Iz dnevnika 
mladega 
Šiškarja
TOREK
Dandanes imam pa veliko časa in vam lah-ko v miru pišem, ker tako in tako ne smem na dvorišče, čeprav mi Jožko že ves čas meče kamenje v okno. Ravno sedaj se je šipa kar zatresla, ko pa ta gumpec misli, da ga ne slišim. Seveda ga slišim, najraje bi rriu začel kamne nazaj metati, toda danes nas ni doma in pika, tako je rekla naša mama. Tudi ata godrnja, ker ne sme v gostilno in mu ne osta-ne čisto nič drugega kot da bulji v strop in premišljuje o moški enakopravnosti. Torej ta naša karantena se godi zaradi inkasantov, ki so se napovedali ravno na ta nesrečni dan ali po domače v trenutku, ko smo čisto švorc. To se v naši familiji često dogaja, namreč da smo švorc in takrat nam priskoči na pomoč sklad za pokojninsko zavarovanje preko pen-zije naše Ijube stare mame, ker pa je ta oni dan odšla na Dolenjsko k teti Gizeli, je ta varianta dosledno odpadla. Dandanes sta klju-kala na naša vrata že dva inkasanta, eden za elektriko in drugi za ne vem kaj pa sta oba kljuikala zaman, kajti mi se ne damo. Potem je sosedov Jožko, ki mu do nadaljnjega grozi resna nevarnost od mojih pesti, električarju blekniil, da smo doma in da naj kar malo glasneje potrka, ker verjetno spimo ter ga je ta duša inkasantska verno ubogala. Potem je ata celo kihnil in rekel, da je to že od sile, nakar so inkasantje dobili novo porcijo upa-nja in so kljukali in trkali še bolj pridno. In-kasantje so sploh čudna zadeva, kadar se pri-kažejo, je naša mama vedno nasajena in se mi včasih sploh zazdi, da bi brez njih bolje živeli...
SREDA
Vrnila se je naša stara mama in nas od-rešila blokades svojo penzijo. 2ivljenje se je danes že skoraj čisto normaliziralo in je tudi ata že takoj po kosilu odvihral v gostilno, da nadoknadi zamujeno. Jaz sem pa sosedovemu Jožkotu pokazal, kdo je glavni in je najprej hotel steoi k mami in me zatožiti, potem je pa raje požril tisto buško ali dve in predlagal, da se greva spet malo zabavat. In sva šla do tiste lepe trate med Sišensko in Celovško ter se postavila ob blatno stezico, če se bo kaj zgodilo. Tu se vedno kaj zgodi, to veva iz na-jinih bagatih življenjskih izkušenj in tudi to-krat se je. Pripeljal je avtobus in ker je tam-kaj pri postaji prehod čez cesto prepovedan, so jo izstoipivši potnilci ubrali prav tam čez, čemur se človek kajpak rie čudi, saj je se-mafor oddaljen deset ali pa še več metrov. Z Jožkotom sva skoraj popenila od smeha, ko sva gledala, kako se te gospe in gospodje lo-vijo po blatu, čofotajo in kolnejo ali pa si mislijo svoje. Je sicer res, da je ob zelenici čisto zaresen asfaltni pločnik, toda bi se člo-vek zamudil vsaj deset, če ne že dvajset se-kund, ko bi kolobaril naokrog po pločniku in ta varianta dosledno odpade. Jožko je rekel, da je bil zadnjič pri svoji teti v neki zarukani vasi in so se vaščani stepli z občinskimi mož-mi, ker jim niso hoteli na lepe oči asfaltirati ceste in sva midva oba menila, da so taisti vaščani čisto zmedeni. Cemu neki jioi bo as-falt, ko bodo potem pa po blatu raje hodili. Tega pa že tako imajo, kajne? Pamet v roke in čimveč blata vam želi
    Srečko