SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE Irena Orel-PogaČNIK, Sopomenskost samostalnikov v starejših slovenskih slovarjih....................................... 145 ALEŠ BJELČEVIČ, Literarna veda, teorija pomena in umetna inteligenca...... 165 marko JesenSek, Deležniško-deležijski skladi v Kiizmičevem in Japljevem prevodu Nove zaveze..................................... 183 MARKO TROBEVŠEK, Ples želja med zublji in odpovedjo: O posebnostih v erotični izpovedi Franceta Balantiča............................. 199 JOŽE TOPORIŠIČ, Besedotvorno šolanje........................ 215 Dejan Kos, Ivan Hribovšek in Friedrich Hölderlin.................. 239 OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO metka Furlan, Od izvora do etimologije besed......................................253 marko JuvaN, Citatnost in tipologija (avantgardne) kulture........................258 martina Orožen, Bibliografija Martine Orožnove (Ob šestdesetletnici)............262 CONTENTS STUDIES irena orel-pogačnik, The synonymity of nouns in early Slovene dictionaries . . 145 aleš bjelčevič, Literary science, theory of meaning, and artificial intelligence . . 165 marko JesenSek, Gerundial and participial constructions in KüzmiC's and Japelj's translations of the New Testament........................ 183 MARKO TROBEVŠEK, A dance of desires 'tween blazes and renunciation: Particularities in France BalantiC's erotic verse ...................... 199 Jože Toporišič, The school for word formation................... 215 Dejan Kos, Ivan Hribovšek and Friedrich Hölderlin................. 239 REVIEWS - NOTES - REPORTS - MATERIALS метка Furlan, From the origin to the etymology of words ............ 253 marko Juvan, Explicit intertextuality and a typology of (vanguard) culture . . . 258 Martina Orožen, The Bibliography of Martina Orožen (On the occasion of her sixtieth anniversary)................................ 262 Uredniški odbor - Editorial board: France Bemik, Varja Cvetko-Orešnik, Aleksandra Der-ganc, Miran Illadnik (tehnični urednik - Technical Editor), Tomo Korošec, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za književne vede - Editor in Chief for Literary Sciences), Aleksander Skaza, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje - Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec (odgovorni urednik - Executive Editor). Naslov uredništva - Address: Slavistična revija, Aškerčeva 12/11, 61000 Ljubljana, Slovenija. Postavil - Typeset by: Makalu, Ljubljana. Natisnil - Printed by: Alfagraf, Ljubljana. Naklada - Circulation: 1250 izvodov - 1250 copies. ISSN 0350-6894 UDK 808.63-3" 15/17":808.63-22 Irena Orel-Pogačnik Filozofska fakulteta, Ljubljana SOPOMENSKOST SAMOSTALNIKOV V STAREJŠIH SLOVENSKIH SLOVARJIH V rokopisnem latinsko-slovenskem Kastelec-Vorenčevem slovarju iz začetka 18. stoletja in sočasnem Hipolitovem trijezičnem slovarju nastopajo sopomenske dvojice, v katerih prevzet izraz enakovredno spremlja domača sopomenka (tj. stara narečna beseda ali nova knjižna tvorjenka), številne delne sopomenke, veččlenski delno prekrivni sopomenski nizi, nove tvorjenke ob njenih skladenjskih opisih. Ob zgledovanju v starejših (slovarskih) virih se pri istih iztočnicah izkazuje baročno kopičenje besed z ujemahiimi ali razločevalnimi pomenskimi sestavinami. Kastelec-Vorenc's handwritten dictionary from the begiiming of the 18lh century and Hipolit's contemporaneous trilingual dictionary abound with synonym pairs in which one member of the pair is a borrowing and the other one a native expression (often an old dialectisin or a newly formed literary word); with (strings of) partial synonyms; with recent derivatives standing side by side with syntactic paraphrases. Due to opulent recourse to previous lexicographic compilations some entries exhibit a baroque amassment of words with both concordant and distinguishing semantic components. 0 V prispevku je prikazana sopornenskost samostalnikov v seznamih besed in slovarjih iz 16. do začetka 18. stoletja, z osredinjenjem na obravnavo tega pomenskega razmerja v latinsko-slovenskem rokopisnem Kastelec-Vorenčevem slovarju iz prvega desetletja 18. stoletja in omejeno primerjavo s Hipolitovim slovarjem iz istega časa.1 1 Sopornenskost v prvih slovarčkih in slovarjih 1.1 Prvi seznami slovenskih besed oz. slovarčki in slovarji iz IG. in začetka 17. stoletja že vsebujejo sopomenske pare ali nize večinoma posebne vrste, tj. narečno razlikovalne izraze za isti nanosnik (dénotât), t. i. kontaktne sinonime2 oz. tavtonime,3 saj sopornenskost izhaja predvsem iz narečne razčlenjenosti slovenskega besednega zaklada. Ti seznami predstavljajo hkrati tudi preprosto in posebno obliko slovarčkov sopomenk. 1.2 Nekaj sopomenk vsebuje že Register v Dalmatinovem prevodu Jezusa Siraha4 iz 1. 1575. Ob prevladujočih samostojnih izrazih je tudi nekaj (delnih) 'Prispevek je prirejen po magistrski nalogi z naslovom Sinonimična bogatost starejših slovenskih slovarjev, 1989. 2Izraz »kontaktni sinonimi« uporablja M. Orožen v razpravah o Dalmatinovem Registru v Bibliji, in sicer »po hrvaških raziskovalcih glagoljaškega in kajkavskega knjižnega jezika« - Dalmatinov Register - prvi sinonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika, JiS 29 (1983/84), št. 6, 196, op. 5. 3Izraz »tavtonimi« za narečno različne besede za isti nanosnik navaja J. F i 1 i p e с v češka synonynia z hlediska stylistiky a lexikologie, Praga, 1961, 290. 4JESVS SIRAH. ALI NEGOVE BVqnice (Latinski ECCLESIASTICVS) / .../. V "'tçïn prevodu je na str. 229-241, to je na koncu, dodan »EN KRATIK INV POTREIBEN sopomenk ali besedotvornih različic, npr. Daruui ali Shenkinge (231); Reue, Nadluge, inu shkusliniaue (238). Sopomenke so tudi v kazalkah, npr. Trouraine, ifzhi Shaloft (240); Vtragliuoft ifzhi Lenoba (241); Silniki, Uzhi Tiranni (239).5 1.3 Registra iz Dalmatinovega prevoda Pentatevha iz 1. 1578 in Biblije iz 1. 1584 sta služila zlasti za razlago kranjskih iztočnic z drugimi nekranjskimi narečnimi sopomenkami. Sopomenske nize sestavljajo besede z različno izrazno podobo v različnih slovenskih (hrvaških) govorih in narečjih, da bi bila besedila razumljiva širšemu krogu bralcev. 1.3.1 V R 1578 so razlikovalni narečni izrazi navedeni tako, da si sledijo za kranjsko iztočnico, ki je ločena s piko od ostalih izrazov, njihova narečnost pa ni določena. Na treh straneh so nanizane besede iz različnih slovenskih in hrvaških govorov in narečij. Podnaslov nam razloži, da so iztočnice kranjske besede, zaradi razumljivosti »ftolmazhene« v jezik »Haruatou inu drugih Slouenzou«.6 Ob iztočnici so navedeni dva, trije ali štirje tavtonimni ustrezniki oz. kontaktni sinonimi, med katerimi je precej hrvaških, npr. Dcshela. Semla, Orfagh, Strana - Bregcshe. Gazhe, Suitice - Klizati. Suati (1 SOb) - Maura. Duga, dugazha, Piauka - Peft. Rokoucd, Shaka (181a) - Vishati. Naputouati,y Voditi. - Z h aft. Slaua, Dika (181b). 1.3.2 Ustrezniki iz Registra 1578 so v glavnem sprejeti v Register 1584 in jih najdemo v vseh štirih stolpcih: abecedno razporejene kranjske iztočnice, nato koroški - slovenski ali bezjaški - hrvaški, dalmatinski, istrski, kraški ustrezniki.7 Predstavlja »prvi sinonimni slovarček slovenskega knjižnega jezika«.8 Ti sopo-menski leksemi so se ločili po zemljepisni zvrstni zaznamovanosti, npr. Bizhovje, REGISTER zhes lete Buquize, vkaterim vfaki kir hozhe, lahku inu hitru te potreibnishe nauuke more naiti«; gre za neke vrste kazalo nekaterih pomembnejših naukov z označbo poglavja in strani, kjer se nahajajo. 5»Potek od usmerjanja z vodilkami sopomenkami (prim, zgoraj) v Registru v Sirahu (Silniki, Ifzhi Tiranni) prek kar najskromnejšega prevodnoslovarskega gesla v Registru Pentatevha (Tiranni. Progoniteli.) in obrobnega glosiranja v Bibliji ( Tijranni - Silniki I 4" in II 142r, Silnikou - Tyranou I 273\ Silnik - Tyran II 62" /.../) do dvostolpčnega dvakratno dvojničnega gesla v Registru Biblije ( Tirani, filniki l - progonitélji, Trianmißii 3) se mi zdi dobro ponazorilo rasti slovenskega slovarstva v tem obdobju in obenem opozorilo, da Dalmatinovih zaslug za ta razvoj ne kaže podcenjevati, namreč nasproti Bohoričevim« - tako Velemir G j u r i n v magistrski nalogi Slovensko slovarstvo do prvega knjižnega slovarja (1987, xiii + 499 tipk. str.), str. 52. Na to, da Sirahov Register od slovarskih potez »vsebuje med drugim / ... / blizupomenke (in) sopomenke« je G j u r i n opozoril tudi v tisku: K začetkom slovenskega slovaropisja, SR 34 (1986), 365-392, konkr. 370-371. 6REGISTER. Vkaterim fo nekotere Krainske beffede, sa Haruatou inu drugih Slouenzou volo, vnili iesik ftolmazhene, de bodo lete inu druge nashe Buque bule saftopili. 180b-181b. 7REGISTER Nekaterih beféd, katere Crajnfki, Corofhki, Slovénfki ali Besjâzhki, Hervizki, Dalmatinfki, lftrianfki, ali Crafhki fe drugâzhi govore. CcIIIb-DdIIl\ 8M. Orožen v naslovu, navedenem tu v op. 2, podobno ista v Leksikalni doprinos Koroške k slovenskemu knjižnemu jeziku v 18. in 19. stoletju, IX. seminar SJLK, Ljubljana, 1973, 45-47; ista v Pomenska in stilistična izraba »Registra« v sobesedilu paludje (1) - lozhje (2) - fitje (3) - fitovje (4); Dauri (1) - Duri (2) - Dveri (3) - vrata (4); Reva (1) - kumer (2) - tefhkozha, poshmekzanjc (3) - Nevolja (4); Zhiflu (1) - Razhun, fuma (3) - Broj (4) itd. V nadaljnjem jezikovnem razvoju pa so nekatere besede iz drugega, tretjega in tudi četrtega stolpca postale širšeslovenske;9 izpodrinile so zlasti prevzete kranjske besede in se nekatere uveljavile tudi v knjižnem jeziku, druge pa se razširile v kasnejših slovarskih delih, včasih tudi brez ozira na njihovo živo rabo v osrednji slovenščini in brez navedbe narečne oznake. Besedni zaklad R 1584 je upošteval Megiser in ga večinoma prenesel v svoja slovarja s pokrajinskimi oznakami, prek njega in neposredno pa so ga upoštevali kasnejši slovaropisci (Alasia da Sommaripa, Kastelec, Hipolit, Pohlin in drugi do Pleteršnikovega slovarja).10 1.4 Prvi ohranjeni večjezični (slovensko-latinsko-ncmški) slovarček s slovenskimi sopomenkami predstavljajo oblikoslovni sklanjatveni in spregatveni zgledi v Bohoričevi slovnici Zimske urice proste11 iz 1. 1584, imenovani »Exempla ma- Dalmatinove Biblije, zbornik Obdobja 6, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1986, 403-425, konkr. 409; ista v Narečni kontaktni sinonimi v Dalmatinovem prevodu Biblije, zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja SAZU, Ljubljana, 1989, 213-231. O R 1584 so pisali še: J. S t abej, Wörterverzeichnis der Sprachbemerkungen und des Registers in der Biblia Dalmatins 1584, Dr. Dr. Rudolf Trofenik, München, 1976, 101-181; isti, Začetki slovenskega slovarstva v 16. stoletju, JiS 12 (1967), št. 6, 182-188; J. Rigler, Register v Dalmatinovi Bibliji, JiS 12 (1967), št. 4, 104-106, z ugotovitvijo, da je njegov avtor Bohorič; V. G j u r i n, Register 1584 kot slovaropisni dosežek, SR 32 (1984), 183-208; isti, Dvajset dozdevnic iz prvih dveh slovensko-hrvaških slovarjev, SR 35 (1987), 363-378; isti, Iz besedišča Dalmatinovega Registra I: Geslo vamp, SR 36 (1988), 308-310; isti, Iz problematike prvih madžarizmov v slovenskem slovarstvu, Nemzetközi Szlavistikai Napok III., Sombotel (Szombathely), 1988, 131-148; isti, Iz besedišča Dalmatinovih Registrov II: Gesli Hod, Raven Sliena, SR 38 (1990), 39-45; isti je v magistrski nalogi (gl. tu op. 5) z leksikografskega stališča podrobno obravnaval vse najstarejše slovenske slovarje (od Stiškega glosarčka do prvega knjižnega slovarja, Megiser-jevega iz 1592), Register 1584 zlasti na str. 53-191 in 211-245 ter 355-400 in 403-415; J. Narat-Šrekl v magistrski nalogi Sinonimi v jeziku Jurija Dalmatina (izvor pomenske in stilistične funkcije), Ljubljana 1989. 9Npr. 2. stolpec: Latinfki (Bukoufki), povod n j a (Potop); 3. stolpec: pogan (Ajd), Bolésan (Betesh), Bizli (Gajshla), Sakon (Poftâva), prilika (Prigliha); 4. stolpec: Tefhkozhja (Nuja), saloshâj (Grishlaj); flava (Zhaft) ipd. 10O tem prim. A. Breznik, Slovenski slovarji, Razprave, Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani, III, 1926, 111: »Na starejše slovenske pisatelje slovarjev je imel Megiser velik vpliv. Uporabljali so ga Alasia, Kastelec, Vorenc (V Dasypoilijevem lat.-nem. slovarju iz 1. 1592), Hipolit in pisatelj krškega kapucinskega slovarja (Cigale, uvod str. VII) ter Pohlin; drugo izdajo iz 1. 1744. sta rabila Pohlin in Gutsman. Pozneje je prišel v pozabo.« 11 Arcticae horulae fucciHvae, DE LATINOCARNIOLANA LITERATVRA, AD LA-TINAE LINGVAE ANALOGIAM accomodata / .../, VVITEBERGAE ANNO M. D. LXXXIIII. Faksimile po izvodu iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani v sodelovanju z založbo Dr. Dr. Rudolf T r o f e n i k iz Miinchna, v Ljubljani 1970, 47-63, 114-117, 128-134, 147-151. - Arcticae horulae fuccifivae - Zimske urice proste, prevedel in sculini, foeminini et lieutri generis« ter »Verba primi, secundi et tertii ordinis«. Sopomenskost je posebej izpostavljena z latinskim prislovom »idem«, ki poudarja enakovrednost obeh slovenskih izrazov. Največ sopomenk se loči po: a) izvoru: npr. Trorik - Shaloftèn; Lebunga - Goftovanje; Papir - Marta; Dren-gam - Partifkam; b) po socialnozvrstni zaznamovanosti - iz različnili narečij in govorov: npr. Med - Stèrd; Zhaß:- Vreme; Buzha - Plotniza - Tiqva itd. Nekatere se le delne sopomenke v razmerju rodu in vrst, npr. lama, me, fpccus, hole -Luknja, nje, idem (5G); Odresanje, nja, odfekanje, nja, Apocope, abfchneidung (62); Menenje, sdejnje, nja, opinio, mainung (134); Reka, ke, Flumen, Fluß. -tekozha voda, e, e, idem. (58)12 itd. 1.5 Štirijezični in mnogojezični slovar Hieronima Megiserja, ki sta slovenski jezik postavila v enakovreden položaj z drugimi jeziki, sta prva večjezična knjižna slovarja tujega avtorja s slovenskimi ustrezniki in imata, predvsem prvi, tj. Dictionarium quatuor linguarum iz 1. 1592, kije obogaten z novimi izrazi izšel 1. 1744 v redakciji koroških jezuitov (Antona Miklauza iz Železne Kaple13), pomembno vlogo za razvoj slovenskega slovaropisja. 1.5.1 Štirijezični nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar iz 1. 159214 vsebuje velikokrat po dva ali več slovenskih ustreznikov, med katerimi so tudi so-pomenski, včasih ločeni z oznako za pokrajinsko pripadnost (Car. - kranjsko, Carn. - koroško, Cr. - hrvaško), npr. Fait, plica, garba, guba, fald. piegatura, piega. (D5, 234); Drucken, premere, tlazhiti, ftiskati, poslunekzhati, otèrshiti, tishati. premere. (C4, 225); Gottloß. impius. nevern, pregreshen, boga nebo-jezh. irreligiofo, heretico, empio (F4, 249). V slovarju je uporabljeno besedišče iz R 1584 in slovničnih zgledov iz Bohoričeve slovnice. spremno študijo napisal Jože Toporišič, Založba Obzorja Maribor, 1987, 71-87, 138-140, 152-158,171-175. O slovarčku so pisali J. S t a b e j v Začetkih slovenskega slovarstva v 16. stoletju, JiS 12 (1967), št. 6, 182-188; isti v Slovvenisch-lateinisches-deutsches (zum Teil) Wörterbuch der Grammatik von Adam Bohorič, 144-206, v: Arcticae Horulae, die Erste Grammatik der Slowenischen Sprache, Wittenberg, 1584, II. Teil: Untersuchungen, Dr. Dr. Rudolf Trofenik, München, 1971; J. Toporišič v spremni študiji к omenjeni latinsko-slovenski izdaji iz 1987; isti v razpravi Oblikoslovje v Bohoričevih Zimskih uricah, 20. SSJLK ZP, Ljubljana, 1984, 189-222; V. G j urin, Podgesla v slovarčkih Bohoričevih Zimskih uric, SR 37 (1989), št. 1-3, 365-383; isti v magistrski nalogi Slovensko slovarstvo do prvega knjižnega slovarja, 1987, 247-332, 416-439. 12Priin. isti vzporednici v Registru 1584. 130 virili koroške izdaje Megiserjevega štirijezičnega slovarja iz 1. 1744 prim. Annelies L ä g r e i d, Hieronymus Megiser, Slowenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch, Wiesbaden 1967, Vorwort, XVI. и DICTION ARI UM Q VAT VOR LINGVARVM, VIDELICET, GERMANICAE, LATI-NAE, ILLVR1CAE (quae vulgö Sclavonica appelatur) et ITALICAE five Iletrufscae. Auetore, II1ERONYMO MEGISERO. (1592). Posnetek Megiserjevega slovarja iz 1. 1592 v delu Lägreidove, navedenem v prejšnji opombi (=IIieronim Megiser, Slovensko-nemško-latinski slovar, preureditev in posnetek prve izdaje iz leta 1592, Priredila Annelies Lägreid; Monumenta Linguae Slavicae, Dialecti veteris, Fontes et dissertationes, Tom VII, Wiesbaden, 1967). 1.5.2 Megiser v svojem mnogojezičnem slovarju Tliefaurus Polyglottus vel Dictionarium Multilingue iz 1 160315 med drugimi svetovnimi jeziki in govori navaja tudi ustreznike: iz slovenščine (Sclavonicè), hrvaščine (Croaticè), posebej pa še kranjsko, koroško, bezjaško in dalmatinsko - nekaj je tudi takih z več sopomenskimi ustrezniki, npr. Proditor: Carnio. ferratar, nevernik, fdaiza. Sclau. fdaiza. fdauz (II 332); Mifer: Sclav, reven, nebore, terpefh, terpezhliv. Carinth. jedin (II 68-69); Ver: Scla. Spumlad, mlad lejtu (II 685). 1.6 V italijansko-slovenskem slovarju redovnika Gregorija Alasie da Somma-ripe iz 1. 160716 prevladujejo v glavnem geselski članki s po enim slovenskim ustreznikom, okrog 200 jih ima po dva, 9 pa po tri ustreznike, med njimi je okoli 120 sopomenk, ki so različno zvrst.no zaznamovane, tj. iz različnih govornih okolij, zlasti s hrvaškega (istrskega) področja in slovenskega kraškega prostora ali devinščine, npr. abbandonare - zapuftit, oftauit (C6b, 44); legge -zacon, poftaua (II2a, 115); matrimonio - zcnitua, zacon (II5b, 122) - dvopo-menska beseda »zacon« se nahaja v dveh sopomenskih nizih; metter - poftauit, denit (II7a, 125); diauolo - si udi, cudich, vrag (E8b, 80). Sopomenski izrazi se včasih le delno pomensko prekrivajo in izražajo posamezne pomenske tančine, npr. kitro, iaderno, prece (K2b, 148) - različna stopnja hitrosti; conferuare -ocranit, obarouat (E6a, 75). Alasijev slovar kljub manj obsežnemu, narečno obarvanemu slovenskemu besednemu gradivu izpričuje njegovo variantnost in izbirnost. 1.7 Po živahni slovaropisni dejavnosti v obdobju reformacije je nastopilo neustvarjalno obdobje tudi na tem področju. V drugi polovici 17. in na začetku 18. stoletja pa seje slovensko slovaropisje spet razmahnilo. Potreba po slovarju seje rodila pri redovniškem delu v samostanih, kjer je bila latinščina še vedno vodilni jezik, vendar je v tem času dobival v bogoslužju večjo vlogo tudi slovenski jezik, saj so redovniki prevajali latinska liturgična besedila, zlasti pridige v slovenščino, obenem pa so slovar potrebovali tudi učenci pri študiju iz latinskih knjig za razumevanje neznanih latinskih pomenov. Nastalo je več slovarskih del, ki so bili sad praktičnih potreb in ljubiteljskega nagnjenja; namenjeni so bili zgolj za interno uporabo in so ostali vsi v rokopisu. Prvi je obsežnejši slovar s slovenskimi iztočnicami neznanega gorenjskega pisca, po Zoisu imenovan »Krajnsko besedisehe pisano« iz druge polovice 17. stoletja,17 nato latinsko-slovenski slovar (Dictionarium latino-carniolicuin) lsThefaurus Polyglottus: vel, Dictionarium Multilingue: EX QVADRINGENTIS CIRCITER TAM VETERIS, QVAM NOVI /.../, FRANCOFVRTI AD MOENVM M.DC.III. Preurejene izdaje: J. Stabéj, H. MEGISER, THESAURUS POLYGLOTTUS, iz njega je slovensko besedje z latinskimi in nemškimi pomeni za slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal in uredil Jože Stabéj, SAZU, 32, Inštitut za slovenski jezik 12, Ljubljana, 1977. 16Alasia da Sommaripa, VOCABOLARIO Italiano, e Schiauo, IN VDINE, MDCVII. Faksimile: Gregorij Alasia da Sommaripa, Slovar italijansko-slovenski, druga slovensko-italijanska in slovenska besedila, Videm 1607, Mladinska knjiga, Ljubljana, Občina Devin-Nabrežina, Založništvo Tržaškega tiska, Trst, 1979. 17A. Breznik, n. d., 116-121. novomeškega kanonika notranjskega rodu Matije Kastelca iz ok. 1. 1680, sicer izgubljen, a ohranjen v treh prepisih: dveh neznanih prepisovalcev, in sicer prepis celotnega slovarja (Dictionarium latino-carniolanum) ter prepis prvega dela slovarja (Dictionarium latino-camiolicum) iz krškega kapucinskega samostana, ki gaje uporabil tudi Pleteršnik,18 najpopolnejši znani prepis pa predstavlja slovar Kamničana Gregorja Vorenca, diskalceatskega redovnika Franca Ksaverja od sv. Ignacija, iz prvega desetletja 18. stoletja.19 Najobsežnejši in najpopolnejši pa je trojezični slovar v dveh delih (latinsko-nemško-slovenski oz. nemško-slovensko-latinski) Janeza Adama Gaigerja, kapucina Hipolita,20 nastal 1711-1712. Zadnja dva slovarja bosta predmet obravnave z vidika sopomenskosti v nadaljnjih poglavjih. 1.8 Kakšno je razmerje med posameznimi sopomenskimi izrazi v slovarskih delih od 16. do 18. stoletja, nain najnazorneje kaže primerjava med nekaterimi splošnimi poimenovanji za isti dénotât, ki navadno nastopajo v sopomenskih 18Oba prepisa hrani NUK, s signaturo Ms 169 in Ms 803. Prvi - celotni prepis slovarja -je imenovan Dictionarium latino-camiolicum (naslov po Valvasorju navajajo čop, Levstik, Glaze r, Breznik idr.), na hrbtišču pa ima po Z o i s u, ki ga je dal vezati, naslov Dictionarium latino-carniolanum; podrobno ga razčlenjuje A. Breznik, n. d., 121-135. Drugi prepis, ki predstavlja prvi del Kastelčevega slovarja od A do Obscuritas, je bil nekoč last kapucinskega samostana v Krškem, nato Kmetijske družbe za Kranjsko, ki gaje 1. 1937 podarila NUK-u; uporabljala sta ga Cigale in Miklošič, Pleteršnikov slovar pa ga navaja s kratico »Diet.«. A. Breznik ga obravnava v članku Kastelčev latinsko-slovenski slovar, Slovenski jezik, 1 (1938), 55-62. 19DICTIONARIVM LATINO-CARNIOLICVM, Novum Dictionarium, Геи Lexicon Uniuersale. Wörterbuch. Nove beffedne Buque, ali vfehfploh (vfehzhihernih, vfehkup-gmain) beffedy Buque. (rokopis v Semeniški knjižnici v Gorici). Jože S tabej: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Slovensko-latinski slovar (Izvirni tipkopis za tiskarno (1680 listov)); hrani ga Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani. O njem so pisali B. Grča, Pozabljen biser slovenskega slovstva, z dostavkom V. Steske, DiS, XXXII, Ljubljana, 1919, 153-156; F. Kidrič, Gregor Vorenc, ČJKZ, IV, Ljubljana, 1924, 139-146; A. Breznik, Slovenski slovarji, Razprave, ZDIIV, III, Ljubljana, 1926, 132-135; J. Šolar, Vorenčev slovar, SR 3, Ljubljana, 1950, 91-97; J. S tabej, Uvod v Slovensko-latinski slovar (M. Kastelec - G. Vorenc), Izvirni tipkopis za tiskarno, I-XXIV; I. Orel-Pogačnik, Vprašanje ekvivalentov v Kastelec-Vorenčevem / ... / slovarju /.../, zbornik Leksikografija i leksikologija, Sarajevo, 1988, 81-88; ista, Slovarsko delo Gregorja Vorenca, zbornik Obdobja 9, Barok v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1989, 291-302; A. Vidovič-M и h a, Zgradba glagolskih tvorjenk v Vorenčevem slovarju, zbornik Obdobja 9, Barok v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 1988, 275-289; ista, Zgradba neglagolskih tvorjenk v Vorenčevem slovarju, SR 37, Riglerjev zbornik, Ljubljana, 1989, 171-188. 20Dictionarium trilingue ex tribus nobilissimis europae Unguis compositum, in anteriori parte Latino-Germanico-Sclavonicuni in posteriori parte Germanico-Sclavonico-Latiuum /.../ Calamo, et opera R. P. IIIPPOLYTY, Rudolphfwertenfis, Ordinis Minorum Ca-puccinorum Provinciale, Styriae Concionatoris, et quondam SS. Theologiae Lectoris con-cinnatum. 1711. parih ali veččlenskih nizih, od obeh Registrov (1578, 1584) do Pohlinovega slovensko- -nemško-latinskega slovarja21 iz 1. 1781. 1.8.1 Izrazi za 'mavrica' so v Registru 1584 naslednji: kranjski maura in piauka, koroški Lok, slovenski ali bezjaški Trakdzha, donda, hrvaški Duga, dugazha (Cc Vb). Vorenčev in Hipolitov slovar od teh izrazov ohranita le kranjsko mavra in kalkirani izraz lok (< Bogen), zaradi večpomenskosti večkrat naveden v besednih zvezah lok v'oblakih, lok na Nebu (pri Hipolitu še deshévni lok in metaforična stalna zveza boshji ftolèz) ki so nastale po podobnih latinskih in nemških (Regenbogen, areus in nubibus, areus coeleftis, pluvius). Hipolit je uvedel tudi izpeljanko mauriza; to najdemo tudi v Pohlinovem slovarju v obliki Mavérza (Q2a). 1.8.2 Posebej zanimivi so sopomenski izrazi za 'življenje'. Iz Dalmatinovega Registra 1584 poznamo kranjsko besedo Leben in slovenski ali bezjaški shivot, shitek (Cc Vb). V Vorenčevem slovarju se pojavi še izpeljanka s priponskim obrazilom -enje in -(lj)enje: »Vita, ae, shivenîe, leben, šhivot, šhitek« (229b). V vsem slovarju nastopi živenje 19-krat, leben 10-krat, življenje pa 4-krat.22 Hipolit navaja večkrat življenje, npr. »Leben, das leben, leben, shivlénîe, sliïtek, shivi'tek, shivot. vita.« (II 113). Pohlinov slovar ima le fhivlenje (Ii 2b). Ob spoštovanju tradicije seje uveljavila nedvoumnejša možnost izpeljave z najpo-gostnejšim priponskim obrazilom. 1.8.3 Sopomenski dvojici štrafinga in kaštiga - prva je kranjska in prevzeta iz nemščine, druga je vzhodnoslovenska oz. hrvaška in prevzeta iz italijanščine -sta se obdržali v vseh slovarskih delih in ju ni nadomestil noben slovenski ustre-znik. 1.8.4 Ta kratka primerjava določenih sopomenskih nizov je pokazala na kontinuiteto besedišča v slovarjih in na naslonitev sestavljavcev na predhodne slovarske vire oz. njihovo upoštevanje izročila, saj je zelo malo besed izginilo, hkrati pa je iz nje razvidno, da je obstajala težnja po novi besedni tvorbi, različnem obraziljenju, po izpodrivanju prevzetih izrazov z domačimi. 2 Samostalniška sopornenskost v Kastelec-Vorenčevem slovarju 2.1 Osrednja obravnava samostalniške sopomenskosti v latinsko-slovenskem rokopisnem Kastelec-Vorenčevem slovarju iz začetka 18. stoletja je upoštevala nekatere posebne poteze tega pomenskega razmerja, ki izhajajo iz vrste besedila, tj. prevodno-razlagalnega slovarskega dela, in je prikrojena za slovarske leksikalne enote - besedne abstrakcije brez ustreznega širšega sobesedila. Odraža se že v osnovni razdelitvi sopomenk, ki je posplošena, poenostavljena in obenem razširjena preko meja prave sinonimije, saj so upoštevana tudi približna, navidezna in domnevna pomenska sovpadanja; obsega v glavnem le pojmovne pomenske sestavine, sozaznamovalna (konotativna) sestavina pomena, 21M. Pohlin, TUMALU BESEDISHE TREH JESIKOV, 1781. Faksimile prve izdaje, dr. dr. Rudolf Trofenik, München, 1972. 22 Breznik je ugotovil, da je sliivenîe značilna Kastelčeva beseda v poznejših spisih, v mlajših pa je pisal shiulejne, shiuleina (A. Breznik, n. d., 121). tj. zvrstno-stilna zaznamovanost, pa je večinoma zanemarjena. Skoraj povsem je prezrto tudi merilo razvrstitve (distribucije) v sobesedilu. Sopomenke imajo predvsem razlagalno, pojasnjevalno vlogo, da natančneje določajo predmetni pomen, poudarjajo njegove možne odtenke, obenem pa nudijo izbor jezikovnih sredstev brez posebne razmejitve ali oznake, saj so nanizani ustrezniki rezultat iskanja po različnih virih (predhodnih slovarjih, Dalmatinovi Bibliji), zgledovanja pri prevajanju, lastnega poznavanja izrazov za isti ali podoben pojem. 2.2 Sopomenke, zbrane na podlagi popolnega izpisa po izvirniku slovarja,23 so v tej razpravi razvrščene po naslednjih merilih: a) po številu členov v nizu se delijo na sopomenske dvojice (pare), trojice in veččlenske sopomenske nize; b) po pojavitvi v istem ali različnem geselskcm članku se delijo na istogeselske sopomenke, ki nastopajo v ustrezniškem nizu enega geselskega članka ob isti iztočnici in predstavljajo glavnino obravnavane sopomenskosti, in medgeselske sopomenke, ki se pojavljajo v različnih geselskih člankih pri so-, blizu-, nad- in podpomenskih latinskih iztočnicah (te so v obravnavo zajete v manjši meri); c) po obliki se delijo na enobesedne in bcsednozvezne poimenovalne enote; č) po stopnji pomenskega ujemanja pa so razdeljene na pojmovne, delne, približne, navidezne in domnevne sopomenke. 2.3 Prvo skupino sestavljajo sopomenske dvojice, tj. najmanjši sopomenski niz, ki predstavlja besednopomenski mikrosistem sopomenskega sistema. 2.3.1 Pojmovne sopomenke24 so enakovredne v glavnih pojmovnih pomenskih sestavinah, ni pa nujno, da se ujemajo tudi v zvrstno-stilni zaznamovanosti. 2.3.1.1 Med njimi v slovarju prevladujejo pari z domačo in prevzeto sopomenko, večinoma nemško izposojenko, npr. loviz, jager (Venator); ftiškavez, drukar (Imprefsor); osdravlenyk, arzat (Medicus); trofhtar, odfhalnik (Conso-lator); perlišavez, šhmaihler (Adulator); kuna, madra (Martes); en fink tyza, zhinkoviz (Frigilla); epih, ali peterfhel (Apiuin); perftnik, ali fingrot (Digit.de); prefha, ftiškauka (Pra'lum); verih, kadilu (Thus); pomasanîe, poshalbanîe (Pe-runctio); ferdamanîe, pogublenîe (Damnatio); prehojenîe, fhpanzeranîe (Obain-bulatio); tihtanîe, smifhlenîe (Fictio); pezhenka, prata (Afsatura); fliš, pridnoft (Afsiduitas); veiterz, luftik (Aura). 23Prim. op. 19. Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU hrani tudi preslikave izvirnega rokopisa iz Semeniške knjižnice v Gorici. 24 Popolnih sopomenk, ki bi se poleg enakovrednosti v glavnih pojmovnih pomenskih sestavinah ujemale tudi v zvrstno-stilni oznaki, sploh ni, če predvidevamo, da so različno zvrstno ali stilno zaznamovane. Zato so pomensko enakovredne sopomenke uvrščene med t. i. pojmovne (ideografske - J. Filipec, n. d. 1961, 202) sopomenke, zanje pa je značilno, da se razlikujejo ali po stranski pojmovni pomenski sestavini, ki ostaja v mejah osnovnega pojmovnega pomena, ali pa po različnih konotacijskih oznakah. Za večino pojmovnih sopomenk iz slovarja velja morebitno razločevanje po zvrstno-stilni zaznamovanosti. Romanska sopomenka ob domači nastopa zelo redko, npr. felftvo, ali amba-Thijada (Legatio). Mnogi latinski izrazi so bili prek nemščine prevzeti v slovenščino, npr. zhinšh (Census), folfhia (Falsimonium). 2.3.1.2 Maloštevilne sopomenske dvojice z obema prevzetima sopomenkama so iz istega izhodiščnega jezika, tj. nemščine, npr. feršhmagaviz, ferrahtar (Spretor); en kranzil, fhapel (Corolla); kreig, ardria / .../ (Jurgium), ali iz dveh različnih jezikov, tj. iz nemškega ter latinskega oz. italijanskega, npr. ena pila, ali lima (Scobina); kafhtiga, fhtrafïinga (Castigatio) - niort, malta ša sydanîe (Coementum); muja, šhtenta (Labor). 2.3.1.3 Pojmovni sopomenski pari so lahko posledica navajanja leksikalnih enot iz različnih jezikovnih sistemov istega jezika, tj. iz različnih slovenskih narečij in govorov, npr. beflednik, govorzhyn (Orator); ješdez, koynik (Eques); fvâk, Divèr (Affinis); telog, kokovjek (Elleborus); vuoš, kulla (Currus); paf, povai / .../ (Cinctus); davri, vrata (Ostium); jokanîe, plakanîe (Ploratus); je-nanîe, nehanîe (Cefsatio); satrenîe, sadevanîe (Decoctio); odfekame, odroblenîe (Obtruncatio); fnaga, zhiftoft (Munditia); hitrûft, jedernoft (Celeritas); hitroft, nagloft (Festinatio); kiinoviz, alijeffenik (Eliil); velika nuzh, vušam (Festum pa-sheatis); nepokoi, nemyrnoft (Inquietatio); rezhlivoft, ješizhnoft (Verbositas). Nekateri izrazi so bili lahko splošno razširjeni in rabljeni v širšem ali osrednjem slovenskem prostoru. 2.3.1.4 Sopornenskost je morda obstajala tudi na ravni istega jezikovnega sistema, npr. dopolnenîe, dokonzhanîe (Complementum); perdavik, perveršhik (Corollarium); luzhanîe, metanîe (Projectio); šaftava, šaklada (Pignus); šharki, proge (Radius solis). 2.3.1.5 Ena od sopomenk je lahko starejšega izvora in že zastarela, druga pa mlajšega in živa, npr. odveknoft, ošhivenTe (Refocillatio). 2.3.1.6 Včasih je ena sopomenka natančnejša, enopomenska, druga pa rabljena v stranskem pomenu, npr. lyfty, pifma (Littera'); terdovratnoft, okornojl (Obstinatio); peffim, ali šmifhlovanie (Carmen). 2.3.1.7 Posebno vrsto pojmovnih sopomenk predstavljajo pari, sestavljeni iz večpomenskega ustreznika, rabljenega v stranskem pomenu, in enopomenskega ali večpomenskega ustreznika v osnovnem pomenu, ki natančneje izrazi pojem, npr. radovanîe, perlisovanîe (Mulcedo) 'prilizovanje'; gerba, vrapa (Ruga) -grba v drugi pomenki je 'guba na koži', vrapa je manj navadni, posebnejši izraz za kožno gubo; prašnoft, šanikernoft (Inanitas) - drugi izraz je v stranskem pomenu sopomenski s prvim. 2.3.1.8 Sopomenski pari nastopajo tudi v razlagi, ki ima obliko samostal-niške besedne ali stavčne zveze, oz. jih spremlja dodatno pojasnilo, ki pojem natančneje opredeli ali omeji. Opis zahteva včasih besednozvezna iztočnica, npr. Capitân, ali Gofpud zhes vahtarje (Pra'fectus vigiliarum). Navadno pa je nadomestilo zatvorjenko, kije prevajalec ni poznal niti je ni poskušal napraviti; nadpomenka s svojo sopomensko vzporednico je vrstno omejena s pomenskim določilom, npr. ta višlii v'mei temi farji, ali duhovnimi (Pra'sul); tu freidnîe v'eni tarzhi, ali šhziti (Umbo); ena rutiza, ali fazonetcl s'predai kakor en јеГПк, de fe v'eno drugo ruto, ali v fazonetel vtakne (Lingulatus); fléherni pulferz, ali prah. sa šobe ribati (Dentifricium); iz klabuzhine zhrevli, ali fhulini (Sculponea); en zhavel, ali fhebel, s'katerim fe pleilii, ali panti perbijajo (Confibula). Sopo-mensko je lahko tudi dopolnilo, npr. išlaga ene baifmi, ali fabule (Epimythium). 2.3.1.8.1 Pri večpomenskih samostalnikih je razlaga neizogibna, saj bi sicer prišlo do nejasnosti, npr. verh, ali fhpiza eniga hriba (Jugum); verh ali šhpiza eniga zimpra (Pinaculum). 2.3.1.9 Dvojice sestavljata tudi enobcscdna in bescdnozvezna sopomenka -stalna zveza, npr. obluba, v'roko feganîe (Stipulatus); en premagaviz, ftrahu moifter (Domator). Pogostne so zlasti pri rastlinskem in živalskem izrazju, npr. šhkalapendria, šelišzhe, jelenski ješik (Asplenum); gošdna jerebiza, podlefka (Atagen). Take stalne zveze se večkrat ujemajo z nemškim ali latinskim be-sednozveznim izrazom, npr. fveizhnik, beil koren (Polygomaton) [Weißwurz]; kukez bolešan, zherv na parfti (Phageda'na, uel Paronychia) [Fingerwurm]; zheluftni šob, kotnik (Maxillaris, re ut dens maxillaris); prava vera, šveftoba (Fides vera). 2.3.1.9.1 Stalne besedne zveze so tudi izpeljanke iz glagolskih zvez s prislovom, ki so morfemski prevod nemških ali latinskih sestavljenk, le daje predpona zamenjana s samostojnim prislovom, npr. poprei povédanîe, prerokovanîe /.../ (Pra'dictio); tu noter jemanîe eniga méfta, fhturmanîe (Halosis); šatreiue, doli perpravlenîe (Obliteratio); šaftanik, pruti pridik (Occurfus); vunkai klizanîe, vablenîe (Provocatio). 2.3.1.9.2 Nekatere besedne zveze so na meji opisnih razlagalnih enot, npr. juternîa šarja, šora (Matuta); Ban, ali krailou nameiftnik (Palatinus), druge so leksikalizirane, npr. ozhâk, vifhi ozha (Patriarc.ha); šhelešna kappa, zhclada (Cafsis); sydarška šhliza, ali kèla (Trulla); gerob, šhpišhni ozha (Nutritius), največ pa jih ima le razlagalno vlogo. 2.3.1.9.3 Posebno skupino enobesednih in besednozveznih sopomenk druži taka pretvorbena povezava, da je podstava izpeljanke izražena v levem ali desnem prilastku besedne zveze, nadpomensko samostalniško jedro pa je zastopano v priponskem obrazilu, npr. hraftou boršht, hraftovina (Quercetum); ofteinki, ali bruna ša ftcino (Trabes parietales); harbtišzhe, herbtna kuft (Spina dorsi). 2.3.1.10 Besednozvezni sopomenski pari, tj. dve sopomenski poimenovalni besedni zvezi, se razlikujeta tako v jedru kot v dopolnilu, ali pa je dopolnilo obema skupno, izpostavljeno ali ponovljeno (npr. krišhni korèn, grinte šelišzhe (Senecio) - oba sta kalk po nemškem Creuzwurz, Grindkraut; Bofhya oblâft, padezha bolešan (Morbus sacer, comitialis, herculeus, caducus, lunaticus); zeu, ali ror ftudenzhni (Tubus); Tron te gnade, ali ftol te gnade (Propitiatorium). 2.3.1.10.1 Poseben tip besednih zvez so t. i. skladenjske variante, pri katerih je samostalniško jedro enako, dopolnilo pa je izraženo na različne skladenjske načine: levi prilastek je zamenjan z desnim samostalniškim in morebitnim predlogom ter obratno, npr. vaga s'skleidizami, škleidna vaga (Trutina); ti kotzi v'ozheh, ozhni koti, koti teh ozhy (Hirquus, hirqui). 2.3.2 Delne sopomenke označujejo različne pomenske odtenke oz. se razlikujejo v določeni manj pomembni ali nebistveni pojmovni pomenski sestavini ter tako vsaka s svojo pomensko širino osvetljuje nanosnik (dénotât) oz. ga obravnava z določenega stališča; en člen je splošnejši, širši, drugi pa natančnejši, ožji - to so t. i. specifikacijske sopomenke oz. amplifikacijske (razširjevalne), pa tudi gradacijske (stopnjevalne), kadar gre za stopnjevanje pomena, npr. gledaviz, prerok (Videns); ueidešh, prerok (Vates); pofvarnyk, ali kreigaviz (Objurgator); nergaviz, mermraviz (Murmurator); poflikanîe, popra-vlenîe I... I (Refectio); saklenenîe, sariglanîe (Obseratio); odvšetje, obrupanîe (Privatio); reèvèsanîe, odvoslanîe (Enodatio); pomanfhanîe, okratenîe (Diminu-tio); gnada, odpuszhanîe (Ignoscentia); zhâft, hvala (Decus); mikanîe, zheffanîe (Carminatio); vandranîe, rumanîe (Pelegrinatio); sadergnenîe, sadavlenîe (Stran-gulatio); pobegnenîe, vskozhenîe (Transfugium); molzhanîe, tihoft (Taciturni-tas); muja, flis (Opera) itd. 2.3.2.1 Nekatere od teh sopomenk so le pi-ibližne (ohlapne, obrobne) in se ločijo tudi v glavnih pojmovnih pomenskih sestavinah, a jih druži vsaj ena povezovalna sestavina, da se nanašajo na isti nanosnik, razločevalne sestavine pa se izničijo, npr. podftoplenîe, vfilovanîe (Molimen); zhiftoft, brumnoft (Casti-monia); lahkûft, troflit (Levatio) itd. 2.3.3 Navidezne sopomenke (psevdosinonimi, kvazisinonimi, denotacijski sinonimi) so sprejete v obravnavo pri tistih konkretnih izrazih, ko je težko določiti, katera izmed njih najbolj ustreza pomenu latinske iztočnice zaradi splo-šnosti označene predinetnosti, ali pa takrat, ko nizanje sorodnih besed (t. i. sopodpomenk25 v celoti poda pomen iztočnice, ker prevajalec ni poznal natančnega poimenovanja in je zato s sorodnimi poskušal prevesti in razložiti iztočnico. 2.3.3.1 Navidezne sopomenke so torej dveh vrst; v prvo skupino so uvrščene tiste, ki so v odnosu rodu in vrste, tj. podpomenka in nadpomenka, ki svojo nadpomensko vrednost nevtralizira na raven podpomenke, da se obe nanašata na isti nanosnik; enako kot pri delnih sopomenkah gre za razmerje vključljivosti ene v drugo, npr. galiot, veflar (Remes); brinîouka, drušg (Turdus) - brinjevka je le vrsta drozda; šeleniz, kufher (Lacerta); odeja, pokrivalu (Integumentum); šhtraube, pohanîe (Scriblita); mošlina, tašhka (Crumena). 2.3.3.2 V drugo skupino se razvrščajo nekatere sorodne besede, t. i. so-podpomenke, ki pripadajo skupni nadpomenki; obe označujeta isti nanosnik 25Izraz »kohiponimi« navaja J. Filipec, n. d., 1985, 143, ob domačem »souradna slova«. NaS prevod te prevzete besede bi bil »sopodpomenke«. ali pa ga izraža vsota njunih pojmovnih pomenskih sestavin oz. nekatere vsem skupne sestavine, medtem ko se razločevalne zanemarijo - pomen nam podaja le iztočnica, npr. mlaka, lušha (Lacuna) 'luža'; kainîa, ali jaftreb (Vultur) 'jastreb'; Amarelize, bresquize (Hermelinus) 'marelice'. V večini primerov se kaže prevajalčevo nepoznavanje pravega prevodnega ustreznika k latinski iztočnici ali pa nerazločevanje pomenske razlike med slovenskima izrazoma, pa tudi navajanje sorodnih izrazov za nepoznano predmetnost (npr. štorklja - čaplja: Ibis, is, šhtorkla, zhapla. (101b) - Ibis,ibis, uel Ibidis, ena via zherna fhtorkla, ranger. (102a) - Ciconia, fhtorkla, zhapla. (43a); karmezin - škrlat: Porphyra, Porphyra', Carmeshyn, ardèzh šhkarlat, šhkarlat. (167b). 2.3.3.3 Ostali sopodpomenski nizi ne izpričujejo sopomenskega razmerja in vsak člen poimenuje drugo vrsto predmetnosti oz. sorodno, podobno predmetnost, npr. pehar, ali želita s'dvema rozhama (Diota); plohi, fhintelni, fkodle, deske (Aframenta) itd. 2.3.4 Pod domnevne sopomenke spadajo tiste redke dvojice, ki se jih ne da preveriti in pravilno pomensko opredeliti; so avtorske in sobesedilne sopomenke, značilne za slovarnika ali njegov slovar in niso razvidne iz primerjanih virov, temveč samo iz pomena iztočnice, npr. šmarna, neumnoft (Vecordia); difhevnik, gugaviz (Onocrotalus); podoba, laftnuft (Analogia) 'podobnost'; šamujeme, šapušzheme (Neglectus) 'zanemarjenje'.26 Sopomenskost včasih potrjujejo starejši slovarski viri, zlasti Megiserjev slovar, npr. KV: en grof, kneš (Comes) (48a); DQL: Graf. Comes, knes. conte. (F4b, 250). 2.4 Veččlenski sopomenski nizi (tri-, štiri-, pet-, šestdelni) se glede na uje-inalnost sopomenk po pomenkah (sememih) delijo na dve osnovni skupini: a) vsi členi se ujemajo v eni skupni pomenki; b) po dva, trije členi se ujemajo v različnih pomenkah, pod pogojem, da je en ustreznik večpomenski in obema (oz. vsem) skupen. 2.4.1 Večina veččlenskih sopomenskih nizov je v enopomenskem razmerju. Pri tem gre redkeje za popolno ujemanje v eni skupni pomenki, npr. šadeivaviz, šapraulaviz, potratnik (Prodigus); odvetnik, beffédnik, govorzhyn (Advocatus); tagota, Boshya oblâft, padezha bolešan (Epilepsia); gofpodizhnize, judovške zhreifhnîe, pobovrelice (Halicacabum);27 gr u ft, ftalu, ali noga pod enim fte-brom (Bafis); moderz, prušhtoh, naperfnik (Mamillare); deška, dila, šhaganiza (Afser); laibil, fecrèt, šahod h'potrébi, aišhilz (Latrina); šatrenie, pogublenîe, pogonoblenîe (Depopulatio); nepremaknenîe, neganitvoft, nevgiblenîe (Immo-bilitas); bendima, vinšku branîe, grošdja terganîe (Vindemia). Sopomenskost poimenovanj je posledica različne zvrstnosti jezika, predvsem prevzemanja iz tujega izhodiščnega jezika; tako še: šholner, foldat, voifzhâk (Miles); en Aidt, nevernik, pogan (Paganus). 20Isti par se ponovi tudi pri pridevniku: Neglectus,a,um, šapuszhen, šamujen. (124b). 27Prim. Pleteršnikov slovar: »pobovrelice, die JudenkirOie (physalis Alkekengi), Diet., Hip.-C.« (II, 70); »gospodičnice /.../- die Judenkirflie (physalis Alkekengi), Diet., C.« (I, 23C). 2.4.1.1 Delna sopornenskost je običajnejša, saj vsak člen osvetli še določen posebni vidik oz. pomenski odtenek in označuje isto oz. podobno resničnost, npr. goluf, fapelaviz, laihnyk (Impostor); povela, vkasanîe, rezhenîe (Jufsum); suparftanîe, branenîe, vpiranîe (Renixus); nabuknenîe, sateikanîe, naskozhenîe (Insultus); šbrališzhe, gmaina, enu v'kup šbrališzhe ludy, s'hodiszhe, drušhba ludy, fpravizhe[!] (Coetus). 2.4.1.2 Nekateri izrazi v sopomenskem nizu so splošnejši, drugi omejeni na posebno pomensko vrednost iztočnice, npr. dar, fhenkenga, offer, prinoš, pofvetilišzhe (Oblatio) - dar in šenkenga sta splošna, ostali izrazi so omejeni na cerkveno daritev: star prevzeti termin o/er, prinos pa je po Brezniku kraška beseda, v rabi pri Krelju,28 tako tudi posvctilišče, obe izhajata iz njegove gla-goljaške, staroslovenske tradicije. 2.4.1.3 Pri poimenovanjih za konkretno predmetnost nize sestavljajo sorodne besede, sopodpomenke, ki označujejo različno vrsto istega rodu, in ne sopomenski ustrezniki, npr. korba, jerbas, zaina (Corbis); kopje, fuliza, pifhiza, lanzha (Lancea) 'sulica'; proga, zhernavka, plavu od bitja /.../, plavka (Livor); bat, kladivu, ky (Malleus); jezha, voša, keiha, temniza (Career). 2.4.1.4 Pri čustveno zaznamovanih iztočnicah lahko ustrezniki izražajo različne stopnje osnovnega pomena, npr. neumnoft, neum, nepamet, gluma, no-rruft (Insania); lotar, šlozheštnik, fretar (Nebulo) 'malopridnež'. 2.4.1.5 V nizu se lahko posamezni ustrezniki poleg delnega sovpadanja v skupni pomenki ujemajo še v drugi pomenki, npr. pri meinenîe, manunga, van, sdeinîe, fumnîa, domifhluvanîe (Opinio) 'domneva' prva dva izraza vsebujeta tudi pomenko 'mnenje') - gre za večkratno sopornenskost teh dveh izrazov. 2.4.1.6 Posamezni izrazi so lahko sopomenski le v stranskem, posebnem pomenu, kot npr. v nizu »lou, rup, plein, paidašh (Pra'da)«, kadar pomenijo 'plen' različnih vrst: osnovna sopomenka je plen, lov ima preneseni pomen 'plen', tako tudi rop, le z dodatnim negativnim odtenkom pridobitve nezakonito in s silo, nasiljem, pajdaš pa je posebni izraz, značilen za Kastelec-Vorenčev in Hipolitov slovar, rabljen v metonimičnem pomenu, sicer označuje posebne vrste tovariša. 2.4.1.7 Včasih določeno besedo pomensko ovrednotimo le s pomočjo ostalih, sicer bi jo izločili iz sopomenskega niza, tako npr. izraz vžitalnost v nizu »darotlivoft, dobrutlivoft, radu dajanîe, radovnoft, všhitalnoft (Liberalitas)« 'radodarnost'29 - izraz dobrotljivost je rabljen v ožjem pomenu kot vrsta izkazane dobrote, sledijo dve zloženki, prva pisana narazen, in druga s skrčenim podobnim glasovjem na morfemskem šivu, vžitalnost pa je morda avtorska sopomenka, ki tu nima svojega pomena 'uporabnost'. 28Prim. Pleteršnikov slovar II, 321: prinos - 2. das Opfer, Diet., Krelj; II, 178: posve-tilišče - 1. das Opfer, Diet., Krelj. 29 Vžitalnost navaja tudi Hipolitov slovar: »Liberalitas, freygebigkeit. darotlivost, da-rahh'vost, radadavnost, vshitalnost.« (I 342). 2.4.2 Geselski članki z večjim številom ustreznikov tvorijo dva ali več sopo-menskih nizov. T. i. zapleteni ustrezniški nizi so največkrat četvorke, šesterke, ki se členijo na po dva para, ki med seboj nista sopomenska, saj podajata različne pomenke večpomenske ali enakozvočne (homonimne) iztočnice, npr. šhenški naperfnik, ali pruftoh: en fhapul, ali kranzil is rošh, en jermen, ali nefhel k' šanefhlaniu: tudi en pals, ali povai: tudi ena škladniza derv (Stro-phium). Večkrat so sopomenski pari ali nizi pisno ločeni z veznikom tudi in/ali dvopičjem; ponavadi pa niso ločeni med seboj in jih je lažje ali težje izluščiti iz ustrezniškega niza. Ustrezniški niz »um, pamet, uršhoh, raslog, raitinga, razhûn, zhiflovanîe, zhiflu (Ratio)« razpade v po vrsti navedeni sopomenski dvojici (um - pamet, uržoh - razlog) in eno četvorko (izposojenki rajtinga, račun ter staro slovensko besedo čislo in izpeljanko čislovanje). Večkratno sopomenskost zasledimo v nizu »gvelb, lok, inaura, péga, famo-fterla (Arcus)«; med členi obstaja tripomenski odnos in zato trije sopomenski pari: osrednja sopomenska beseda lok s prvo pomenko 'obok' in sopomenkami gvelb, pega, z drugo pomenko 'strelno orožje' in sopomenko samosterla in s tretjo pomenko 'mavrica' s sopomenko mavra.30 Na več sopomenskih parov je razdeljen tudi niz »rèd, reslozhenîe, ordinga, ftân, verfta (Ordo)« z osnovnim večpomenskim ustreznikom red\ red - razločenje kot delni sopomenki v pomenu 'odlok', 'odredba', red - ordinga v pomenu 'red1' (die Ordnung); red - stan v pomenu 'red2' (der Rang) in red - vrsta v pomenu 'vrsta' (Die Reiche). 2.4.3 Razčlemba zapletenih ustrezniških nizov je prepuščena subjektivnemu vrednotenju pomenskih razmerij po predhodnem preverjanju v slovarjih. 2.5 Medgeselske sopomenke so tiste, ki se pojavljajo v različnih geselskih člankih s sopomenskimi, sorodnimi ali variantnimi iztočnicami. V različnih geselskih člankih lahko nastopajo: a) iste dvojice (trojice); b) različne dvojice, tako daje ena sopomenka drugačna in se niz obogati z novim členom. 2.5.1 Posamezni sopomenski pari se ponavljajo v različnih geselskih člankih pri iztočnicah, ki so izpeljanke iste besedne družine ali so sopomenske; da gre za pomensko enakovredne, zamenljive besede, nam kaže raba ene in druge sopomenke samostojno ali obeh skupaj pri različnih izpeljankah iste besedne družine, npr. en maihin šzyt, ali tarzha ša peišzhe (Parma); eden s'enim takefhnim szytam branên (Parmatus); ena maihina okrogla tarzhiza (Parmula); kateri take szyte, ali tarzhe dela, ali nuza (Parmularius), in sopomenskih iztočnicah (Cetra, Clypius, Pelta, Umbo). Par dar - šenkenga je naveden skupaj v številnih geselskih člankih, npr. pri Donum, Datio, Mifsilia, Munus, Sportula itd.; par zatrenje - pogubljenje pod iztočnico Dispeditio, Vastitas, pogubljenje - ferderbanje pod Damnatio, Deletio, Pernicies; dvojico služba - opravilo 30Iz italijanščine prevzeta beseda pega ima poseben pomen, poPleteršniku omejen na »lesen, z desak storjen lok, potreben, kadar se nad njim zida kak nizek svod, Lašče, Goriš. - Erj. (Torb.)«, v drugem sopomenskem nizu pri iztočnici Apsis pa kaže na posebni izraz, ki poimenuje del kolesa: »platišzhe ša kulla, ali péga, lok, inu kar je krivû, kollèf okrogloft« (25a). zasledimo pri iztočnici Officium, Administrate, Ministerium, Gestio, dejanje -opravilo pa pri Pragma in Functio; funt - librica nastopata skupaj pri iztočnici As in Pondo, kimovec - jesenik pri Elül in September, hitri konj - celtar pa pri Gradarius, Tolutarius, Sonipes. 2.5.2 Drugi tip zastopa ena skupna in ena razločevalna sopomenka, tako da se niz obogati z novim členom. Pri različnih iztočnicah z enakim vsaj enim pomenom so pogosto navedeni drugačni izrazi, ki so med seboj (delno) sopomenski, npr. za pomen 'zaničevalec, zasramovalec, sramotilec': nafmyaviz, šhpotliviz (Arrifor); šhpotliviz, pofmehovavez (Irrrifor); fhpotliviz, feršhmaga-viz, kateri v'fhali feršhmaguje (Calopantha); saframotnyk, šanizhaviz teh pil-dou (Iconoclausta); feršhmagaviz, ferrahtar (Spretor); ferrahtar, feršhmagaviz, šhpotdeloviz (Contemptor). Pri dveh pomensko raznorodnih iztočnicah se prvi prevodni ustreznik ponovi, druga dva pa se razlikujeta: pušzhavnik, hoftnik, ercmyt (Eremita) 'puščavnik'; en pušzhavnik, menih, famotnyk (Monachus) 'menih'. V naslednjem primeru enega od prevzetih sopomenskih izrazov zamenja slovenski ustreznik: ena vakfhniza, pulfhtèr pod glavo (Cervical); en pulšhter, vaikifhniza pod glavo (Pulvinar); kateri pernate blašine, ali polšhtre nareja, ali fhtrika (Plumarius). Večpomenska izposojenka viža nastopa v treh različnih pomenkah ob ustreznih delnih sopomenkah, navada: višha I ..-I (Habitus); višha, reed (Tenor); ordunga, višha (Methodus). Redko se v različnih geselskih člankih ponavljajo po trije sopomenski ustrezniki, npr. nemarnost, lenoba, (v)tragljivost pod Ignavia, Negligentia, Pigritia, Signities, ob drugih delnih sopomenkah (zamuda, otožnost, zanikrnost).31 Medgeselske sopomenke se pojavljajo tudi v enoustrezniških geselskih člankih, npr. Insecta', šmotlaka. - Insectum, gomaš, kar gomaši. 3 Primerjava sopomenskih samostalnikov v Kastelec-Vorenčevem in Ilipo-litovem slovarju 3.1 Primerjava je na izbranem omejenem gradivu izpričala obsežnejše besedišče Hipolitovega slovarja in poudarila slovamikovo iskanje še drugih poime-novalnih možnosti k latinski iztočnici ter nagnjenje k besedni tvorbi. 3.2 Iz primerjave obeh izvirnikov slovarjev po črkah b, n, t latinskih iztočnic je ugotovljivo, da je od skupno izpisanih Gl6 geselskih člankov s sopomen-skimi nizi zapisanih v obeh slovarjih 70 % , samo v Hipolitovem 2G % in samo v Kastelec-Vorenčevem 4 % . Bogatejši besedni fond II slovarja je posledica doslednega prevajanja Frisijevega latinsko-nemškega slovarja32 brez izbora iztočnic, upoštevajoč več besednih vrst iste besedne družine in več podgeselskih zvez. 31 Prim, geselske članke: nemarnoft, linoba, traglivoft (Desidia); nemamoft, linoba, vtra-glivoft (Signitia); linoba, nemarnoft, vtraglivoft (Ignavia); nemarnoft, lenoba, vtraglivoft, šamuda (Negligentia); nedélavnoft, nemarnoft, traglivoft (Ocium, uel Otiuin); linoba, nemarnoft, otošhnost (Otium); lenoba, vtraglivoft, lénoft, nemarnoft (Pigritia); lenoba, vtraglivoft, fanikernoft, flafti v'flushbi Boshy (Acedia). 32Vir za latinski in nemški del slovarja je bila Hipolitu novejša izdaja z dodatki vred 3.2.1 Prevladuje skupina z več ustrezniki v H (36 %); največ je takih, ki imajo skupen en ustreznik ali več, II slovar pa ima še dodatne sopomenke, npr. pri Torneo, uel Torneator ima KV le »draxlar«, II pa pod Tornator še tri slovenske tvorjenke: sukâviz, okrofhar, okrofhbar. 3.2.2 Geselskih člankov z manj sopomenskimi ustrezniki pri II je le malo (3 % - npr. pri Numerus H nima starinske slovenske besede čislo ob štcvenje, število). 3.2.2.1 Geselski članki z enakim številom ujemalnih ustreznikov (14 %) pričajo o sorodnosti prevajanja oz. o zgledovanju II pri KV slovarju, zlasti zaradi navajanja ustreznikov v istem vrstnem redu, zaradi ujemanja večbesednih poimenovanj in razlagalnih delov, npr. pri Taedium ima KV: nelušht, tošhlivoft, vtraglivoft, otošhnoft, nevelizhanîe, II: nelufht, tofhlivoft, vtraglivoft., otoshnoft, navelizhajne; pri Tomentum ima KV: ftrišhetina, oftriški od fuknà, ali klabükou, katera fe v' polšhtre deiva; H pa: strifhétina ali ostrifhki od suknà, ali klabükou, katera se v polšhtre deva, ipd. 3.2.2.2 Samo različne sopomenke v člankih obeh slovarjev nastopijo izjemoma, npr. pri Naphta ima KV: kamena olie, ali šhveplu; H: smôla, strupénu olje - prevod po nemških ustreznikih Pech, fergift öl. 3.2.2.3 Delno ujemanje ustreznikov nastopi zaradi različnega vrstnega reda ali glasovne, naglasne, pisne, besedotvorne variantnosti, ali pa je del ustreznikov obema slovarjema skupen, del pa različen, npr. pri Bucula - K V: ena teliza, ena junizhiza, kraviza; H: juni'za, telliza, krâviza; pri Negotium - KV: opravilu, fhâft, dolgovanîe, negmah; H: opravylu, oprâvik, shaft, ftentâjne. 3.2.3 Geselskih člankov, ki jih ima le H slovar, je četrtina od vseh izpisanih; to so predvsem besedotvorne različice iztočnic in iztočnice iste besedne vrste z nekaterimi pri KV nezastopaniini besedotvornimi pomeni, npr. za vršilca dejanja, glagolsko dejanje na-atio, mesto dejanja in predvsem inodifikacijske tvorbe: Botanicus. fliéliszhnik, fhéliszhar; Novatio, novina, novlejne, ponovlejnc; Typo-grapheum, bukvéna drukarija, bukvénu stiskanîe, ftiskarya; Tubulus, inâjheni vodeni roriki, ali zevy. Nekaj je tudi splošnih in strokovnih slovarskih iztočnic, npr. Terrenum, defhélla, fémla; Telefcopiurn, en perspectiv, dâlni glash, glâshna zev, gledâlnik. 3.2.4 Geselskih člankov s sopomenkami le v KV slovarju je le 4 %. Gre za besednozvezno iztočnico s prilastkom (Nomen adiectivum, pervershenu, ali perlošhenu imè), za pomanjševalnico (Narratiuncula, enu maihinu perpove-danîe, ali pravlenîe) ali posebni izraz (Banaufuf, en gmain delaviz, ali antver-har). celotnega Frisijevega latinsko-nemškega in nemško-latinskega slovarja, verjetno iz 1. 1709 (o tem gl. А. В r e z n i k, n. d., 135-136). Po latinski predlogi J. Frisija je prevedel tudi Orbis pictus J. A. Komenskega (o tem gl. Leksikon CZ Slovenska književnost, Ljubljana, 1982, 111). 3.2.5 Iztočnice z večpomensko zgradbo razkrivajo različne vrste ujemanj in razločevanj po pomenkah v obeh slovarjih (13 % ), največje dvopomenskih, precej manj tripomenskih in dve štiripomenski, npr. pri Tenuitas ima KV: tanz-hina, tankuft, II pa: tenzhîna, tenktift. vbushtvu. révnost. mâjzenost; pri Nervus ima KV: kita, shyla: tudi šhpringar, klada: tudi kripkoft, inu prcmoshenîe, H pa: Kyta, fhyla / .../ 2 / .../ kraft, muzh / .../3. /.../ klada, rinka, shpringar / .../4. /.../ kripkuft, premofhejne / .../. Povezave so najrazličnejše, ujemalne v eni pomenki, z večjim številom ustreznikov pri II in manjšim pri KV oz. s pomenko pri H in brez nje pri KV. Večkrat je druga (tretja) pomenka navedena le pri H, pri prvi pa imata oba iste ustreznike oz. jih ima II več kot KV, npr. pod iztočnico Nubes ima KV le: oblâk, II pa: en oblak, fhâloft. mnofhiza, tropa. 3.2.6 II slovar vsebuje več besedotvornih variant kot KV, tako izpeljank z istim besedotvornim pomenom in različnimi (zlasti priponskimi) obrazili ter večje število zloženk pod vplivom nemške predloge in iz slovarnikovega veselja do tvorjenja besed. Hipolit je ob razlagi pogosto zapisal tudi ustrezno tvorjenko (4 % - npr. pri Natator: plâviz, plâutnik, kateri plava, ali plavuti [KV: kateri plava]; Tonstrix: britbarza, brfvka, brivszhiza [KV: katera ftrishe]). Pri izpeljankah z istim besedotvornim pomenom je Hipolit uporabil variantna sopomenska priponska obrazila, npr. za vršilca dejanja -avec, -enik, ščnik: Nunciator, sporozhâviz, ofnanîovâviz, ofnanîenik, ofnanszhnik; za ženski par moškemu je opazno poleg običajnih -ica, -(av)ka, -area še posebno obrazilo -avščica, npr. piskâvshiza, trobentarza, piszhiza [KV: piskauka]. 3.3 Primerjava slovenskih ustreznikov iz dela kartoteke, urejene po slovenski abecedi,33 je zajela sto enot samostalniških geselskih besed od sablja do selstvo (vključno z besedotvornimi različicami). Izida primerjave ne moremo posploševati, je pa ilustrativen, saj poudari številčnost besedja v II slovarju in uvajanje novih tvorjenk. Skupnih slovenskih ustreznikov je 39 % in predstavljajo del splošne pred-metnosti (npr. salo, samota, samogoltnik, sapa, sedež, seganje ipd.). Več kot polovico jih navaja le II slovar: poleg številnejših izpeljank za različne besedotvorne pomene, npr.: sadilec - vršilec dejanja; sadež - dejanje 'sajenje', rezultat dejanja 'nasad'; sadišče - dejanje (lat. Satus) in mesto dejanja (lat. Semina-riuin), ima več besedotvornih različic (izpeljank z različnimi obrazili: npr. sadilec, sadeč, sajavec, nasajavec, obsajavec, zasajavec; sajenje, zasad, zasajenje, sadišče, sadistvo, sajstvo). Več je tudi zloženk in izpeljank iz zloženk s predpono samo- v prvem delu, npr. samogospodovalec, samogovernalec 'monarh'; samoočesnik; samokupčija, samokupec (Monopola, Monopolium);.samos1 «); in v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (1981, 113) sem to formuliral tako: »Sklopi so besede, ki nastanejo z mehanično strnitvijo dela besedila: kdo ve —* kdove, kar se da —► karseda, se ve da —> seveda, ne bodi ga treba nebodigatreba. Podobno v SP 1990, 113: »/S/estavine besednozvezne podstave združimo, npr. dva in trideset —* dvaintrideset; se ve, da —+ seveda.« To sem dal pred tem tudi za SSKJ (IV, 697): »/B/eseda, nastala s sestavljanjem dveh ali več besed brez veznega samoglasnika«, kar je ponazorjeno s »seveda, polčas in drugi sklopi«.39 - In kaj pravi o sklapljanju polemičarka? »/V/se sestavine podstavne besedne zveze, tudi zaimkov, členkov ipd. se izrazno ohranijo in postanejo sestavine tvorjenke, npr. se-ve-da, ne-bodi-ga-treba« (n. m. 109/110).40 Seveda ni res, da se vse sestavine »izrazno ohranijo« (prim, tudi v SSKJ prmejduš in prmejduš; Prim, še bogdaj, boglô naj (naglas menda pač tudi spada pod »izrazno«), 18 Polemičarka ostaja pri svojem mnenju, da pri sklapljanju v naspro- 38Kako zanesljive so torej polemičarkine izjave glede tega, kar jaz v besedotvorni teoriji že imam ali nimam izraženo. 39 Že prej (v Skj 2, 1966, 93) je pri m e n i zapisano, da je »/obrazilo/ lahko /.../ tudi samo vezalno (prim, seveda«), ravno tam še: »/P/ri sestavi je obrazilo predponsko (prestar), pri sklapljanju pa samo vezalno (seveda).« 40Pri Perušku (n. d. 12) so sklopi »primaknenke«, primeri zanje pa so mu, poleg še sedaj po našem sklopov, tudi sestavljenke (33 - nehvaležen). tju s prvimi tremi besedotvornimi vrstami le gre za govorno podstavo (110). Da pa tudi to ne drži zmeraj, bodi prikazano ob primeru nebodigatreba, ki ga v potrditev svoje misli navaja tudi polemičarka. Ce prezremo prvotno dvostavčno podstavo sklopa (nemara: ne bodi + treba ga je) in izhajamo iz za podstavo že strnjenega ne bodi ga treba, do samostal-niškosti tega ne pridemo iz čiste govorne podstave v polemičarkinem pojmovanju, ampak moramo nastaviti zvezo tisti, ki 'ga ne bodi treba', pri čemer pa se glede priponskega obrazila zadovoljimo z izglasjem podstave tvorjenke, celoti pa potem na podlagi zaimenskega dela govorne podstave pripišemo sa-mostalniškost (v SSKJ: m neskl.); prim, še nepridiprav -dva m. Zaimenski del podstave se lepo pokaže tudi v sklopu očenaš, prvotno zvalniška besedna zveza in z govorno podstavo tisto z začetkom 'oče naš', tj, molitev, ki se začenja z 'oče naš', kar da potem očenaš -a (s samostalniškimi končnicami!); podobno je vsakdan iz to, kar je vsak dan. In ravno tu se še zlasti vidi pomen 4. koraka mojega besedotvornega algoritma, tj. odvzem slovničnih lastnosti: izgubi se besednostni status sestavin podstave tvorjenke (vsak dan —+ vsak-, -dan- oz. oče naš, oče-, -naš-, tj. prvi oz. drugi del sklopa), zadnji sestavini pa se odvzamejo tudi običajne obliko-slovne lastnosti in seji dodelijo nove, kakor jih zahteva jedro govorne podstave, to pa je 1. m. sklanjatev, ker jo pač narekuje izglasje tvorjenke (v določenih okoliščinah pa lahko tudi 3. m. sklanjatev (v SSKJ bôgnasvâruj m neskl. tudi bognasvdruj -a). In še je tu polemičarkino vprašanje (110): »Nerazumljivo je, zakaj me kritik /tj. J. Т./ v zvezi s p o j m o v a n j e m sklopov povezuje z Bajcem (433), saj že iz slovarske definicije, ki jo je kritik izbral za citiranje, izhaja, da je »sklop tvorjenka« (podč. sedaj, knjiga 184), torej beseda in ne besedna zveza.« - Res je, da na str. 184 polemičarkine knjige piše »sklop tvorjenka iz zaporednih nepredvidljivih sestavin govora: se-ve-da«,41 toda na str. 190 iste knjige je med sklopi za seveda naveden še dober-dan, kar pa ni sklop v tem smislu, ampak v smislu besedne zveze, te pa med sklopi navaja tudi Bajec.42 Sicer je pa v moji kritiki avtoričinih zgrešenih besedotvornih teoremov na str. 433 govor o tem, da avtorica v svoji knjigi (32) trdi, da Bajec »pojem sklopa razširi tudi na besedne zveze - t. i. pomenski sklopi«. Ugovarjal sem izrazu »razširi«, ker to Bajec le povzema po Brezniku (SS 1934, 174). 19 In sedaj k problemu b es e d o t v o r n e g a a 1 g o r i t m a. Polemičarka 41 Prim. J. Toporišič, Slovenski knjižni jezik 2, 1966, 118: »Sklopi so besede, nastale z mehaničnim sklapljanjem delov govora: se vé da —* seveda, prida nič —► pridanič, nema nič —* nemanič itd. Prim, še nebodigatreba, dolgčas, pešpot, posiliživ, očenaš.« 42Sicer pa prim, pri m e n i v Skj 2, 1966, 118: »Sklop/ov/ ni vedno lahko ločiti od zloženk, čeprav jih večinoma res spoznamo po tem, da med sestatinami podstave v sklopu ni veznega samoglasnika. Izrazi kot devetdesetletnica so, če jih primerjamo z besedami kot desetletje (kjer -letje sploh ni samostojna beseda), prej zloženke kot sklopi. K sklopom nekateri prištevajo tudi izraze /.../ alfa žarki, Adria aviopromet, Turist hotel /.../ Neke vrste sklopi so izrazi pozdravljanja: dober dan, lahko noč, dobro jutro ipd. To so stalne besedne zveze, frazeologemi.« besede spet obrača nasproti smislu besedilnega mesta, na katero se nanaša. Jaz v svoji kritiki zgrešenega avtoričinega besedotvorja navajam le, da to, kar počne, ni ravno prav, dobesedno: »Da avtoričin 'algoritem' (ali kaj naj bi to bilo) ni posebno imeniten«; polemičarka pa se sedaj izmika, češ da pojma algoritem ne uporablja (110), hkrati pa pribija, daje moja »interpretacija tega postopka /pri njej/ v smislu številčne zaporednosti samovoljna in ga spreminja v absurdnost, saj ne upošteva niti različnosti ločil (vejica, podpičje) znotraj postopka« (vse brez ponazoril). Torej gre pri njej vendar za določen »postopek«, postopek pa mora imeti določeno smer, mar ne, pri »ustrezni realizaciji« (r. t.). In katero smer kažejo te njene »pretvorbene vrednosti sestavin skladenjske podstave« (r. t.)? Če vzamemo njen najpreprostejši primer (polemičarkina knjiga, 11), npr. za bralec (ki ga avtorica sploh nima izpisanega kot normalno besedo), dobimo naslednjo usmerjenost (ker puščice pač kažejo smer): »brat-ec *— [majhen] brat [-0], [ ] —i► -ec, brat-«, po puščicah pač vidimo, da imajo posamezni deli nasprotno usmerjenost. Po mojem torej neimenitncm algoritmu pa je stvar čisto lepo enosmerna in razumljiva: 1. majhen brat, 2. majhen —► -ec, 3. brat, 4. brat-, 5. brat- + -ec, 6. bratec. In v obratni smeri za razumevanje tvorjenke: 6. bratec, 5. brat- + -ec, 4. brat-, 3. bràt, 2. -ec —*■ 'majhen/ljubek/drag', 1. majhen brat (glede na konkretno mesto v govoru, iz katerega je razvidno, katero besedo iz števila besed, ki ustreza priponskemu obrazilu -ec, lahko odberem). In če te sestavine skušam najti v polemičarkinem »algoritmu (ali kaj naj bi to bilo«), to ni prav nobena samovolja. Tudi če upoštevam ločila, dobim isto: brat-ec <— [majhen] brat [-0] [ ] -ec brat-(5) (2) (3,4) (2) (4) Da, manjka nam samo še bratec, in to bi bil pri meni rezultat 6. koraka algoritma: odpravi šiv, izvrši glasovne in naglasne premene, in seveda govorna podstava majhen brat. Polemičarka oporeka tudi moji misli, daje, »/k/aj zlaganje je /.../ načeloma že dolgo z n a n o « (110), pri tem pa se sklicuje na svoj prikaz »zgodovine obravnavanja tvorjenk, zlasti zloženk slovenskega knj. jezika«. Jaz sem s tistim »dolgo znano« mislil seveda na svoje pojmovanje tega problema, saj se avtoričino pojmovanje tega, kar naj bi zloženke bile, prav nič ne loči od mojega, v svojem prikazu teh pojmovanj (knjiga 33-50), pa je obšla prav moj prispevek k temu.43 Saj vendar tudi jaz ločim podredne in priredne zloženke (to ima že Perušek), pri enih in drugih tako samomedponske kakor tudi medponsko-priponskoobrazilne, zloženke ločim od stalnih besednih zvez (mislim, da imam 43Na teh straneh m e omenja čisto na koncu s sestavkom Besedotvorna teorija (1976) in SS 1976. Mene obravnava zunaj tega sklopa v poglavju 1.2 (Besedotvorni algoritem J. Toporišiča), n. d. 9-10. Tu je podana polemičarkina kritika mojega algoritma, med drugim glede števila korakov, češ da so možni »kvečjemu štirje«: (1) skladenjska podstava z npr. z oklepajno izraženimi pretvorbenimi vrednostmi«, (2) »uresničitev pretvorb«, (3) »globinska« in (4) »površinska ureditev«, ki pa je pravzaprav že dana z izrazno podobo obrazil (prva v smislu zaporednosti - končnost, nekončnost tvorjenkinih sestavin, druga v smislu realizacija naglasa in morebitnih premen)«. Razumi, kdor more. za teorijo stalnih besednih zvez nekaj zaslug, saj sem frazeologijo v univerzitetna predavanja pri nas uvedel prav jaz), česar še pri Bajcu ni, podal sem teorijo naglasa zloženk (in glasovnih premen sploh), zloženke skušal bolj natančno ločiti od sklopov.44 Prim, pri Bajcu (Besedotvorje III, 1952, 83): »/S/em porazdelil zloženke po zunanjem videzu na tri glavne skupine, to je na sklope, imperativne zloženke in imenske zloženke«, pri čemer (86): »döbro jutro /.../, ki se v vsakdanjem govoru sliši že dobro jutro«. 20 Polemičarka (110) dalje trdo ostaja pri mnenju, da moje »vztrajanje pri'k o n č n i с a h', ko gre za o b r a z i 1 n i morfem vnaša funkcijsko zmedo (neločevanje besedotvornih in oblikoslovnih funkcij)«. To polemičarkino siljenje ljudi v vero, da ne ločim medpone in končnice oz. končnice v medponski vlogi, je prav od sile. Na str. 120 moje slovnice je govor o tem, s čim naj »se poveže večdelna govorna predstava«, in moj odgovor tam je, da z medpono (v primerih z -o-, -e-, -i-, -i-: staromoden (zobozdravnik, avtocesta), vročekrven, kažipot (lažiučitelj), častihlepen; ali pa z »imenovalniško končnico« (Slovcnijales <— les iz Slovenije), kjer je brez dvoma kot medpona nastopilo nekaj, kar je imenoval-niška končnica. Da je z imenovalniška končnica mišljen vezni samoglasnik (tj. končniški del prvega dela zloženke), se vidi takoj iz nadaljevanja, kjer pravim, da je »vezni samoglasnik tudi tožilniški ali rodilniški«.45 Polemičarka se v formulacijo v SS 1976, 120 - ki pa ji sploh ne daje prav - s tako silo zaganja pač zaradi tega, da bi v doslejšnji obravnavi zloženk vendarle našla kaj krivega, namesto da bi (bila) mirno pregledala še druga moja dela o tem, da bi se prepričala, za kaj mi res gre, npr. v SR 1980, 146, kjer razločno govorim samo o »/v/mesnih obrazilih« tako: »/O/snovno je -o- (za с j č ž š dž pa -e-), potem je tu obglagolski -i- (kažipot), nato -0- (gcneralmajor) - vsa so nevtralizacijska - na koncu pa so - imenujmo jih tako - sklonska, in sicer za imenovalnik, rodilnik in tož.« Tudi v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis bi se o tem poučila na str. 112, nato pa na str. 113 v zvezi s samostalniškimi zloženkami, kjer so izrecno navedeni »vezni samoglasnik -o-«, »glagolski -t-«, »vezavni (rekcijski) samoglasniki«, »imenovalniški vezni samoglasnik«; na str. 114-115 v zvezi s pridevniškimi zloženkami: »vezni samoglasnik -o- ali -e-«, »vezavne končnice«, »brez vsake povezave«. Ravno tam polemičarka piše, da ji je »izjava, da 'imenovalniška končnic/a/ 44 Prim. А. В a j e с , Besedotvorje/.../, III, 1952, npr. str. 81 figa mož, volkodlak, str. 82 velika noč 'Ostern'. »Predlogi in nikalnice se tudi sestavljajo z drugimi besedami (brezzob, nesreča), vendar je to zlaganje nekaj svojevrstnega in se zdi primernejše obravnavati ga v posebni študiji. Isto velja za členke ali partikule (-koli in pod.).« Str. 128: »Kazusni sklopi vrste bojaželjen.« 4bO teh stvareh je govoril že R. P e r u š e k , n. d. 13; loči »spono« -o- (»pretvarja se osnovni končnik v »o« oz. -e- v določenem okolju), -v- (medved <— -u-), -ti- (poludbnije). O imenovalniški »sponi« prim. r. t.: »Primaknenke iz imen zložene, odpahujejo končnico prvega dela, npr. srbski rim-papa, ne 'rimopapa', lakctbrada ne laketobrada«. V resnici imajo (prim, pikapolonica, Slovenijales) v prvem delu imenovalniško obliko. Da je na to mislil že Perušek, prim. n. d. 36: kljuka-nos, figa-mož. Tu (37) navaja tudi češčena-si-marija in oče-naš; prim, še gvozden-zula 'neka pošast'. /.../ nekončnemu delu podstave jemlje slovnične značilnosti' /.../ nerazumljiva «. Pri meni je mišljeno seveda to, da rodilniška končnica (Slovenije) iz govorne podstave les iz Slovenije s tem, da dobi imenovalniško obliko, postane družljiva kot del zloženke, saj bi imela v tipu *Slovenijeles (oz. *Izslovenijeles) večjo slovnično značilnost, in ta v tem tipu zloženk ni mogoča, ampak le v pridevniškem tipu častiželjen, bojaželjen, vsegamogočen, kjer te omejitve ni. Kako pa bi polemičarka razložila ta imenovalniški -a-? In potem seveda tudi druge sklonske oblike prvega dela zloženk (rodilniške, tožilniške), pri meni imenovane vezavne? Tu pri meni ne gre za nobeno vztrajanje pri končnicah kot končnih delih samostojnih besed, ampak o končnicah v prvem delu zloženk, prenesenih sem naravnost iz govorne podstave. Bomo menda vendar priznali, daje -еда kot v vsegamogočen prvotno rodilniška končnica pridevniške besede! Enako je -e- v dveleten, dvetretjinski, dveuren prvotno tožilniška končnica,46 v nasprotju z -o- v dvoboj, dvoceličen, dvodejanka itd. In enako mutatis mutandis v drugih primerih. 21 Zelo nerazvidno polemičarka razpravlja o razliki m e d pripono in priponskim obrazilom,s tem da sedaj tu meša še predpone in medpone. Jaz sem ji v kritiki (432) očital, da ne loči med pripono in priponskim obrazilom, in tega v polemiki z ničimer ni ovrgla; zato pa razpravlja o »obrazilu in obrazilnem morfemu« in tako pri priponi -ec (lovec) govori, da gre za enomor-femsko obrazilo. Ne: tu gre za dvomorfemsko obrazilo: prvi morfem (-c-) izraža vršilca, drugi (-0) pa moškospolskost. Analogno prim. *star-c-0 ф star-k-a. Zares enomorfemski obrazili pa sta pra- (pradomovina) in -o- (severozahod), o čemer pa nikoli ni bilo dvoma.47 In nepravilno polemičarka enači pod-hrad-ck (kar ima prav že Perušek), ki je izpeljanka iz predložne zveze, in mulovodec, kar je zloženka z medponsko-priponskim obrazilom. Polemičarka pa spet napačno zatrjuje, da je tu v obeh primerih obrazilo dvomorfemsko, ta dva morfema pa naj bi bila v prvem primeru pod- in -ek, v drugem -o- in -ec. Tu že moram reči, da polemičarka pač ne ve, kaj morfem sploh je: podbradek ima samo priponsko obrazilo, ki pa je dvomorfemsko (ek-0), medtem ko ima mulovodec dvodelno obrazilo (-0- in -ec), sestoječe iz treh morfemov (-0-, -c-0). 22 Polemičarka (111) vztraja pri tem, da so p r i p o 11 e zloženk le »s o g 1 as n i š k e« ali pa »neg laso v ne« (ničte). Moja trditev je prvič bila, da pri zloženkah nastopajo tudi pripone s samoglasnikom (bogorod-ica itd., prim, moj sestavek 432), in drugič, da ničtih pripon tu ni, ker v teh primerih kot obrazilo služijo kar končnice določene sklanjatve, npr. lov -a oz. lov -г.48 46Perušek (19) navaja trpotec («— tri pot), trikot, trikotnik, sicer pa na str. 38 zavrača te tvorbe: častivreden —* časti vreden, bogaboječnost —> pobožnost, bojaželjen —► bojevit. 47Seveda tudi v primerih kot hod-0. 48Glede tega prim, že pri P e r u š k u , ki ga je avtorica na svoj način pridno prebirala, Oporekam tudi, da bi obstajale posebne pripone za zloženke. Avtorica sedaj trdi, da sta taki »priponi« -0 za pridevnike (belorok) in -ec za samostalnike ipd. (umotvor, mulovodec, pravopisje). Tvorjenih z obrazilom -0 res ne poznam (morda je vendarle tak zlat -a -o iz zlato -а), а ni jih verjetno le zato, ker bi bilo to prenaporno, saj bi v besedilo prinašalo več težav ob udobnih ročen, nožen, zoben (prim, pa za nasprotno smer bél -a -o —* bel -t), ne manjka pa se primerov z obrazili -0, -ec, -je pri samostalniških izpeljankah: tvor, stvor, mel - videč, kosec, proseč - orožje, orodje, naselje, lože, južje, narečje. Za j prim, še lož 'mesto, prostor, kjer divjad (pogosto) leži'; prim, še loža 'organ, ki povezuje plod z materjo'. Poleg tega polemičarka sama vidi, da tisto, kar naj bi bilo samozložensko, nastopa tudi pri izpeljankah iz predložne zveze. Prim, v moji slovnici 1976/1984: 145 - brezup, brezvladje, brezverec, 155 - brezglav, brezzob ob sicer prevladujočem priponskem obrazilu -en (brezvezen, nagobčen...). 23 Polemičarka se tudi upira mojemu zatrjevanju o napačnem p r i-sojanju določnosti nekaterim pridevnikom, konkretno, da bi bil določen pridevnik dvajsetleten (pri meni 437). Tu si delo lajša s tem, da ne govori o tem pridevniku, ampak o pridevniškem paru sonč-ni (žarek) oz. sonč-en (nasmeh). Ali gre za pridevnika na -ni ali na -n, se preskuša zlasti lahko v vlogi povedko-vega določila: in da ne gre Ta fant je dvajsetletni za pomen 'ima 20 let', torej je vendar jasno. Polemičarka ne odgovarja na vprašanje, ali pomenu 'imajoč 20 let' ustreza dvajsetleten (moje stališče) ali dvajsetletni (njeno stališče). Torej po mojem: Ta fant je dvajsetleten 'ima 20 let' oz. dvajsetleten fant proti In ta dvajsetletni fant (določna oblika) dela take otročarije. Vendar na istem mestu (437, op. 70) jaz omenjam »spet napačno z določnostno končnico«, torej sem o takem govoril že prej, to je na isti strani mojega pisanja. Tam sem kritiziral njeno obliko dvoglavi, navajajoč mesto v njeni knjigi: »(124, z napačnim -i)«. Prek tega primera polemičarka hodi molče. Kako pa je s tem v SSKJ? V gnezdu izrazja pri iztočnici sončen so vsi primeri na -i: sončni čas, obrat, veter, spekter, dvor, halo, plise, v gnezdu stalnih besednih zvez prav tako (sončni prah, vlak; Sončni kralj), v pomenski skupini 2 'za človeka zelo prijeten' imata oba primera obliko brez -i (sončen nasmeh, obraz), le pod pomenom 1 'nanašajoč se na sonce' imamo oblike z -i in z -0: sončni mrk, vzhod, zahod, jug - sončen dan. Če te primere razčlenimo, ugotovimo, da primer sončni mrk (in pač tudi sončni vzhod, zahod) spada v gnezdo izrazja, sončen dan je v redu primer za 'dan, ko je sonce', medtem ko je sončni jug stalna zveza tipa znani pisatelj (v moji slovnici). Za dvajsetleten 'star dvajset let' imamo v SSKJ primer dvajsetletna študentka, ob samostalniku m. spola, bi gotovo bilo dvajsetleten študent, in za dvajsetleten napor tudi ni dvoma, da bi bila oblika nedoločna za pomen 'tak, ki traja dvajset let'. Za n. d. 22: navaja tudi priponsko obrazilo -ica (bogorodica, konjokradica), torej tudi zložno priponsko obrazilo. Tu je še Peruškova pripomba, da »/d/rugi del torej treba, da ima svoj sufiks, ki ga loči od substantiva, ki samostalno rabi«, kar je utegnilo vplivati na našo polemičarko že v nalogi. (Vendar prim, ime bohinjske gore Rodica; plcvica.) primer nam lahko služi dveleten: v SSKJ dveleten otrok, pa dvoleten deček, spor; dvomesečen seminar. Prim, še stoleten: stoleten starček, gozd, stoletni ciklus, koledar. 24 To, kar polemičarka govori o pod rednosti in pri rednosti zloženk, je že zdavnaj znano; iz tega, kako določene stvari formulira, pa bi izhajalo, da jaz v SS ne bi imel obravnavanih in najprej prirednih, nato podrednih zloženk.49 Da imajo prednost podredne zloženke, se vidi že iz količine primerov (SS 120 do 121 - prireden le en primer; 146, kjer so pri zlaganju samostalnikov celo samo priredne zloženke; 155-156, kjer so pri zlaganju pridevniških besed le zloženke s podstavo dveh pridevnikov priredne na prvem mestu (156), strogo po podrednih pa so priredne razvrščene v Načrtu pravil za novi slovenski pravopis (113 oz. 114 za sam. zlož., 114 oz. 115 za prid. zlož.).50 Tudi pri n agi as u zloženke (111-112) polemičarka brez potrebe najprej navaja znane stvari, npr. »da so priredne zloženke vedno večnaglasne« (111), pri tem pa pozablja, da med priredne zloženke ona sama uvršča tudi po njenem enonaglasne primere kot knezoškof, glavonožec, indoevropeist.51 Polemičarka mehanično tudi poudarja (112), da imajo dva naglasa podredne zloženke tedaj, »ko je pripona zloženke zložna (homonimna) z izpeljavnim priponskim obrazilom«, prvi del take zloženke pa »tvorjen«, npr. céstnoprométen. 25 Tu spet vidimo nerazločevanje pripone in priponskega obrazila, poleg tega pa še zmedo v pojmovanju, kaj naj bi bile ob isti glasovni podobi le homonimne zložne pripone. Za pojasnitev povedanega vzemimo tako priponsko obrazilo -ica. Zakaj vendar bi bila ta pripona v plev-ic-a (perica) kaj drugega kot v bogorod-ic-a? Prvi dve besedi označujeta bitji (osebi), s pomenom 'tista, ki pleve/pere', tretja pa pomen 'tista, ki boga rodi'. Enako je pri -ec: pisec 'kdor piše, loncevezec 'kdor lonce veže'. To je ista pripona oz. priponsko obrazilo, in prav isto je pri izpeljavi iz predložne zveze: prim, posledica, poledica, brezdelica, preglavica, brezverec, brezdelec. 26 In potem pravilo, da imajo dva naglasa le tiste zloženke, ki imajo v prvem delu tvorjeno besedo, priponski del obrazila pa je zložen. Spet pravim, da to pravilo ne drži, ker imamo primere kot Škofjcločan, (SSKJ škofjeloški), peterorogljàt, šesterostrdničen, četverooglat, četveroškrgar, desctc-rolovkar, Dolnjelendavčan, Murskosobočan, slovenskogoriški, ki so, kolikor so v SSKJ, vsi enonaglasni, na drugi strani pa tip pétglasen, ki ima dva naglasa, čeprav prva sestavina ni tvorjena, drugi del obrazila, pripona, pa ne zložen.52 Poleg tega ima polemičarka v svoji knjigi (102-104) zloženke, ki prvega dela "Polemičarka pri tem sicer pravi »izhodiščna delitev«, toda glede podrednosti oz. prirednosti je taka tudi moja delitev. 50V SSKJ pa skoraj ni prirednih zloženk: prim, angto- proti anglo... »h dnglo..., kjer pa je res priredni prvi del zloženke pred podredniin. Pri črno... pa sploh nima uvedene priredne zloženke, temveč jih »potika« kar pod 1. in 2. pomen iztočnice črn: 1. črno-bel, črno-žolta zastava, 2. črno-beli fdm, v gradivu še črno-žolta monarhija. 51SSBPZ, 1988, 172. Sicer pa prim, že v SSKJ pač Avstro-Ôgrska proti avstroôgrski. 52Prim. celo stoleten 'star sto let' - stoleten 'večleten, dolgoleten' v SSKJ. nimajo tvorjenega in pripone v drugem delu obrazila ne zložne, a jim zapisuje dva naglasa, npr. samooskrba, sàmooskriimba, sdmooplodi'ti, sdmooploditev, sdmoizobrdzba.53 Tu v nekaterih primerih polemičarka v svoji knjigi (102-103) prihaja tudi v zadrego, ali gre pri čem za zloženko ali za izpeljanko iz ustreznega zloženega glagola: samoučiti - samouk; sdmoponižati - samopomžanje; sdmopotrditi - sdmopotrditev; sdmoizobrdziti - sdmoizobrdzba.54 Na tem mestu polemičarka brez vsakega utemeljevanja izjavlja, da pri meni »prej pogreš/a/ naglasno teorijo, kakor da bi jo rušila«, ali ko na koncu v opombi 21 skuša odpraviti velikansko in uspešno opravljeno Riglerjevo delo v zvezi z naglasom z opombo, da ima SSKJ sicer jdjčastolisten in kmoobiskovalec, vendar bakrcnobdrven in davkoplačevalec (112). Že v kritiki polemičarkinih zgrešenih besedotvornih postavk sem zapisal željo, da bi se bilo Riglerjevo onaglaševanje pošteno razčlenilo in na morebitne (z argumentacijo podprte) spodrsljaje opozorilo, ne pa se z dvema primeroma izmed pač tisočev - brez argumentiranja -skušalo razvrednotiti. 27 Odgovoriti mi je še podrobneje na polemičarkino vprašanje, ali mi ni kot Bajcu modifikacija le nadaljnja, konkretno 7. pomenska skupina samostal-niških izpeljank. - Prav gotovo da ne, kakor smo že videli. Poleg tega Bajec55 nima take razporeditve. Najprej sicer res ima »moje« pomenske skupine (in sicer v zaporedju 3 1 4 5 2), nato pa kot 6-9 sledijo brez kakega znaka istomno-žične različnosti »zbirna, manjšalna, večalna in slabšalna imena« (127), kot 10. skupina pa »pojmovna«; med modifikacije po mojem pa bi bilo šteti še njegovo 13. skupino (imena moških oseb), zatem 15. (mladiči), na 18. mestu je moja 6. skupina (snov), na 20. spet moja 4. (lučaj) in še na 24. spet moja 4. - Ne vem, če »blagor mu«, kdor si upa tako predrzno enačiti in primerjati neenačno in neprimerljivo kakor na tem mestu polemičarka. 28 Prav nepoboljšljivo objestna je v polemičarkinem zaključku misel, da jo je moja ocena njenih mest v knjigi »konec koncev opozorila tudi na nekaj čisto tehničnih napak«. Kakor da se množica pogreškov in napačnih pojmovanj da spraviti pod naslov tehnike. 29 In čisto na koncu še opomba, da ji je bilo na moje pisanje »izjemno težko /.../ odgovarjati« »ne zaradi stavkovne kritike« (to je pač mimogrede zavrnila, moramo sklepati), »ampak zaradi nerazumljive kritikove težnje po strokovnem 530 samo- je pisal obširneje že R. P e r u š e k , n. d., 19: samosilen, samostalen, samo-tretji. 54 V polemičarkini knjigi (102) večina navedenih glagolov s samo... v SSKJ ni izkazana, pravzaprav niti eden od 13 navedenih: dva izmed teh imata v SSKJ še se (samouničiti se), drugi hkrati z drugačno glagolsko pripono (samouničevati se). -Omenim naj še neustrezno zapisovanje skrajšanih tvorjenk (102 in drugje): medtem ko je tip samostdn-0 -ec2 -ka2 -ski2 v redu, nikakor ni samordst-en -ica2, -ik2 -ški3 •štvo4 -ost2, saj bi se to bralo samorastenica itd. (poleg tega pa je -štvo3, ne -štvoA, prim, dijak, dijaštvo, kjer pa bi bilo treba dodatno pisati vsaj -(š)tvo, če nam črka v oklepaju pomeni morfemsko deljeni glas). "Prim. Besedotvorje I, 1950, 126-128: Pripone po njih pomenu. (jezikoslovnem) diktatu«. - Glede diktata samo to: Znanstvenik posluša samo diktat pravosti spoznanja: edino to je, kar brani in uveljavlja. Summary In the first number of Slavistična revija 1991 A. Vidovič-Muha replied to my criticism (SR 4, 1990) of several items in her book that are, to my mind, incorrect. She recognizes the objectivity and relevance of only a few points (which points she has in mind, however, is unclear) that are »of a technical nature.« Nevertheless, in a manner that to the uninitiated seems superior, she refutes, as incorrect or injustifiable, all of my arguments with her own solutions—at least those of my arguments which she does not tacitly omit. Her polemic, moreover, grows into a criticism of some other points of my word-formation theory. In my response to these polemics (in 28 points) I first, by way of introduction, discuss how I would have expected an answer to whatever was, in her opinion, so scandalous in my first critique. Then I refute all of her »arguments« in order, whether they were in defense of what I had criticized or her expansions upon the polemics, which bring up new issues. For example, I refute, among other things: her opinion that my criticism targets her book and not just the incorrect points in her views on word-formation; that I would have read anything into her work that was not there to begin with; the possibility of invalidating my word-formation algorithm or the importance of accentological issues; her claims about the lack of criteria in my semantic groups; the discussion of not including suffixed nouns in compounds; the inquiry into the number of word-formation processes in my theory; the concept of what a formant is and all of the issues concerning the formation of new words and understanding derivatives in all six steps of my algorithm. In these refutations, I point out the places in my works that she failed to take into consideration, at least the ones that were published at the time that she developed her incorrect formulations, either in her works before or after my critique. Had she not overlooked my works on various word-formation issues, she would have been spared my critique or, at least, my response to her polemic. I view the publication of this response to Vidovic-Muha's polemic as a defense of objectivity in Slovene word-formation theory as well as a contribution to the history of the authorship of word-formation theorems of greater and lesser importance. . . UDK 886.3.09-1 Hribovšek I.: 830.09-1 Hölderlin F. Dejan Kos Maribor IVAN HRIBOVŠEK IN FRIEDRICH HÖLDERLIN V okvira problematike Hölderlinovega vpliva na slovenske literarne ustvarjalce je ob imenih Nika Grafenauerja in morda tudi Francija Zagoričnika najbrž moč navesti le še ime Ivana Hribovska. Razprava skuša ugotoviti, katere plasti v Hölderlinovih delih so utegnile služiti kot zgled Hribovškove poezije in kakšno vlogo so dobivali ti segmenti v pesmih slovenskega lirika. Po tej poti prihaja do teze, da vplivi nemškega pesnika, razvidni predvsem v Hribovškovem prevzemanju motiva hrepenenja po transcendentalnosti bivanja in motivov antične metafizike, ne segajo v globalni ustroj Hribovškove poezije. Slovenski pesnik namreč prevzete segmente umešča v okvir specifičnega metafizičnega koncepta, za katerega je značilna vzporednost monističnega principa, ki bi ga lahko imenovali metafizični vitalizem, in dualizma krščanskega razumevanja transcendence. Besides Niko Grafenauer and possibly Franci Zagoričnik, Ivan Hribovšek seems to be the only Slovene man of letters to have been influenced by Friedrich Hölderlin. The present paper attempts to find out which layers of Hölderlin's output might have served as a model for HribovSek's poetry and what role have those segments acquired in his poems. The German poet's influence, most discernible in HribovSek's adopting the motive of longing for a transcendental existence and the motives of ancient metaphysics, never touches the global structure of Hribovšek's poetry. The Slovene poet has placed the adopted segments inside a specific metaphysical concept that is characterized by a parallelism of a monistic principle (which could be termed »metaphysical vitalism«) and the dualism of the Christian understanding of transcendency. V Hribovškovi zapuščini ne najdemo navedbe, ki bi pričala o pesnikovem poznavanju Ilölderlina ali celo o njegovem razumevanju Hölderlinovih literarnih del. Pri trditvi, daje Hribovšek kljub temu skoraj zagotovo poznal velik del Hölderlinovega literarnega opusa in daje le-ta najbrž napravil nanj močan vtis, se lahko sklicujemo le na eno samo empirično dejstvo: F.Pibernik navaja v eseju Pesnik Ivan Hribovšek podatek o kar šestih izdajah »tega nemškega pesnika«, ki naj bi stale na Hribovškovih knjižnih policah. S tem se seveda hkrati odpira vprašanje o Hölderlinovih vplivih na slovenskega pesnika. Predvidevati smemo, da se v pesmih, še posebej tistih, ki so nastale po letu 1940 in so bile uvrščene v zbirko Pesmi Marjana Gostiše, kažejo sledovi Hribovškovega zanimanja za Ilölderlinovo poezijo. Že na prvi pogled so vidne podobnosti posameznih motivov, ponekod pa tudi dikcije in zunanje forme, toda vprašanje je, ali je Hölderlinov vpliv segel v globlji ustroj Hribovškove lirike. Problematika vplivov na Hribovškovo poezijo je še neraziskana, pravzaprav ne obstaja niti izčrpnejša študija o Hribovškovem literarnem delu nasploh. Razloge za to je najbrž potrebno iskati v okoliščinah ideološke narave; literatura tega med vojno ubitega pesnika je bila namreč spričo nenaklonjenosti povojne politične misli na Slovenskem vse do konca osemdesetih let bolj ali manj obsojena na molk.1 O povezavi med Hôlderlinom in Hribovškom govorita le France 'Podatke o Hribovškovi poeziji in njenih odmevih v slovenskem prostoru je F. P i b e r n i k objavil v kronologiji k Hribovškovi zbirki Pesmi, 100-105. Pibernik v eseju Pesnik Ivan Hribovšek2 in v spremni besedi k zbirki Hribov-škovih Pesmi (1990) ter Anton Slodnjak v knjigi Obrazi in dela slovenskega slovstva (1975). Pibernik omenja v obeh primerih zgolj Hribovškovo posebno zanimanje za Hölderlinovo poezijo, ob tem pa še podatek o »vrsti Hölderlinovih knjig« v Hribovškovi zapuščini. Razen tega zapiše mimogrede domnevo, da bi Heideggerjeva misel iz študije o Hölderlinu: »V poeziji je človek osredotočen na dno svoje človeške resničnosti«, utegnila veljati tudi za slovenskega pesnika. Slodnjakove formulacije so določnejše — govori o Hölderlinovi »pričujočnosti«, na katero daje misliti že pri pesmih prve Hribovškove zbirke, »vsekakor pa je (...) zaznavna v Pesmih Marjana Gostiše«. Še pomenljivejša je njegova teza o nekakšnem panhumanizmu, ki naj bi ga Hribovšek občutil »namesto bogovda-nosti in panteizma pesniških vzornikov« in v katerem naj ne bi bilo več meja med »človekom, predmeti, pokrajino, naravo in kozmosom«.3 Pri podrobnejši proučitvi Hribovškove poezije se izkaže, da so panteistične prvine v njej resda stopale v ozadje, vendar pa niso popolnoma izginile (npr. v pesmi Ilelenskim bogovom: »mračna nam drevesa šume o vaši / večni bližini«); razen tega gre pri kategoriji, ki nadomešča transcendentalne koncepte »vzornikov« najbrž za princip nekakšnega metafizičnega vitalizma, v njem pa je moč prepoznati dediščino Hölderlinovih panteističnih in pantranscendentalnih teženj po enovitosti bogov in narave. Po drugi strani pa razsežnost, ki bistveno ločuje Hribovškov princip transcendence od Hölderlinovega, verjetno ne temelji v panhumanizmu, temveč se razkriva v imanentni vpetosti Hribovškovega ino-nističnega transcendentalnega koncepta v sistem krščanske metafizike — metafizični vitalizem skuša namreč preseči okvir krščanske religioznosti, hkrati pa vseskozi ohranja njegovo dualistično strukturo. V Hribovškovi poeziji tudi sicer ni videti prvin, na katere bi se mogla opreti relevantnost trditve o njenem panhumanizmu. Vsekakor pa je postalo očitno, da bo morebitne vplive mogoče razbrati iz primerjave Hölderlinovega in Hribovškovega razumevanja transcendence in najbrž tudi iz primerjave njunega razmerja do narave. Hölderlinov koncept transcendentalnega sistema obsega troje hierarhično razporejenih kategorij — lepoto, umetnost in religijo. Upoštevajoč pesnikovo hrepenenje po absolutni in totalni transcendenci bi v tem primeru najbrž lahko govorili o transcendenci v ožjem smislu. Toda v samih pesniških tekstih hierar-hičnost treh kategorij ni razvidna in samoumevna, še posebej ker se ne ujema z vlogo in pomenom, ki ju Hölderlin v poeziji prisoja posameznim metafizičnim sferam. Glede na pogostost navedb in njihovo diferenciranost pripada osrednje mesto podobam z religiozno konotacijo, podobe lepote in umetnosti pa se jim — vsaj v kvantitativnem pogledu — podrejajo. 1 Hölderlinova pesniška domišljija se opira na dvoje metafizično-religioznih sistemov — na antičnega in deloma na zgodnjekrščanskega, pri čemer se slednji bolj ali manj prilagaja staroveški duhovnozgodovinski strukturi. Globlja pove- 2France Pibernik, Pesnik Ivan Hribovšek, Nova revija 1989, št. 83/84, 332-341. 3Anton Slodnjak, Obrazi in dela slovenskega slovstva, 1975, 482. zanost obeh religij se razkriva v ambivalentnosti Kristusovega lika. V nasprotju s posvetnostjo in skorajda empirično prisotnostjo antičnih bogov in polbogov (»Gehöret hab ich / Von Elis und Olympia, bin / Gestanden oben auf dem Parnass / (...) Viel hab ich schönes gesehn / Und gesungen Gottes Bild / Hab ich«),4 je njegovo bitje duhovno in nerazvidno, skrito očem (»Noch einen such ich«),5pesnik celo čuti zadržke, da bi z njim primerjal »posvetne može« antične mitologije. Vendar hkrati ve, daje Kristus sin istega očeta kot »pogumni sinovi (...) starih bogov«, imenuje ga potemtakem njihovega brata in v tretji verziji pesmi Der Einzige mu pravi »ein Mann«. Osrednjo figuro krščanstva Hölderlin tako podreja antičnemu metafizičnemu sistemu, njen poseben položaj pa pripisuje okoliščinam historičnega razvoja. Kristusova duhovnost postane drugotna, je najbrž zgolj produkt zgodovinskega konteksta, s tem pa se vzpostavlja kontinuiteta antične metafizike (predvsem v elegiji Kruh in vino). Potreba po takšni kontinuiteti je v zvezi z osrednjo težnjo Hölderlinove poezije po absolutni tran-scendenci, le to pa bo moč v vsem obsegu dojeti šele, ko bomo odgovorili na vprašanje o tem, kako je romantična subjektivnost sprejela in razumela antični metafizični model, in seveda na vprašanje o ustroju romantične subjektivnosti nasploh. Znano je, da struktura romantične zavesti temelji na Descartesovi zasnovi realnosti kot dveh temeljnih substanc, ki se v človeku povezujeta v enoto, kljub temu pa ostajata razločeni. Ti dve substanci sta bili pri Descartesu omejeni še z racionalistično metafiziko, tako da so se pogoji za formiranje romantične subjektivnosti izoblikovali šele v drugi polovici 18. stoletja, po razpadu racionalistično zasnovanega sistema transcendentalnih sil. Nova subjektivnost se je morala zdaj opreti sama nase, kajti »znašla seje takorekoč sama, kar je pomenilo, da mora postati sama sebi edini izvor, zagotovilo in merilo, pa tudi ideal«.6 S to trditvijo pa najbrž že postaja vprašljiva enovitost na čustvu in domišljiji utemeljene absolutne romantične subjektivnosti. Kajti kategorija ideala implicira hkrati neidealnost kot izvor potrebe po imaginiranju ideala. Ta neidealnost obstaja najbrž v razcepljenosti same romantične subjektivnosti na dvoje imanentnih entitet — prva je nekakšno racionalno jedro, ki se kaže ne le v strogosti notranje in zunanje forme (triadična zgradba pesmi, t. i. »Wechsel der Töne«, poetološki koncepti, izdelani v spisih Uber die Verfall ru ngsweise des poetischen Geistes in Über den Unterschied der Dichtarten), temveč tudi v neidealnosti lirskega subjekta, v njegovi samorefleksiji, svetobolju, hrepenenju po idealu; druga pa je seveda imaginiran »objekt hrepenenja« — podobe brezmejne avtonomne domišljije, predstave o transcendenci, evokacije nadempi-ričnega. To pomeni, da gre za neke vrste implicitni dualizem, ki — v nasprotju s kartezijanskim — ne presega okvira subjektivnosti. Prav tako se razlikuje od dualizma tradicionalne krščanske metafizike, temelječega na dvojnosti subjektivne in nadsubjektivne sfere. Romantična subjektivnost potemtakem razpade na dvoje imanentnih plasti, ki bi ju morda lahko imenovali »romantični 4Friedrich Hölderlin, Der Einzige, Sämtliche Werke, 1972, 323-324. 5Prav tam, 324. 6Janko Kos, Romantika, Literarni leksikon 6, 1980, 42. subjekt« in »romantična transcendenca«, pri čemer ostaja romantični subjekt zunaj sveta, ki gaje sam imaginiral, ali z drugimi besedami, ne doživlja se kot del transcendirane resničnosti. Torej bi lahko rekli, da pripada podobam transcendence znotraj romantične subjektivnosti poseben položaj in da kljub temu, da so subjektivnosti imanentne, ne obsegajo tudi njenega jedra oziroma ne prežemajo celotnega ustroja te subjektivnosti. Odtod izvira travmatični razcep Hölderlinove zavesti, hkrati pa postanejo na tem mestu razvidni tudi razlogi pesnikove strastne navezanosti na antiko. Vsa llölderlinova poezija artikulira hrepenenje po doživljanju absolutno enovite subjektivnosti, se pravi vseobsegajoče, totalne prisotnosti transcendence v subjektu. Prav to pa je temelj antične metafizike — namreč vera v substancialnost metafizičnih sil, ki v konkretnih pojavih uveljavljajo višjo transcendentalno enotnost. V to enotnostjo imanen-tno vključen tudi antični subjekt, vendar ne kot svoboden, avtonomen nosilec svojih dejanj, temveč kot orodje v rokah božanskih sil. V llölderlinovi poeziji se ontološki status transcendentnih in imanentnih entitet seveda spremeni (transcendenca ne obstaja več kot nekaj objektivnega, kar je prisotno, razvidno in dostopno v usodi in naravnih silah, ampak postane integralni del romantične subjektivnosti), toda pesnik poskuša ohraniti ali vsaj eksponirati njihovo specifično medsebojno razmerje. Hölderlin si prizadeva hkrati s podobami idealnega sveta antičnih božanstev imaginirati tudi njihovo absolutno in imanentno prisotnost v subjektovi zavesti in empirični realnosti. Odtod čaščenje usode, neposredni nagovori antičnih božanstev, zaznavanje njihove prisotnosti v naravi, odtod tudi podrejanje krščanskega metafizičnega modela antičnemu. Vendar substancialnost božanskih sil znotraj romantične subjektivnosti, se pravi onstran zgodovinskega okvira antične metafizike, ne more učinkovati drugače kot metafora ali ideal; nad tem pogosto toži tudi sam lirski subjekt (Hyperions Schicksalslied, An die Natur, Der Zeitgeist). Enovitost svoje subjektivnosti poskuša zato doseči še z evokacijo metafizične sfere absolutne lepote ali pa s pesniškimi postopki sinteze in identifikacije, s strukturo notranje in zunanje forme ali s stilom, vse to pa že presega okvir vprašanja religiozne transcendence v ožjem pomenu. V zvezi s Hölderlinovim religioznim mišljenjem je potrebno omeniti še njegovo politično misel. Pesnikovo bolestno hrepenenje po transcendentalnem idealu je namreč v precejšnji meri usmerjeno k napol religiozni podobi družbene ureditve, ki je nekakšna sinteza idealnega grškega družbenega reda in idealov francoske revolucije. Svoje politične predstave, ki jih imenuje »nova religija«, »nevidna cerkev«, »božja država«, imaginira v podobo sočasne politične realnosti. Sicer se izogiba aluzijam na konkretne politične dogodke tedanje dobe (Die Völker schwiegen, schlummerten ...), te sčasoma popolnoma izginejo, vendar pa ostaja vso življenje, tako kot grštvu, zvest tudi liberalizmu francoske revolucije in upanju na zlom osovraženega političnega sistema tedanje Nemčije. Sklenemo lahko z mislijo, da temelji llölderlinova religioznost na imagini-ranju podob dveh religioznih sistemov, ki dobivajo v poeziji funkcijo metafore vseprežemajoče, substancialne transcendence. Gre za neke vrste panteizem ali morda bolje, pantranscendenco. 2 Lepoto postavlja Hölderlin na najvišje mesto v svojem transcendentalnem sistemu. Posebej določno govori o tem v dveh predgovorih k romanu Hyperion (1874, 1876). V prvem izhaja iz kategorije »najvišje preproščine«, ki naj bi Atencem omogočila, da so se brez vsakršnih »nasilnih« vplivov razvili v božanska in lepa bitja. Ta »človeška, božanska lepota« naj bi bila po eni strani izvir umetnosti, v kateri se človek kot božansko in svobodno bitje ponovno uresniči in si ustvari lastne bogove, po drugi pa izvir religije, kije »drugi otrok lepote« in katere bistvo je »eno, različno samo v sebi«. V drugem predgovoru je njegova formulacija določnejša. Govori o »neskončnem miru«, o »bivanju v edinem pomenu besede« in o »neskončni združitvi z naravo«, vse to pa naj bi obstajalo kot slutnja nečesa, kar dejansko biva in kar Hölderlin imenuje lepota. V pesniških tekstih se lepota pojavlja sorazmerno redko, vendar pa v povezavi z vsemi sferami resničnosti: z religijo (»Wird da, wo sich im Schönen / Das Göttliche verhüllt«; »Noch b"uht des Himmels Schöne«, Der Gott der Jugend), umetnostjo (»Lieben Bruder! es reift unsere Kunst vielleicht (...) Bald zur Stille der Schönheit«, Au die jungen Dichter), naravo (»O Natur! an deiner Schönheit Lichte«, An die Natur; »Die das Schönste, was wir angefangen / Mühelos im Augenblick erfüllt«, An die Unerkannte; »Die schöne, die lebendige Natur«, Der Jüngling an die klugen Ratgeber), pa tudi z ljubeznijo do Diotime in njeno božanskostjo (»Wo des Daseins überhoben / Wandellose Schöne blüht«; »Ach! an deine stille Schöne / Selig holdes Angesicht! / Herz! an deine Himmelstöne / Ist gewohnt das meine nicht«, Diotima), domovino (»Doch magst du manches Schöne nicht bergen mir«, Gesang des Deutschen) in celo modrostjo (»Und es neigen die Weisen / Oft am Ende zu Schönem sich«, Sokrates und Alcibiades). Očitno je lepota tista metafizična entiteta, ki nastopa kot možna imanenca vseh oblik in ravni pojavnosti, to pa pomeni, da ohranja zmožnost vsepreže-majoče transcendentalne sile, ki je religija ne premore več. Hölderlin opira svoj esteticizem na evokacijo eterične sfere lepega, ta pa v svoji vzvišenosti nad razcepom med subjektivnostjo in empirično realnostjo postane ideal romantične predstave absolutne enovitosti. Lepota se od religije razlikuje v tem, daje slednja obtežena s historičnim pomenom. Obe kategoriji sicer zastopata najvišjo transcendenco, toda podobe božanskosti spričo nerelevantnosti zgodovinskega okvira izgubljajo dobesedni smisel svojih referenc. Lepota je potemtakem sinonim transcendence, religija pa njena prispodoba. 3 Pesnik in umetnost imata v Hölderlinovem metafizičnem konceptu dvojno funkcijo: po eni strani sta nosilca transcendentalne sfere idealne lepote in religioznega duha, po drugi pa anticipirata in imaginirata politični ideal demokratične družbene ureditve. Kategorija umetnosti se v prvem obeh pomenov pojavlja tako v poetoloških razmišljanjih (Uber die Verfall ru ngsweise des poetischen Geistes, Über den Unterschied der Dichtarten) kot tudi znotraj same poezije, kjer je razumljena kot medij, v katerem se uresničuje sinteza preteklega in sedanjega, grštva in nemštva, »ognja z neba« in trezne refleksije. Na poetološki ravni ustreza tej semantični ekvivalenci ritmično »menjavanje tonov«, ki gaje Hölderlin razvil kot poseben strukturni princip. Tako dosežena harmonija kar sama po sebi evocira metafizično sfero lepote, poezija pa prerase v kult pesništva. Pesnikom preostane v tem primeru le vloga »svete posode« (Napoleon), vloga oznanjevalcev transcendentalne vizije. Bolj angažirana je pesnikova artikulacija političnega ideala. V zvezi z njim govori Hölderlin o »pevcih ljudstva« (Dichtermut), ki naj kot vzgojitelji in vidci oznanjajo lepše dni. Predstava »zlate dobe« bodočnosti se staplja z idealizirano podobo starogrške demokratične ureditve, pa tudi s celotno sfero vrednot Hölderlinovega transcendentalnega sistema, zgrajenega deloma na idealih francoske revolucije. Vloga profeta, ki si jo pripisuje Hölderlin, pa ne zmanjšuje ostrine političnega aktivizma, pesnjenje mu pomeni celo nekakšno predstopnjo revolucionarnega dejanja. Umetnost in pesnika odlikuje potemtakem duhovno bistvo, ki se tudi v poeziji pojavlja na dveh ravneh: najavlja duhovnost bodoče družbene ureditve in se hkrati uresničuje kot njena anticipacija, razen tega pa obstaja kot nosilec metafizične sfere lepote in religiozne duhovnosti. 4 Naravi pripada v Ilölderlinovem ontološkem sistemu mesto, ki je v primerjavi s kategorijami lepote, religije in umetnosti specifično: po eni strani jo odlikuje razsežnost, spričo katere je povzdignjena v ideal — namreč nerazdvo-jenost bivanja, hkrati pa je vsaj deloma utemeljena v sferi netranscendentalne resničnosti. Empiričnost je v podobah narave na nek način konotirana in ukiniti ta sopomen bi za romantični subjekt pomenilo, zliti se v enovitost sveta. Odtod tudi subjektova težnja, da bi »organizacijo narave«7 prilagodil lastni duhovni strukturi; vseskozi se v tem tostranskem idealu zrcalijo plasti metafizične realnosti — bodisi lepota (»Die schöne, die lebendige Natur«, Der Jüngling an die Klugen Ratgeber: »O Natur! an deiner Schönheit Lichte«, An die Natur; »Die das Schönste, was wir angefangen / Mühelos im Augenblick erfüllt«, An die Unerkannte), bodisi religija (»Mich erzog der Wohllaut / Des säuselnden Hains / Und lieben lernt ich / Unter den Blumen. / Im Arme der Götter wuchs ich gross«, Da ich ein Knabe war; »Himmlischer! sucht nicht dich mit ihren Augen die Pflanze, / Streckt nach dir die schüchternen Arme der niedrige Strauch nicht?«, An den Aether), pa tudi umetnost (»Wenn der Meister euch ängstigt, / Fragt die grosse Natur um Rat«, An die jungen Dichter; »Und ist ein grosses Wort vonnöten, / Mutter Natur! so gedenkt man deiner«, Die scheinheiligen Dichter). Narava se potemtakem razkriva kot nosilka metafizične razsežnosti, s tem pa se v Hölderlinovem ontološkem konceptu uveljavlja kot medij, v katerem se uresničuje monistični transcendentalni princip. Kategorije, na katerih temelji Hribovškov transcendentalni sistem, so, prav kakor pri Hölderlinu, religija, lepota in umetnost, mednje sodi najbrž tudi narava, toda njihov metafizični ustroj se v mnogočem razlikuje od Hölderlinovega koncepta. Spremembe niso le zunanje, gre za globalne razlike v duhovnozgodo-vinski strukturi. Pri razčlenjevanju Hribovškovih transcendentalnih kategorij se bomo omejili le na segmente, v katerih bi utegnil biti razviden Hölderlinov vpliv. 7Friedrich Hölderlin, Fragment von Hyperion, Sämtliche Werke, 1972, 563. 1 V Hribovškovem pojmovanju religiozne transcendence se kažejo poteze, ki na prvi pogled spominjajo na Hölderlinov religiozni koncept, vendar je hkrati tudi očitno, da se opirajo na drugačen duhovnozgodovinski model. Gre za tip simbolistične metafizike, kakršnega najdemo pri Rilkeju in kakršnega sta pri nas prevzemala Anton Vodnik in Edvard Kocbek, namreč za spoj tradicionalne katoliške in panteistične transcendence. Ta model v Hribovškovi poeziji resda izgublja predvsem simbolistične, deloma pa tudi panteistične prvine, ki jih pesnik nadomeščaš prvinami nekakšnega metafizičnega vitalizma, vendar pa ohranja dvojnost na monizmu in dualizmu zasnovanega metafizičnega koncepta. Monizem temelji na principu omenjenega vitalizma, ki ga ne moremo prištevati k religiji v ožjem smislu, in na uvajanju motivov antične mitologije s konota-cijo vsep reže maj oče transcendence, dualizem pa izvira predvsem iz krščanskega religioznega principa, ki se kaže v ločevanju med duhovnim in čutnim, med življenjem in smrtjo, posebej izrazito pa v razpadu pesnikove subjektivnosti na duhovnost kot nosilko etosa in na z naravo spojeno telesnost. Hribovškova religiozna pozicija je spričo spoja različnih konceptov zapletena in dvoumna, ta dvojnost je vidna predvsem v pesnikovem razmerju do telesnosti. V zgodnjih pesmih ji prisoja enak pomen, kot ga ima v krščanski metafiziki, po letu 1940, ko se prične pojavljati kot nosilka erosa, pa postane Hribovškov odnos do telesnosti izrazito ambivalenten. Hkrati z uvajanjem motiva strasti, ki je v optiki katoliške morale dobival negativno konotacijo (»O, da bi to telo že v mehki prsti / razvezano, brez strasti in teži — / z nasmehom poljubili čisti brsti«, Pesem o deklicah, pesmi in smrti), seje namreč začela razkrajati Hribovškova vera v sam krščanski metafizični sistem. Posebej jasno govore o tem besede nekega pisma, ki gaje leta 1943 poslal z Dunaja: »Vprašanju bova bliže, če rečem, da dvomim nad smislom in upravičenostjo takozv. kršč. altruizma, ljubezni do bližnjega ... Tako je: kadar se začne podirati, je vse v nevarnosti. Moj življenjski nazor ni bil življenjski, bilje priučen in prifantaziran«.8 Spričo tega razkroja je telesnost izgubljala pomen sile, ki se zoperstavlja posvečeni duhovnosti, njenemu iskanju ideala etične čistosti, in je postajala element etično nevtralnega metafizičnega vitalizma (»Eros, tvojega gibanja, večni, / poln sem tvoje neizčrpne moči, / rastem iz sebe ves, rastem ves vase, / moje telo je iz rodovitne prsti«, Hvalnica). Vendar pa Hribovškov prelom s krščanstvom — to se kaže seveda tudi v metafizičnem ustroju njegovih pesmi — ni bil dokončen in popoln: etos, ki gaje vse življenje povzdigoval v vrhovno vrednoto, je povezoval s kategorijama časti in posvečenosti, razen tega se ni odrekel molitvi, cerkvi in predstavam o grehu. Razcep med monizmom metafizičnega vitalizma in antične religioznosti ter dualizmom krščanstva sega v jedro Hribovškove poezije. Predvidevati smemo, da se Hribovškovo, kljub prisotnosti segmentov nekrščanske metafizike nikoli preseženo tradicionalistično razumevanje katoliških principov v temeljih razlikuje od Hölderlinovega religioznega sistema, v katerem je krščanstvo očitno podrejeno antični transcendentalni shemi. Z vidika morebitnega Hölderlinovega vpliva je kajpak zanimiva predvsem tista plat Hribovškove religioznosti, ki se odmika od krščanske metafizike in se 8France P i b e г n i k, Pesnik Ivan Hribovšek, 337. kaže v uvajanju motivov antične mitologije. Glede na dejstvo, da pripada v Hribovškovi liriki staroveškim božanstvom bolj ali manj obrobno mesto, opozarja tem bolj pomenljivo na morebiten vpliv oda, ki se zdi v celoti posvečena prav njim: Helenskim bogovom. Pesem se opira vsaj na dvoje hölderlinovsko koncipiranih motivov — na motiv pesnikovega nagovora nesmrtnih, božanskih bitij, prebivajoči!) v transcendentalnih sferah, in na motiv narave kot medija, v katerem se razkriva božja prisotnost. Uvodni verz ode Helenskim bogovom »kam ste šli, nesmrtni bogovi« spominja tako na uvod pesmi Hyperions Schicksalslied: »Ihr wandelt droben im Licht / Auf weichem Boden, selige Genien!«, v Hribovškovi pesniški podobi »mračna nam drevesa šume o vaši / večni bližini« pa je moč odkriti podobnost z zaključnimi verzi pesmi Da ich ein Knabe war ..., kjer Hölderlin »Wohllaut / Des säuselnden Hains« imenuje »Arme der Götter«. Razen tega najdemo v zadnjih verzih Hribovškove pesmi motiv pesnika, postavljenega v bližino bogov, razsvetljenega z višjo vednostjo, kar ga dviguje nad duhovnost običajnega sveta (»Ste se zato zdaj razodeli meni, / da bolest bom vašo trpel in nosil / vaš prezir in jezo sveta, ki za vas vedeti noče?«), potemtakem motiv, ki Hölderlinu ni tuj (»Die Götter schenken heiliges Leid uns auch, / Drum bleibe dies. Ein Sohn der Erde / Schein ich; zu lieben gemacht, zu leiden«, Die Heimat). In slednjič, Hribovšek se tudi z zunanjo formo in stilom približuje Hölderlinu — odloča se za prosti verz z — za njegovo poezijo netipičnim — verznim prestopom, dikcija pa je bolj privzdignjena kot pri večini ostalih pesmi. Ugotovitve bi nas utegnile napeljati na misel, daje ustroj Hribovškove pesmi v svojih temeljih odvisen od vpliva Hölderlinove poezije, vendar nam podrobnejši pogled pokaže, da so hölderlinovski segmenti pri slovenskem pesniku umeščeni v okvir dualistično koncipirane realnosti — božanska bitja izgubljajo funkcijo prispodobe transcendentalne enovitosti, svet razpade na ločeni, nezdružljivi sferi božanskega in človeškega. Motiv božanske transcendence temelji na ideji, kije pri Hölderlinu ne najdemo — bogovi dobivajo kot nosilci etosa funkcijo moralnega korektiva v posvetnem svetu, v čemer se verjetno kažejo sledovi katoliškega moralizma (Neizmerno težka / je vaša kletev, / ki prišla je nadenj, ko zapustili / ste zemljo: odslej so ljudje hinavci, / kakor kače plazijo se po zemlji). Pesem Helenskim bogovom temelji potemtakem — kljub monističnim težnjam v okviru antične transcendence — tudi na principih krščanske metafizike. Hribovšek se razen k zboru helenskih bogov v omenjeni pesmi v svoji poeziji obrača tudi k posameznim božanstvom starogrške mitologije (Zevs, Atena, Eros, titanska podoba Prometeja), o katerih pa ne moremo reči, da pričajo o kakšnem neposrednem vplivu Hölderlinove poezije. V njej se namreč — z izjemo Zevsa — takorekoč ne pojavljajo. Hribovšek jih je prevzel najbrž iz same antične literature, ki jo je visoko cenil. Starogrško književnost (prevajal je Antigono in Ajshilova dela) je doživljal kot nedosežen ideal (»Če pomisliš, da so bile v grščini na primer napisane stvari, ki jih je prevzemal ves svet in nihče dosegel ...«),9 prevajal pa je tudi rimsko liriko (Katul). Vendar pa to ne pomeni, da je vpliv Hölderlinovega sistema antične metafizike razviden le v pesmi Ilelenskim bogovom; kaže se na primer tudi v Hribovškovi uporabi metafizične kategorije etra. Na dejstvo, da gre po vsej verjetnosti za privzet pojem, opozarja že okoliščina, daje v Ilölderli novi poeziji etru kot metafori vseobsegajoče transcendentalne sfere namenjeno eno osrednjih mest, medtem ko se pri Hribovšku pojavlja le v dveh pesmih: Besede iz groba in Večernica. Podobno kot v zgornjem primeru je Hribovšek privzet motiv priredil lastnemu metafizičnemu konceptu — deloma sicer ohranja moni-stični princip imanentne prisotnosti metafizične sfere v realnosti in v subjektu, vendar ga umešča v okvir specifičnega metafizičnega doživljaja etra, ki se kaže kot vseprisotna sfera »duha svetov« (Besede iz groba) in hkrati kot krščansko pojmovana, od tostranstva ločena sfera absolutnega dobrega (Večernica). Stik s transcendenco omogoča lirskemu subjektu, da se vzpne nad občutja tesnobe, groze in negotovosti, s katerimi ga napolnjuje bivanje v posvetnem svetu. Hrepenenje po »prenapolnjenosti« z metafizično sfero etra temelji najbrž predvsem na iz panteizma izvirajoči predstavi božanskega bivanja v svetu, potemtakem na predstavi, ki jo najdemo tudi pri Hölderlinu. Bistvena razlika je v tem, da v Hribovškovi poeziji manjka ves okvir antičnega transcendentalnega sistema, ki pri Hölderlinu funkcionira kot prispodoba absolutne enovitosti. Ali z drugimi besedami, v Hölderlinovih pesmih sfera etra implicira subjektovo hrepenenje po zlitju v panteistično vseenost metafizike in narave, v Ilribovškovih pesmih Besede iz groba in Večernica pa se subjekt s hrepenenjem po eteričnosti konstituira kot bitje, ki je vključeno v božanskost realnosti, hkrati pa jo v svoji transcendentalnosti presega. V tej dvojnosti se zrcali celoten koncept Hribovškove religioznosti, katerega temeljna značilnost je vzporeden obstoj monističnega in dualističnega metafizičnega principa. 2 Narava nastopa v Hribovškovi poeziji kot utelešenje principa metafizičnega vitalizma in s tem kot konstitutivni element pesnikovega transcendentalnega sistema. Ne obstaja namreč kot medij ali »objekt« transcendence, temveč se pojavlja v podobi sil, ki so transcendentne same na sebi in ki s svojo metafizično razsežnostjo izpolnjujejo realnost. Svoj smisel dobivajo v funkciji preseganja dualistične razcepljenosti sveta. Nad iz krščanskega nauka izvirajočo razklanost med posvečeno duhovnost in telesnost, obteženo z bremenom krivde, se poskuša lirski subjekt vzpeti na primer s hvalnico Erosu, tej transcendentalni podobi naravnih sil (Hvalnica), metafizično-vitalistična kategorija rasti pa se z idejo neprestanega rojevanja dviga nad dvojnost življenja in smrti (Rast). Narava dobiva tako v vlogi nosilke težnje po preseganju dualističnega principa podoben položaj, kot ga ima v Ilölderlinovem transcendentalnem sistemu. Koncepta obeli pesnikov se najbrž najbolj približata drug drugemu v pesmih Die Eichbäume in Drevesom. Hribovškovi lirski podobi »Iz sebe vi se dvigate ravno« in »Drevesa v svoji nezavedni teži / stojite ko stari stebri« spominjata na 9Prav tam, 336-337. Hölderlinovi »Und ihr drängt euch fröhlich und frei, aus den kräftigen Wurzel« in »Aber ihr, ihr Herrlichen! steht, wie ein Volk von Titanen«, obema pesmima je skupen tudi motiv hrepenenja po bivanju, podobnem bivanju dreves (»življenje presilno v nas obudi, / kot ga živi rodovitno drevo«; »wie gern wiird ich unter euch wohnen«) in obe vpeljujeta v zaključnih verzih motiv ljubezni, ki pa pri Hribovšku preide v značilno nasprotje med s krščanskim moralizmom obremenjeno erotiko in sproščujočim vitalizmom. Toda princip, na katerem temelji Hribovškov koncept narave, je v mnogočem specifičen. Metafizična sila rasti sicer vzpostavlja enotnost med naravo in subjektom, s čimer se približuje Hölderlinovem konceptu, vendar je narava hkrati tudi izvor težnje po transcendentalni vseenosti. Z njeno pomočjo preide subjekt na neko novo, nerazdvojeno raven bivanja, kar pomeni, da princip enovitosti ne ukinja subjektivnosti, ampak ji omogoča preseganje krščanskodualističnega razkola. Še več, težnja po enovitosti ne ukinja niti samega dualističnega principa: ideja nenehnega porajanja sicer postavlja kategorijo življenja onstran kategorije smrti, ne pa tudi onstran principa umiranja posameznega. Večnost življenja kot obče kategorije se vzpostavlja prav na ideji neskončnega zaporedja rojevanja in umiranja na partikularni ravni. Ilribovškova težnja po transcendenci potemtakem — navidez protislovno — presega okvir krščanskega dualizma, hkrati pa ga ne ukinja. Tovrstna metafizika se seveda razlikuje od Hölderlinovega t.ran-scendiranja narave v medij, v katerem bi se naj struktura subjekta razkrojila, hkrati z njim pa kajpak tudi dualizem subjektivizma in protisubjektivizma. Sklepati smemo torej, da temelji razumevanje narave pri obeh pesnikih kljub podobnosti nekaterih motivov na različnih metafizičnih konceptih in da so Hölderlinovi vplivi za Hribovška najbrž manj usodni, kot se zdi na prvi pogled. V prid te trditve govori tudi dejstvo, da seje osrednji motiv pesmi Drevesom — hrepenenje po bivanju, podobnem bivanju drevja, izoblikoval skoraj zagotovo brez Hölderlinovega vpliva. Pesem Pastirji, z zaključnim verzom »in tudi mi bomo vrbe postali«, je nastala v letih 1937-38, v času, ko Hribovšku nemške pesmi še niso bile dostopne v originalu, saj je, kot zvemo iz biografije, leta 1942 »moral ponavljati 7. razred zaradi izpopolnjevanja v nemškem jeziku«,10 do tedaj pa je bilo prevedenih le troje Hölderlinovih pesmi. 3 Lepoti prisoja Hribovšek, podobno kot Hölderlin, najvišje mesto v hierarhiji svojih transcendentalnih kategorij, vendar se tudi pri njej kaže ambiva-lentnost pesnikovega mišljenja. Imenuje jo »najpopolnejši smisel«, ki ga mora »dati življenju in sebi, ki ga živim«11 in jo s tem postavi ob bok etosu. Etično držo namreč prav tako postavlja v okvir »smisla« (»Vendarle ne smem dopustiti, da bi izgubil smisel za smisel. To ni fraza, to je nekaj dragocenega, brez tega bi živeti ne mogel. Etos, (...) ki sem ga v zavodu gojil večkrat z dosledno ostrino, me ne more zapustiti«)12 in prav tako ji pripisuje pomen najvišje vrednote (»Edina skrb mi je, da tega življenja, ki je že tako nebogljeno, ne 10France Pibernik, Poezija Ivana Hribovška, 102. "France Pibernik, Pesnik Ivan Hribovšek, 337. 12Prav tam, 336. onečastim«).13 V kategoriji lepote se torej ob primarnem pomenu estetskega pojavljata še konotaciji moralnosti in smisla, obe pa najbrž izvirata iz metafizičnega sistema z drugačnim ustrojem od tistega, v katerem temelji sam estetski pricip. V Hribovškovi poeziji se lepota največkrat pojavlja v povezavi z ženskim obrazom, oziroma z ženskostjo nasploh (Večernica, Šepetanje) in s tem prevzema nase vso moralno razdvojenost, izvirajočo iz razcepljenega religioznega občutja (»O kdo si, lepota, kaj me preskušaš, / kaj me zemlji jemlješ z dlani? / Ali boginja si ali ljubimka?«, Večernica), sicer pa je omenjena predvsem v verzih, ki jih napolnjuje poduhovljcno doživljanje narave. V naravi biva lepota kot nekakšen korelat božanske transcendence; ta je sicer navzoča v subjektovi zavesti, vendar le kot podoba krščansko pojmovanega boga in nikakor ne kot imanenca (Jutro, Pod nebom). S tem se Hribovškov koncept estetskega bistveno oddalji od Hölderlinovega, ki temelji prav na razumevanju lepote kot realnosti imanentne transcendentalne sfere. O Hribovškovem esteticizmu spričo poudarjene komponente krščanske duhovnosti in dejstva, da lepota v poeziji ni prerasla v ideal enovitega transcendentalnega bivanja, potemtakem ne moremo trditi, da ima svoj izvor v Hölderlinovih delih. 4 Motiva pesnika in poezije nastopata v Hribovškovi poeziji kot nosilca dveh funkcij: po eni strani, ki je manj pomembna, artikulirata poziv k uporu zoper »sužnost in sramoto (...) v razdejani domovini« (Pesem o deklicah, pesmi in smrti), po drugi pa preraščata v nosilca hrepenenja po transcendenci. Hribovškova angažiranost meri zgolj na sočasne politične razmere in ne prerašča v širši transcendentalni okvir, kar pomeni, da se po tej plati bistveno razlikuje od Hölderlinovega aktivizma. Drugače je s tistim segmentom Hribovškove lirike, ki poezijo in pesnika postavlja v bližino transcendentalnih sfer lepote, narave in boga. Najbližja Hölderlinu je implikacija božanskega v pesnjenju; kajti medtem ko Hribovšek lepoto pesmi povezuje z dekliško lepoto (Pesem o deklicah, pesmi in smrti), poezijo in naravo pa s skupno pripadnostjo metafizični ideji neminljivosti (Na očetovem grobu), se položaj pesnika v razmerju do bogov vsaj deloma ujema s Hölderlinovim razumevanjem pesnikove vloge v svetu. To podobnost smo omenili že ob zaključnih verzih ode Helenskim bogovom, posebej izrazito pase kaže v pesmi Paladi, katere osrednji motiv je najbrž prevzet po Hölderlinovi troki-tični pesmi An die Parzen. V obeh primerih gre za hrepenenje po zmožnosti absolutne lirske artikulacije lastnega pesniškega bistva (»Doch ist mir einst das Hedge, das am / Herzen mir liegt, das Gedicht, gelungen«; »pesem naj zapo-jem, ki ko v snu / mračno nosim jo v iskanem dnu«), kije hkrati hrepenenje po prehodu na neko novo, božansko raven bivanja (»Einmal / Lebt ich, wie Götter, und mehr bedarfs nicht«; »za trenutek bil sem kakor bog, / za trenutek v sebi sklenjen krog!«). Med obema motivoma pa obstaja neko temeljno neskladje, 13Prav tam, 337. ki ima svoj izvor najbrž v različnih pojmovanjih same božanskosti. Na podlagi proučitve religioznih motivov v Hribovškovem opusu lahko sklepamo, da se pesnikova religioznost opira predvsem na krščanski nauk o transcendentalnosti božanskega bitja, ta pa ne pripisuje nikakršnega pomena težnji po imanentno-sti metafizične sfere v sferi empirične realnosti. Hribovšek sicer uvaja v poezijo transcendendentalne podobe vseprežemajočega vitalizma, ki so po svojem izvoru najbrž panteistične, vendar jih le redko povezuje s kategorijo božanskega. Drugače je v Hölderlinovi liriki, kjer bogovi nastopajo kot metafora substan-cialnosti transcendentalnih sil in kot evokacija metafizičnega pojma vseenosti. Posebej izrazito se specifičnost Hribovškovega religioznega koncepta pokaže v zaključni prispodobi omenjene pesmi: zapiranje lirskega subjekta pred svetom v samozadosten »v sebi sklenjen krog«, implicirano v težnji po božanskem bivanju, je kajpak nasprotje Hölderlinovega prizadevanja po razpiranju subjektivnosti v enovit krog bogov in narave. Ali z drugimi besedami: bogovi so v Hölderlinovi poeziji metafora vseprežemajoče transcendence in obenem nosilci hrepenenja po »dejanskem« poenotenju, medtem ko je pri Hribovšku pomen pojma »bog« najbrž dobeseden v smislu krščanske metafizike, ideja poenotenja z njim pa ima metaforično vrednost. Viri Friedrich Hölderlin: Sämtliche Werke 1-2. Wiesbaden, 1972. --Gedichte. Frankfurt am Main, 1969. Ivan Hribovšek: Pesem naj zapojem, Buenos Aires, 1965. --Pesmi. Ljubljana, 1990. Literatura E. Kurt Fischer: Hölderlin: Sein Leben und Werk in Selbstzeugnissen, Briefen und Berichten. Berlin, 1938. Janko Kos: Romantika. Ljubljana, 1980. --Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana, 1987. France Pibernik: Poezija Ivana Hribovška. Ivan Hribovšek, Pesmi. Ljubljana, 1990. Anton S 1 o d n j a k: Obrazi in dela slovenskega slovstva. Ljubljana, 1975. Viktor Z m e g a č: Geschichte der deutschen Literatur vom 18. Jahrhundert bis zur Gegenwart, 1/2. Königstein, 1979. Zusammenfassung Die ersten These zur Einwirkung von Hölderlins Dichtung auf die Lyrik Ivan Hribov-šeks tauchen in der slovenischen Publizistik erst nach dem Jahr 1970 auf. Uber den Konnex beider Dichter schreibt Anton Slodnjak (1975) und France Pibernik (1989, 1990), die Problematik wird indes lediglich gestreift. Eine eingehendere Analyse des literarischen Opus des slovenischen Dichters macht evident, daß die Beeinflussung durch Hölderlin zwar durchaus ersichtlich ist, sie aber nicht die globale Struktur prägt. Hribovšek übernimmt in erster Linie einige Motive Hölderlins — das bedeutendste dürfte wohl das Motiv der Sehnsucht nach der Transzendenz des Seins sein —; diese werden jedoch seinem metaphysischen Konzept angepaßt. Es handelt sich dabei um ein ambivalentes Konzept — es schwankt zwischen einer monistischen Vorstellung und dem christlichen Verständnis der Transzendenz. Hölderlins pantheistisches Erleben der Göttlichkeit, womit er den Gegensatz zwischen dem Subjektiven und Gegensubjektiven zu überwinden trachtet, wird bei Hribovšek ersetzt vom monistischen Konzept eines metaphysischen Vitalismus, dem angesichts des Dualismus einer christlich verstandenen Welt eine doppelschichtige Bedeutung zukommt. Alle Motive, die aus Hölderlins Dichtung übernomnmen werden (etwa der Chor der griechischen Gottheiten, die Kategorie des Äthers, das Göttliche des Dichtens), werden bei Hribovšek mit Berücksichtigung dieses transzendentalen Schemas modifiziert. Spricht man infolgedessen bei der Literatur des deutschen Dichters von Bestrebungen, eine Synthese zwischen monistischem Pantheismus und dualistischem Christentum herzustellen, die Hölderlin mit der Unterordnung der Lehren Christi unter das antike metaphysische Konzept zu erzielen sucht, so handelt es sich in Hribovšeks Gedichten vermutlich um eine Symbiose beider Prinzipien. ; ■ • .lit ?. . '■< ; ;hv , "" h ■ . « " ' tifiiCS ' n • .'> Щ; ■ . • •.<<«• :■! iff ■■ • '<»(,•: ' ; •« d>'»,hmi игхЛяок tai nli»W« -i i tût, ■ w >> : - m Hih'i •>■>!.» ts»fe iba» • Ы<:>жЬ£ ■ ,!•) ■ " ,. 'i.s!; ii-ibiîr.,.- ■■ i . Ki i".''jî.. .! ;■„>: '1.: /i ...... ; i,..I : л. -Ml! ■ ï V ■ Г едМ^ШЛ tfâfL ...См ШО : ЈдЈ ' i Л . ,.' b i • h • ' ; M fl'Hi »V -î ■)■:.'• '.'! • •■((('■.•'•■iiCl ■ ■'. •■•hi. ■,r;{;;-<,bv "i.rf •• •• t9i УеЈкП) »tli-ij r-jj» • »t» :>r.j OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO OD IZVORA DO ETIMOLOGIJE BESED Ugotoviti izvor leksema pomeni šele ustvariti okoliščine za možnost etimološke razlage, je opozoril Szemerényi.1 Seveda avtor z izrazom izvor ni mislil na isti izraz, ki ga uporabimo, ko rečemo, daje npr. sin. nareč. leksem škink 'krača' (Kras)2 po izvoru germanski in je bil v sin. prevzet iz stvn. skinco 'isto'. Trditev o germanskem izvoru sin. nareč leksema je upravičena, toda za njegovo uspešno etimološko razlago je nezadostna, saj stvn. jezikovna os ni tista, do katere bi se moral etimolog dokopati, če hoče uspešno etimološko razložiti ta sin. narečni leksem. Leksikalni fond vsakega sinhronega jezikovnega sestava je glede na njegov izvor moč razdeliti na tri večje skupine, in sicer na besedje, ki je nastalo v tem jezikovnem sestavu in bi ga v primerjavi z njemu sorodno jezikovno predstopnjo lahko označili za novonastalo, dalje na besedje, ki je v ta jezikovni sestav podedovano in ga je jezikovna os nasledila prek fonetične prevedbe, ki se je ustvarila na časovni osi sinhroni jezik — njegova sorodna starejša jezikovna stopnja — ter na besedje, ki so v določen sinhroni jezikovni sestav prišli s prevzemom. Pri drugi skupini besedja je razumljivo, daje te s stališča sorodne starejše jezikovne stopnje zopet moč deliti v po kakovosti prav take tri skupine. Luščenje teh treh plasti je za razlago sinhronega jezikovnega sestava potrebno. Podatki, do katerih se tako raziskovanje dokoplje, so med temeljnimi pri ustvarjanju okoliščin za podajanje solidnih odgovorov na vprašanja o kulturni in tvarni zgodovini določenega naroda. To je seveda le eden izmed vidikov, zaradi katerih se taka raziskovanja kažejo koristna in potrebna. Neobhodna pa so tudi etimologu, ki določeno sinhrono besedje etimološko raziskuje. Raziskovanje besed glede na njihov izvor namreč na eni strani pomeni ugotavljati, kako so v dotični jezikovni sestav prišli. Pri podedovanih in prevzetih besedah je tu potrebno dognati tisto iztočnico oz. predlogo v sorodnem ali nesorodnem jeziku, prek katere je beseda ob upoštevanju ustvarjenih fonetičnih prevedb3 prešel v drugi jezikovni sestav. Dognati izvor besed v Szemerényijevem smislu pa pravzaprav pomeni, čim bolj zanesljivo ugotoviti tisto jezikovno stopnjo, na kateri je beseda nastala in kjer zato obstajajo možnosti za njeno uspešno etimološko razlago. Na tej namreč teoretično obstajajo možnosti, da bo predvideno pomensko motivacijo v besedi mogoče tudi dokazati. Ugotavljanje v preteklost projicirane jezikovne stopnje, na kateri je imela beseda torej status novonasta-lega = neologizma, pa pravzaprav pomeni ugotoviti starost besede in tako spoznati, kako se je skozi čas ustrezno z na različnih časovnih oseh ustvarjenimi fonetičnimi pretvorbe-nimi modeli tvarno preoblikoval, njegov dejanski pomen pa je vseskozi ostal nespremenjen. Sprememba dejanskega pomena namreč kaže na spremembo pomenskomotivacijskega modela, ki je sprožil, da se tvarna sestava besede ne veže več na prejšnjo, ampak na novo vsebino. To pa pomeni nastanek novega etimološkega vprašanja. Vendar se tvarna plat jezikovne enote, ki je potrebna etimološke razlage, lahko spremeni tudi v skladu z ustvarjenimi oblikotvornimi vzorci v jeziku, ki besedo preoblikujejo zaradi stalne težnje v jeziku, da se besedni zaklad pregiba na podlagi najbolj žive/uporabljane oblikotvorne paradigme v jeziku. 'Szemerényi, Principles of etymological research in the Indo-European languages — II. Fachtagung für indogermanische und allgemeine Sprachwissenschaft, Innsbruck, 1962, 177. 2Besedo je danes moč slišati na Krasu, vendar je v slovenskih slovarjih nisem zasledila. 3Pri prevzetih besedah te poimenujemo substitucijska fonetika. Razmerje med npr. lat. neptia ž 'vnukinja, nečakinja' in nepta ž 'isto' je v odnosu do lat. besede neptis 'isto' povsem slovničnega značaja in ob spremembi iz prvotnega lat. i-jevskega samostalnika ž. spola v izpeljanih samostalnikih ni sprožilo dejanske pomenske spremembe = leksikalizacije, ampak je prvotni i-jevski samostalnik le prešel v sinlironem jezikovnem sestavu v bolj živi/uporabljani oblikotvorni vzorec. Slovnični razlagi med posameznimi členi besedne družine seveda ne moremo reči etimološka. Lat. leksemom neptis, nepta in neptia torej lahko ustreza ena in ista etimološka razlaga. Lat. neptis pa je na podlagi besedotvornega vzorca za tvorbo ž iz m tvorjeni ž k lat. nepös, -ötis 'vnuk, nečak'. Zaradi kolikostnega prevoja v obliki za ž sta besedotvorna para podedovana in torej odsevata ievr. besedotvorni par. Ievr. paru *nepöt- m 'vnuk, nečak' in *neptï ž 'vnukinja, nečakinja' pa zopet pripada ena in ista etimološka razlaga, in to tista, ki postane znana ob etimološki razlagi ievr. besede *nepöt-. Izpeljanki za ž je namreč potrebno prvotni pomen samostalnika za moški spol le ustrezno slovnično prevesti. Pri etimološkem raziskovanju besedja se torej kaže, da ena in ista etimološka razlaga pripada več besedam, ki ne le da so z diahronega vidika združljivi le z uporabo fonetičnih sprememb, ki so se vzpostavljale pri prehajanju z ene sinhrone jezikovne osi na drugo mlajšo, ampak jih tudi s primerjalnozgodovinskega stališča zaradi njihove nadaljnje tvor-jenosti ni mogoče enačiti. Zato bi bilo v etimologiji dobro govoriti o posebni jezikovni enoti, tj. o etimologemu.4 Etimologem mi namreč pomeni vedno le s historičnega vidika opredeljeno jezikovno enoto ali sklop sorodnih5 jezikovnih enot, ki jo je oz. jih je potrebno etimologizirati z eno in isto etimološko razlago. Etimon je kot najstarejša beseda, iz katere se lahko izvaja določena beseda,6 zato vedno enak ali pa del etimologema. Razmejevanje besedja na tri temeljne skupine predstavlja za etimologa šele začetek poti pri ugotavljanju izvora v Szemerényijevem smislu, vendar kakovost tega ni nič manj pomembna od nadaljnjega etimologovega raziskovanja in lahko bistveno vpliva na nadaljnje raziskovanje besede v njenem diahronem preseku kot tudi na kakovost njene etimološke razlage. Nepravilno ugotovljeni izvor, tako v ožjem kot tudi v širšem Szemerényijevem smislu, namreč navaja k napačni etimološki razlagi, lahko pa tudi zavede, da se etimolo-gizira na jezikovni osi, na kateri beseda ni nastala. Izvor predstavlja zato temelj, brez katerega etimološko razlaganje besedja ni možno. Etimološki postopek se kot zaporedje jezikoslovnih in nejezikoslovnih podatkov, ki pomagajo in etimološko razložijo etimološke razlage potrebno gradivo, kaže kot trodelen, ker je nujno sestavljen iz: a) sinhronih podatkov o jezikovni enoti, ki jo je treba etimološko razložiti; ti so nujni in predstavljajo izhodišče vsake etimološke raziskave; b) čim bolj natančnega in utemeljenega zaporedja vseh tistih jezikovnih podatkov, ki jezikovno enoto dopuščajo privesti do najstarejše jezikovne stopnje, iz katere izvira in na kateri je tudi nastala, na tej sinhroni stopnji zato obstajajo možnosti njene etimološke razlage; in c) etimološke razlage, ki dejanski pomen jezikovne enote osvetli z njegovim prvotnim. Drugi 4Izraz ustvarjam na podlagi sinhronega besedotvornega vzorca leks-ikon : leks-em = etimolog-ikon : X = etimolog-em. 5Etimologem predstavlja lahko tudi sklop medsebojno nesorodnih jezikovnih enot, kot zgovorno pričajo številne etimološke razlage potrebne stalne besedne zveze = frazeologemi. 6Pod izrazom etimon mislim tu na pomen, v katerem ga uporablja npr. M akaev, VJa, 1967, 4, 27. Približno tako je predstavljen tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika I, 604. O različnih interpretacijah tega jezikoslovnega izraza glej K n o b 1 о с h, Sprachwissenschaftliches Wörterbuch I, 857-8. del etimološkega postopka torej pojasnjuje življenje določene jezikovne enote v njenem dialironem preseku in je torej izključno namenjen raziskovanju izvora v Szemerényijevem smislu. Težavnost ugotavljanja izvora v ožjem kot tudi v širšem Szemerényjevem smislu pa nazorno ponazarja dejstvo, da se etimologi še danes kljub zglednemu izročilu etimološkega raziskovanja bolj ukvarjajo z izvorom kot pa z etimološkimi razlagami. Tudi zato etimologijo radi enačijo z izvorom oziroma je izraz etimologija pogosto uporabljen kot sopomenka za primerjalnozgodovinsko razlago jezikovnega gradiva. Danes se etimologija tudi bolj kot z etimološkimi razlagami ukvarja s prepoznavanjem medsebojno sorodnih besed, izpričanih na različnih sinhronih jezikovnih oseh, ki jim zaradi skupnega stvarnega pomena pripada ena in ista etimološka razlaga. Torej se danes etimologija tudi bolj kot z etimološkimi razlagami ukvarja s prepoznavanjem etimologemov. Kakovost ugotovljenega izvora je seveda v veliki meri odvisna od znanja. To zlasti pogojuje izročilo in šola. Seveda pa tudi razpoložljivo gradivo. Slednje stanje nazorno ponazarjajo dosedanja ugotavljanja o izvoru sin. cerkljanskega leksema rôzdr 'kanal, Kloake', ki gaje v strokovno literaturo iz Sedejevega gradiva vnesel B. de Courtenay.7 Od njega ga je povzel Šturm in v njem videl romansko sposojenko iz ben.-furl. neizpričane predloge *rozdr, ki naj bi odsevala roman, izpeljanko na -arium iz lat. arrügia 'jašek, rov v rudniku'.8 Besedo je obravnaval Skok, ki je menil, da je v sin. prišla prek karnijskega posredovanja.9 Tako Šturm kot tudi Skok pa romanske tvorjenke ne navajata in je, kot mi je znano, dosedanja romanistika še ni evidentirala. To dejstvo pa Šturmove in Skokove interpretacije cerklj. rôzdr ne postavlja na na trdne temelje. Prvi znak, da beseda verjetno ni sposojena iz roman, izpeljanke na -arium, je že ta, da cerklj. oblika z naglasom na prvem zlogu kaže na naglasni umik. Sposojenka iz domnevne roman, izpeljanke na *-arium pa bi se v sin. glasila z novoakutiranim sin. izglasnim zlogom, prim. sin. denar, rod. denarja m < lat. denarium. Internosln. umika z novoakutirane izglasne dolžine namreč pri takšnih sin. predlogah ne moremo pričakovati. Predpostavljati bi bilo celo mogoče, da bi bila sposojenka tako kot sin. modras na izglasnem zlogu akutirana. Taka bi sicer sin. umiku tipa narod > narod bila podvržena, vendar bi se v cerkljanščini nedvomno glasila *rdzar, prim, cerklj. kdsmat za sin. knjiž. kosmat, cerklj. wdbraz za sin. knjiž. obräz itd.10 Šturmova in Skokova interpretacija namreč kaže, da nobeden od njiju ni poznal besede, ki je danes sin. dialektologiji znana iz cerkljanskemu sosednjega tolminskega narečja in se v črnem vrhu glasi rçzar razçra,n pomeni pa isto kot sin. knjiž. razor m, g. razçra, torej 'jarek, ki nastane pri oranju, ko se del brazde odreže na levo, del pa na desno stran'.12 Ta beseda je tako kot sbh. razor 'Furche, Grenzfurche, Wasserfurche', tudi razor 'isto' (Srem), č. rozor 'razor', slš. rôzor 'isto' prvotno slov. ime dejanja, ki je bilo izpeljano iz glagolske osnove v slov. nedoločniku *orz-orati 'razorati' in je začelo označevati tudi razor kot posledico tega dejanja, črnovr. oblika je namreč internosln. nastala iz prvotnega sin. *razor razçra < slov. *orz-ors, rod. orz-ora, ko je pred sin. umikom s kratkega 7B. deCourtenay, Sprachproben des Dialektes von Cirkno (Kirchheim) — JA VIII (1885), 449. 'Šturm, ČJKZ VI (1927) 69. 9S k o k, ERHSJ III, 156. 10B. deCourtenay, n. d., 435, 456. nObliko iz T o m i n с a, Črnovrški dialekt, 1964, 38, navajam v fonetično poknjiženi obliki. 12Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, 383. naglašenega zloga v imenovalniku v stranskosklonskih oblikah delovala vokalna harmonija a - o > o - o in se je samoglasniška barva novonastalega o v besednem prvem zlogu iz stranskosklonskih oblik po naliki prenesla tudi v imenovalnik, kakovost imenovalnikovega samoglasnika v prvem zlogu pa je ostala nespremenjena, torej dolga.13 Po umiku naglasa je nastopilo akanje in povzročilo stanje, ki je v črnovrškem govoru še danes izpričano. Ob črnovr. besedi se seveda postavlja vprašanje, ali cerklj. ustreznik morda le ni domač in ne odseva iste besede, kot je danes znan iz črnovr. Cerkljanščina akanje pozna. Sedejevi zapisi leksemov pa kažejo, da bi zapis rozär lahko ponazarjal fonetično vrednost za cerklj. odraz sin. dolgega o-ja. Enako je namreč Sedej zapisal cerklj. notr,14 prim, sin. knjiž. noter,15 Pomen 'kanal' povezavi ne bi nasprotoval, še zlasti če opazujemo pomensko polje sbh. sorodne besede. Besedo je v Cerknem, od koder naj bi izviral Sedejev leksem, danes še slišati in se glasi rûozar, rod. z rûozarje, pomeni pa 'tisti kanal oziroma tisto vdolbino, ki pri oranju nastane pri zadnji vrsti oranja'. V bližnjem Cerkljanskem vrhu pa je izpričan istopomen-ski leksem razdor, rod. razûorje.16 Oba sklonska paradigmatska vzorca kažeta, da bi pri njiju lahko tako kot pri črnovr. и rçzûori (mest.)17 izhajali iz izhodiščne predmetatetične oblike *orz-àrb poleg *orz-öri, fonetična odstopanja od pričakovanega slu. odraza za tako slov. iztočnico pa bi bilo najbolj upravičeno iskati v internosln. nalikovnih spremembah v okviru sklonskega paradigmatskega vzorca. Cerkljanskovrška oblika namreč kaže, da se je kakovost novoakutiranega dolgega *b iz stranskosklonskih oblik prenesla v imenovalniški izglasni zlog in tako zamenjala zgodovinsko pričakovani sin. odraz. Cerkniška oblika pa se je glede na zaporedje jezikoslovnih pojavov, ki soji botrovali, morala oblikovati na podlagi enakih pojavov kot črnovr. rûazçr, rod. rçzûora, le da se pri njej spreminjanje ni zaključilo pri nalikovnem prenosu vokalnoharmoničnega o, ampak je bila oblika podvržena še naglasni izravnavi tipa narod, naroda, torej nalikovni izravnavi naglasnega mesta na podlagi imenovalniškega oz. tožilniškega naglasnega mesta: 1. slovansko izhodiščno stanje: slov. *orz-ors/ *orz-orb m, rod. *orz-ôra/ *orz-ôra\ 2. slovensko izhodiščno stanje: sin. razor m, rod. razçra/razçrja; 3. delovanje vokalne harmonije v stranskosklonskih oblikah: *razôr, *rôzçra/ *rôzçrja; 4. prenos vokalnoharmoničnega produkta v imenovalniško obliko: *rôzôr, *rozçra/ *rôzçrja; 5. umik naglasa v imenovalniku na slovenski dolgi 6: *rçzor, *rôzçra/ *rôzçrja; 6. izravnava naglasnega mesta v sklonski paradigmi na podlagi imenovalnika v cerkniški obliki, potek ne zajame tolminske: *rçzor, *rozçra/ *rçzorja\ 7. akanje: tolm., cerklj. rçzar tolm. razçra/cerklj. rçzar je.1* Nepravilno ugotovljeni izvor je pogosto posledica nezadostnega upoštevanja pa tudi preverjanja vseh pretvorbenih modelov, ki so besedo preoblikovali pri prehajanju iz enega jezikovnega sestava v drugega. Naj na to opozorim s primerom, ki je hkrati zanimiv tudi za poznavanje romanskih besed na istrskih tleh. Iz slovenskega gradiva za OLA je za pomen 'sestrina hči, bratova hči', torej 'nečakinja', iz Pomjana v primorskem zaledju zabeležen leksem nê/çi,10 slišati pa ga je tudi v 130 vokalnoharmoničnem produktu podrobneje Furlan, Obdobja 12 (v tisku), prej Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika, 92. 14B. d e Co u r t e n a y, n. d., 442. 15Slovar slovenskega knjižnega jezika III, 160. 16Oba podatka mi je posredovala F. В e n e d i k. 17T o m i n e c, n. d., 192. 18Narečne oblike so tu zaradi lažjega vzporejanja navedene v delno (velja le za medglasni vokalizem) fonetično poknjiženi obliki. 19Za podatek se zahvaljujem F. В e n e d i k, Abitantih.20 Konec prejšnjega stoletja je o njem poročal že Lekše, ki samo omenja, da ponekod na Slovenskem nečakinji pravijo tudi neta.21 Na istem mestu je Lekše sklepal, da sin. neta kot tudi neca, oboje v pomenu 'nečakinja', odraža domačo besedo, ki naj bi bila sorodna s slov. *netbjb 'nečak'. Na nepravilnost njegove razlage o izvoru neca je opozoril že Štrekelj, ki je ta sicer neumeščeni sin. narečni sorodstveni izraz izvedel iz furl, gnèce, gnèzze 'nečakinja', tržaš. neza 'isto',22 kar tako kot frc. nièce odseva lat. izpeljanko neptia 'vnukinja, nečakinja' iz neptis -is 'isto'. Izpeljava sin. nareč. neca iz slov. gradiva namreč iz fonetičnih vzrokov ni mogoča, domačemu izvoru pa nasprotuje tudi dejstvo, da podobna tvorjenka v slov. svetu ni znana.23 Podobno bi bilo potrebno popraviti tudi Lekšetovo izvajanje sin. nareč neta 'nečakinja'. Ozko slovensko področje, nepoznana ustrezna beseda v slovanskem svetu in istočasno obstoj romanskega gradiva navajajo k mnenju, da sin. nareč. neta tako kot neca izvira iz romanskih jezikov. Beseda je namreč verjetno istrsko-romanski ostanek, ki more odsevati lat. izpeljanko nepta 'vnukinja, nečakinja' iz neptis -is 'isto', ki v romanskem svetu živi le še v zahprovans., katal. neta, špan. nieta in port. neta.2i Etimologija sin. nareč neta pa je seveda tista, do katere se dokopljemo šele na ievr. jezikovni stopnji, ko nam uspe razložiti sorodstveni izraz *nepöt- m 'vnuk, nečak'. Glede na današnje stanje raziskanosti ievr. *nepot- je beseda prvotno verjetno pomenila ''"nemočen, nesamostojen',25 torej se etimološka razlaga sin. nareč neta ustrezno slovnično pretvorjena glasi ^'nemočna, nesamostojna'. Etimološka razlaga etimologema, ki ga sestavljajo ievr. *nepöt- m, ievr. *neptï ž, lat. nepös -ötis m, neptis ž, neptia ž, nepta ž, sin. nareč. neca, neta itd., torej odkriva, daje Indoevropejec potomce bližnjih sorodnikov poimenoval kar po splošni značilnosti otrok kot nebogljenih bitij, ki so potrebni zaščite. Seveda predstavlja posamezna etimološka razlaga le droben prispevek k pojasnjevanju zapletene zgodovine človekovih misli in predstav, ki ga pri etimološkem raziskovanju lahko nudijo besede. Metka Furlan ZRC SAZU, Ljubljana 20Podatek mi je posredovala etnologinja M. Ravnik. 21L e k š e, Dom in svet VI (1893), 76. 22Štrekelj, LMS 1896, 157; Pinguentini, Dizionario storico etimologico del dialetto triestino, 1954, 145; Pirona-Carletti-Corgnati, II nuovo Pirona, Vocabolario friulano, 1935, 391. 23Do sedaj najpopolnejšo sintezo o slov. gradivu glej pri T r u b a č e v u, Istorija slavjanskich terminov rodstva i nekotorych drevnejšich terminov obščestvennogo stroja, 1959, 76-78. 24W a r t b u r g, FEW VII, 97; C o r o m i n a s, Breve dictionario de la lengua castellana,3 414; P o k o r n y, IEW, 764; Walde-Hofmann, LEW I,3 515. Obstoj te besede zagotavlja v Istri tudi nieto (Bale, Vodnjan). Besedo je zabeležil Ive, I dialetti ladino-veneti dell'Istria, 163, ki meni, da leksem lat. neptia. Drugače Wartburg, n. m., ki izhaja iz predloge v lat. neptis. 25 W alde-Pokorny, 1EW, 329 si; Pokorny, IEW, 764. Dvom v to etimologijo pri T r u b a č e v u, n. d., 78, je odveč, ker je dolgi vokalizem v ievr. *nepöt- lahko posplošen iz oblikotvornega vzorca. Zusammenfassung Bei etymologischen Studien ließen sich zwei Arten der Herkunftserforschung unterscheiden. Faßt man die Erforschung des Ursprungs von Spracheinheiten im engeren Sinn, dann beschäftigt man sich mit der Frage, wie die Lexeme ins Sprachsystem gelangen. Bei den ererbten oder entlehnten Wörtern wird diejenige Vorlage, d. h. dasjenige Lexem in der verwandten oder nicht-verwandten Sprache untersucht, woher das Wort stammt. In der Erforschung der Wortherkunft im Sinne Szemerényis wird indes diejenige Sprachstufe analysiert, auf der das Wort entstanden ist, d. h. das Wort hat den Status des neuentstandenen Wortes (=Neologismus). Erst auf dieser Spraclistufe kann eine etymologische Erklärung mit Erfolg durchgeführt werden. Die Qualität einer etymologischen Erklärung wird ebenso durch die Qualität der Herkunftserforschung in beiden Bedeutungen bedingt. Die Schwierigkeiten, die bei der Erforschung der Herkunft auftreten, werden mit zwei Beispielen aus der slovenischen Lexik illustriert. CITATNOST IN TIPOLOGIJA (AVANTGARDNE) KULTURE1 Literarna teoretičarka, rusistka in pesnica Dubravka Oraic Tolic (1943), znanstvena sodelavka Zavoda za znanost o književnosti na zagrebški Filozofski fakulteti, se s teorijo citatnosti ukvarja že vsaj od srede osemdesetih let - svoja dognanja je objavila mdr. v Pojmovniku ruske avangarde in v zborniku Intertekstualnost & intermedijalnost.2 V svoji novi knjigi, izšli v zbirki, ki ji pečat avtoritete vtiskujejo dela t. i. zagrebške šole literarne vede,3 je nekatere že formulirane ugotovitve ponovno vpletla v študije o medbesedilnih odnosih, oblikah in žanrih v (zlasti) evropskih avantgardah prvih dveh desetletij tega stoletja- o Ujeviceveni citatnem Slovesu z Marulicem (gre za analizo stilizacije oz. pastiša), o kolažu kot transsemiotičnem citatnem žanru (ki sloni na postopku montaže umetnostnih in neuinetnostnih oz. »naravnih« besedil ter podob), o akmeistični citatni polifoniji Osipa Mandelštama (vzporednici velikega citatnega dialoga z evropskimi tradicijami pri Eliotu), končno pa o citatnosti v evropski kulturi 20. stoletja nasploh. Avtorica pri oblikovanju svojih pogledov na medbesedilnost izhaja predvsem iz slavistične oziroma slovanske literarnoteoretične misli, zlasti semiotične usmeritve (od Tinja-nova, Šklovskega, prek Taranovskega, Lotmana do Toropa, Hansen-Löveja in Smirnova); manj je afiliacijskih vezi s francoskim strukturalizmom in poststrukturalizmom, z ameriško dekonstrukcijo, italijansko semiotiko ipd. Tako kot pri P. Pavličicu, drugem vidnejšem teoretiku medbesedilnosti iz Hrvaške, je pri njej opazen - glede na druge znane teoriza-cije intertekstualnosti - impulz k precizni, minuciozno izdelani in logično čisti historično-kulturološki tipologiji odnosov med teksti na diahroni osi. Ta tipologija je pravzaprav 'Dubravka Oraič T o 1 i č, Teorija citatnosti (Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1990, Rotulus Universitas), 234 str. 2D. Oraic, Citatnost, Pojmovnik ruske avangarde 4- (Zagreb, 1985), str. 29-50. Ista: Citatnost - eksplicitna intertekstualnost, Intertekstualnost & intermedijalnost, (Zagreb 1988), str. 121-156. 3Npr. kompendij Uvod и književnost ali Z m e g a č e v a Povijesna poetika romana. končni cilj teoretičnega modela citatnosti, ki se mu posveča prvi del knjige; drugi torej že kar po nekakšni notranji teleologiji njene teoretske pisave mora biti literarnozgodovinski, medtem ko je tretji analitičen. Tako kot že marsikdaj v teoretičnem razmišljanju, je bila tudi pri modeliranju med-besedilnosti strokovnim pisavam v pomoč figurativnost različnih 'metaforičnih' predstav: pri modelu preobrazbe oz. transformacije je npr. drugotno besedilo videti le kot izpeljava iz predloge, s katero ga druži invarianta, in kot njeno preoblikovanje. D. Oraic raje sledi modelu citacije - v njem pa ima dvojno identiteto predloga, saj je deloma samostojno besedilo, deloma pa je njena podoba odvisna od postopkov in strategij, s katerimi poznejše besedilo portretira ter priziva njene izrazne in vsebinske prvine ter jih včlenja v novo, citirajoče okolje.4 Oraicevi tako citatnost predstavlja eksplicitno intertekstualnost, tj. zaznamovan medbesedilni odnos, v katerem je fragment predloge kot tujek razločno viden v poznejšem besedilu. Pri tako pojmovani medbesedilnosti se kaj kmalu skozi stranska vrata prikrade inten-cionalnost, problem subjektovega, izjavljalčevega namena pri sporočanju, kar je teorija medbesedilnosti izvorno (pri Kristevi ali Bartliesu) ravno hotela odpraviti s samo zamenjavo intersubjektivnosti za intertekstualnost.5 Ce hočemo namreč identificirati citat kot citat, se moramo zateči k dvomljivemu ugotavljanju tega, ali je avtor neko tujo prvino res citiral, jo torej prevzel hote, z namero (intenco), ali pa je šlo za nezavedno afiliacijo, navadno všteto pod vpliv/vir. Kot simptom citacije se kaže ikoničnost ali/in indeksal-nost tujega znaka, ki jo proizvede bralčeva kompetenca na podlagi citacijskih signalov, obveščenosti o poetiki avtorja, zaradi lomov stila in/ali izotopij, perspektive vrednotenja ipd. Izhodišče D. Oraič o citatnosti kot izrecni medbesedilnosti se, skupaj s podrobno terminološko klasifikacijo citatov,6 opira torej še na semiotični okvir, na parafrazo Ogdenovega in Richardsovega semantičnega trikotnika7 in na dopolnjeno Morrisovo tipologijo znakovnih relacij oziroma funkcij (semantika, sintaktika, pragmatika). Zanima jo trdo jedro medbesedilnosti, kjer lahko odnose med teksti, žanri, idiolekti, stili, kulturami razumemo kot intencionalne slogovne figure; te se podaljšujejo na raven, ki presega besedilo kot avtonomno tvorbo. Anonimna medbesedilnost presupozicij, klišejev, verjetij, ki je Cullerju ali Grivelu8 za proizvodnjo in recepcijo tekstov - in s tem za tekstualnost kot takšno - celo pomembnejša od intertekstualnih figur, mora seveda v teoriji citatnosti ostati v ozadju. Na takšni podlagi Oraiceva izriše razločke med dvema univerzalnima, ahroničnima tipoma citatnosti, ki se na diahroni vertikali vežeta na historične stile, kulture in obdobja: v avantgardni ume- 40 teh modelih intertekstualnih odnosov piše Owen Miller v študiji Intertextual identity (v: Identity of literary text, ur. M. J. Valdes in O. J. Miller, Toronto, 1985, str. 19-40). 5G1. J. K r i s t e v a, Semeiotiké: recherches pour une sémanalyse (Pariz, 1969), str. 146. 6 Po citatnih signalih, po obsegu ujemanja med predlogo in besedilom, po vrsti predloge, po funkciji, po semantiki, sintaktiki in pragmatiki (prim. str. 16-43). 7 V tem je njen model soroden - sicer ožjemu - modelu literarnih referenc, ki gaje pisec tega poročila razvil v članku Književne odnosnice v poeziji Vena Tauferja (Slavistična revija 1985). 8J. Culler, Presupposition and intertextuality, Modern language notes 1976, št. 6; Ch. G г i v e 1, Thèses préparatoires sur les intertextes, Dialogizität, ur. R. Lachmann (München, 1982). tnosti naj bi se tako realiziral »iluminativni« tip citatnosti, v katerem gre - za razliko od »ilustrativnega« - motivacija od lastnega izjavljanja proti tujemu, tako da so predloge le osvetlitev izjavljalskih strategij novega besedila, medtem kot so pri »ilustrativni citatnosti« poznejša besedila le ilustracija, komentar, izpeljava predlog, ki s svojo avtoritetno avro določajo njihovo ontologijo, morfologijo in teleologijo (npr. v srednjeveških ali klasicističnih besedilih). Značilnosti »ilustrativne citatnosti« so s tem že bliže modelu preobrazbe kot 'strokovni metafori' citata. Teorija citatnosti poleg teoretične klasifikacije ter tipologije citatnih tekstov in kultur prinaša na literarnovedno prizorišče še eno novost: avantgarde pojmuje kot celosten, kulturološki in ne zgolj umetnostni, literarni oz. literarnosociološki pojav. Skozi takšno optiko se vidijo drugače tudi periodizacija in periodizacijske oznake. Dubravka Oraic se tako izogne že skoraj kanonizirani delitvi na historične avantgarde in neoavantgarde; ce-zuro tridesetih in štiridesetih let zapolni s kontroverznim konstruktom o »politični fazi avantgardne kulture«. Gre za čas, ko je »središčni model avantgardne kulture zapustil umetnost in našel novo področje - politiko, čas, ko sta nastala, se kanonizirala in eksplodirala dva najkrutejša totalitarna režima - stalinizem in fašizem« (str. 83). Umetniški model avantgarde je bil v tem času odrinjen na »periferijo« (evolucijske napetosti med središčem in periferijo Oraičeva povzema po Tinjanovu),9 kjer se je zatekal večinoma k ohranjevanju tradicije - in ne več k brisanju, desemantizaciji, kot v »umetniški fazi« prvih dveh desetletij našega stoletja. Tradicijo je pred političnim brezumjem in zlorabami čuval s pomočjo citatne polifonije (npr. Mandelštam). Na tem mestu pa se precej zamaje avtoričina tipologija citatnosti; lastnosti, ki jih pripisuje perifernemu modelu avantgarde (konstrukcija novih, doslej nepoznanih smislov, intelektualna montaža, dialoška zavest, ohranjevanje in reševanje tradicije - priin. str. 73), se v marsičem prekrivajo z oznakami »ilustrativne citatnosti«, ki pa naj bi bila mdr. stvar klasicizma, realizma in predvsem postmodernizma, ne pa avantgarde. Dubravka Oraic je s tem pogledom na avantgardo in njene faze v semiotično artikuliran jezik dosledno prevedla že znane teze postmodernega mišljenja, da so politični totalitarizmi sprevrnjeno nadaljevanje, seveda z drugimi sredstvi, avantgardnega prelamljanja s tradicijo, prevrednotenja vseh vrednot in - zlasti - militantnega in total(itar)nega utopizma. Poleg tega pa je avtorica kljub pretiravanjem v tipološkem modeliranju10 dokazala, da je pri periodizaciji kulturno-uinetnostnih obdobij medbesedilni aparat lahko zelo koristen -pri njej npr. z razlikovanjem med »veliko citatno polemiko« futuristov, konstruktivistov ali Pounda in »velikim citatniin dialogom«11 akineistov, Eliota ali Ujeviča. 9Prim. J. T i n j a n o v, Literarno dejstvo, Ruski formalisti: izbor teoretičnih besedil, prev. D. Bajt, ur. A. Skaza (Ljubljana, 1984), str. 94-96. 10Toda v tem je Oraičeva pač podobna svojim velikim predhodnikom pri tipologijah -od Platona, Schillerja, prek Wölfflina do Lotmana; prim. J. Kos, Literarne tipologije (Ljubljana, 1989; Literarni leksikon, 34). 11 Epi tet »veliki« izhaja iz tega, ker se avantgardna besedila ne navezujejo na posamične predloge (prav takšna navezava na posamične predloge pa je po neki drugi zagrebški historični tipologiji intertekstualnosti, Pavličičevi iz 1. št. Umjetnosti riječi 1989, ravno speci-fika avantgarde, medtem ko naj bi bile predloge postmodernističnih del konvencije, žanri!). Korespondirajo z »globalnim superpodtekstom (z 'institucijo' v Biirgerjevem pomenu besede) evropske umetnosti in civilizacije« (str. 79). Protislovje med obema tipologijama pa je le navidezno; posamična predloga - npr. Mona Lisa - funkcionira namreč v avantgardah kot simbolni zastopnik, metoniinija »institucije umetnosti«, ne pa kot avtonomno umetniško delo samo na sebi. Teorija citatnosti pa vendarle zbuja kar nekaj pomislekov. 2e v Predgovoru avtorica razločuje intertekstualnost od transtekstualnosti drugače od G. Genetta, ki je to storil prvi,12 a ga bibliografija Oraičeve, presenetljivo, ne pozna. Glede na slovenske predstave o pojmu in periodizaciji modernizma se zdi vprašljivo govoriti o »megakulturi modernizma« že kar od Baudelaira naprej. Premalo je tudi prepričljive argumentacije, da bi verjeli, rečeno z B. McHaleovimi besedami, še eni izmed »postmodernističnih zgodb«:13 da naj bi bila postmodernistična intertekstualnost ilustrativna. Postavitev subjekta, »suspenzivna« ironičnost (A. Wilde),14 samoreferencialnost in metatekstualnost metafikcije se zdi le predaleč od srednjeveške homiletike in retorske proze - kljub Ecovi uspešnici. Kljub temu, da se avtorica zelo dosledno drži teoretske mreže iz prvega dela knjige tudi v literarnozgodovinskem in analitičnem delu (kar vodi do občasnih ponavljanj), pa ponekod brez sprotnih opredelitev vpeljuje terminologijo, ki je poprej ni teoretično reflektirala -npr. omemba »teinatsko-motivnih« citatov, »citatov rime«, »citatnega ritma«, citatnega »tona« pri Mandelštamu (str. 180). Pri knjigah, kakršna je Teorija citatnosti, recenzent lahko le občuduje teoretske vizije in polet, s katerim avtorica povezuje detajl besedila s semiotiko kulture in njene tipološke evolucije. Recenzentskemu diskurzu ostaja na voljo le dekonstrukcija ali drobnjakarsko pripombarstvo, predvsem pa misel: »Ce se tako imenovana dejstva ne ujemajo povsem s (takšno) teorijo, toliko slabše za dejstva!« Marko Juvan Filozofska fakulteta v Ljubljani 12Na uvodnih straneh knjige Palimpsestes (Pariz, 1982). 13Brian M с H ale, Some postmodernist stories, Postmodern fiction in Europe and the Americas, ur. T. D'haen in H. Bertens (Amsterdam; Antwerpen, 1988). 14Priin. Alan Wilde, Horizons of assent: modernism, postmodernism, and the ironic imagination (Baltimore; London, 1981). BIBLIOGRAFIJA MARTINE OROŽNOVE OB ŠESTDESETLETNICI 1957 Beograjski kongres - lingvistična sekcija, Jezik in slovstvo (dalje JiS) 1957/58, 93-96. 1959 Drugi jugoslovanski lingvistični kongres - lingvistična sekcija, JiS 1959/60, 31-32. II. kongres slavistov, Prosvetni delavec 1959, št. 15. Hrvatski časopis »Jezik«, JiS 1959/60, 250-251. Nekaj zanimivosti iz jezika rudarjev, JiS 1959/60, 219-222. Z historii dialektologii slowenskiej, Poradnik Jçzykowy 1959, 439-444. 1960 Dr. A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika, JiS 1960/61, 25-28. 1962 O metodi besedotvornih raziskovanj v poljski lingvistiki, JiS 1962/63, 125-128. 1964 Revija »Jçzyk Polski«, JiS 1964/65, 159-161. 1966 Razvoj futuralno-modalnih gramatičnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. stoletja: Disertacija, Ljubljana, 1966, 635 str.; tipkopis. 1968 Kategorija abstraktnih samostalnikov v slovenskem knjižnem jeziku, Zbornik Matice srpske XI., Novi Sad, 1968, 211-218. 1969 Oblikovanje slovenske knjižne norme, Naši razgledi 1969, št. 14-16. 1970 Pohlinovo jezikoslovno d e 1 o, JiS 1970/71, 250-254. Poljska knjiga o vprašanjih splošnega jezikoslovja, JiS 1970/71, 114-117. Razvojne tendence in realizacije futuralno-modalnih sistemov v knjižni slovenščini, Prace Filologiczne (1970), 223-233. Razprto so tiskane razprave, ležeče ocene, pokončno članki in polkrepko knjige VI. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Delo 26. VI. 1970. Začetki slovenske jezikoslovne misli, JiS 1970/71, 193-200. 1971 Kultura slovenskega jezika v zgodovini našega jezikoslovja, JiS 1971/72, 139-148. Oblike z deležnikom na n / t in se v tekstih 18. (in 19.) stoletja, SR 1971, 139-192. Razvoj iterativov v slovenskem jeziku, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj (dalje SSJLK ZP), 7 (1971), 15-29. 1972 K določnemu členu v s 1 o v e n š č i n i, SR 20 (1972), 105-114. Miklošičev prispevek k oblikovanju slovenskega knjižnega jezika, Linguistica 12 (1972), 157-171. 1973 Dajnko slovničar in dialektolog, Študije o jeziku in slovstvu, Murska Sobota, 1973, 129-148. Jezikovno knjižno izročilo prekmurskih in štajerskih pisateljev, Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje CZN) 9 (1973), 127-138. L e k s i k a 1 n i doprinos Koroške k slovenskemu knjižnemu jeziku v 18. in 19. s t o 1 e tj u, SSJLK ZP 19 (1973), 45-48. 1974 Antonu Kremplju v spomin, JiS 1974/75, št. 2-3, 75-77. O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, Zbornik Štefana Kiizmiča, Murska Sobota, 1974, 114-122. 1975 Knjižna norma in umetniški jezik v časovnem razvoju, Linguistica 15 (1975), 115-132. Morfološka analogija v starejšem slovenskem pismen-stvu, Festschrift zu Ehren von Josip Hamm, Wien, 1975, 229-245. Razvoj predložnih zvez v slovenskem jeziku, SSJLK ZP 11 (1975), 13-26. 1976 Nauka o jeziku i književna norma u 19. veku, Naučni sastanak slavista u Vukove dane (dalje NSVD) 5, Beograd, 1976, 725-735. 1977 Aktivne participialne konstrukcije - primer interference v slovenskem knjižnem jeziku, NSVD 6 (1977), 123-143. Prisotnost dialektizmov v jeziku Jurija Dalmatina, Krški zbornik »Krško skozi čas«, Krško, 1977, 87-98. Sekundarna derivacija prislovnega deležnika na -é/-âje v slovenskem knjižnem jeziku, Nahtigalov zbornik, Ljubljana, 1977, 335-356. 1978 Adverb i alizacija p r i s 1 o v n i h določil in odvisnikov v slovenskem jezikovnem razvoju, JiS 24 (1978/79), 33-39. Slovenački književni jezik i njegove varijante u 19. veku, NSVD 8, Beograd - Priština, 1978, 63-72, izšlo 1981. 1979 Jezik učnih knjig v 19. s t o 1 e t j u, SSJLK ZP 15 (1979), 121-153. Uradovalna slovenščina v drugi polovici 18. stoletja, Obdobja 1; Obdobje razsvetljenstva v SJLK, Ljubljana, 1979, 155-182. Zgodovina slovenskega jezika in slovenska dialektologija, Anthropos 1-2 (1979), 208-212. 1980 Besedotvorne pomenske kategorije knjižnih besedil v začetku 19. s t o 1 e t j a, SSJLK ZP 16 (1980), 25-33. Jezikovne značilnosti Jurčičeve humoreske K o z 1 o v s k a sodba v Višnji g o r i, JiS 1980/81, 271-275. »Kresna noč« Janeza Trdine, Poskus interpretacije s širše s e m az i o 1 oš k e g a vidika, Knjižnica Glasnika SED 3: Janez Trdina etnolog, Ljubljana, 1980, 101-116. Odraz ljudske duhovne (in materialne) kulture v jezikovnem izrazu pripovedne proze 19. s t o 1 e tj a. Glasnik Slovenskega etnološkega društva (dalje GSED) 1980, št. 2, 85-87. Tipološka komparativistika i razvoj slovenistike u XIX. veku, NSVD IX., Beograd, 1980, 195-204. 1981 Arhaizacija v Jurčič - Levstikovem Tugomeru. SR 1981, 383-409. Komen (OLA 5), fonološki opisi srpskohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenačkih i makedonskih govora obuhvacenih opšteslavenskim lingvističkom atlasu, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine (dalje FOSIHSMGOO-LA), Sarajevo, 1981, 59-65. Pomjan (OLA 11), FOSIHSMOGOOLA, 1981, 103-109. Šmarje pri Jelšah (OLA 18), FOSIHSMOGOOLA, 1981, 157-163. Kako pojmovati Kopitarjevo odločitev za ljudsko osnovo slovenskega knjižnega jezika, SR (Kopitarjev zbornik) 1981, 187-200. Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stoletja, Obdobja 2: Obdobje romantike v SJLK, 1981, 421-439. Za lepotico dvojino, ker je funkcionalna, Delo 5. IX. 1981. 1982 Jezikovna sredstva humorja in satire v delih Janeza Mencinger j a, SSJLK ZP 18 (1982), 175-199. Levstikovi pogledi na jezik, Levstikov zbornik, Ljubljana: MS, 1982, 55-78. Mluvnice Josefa Dobrovského jako m e t o d o 1 o g i с к y vzor slovinské mluvnice F. M e te 1 k a, Acta Universitatis Palackianae Olomuciensis (Poeta Josefu Dobrovskému; Vaclavkova Olomouc, 1978), Praha, 1982, 27-32. The lexico-phraseological development of the Slovenian literary language in the 18th century, International Journal of Slavic Linguistics & Poetics 25/26 (1982), 319-329. 1983 Dalmatinov Register - prvi sin oni m ni slovarček slovenskega knjižnega j e z i k a, JiS 29 (1983/84), 196-201. Dialektalna leksikalna interferenca v zgodovinskem razvoju slovenskega knjižnega j e z i k a, SSJLK ZP 19 (1983), 153-175. Dialektizmi v Kranjčevem romanu Strici so mi povedali, SR 31 (1983), 375-390. Oblikovnopomenska preobrazba ljudskih slovstvenih oblik v knjižni pravljici, legendi in pripovedki na prelomu stoletja, Obdobja 4: Obdobje simbolizma v SJLK, 1983, 97-123. Pogledi Bleiweisovega kroga na slovenski knjižni jezik, Zbornik za zgodovino naravoslovje in tehniko: Bleiweisov zbornik, Ljubljana: MS, 1983, 181-215. Sinonimična funkcija 1 e k s i k a 1 n i h srbohrvatizmov v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja, NSVD 12 (1983), 73-84. 1984 Besedotvorne značilnosti psevdonimov v slovenski publicistiki 19. stoletja, Spominski zbornik ob 60-letnici prof. Pavleta in Milke Ivič, Novi Sad, 1984/85, 575-581. Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1784-1802), Protestantismus bei den Slowenen/Protestantizem pri Slovencih, Wiener Slawistischer Almanach, Sonderband (Wien) 13 (1984), 153-177. Razvojne smernice v besedišču Dalmatinovega in J a-pljevega prevoda В i b l i j e (1584-1784-1791), SSJLK 20 (1984), 249-274. Smernice knjižnega jezikovnega razvoja od Jurija Dalmatina do Jurija J aplj a (1584-1784), JiS 1984/85, 217-223. 1985 Liturgična terminologija v zgodovinskem razvoju osrednjega in vzhod n oslove nskega knjižnega jezika, Die Slawischen Sprachen 9 (Salzburg) (1985), 49-62. Profesor dr. Tine Logar - sedemdesetletnik, JiS 1985/86, 205-207. 1986 Janez Nepomuk Primic in njegovi nazori o normiranju skupnega slovenskega knjižnega jezika, Pontes Slavici, Festschrift für Stanislaus Hafner zum 70. Geburtstag, Graz, 1986, 293-305. Jubilej slovenske dialektologije, SR 34 (1986), 111-119. Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjesloven-skem in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, SR 34 (1986), 35-57. Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja (Ob C i g a-letovem terminološkem slovarju leta 1880), Slovenski jezik v znanosti 1 (Razprave Znanstvenega inštituta FF), Ljubljana, 1986, 133-150. Pomenska in stilistična izraba »Registra« v so besedilu Dalmatinove Biblije, Obdobja 6: 16. stoletje v SJLK, 1984, 49-62. Primož Trubar in razvoj slovenskega knjižnega besedišča v jeziku protestantskih piscev, JiS 32 (1986/87), 36-46. Primož Trubar za naš čas, Primorske novice (priloga o Trubarju) 30. V. 1986. Sledovi starocerkvenoslovanske liturgične terminologije v razvoju slovenskega (knjižnega) jezika, Jugoslovenski seminar za strane slaviste, Novi Sad, 1986, 7-15. Stilni problemi Trubarjevega jezika, SSJLK ZP 22 (1986), 27-47. 1987 Kreljeva Otročja Biblija, Sebastjan Krelj, Otrozhia Biblia, Monu-menta litterarum slovenicarum, knjiga 20, Ljubljana, 1987, 139-157. Kreljev jezikovni k o n с e p t, SSJLK ZP 23 (1987), 139-157. Trubarjev jezikovni nazor in njegov knjižni sistem v obrednih besedilih, Zbornik 37. jugoslovenskog seminara za strane slaviste, Novi Sad, 1987, 13-28. 1988 Narečje in knjižni j e z i k, SSJLK ZP 24 (1988), 5-17. Stari obredni jezik v Prekmurju in Porabju, Nemzetközi Slavisztikai Napok 3 (Szombathely) (1988), 93-106. 1989 Brižinski spomeniki in njihovo razmerje do starocer-kvenoslovanščine, Obdobja 10: Obdobje srednjega veka v SJLK, 1989, 87-101. Govorno in knjižno besedišče v Megiserjevem slovarju 1 74 4, SR 1989 (Riglerjev spominski zbornik), 121-133. Jezikoslovje v Domu in svetu, Zbornik Dom in svet II, Maribor, 1989, 15-35. Narečni kontaktni sinonimi v Dalmatinovem prevodu Biblije, Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja (Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici), Ljubljana: SAZU, 1989, 213-231. Prekmurski knjižni j e z i k, SSJLK ZP 25 (1989), 37-60. Preobrazba jezikovne zgradbe od Japljevega do L a m-petovega prevoda Biblije v 19. stoletju, Slovenski jezik v znanosti 2, Ljubljana, 1989, 163-185. Slovenska duhovščina in slovensko jezikoslovje, Vloga cerkve v slovenskem kulturnem razvoju 19. stoletja, Zbornik MS, Ljubljana, 1989, 107-126. Vprašanja prekmurskega knjižnega jezika (ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaškem), Slavica Slovaca (Bratislava) 24 (1989), 247-254. Značilnosti jezikovne zgradbe pri Matiji K as t eleu, Obdobja 9: Obdobje baroka v SJLK, 1989, 253-273. 1991 Odmevi francoske revolucije v Vodnikovih Novicah (1797-1800), Obdobja 11: Obdobje slovenskega narodnega preporoda, 1991, 195-208. Teoretični in praktični jezikovni nazori A. M. Slomška, 130 let visokega šolstva v Mariboru, Celje, 1991. Vodnikove »Lublanske novice« in Francozi, Zbornik Kopitarjevi študijski dnevi 1989 in 1990, Ljubljana, 1991, 5-6. Kopitarjeva slovenska slovnica, Zbornik Kopitarjevi študijski dnevi 1989 in 1990, Ljubljana, 1991, 7-15. Martina Orožen Filozofska fakulteta, Ljubljana NAVODILA AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo so v slovenščini, izjemoma tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Avtor odda prispevek enemu od glavnih urednikov v dveh izvodih na 80-gramskem papirju; na listu naj bo 30 vrstic. Dolžina razprave naj ne presega ene in pol avtorske pole (25 strani, tj. 45.000 znakov), ocene 12 strani (24.000 znakov), poročila 4 strani (8.000 znakov). Rokopis je po možnosti tudi na PC-jevi ali atarijevi disketi, zapisan v katerem koli od popularnih urejevalnikov besedila oziroma v ASCII, mogoče pa ga je poslati tudi po elektronski pošti na naslov MIRAN.HLADNIK@UNI-LJ.AC.MAIL.YU ali UEK::FFHLADNIK. — Sinopsis naj ne bo daljši od 8 vrstic. Slovenski povzetek, ne daljši od dveh strani, podaja rezultate razprave; uredniku se sporoči zaželeni jezik za prevod. V neslovenščini napisane razprave imajo povzetek v slovenščini. — Avtor naj priloži številko svojega žiroračuna, naslov in občino stalnega bivališča, ime inštitucije, na kateri dela, in naslov, kamor naj pridejo korekture. Če rokopis za tisk ni sprejet, glavni urednik avtorja pismeno obvesti. Ob izidu dobi avtor 20 separatov svoje razprave oziroma 10 primerkov ocene. Avtorju se stavijo še naslednje tehnične zahteve: Korekture svojega prispevka opravi v treh dneh. Pri tem in pri prečrkovanju tujih pisav se drži prečrkovalnih pravil Slovenskega pravopisa 1990. — Slikovni material priloži na posebnih listih, vsako sliko s svojo številko, v rokopisu pa mora biti označeno, kam katera sodi; podnapisi k slikam so že v rokopisu razprave. — Ponazarjalni zgledi se podčrtavajo; polkrepki tisk je označen z dvojno podčr-tavo, razprti tisk s črtkano črto. Posebni znaki naj bodo označeni z barvnim svinčnikom, ob robu pa razločno izrisani. — Daljši navedki (nad 5 vrstic) naj bodo odstavčno ločeni od drugega besedila (navednice tedaj niso potrebne). Izpusti so v navedku označeni s tremi pikami v poševnem ali oglatem oklepaju; na začetku in na koncu citata so tropičja nepotrebna. — Besedilo opombe naj bo v članku takoj za mestom, ki ga pojasnjuje, vendar odstavčno ločeno od drugega besedila; zaporedna številka opombe stoji stično za ločili, ki sledijo temu mestu. — Literatura se navaja na kratek način v oklepaju v tekočem besedilu ali v opombah, na daljši način pa v seznamu literature ali v seznamu navedenk na koncu razprave. Med besedilom se sklicujemo na dela takole: (Breznik 1934: 213), v seznamu navedenk pa navedek razvežemo: Anton В r e z n i k 1934: Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba svetega Mohorja. V seznamu literature je letnica neposredno pred navedbo strani. Članek v reviji se navaja takole: Janko Kos: Problem časa v slovenski liriki. Slavistična revija XXXIX/1 (1991), 1-14. V opombah so enote bibliografske navedbe ločene med seboj z vejicami: 'Anton Breznik, Slovenska slovnica za srednje šole (Celje: Mohorjeva družba, 1934), 16-18. Na koncu vsake bibliografske enote je pika. V literarnovednih člankih so lahko ležeče postavljeni tudi naslovi samostojnih izdaj. Zbirka se nahaja v oklepaju tik pred navedbo strani, založba se pri knjigah starejšega datuma opušča, prav tako tudi krajšava str. za stran. Naslovi v stroki znane periodike so okrajšani, tâko je lahko tudi avtorjevo ime. Pri zaporednem navajanju več del enega avtorja v seznamu literature ali navedenk namesto imena in priimka napravimo dva pomišljaja. Kadar na isto leto pride več del istega avtorja, letnici na desni stično dodajamo male črke slovenske abecede: 1944a, 1944b. Bibliografske navedbe naj bodo enotne. V OCENO SMO PREJELI Čakavska rie XVIII/1, 2. Split: Književni krug, 1990. 105+175 str. Kalevala: Finski narodni ep. Izbrala, prevedla, spremno besedo in opombe napisala Jelka Ovaska Novak. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991 (Kondor, 257). 181 str. Ludvik Mrzel: Luči ob cesti. Spremno besedo napisal Taras Kermauner. Gradivo za življenjepis prispeval Stanko Janež. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991 (Kondor, 258). 273 str. Prekoračiti obzorje: Iz sodobne avstrijske kratke proze. Izbrala, prevedla, spremno besedo in opombe napisala Silvija Borovnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991 (Kondor, 259). 205 str. Vidčevo sporočilo: Slovenska nova proza: Švabic, Br. Gradišnik, V. Kovačič, Kal-čič, Filipčič, Jukič, Perčič, Kleč. Izbral in spremno besedo napisal Aleksander Zorn. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991 (Kondor, 260). 233 str. Miran Hladnik: Slovenska kmečka povest. Ljubljana: Prešernova družba, 1990. 205 str. Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti. 2., popravljena izdaja. Ljubljana: samozaložba, 1991. 199 str. Franc Zadravec: Cankarjeva ironija. Murska Sobota: Pomurska založba; Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete, 1991 (Domača književnost). 305 str. Jože Toporišič: Družbenost slovenskega jezika: Sociolingvistična razpravljanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1991. 995 str. Glavna financerja Republiški komite za raziskovalno dejavnost in tehnologijo in Republiški komite za kulturo Glavna sofinancerja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani