V/# ZfjV*



' • '

v	>
' • 14 y-' ■ ’ ■ ■


: f-vl §



■ : ; : '< .


-


, ■-- . V ,
\
■ ■



'
I

I
'

\. ,

c




» 1 . c.. ■
Vpliv vpijanljivih pijač
na posamezni človeški organizem in na človeško društvo v
obče.

SOJO
Spisal
Dr. M. Samec.
Založila in na svetlo dala
MATICA SLOVENSKA
V Ljubljani.
Natisnili .T. Blaznikov! nasledniki. 1880.
teSo&J)

Mnogo težav tare človeka, ki mu ne dado v polni meri uživati življenja slasti.
Istina je, da mnogih nadlog ni človek sam kriv, ki mu grenijo življenje in katerih odvrniti mu tudi ni vsegdar mogoče. Predobro so vsacemu te težave znane, da bi jih tu še le na drobno naštevati bilo treba.
A mnogo hudega si nakoplje tudi človek sam in tako je sam kriv, da mu življenje ni prijetna spomlad, temveč burna zima.
Namen tej knjižici je kazati na tisti grozni studenec, iz katerega izvira čedalje več in dan danes prav veliko onih nadlog, ki nesrečnega delajo posameznega človeka, pa tudi cele rodovine in cele dežele.
če dan danes colo vlade, ko so videle, da tako imenovana „društva treznosti" nimajo zaželenega uspeha, morajo misliti na to, da na postavodajalni poti skušajo v mar-sikaki deželi zatulhniti oni nesrečni studenec, ki se pijančevanje zove, je tudi „Matica“ naša mislila, da pravo stori, ako na svitlo da knjižico, ki ne vpije in ne razsaja nad pijanci, ampak na poti znanstvenega pouka hoče kazat i brezdno, v katero človeka pahne obilno uživanje vpijan-Ijivih pijač, — kazati namreč ne samo to, kako človeka na beraško palico mnogokrat spravi pijančevanje in celo rodovine pahne v silno revščino, temveč koliko škodo človeškemu zdravju in celim rodovom prizadeva pijanost in kaj še vsega druzega gre za petami pijančevanju uda-nega človeka. Odkriti hude posledico in povedati ne-
1*
katera sredstva, katera po skušnjah v drugih narodih čezmerno pijančevanje vsaj nekoliko mejijo, to jo namen temu spisu.
Ker žalibog ne moremo zakrivali, da tudi med slovenski narod čedalje bolj sega kuga žganih pijač, zato naj bi ta knjižica našla prijazen vzprijem v vseh tistili krajih, ki morejo z dobrim vzgledom, poučevanjem in kakor koli naše ljudstvo odvračati od kuge pijančevanja, ki v nekaterih drugih deželah učinja toliko nesreče.
Pisatelj.
I.
Kaj vse služi raznim narodom za omamljen j e ali
vpijanjenje.
Če se oziramo po širnem sveti in razmotravamo navade posameznih narodov, zapazimo, da ima brez male izjeme vsak svojo tvarino, katera ni ravno za življenje potrebna, kakor so jedila, ampak s katero se povzdviga nad vsakdanji položaj dušnega življenja, s katero se mami ali recimo naravnost — pijani. Take navade ne nahajamo samo v omikanih, nego tudi v divjih narodih; celo ljudstva v starodavnosti so uže umevala napravljati si vpijan-ljivih pijač. Uže za starih Grkov je bilo znano vino in pivo. V Izraelcih je umelNoe narejati vino. Necega dn6 se gaje bil preveč napil in napravil silno pohujšanje pri jednemu svojih sinov. Stari Kelti in Germani so narejali iz medu svoj m e t. Iz starodavnih časov je mnogo pesmi, ki oslavljajo žlahtno vinsko kapljico. Le na najnižji stopinji prosvete stoječa ljudstva so z vodo za pijačo zadovoljna, dokler še druge pijače ne poznajo. Jedva pa ko zapazijo, da začnd sladkor sodržujoči rastlinski sokovi vreti, ako se puščajo nekoliko dni ležati, uže je omamljiva pijača izumljena. Najprej je bilo morebiti znano vino iz trsa „asclepias acida,“ ki rase divja v južni Aziji. V gorcem podnebji delajo vino iz palm, v Indiji napravljajo iz rajža svoj arak, v Ameriki delajo iz cukrovega trstja svoj rum, v Evropi iz žita, krompirja, drevesnega sadja, encijanovih korenin žganje, Nemci, Francozi, Angleži, Slovani, Skandinavci vare iz različnih žit svoje pivo. Tudi T ib e tani imajo svoje pivo iz prosa ter pravijo temu d ž a n g, ki je pivu v Af ganili in njih sosedih na Himalaji jako podobno in se m ar v a imenuje. Na otocih južnega morja delajo iz popra strupeno pijačo kavo in južnoamerikanski Indijani si napravljajo iz koruze svojo vpijanljivo pijačo džidžo. Njih žene grizejo na drobno koruzino zrnje ter drozgev v izdolben lesen štor pljujejo. Drozgev puščajo po več dni mirno stati, in ko je dobro zavrela, odcede tekočo džidžo ter jo možki pri ljudskih veselicah popijo. Ženske ne smejo te pijače piti, kakor sploh ne smejo blizu možkili biti, kadar imajo svoje pojedine ali razveseljevanja. Kitajci delajo iz rajža svoj saki, a Malabarci svoj teri.
Vendar ne samo rastlinski pridelki služijo človeku za pripravo vpijanljivih pijač, ampak tudi živinskih iztrebkov se po nekod v ta namen poslužujejo. Po velikih ruskih pustinjah, kjer ni niti žita, niti korenastih rastlin, porabljajo konjsko mleko za izdelovanje omamljive pijače kumis. V ta namen mešajo ali tepo mleko delj časa in ga puščajo potem mrzlo zavreti. Ta prijetno kisla pijača, ki ima v sebi 1.4°/„ alkohola, se imenuje v južno-ruskih pokrajinah kumis, v Kal muki h čingan, jeiz-vanredno redilna ter dan danes rabi ne samo Kusom, ampak tudi uže po drugih državah bolnikom po nasoveti zdravnikov v raznih boleznih, posebno v sušiti, s precej dobrimi nasledki. Sicer k u m i s ne more destruktivnega procesa v plučih zadržavati, ali jako dobrodejno vpliva na rejb človeškega telesa. Ako se kumis destiluje, postaja vedno močnejša, žganji podobna in se destilat imenuje araka ali ar s a.
Sprememba, ki se godi pri pridelovanji vseh navadnih pijač, je povsodi jedna in tista. Tvarine, ki se morejo za pridelovanje omamljivih pijač porabljati, morajo imeti sladkor v sebi. Ta sladkor se pri vrenji spreminja v alkohol in ogljenčevo kislino. Alkohol je čista, brezbarvena tekočina, _ mnogo lajša od vode. Alkohol je v vini, pivi, žganji, kumisi in sploh v vseh pijačah, katerih smo našli v raznih narodih, jedna in tista tvarina v različni množini. Alkohol je tudi tisti element v pijačah, kateri mami ali pijani, vse druge sestavine pijač nimajo navadno tega vpliva, one dajejo le posameznim pijačam poseben okus.
II.
Na milijone se šteje ljudi, ki nimajo vpijanljivih
pijač.
Med te spadajo pred vsem spoznovalci Mohamedove vere. Brez omamilnih stvari pa vendar niso. Okolo 300 milijonov ljudi je ali kadi hašiš, ki se pripravlja iz posušenega perja indijskih ali perzijanskih konopelj. Tista tvarina ima v raznih ljudstvih različna imena: Arabi jej pravijo : bang, Egipčani: maslak, južni Afrikanci: džamba. Hašiš uživajo tudi Tatari in Kitajci. Nje uživalci trde, da jih ta tvarina dela sposobne za težka opravila, da jih pripravlja v prijetno in veselo pijanost, pa oživlja domišljijo in vzbuja veselje do jedi.
Okolo 500 milijonov ljudi kadi in pije opij, nekako smoli podobno tvarino, katero narejajo Angleži v Indiji na ta način, da zelene makove glavice narežejo in sok, ki se iz teh narezov izceja, oberd in spravijo. Navadno se opij dobiva v drobnih jagodah, ki se potem uživajo ali same zase, ali s kavo. Uživanje
opija je jako razširjeno po Turskem, Egipti, Perziji, Arabiji, Indiji, po Ki tajskem in Kitaj skih o točili, po Japonskem, na Javi, Singapori, Borneu in Sumatri. Uže leta 1573 se je opij v Al epu močno užival. Turski sultani so od začetka prepovedovali opij. Turski duhovniki so se med sabo prepirali, ali je uživanje opija po korani dovoljeno ali ne. Sultan Mura d IV. je bil tolik nasprotnik opiju, da je leta 1638 svojega zdravnika prisilil, da je moral cel pri njem najden kos opija požreti in na tem umreti. Ali ne dolgo potem so se ga celo v sultanovi palači navadili.
Trgovina, katero imajo dan danes Angleži z opijem, je neizmerno razsežna. Akoravno so uverjeni, da je moralno nedopustljivo toliko strupa spravljati med svet, vendar ne morajo ti pravi sebični bisagarji kupčije pustiti, ki jim prinaša petino vseli indijskih dohodkov. Kitajci so se dolgo in trdno upirali vzprijemati to blago, neusmiljeno ga kaznjevali, kogar so zasačili, da pije opij. Kogar so prvikrat nalezli, da je užival opij, mu so udarili pečat na čelo: ,,Jeveter,“ to je: opij-zanikal-ne ž. Ako so dobili drugokrat opij pri tistem človeki, so mu jih našteli sto, v tretje so mu odsekali glavo. Ker s prigovarjanjem ni bilo mogoče Kitajcem opija vrivati, začeli so Angleži vojsko ž njimi ter jih leta 1842 prisilili do trgovinske pogodbe. Od tistega časa se poraba opija po Kitajskem v jednomer širi. Ako se opij le v malih delcih jemlje, nima posebno škodljivega učinka. Kakor hitro pa se začenja njegov vpliv v organizmi čutiti, je navadno uže človek izgubljen. Vzvišene fantazije in sladke sanje prestanejo nekoliko časa po užitki in slabosti nastopajo, kakor-šnim bi Nemci rekli „Katzenjammer.“ Da se človek tacili slabosti iznebi, prime se zopet opija in tako gre dan za dnevom. Čim dlje traja uživanje opija, tem več te tvarine je treba použiti, da se pride do zaželenih srečnih čuvstev. Pride doba, ko ni moči več prebijati brez opija. Človek je za vsako delo nesposoben, ne briga se zanje, ni za rodbino, ni za dušna opravila; brez tega strupa mu ni še živeti. Ako poido takšnemu človeku novci za opij, začenja beračiti, potem krasti in pleniti, vsako sredstvo mu je dobro, da le dobi novec za kosec opija. Kam pride rodbina, kam država, v kateri se brez mere ta tvarina uživa, nam pričajo Turki in Perzijani. Navzlic bogatim dušnim krepostim so na neizmerno nizki stopinji naobraženosti, o blagostanji niti govora ni pri neizmernem bogastvi pokrajin.
Akoravno ni bil naš namen tako dolgo pečati se z opijem, bode vendar ta opazka koristila nam pri daljni obravnavi o vplivi alkohola na človeka. Videli bodemo, da je koncem učinek žgane pijače le malo različen od o p i j e v e g a. Tudi človek, ki se žgani pijači navadi, ne more z lahka več pustiti je, ker se mu zdi, da mu brez nje vsi udje pešajo in da ne more nobenega dela brez te pijače opravljati,
III.
Razširjanje vpijanljivih pijač po sveti.
Uživanje omamljivih pijač je po vsem sveti razširjeno, menj v gorcih podnebjih in bolj po mrzlih. V gorcih krajih uže gorkota sama na sebi človeka greje, dela veselega in vzbujenega; v mrzlih krajih pa je treba preganjati si mraz, kakor človek najbolj zna. Zmerno uživanje žgane pijače v mrzlih krajih ne škodi. Alkohol služi tukaj človeku za dihanje in dela, da se použita hrana v človek! neporabljena obdrži in prihrani. Znano je tudi, kolik vpliv ima solnce na razpoloženje človeško. O solnčnih dnevih je človek vesel in dobre volje, o meglenih in deževnih pa čmeren in siten. V mrzlih krajih vidijo ljudje le redkokrat solnce; ljudstvo je tam neizmerno pusto, čmerno in dolgočasno. Veselejše hipe ima le tedaj, kadar si jih po pijači privabi.
V	gorcih krajih se človek zaradi vročine poti in po poti gre mnogo vode iz krvi. Kri se zgosteva in je težje tekoča. Ako človek v teh krajih se žgano pijačo pije, ki tudi vodo pohlepno nase veže, pripomore krvi še hujše gostiti se in bolezen je neiz-ogibljiva. V mrzlih krajih se človek ne poti; vsa vvoda, katero človek ali čisto ali v jedeh použije, ostaja v krvi. Žgana pijača, zmerno pita, nadomestuje tukaj pot vročih pokrajin, ker vodo iz krvi nase vleče in jo s tem zgoščuje.
Čim višje proti tečajem gremo od ravnika, tem bolj nahajamo uživanje omamljivih pijač razširjeno. Na Turskem je vino piti prepovedano po korani, več tisoč oralov vinogradov so dali Mohamedovi nasledniki pokončati. Namesto vinapijo rakijo, rum in arak ter jedo opij. Prosti Turek se tudi rakije vzdržuje in le imenitnejši si je zvečer privoščijo. Da bi družina ne vedela, če pije rakijo, prinese mu je najzanesljivejši služabnik v pobarvani kupici, da bi se ne videla barva pijače; izgovarja pa se Turek, da je služabnik prinesel iz lekarne zdravilo.
Egipčani so sploh v pijači zmerni. Če vidiš v Egipti pijanega človeka, gotovo je tujec. Krčmarji so ali Grki ali Francozi in vsi jako zasramovani od domačinov.
V	Perziji imajo vino in arak za pijačo. Tudi tukaj se teh pijač navadni ljudje popolnoma vzdržujejo in pijanstvo je le svojstvo višjih stanov. Sploh se na jugi nahaja, da je tam malo pivcev, ali ti so malo ne vsi pijanci, v severnih krajih pa je mnogo pivcev, a v razmeri le malo pijancev.
V	Japoncih je navadna pijača si in saki. Saki kuhajo iz rajža kakor pri nas na primer slivo v ec iz sliv. Saki napravi človeka veselejšega, toda ga skoro utrudi. Kadar se od
saki j a pijan Japonec naspi, ne čuti nobene težave. Kadar imajo Japonci velike praznike, so ceste napolnjene pijanih Japoncev, ali tepežev, prepirov in ubojev tam ni. Sploh pa so Japonci zmerni in navadno ne pijo saki j a, ampak le si. Pijane ženske na Japonskem ni videti.
Tudi Kitajci so v pijači jako trezni. Sicer tudi oni delajo žganje iz rajža, kateremu pravijo sanču, ali rabi jim malo. Vino so Kitajci uže poznali leta 2200 pred Kristovim rojstvom. Ko so bili dali novo izumljeno vino kitajskemu carju Jut eju pokusiti, je zaklical: „Oh, koliko zla vidim iz te pijače nastajati za Kitaj! Izpodite izumitelja čez kitajske meje in ne pustite mu več priti nazaj!“ Namesto pijače se Kitajci često poslužujejo opija, v katerem nahajajo izvor fantazij in vzvišene sreče.
Najzmernejše ljudstvo na sveti so menda kitajski Tatari in Afgani. Poznajo sicer opij in sanču, ali ne uživajo ga; pijan Kitajec jim je ostuden vzor človeške zavrženosti.
Po drugih krajih gorcega podnebja so bila ljudstva zmerna do tistega časa, ko so Evropci, posebno Angleži začeli dovažati jim svoje žgane pijače. Dolgo so se je branili izlasti Indij ani severne Amerike, večkrat so sodove Angležem v morje pometali, v katerih je bilo žganje ter niso hoteli nobene pogodbe sklepati, v kateri je bilo kaj o žganji omenjenega. Ali po vztrajnosti Angležev so se mu vendar privadili in zdaj so tej pijači besno udani. Mnogokrat se pripeti, da Indij a n konja ali obleko da za toliko žganja, da se je jedenkrat vpij ani. Misijonar Morton trdi,daje žganje najhujši bič amerikanskih rodov. Več nego kuga in vojska jih pokonča žganje in rod gine zarodom zaradi neizmernega uživanja žganja.
Kakor v Ameriki gre divjim plemenom povsodi, kjer so prišli v dotiko z Angleži. Indijci so sicer zmerni in pijo le vodo za žejo. Ali Angleži poskušajo z vzgledom svoje armade, s prigovarjanjem in napravljanjem krčem privaditi domačinov na pijačo, da bi le dohodke svoje trgovine povišali. Vplivni domačini so napravili leta 1850 spomenico na vlado, v kateri tožijo: „V zgodovini britanske Indije je žalostna istina, da se vsaka osvojitev indijskega ozemlja pod angleško vlado pozna na pomnoženji krčem in na rastočem števili po pijanosti onesre-čenik ljudi. Dobrote, katere izhajajo deželi po vladanji Angležev, zastajajo za temi nepriličnostmi.“ Med angleškimi vojaci v Indiji je pijančljivost bolj ukoreninjena, nego kjer koli si bodi na sveti. Blaznost zaradi pijančevanja je pri teh vojacih neredka prikazen.
Kakor v Indiji se je godilo tudi na otoki Cejloni o zavladanji Angležev. Krčma za krčmo se je odpirala in domačini so morali svojo svobodo zamenjavati za žgani strup angleških sebičnjakov, katerim ni niti za moralo, niti za zgodovinski poziv naprednega naroda, ampak j edino le za mošno. Kamor je prišel
Anglež, vzrasla je nesreča domačinom, za katero pa jih žganje neobčutljivo dela in jih dušno mori.
Največ pijanosti je v A v s t r al i j i. Tija so Angleži sprav-ljalisvoje hudodelnike kakor Francozi svoje v Kaj en ali Rusi v Sibirijo. Iz teh hudodelnikov se je stvarila naselbina. Čim več je prišlo sem belih Stanovnikov, tem bolj se je širilo pijanstvo. Angleška je vlekla tretjino vseh dohodkov provincije Viktorije iz samih davkov na brandy in rum. Prvotni Stanovniki so ginili bolj in bolj. Na te ima žganje neizmerno slab vpliv. Otočan, kateri je sicer navadno doživel 80 let, umre v najlepših moških letih, če je le jedenkrat ruma ali brandyja pokusil. Na Novi Zelandiji je nekdaj stanovalo sicer jako surovo, toda prebrisano pleme Mavrijev. Leta 1848 je štelo pleme Mavrijev 120.000 duš. Leta 1858 jih je bilo uže 56.000 in leta 1874 le še 45.000. To je storilo v njih žganje Angležev. Zato po pravici neki Mavrij toži: „Kakor Mavri-muha pred muho belega človeka, Mavri-detelja pred deteljo belega človeka, tako gine Mavrij-človek, kadar se mu beli človek bliža.11
V	novejšem časi se je začel po Avstraliji saditi vinski trs ter upajo z vinom vsaj nekoliko brezmerno uživanje žganja zavirati.
V	zmernem podnebji je uživanje pijač kaj različno razdeljeno. Ker je zmerno podnebje domačija naobraženih narodov, se bolj na tanko ve, koliko se v tej ali oni državi te ali dne pijače popije. Za mero pijančljivosti služijo razne številke: davek o pridelani ali použiti pijači, število krčem, število pijancev, ki so bili na cesti zaradi pijanljivosti pobrani, število zaradi pijančevanja zblaznelih ljudi; tudi je po vrhi zaznamovano, koliko jedna in druga država vina prideluje. Iz teh številk se sklepa na razširjenost pijančevanja po državah. Pri tem se opazuje jedva pričakovana resnica, da se po krajih, kjer rase vino, primeroma menj pijančljivih ljudi nahaja kakor tam, kjer le žgane pijače pijo. Grška, Italija, Španska in Portugalska so vinske dežele, in sicer pridela Grška 1,150.000, Italija 30 milijonov, Španija 20 milijonov, Portugalska 5 milijonov hektolitrov vina. Vendar se v teh deželah ne dobi tolika mera pijančljivosti, kakor tam, kjer prav nič vina ne pridelujejo. Francoska pridela med vsemi državami največ vina, namreč okolo 40 milijonov hektolitrov, Avstr o -Ogersko samo 24 milijonov. V severnih krajih teh dveh držav, kjer več vino ne raste, pijo ljudje žganje ali pivo. Leta 1875 se je popilo na Francoskem toliko vina, da ga je prišlo na vsako glavo 164 litrov; poleg tega še po 8litrov žganja in piva. Krčem je bilo leta 1868 jedna na 103 ljudi, v Parizi jedna na 130 ljudi.
V	naši državi smo popili leta 1868, za kolikor se dobro ve, 16,587.185 veder vina, 13,545.638 veder piva in 2,644.102 vedra žganja. Ako računamo vedro piva po 5 gold., vedro vina po 8 gold. in vedro žganja po 23 gold., potroši vsak Stanovnik avstrijske
države brez razločka spola in starosti na vini 4 gobi. 26 kr., na pivi 1 gold. 25 kr., in na žganji 1 gold. 27 kr., skupaj zatorej 7 gold. 85 kr.
Po severni Ogerski, Galiciji in Bukovini se največ le žganje navadno pije, po drugih provincijah se prideluje vino in pivo. Poljaci, E us in i in Rumu ni so poleg Slovakov jako revni in stoji navadno ljudstvo na jako nizki stopinji nao-braženja; obrtnost je tam ljudem neznana stvar. Kakor v Indiji, prodajo nekateri uže za več let naprej poljske pridelke, da zapravijo _ skupnino za žganje. V teh ljudstvih Židov najlajše izhaja ter izpodriva ta element polagoma prvotne Stanovnike iz najboljših krajev.
Žgana pijača rabi tudi navadno v nekaterih krajih naše dežele, posebno po Gorenjskem, in kakor se kaže, se ta pijača od leta do leta bolj razširja v prostem ljudstvi. Težko je reči, ali je rastoča revščina temu kriva, ali ima ta zla navada še drugod svoje korenine, Istina je, da, kjer je žganje doma, stoji revščina po konci. Kjer lačni in raztrgani otroci okolo hišnih voglov tekajo, tam je gotovo gospodar pijanec, ki v kateri krčmi poseda.
Po mrzlih krajih so žgane pijače v navadi. V zjedinjenih državah se je pitje žganih pijač jelo širiti v boji za neodvisnost v letih 1773 —1783. Vsak vojak je dobival nekaj žganja na dan in tako se je nagnenje do žgane pijače v vsi armadi ukoreninilo; vojaci pa so navado med druge ljudi raztrosili. Od tedaj se je poraba žganja po vseh državah neizmerno hitro razširila. Zje-dinjene države so štele leta 1870: 38,558.000 ljudi; na vsacega teh je prišlo tistega leta po 8 litrov žganja in 37 litrov vina in piva.
Tudi na Angleškem se je ljudstvo seznanilo s žganjem po vzgledi vojakov, prej seje le pivo pilo. Kako je bilo pijančevanje splošna ljudska razvada, pričajo napisi po krčmah, na primer: „Tukaj se lehko za penny natrka, za dva pennya popolnoma vpijani in se dobi vrhu tega še slame, da se prespi do zvedrenja." Po kletih in sobah je bilo se slamo postlano, kamor so se pijanci polegali, dokler se niso streznili; potem so začeli z nova piti v svoj in rodbine pogin. Pijančevanje se je tudi uže v boljših stanovih nahajalo in je bil parlament prisiljen sklepati postave proti prodalcem žganja. Ali brezuspešne so bile te postave: ostale so samo n a papirji. Krčmarji se niso zmenili zanje, in če so vojaci, ki so pa sami bili pijanci, skušali pijano druhal razgnati, se je ljudstvo vzdvignilo zoper nje. Koliko se še dan danes na Angleškem izpije, kažejo troski za pijačo, ki se računajo najed-nega Stanovnika brez ozira na spol ali starost. Leta 1876 je prišlo na vsako osobo 46 gold. V Glasgowi je bilo leta 1875: 14.124 popolnoma pijanih ljudi na ulicah pobranih, na vsem Angleškem pa so leta 1875: 203.989 osob zaradi pijanosti zaprli. Skoraj bi se lehko reklo, da se na Angleškem ženske z moškimi v pijančevanji merijo. Samo v Edinburgi so leta 1856: 2668 pijanih žensk na cestah pobrali. Na 160 ljudi pride jedila krčma
in leta 1876 se je samo v L o n doni 180.237 osob s predavanjem pijač živilo.
Ka Ruskem je vodka (žganje) navadna pijača. Koliko je bilo pijančevanje na Ruskem tekom srednjega veka, pripovedujejo potniki. Ne samo najnižje ljudstvo se je vpijanilo, ampak tudi bojari, duhovniki, žene in otroci. Največ se je pilo o praznicih. Pred vsako krčmo je ležalo še drugo jutro po več do nezavednosti pijanih osob v blati ali snegi. Za Petra Velikega, trde pisatelji, se je časih po 10 osob po Moskovskih ulicah zmrznenih našlo. Spoznavši, kolika nesreča je za narod presilno pijančevanje, so uže tekom 16. veka skušali nekateri vladarji zabra-njevati neizmerno uživanje žganja. Car Bazilij Ivanovič je splošno prepovedal piti žganje, le svoji straži ne, zanjo je dal predmestje zidati, da bi ne dajali drugim pohujšanja. Katarina H. je dala pijance v ječe zapirati. Velikorusi so menj zmerni v pijači kakor Malo- ali Belorusi. Prvi ne pij 6 v jednomer, ali kadar začno, pij6 ali teden dni ali vsaj tako dolgo, dokler jim hoče krčmar še kaj dati. Kadar pride tak Veliko rus pred krčmo, prešteje svoje kopejke, ter si da toliko vodke natočiti v svojo steklenico, katero seboj prinese, kolikor more na dušek izpiti. To ponavlja dvakrat, trikrat in tako dolgo, dokler ne pade in obleži.
Poljak ni nič boljši. Kar zasluži ves teden, požene v nedeljo skozi grlo.
Da se je bil narod tako hudo prijel žgane pijače, je bila po večem kriva ruska vlada sama. Do leta 1803 je imela krona monopol za pridelovanje žganja ravno tako, kakor ima na primer v nas država monopol na tobak. Trgovina z žganjem se je dajala glavnemu zakupniku v najem. Ta je skušal kolikor mogoče obilo žganja prodati. Njega podnajemniki in agenti so ljudi priganjali in nagovarjali k pijančevanji. Dosta je pripomoglo plemstvo, da je narod tako žganji se udal. Vzdržati narod v svoji oblasti, ni bilo boljšega sredstva, nego v pijanosti držati ga. Vlada sama tudi poznejše, ko je pustila monopol na žgano pijačo, ni imela resne volje ovirati pijančevanja, kajti okolo 200 milijonov rubljev je donašal davek na žganji. Trdi se, da se v jednem leti na Ruskem izpije nad sto milijonov veder žganja.
Rusija je poskusila neizmerno uživanje žganja na ta način zmanjšati, da se je davek od eksportovanega žganja povračal. Tako se je res doseglo, da se je leta 1874 za 7 milijonov rubljev žganja izvozilo v tem, ko se ga je leta 1861 le za 19.000 rubljev eksportovalo. Ali se je pa tudi toliko menj žganja popilo, je drugo vprašanje. Leta 1871 je bilo na Ruskem 137.977 krčem raznih vrst; jedna je prišla na blizu 300 Stanovnikov. Na Ruskem se tudi nekaj pive in vina prideluje in povžija. V Kri mi, Besarabiji in Kavkazkem se pridela kacega pol milijona hektolitrov vina, katerega najboljša bela in rudeča vrsta se imenuje
ki seljak. Višji stanovi pij6 navadno šampanjca, katerega so leta 1876 za tri in pol milijonov rubljev vpeljali.
„Wer niemals einen Rausch geliabt, der ist kein braver Mann" poje se še dan danes po nemških komersih. Ta pesem je zrcalo življenja v starih Nemcih. Tacit pripoveduje: „Noč in dan piti se šteje v Germanih na čast. Pri njih popivkah se o vseh stvareh obravnava. Kadar jim pijača v glavo stopi, pride do dejanja in se razprave večkrat z ubojem in umorom končavajo. Pri popivkah se tudi sovraštva poravnavajo, rodbinske zaveze sklepajo, knezi izbirajo in se o vojski in miri sklepa." Do ljudskega preseljevanje so pili Germani svoj met, od tačas so začeli piti tudi pivo. Svoje bogove so slavili z metom in pivom ter so jih izbirali za predsednike svojim pivskim bratovščinam. Ko so se poznejše pokristjanili, postavili so svetnike na njih mesto, na primer sv. Stefana in sv. Martina. Presilno pijančevanje je bilo uže Karolu Velikemu preveč, ukazal je zato: „Noben duhovnik ne sme pokorečega se človeka k pitji vabiti, pijan človek ne sme ni tožiti, ni pričati, sodnik ne sme soditi, ako ni trezen. Kdor se med vojaci vpijani, dobi tako dolgo same vode piti, dokler ne izpozna, da je krivo storil." Ali vse jednake postave niso mogle navade izkoreniniti. Trinajstega veka so začeli na Nemškem tudi vinski trs saditi. V nekaterih krajih, posebno na AVurtenbergskem, so časih jako obilo vina pridelovali, toliko, da se ga je dobil bokal za jedno jajce in da so po nekaterih krajih z vinom mavto delali (?); kdor je hotel jeden star penez zapiti, moral je dvakrat v krčmo iti. Se ve, da ni bilo to vino najboljše. Melanchton pravi: „ubi nativum monteslacrimantur acetum," Erfurtsko vino je bilo leta 1336 tako kislo, da je železno posodo objedalo.
Pijančevanj je bilo tekom srednjega veka v vseh stanovih na Nemškem jako ukoreninjeno.
Ko je cesar Karol V. leta 1530 potoval na veliki zbor v Augsburg, se je vojvoda Henrik Lignicki v Nurnbergi s šestimi druzimi vojvodi tako vpijanil, da so si porezali rokave na kamižolali in srajcah, ter goloroki kakor glumači po mesti hodili bosi in z muziko o belem dnevi do stanovanja vojvode B r u n š v i s k e g a, kjer so popolnoma pijani popadali na tič.. Te zadeve tistega časa popisuje tudi šalivo zbadljivo naslednja pesem:
„E(lit nona, cdit clcrus,
Ad edendum nemo Berna. Bibit ille, bibit illa,
Bibit servua cum ancilla, Bibit abbas cum priore, Bibit cocjuus cum factore.“
,,Et pro rege et pro papa Bibunt vinum sine aqua,
Et pro papa ct pro rege Bibunt omnes sine lege,
Bibunt primum et secundum,
Doneč nihil sit in fundo“.
Pijanemu biti je bilo tedaj čast. Zategadelj je bilo pijančevanje vseobče; navadni ljudje in takšni, katere bi dan danes prištevali razumništvu, so popijali v jedili in tisti krčmi le s tem razločkom, da so poslednji v tistih prostorih posedli, kjer je družina bivala. Samostani in vseučilišča so imeli privilegij, da so smeli brez davščine pivo kuhati in prodati: „in des Collegii Keller Getranke an Wein und Bier ohne eigene Steuer aufzulegen." Profesorji so se z vseučiliščniki v pijančevanji merili. Deželni grof Moric je vseučilišču v Marburgi svojega pijančevanji uda-nega tajnika priporočal. Ko ga vseučilišče ni vzprijelo, odgovoril je profesorjem: „dass viele Marburger Professoren wiirden zur Stadt hinaus miissen, wenn man es in dieser Hinsieht streng nelime, denn nns leider zn viel bekannt ist, dass fast in allen Fakultaten gute Zechbriider und Lucubranten mitunterlaufen.“ Rektor temu vseučilišču piše v nečem pismi: „Schon vor 30 Jaliren wurde in Jena von einer Disputation zuEhren desBachus gehort, wobei die Zuhorer kleine Becher, der Opponent einen Humpen, womit er im dreifachen Schluck das jus objectionis darstellte, der Respondent durch dreimaliges Trinkon diesen nassen Syllogismus annahm, der Priises das ubrige austrank." Pri krstih, porokah, sedminah, godovanjih, pri kuhanji ali prodaji, pri vzprijemanji ali odpuščanji učencev, volitvi županov se je použilo pijače čezobilo. Uradno je bilo določeno, koliko skled jedi in koliko sodov vina in piva je smelo priti na mizo pri raznih rodovinskih veselicah, kako dolgo sme trajati svatovščina, koliko ne sme trajati pojedina in koliko gostov se je smelo povabiti. Na jednega hrabrega viteza se je tiste čase računalo 18 bokalov vina, na poštenega mojstra 16 bokalov. Ali največkrat so moški in ženske predpisano mero pijače prekoračili, tako, da so popolnoma brezzavestne v mrtvačnice nosili, kjer jih je hudo trpljenje in mnogokrat smrt čakala. Pri ženitovanji med meščani je smelo biti 200, med plemiči pa 400 povabljenih gostov; jedi se je smelo 40 na mizo prinesti in sedem sodov vina izpiti. Nad 14 dni ni smela svatba trajati. Toliko pijančevanje je Nemce zdivjalo in posurovelo (furor impetus teutonicus). Zato pa toži Martin Luter: „Es mussein jedes Land seinen eigenen Teufel liaben, \Valschland seinen, Frankreich seinen; unser deutscher Teufel wird ein guter Wein und muss „Sauff“ heissen, dass er solange durstig und bellig ist, der mit so grossem Saufen Weins und Biers nicht kanu gektihlt werden, und wird solcher, furchte ich ewig Deutschlands Klage bleiben bis an den jtingsten Tag.“
M elane h ton pa pravi: „Wir Deutsche schmausen uns arm, schmausen uns krank, sclnnausen uns in die Hohle.“
V	novejšem časi je pijančevanje na Nemškem precej prestalo. Naobraženejši ljudje so opustili imeti pijanost za čast, ampak smatrajo jo dan danes največ za sramoto. Vladarji veliki in mali so si prizadevali po opominjanji in kaznjevanji zadušiti grdo navado. Na Ruskem so pred vsem z dobrimi šolami skušali vzbujati sramežljivost in nravsko čut v mladosti.
V	prvi polovici tega veka se je na Pruskem toliko špirita pridelalo, da jež njim Pruska vse druge države presezala. Sč-verna Pruska je namreč peščnata, neplodovita ravnina. Naj bolj se je tam še krompir obnesel, iz tega so začeli po vseh krajih delati špirit, z ostanki pa so krmili živino, katera bi sicer ne imela česa jesti. Živina je dajala gnoj za obdelovanje pustinj in tako je prišlo, da je produkcija špirita na Pruskem mogoče storila, da se je mnogo pustih krajev premenilo največ v rodovite. Mnogo špirita se je použilo doma; leta 1870 je prišlo na vsako glavo po 10 litrov žganja.
Piva se na Nemškem neizmerno mnogo pridela, pa tudi použije. Po vseh deželah, ki pripadajo pruskemu cesarstvu, použilo se je leta 1874: 39 milijonov hektolitrov piva, prišlo je zatorej na osobo kacih 68 litrov. Največ ga izpijo B a vari (250 litrov na osobo), Badenci (84 litrov) in Wiirtenberžani (213 litrov na osobo); žgane pijače je prišlo leta 1870 na P r u s k em 10 litrov na posameznega človeka.
Krčem je prišlo leta 1876 jedna na 126 ljudi brez ozira na spol in starost.
IV.
Alkohol ali vinski cvet in človeški organizem.
Vse vpijanljive pijače imajo v sebi alkohola ali vinskega cvetu v različni množini. Vinski cvet ali špirit je z vodo ugašen alkohol. Alkohol se navadno dela iz grozdnega sladkorja, pa tudi iz družili tvarin, celo iz premoga. Špirit je različno močan po svoji koncentraciji. Vinski cvet in iz njega narejeno žganje in druge pijače prehajajo po mnogih potih v kri. Iz želodca izginja prav hitro v kri, kar pričajo poskušnje. Sandras je vlil psu 150 gramov vinskega cveta v želodec in ga po dveh urah usmrtil; v želodci je bil samo še jeden gram cvetu in tudi v črevih ga ni bilo več. Ako se vinski cvet ali žganj e, v trebušno votlino vlije, se tudi od tukaj hitro v kri poizgubi. Bajerje spravil 15 gramov žganja v trebušno votlino domačemu zajcu. Precej je zajec izgubil zavednost in je
v malo urah pijan poginil. Ako se žganje kateri živali pod kožo vbrizgne, se tudi precej pokažejo znamenja pijanosti. Or tila je nečemu psu 40 gramov 40procentnega cvetu pod kožo vbrizgnil, pes je skoraj zaspal in v treh urah pijan poginil; izpod kože se je ves alkohol po krvi izgubil. Tudi skozi odprte rane prihaja alkohol v kri. Uže mnogokrat se je opazovalo, da je bolnik, kateremu so rane izpirali se žganjem, postal pijan. Tudi uže sam duh ali sopar alkoholov napravi človeka pijanega. Kdo ne ve, kako hitro se v vinskih kletili izgubi pamet, če se tudi primerno malo pije. V Bordeauxu, kjer imajo nekateri trgovci neizmerno velike zaloge špirita, se je opazovalo, da dobodo de-lovci, ki se dolgo v teh kletili m ude, možjansko bolezen „deli-rium tremens11, pijansko ali tresočo blaznost. Iz krvi se izgubi jako naglo, časih v polovici minute po vseh organih. Najbolj občutijo možjani njegov vpliv, ki se izrazuje izprva v neki vzbu-jenosti, hitrejšem mišljenji, poznejše pa v zaspanosti, trudnosti vseh delov telesa in na to v popolni onemoglosti in spanji.
Naj uže pride alkohol po katerem koli poti v kri, njega učinek je tisti; različen je le po močnosti, po množini, po časi, kedaj se uživa in tudi po razpoloženji posameznega pivca. Mnogo je ljudi, ki pijo dolgo žgane pijače, in vendar ne najdejo na sebi slabili nasledkov; kdo drug pa pije primerno menj te pijače, pa ima skoro dovolj. Prvi je morebiti močnejši in ne pije na prazen želodec ali je bolj trdno sestavljen. Več ali menj bode pa vendar tudi pri zadnjem mogoče opazovati spremembe, ki se po živeti narejajo zaradi uživanja žgane pijače, katero pa prvi menj občuti, nego drugi.
Po dolgotrajnem uživanji žganja se prikažejo spremembe malo ne po vseh organih človeškega telesa. Želodec ne more več prav prebavljati, ker ga žganje posuši in želodečni sok pojema. Sluznakoža v želodci postane debela, otekla, in se kaže mnogokrat kakor odrta in to posebno tačas, če se več močnega žganja brez jedil použije. Marsikateri človek je moral še mlad iz tega sveta, ker si je želodec s pijačo tako izpridil, da ni mogel nobene jedi več prebavljati.
Jetra postanejo po dolgem uživanji žgane pijače mnogokrat še jedenkrat tolika in to največ po sami maščobi, katera se v njih nabere. Kadar pa moč želodca tako izgine, da postane prebavljanje nezadostno in jame človek linjšati, začno se tudi jetra sušiti, krčiti, česar nasledek je vodenica, ker se pot žilam iz trebuha skozi skrčena jetra zapira. Uživanje alkohola stori, da srce hitrejše utriplje, ker lijema živce vzbuja. Ako je srce prisiljeno vztrajno silnejše utripati, postane večje ravno tako, kakor je roka pri človeki, če ž njo težka dela opravlja, močnejša, debeljša zaradi pomnoženja mišičnih vlakenc, nasproti roki človeka, ki ničesar ne dela. Ne samo to, tudi se pri pivci okolo srca in v njem samem nabira maščoba, iz česar
se sklepa, da človek, ki mnogo pije, rad toži, da mu proti srci zaleza, da čuti vse polno okolo srca in to v veliko večji meri tačas, kadar ga prime kakšna bolezen.
Tudi žile, ki vodijo kri od serca vsem delom telesa, so pri pivci spremenjene. Kdo uže človeka z napihnenim, rudečim licem, tako imenovanim „bakrenim“, ne pozna, da je žlahtne vinske kapljice ali katere druge pijače bratec? Žile pri tacili ljudeh so razširjene, napete in tudi trše, ter izgube svojo prožnost, če se tudi takšen človek več časa pijači izogiblje; „na lici se mu ne zna, da bi bil kaj bolan", pravi navaden človek.
Vpliv preobilega pijančevanja na sopila, to je, na d u š n i k, sapnike in pluča je znan. Pijančljiv človek je hripav, kakor da bi bil prehlajen; če poje, ima debel ali nizek glas, ki nekoliko strže. Navadno tudi zjutraj kašlja. Mnogokrat prime pi-jančljivca tudi jetika in stori konec njega življenju.
Obisti so sicer jako majhen del človeškega telesa, ali pre-važne za njega zdravje. Učenjaki trde, da ste dve tretjini tacili ljudi, ki so umrli za vodenico po boleznina obistih, bili pijan čl j i vci.
Najobčutljivejši organ človeškega telesa za pijančevanje so možjani. Možjani so sedež vsemu dušnemu življenju, oni so vladar človeškega vedenja. Vse, kar telč stori, stori po njih ukazi, in vse, kar se telesu pripeti, izvedo možjani. Kot najobčutljivejši del sploh so možjani tudi najbolj podvrženi nasledkom pijače. Uže na črepinji se zna, če je bil nje nositelj pijanec. Če je črepinja debelejša, posebno trdna, in ima na svoji notranji površini globoke brazde za razširjene in okoščenele žile, vemo, da je bil dotičen človek prijatelj vpijanljivim pijačam, če ga tudi nismo v življenji nikoli poznali. Še bolj trpe možjani sami od presilne pijače.
Ne samo, da se njih mrene vnemo, kar je uže na sebi za življenje jako nevarno, se kaj rade žile v njih pretrgajo, ker so krhke kakor vse druge v telesi in kri se iz njih v možjane razlije. Temu pravimo, da zadene ali udari mrtud, ki človeka ali popolnoma usmrti, ali pa pohabi posamezne dele človeške, o čemer pravimo, da je zadel mrtud na roke, noge, na jezik i. t. d. V možjanih pijančljivega človeka so žile napete in rodijo mnogo več krvi, nego pri zdravem človeki. Uže samo ta sprememba mnogokrat učini, da se človeku v glavi zmeša. V starosti, če jo sploh še doseže, začno se pri pijančljivci bolj kakor pri treznem človeki možjani sušiti; on peša na duhi, izgublja spomin, in živi le še tako na sveti, da je samemu sebi in drugim na poti.
Ako človek neprimerno mnogo a 1 k o h o 1 a s t e pijače na hip izpije, nastane takoj nevarnost za življenje. V večji meri užit alkohol je po svojem učinki podoben strupu, najbolj že-pleni kislini. Kakor ta, potegne alkohol vso vodo iz želodca
in črev nase, in obje sluzno kožo v podobi različno velikih ujedov. P e r c y je vlil velikemu psu 90 gramov špirita v želodec. Pes se je precej zvrnil na tla in je v 8 urah za hudim krčem vpoginil. Zajcu zadostuje uže 30 gramov špirita, da ga usmrti. Časih se najde pri človeki, kateri je zaradi preobilega uživanja žganja hitro umrl, krvni mr tud v možjanih ali pa tudi tako imenovani vodeni mr tu d; iz jako napetih možjanskih žil se voda izceja v možjane ter njih delovanje zamori. Zadnje se nahaja posebno pri otrocih, kateri umro, ako se jim dade dve ali tri žlice žganja na jedenkrat izpiti.
Navadni ljudje pravijo, da se v človeki, ki je nagle smrti umrl, zaradi čezmernega uživanja alkoholnate pijače, žganje vžge in da iz njega gori. To ni res in tudi ni mogoče. Akoravno preteče med uživanjem močne, žgane pijače in med smrtjo časih le jako malo časa, se vendar alkohol vtem kratkem časi v životi za toliko spremeni ali zmeša, da ne more več goreti. Spremeni pa se alkohol v životi v oglj enčevo kislino, plin, kateri šumi iz sifonov ali soda-vode, in v vodo.
Število ljudi, kateri v pijanosti nagle smrti umro, je po nekaterih državah nepričakovano obilo. Na Švicarskem je bilo med 10.000 mrtveci273 tacih, katere je alkohol naglo usmrtil. V L o n d o n i se je v 73 letih 1157 osob na mesti do smrti napilo.
V.
Nesreče zaradi pijanosti.
Malo kateri dan mine, da bi se ne slišalo ali čitalo, da se je v tem ali v onem kraji kdo ponesrečil in našel prerano smrt. Nesreča se jako lehko pijanemu človeku pripeti ali pri vožnji, ali na skalnatih potih, na vodi, ali na kak drug način. Če pogledamo številke tacih nesreč po nekaterih deželah, vidimo, koliko ljudi se zaradi alkohola ponesreči. Na Francoskem se je od leta 1850 do 1879: 9350 ljudi v pijanosti ponesrečilo, na Saksonskem odleta 1847—1876: 1111, na Pruskem od leta 1869—1873: 1554 osob, 7548 ljudi pa se je v pijanosti ranilo.
Uže zgoraj smo rekli, da je učinek alk oh oln at ih pijač na želodec podoben strupu, posebno žep leni kislini. Zanimivo je pregledati številke osob, ki umro zaradi navadnih rnine-raličnih in vegetabiličnih strupov in zaradi alkoholizma. Od leta 1869—1873 se je na Pruskem po nesreči ostrupilo z strupenimi jagodami, vitrijolom, glivami, kislinami in z drugimi strupovi 159 ljudi, z žganjem pa 288. Države skrb e z raznimi naredbami, da se zabrani prodajanje strupenih tvarin; špirit pa se sme prosto prodajati, akoravno pokonča v jednem leti več
človeških življenj, nego vsi strupovi skupaj. Ali prodaja špirita se sploh ne more zabraniti, ker služi raznim obrtnim podjetjem in je njega poraba splošna. Produkcijo ali razprodajo špirita prepovedavati zato, ker se nekateri človek z žganjem iz njega narejenim vpijani in morebiti zaradi pijanosti nagle smrti umre, bi bilo ravno tako brezumno, kakor če bi se železo ne smelo prodajati, ker se iz njega noži delajo in ž njim lehko človek človeka zabode.
Zgoraj smo bili v kratkem popisali vpliv preobilega uživanja vpijanljivih pijač na človeški organizem. Videli smo, da ga ni skoraj organa, ki bi se pri pijančljivci ne kazal spremenjenega. Omenjene spremembe v organizmi so podlaga bolezni, kateri se pravi: pijanska kalieksija. Amerikanski učenjak Dr. Day in za njim še drugi zdravniki pa celo trde, da je neubranljivo nagnenje do pijače liže samo na sebi bolezen, ravno tako, kakor spoznavajo p s ih ij a tri brezpovodno nagnenje do tatvine tatinsko manijo (kleptomanijo). Na podlagi tacega mnenja so Amerika n ci začeli posebne bolnice za pijančljivce delati in z jako ugodnimi uspehi. Takšne bolnice imenujejo a si le. O teli govorimo poznejše. Na tem mesti bodemo skušali razmotravati nasledke pijančljivosti na človeki, členi človeškemu društvu, in potem nje vpliv na človeško društvo sploh.
VI.
Vpliv pijančljivosti na zarod ali naraščaj.
Uže Aristotel je bil prepričan, da daje pijančljiv oča otrokom življenje, iz katerih vzraščajo zopet pijančljivci. Tisto je vedel uže Plutarh; Rimljani so opazovali tudi to istino, od kodar izvira prislovica: ebrii gigunt ebrios. Učeni profesor Gr ie-singer pravi: „Po pijančevanji spremenjen organizem starišev ne da kali razvijajočega se mladega bitja prave meri.“ Preiskave novejšega časa potrjujejo to istino ter jo skušajo s številkami potrditi. D odg e je našel, daje bilo med 379 pijančljivci 180 tacih, ki so to nagnenje po stariših podedovali. Dr. Day je opazoval, da so bili otroci očeta, ki se je v drugi polovici svojega zakona udal pijančevanju, samo po nekoliko pijanci in sicer le tisti, ki so se rodili tačas, ko je oča uže pijančeval; drugi pa, _ kateri so v prvi polovici očetovega zakona zagledali svet, ko je bil oča še trezen, bili so zdravi in trezni.
Pijančljivost starišev ima še druge žalostne nasledke za otroke. Otroci pijančljivih starišev so podvrženi marsikaterim boleznim, posebno možjanskim. Rosch pripoveduje, da je poznal pijančljivega muzikanta, ki je 50 let star za vnetico prsne mrene umrl. S svojo ženo, ki je bila tudi pijančevanji udarna, imel je
14 otrok. Od teli so bili štirje idijoti (trapezi), j eden je 4 leta star zmrznil, jedno dekletce je 8 let staro umrlo za vnetjem možjan, drugo ravno tako, tretje dekletce je bilo tačas staro 18 'let, ali kar se razuma tiče na slabšem, nego živina, in še hoditi ni znalo. Razven dveh otrok, ki sta bila v časi opazovanja še zdrava, so drugi poleg uže imenovanih za jetiko pomrli. Haas pripoveduje drug slučaj. Nek pijači jako udan rokodelec je imel 7 otrok. Prva dva sta umrla za božjastjo, tretji je v jednajstem leti zblaznel in idijot umrl, četrti se je poskušal umoriti in je tudi v blaznosti umrl; peti je jako občutljiv in črti vsacega človeka; šesti otrok, dekletce, je histerično in časih zblazne; poslednji, rokodelec, je prebrisan, a nervoznega temperamenta in ne da se dosta dobrega pričakovati od njega. Dagobert omenja pijanca, ime-jočega 11 otrok, katerih jih je 9 za konvulzijami (božjastjo) pomrlo. Pijančljivi stariši dajejo časih tudi mutastim otrokom življenje. Matere, katere so mnogokrat pijane, porajajo često mrtve otroke.
Narodopisci pričajo jednoglasno, da so ljudstva, uživanji močnih pijač podvržena, postala tekom časa slabejšega telesa in manjša. To se opazuje pri Evro p c ih, kakor tudi v Stanovnikih družili svetovnih delov. B u h 1 - C r e m e r pravi, da so ruski Tatari, katerim je po verozakoni uživanje kakoršne koli vpijančljive pijače ostro prepovedano, najmočnejši in naj-zdravejši narodna sveti; kazanski in permski Votjaki pa so od Ivana Vasiljeviča, kar so začeli žganje piti, manjši in slabotnejši.
Nekateri trde, da ima rastoča pijančljivost velik vpliv, da se krči število za vojaščino sposobnih moških od leta do leta. V Švediji je postalo število zavoljo telesne slabotnosti za vojaščino nesposobnih mladeničev vedno večje in narastlo leta 1846 na 36 "/o proskribovancev; ko je pijančevanje zaradi ostrih postav nekaj ponehalo, se je ono procentno število vzdvignilo na 25 °/0, to je: od 100 za vojaščino proskribovanili mladeničev jih je bilo le še 25 preslabih.
V Avstriji je največ zaradi slabotnosti za vojaščino nesposobnih fantov v Galiciji (37 %)> zaradi premajhne postave 18 %> skupaj 55 °/„. V Galiciji je žganje vsakdanja pijača. Po družili avstrijskih deželah znaša ono število le 33 %. Blizu jednake razmere so na Nemškem.
VII.
Pijančljivost in pomiranjc.
Vsi človeški organi trpe od presilne pijače. Kadar pride huda bolezen, potrebuje človek nepokvarjenih notrajnih organov,
da jo preboli. Ako se zatorej prime plačnica človeka s srčno napako, nastane zanj največja nevarnost. Ker so pri pijanci vsi organi nekako depravirani, je vsakatera bolezen toliko nevarnejša. Ako zboli pijančljiv človek za plačnico, se rado pripeti, da začenja, kadar mn vroče prihaja, delirovati ali blazneti, celo besniti. Le malokedaj takšen človeklindo bolezen pretrpi. Hafela nd pravi: „Hadi vino- in žganjepivci so strastni ljudje, imajo vzbnjen in hiter atrip in so kakor v neprestani vročnici, šaše se in liajšajo ravno tako, kakor da bi v resnici imeli vročnico.“
Najlažje se dokaže vpliv presilne pijače na zdravje pri vojacih. Angleški vojaci v Indiji so ali veliki pijanci, ali spadajo k drnštvn ob s tajna rje v, katerega vsak član je zavezan vpijan-ljivih pijač popolnoma vzdržavati se. Izmed pivcev zboli na leto vsak sedmi vojak, izmed ob staj nar jev še le vsak sedemnajsti; izmed pivcev potrebuje j eden počrez 9 dni, da se ozdravi, ob-stajnar samo tri dni.
Jako očitno se kaže vpliv pijančljivosti pri koleri. Največ ljudi pomori kolera iz proletarijata. Poročila pričajo, da zboli največ ljudi ob dnevih za nedeljami in prazniti, ker so tisti dnevi uže nekako za pijančevanje namenjeni. V mesti Albany je umrlo izmed 26.000 Stanovnikov 336 osob za kolero; med temi sta bila samo dva, ki sta bila pri društvi obstajnarjev. Med temi 336 mrtveci je bilo 140 pravih ali hudih, in 136 srednjih pijancev. Profesor Adams pripoveduje, kako se je prepričal, da izmed sto treznih ljudi jih umre le 9 in izmed sto pijančljivih 91, če se jih kolera poloti. On ima žganje za najhujše sredstvo, ki h koleri dispo-nuje, in bi rad na vsako „botiko,“ ko bi imel oblast, dal zapisati: ,,Tukaj se kolera prodati Ko je v Tiflisi poslednjič razsajala kolera, pobrala je vse, ki so bili pijančevanju podvrženi, niti jeden pijanec ni ostal živ.
Če gre Evropec v vroče podnebje, misli, da je voda kriva hudih mrzlic, ki tukaj tujcev more. Zaradi tega si nalože potniki ruma in jednakih pijač, da bi ne bili prisiljeni piti vode. Ravno žgane pijače so za vroče kraje naj men j primerne in F r i e d-mann trdi, da prav podnebju neprimerno življenje Evropcev po naselbinah toliko naseljencev in potnikov pokonča.
Vsaka bolezen je pri pivci mnogo nevarnejša, kakor pri trezniti , celo rane se pri trezniti mnogo hitrejše celijo. V poslednji rusko-turski vojski se niso zdravniki pri turski armad mogli načuditi trdnosti in herojizmu ranjenega turskega vojaka. Silne rane trpe skoraj brez bolečin in naj bodo rane še tako hude, celijo se naglo in brez vsacega zdravila lepše nego pri našem vojaki, naj ga še tako varujejo in gleštajo. Noga ali roka se pri Turki ne odreže, če so le še žile cele, kajti navadno se zarase. O m e r paša pripisuje te razmere popolnemu vzdrževanju turskega vojaka od vpijanljivih pijač in njega preprostemu življenju sploh.
VIII.
Pijančljivost in dolgost življenja.
Spremembe, katere se gode v organizmi pijančljivega človeka, ne dopuščajo, da bi takšen človek doživel toliko starost, kakor trezen človek. Skušnje uče in številke pričajo, koliko si pijančljivec s svojo pogubno strastjo življenja skrajša. Nekatera zavarovalna društva se pri zavarovanji na življenje opirajo na to, ali je ponudnik za zavarovanje trezen ali pijančljivosti podvržen človek. Iz tacili v tem obziri iz dolgoletnih skušenj sestavljenih tabel je razvidno, koliko let je še treznemu in pijančljivemu človeku naštetih. N e i s o n je primerjal 6111 pivcev 6111 treznim ljudem z ozirom na dolgost življenja pri jedilih in drugih, ter je našel, da je izmed 6111 pivcev umrlo jih na leto 357, izmed 6111 treznih pa le 110. Za koliko je pijancem življenje prikrajšano, naj kaže naslednja tabela:
Starostni razred	Še namenjena dolgost življenja		Zatorej je življenje pivcev v dotienih starostnih razredih prikrajšano za
	treznili	pijanoljivih	
20 let	44.20	15.56	28.65 let
30 |	36.48	13.80	22.68 „
40 „	28.79	11.63	17.16 „
50 „	21.25	10.86	10.39 „
60 „	14.28	8.95	5.33 „
Iz te tabele se razvida, kako ima 20 let star pivec še 15.56 let živeti, a trezen človek 44.21 let. Trideset let star pivec ima dočakati še 13.80 let, trezno živeč pa 36.48 let. Pijančljivec si zatorej prikrajša življenje s pijančevanjem za jedno ali dve tretjini let. Le izjemno malo pivcev doživi toliko let, kolikor bi mu bilo treznemu še namenjenih.
Vpliv pijančljivosti z ozirom na dolgost življenja je mnogo večji pri višjih stanovih in pri ženskah nego li pri kmeti in pri moških. Prilika nanaša, da so v obče krčmarji in vinski baran-
tači pijančljivosti najbolj podvrženi, zategadelj nočejo nekatere zavarovalmce tacili osob zavarovati.
Jeden narod je na sveti, ki se je znal stoletja upirati pijančevanju, to so J u d j e. Sicer pije tudi Jud, ali nikdar zmernosti ne pozabi. Judje se nahajajo po vseli podnebjih, po vseh delih sveta, in med narodi z dušo in telesom udanimi žganji, toda ostali so zmerni.
Kakor prikrajša pijančljivost dolgost življenja posameznega človeka, ravno tako spodkopava dolgoživost narodov. Znano je, kako ginejo ljudstva v Ameriki, za p a dni Afriki in po južnih o točili. Kamor so prišli tuji naseljenci, prinesli so sabo žganje in s tem more prvotne Stanovnike bolj nego jih morita meč ali kuga. A tudi v narodih po Evropi ne izostajajo nasledki nezmernosti, samo da se ne kažejo tako oči to. Najmanjšo povprečno dolgost življenja najdemo v Rusih in moskovski zdravnik Blumenthal meni, da največ zaradi nezmernosti v pijači.
IX.
Pijančljivost in sarnomorstvo.
Vzroki, kateri napeljejo človeka k temu, da si sam vzame življenje, jako so različni. Ako živi človek v hudih stiskah, bodi si v novčnih ali socijalnih, ako obupa nad svojo srečo in svojo močjo, se marsikateremu usiljujejo samomorske misli. Začne se silni boj samomorskih misli med prirodnim nagonom samovzdr-žanja. Največ premaga v tem boji slednji nagon s pomočjo zdravega razuma, ali pa pogrešanje srčnosti. Te je marsikdo pogrešal v odločilnem hipi in sklep, storiti konec svojemu skrbi in truda polnemu življenju, katerega je morebiti uže dolgo nosil v prsih, se ni izvršil. To srčnost daje človeku pijača; ali ne samo to, ampak pijača mu vzame sposobnost, preudariti še jedeukrat namenjen korak: napije se in storjeno je!
Samomorstev se izvrši mnogo po raznih državah. Browne je izračunal, da se zgodi med 1222 slučaji samomorov ta v pijanosti 158krat, ali vsak sedmi samomorilec je usmrtil se v pijanosti. Hus s je našel, da je bil v Svediji vsak sedeminpetdeseti moški, ki je v starosti od 25 — 50 let umrl, samomorilec. On smatra vsa samomorstva nasledki pijanosti. Silna pijančljivost provzroči pri menj naobraženih ljudeh mnogokrat nekako motno dušno razpoloženje, ki tudi vede do samomora. V vsakem slučaji je jako težko najti vzroka samomorstvu, dokazano je vendar toliko, da je bilo na Francoskem v letih 1869 —1874: 4709 sa-
moumorov v pijanosti storjenih, to je 7—13 % vseli samomoritev. Na Pruskem je bilo naštetih v letih 1869—1875: 21.000 samomorov, med temi jih je bilo 1787 storjenih zaradi pijanosti. Na Ruskem pride na 10.000 Stanovnikov 1 samomorilec, izmed 100 samomorilcev se jih 38 v pijanosti usmrti.
Število samoumorov množi se vsako leto. V Avstriji na primer se je štelo v letih 1846—1850 = 505 samomorov „	1851—1855	=	666	„
„	1855—1860	=	799	„
„	1861—1865	=	949	„
Jednake razmere se opazujejo	tudi v družili državah. V
kakšni vzročni razmeri stoji rastoče število samomorov z rastočo pijančljivostjo, ni še dognano: toliko pa je gotovo, da je poleg blaznosti pijanost najčešče najbližji vzrok samomoru.
X.
Pijančljivost in pijanska blaznost (delirium tre-
mens).
Pijanska blaznost je bolezen živčne sisteme, prikaže se pri človeki po dolzem, vztrajnem uživanji močnih, posebno žganih pijač ter je nasledek alkoholovega vpliva na možjane. Delirij se izrazuje po zmotnjavah čuvstev posebno v prividu, mirnih ali divjih blodnjah in tresenji udov. Bolniki domnevajo, da vidijo miši, podgane ali jednake živali, ter jih pode. Časih vidijo taki bolniki sovražnike pred sabo, kriče, razbijajo ter skušajo uiti, marsikateri skoči v tem stanji skozi okno, da bi ubežal. Drugi takšni bolniki so veseli, dobre volje, norčujejo se ter v jednomer blebečejo. Izraz njih obraza je časih jez ovit, časih vesel. Blodnje prestanejo, pa se skoro zopet še hujše povrnejo. Bolnik tirja neprenehoma pijač, ne je in ne spi. Zaradi brezod-mornega divjanja in razgrajanja nastopi pri nekaterih spanje, kar daje najboljše upanje na ozdravljenje; nekateri pa onemorejo popolnoma ter nmro.
Kako je ta bolezen po sveti razširjena in koliko ljudi za njo pogine, nam pričajo statistična poročila nekaterih bolnic. V Londoni jev letih 1840—52: 1569 ljudi za pijansko blaznostjo umrlo, na vsem Angleškem pav desetih letih 13.203. V Pensilvanija- hospitali je bilo tekom 31 let med 3599 blazniki 16% tacih, pri katerih je bila pijančljivost izvor bolezni. V severni Ameriki je umrlo zato boleznijo v 8 letih 300.000 ljudi, pravi dr. Ewrest, na Francoskem v 13 letih 3554. Na Ruskem je bilo v letih 1861—65: 3241 za pijansko blaznostjo v blaznico vzprijetih in od teh jih je 293 umrlo; med temi je bilo
2821 moških in 420 žensk. Največ tacih bolnikov je bilo vzpri-jetih v Ob uh o vo v o blaznico, kamor prihajajo največ bolniki iz nižjih stanov. Šestina vseh blaznikov na Ruskem je imela delirium trem en s. V Bero lini je umrlo v 42 letih 1438 osob zato boleznijo in C a sp ar trdi, da je vsak tretji blaznik blaznice v Berolini bil pijanec. Na Dunaji je bilo leta 1873:278 zato blaznostjo bolnih v bolnicah in jih je 57 umrlo. Na Francoskem je izmed 1000 blaznikov 200 bilo pijančevanju udanih in izmed 2507 osob, katere je policija v Parizi poslala v blaznico v opazovanje, je bilo 588 alkoholistov. V obče se more reči, da je med sto blaznlki dvajset slučaj o v pijanske blaznosti.
XI.
Pijančljivost izvor hudodelstev.
Dušno razpoloženje pijanega človeka je kaj podobno razpoloženji blaznega. Samosvest je ojačena, pijanec se misli močnejšega, pametnejšega, mogočnejšega, ter se vsakemu prizivu proti svojini domišljijam stavi v bran. Čuvstvo dolžnosti do spoštovanja postave otrpne. Marsikateri človek, kaj zlega namerjajoč se napije, s čimer zaduši v sebi misli na nasledke nameravanega dejanja. Ker je pijanost blaznosti toliko podobna, imajo jo nekateri zdravniki tudi za bolezen; tu d j postava se v nekaterih državah ozira pri določevanji kazni na to bolestno dušno razpoloženje. Pravega pijanca ne spokoriš nikoli, dokler ga pustiš v navajenih okoliščinah, prizanašaj mu kolikor hočeš. Časih ima pijanec halucinacije, to je, kažejo se mu vsakovrstne podobe in zvene mu razni klici na ušesa, katerih v istini ni, in prijatelj se mu vidi sovražnik, preteč mu s čem hudim ali celo strežoč po življenji. Tacim prividom ali prisluhom ustrezajoč zvrši hudodelstva, katera so mu, kadar se strezni, popolnoma nerazumljiva.
Kdor je imel priliko biti navzočen pri raznih sodnij obravnavali proti hudodelcem, izlasti oziroma telesne varnosti, moral je spoznati, da je najmenj 70 procentov hudodelstev bilo v pijanosti storjenih, ali da so jih pijanci storili. Razmera med pijančljivostjo in številom hudodelstev je na tajnem zakoni utemeljena (Q u e t e 1 e t), po vseh državah z malimi razlikami jedna in tista. To razmero razjasniti skušati državi severna Amerika in Angleška. Vlada zjedinjenih držav je naložila vsem svojim poslanikom in konzulom, da so morali pri državah, kjer so postavljeni, nabirati statističnih dat, iz katerih bi se dala razjasniti razmera med pijančljivostjo in številom hudodelstev. Na ta način se je nagromadilo jako obilo statističnega gradiva, iz
katerega se še le v polni meri da spoznati, kaj vse more pro-vzročiti pijančljivost v raznih narodih. Kjer se použije več žganja, doprinaša se več hudodelstev, kjer je več krčem, tam imajo kazenski sodniki več posla. Ječe, posilile delavnice, preiskovalnice, siromašnice so tam najbolj obljudene, kjer se od jedne krčme do druge jedva Očenaš izmoli. V dokaz tem izrekom hočemo tu navajati samo nekoliko številk.
Na Francoskem na primer je bilo v letih 1826 — 1829: 1129 umorov; 446 teh je bilo zaradi prepirov v krčmah storjenih. Med 2421 jetniki v Filadelfiji je bilo 2020 pijancev. Na Angleškem je bilo v 1.1849 in dalje obsojenih 90.963 ljudi; ličkov duhovnik trdi, daje bilo med temi gotovo 50.000 pijancev. Jednaka opazavanja so napotila parlament lordov v L on doni, da se je postavila empueta za preiskovanje vpliva pijančljivosti na število hudodelstev, Ta je nabrala si statističnih dat od 24 jetnišnic. Enqueta je stavila vodstvom jetnišnic vprašanje: Koliko jetnikov se ima smatrati za žrtev pijančljivosti? Na to vprašanje se je odgovorilo trikrat, da 60 %, osemkrat, da 75 °/0, dvakrat, da 80 °/0, in šestkrat, da 90% jetnikov je kaznjivo dejanje v pijanosti storilo. Najjasnejše pa se kaže vpliv pijančljivosti na število hudodelstev na Irskem. Zdanji lordkancelar irski je nagovoril porotnike v Monaghani: „Slučaji, o katerih bodete imeli soditi, imajo vsi svoj izvor v nezmernosti. Ako bi bilo ljudstvo v tej deželi prosto tega zla, bi ne imeli v tem zasedanji nobenega slučaja vam v razsojo; podajati.
XII.
Pijančljivost in siromaščina.
Socijalna mizerija današnjega časa je predmet temeljitih preiskav učenjakov. Da rase na njej siromaščina, nevednost, nenravnost, hudodelstvo, je znano, ali ni še dognano, kje ima svoje naj večje korenine, katere izpodrezati bi bilo treba, toliko pa je gotovo, da je nezmernost jako bistveno udeležena pri razširjenji 'tega občnega zla. Če tudi ni pijančljivost vselej in povsod pravi začetek in vzrok revščini, je vendar to po večjem tožna istina. Nekateri tako nazivani prijatelji delovskega stanu sicer trde, da vodi siromaščina za sabo pijančljivost. Ako se hoče, da se nezmernost v pijači zmanjša, mora se skrbeti za zboljšanje socijalnih razmer, dajati miloščino, delo, podporo. Ne da se tajiti, da ni to časih tako, ali navadno velja prvo in skušnje uče, da meščan,obrtnik, delovec ali kmet, ki začenja po krčmah posedati, mnogokrat svoja opravila zanemarja, kupčijo, obrtnost, poljedelstvo zaostaja, ker ni voditelja, pravega duha; delovec postaja nezanesljiv, ker
časih ravno tisti elan od dela izostane, kadar ga dajalec dela najbolj potrebuje, ter izgubi zaupanje. Poleg tega še pride morebiti katera nesreča, začno se delati dolgovi, ki z velikimi obrestmi spravijo dolžnika na boben. Kadar začne takšen človek premišljevati vzroke svojega propada, je uže mnogokrat prepozno. Skoro nima več svoje domačije, toži osodo, da mu je bila nemila; prej gospodar ali spoštovan obrtnik, postane delovec ali mora uže z rodbino vred kruha prositi usmiljenih ljudi, ali obupa nad samim sabo in si konča življenje, pustivši nedolžno rodbino, usmiljenja vredno, brez vse podpore in brez nadeje na odrešenje. Komu je moči zanikati, da je v takšnem slučaji pijančevanje krivo siro-maščine nepremišljenega človeka in vse rodbine?
V delovskem stani hodi pauperizem ali revščina tistim potem, Delovci, posebno fabriški, so vajeni tovarišije, če pride delovec zvečer domov, ne najde v revnem stanovanji in pri kričanji otrok potrebnega kratkočasovanja, zatorej gre v krčmo. To stori jeden dan v tedni in nedeljo, potem še drugi in tretji dan v tedni, skoro se navadi hoditi po krčmah in pijača mu je neizogibna; izgovarja se, da mu je pijača za ohranjenje telesnih moči potrebna. Ves zaslužek gre po grli, doma pa revščina kraljuje, naposled je nesposoben za delo in izgubljen je!
Nekateri trde nasprotno, namreč, da so slabe razmere de-lovskega stanu, majhni zaslužki vzrok, da se širi pijančevanje. Ti zahtevajo, da se daje -'delovcem dosta dela in večji zaslužek. To bi baje pomagalo delovcem lajše nositi breme, veseli bi bili med veselo domačo družino. Ali skušnje pričajo drugače. Več ko delavec zasluži, več zapravi izvzemši nekatere, ki imajo razuma in trdne volje dovolj, da spoznajo potrebo, da še nekaj zaslužka polože na stran za otroke in za stare dni, ko bodo nesposobni za delo. Da povečanje zaslužka navadno ne ovira pijančevanja med delovci, kaže opazovanje Danijela Gibba na Angleškem pri delovcili v premogovih in železokopih v Lan c as Iliri. V letih 1869—1873 je bila trgovina s temi tvarinami kakor sicer dobra. Dva in pol leta zatem je trgovina še jedenkrat bolj cvetela in zaslužki delovcem so se povišali. V tisti razmeri pa so rasla tudi hudodelstva in kaznjevanje zaradi pijančevanja. Natančnejše se bodo videle te razmere v naslednji tabeli:
Leta:	1869 j	1870	1871	1872	1873
Število hudodelstev:	1335	1775	1894	2818	4402
Kazni zaradi pijanosti funt. strl.:	495	1562	606	1304	2669
Dnina šilingov:	5	6	7	8	11
Tz te tabele je razvidno, daje bilo leta 1869 pri vsakdanjem zaslužki 5 šilingov 1335 hudodelstev storjenih, in 495 funtov kazni plačanih. Leta 1875 pa, ko je zaslužek na 11 šil. narasel, je bilo uže 4402 hudodelstev storjenih, in 2669 funtov kazni plačanih. Iz teh številk je razvidno, da ako se pogreša resne volje in dovoljne moralne moči, povišanje dnine strast le še pomnoži. Y e 11 e w 1 e e l', vodja blaznici, je tudi opazoval, daje število v blaznico vzprijetih delovcev bilo nekatere čase še jedenkrat toliko, kakor drugikrat in prvo vedno tačas, kadar so imeli delovci v rudokopih obilo zaslužka. Kadar jim je vzrastel greben in so delali „strike,“ niso zaslužili nič in so bili prisiljeni vsakatere pijače vzdržati se. Iz tega se sklepa, da samo prisiljena absti-nencija varuje delovce pijančljivosti, hudodelstva in bolezni. Več nego delovec zasluži, več zapravi, s povišanjem zaslužka postane ponosen, ima večje potrebe, si ne prihrani nič, in če pridejo slabi časi, je dosta slabši, nego li če bi, imejoč manjšo plačo, bil ostal pri prejšnji oskromnosti. — Po nezmernosti se izgubi neizmerno mnogo kapitala. Pod tem kapitalom ne razumeva se samo zapravljen novec, ampak tudi zapravljen čas, nastala trudnost, otrpnelost in bolezen. Za pijačo izdan novec iznaša sam na sebi vsote, o katerih nam je strmeti. Na Angleškem seje izdalo od leta 1869—72 za same pijače 4820 milijonov gold. Če prira-čunamo temu znesku še kvaro, ki je nastala po nasledkih pijančevanja, katera znaša najmenj tudi toliko, dobimo velikanski znesek preko 9000 milijonov gold. S tem novcem bi se bil ves dolg angleške države plačal in ostalo bi bilo še 700 milijonov gold.
Leta 1860/61 je bila v Londoni tako huda zima, da je vse delo prestalo in delovci niso imeli zaslužka. Število ljudi, ki so miloščine prosili od mestnega urada, naraslo je na 130.370 osob. Zanimivo pri tem je bilo, da od 7447 rokodelcev in delovcov, ki so bili pri društvi ,,zmernost,“ ni nijeden miloščine prositi bil prisiljen.
Število krčem je merilo revščine. Da ne bodemo dokaza temu izreku hodili daleč po sveti iskat, poglejmo si naše Gorenjsko. Gremo mimo vasi z lepimi zidanimi hišami in čedno ograjenimi vrtovi. V tej vasi hočemo počiti in se okrepčati, ali krčme ni nobene. Pojdimo naprej. Ne daleč od todi je druga vas. Hiše so zapuščene, zamazane, skozi strehe se vidijo špranje, toda na vsaki tretji ali četrti hiši visi smrekova vejica nad vratini v znamenje, da se tukaj dobiva žganje. Pojdimo notri. Za mizami sede suhi, oveneli, brezdušni pivci. Žene prihajajo klicat može po jedenkrat, dvakrat, trikrat, ali vse zastonj. Jokaje privede jedna raztrganega otroka sabo, prosi moža, naj bi šel domov, in ker prošnja nič ne pomaga, začne ga preklinjati. Ali tudi to je brez uspeha: domov moža ni moči spraviti. Ko žena otide, začne se v krčmi razgrajanje in prepir med pivci, jedna grda beseda prinese drugo, naposled se vzbudi pretep, kri začne
teči, kar pade mož, ki ni hotel z ženo domov, po trdem udarci nezavesten na tla. Neso ga domov, kjer leži mnogo tednov. Rodbina nima jesti, saj reditelju ni moči ničesar prislužiti. Začne se glad v hiši, otroci prosijo mater kruha, ali ta jim ga nima dati. Jok in stok vladata po domi, da se človeku srce topi od usmiljenja.
Tacili pripetljejev je mnogo v tej vasi, daleč okrog pa tudi ni toliko tatvine, pretepov niti ne beračev, kakor tukaj. Ali ni v jedilih slučajih pijančevanje gospodarjevo krivo velike rodbinske nesreče ?
Pijančljivost starišev je kriva, da so njih otroci moralično depravirani. Dokler pijančljivih starišev otrok šole ne obiskuje, ne uživa doma nobene primerne vzgoje. Slab vzgled starišev uže zgodaj zamori v mladih srcih čut sramežljivosti, nagib pridnosti, starišev povelja vračajo otroci s posmehovanjem njih v pijanosti dovršenih dejanj. Kadar začne otrok šolo obiskovati, se pokaže, da ali nima talenta ali pa prav nobene moralne čuti in moči v sebi. Takov otrok hodi v šolo, ker mora, vse jedno pa mu je, ali se čemu nauči ali ne. Šole dolžnost ni samo otroku vcepiti elementarna znanja, ampak tudi vzbuditi v njem zavest pravice in krivice, dobrega in slabega. Kaj je moči šoli koristiti, ako vse, kar se otroku v šoli v glavo vcepi, doma slab vzgled in nemarnost starišev pokvari? Nasledek temu je, da so otroci pijančljivih starišev malopridni, nevedni, slabemu udani, in da začno prav skoro stopati v stopinje starišev. To skušnjo izpoznava prosti narod sam, rekši, da jabolko ne pade daleč od jablan a.
Dodatek.
XIII.
Veliko zlo, katero izvira iz brezmernega uživanja žganih pijač, izkoreniniti ali vsaj kolikor mogoče zmanjšati, so si uže dolgo prizadevale razne države po sveti. Nastopale so različna pota: Nekatere severno-amerikanske države so prepovedale produciranje žgane pijače, druge so skušale z velikimi davki na žganje ceno tako povzdvigniti, da bita sama uživanje žganja ovirala; zopet druge države so poskušale po zakonih in naredbah, obrnenih proti krčmarjem ali točarnicam in proti pijančljivcem samim priti pogibljivi razvadi ali strasti do korena. S kacim uspehom se je v raznih državah jedna ali druga pomoč proti pijančljivosti obr-nena obnesla, popisali bodemo v naslednjih vrstah.
Najzanesljivejša pomoč uživanje žganja popolnoma zatreti bi bilo, ako bi se vse tovarne za špirit in vse žganjarije zaprle. Ako bi se to po vsem sveti zgodilo in zgoditi moglo, bi se ljudje skoro odvadili te pijače in se poprijeli druge, rnenj škodljive. Ali to bi pomenjalo konec marsikateri obrtnosti, katera ne more brez špirita shajati, in bi povrnilo civilizacijo za nekoliko vekov nazaj, in vse države bi britko občutile sad takove naredbe. Ako bi samo jedna država vse žganjarije zaprla, bi se žganje iz družili držav uvažalo, če drugače ne, pa na skrivnem, po tihotapstvi.
Lažje izvršljive bi bile naredbe, katere bi merile na to, da se špirit ne sme za pijačo prodati. Takov zakon dati ima vsaka država moč in dolžnost; saj tudi zabranjuje splošno prodajo zdravil, strelnega prahu in strupov. Da je brezmerno uživanje žganja po učinkih strupom podobno, smo uže zgoraj omenjali. Z ozirom na javno blagostanje, katerega pijančljivost spodkopava, bi bila vsake države dolžnost, zlorabo žganja nemogočo storiti. Teoretično se vidi taka naredba kaj leliko izvršljiva, ali dejanski ni to tako lehko, kar bodemo videli na skušnjah, katere so imele nekatere severno-amerikanske države s takimi naredbami.
Človekoljubivemu prizadevanju nekaterih za človeško blagostanje gorečih mož se je posrečilo, da je bila v nekaterih severno-amerikanskih državah vzprijeta postava proti žganji „Liquor Main Law.“ Po tej postavi je bila prodaja špirita za pijačo
prepovedana; nobeden krčmar ni smel prodajati žganja proti kazni do 2000 tolarjev. Po nekaterih državah so celo sklenili, da ima biti špirit in žganje le v državnih ali za to posebno pooblaščenih zakladnicah, da bi se tem lažje razprodaja nadzorovala.
Kje pa je postava, da bi se ne mogel prekanjenec izviti iz nje paragrafov? Tihotapstvo z žgano pijačo se je organizovalo v posebni red in dogodilo se je, da so nosile ženske žganje po ulicah v taki posodi, kakor mleko. Po gostilnicah res niso točili očitno žganja za novec, ali ako je kdo hotel imeti ga, reklo se mn je, da se vpiše v trgovski klub in plača ustopnino. Za to ustopnino je pil tako dolgo, dokler ni bil vplačani znesek zapit. Na to je mogel tak gost stopiti v drug klub. Pripetilo se je časih, da je policija pri katerem trgovci našla sode žganja. Trgovec naznani to brzo prijatelju, bivajočemu v drugi državi, in ta veli hitro vse sode z žganjem po sodnijskem poti v prepoved deti. Na ta način se je navzlic ostri postavi prodajala žgane pijača. Po nekaterih državah se je produkcija in poraba špirita zmanjšala na polovico od prejšnje množine, ali svojega namena postava ni mogla doseči. Vzredila pa je veliko število potuhnencev in pri-lizovalcev, kateri so na videz bili prijatelji prohibitivnih postav, za pravo pa najhujši pijanci.
V	zjedinjenih državah imajo dnevna vprašanja jako velik vpliv na sestavo narodnih zborov. V državi Illinois, kjer so se naredbe proti pijančljivosti najstrožje izvrševale, sta pri novih volitvah krčmarjem in trgovcem rabila novec in žganje, da so ljudi podkurili proti prijateljem prohibitivnih zakonov. Nasledek temu je bil, da so v bodočem zbori imeli ljudje večino, katerim prva skrb je bila, vse postave in naredbe proti pijančljivosti ovreči kot naredbe, katere nasprotujejo človeški slobodi in delajo kvaro državnim blagajnicam. Državna blagajnica se je v istini pod novo sistemo bolj polnila, ali polnile so te tudi jetnišnice in blaznice, obrtnost pa je pešala.
V	Evropi je bilo malo ne po vseh državah dovoljeno za „svojo potrebo" žganje kuhati. Da se je zategadelj neizmerno obilo žganja pridelalo, se leliko umeje. Samo na Švedskem je bilo leta 1830 gotovo lep broj 173.000 žganjarij! Davek od pro-duciranja žganja se je odmerjal kakor še dan danes pri nas po vsebini kotla. Poznejše so po Nemškem in Švedskem začeli davek meriti po množini produkta. Nasledek temu je bil, da so nastale velike žganjarije (tovarne), male pa propadle, ker niso mogle z večjimi prebiti konkurencije. Na Švedskem je bilo leta 1870 le še 442 žganjarij. Vse manjše žganjarije, ki so se hotele še obdržati, bile so prepovedane, čas destilovanja se je po postavi skrajšal in ob jednem se je na malo kupčijo s špiritom in žganjem velik davek naložil. S tacimi pripomagali se je pijanč-ljivost v Švedi ji jako zmanjšala. Leta 1830 se je popilo v Švedi ji 150 milijonov litrov domačega žganja, leta 1870 le 40 milijonov.
XIV.
Star pregovor pravi, da prilika nareja tatove. Kjer je dosta skrivnih kotov za kvartavce, tam se veliko kvarta; koder se prostitucija javno po ulicah kaže, tam najbolj cvete, in koder je na vsakih deset korakov prodalnica za žganje ali krčma, tam se dosta popije. Naravno je, da je število točaren merilo pijanč-ljivosti; da se jih more toliko vzdržati in rentirati se, mora se mnogo popiti; treba je mnogo srednjih pivcev, ali zadostuje tudi malo pivcev, ki pa mnogo popijo. Načelo pri družili strokah kupčijskih veljajoče, da se ponudbe blaga ravnajo po vprašanji za njim, ne velja pri trgovstvi z žgano pijačo, kajti žganje ni nobena potrebščina za življenje, ker se brez njega kaj lehko in še boljše živi, ampak tukaj dela ponudba, da se po žganji vprašuje. Mislimo si hip, da ni v velicem kraji žganja dobiti: bode li za tega voljo temu kraju se zgodila katera kvara ? Kolikor toliko se v jednem kraji pijančljivost zmanjša, ako ni toliko prilike za pijančevanje. Postavne določbe o podeljenji pravice krčni arj en ju je skušano pripomagalo proti pijančljivosti.
Postave, katere določujejo podeljenje pravice za točenje žganih pijač, so v raznih državah jako različne, vse pa imajo namen, točenje žganja nekoliko ovreti. Na Francoskem se je izdal leta 1872 zakon, da imajo oblasti pri privoljenji pravice do točenja z večjo strogostjo paziti na potrebo točaren in na svojstva krčmarjeva, ter da se krčmarji pri najmanjših pregreških proti naredbam ostro kaznjujejo. Ta naredba se je naslanjala na opazovanje, da je na Francoskem broj krčem in točaren narasel na neprimerno visok broj 400.000.
Na Angleškem imajo pravico dajati koncesije posebno za to postavljene komisije; krčmarje nadzorovati pa imajo mirovni sodniki, kateri imajo tudi pravico pregreške krčmarjev ka-znjevati. Izvršitev naredeb, krčmarjev se tičočih, na Angleškem ni vedno jednako stroga. Dokler so bili prej liberalci na vladnem krmili, so jako ostro postopali proti sebičnim in svojeglavim krčmarjem; ko so pa konservativci prišli do vlade, so krčmarjem z dopustljivostjo plačevali, kar so jim ti pri volitvah proti liberalcem pomagali.
Na Švedskem velja tako zvana gotenbnrgska sistema. Prej je plačal krčmar za pravico točenja najmenj 1000 tolarjev. Da se mu krčmarjenje izplača, mora biti mu skrb, da kolikor največ mogoče potoči. Najveljavnejši možje v Goten-burgi so sklenili, da sestavijo delniško društvo, katero bi poskušalo vse krčme vsega mesta nase spraviti; izgubo bi trpeli udje društva, dobiček pa se steka v mestno blagajnico. Tekom jednega leta je spravilo to društvo vseh 61 krčem v mesti nase in plačalo 37.000 goldinarjev v mestno blagajnico. Pijače so se
točile samo za potrebo, žgane pijače so bile izključene, delovcem in ubogim ljudem se je dajalo pijače za največjo potrebo. Nasledek temu je bil, da ni bilo v Gotenburgi videti pijanega človeka.
Ta sistema je dan danes uvedena v 57ih izmed 90ili mest Švedije in v Norvegiji v 19 mestih. Ni treba tukaj razpravljati, da je ta sistema mogoča pri nesebičnih, človekoljubovih in domoljubnih ljudeh: na Angleškem se je do dan danes ni nobeden kraj poprijel.
Na Ruskem se je pred odpravo monopola trženje z žgano pijačo dajalo v najem najboljšemu zakupniku in zakupnik je zopet prepuščal prčdanje žganja manjšim zakupnikom in krčmarjem.
Ta sistema je nepopisno mnogo kvare napravila ruskemu narodu, saj je lehko umevno, da je vsak zakupnik trudil se, kolikor največ moči žganja potočiti ter narediti dobro kupčijo. Omenjali smo uže zgoraj, da je država iz samih davkov na žgano pijačo vlekla tretjino vseh dohodkov. Kar so začeli odločilni krogi slabe nasledke take sisteme spoznavati, sklenili so, da se zmanjša broj krčem. Prvo poskušajo so naredili v Petrograd! leta 1874; zmanjšali so broj krčem in policija je imela pravico licence dajati ali zabranjevati. Poleg zakupnega davka se je tudi še točilni davek naložil; vsaka krčma, katera je plačevala prej po 45 rubljev na leto, plačuje ga zdaj po 90 rubljev.
V	Avstriji je za točenje treba dovoljenja politične oblasti, prostori za točarne imajo imeti poroštvo za javno varnost in nadzorljivost; broj krčem se ima kolikor mogoče zmanjšati.
V	Galiciji je imelo uže od nekdaj plemstvo jedino pravico žganje kuhati in prodati. Ta pravica se naziva propinacijska pravica. To so poljski plemiči dosle vedeli še vedno pridržati si, ker jim je bila izvor velikih dohodkov. Leta 1875 je gališki deželni zbor propinacijsko pravico plemstva še za 25 let podaljšal ; v tem se bode nabiral kapital, s katerim se ima ta pravica idemnizovati. Ali tudi po minolih 25 letih bode obdržalo še plemstvo pravico imeti v vsaki vasi krčmo in ne bode dobil nobeden drug dovoljenja za krčmarjenje od pristojne oblasti, ako ne bode dotični plemič s tem zadovoljen. Koristi plemstva poljskega leže zatorej v tem, da se kolikor mogoče največ žganja razproda. Da je ljudstvo v Galiciji tako zaostalo, materijelno in dušno, ima večinoma poljsko plemstvo na vesti. Ako višja moč ne seže tu sem skoro z mogočno roko, bode poljsko ljudstvo vedno nižje padalo za pijančljivosti voljo v korist svojemu plemstvu.
Po Nemškem so s podeljevanjem pravic za točenje prav radodarni. Ako je krčmar pri policiji še količkaj dobro zapisan,
in je prostor za krčmo pripraven, se prošnji ne sme odreči. Zato je pa tudi v Bero lini po nekaterih ulicah, posebno tacih, kjer večinoma delovci stanujejo, po več krčem v jedili in tisti hiši, katere lehkomiselne ljudi molzejo in na nič spravljajo. Po pravici toži učeni profesor Bedam: „Ni vojska, ni nje nasledki, ni pomanjkanje bogobojnosti, ni materialistično nagnenje sedanjega časa ni zakrivilo surovosti in neubogljivosti ljudstva, o kateri pričajo sodnijski in policijski akti vseh nemških držav, nego neverjetno silen broj krčem, katere se od tedna do tedna množe po vseh mestih.11
Davki na žgane pijače se plačujejo ali pri produkciji žganja ali špirita, ali pa kot užitnina ali dobitkovina. Po raznih državah je davščina od žganih pijač jako različna. Nekatere države zasledujejo v tej davščini bolj nskaličen smoter, druge zopet hote preveliko pijančliivost z velikim davkom zaprečiti. Na Nemškem, v Belgiji in Avstriji je davek na žganje najnižji, največji na Angleškem. Na našo mero in naš novec preračunjeno se plača od litra v polnih številkah: na Pruskem 6 krajcarjev, v Avstriji 5 krajcarjev, na Ruskem 40 krajcarjev, na Angleškem 1 gld. 10 krajcarjev, na Holandskem 5 krajcarjev, v S vedi ji 30 krajcarjev. Kolikor nižji je davek od žganja, toliko cenejše ga leliko krčmarji točijo; ako se pa njemu cena preveč poviša, skušajo krčmarji in producenti tihotapstvo, zalivajo žganje z vodo ter mu primešavajo omamilnih tvarin, s čemer nadomestujejo njega pravo moč. Državni blagajnici je najkoristnejše, ako se davek v žganji do neke ne previsoke stopinje poviša; če se pa grč čez ta broj, začno dohodki zopet padati, ker se tihotapstvo začne splačevati navzlic kaznim, katere so proti tihotapstvu določene. Najlepše nam razjasnujejo te zadeve skušnje v severni Ameriki. Po končani vojski med severnimi in južnimi državami so bile finance severno-amerikanskih zjedinjenih držav tako na slabem, da se je moral davek naložiti na vsak deželni produkt in tudi‘na špirit. Pred vojsko ni bilo nobenega davka na špirit in je bil tako po ceni, da so ga imeli za vsako potrebo in celo namesto drv za kuhanje. Naložili so 10 frankov davka na jedli o galono (3-8 litra). Nasledek temu je bil, da so postavno dovoljene tovarne za žganje in špirit propadale, ker niso mogle več shajati nasproti mnogim tajnim, katere so se začele po državi. Prišlo je tako daleč s to skrivno produkcijo, da se je v N e w- Torki žganje in špirit očitno po nižji ceni prodal, nego so bili sami davki nanj. Prigodilo se je tudi, da so sodove z žganjem, kateri so ležali v davkarskih zakladnicah, v sporazum-ljenji s podkupljenimi uradniki z vodo napolnili, na ladje naložili in na neko fingirano firmo zunaj Amerike napotili. Ekspor-tovano žganje je bilo brez davka. Nastalo je v tem v Ameriki veliko sleparsko društvo „Whisky-Rings“, pri katerem je bilo tudi nekoliko najvišjih uradnikov, kateri so vse navedbe proti tihotapstvu namenjene precej ovajali in vlekli za to iz prislepar-
j enega dobička svoj delež. Tako je prišlo, da je dohodek od žganja leta 1833 znašal le 90 milijonov frankov. Ker ni bilo mogoče v okom priti skrivnemu produciranju žganja, znižale so davek jedne golone od 10 frankov na 3 franke; leta 1870 so znašali dohodki od žganja uže 225 milijonov frankov. Iz tega je razvidno, kako nevarno je mejo pri davkih na žganje prestopati.
Blizu jednake skušnje so imeli tudi Francozi in Angleži. Velike kazni od 500 — 5000 frankov niso mogle tihotapstva zabraniti in kazni so znašale na Francoskem leta 1868: 2 milijona frankov, leta 1873 pa uže 6 in pol milijona frankov.
Po vseh državah imajo razven davka od produkcije tudi še doliodarino in dobitkovino. V severni Ameriki je ta najmanjši davek 50 tolarjev, na Angleškem plačajo nekatere to-čarne celo do 2000 gld.
XV.
Po vseh državah imajo naredbe, katere določujejo, kako dolgo smejo biti krčme odprte in ob katerih urah jih je zapirati. V nekaterih državah so bili o tem odločilni bolj verozakonski nazori, v drugih pa upor proti brezmernemu pijančevanju. Po mestih in po deželi v Avstriji se imajo poministerski naredbi dne 3. aprila 1. 1855 vse krčme ob določeni uri zapreti. Političnim oblastim in županstvom je podeljena pravica, da imajo v posebnih slučajih naredbo polajšati. Skušnje uče, da se nedelje in prazniti še bolj za pijančevanje porabijo, kakor noči, izlasti za nekatere delovce so prazniti zapeljivi. Kar ves teden zaslužijo, v nedeljo zapijo. Tudi prepovedanih dejanj se izvrši največ ob nedeljah. Pastor Schrbter je izračunal, da je izmed 2178 zaradi telesnega poškodovanja in uboja obsojenih ljudi to hudodelstvo storilo jih 716 v nedeljo. Med 215 možmi, kateri so hudodelstvo izvršili v ponedeljek, je bilo 113 tacili, ki so ta dan praznovali („blauer Montag“). Tudi hudodelstev družili vrst se izvrši največ ob nedeljah. Iz tega ozira so nad vse Angleži strogi pri izvrševanji naredeb, tičočih se zapiranja krčem. V L on do ni je zapovedano, da imajo biti ob nedeljah in praznicili točarne in krčme zaprte do 1. ure popoludnč, od 3. — 6v. ure po-poludne, in od 7. ure zvečer do druzega jutra do 6. ure. Še strožji so Škoti. Njim velja postava (Forbes Mackenzie etc. etc.), da ne sme nobena točama biti ob nedelji odprta. Nasledek te stroge naredbe je tam očividen. Leta 1852 je bilo v Edinburg! 729 pijancev detih v zapor, leta 1864 pa, ko je veljala uže nova navedba, samo 164. Kavno taki ukazi veljajo tudi v nekaterih severno-amerikanskih državah. Pri tem, se ve, ne smemo pozabiti, da se nedelja nikder tako strogo ne praznuje nego pri Angležih, v tej stvari jako rigoroznih.
XVI.
Postave proti pijančljivosti v obče se obračajo ali proti krčmarjem, ali proti pijancem. Malo ne po vseh državah imajo ostre postave proti takim krčmarjem, ki dajejo po pijanstvi znanim gostom toliko piti, da se še bolj vpijanijo, ali kateri dajejo žgane pijače še ne 16 let starim dečkom. Razne države postopajo različno strogo proti krčmarjem, kateri iščejo od pijanih gostov dobička. Na Francoskem določuje člen 4 — 7 postave od leta 1873: Krčmarje in prodajalce žganja, kateri očividno pijanim osobam ali še mladoletnikom dajejo vpijanljivih pijač, zadene novčna kazen ali kazen zapora. Na Angleškem znaša kazen za tacega krčmarja 100 — 200 gld. Nekatere države severne Amerike imajo silno stroge postave proti točarjem. Določuje se, da je krčmar, pri katerem se je človek vpijanil, tudi odgovoren za vse nasledke pijanosti človeka, ki se je pri njem napil, in ako se je pijancu katera nesreča zgodila za pijanosti voljo, je krčmar za to odgovoren; žena in otroci morejo od krčmarja odškodnine tirjati. V državi Illinois se plača za pravico krčmarjenja 3000 — 5000 tolarjev. Iz tako nabrane vsote se plačujejo po pijanosti zakrivljene kvare.
Kazni proti krčmarjem, kateri skušajo lehkomiselne ljudi vpijaniti, so popolnoma opravičene. Pijančljivosti podvržen ali natrkan človek ni več popolnoma gospodar svojih dejanj in nima po kazenskem zakoni toliko odgovornosti za doprinešena prepovedana dejanja, kakor trezen. Popolnoma pravično je zatorej, da nosi takov sebični krčmar odgovornost o dejanjih gostovih v pijanosti izvršenih in o nesreči, nastali po pijanosti.
Znano je, da nekateri krčmarji porabljajo pijanost gostovo, da ga popolnoma, izmolzejo. Dokler vidijo novcev pri njem, mu nosijo na mizo. Če uže pijanec plačnik ne more več piti, pomagajo mu drugi pivci. Ni dovolj, da krčmar gostu mošnjo izprazni; tudi uže pijanemu, na pol nezavestnemu, nosi pijačo na mizo na upanje ter pomaga peti:
,.Saj bi rt še kredo ’ma,
Bratci lo pijmo ga".
Po nekaterih_ državah velja naredba, da krčmar tirjatev od pijače ne more iztirjevati. V Avstriji velja jednaka postava zdaj samo še za Gal iško in določuje, da tirjatve za žgane pi-iače ne morejo iztirjavati se, da so poračunstvene in založne pogodbe neveljavne ter so vsa navidezna dejanja, s katerimi bi se naredbam te postave ogniti skušalo, neveljavna.
XVII.
Državna oblast ima moč postopati tudi proti pijancem samim. Doktrinaristi sicer trde, da nima država pravice se-zati tako daleč v okrožje osobne slobode in kaznjevati človeka, ki se za svoj novec napije in nikomer nič žalega ne stori. To je vse prav lepo; ali država kaznjuje tudi igralce in prostitucijo, ako se v javnosti kaže. Država ima dolžnost, kaznjevati vsako nevarno dejanje. Ali je morda nravno, po javnih krajih s kričanjem, kletvijo razsajati? Ali se prilega nravstvenemu okusu z dejanjem, každčim izgubljeno sramežljivost, delati pohujšanje? Ali sme javna oblast vse v nemari puščati ? Še očitnejši se kaže dolžnost javnih oblasti, postopati proti pijančljivcem, ako se spominjamo, kolikokrat je kriva pijanost nepostavnih dejanj.
Malo ne vse države imajo postave ali policijske naredbe, da se pijan človek, kateri kje obleži ali v pijanosti pohujšanje ali škandal dela, kaznjuje. Le v Belgiji nimajo proti pijancem nikakoršne postave. Po Nemškem in Angleškem so uže v sedemnajstem veki poskušali s kaznjevanjem pijancev pijančljivost zmanjšati. Kazen se daje ali v novcih ali pri ubožcih v zapori do 8 dni, če se pa pijanost pri tistem človeki ponavlja, tudi do 12 mesecev. Do leta 1873 so imeli Švedi najostrejše postave proti pijancem. Zakon od leta 1813 določuje, da se ima pijanec prvikrat nadeti z globo treh švedskih tolarjev, v drugo z globo šestih tolarjev. Ako se je tisti človek še v tretje pijan našel, dobil je novčno kazen, poleg te pa izgubil vse državljanske pravice. Razsodbe proti pijancem so se ob nedeljah javno oklica-vale. Ako se je še zopet vpijanil, dali so ga v posililo delavnico na 6 mesecev. Ako so našli duhovnika pijanega, odvzela se mu je precej služba. Leta 1841 se je ta postava nekoliko olajšala, ali vendar je še zdaj jedna najostrejših, kar jih imajo države proti pijančljivosti. Trdi se, da je na Švedskem pijančljivosti menj nego v kateri koli modernih držav.
Na Francoskem je dal Franc I. leta 1536 uže postavo proti pijancem. Kogar so našli pijanega, bil je zaprt ob vodi in krulii; kogar so v drugo našli pijanega, tega je zadela tačas še obče navadna telesna kazen. Pri trikratnem ponovljenji pijanosti so mu odrezali ušesa in ga pregnali. Leta 1873. je sklenila poslanska zbornica postavo proti pijancem, katera določuje to-le: Člen I.: Kazen od 2 — 5 frankov zapade, kogar najdo očito pijanega na javnem prostori, na cesti, na ulicah ali v krčmi. Člen II.: Kdor se tekom 12 mesecev po drugokratnem kaznjevanji zopet pijan najde, izroči se korekcijskemu tribunalu in se ima 4 — 6 dni in tudi do jednega meseca deti v zapor ali pa mora dotičnik 15 — 300 frankov plačati globe. Člen III.: Vsakemu, kdor je bil
dvakrat kaznovan, morejo se odvzeti naslednje pravice: a) glasovati in voliti; b) voljen biti; c) za porotnika ali javno službo voljen biti; tudi ne sme 2 leti nobenega orožja nositi. Ta postava se jako strogo izvršuje in izvedenci trde, da ima jako dobre nasledke.
Tudi po postavi, ki je v Avstriji sklenjena, a ima samo le za Galicijo veljavo, se kaznjuje pijan človek, ki dela pohujšanje, z globo do 50 gld. Ta kazen zadene tudi krčmarja, ako je pijanost zakrivil. Kogar najdejo trikrat pijanega, temu je prepovedano vse leto hoditi v krčmo.
Avstrijske kazenske postave §. 524 kaznjuje pijanost pri delovcili in rokodelcih, kateri po strehah in podeli delajo, ali kateri imajo opravljati s stvarmi, nevarnimi za ogenj. Takovi de-lovci in služinčad se kaznjujejo v slučaji pijanosti z zaporom 1 — 4 dni, pri ponovljeni pijanosti do jednega meseca.
XVIII.
Jedenkratna pijanost človeka je po največkrat nasledek iz svoje ograje stopivših veselih ali žalostnih čutov; materijelna in moralna izguba še ni velika ter se da lehko popraviti. Vse drugače je to pri privajenem pijančevanji. Privajena pijančljivost je bolestna strast, neozdravljiva pri nespremenljivih okoliščinah. Ona potare človeka gmotno in moralno, vzame mu krepost volje in dušnih moči, stori ga robom nevabljivim za oskrbovanje gospodarstva ; pogrešanje veselja do dela združeno z zapravljivostjo spodkopava njega in družine blagostanje, stvarja revščino v rodbini, nravstveni proletarijat po slabih vzgledih ter je takov nesrečen človek deželi ravno toliko na k v aro, kakor liudodelnik. Ali naj bi država mirno gledala, kako pijanec, ustrezajoč svojemu pohlepju, oplenjen slobode resnobnega mišljenja spodkopava sebi zdravje in domačo srečo — jedino le boječ se omejavati osobno slobodo ? Kako naj bi država hotela jemati ozir na slobodo človeka, kateri je uže itak več nima! Iz teli ozirov imajo malo ne vse moderne države določbe, katere prepovedujejo krčmarjem , uže pijanemu človeku ali takovemu, ki je po pijanstvi znan ali proglašen, še dajati pijače. Tudi skrbč postave za to, da se zapravljivosti po pijančevanji pride v okom s tem, da se imovini tacega človeka varuh postavi. Ako se uže s tacimi določbami pijanec sam ne da popraviti, vendar se zabrani, da nesrečna rodbina po zapravljivosti moža na beraško palico ne pride. Na Nemškem se nepoboljšljivi pijanci izročajo kaznilnicam, kjer so prisiljeni raznih opravkov poprijeti se. Skušnje pa uče, da dosle ni bilo moči v teh zavodih le jednega pijanca spokoriti.
Jedva ko se takov človek izpusti, ga njegov prvi pot vede zopet — v krčmo. Negativni resultat tacili postavnih določeb je uže sam na sebi umljiv, ako si pred oči stavimo istino, da je pijanč-ljivost bolezen; onemoglost svoje volje, vpadlost moči čez samega sebe je bistvo pijančljivosti kot bolezen. Pri navadnem neomikanem človeki, pri katerem se pijančljivost začenja, ponehava moč svoje volje nevidoma; brez vsacega vztrajnega boja nastane iz treznega človeka pijanec. Drugače se ta prevrat vidi pri omikanem človeki. Boj med svojo voljo in močjo strasti je časih nepopisljiv. Tak človek prosi svojih znancev in prijateljev, da bi ga zadrževali od pijače, da bi ga zaklenili in stražili: jedva prestane zunajne sile, prevlada strast.
Pijančljivost ni niti telesna, niti pravcata duševna bolezen, akoravno se od te zelo ne loči. Jasno je zatorej, da trdo kaz-njevanje v zapori aliposilnih delavnicah tej strasti ne more storiti konca. Dalje se protivi čutu človečanstva, svoje volje oplenjenega pijanega človeka skupaj devati z navadnimi hudodelci. Ne samo, da oni ne najde v tacili zavodih pogojev za ozdravljenje svoje strasti, navzame se od svojih družnikov v ječi ali posilili delavnici slabih nazorov vsake vrste ter pride iz zapora od bolezni neozdravljen, da, še moralično pokvarjen. Ob jednem prinese saboj na prostost neizbrisljivo znamenje sodruštveništva s lmdodelniki med nekdanje svoje znance ter postane nemogoč v boljšem človeškem društvi.
XIX.
Ako se po tem poti ne pride do zaželenega smotra, iskati je druge pomoči, s katero se more rešiti nesrečen človek pijančljivosti. Po nekoliko je takovo sredstvo uže izumljeno inv severni h A m e r i k a n c ih tudi uže praktično uvedeno. Ako bistra glava prodere z mislijo, daje pijančljivost svoje vrste bolezen, ondu ni daleč do prepričanja, da potrebuje pijančljiv človek posebnega varstva v navlašč za ta namen osnovanih in vojenih zavodih. Takovo prepričanj je pri zdravnikih v severni Ameriki postalo obče. Prvi ezavod za pijančljive ljudi se je osnoval v Bo-stoni leta 1857 in danes jih je uže kacili dvajset. Največ teh zavodov, ki so dobili ime „asili“, ustanovilo se je iz darov posameznih dobrotnikov. Ko so se pa videli njih resultati, so države vzele te asile v svoje varstvo in oskrbništvo ter jih zdaj ravno tako vzdržujejo, kakor druge bolnice. TJstop v te asile je ali prostovoljen ali prisiljen. V poslednjem slučaji izreče razsodbo kompetentna oblast po zaslišanji prič in zdravnikov, ki imajo dokazati, da je osoba res pijančljivosti udana v taki meri, da se je za naprej bati moraličnega in materijalnega pogina. Amerikanske sodnije ne pošiljajo uže kaznjevanih pijancev, ako je teh pijančljivost zastarana, v ječe ali posilne delavnice,
nego v takove asile. V teh asilih skušajo voditelji in zdravniki po pijančljivosti dušno propadle ljudi zopet ohrabriti, tolažiti in v njih željo vzbuditi, da bi se odtegnili robstvu te strasti, katera jih je tako nesrečne storila. Tukaj se ne naklada nobena sila, ne čuje se očitanje, nego primerno poslovanje, tolažba, pouk in konverzacija bolnikov med saboj. Konverzacija se navlašč po-vspešuje, ker je za novoustopivšega uda neizmerne važnosti, da vidi in čuje uže na pol ali popolnoma ozdravljene hvaliti zavod, videti jili ponosne o zmagi nad samim sabo. Ponos, samosvest in moč volje v bolniki vzbuditi je glavni namen asilom in ta namen se tudi doseza, kakor poročila pričajo. Zabraniti pa se mora popolnoma, da ne dobe bolniki niti kake pijače, niti druge vpi-jančljive ali mamilne tvarine. Boj, katerega bojuje marsikater tako v bolnik sam saboj, kriv jo vidno velicega trpljenja; neznana silna moč ga žene k poželenji pijače, še ostali zdravi razum in volja delata temu nasproti.
Popolnoma jednako se opazuje pri morfinizmi. Morfij je v svojih učinkih opiju podobna tvarina. Zdravnikom služi jako ugodno za vtolaženje telesnih bolečin in pri raznih boleznih. Morfij rabi v novejšem časi pred vsem podkožno na ta način, da se z majhno za iglo debelo brizgalčico pod kožo spusti. Učinek morfijev je po tem poti mnogo gotovejši in točnejši: bolečina vtrpne, vzbudč se prijetne fantazije, vesele misli se začno vzdvi-govati nad dušno obzorje, dokler ne nastopi mirno in toliko zaželeno spanje. Izvabiti taka sladka čuvstva, mora se vedno več te tvarine rabiti, ker bi sicer v prejšnji množini ne imel morfij več moči na razvajene možjane. Iz potrebe vporabe morfija nastaja navada, iz navade strast ravno tako, kakor v Orijentalcih. Ako hoče tak človek morfij pustiti, nastopijo prav neprijetni in časih tudi celo nevarni prigodki v trupli. Brezkončna nemirnost, plašnost, obup, tesnoba v prsih, poželenje po samomoru obvlada takim človekom. Samemu sebi puščen in pri navadnih okoliščinah se tega zla ne odvadi nobeden, ampak se to zgodi, ako je sploh še mogoče, samo še v bolnicah pod prav pazljivim varstvom. Ne da se tajiti, da je učinek morfijev alkoholovemu jako podoben; morfin isti se pošiljajo v bolnice, alkohol is ti pa v ječe!
V Evropi seje začelo vprašanje o tacih asilih ventilovati pred nekoliko leti posebno na Angleškem. V zbornici poslancev so bili izvolili poseben odbor „petnajsterih“, ki je imel stvar preiskavati in na podlagi izjav izvedencev in skušenj v Ameriki, kamor so poslali dr. D a 1 n y m p 1 e j a, staviti predloge. Komisija se je združila v potrebi tacih asilov, in to leto se je v parlamenti sklenilo ustanoviti asil, prvega v Evropi.
Na Nemškem se trudijo zdravniki za blaznike dokazati potrebo takovih asilov. Gotovo pride tudi pri nas to vprašanje na dnevni red preje ali poznejše. Kam hočemo s svojimi pijanci ?
V kaznilnice in posilne delavnice ne gre devati jih, ker niso hu-dodelniki in ker se po dolgoletnih skušnjah v teh zavodih nobeden pijanec svoje zastarane strasti do pijančevanja ne ozdravi. Bolj bi kazalo takove ljudi spravljati v blaznice; ali tudi to se dušnemu razpoloženji pijančljivca ne prilega, kajti njega razum ni pohabljen, kakor hitro se mu odvzame prilika pijančevanja. Iz pijančevanja izvirajoči „delirium tremens" se dan danes v blaznicah zdravi. Ne samo, da takov bolnik s svojim togotenjem, razsajanjem, besnenjem v blaznici dela mnogo nepriličnosti, ga tudi ni moči dlje obdržati v blaznici, kadar delirij mine. Žlahtniti in sosedi prosijo, da bi tacega človeka obdržali v blaznici, rekoč, da se mu skoro bolezen zopet povrne, in boje se ga; ali blaznice so uže z druzimi blazniki preveč napolnjene, kakor da bi mogle biti še zavod za odpravljanje pijančljivosti.
Tudi nam ne bode počasi ostalo druzega, nego da bodemo morali omisliti si a sil, ako hočemo, dase iz pijanca naredi zopet za človeško društvo koristen ud in da se marsikatera rodbina obvaruje gmotnega propada. Zgodovina amerikanskili asilov uči, da se ti leliko vzdržujejo sami, Masti tačas, če minejo krive misli, da je asil po nekoliko blaznica, po nekoliko kaznilnica in če obvelja misel, da je asil le učilnica zmernosti in ohrabrenja človeškega duha. Marsikomu se bode zdelo smeha vredno ta-kovo početje, ali na tacih ljudi mišljenje ni gledati, ampak vpo-rabiti naprednih narodov skušnje.
XX.
Poleg pomoči, ki ima namen neposredno zabranjevati pi-jančljivost, ima država še drugo moč, s katero leliko posredno in po načini, da posameznik je kar ne občuti, jako dobrotljivo in sigurno vzbuja zmernost v ljudstvi. Ta moč je vzgoja ljudstva. Opazovanja uče, da je pijančljivost pri neomikanih, surovih ljudeh najbolj ukoreninjena. Taki ljudje mislijo in trde, da je uživanje žganja za zdravje in za človeško moč potrebno, menijo, da morajo moči po teškem deli pešati, ako se jih ne nadome-stuje z žganjem. Takim je treba vcepiti prepričanje o nepotrebnosti te_ pijače za hudozmožnost človeško, kar se doseže s poukom. V tem smisli pouk se daje v učilnicah, posebno v ponavljavcih, in na leči od duhovnikov, ki bi imeli podpirati nauk z dobrim vzgledom. Tudi vsacega omikanega človeka dolžnost je, da porabi svoj vpliv v pomnoženje zmernosti med ljudstvom.
Država ima pod svojo oblastjo veliko število vojakov in uradnikov. Pri vojacih se kaj leliko duh zmernosti krepi in od-goja nadaljuje. Armada, obstoječa iz treznih in zmernih vojakov, ne samo da v hrabrosti in vedenji prav sovražnikom nadkriljuje
armado z mnogimi pijanci, kar dokazuje Kirchner, ampak trezen vojak prinese na dom odpuščen jakega duha v svojo rodovino. Pruski vojaci so jako zmerni, kar priča, da je bilo leta 1871 zaradi pijanosti kaznjevanih le 245, akoravno so našli polne sode vina v francoskih kletih.
Mrzi se človeku, ako vidi pijanega berača. To je izmeček človeškega društva. Plazi se po hišah raztrgan in ubožen, da se človeku, ki ga ne pozna, v srce smili; živi od radodarnih rok, ali kadar priberači nekoliko krajcarjev, gre v krčmo ali točarno najnižje vrste ter vse zapije. Tacim ljudem nasproti je treba neusmiljenosti in strogosti. Za delo sposobne je spraviti v posilne delarnice, a za delo nesposobne v siromašnice, kjer jim bode človeška radodarnost vsaj nekaj teknila, ljudstvo pa se bode iznebilo ljudi, ki dobrosrčnosti s pijančljivostjo v oči bijejo.
%

ŠTUDIJ S *A KNJIŽNICA V CELJU
				BK*
			Ss^SSKm^,	SEg