Pet katalonskih pesnikov
Josep Carner
SEN    Ze pozno je. V mir je prešlo poslednjih vozil drdranje. Ne vleče me več potovanje, ne mami več žensko telo; pogrezam v brezlično se spanje kot kamen na jezersko dno.
Vseeno mi je, če megla obvija svetilke brleče, vseeno, če burja, renčeče kot psica, po mestu divja, vseeno če dež šepeče pred oknom, ko s temo kramlja. Na dnu svoje temne sobe (oj, angel ni z mano ostal!) kot stvar iz pozabljene dobe ves top, brez spomina bom spal kot togo režeč se mrlič kot klavrn, prazen nič —
medtem ko koščeni prsti utrnejo v petem luči in v ulički, kjer je kot v krsti mrakobno, gluhota vzdrhti; in ko čez cerkveni prag zadrsa starčkov korak; medtem ko iz blede sivine svit žalosten v mrak posine; medtem ko bolnik omahne in dušica polna utehe se dvigne v meglice lahne nad ulico in nad strehe.
527
528                                                                                         Pet katalonskih pesnikov
VRNITEV     Nikjer nad temi vodami
brez konca ne vidim meja. Še zadnji galeb se na sapah drhtečih v sinjini neba
poganja vse više in više. Brezdušna praznota vod, le pene — ti šopki cvetja razstlani sred morskih gmot.
Vse isto. In venomer ista vsa zemlja. Prostranstvo voda mi pravi: Čemu sploh odhajaš? Vsi kraji sveta so kot ta.
Povsod moraš zreti negiben preljubo, ki plašna hiti in, ko te ni več, ti pošilja poljub, ki te ne dohiti.
Tema zazidava ti v sence
poglede oči in duha
in zbogom, ki joče od muk hrepenenja,
drhti, da noč drgeta.
Pa kaj! Saj četudi ostal bi, kje bil bi tvoj prstan, povej? Ves svet je, ko dan se obrne, prav takšen kot dan poprej.
ZBOGOM     Pomlad se poslavlja od nas. BREZ SLOVESA     Zaprtih oči strmimo
v blišč vrtnic in se slepimo: nikoli ne mine njen čas.
O MRAKU .   Večer je. Ne mami me cesta. In dobro poznam te, beg dni o listje, o cvetje vrta, pohojeno, strto v megli!
529                                                                         Pet katalonskih pesnikov
Korak se mi skrivoma vrača kot tujcu, ki pota ne ve. Po sencah, ki jočejo v vrtu, prikazni dalij ihte.
V daljavi plava glas zvona, ki živim je z mrtvimi vez. Noč — morje otokov samote — razliva se čez in čez.
In kliče me z mize svetilka in misel, ki blodi skoz mir, in star naslanjač, ves oguljen, in prazen, nestrpen papir.