da se lahko usposobimo za urav-
navanje svojega vedenja v razmerjih z
drugimi, kakor tudi za uresničevanje svo-
jih namer, govori dejstvo, da bolj ali manj
vsi vemo, kdaj in kaj smemo in kdaj
moramo »svobodo« podrediti ciljem, ki
smo si jih zastavili ali si jih obetamo. Če
na kaj pristanemo, tega navadno ne
325
BOŽA NAPRET
doživljamo kot breme; to seveda ne
pomeni, da si pri vedenju sami ne »nati-
kamo uzde«. Pri izdelavi avtonomnega
subjekta je torej nujno dvoje: da samo-
nadzorovanje posamezniku postane po-
treba, ki se še zlasti odraža v odnosu do
drugih ljudi, in da samoopredeljevanje
posamezniku pomeni delovanje po pobu-
di, merilih in zakonitostih, ki pripadajo
pretežno njemu samemu.
KAKO PAJE S TEGA ZORNEGA KOTA
VIDETI DEINSTITUCIONALIZACIJA?
Kot pri razpravljanju o institucionalizaciji
moramo tudi pri razpravljanju o deinsti-
tucionalizaciji črpati z različnih področij
(filozofije, zgodovine, ekonomije, socio-
logije, medicine, psihologije, psihoana-
lize...), saj obe temi zahtevata inter-
disciplinaren pristop. Na splošno rečeno
pa je deinstitucionalizacija družbeni pro-
ces, ki se je precej neopazno začel med
drugo svetovno vojno in se najočitneje
kaže v zapiranju zavodov za določene
skupine prebivalstva in v oblikovanju
novih služb, ki naj bi nadomestile stare.
Zahteva po razpustitvi teh zavodov ni iz-
hajala iz ugotovitve, da ti ne strežejo do-
volj dobro svojim deklariranim name-
nom, temveč iz etične ugotovitve, da je
krivično, če je del prebivalstva izključen
in deprivilegiran.
Kot družbeno gibanje se je deinsti-
tucionalizacija najprej pojavila v obliki
antipsihiatrije, kar ni naključje. Raziskava
psihiatrične ustanove, ki sta jo tako E.
Goffman kot M. Foucault opravila z na-
menom, da bi bolje razumela delovanje
ustanov tudi na drugih področjih, je nam-
reč postala temelj za kritiko totalnih usta-
nov (Flaker 1995>
Za odpravo institucionalnih okvirov
pri »skrbi« za določene skupine prebival-
stva je sčasoma nastal tudi program nor-
malizacije, ki je najbolj povezan z W.
Wolfensbergerjem. Poleg koncepta dein-
stitucionalizacije program zajema tudi
pojem stigmatizacije in deviantne vloge
ter se opira na sociološke teorije etiketi-
ranja in simbolnega interakcionizma;
druga plat deinstitucionalizacije pa je
valorizacija socialne vloge (Wolfensber-
ger 1983). Obe plati povezujeta vrednota
svobode in dostojanstva ter sestavljata
program postinstitucionalnega življenja.
Protislovja in konceptualni prob-
lemi, s katerimi se srečuje program
postinstitucionalnega življenja, opozar-
jajo, da je treba tako v teoriji kot v praksi
na novo ustvariti celotno verigo norma-
tivnosti; od normativnosti izločanja se je
treba namreč premakniti k normativnosti
vključevanja. Da pa bi se pri ustvarjanju
novih vrednot izognili zankam starega
normativnega sistema, moramo vztrajati
pri dialogu, saj samo tako pomagamo raz-
vijati in preverjati temeljne vrednote civi-
lizacije.
Med že ustvarjenimi novimi vredno-
tami ima prvo mesto pojem vmesna
struktura. Pristopamo mu ali v smislu
dela z ljudmi ali pa na povsem organiza-
cijsko-upravni ravni. Na organizacijsko-
upravni ravni uporabljamo pojem vmes-
na struktura predvsem deskriptivno in ga
razumemo kot detonacijo tistih organi-
zacijskih oblik za delo z ljudmi, ki so
postavljene med zavodsko obravnavo
(bolnišnice, zapori, vzgojni zavodi ipd.)
ter oblike obravnave v civilnem življenju
(ambulante, privatna praksa ipd.). Pona-
vadi gre za rezidenčne ali polrezidenčne
strukture (npr. stanovanjske skupnosti,
dnevni centri), lahko pa sem štejemo tudi
druge oblike, na primer društva in
skupine za vzajemno pomoč in samopo-
moč (Flaker 1995).
V smislu dela z ljudmi pa pojem
vmesna struktura obravnavamo v kontek-
stu dveh izumov 19. stoletja, in sicer t. i.
totalne ustanove in dela s posameznikom.
Oba izuma sta torej močno zaznamovala
vse obhke dela z ljudmi tudi v 20. stoletju.
Medtem ko gre pri prvem za zajetje
človeka v celoti, torej za fizično in psi-
hično konfinacijo v nadzorovanem kolek-
tivu in pogosto tudi za večjo ali manjšo
odtegnitev občanskih pravic, pa gre pri
delu s posameznikom za vzdrževanje vi-
deza civilnosti in prostovoljnosti, torej za
pogodbeni odnos med posameznikoma,
od katerih je eden ekspert, drugi pa
stranka (Flaker 1995).
326
POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE...
Če oba modela malo bolje pogleda-
mo, ugotovimo, da gre v bistvu za dve
plati iste medalje: moč modela dela s po-
sameznikom temelji na zaupanju strank v
stroko, stroka v totalni ustanovi pa te-
melji na moči institucije. Vez med njima
je posameznik, ali še bolje rečeno, pojem
individuuma. Individui oziroma njihova
telesa so namreč točka, ki združi oba
modela v enotno paradigmo. Iz tega iz-
haja, da so vmesne strukture eden izmed
načinov izhoda iz navidezne opozicije
med totalno ustanovo in delom s posa-
meznikom (Flaker 1995).
Če pa še naprej razmišljamo o ana-
logiji med institucionalnimi dispozitivi in
teorijo, ugotovimo tudi to, da pri vmes-
nih strukturah pravzaprav ne gre za para-
digmatski zasuk, temveč za razkroj stare
paradigme; te pa ne nadomesti nova, tem-
več se porajajo paradigmule, drobni
vzorci prestrukturiranja predmeta obrav-
nave. Drugače povedano, če je bila to-
talna ustanova poenoten odgovor na
številne družbene probleme, ki jih je
prinesla meščanska družba, je stanovanj-
ska skupnost le eden izmed mnogih in
raznolikih odgovorov, ki jih najdemo na
pogorišču totalne ustanove. Zato vmesne
strukture niso le družbene inovacije, ki
jih je treba nastaviti, razvijati in opisovati,
ampak so tudi kritika zgornjih dveh
modelov (Flaker 1995).
Ker me torej zanimajo situacije, v
katerih živijo konkretni ljudje, in ker je
program normalizacije v primerjavi z
uporabljenimi teorijami naiven, sem pri
obravnavi upoštevala tudi tista dela, ki se
ukvarjajo s tako imenovanim vsakdanjim
življenjem in njegovo samoumevnostjo;
življenje stanovalcev enote za mlajše inva-
lide v Domu starejših občanov Ljubljana-
Bežigrad je namreč take narave, da pri-
kaže prehajanje tipičnega zavodskega
bivanja v vsakdanjik, kot ga definira obi-
čajno življenje (normativni kriterij tega je
družinsko življenje), hkrati pa podaja tudi
kritiko »normalnega« v vsakdanjem.
Razlog, da imam za izhodišče tega
sestavka prikaz procesa deinstitucionali-
zacije enote za mlajše invalide, pa je v
tem, da ta še ni bila predstavljena na tak
način, kar pomeni, da še nihče ni razložil,
kaj enota za mlajše invalide kot družbeni
fenomen sploh je, niti kako ravnati z njo.
Zato je problematično predvsem slednje
področje. S sociološkega stališča je nam-
reč povsem jasno, da je treba novo social-
no tvorbo opisati, pojasniti njeno delo-
vanje itn., ni pa še čisto jasno, da nova
tvorba narekuje tudi nova spoznanja o
ravnanju ljudi ter nove teorije strokov-
nega posredovanja. Razlog, da to še ni
čisto jasno, je verjetno v tem, da je ta
tvorba (in njej podobne) odvisna oziro-
ma ozko povezana z institucionalnimi dis-
pozitivi, v katerih je nastala.
NASTANEK IN NAMEN
ENOTE ZA MLAJŠE INVALIDE
V DOMU STAREJŠIH OBČANOV
LJUBLJANA-BEŽIGRAD
V začetku sedemdesetih let so predstav-
niki tedaj še mladega Društva mišično
obolelih Slovenije že imeli pregled nad
potrebami svojega članstva. Ob tem so
ugotovili, da tiste težko in najtežje mišič-
no in živčno-mišično obolele člane, ki
želijo preživeti svoje življenje po lastni
meri, ne bodo mogli zadovoljivo podpre-
ti, saj tisti čas ni bilo primernih pogojev
za njihovo izobraževanje, zaposlovanje in
individualizacijo nasploh; o kakšni dru-
gačni eksistenci najteže mišično ali živ-
čno-mišično obolelega adolescenta, npr.
tisti, ki jo ponujajo domovi za starejše
ljudi, namreč še ni bilo niti govora.
Zato je predsednik Društva videl
priložnost za začetek ustvarjanja nave-
denih pogojev v enem izmed socialnih ali
zdravstvenih zavodov v Sloveniji, vendar
v tistem, ki bi te ljudi sprejel v svoj okvir
kot enoto za mlajše invalide. To pomeni,
da naj bi taka enota temeljila na zavod-
skem zdravstveno-negovalnem osebju,
kuhinji, pralnici ipd., sodelovanje Društva
pa bi osmim do petnajstim stanovalcem
enote omogočalo samoudejanjanje in jih
podpiralo pri tem. Prva taka enota je tako
nastala z izgradnjo Doma starejših
občanov Ljubljana-Bežigrad, merilo za
nastanitev v enoti za mlajše invalide pa
sta že od idejnega koncepta naprej
327
BOŽA NAPRET
posameznikov socialni položaj in/ali nje-
gova želja po samoudejanjanju.
Navedeno enoto sestavlja trinajst
enoposteljnih sob, čajna kuhinja s pros-
torom za obede, kopalnica, prilagojena
našim potrebam, in prostor za sanitarni
izliv, umazano perilo, smeti ipd. Kopal-
nica in sobe so preko svetlobne signalne
naprave za klic zdravstveno-negovalnega
osebja povezane z dežurno sobo v prvem
nadstropju Doma. Razen dveh sob, ki si
delita uporabo sanitarnega prostora, ima
ostalih enajst svojega (stranišče in umi-
valnik). Deset sob ima tudi balkon.
Opremo po sobah lahko individualno do-
polnjujemo ter spreminjamo (npr. kos
pohištva, TV sprejemnik, hladilnik, druge
zavese...), pri vzdrževalnih beljenjih sob
pa lahko izbiramo poljubne barve. S pos-
redovanjem Društva sta bila po vseh so-
bah v enoti že v temelje instalirana
priključek za interni telefon in nepo-
sredni priključek na telefonske zveze; ob
otvoritvi Doma smo tako imeli pet lastnih
linij, z leti pa smo jih dobili vsi stanovalci
enote. Danes imamo priključen tudi tele-
faks, uporabljamo elektronsko pošto,
teleks, sipak, MHZ, videoteks in ostale
zveze s pomočjo vmesnika za računalnik
ali za zvezo s središčnim računalnikom. S
posredovanjem vodstva Doma smo stano-
valci hiše dobili tudi priključek na kabel-
sko TV s satelitskimi signali, in sicer med
prvimi Ljubljančani.
Stanovalci enote si s starejšimi deli-
mo uporabo prostora za fizikalno terapijo
in prostor, imenovan »glina«; v obeh pro-
storih je prisotnost enih ali drugih pred-
videna. Starejši ga uporabljajo v dopol-
danskem času, in sicer za izvajanje de-
lovne terapije in enkrat tedensko za
pevske vaje, preostali čas pa je prostor na
razpolago nam. Uporabljamo ga za nefor-
malna srečanja npr. ob kavi, za pogovore
in sestanke z vodilnimi delavci Doma, za
razna praznovanja stanovalcev enote ipd.
Že vsa leta si stanovalci enote prizade-
vamo, da bi bil prostor samo v naši
uporabi, saj bi ga lahko tako preuredili v
prepotreben dnevni prostor. A doslej se
je vsak naš poskus končal z obrazložitvijo
vodilnih, da je v Domu nasploh premalo
takih prostorov; drugače povedano, tri-
najst stanovalcev ne more imeti enega od
teh prostorov le zase.
Poleg pravkar izpeljane obnovitve
skupnih prostorov stanovalci enote načr-
tujemo tudi adaptacijo celotne enote.
Balkone tako nameravamo uporabiti za
pridobitev večje površine sob; te so nam-
reč premajhne, sploh pa za uporabo
potrebnih sodobnih pripomočkov, kot so
na primer dvižni mehanizmi za prestav-
ljanje posameznika s postelje na voziček,
na straniščno školjko ipd. Po dogovoru z
direktorjem Doma smo štirje stanovalci
enote sicer že zasteklili svoje balkone, žal
pa so še vedno uporabni le za nekatere
namene,
STANOVALCI ENOTE MLAJŠIH INVALIDOV
Poleg oblik bivanja, ki jih uvrščamo v
vmesne strukture, je tudi nastanitev v
enoti za mlajše invalide situacija, kjer pri
stanovalcih prihaja do odtujitve in
avtonomizacije od staršev in domačega
okolja. Drugače povedano, tudi ta situa-
cija pomeni prekinitev (in hkrati trud za
ohranjanje) stikov, ki v naši družbi pred-
stavljajo standard. Taka situacija pa hkrati
prinaša tudi drugačno delitev kompetenc
in avtoritet nad življenjskimi odločitvami.
Kaj torej pomeni živeti na tak način,
nas je doslej izkusilo sedemindvajset. Sta-
novalci so enoto zapustili iz naslednjih
razlogov: ker so se zaradi »neprilagod-
ljivosti« po določenem času vrnili v do-
mače okolje; ker so se s pomočjo Društva
mišično obolelih Slovenije zaposlili in do-
bili za svoje potrebe primerno stano-
vanje; ker so umrli. Razen mišično in
živčno-mišično obolelih, ki smo ves čas v
večini, so v enoti tudi stanovalci z dru-
gimi diagnozami.
Sedanji stanovalci enote so enajst
oseb z mišičnim ali živčno-mišičnim
obolenjem, ena s tetraplegijo in ena s
cerebralno paralizo. Struktura končane
izobrazbe je taka: trije imajo poklicno
šolo, pet jih ima srednjo, trije višjo, eden
visoko in eden ima doktorat. Tri stano-
valke se še izobražujemo in imamo status
rednega študenta: dve končujeta visoko
328
POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE...
Šolo, sama pa sem na tretji stopnji. Vse tri
prejemamo tudi štipendijo. Od trinajstih
jih je sedem redno zaposlenih. Eden je
zaposlen na Inštitutu Borisa Kidriča in
eden v invalidskem podjetju Birografika
BORI, kamor je bil sprejet s posredova-
njem Društva mišično obolelih Slovenije.
Z nastopom novih družbenih razmer se je
možnost zaposlitve pokazala tudi za os-
talih pet. Tako je izid njihove samoinicia-
tivnosti in angažiranosti ta, da so trije
zaposleni v invalidskem podjetju SKIP-
PER, dva pa v invalidskem podjetju Pe-
Cerija; obe podjetji seveda tudi sami
vodijo in upravljajo. Stroške bivanja v
enoti torej pokrivajo z osebnimi dohodki
in z dodatki za tujo nego in pomoč, in
sicer delno (razliko poravna Center za so-
cialno delo v občini posameznikovega
stalnega bivališča) ali pa v celoti. Pre-
ostalim šestim stanovalcem, ki nismo v
delovnem razmerju, pa Centri za socialno
delo v celoti poravnavajo navedene
stroške.
Enota za mlajše invalide je deloma
formalna organizacija, deloma pa bivalna
skupnost. To pomeni, da imamo z biva-
njem v enoti zagotavljeno arhitekturno
neovirano in trajno nastanitev, polno os-
krbo in zdravstveno-negovalno oskrbo, za
udejanjenje naših ostalih interesov pa v
glavnem skrbimo sami. Seveda pri Dru-
štvu mišično obolelih Slovenije vsa leta
spremljajo in podpirajo uresničevanje
skupnih in posebnih interesov stanoval-
cev enote. To na primer pomeni, da razen
tistih, ki so si organizirali mobilno službo
v okviru SKIPPER, d. o. o., in PeCerija, d.
o. o., preostali stanovalci uporabljamo
službo prevozov in nege pri društvu. Ta
služba prepelje posameznika na delovno
mesto, predavanje, seminar, na ogled kul-
turne ali športne prireditve, v gostinski
lokal, na obisk k prijateljem ali k sorod-
nikom in zanj tudi drugače poskrbi, če je
treba (pomoč pri oblačenju, hranjenju,
opravljanju fiziološke potrebe...).
Večina stanovalcev enote strogo raz-
likuje institucionalno bivanje od bivanja
v civilnem življenju; tisti, ki so v delov-
nem razmerju, se od ostalih razlikujejo na
primer po tem, da vidijo stično točko
med »znotraj« in »zunaj« v delu. Tovrstna
dvojnost se kaže tudi v tem, da nam
drobna popravila in dela po sobah (npr.
zamenjavo žarnice, odmašitev umival-
nika, namestitev stenskih polic...) oprav-
lja hišnik; prijatelji, znanci in obrtniki pa
posamezniku na primer priklopijo nov
hladilnik, TV sprejemnik, računalnik, po-
magajo pri prerazporejanju ali dopolnitvi
pohištva v sobi ipd.
Poslovni, študijski in drugi stiki se
torej spletajo tudi izven enote, in sicer
tako z vrstniki kot z drugimi; stiki so
seveda tudi erotične narave. Večina pa
nas nima stikov s prijatelji iz zavodov, v
katerih smo bili v preteklosti. V tistem
delu vsakdana, ki ga navadno imenujemo
prosti čas, stanovalci spremljamo TV pro-
gram, beremo, klepetamo med seboj in z
negovalnim osebjem, sprejemamo obi-
ske, se vključujemo v družbene tokove,
pišemo športno napoved ipd. Poleg izo-
braževanja in dela stanovalci torej
poznamo tudi druge vrednote; dve med
nami sta materi, ena od njiju pa je tudi
slikarka in že sedmo leto prejema šti-
pendijo iz svetovnega združenja umet-
nikov, ki slikajo z usti ali z nogami.
Naše razpolaganje z denarjem (po-
trošništvo) je merljivo s kriteriji, ki veljajo
v t. i. normalnem življenju; to pomeni, da
si zvečine sami kupujemo oblačila,
obutev, kozmetiko, prehrambene artikle,
pijačo, cigarete itn., pa tudi kakšen kos
pohištva, belo tehniko in podobno. Kar
se tiče mode, glasbe in podobnega, se
večina stanovalcev vključuje v tokove
splošne popularne kulture.
Odprte možnosti izbire omogočajo
visoko stopnjo samodeterminacije stano-
valcev enote, saj prepovedi, ki bi bile or-
ganizacijsko pogojene ali ki jih ne bi
srečevali tudi v civilnem življenju nas-
ploh, praktično ni. Med splošnoveljavni-
mi normami in običaji stanovalci najbolj
uveljavljamo funkcionalne norme (npr.
pospravljanje). K ustvarjanju družinskega
vzdušja, k domačnosti torej, prispeva tudi
možnost gospodinjenja. To pomeni, da so
obroki, pripravljeni s pomočjo prijateljev,
sorodnikov in partnerjev, tudi družabni
dogodki dneva. Sicer smo si čas rednih
329
BOŽA NAPRET
obrokov prilagodili, kar pomeni, da posa-
mezen stanovalec obeduje, ko se vrne
npr. iz službe, s predavanj in podobno.
Kakšen obrok »na hitro« pa nam pri-
pravijo tudi negovalke.
Zdravstveno-negovalno osebje ni
vpleteno v skupinsko dinamiko stanoval-
cev enote, čeprav se med seboj zvečine ti-
kamo. Dinamika skupine tudi v tej enoti
oblikuje različne vloge, vendar vloge
vodje in »grešnega kozla« niso tako iz-
postavljene kot v večjih kolektivih. Tako
se sicer pojavljajo pari in podskupinice,
ki pa niso tako izrazito »za« in »proti«, kot
je značilno za institucionalna okolja.
Za razreševanje konfliktov poznamo
različne strategije, njihova upraba pa je
odvisna od ravni konflikta: na medosebni
ravni se jim stanovalci najraje izognemo,
ali pa razreševanje odložimo na »mirnejši
čas«. V primeru, ko je posameznikovo
vedenje moteče ali »škodljivo« za večino
stanovalcev, konflikt rešujemo ali indi-
vidualno ali skupinsko. Medsebojnega
kaznovanja seveda ni, saj imajo naši kon-
flikti predvsem funkcionalno in ne disci-
plinsko naravo.
Z leti smo se torej razvili v skupino s
svojo identiteto, kar pomeni, da nimamo
le svoje zgodovine, ampak tudi polno po-
godbeno moč. Drugače povedano, postali
smo skupina-subjekt v Guattarijevem po-
menu, kar pomeni, da imamo sposobnost
skupinske imaginacije svojih želja in tudi
orodje za njihovo realizacijo. Poleg tega
skupini ni tuja samopomoč in samoor-
ganiziranje. Skratka, »prijeme«, ki sodijo v
koncept neodvisnega življenja ali nor-
malizacije, uporabljamo toliko, kolikor
pripomorejo k ustvarjanju pogojev, ki
nam omogočajo vsakdanje življenje po
naši meri; pri tem dajemo poseben pou-
darek na subjektivnost, saj ta model
bogati in odvzema oziroma blaži zgolj ob-
jektivni in instrumentalni namen takega
bivanja.
ODNOS OSEBJA DO STANOVALCEV ENOTE
Človeška merila in učinkovitost ustanov
te vrste (npr. zavodi za telesno invalidne,
domovi za starejše) se razhajajo, že odkar
je bila zgrajena prva, in dilemam v zvezi z
upravljanjem ljudi še ni videti skorajšnje-
ga konca. Mnenju V. Flakerja (1995), da
osebje doživlja navedene zavode ambiva-
lentno, pritrjujem, ker sem temu tudi
sama priča. Za osebje je zavod nekakšno
skladišče za stanovalce, hkrati pa mora
skrbeti, da javnosti nudi podobo racio-
nalno učinkovitega stroja za doseganje
uradno priznanih ciljev, in sicer, da »skrbi
za varovance«. Ambivalentnost je najbolj
očitna pri zdravstveno-negovalnem ose-
bju, saj imajo ti najpogostejše in najne-
posrednejše stike s stanovalci zavodov.
Uradni cilji so zelo pomembni pri
oblikovanju dejanj znotraj teh zavodov;
vsak uradni cilj namreč sproži doktrino,
vsaka doktrina pa ima zagovornike in
nasprotnike. Osebje doživlja pritisk tudi
zaradi obstoječih standardov o humano-
sti, saj za njihovo (ne)upoštevanje skrbijo
razne nadzorovalne organizacije, poleg
teh pa še sorodniki in prijatelji stanoval-
cev zavoda. Vsak obisk namreč spomni
osebje, da zavod ni le svet zase, temveč je
povezan z ostalimi družbenimi struktu-
rami in jim je podrejen. Priprave na obisk
so torej toliko bolj temeljite, kolikor bolj
je ta uraden in s tem nadzorstven.
Predstavo, da živimo ne le v edini
enoti za mlajše invalide, temveč tudi v
najboljšem zavodu te vrste v Sloveniji, so
tako podprali prav številni obiski, ki smo
jih bili deležni v prvih letih delovanja
enote. S posredovanjem predsednika
Društva mišično obolelih Slovenije so nas
obiskali predstavniki različnih organi-
zacij iz številnih evropskih držav, pa tudi
iz Amerike in Japonske. Da je naša enota
preživela »krizna leta«, so veliko pripomo-
gli prav ti obiski, saj je tedanja direktorica
Doma veliko dala na ugled.
Odnos med stanovalci in osebjem v
teh zavodih pa najbolj nazorno predsta-
vijo prošnje in pritožbe prvih in opravi-
čevanje represivnih mehanizmov drugih
(Flaker 1995). Vodilna oseba zavoda
lahko tudi načrtno ohranja in goji
represivni mehanizem oziroma sistem
privilegijev, in sicer tako, da ga vztrajno
prevaja v jezik uradnih ciljev zavoda; sta-
novalci enote za mlajše invalide smo bili
330
POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE...
priča temu več kot deset let. Pri tem pre-
vajanju je igralo glavno vlogo zdravst-
veno-negovalno osebje, ki je imelo za to
vse možnosti.
Glede na to, da različne delovne na-
loge prinašajo posamezniku tudi različne
moralne atribute, lahko torej v obravna-
vanem primeru govorim o moralni delitvi
dela. Tedanja direktorica, ambiciozna, in-
teligentna, tankočutna, izbranega okusa
in vedenja, je videz dobronamernosti
ohranjala tako, da nam je »institucionalne
zahteve« posredovalo zdravstveno-nego-
valno osebje in ne ona sama. Tako je sča-
soma med osebjem in stanovalci enote
nastala jasno začrtana socialna meja, saj
smo bili prepogosto izpostavljeni medse-
bojnim zameram. V tistem obdobju je
bilo besedno razčiščevanje osrednje do-
gajanje v Domu. Interpretativna shema je
začela delovati že ob prihodu stanovalca
v enoto, saj že dejstvo, da se nekdo nas-
tani v določenem zavodu, govori, da je ta
človek natanko tak, kakršnim je zavod na-
menjen.
Napetost med uradnimi cilji in de-
jansko dejavnostjo zavoda je lahko za
posamezne delavce tudi vzrok stiske in
razočaranj. Navadno se to zgodi tedaj, ko
pri njih prevlada občutek, da svojega dela
ne morejo opravljati, ne da bi ga doživljali
kot dodatek k sankcijam. Tudi to je bilo
najpogostejše med zdravstveno-negoval-
nim osebjem Doma. Ti so namreč morali
dajati vtis, da opravljajo delo po standar-
dih o človečnosti, hkrati pa nadzorovati
našo »primernost«, ki jim jo je narekoval
»cilj zavoda«. Tisti, ki so torej sočustvovali
z nami, ali pa tisti, ki so se čustveno
navezali na katerega stanovalca enote, so
bili solidarni in zavezani zavodu, dokler
so to solidarnost in zavezanost doživljali
kot nekaj skupnega, potem pa so si
poiskali drugo službo. Krivci za občasno
zvišano fluktuacijo v Domu smo bili
seveda mi, saj »vaše zahteve presegajo
človeške zmožnosti«, kot nam je ogor-
čeno razlagala direktorica na t. i. zborih
stanovalcev.
Da njene besede držijo, nas ni bilo
težko prepričati, saj je kontekst aktivnosti
zdravstveno-negovalnega osebja proti-
slovje, da predmet dela niso storitve upo-
rabnikom, temveč uporabniki sami. Dru-
gače povedano, svet osebja je deter-
miniran z njihovim pogledom na ljudi kot
na delovni material. Svoje delo zato doje-
majo kot izpostavljenost posebnim pogo-
jem, kar je sicer značilno za nevarna
industrijska dela, na primer v rudnikih,
kemijskih tovarnah in podobno (Flaker
1995). Tako dojemanje je eden od temelj-
nih razlogov za razhajanja s stanovalci
enote, saj le redki med osebjem razu-
mejo, da bi lahko imeli drugačen odnos
do nas, glede na to, da mi v enoti
pravzaprav živimo, oni pa so obvezni biti
v Domu samo v svojem delovnem času.
Delovni čas zdravstveno-negovalnih
delavcev je razdeljen v tri izmene, nedelje
in prazniki pa zahtevajo tudi celodnevno
prisotnost v Domu, kar pomeni trinajst ur
skupaj. Razen ob sobotah, ko s sedem-
urnim delovnikom dopolnjujejo število
ur, ki je določeno kot delovni teden, jim v
dopoldanski ali v popoldanski izmeni de-
lovni čas traja šest ur in pol. V nočni iz-
meni so v Domu po deset ur, ob nedeljah
in praznikih pa po deset ur in pol ali
enajst. Njihovo nadurno delo ni plačano,
temveč dobijo v zameno »proste dni«. Iz
različnih razlogov pa pogosto nimajo
priložnosti, da bi svoje zaslužene ure
izkoristili, ampak si lahko le še nabirejo
nove. Utrujenost in naveličanost jim tako
še bogatita doživljanje, da je njihov de-
lovni čas čas, ki je vržen proč; da ne
počnejo nič cenjenega, pravijo, pa vidijo
po plačilu za svoje delo. In na tem mestu
se frustracijski krog sklene.
Ker necenjenost svojega dela zdrav-
stveno-negovalno osebje doživlja kot
lastno nevrednost, to seveda kompenzira
tako, da gleda na stanovalce enote skozi
ozke, bolj ali manj sovražne stereotipe. Za
tako dojemanje pa je značilno tudi to, da
je pri predmetu dela (v tem primeru sta-
novalec enote) pomembno le splošno;
zato osebje teži k našemu programiranju
v ustrezno kodirane predmete, ki naj bi
jih obdelovali z rutinskimi operacijami.
Zaradi skladnosti delovanja večjih blokov
ljudi je stalno prisotna tudi težnja po regi-
mentaciji vedenja stanovalcev. V našem
331
BOŽA NAPRET
vsakdanjem življenju to pomeni, da poleg
časa za vstajanje, jutranjo nego in pos-
pravljanje, ki smo si ga prav zaradi lažjega
obvladovanja svojih potreb po storitvah
določili sami, osebje ves čas bolj ali manj
stremi tudi k temu, da bi določilo čas za
opravljanje fizioloških potreb, omejilo
čas našega večernega leganja v posteljo in
določilo uro spreminjanja lege naših teles
ponoči. Najpogosteje naveden razlog za
to je, da je na razpolago premalo osebja.
»Zato si ne more vsak posebej izmišljati,
kdaj in kaj bi rad,« nam razlagajo. Njihova
težnja po regimentaciji je zato oprta tudi
na ešalonizacijo, saj brez tega, da sleherni
član zdravstveno-negovalnega osebja ne
bi vsaj poskušal disciplinirati stanovalce
enote, seveda ne gre. Pripombe kot
»Kolikokrat boš pa še pozvonila nocoj?«
ali »A že spet greš lulat?« in »Ali danes ne
misliš v posteljo?« so sestavni del našega
vsakdana. Pred predpostavljenimi se vsa-
kič, ko imajo priložnost, zgražajo, kakšne
in kolikšne so naše potrebe po njihovih
storitvah.
Ker tako regimentacija kot ešaloni-
zacija pomembno večata verjetnost sank-
cij in možnost, da posameznik sčasoma
zgubi nekaj osnov za samoidentifikacijo
na podlagi svojih specifičnosti, se stano-
valci enote obojemu dosledno upiramo;
prva leta so bile naše verbalne reakcije
(bolj ali manj glasne razlage, ugovori, do-
povedovanja ipd.) spontane in individu-
alne, torej v skladu s stopnjo ozavešče-
nosti, ki jo je imel posameznik ob pri-
hodu v enoto, sčasoma pa so postale
vedno bolj organizirane in praviloma
skupinske.
V času, ko je Dom upravljala direk-
torica, je naše ohranjevanje lastne integ-
ritete vsebovalo tudi nenehno izogibanje
»prekrškom«, saj je vsakemu sledila proce-
dura za zlom posameznikove volje; za
prekršek je veljal vsak obisk, ki se je v
enoti zadržal nad dovoljenim časom.
Uvod v proceduro je bil individualni
zagovor stanovalca pri direktorici, temu
pa je sledil še zagovor na sestanku, na
katerem so bili poleg direktorice tudi
njeni prvi podrejeni, predsednik Društva
mišično obolelih Slovenije in sostano-
valci. Ob vsaki taki in podobni prilož-
nosti direktorica seveda ni pozabila pou-
dariti, da je naše »nekultivirano vedenje«
razlog za »slabo voljo in nerazpoloženje
pri zdravstveno-negovalnem osebju«.
Kaznovani smo bili vedno kolek-
tivno, in sicer s še krajšim časom obiskov.
Ker nas je to najbolj prizadelo, je s tem
ukrepom računala na pritisk skupine na
posameznika in seveda na razdor med
stanovalci. Najhujšo sankcijo, posamez-
nikov odhod iz Doma zaradi kršitve
hišnega reda, pa je preprečilo posredo-
vanje Društva mišično obolelih Slovenije;
v nasprotnem primeru bi bila enota za
mlajše invalide sčasoma ukinjena, kar je
bil pravzaprav končni cilj direktorice.
Po tem je bila na pobudo Društva
mišično obolelih Slovenije imenovana re-
publiška komisija, ki je po ogledu enote
leta 1981 podala kadrovske in ubikacijske
normative za njeno delovanje, postavila
pa je tudi zahtevo, da se vprašanje
obiskov reši našim potrebam primerno.
Kot sem že omenila, prostor »glina« še
vedno ni le v naši uporabi, osebja pa tudi
še nimamo dovolj. Zadovoljivo smo rešili
le vprašanje obiskov, pa še to se je
zgodilo po odhodu direktorice. Z novim
direktorjem smo se torej dogovorili za
tak hišni red, ki z evidenčnim vpisom pri
recepciji Doma (kot v hotelih in podob-
nih ustanovah) dovoljuje obiske v enoti
tudi čez noč.
Močna želja, da bi stanovalce enote
notranje spremenila, je direktorico pri-
pravila tudi do tega, da je skušala vpeljati
redno skupinsko spovedovanje stanoval-
cev psihologinji Doma. Metoda se je
kmalu izkazala za neučinkovito in je bila
zato tudi odpravljena; navaja pa na misel,
da mora prevajanje stanovalčevega vede-
nja v moralistične termine, ki so seveda
bolj ali manj prilagojeni instituciji, teme-
ljiti na nekakšni teoriji človeške narave.
Kot implicitni del institucionalne per-
spektive taka »teorija« namreč omogoča
in vzdržuje stereotipne poglede in sub-
tilna sredstva za vzdrževanje socialne dis-
tance ter opravičuje dejavnost in ob-
ravnavo. Ceremonije ob prihodu novega
stanovalca so za zavod pomembne zato.
332
POTEK DEINSTITUCIONALIZACIJE V ENOTI ZA MLAJŠE INVALIDE...
ker prišleka seznanijo z aktualno »teo-
rijo«, ki naj bi jo ta s svojim poznejšim
vedenjem tudi potrdil.
Pomembnejši od pravkar poveda-
nega pa se mi zdi izid naše skupinske
(ne)obravnave pri psihologinji, in sicer,
da so se po tistem obdobju medicinsko-
negovalni delavci počutili kaznovane, ka-
dar so bili razporejeni v našo enoto. Ker
potrebujemo veliko storitev in smo do
tega, kako so opravljene, povrhu še kri-
tični, se nam osebje že zato rado izogne.
Tisti, ki so nam bili pred tem naklonjeni,
so nas potem pričeli naslavljati z »od-
pisani« (asociacija iz naslova TV nadalje-
vanke), za ostale pa smo postali »kazenski
bataljon« ali »kazenska enota«.
Večina zdravstveno-negovalnega o-
sebja ima dvoličen odnos do nas. To je
bilo videti na primer takole: ko so delali v
enoti, so nam zagotavljali: »V tej bajti la-
hko pametno govoriš edino z vami,« na
raportih, sestankih, kolegijih ipd. pa so o
nas govorili: »Nemogoči so!«, kar so
navadno utemeljevali z grobim in večkrat
škodoželjnim obrekovanjem. O tem, kako
nas je kdo od njih opisoval nadrejenim,
smo stanovalci enote praviloma zvedeli
od tistih delavcev, ki so bili s »klevetavci«
skregani, ali pa se med seboj preprosto
»niso prenašali«. Direktorica Doma je dvo-
ličnost seveda podpirala, saj ji je služila
kot sredstvo kontrole in merjenja moči
tako pri osebju kot pri nas stanovalcih.
Zadnjih nekaj let je ta navada sicer
precej zbledela (verjetno bo bolj natan-
čno, če rečem, da se je bolj ali manj
potuhnila), kar je doseženo s pomočjo
načrtnega delovanja stanovalcev in s pod-
poro, ki smo jo dobili pri novih ljudeh na
ključnih vodilnih mestih v Domu. In kako
je to potekalo? Ker je bilo največ zapletov
okrog poteka dopoldanskega dela v eno-
ti, smo se stanovalci najprej lotili organi-
ziranja tega. Razpored našega vstajanja in
kopanja je tako sestavljen glede na kad-
rovske normative in na čas stanovalčevih
obveznosti; poleg tega smo določili tudi
primeren čas za pospravljanje sob in
ostalih prostorov. A že kmalu po uvelja-
vitvi dopoldanskega razporeda dela v
enoti je sprememba družbenega sistema
prinesla noviteto, ki je nismo bili prav nič
veseli: socialnim zavodom so znižali ka-
drovske normative, kar v našem primeru
pomeni pravo katastrofo. Če hočemo
namreč ob vse slabših fizičnih močeh
ohranjati in bogatiti doseženo socialno
vlogo, moramo imeti na razpolago kve-
čjemu vedno več storitev in ne manj.
Zato smo se zavzeli, da bomo tudi v no-
vem družbenem sistemu rešili vprašanje
financiranja našim potrebam prilagojenih
kadrovskih normativov.
Tudi to, da bi bil za zdravstveno-
negovalno osebje ena izmed storitev od-
nos do nas, je šele na zašetku razvojne
poti. K pospešitvi tega razvoja lahko naj-
več prispeva osebje, ki je odgovorno,
vestno, sposobno kritičnega reagiranja in
korektno vljudnega vedenja. Da bi se
izogili dialogom, ki so svojčas radi prešli
v konflikte, da bi torej vzdrževali in
krepili odnos med izvajalcem storitve in
uporabnikom, so iste odlike zaželene tudi
pri stanovalcih enote. Nesporazume, ki
nastajajo v zvezi z medsebojnimi priča-
kovanji, zato danes v glavnem rešujemo
prek glavne medicinske sestre. V takih
primerih ima glavna medicinska sestra
torej »razelektritveno vlogo«, saj njeno
posredovanje prispeva k vpogledu v
vzrok »problematične situacije« tako pri
zdravstveno-negovalnem osebju kot pri
stanovalcih enote.
Največji delež nesporazumov je od-
padel v trenutku, ko je storitve v enoti
pričela opravljati stalna delovna zasedba;
vsa leta je namreč isto zdravstveno-
negovalno osebje delalo tako pri starejših
stanovalcih Doma kakor v enoti za mlajše
invalide. Drugače povedano, od februarja
1995 je izpolnjen temeljni pogoj, da la-
hko stanovalci enote vzpostavimo z
osebjem tisti odnos, ki je v naši družbi iz-
hodišče za deinstitucionalizirano, »nor-
malno« vsakdanje življenje.
Če za konec povzamem proces dein-
stitucionaliziranja enote za mlajše in-
valide v Domu starejših občanov z
odnosom osebja in s pomočjo modelov,
ki izhajajo iz definicije statusa stanovalca
zavoda, lahko za prva tri ali štiri leta
rečem, da so poskušali ravnati z nami po
333
BOŽA NAPRET
psihoterapevtskem modelu. Ta predpo-
stavlja, da je nekaj narobe s posamezni-
kovo preteklostjo, vendar se to lahko
popravi s ponovnim učenjem vedenja,
torej z razumevanjem odnosov, in z dialo-
gom. Ker pa so pri naši obravnavi črpali
le iz »empiričnih virov«, se pravi, iz
neposrednih izkušenj pri delu z nami, in
iz »ustnega izročila«, ta model ni dal žel-
jenih rezultatov.
Zato so postopoma prešli k azil-
skemu modelu. Pri tem je dobila glavno
vlogo naša stalna potreba po storitvah, saj
je osebju omogočila, da je lahko pričelo
uveljavljati organizacijsko-nadzorovalno
vlogo. V začetnem obdobju rabe azil-
skega modela so funkcijo preglednosti,
primerjave in opazovanosti opravljali
tudi t. i. sestanki z nami. Model sicer v
splošnem odmira, vendar pa nanj spo-
minjajo stare težnje, ki so pri osebju vsaj
latentne. Težnjo po nadzoru in vednosti
še vedno izražajo s temj ko želijo vedeti,
kaj počnemo, kaj čutimo in kaj mislimo.
Da pri posamezniku ne bi prišlo do od-
povedi avtonomnosti, moramo sproti ur-
avnavati tudi težnjo po regimentiranju
oziroma koncentriranju dela z nami, saj je
tudi ta še vedno prisotna.
Zadnji model, ki ga lahko izluščim iz
plejade pogledov osebja na naše življenje,
pa je model prizadetosti; v središču tega
je posameznikova kompetentnost in
kompatibilnost za »normalno življenje«.
Od predhodnih dveh se razlikuje po tem,
da ne poudarja, v čem je človek napačen
ali kaj narobe počne, temveč, kaj mu
manjka, da bi dosegel neko, recimo,
povprečno raven funkcioniranja, ki bi
mu omogočila vključevanje v dejavnosti,
dostopne ostalim. Telesna invalidnost
torej sili ljudi tudi k razmišljanju o tem,
kako jo kompenzirati in kako organizirati
življenje, da bi bila čim manj usodna in
ogrožujoča za socialno eksistenco telesno
invalidnega posameznika. In prav s po-
močjo tega modela se nam je s sodelovan-
jem sedanjih vodilnih delavcev Doma
posrečilo, da delo zdravstveno- nego-
valnega osebja dobiva storitveno naravo.
To seveda prinaša tudi manj obremen-
jeno medsebojno vživljanje in vsaj
načeloma ugodnejšo podobo drug o
drugem.
Literatura
P. Berger, T. Luckmann (1988), Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: Cankarjeva Založba
(zbirka Misel in čas)
D. & A. Brandon (1992), Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami.
Ljubljana: Visoka šola za socialno delo, Pedagoška fakulteta
— (1994),/1Л in jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo
V. Flaker (1995), Skupinskodinamična in institucionalna protislovja prostovoljnega dela:
Procesi dezinstitucionalizacije služb duševnega zdravja v Sloveniji (doktorska disertacija).
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede v Ljubljani
M. Foucault (1984), Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost
M. Nastran-Ule(1993), Psihologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično
središče
Obvladovanje in razvoj invalidskega varstva v sodobni družbi (1990). Ljubljana: Izvršni svet Re-
publike Slovenije
J. Pečar (1992), Institucionalizirano nedržavno nadzorstvo. Radovljica: Didakta
D. Rutar (1994), Telo in oblast Ljubljana: PZI-DAN
334