75 Glasnik SED 61|1 2021 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin* * Katarina Šrimpf Vendramin, dr. etnologije, znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; katarina.srimpf@zrc-sazu.si. Uvod Hrana je tako sredstvo za zadovoljevanje ene od osnovnih človeških potreb kot kulturni element, okoli katerega se spletajo različni rituali, prepovedi in omejitve. Ne samo praznovanja, v slovenskem prostoru še zlasti božič in ve- lika noč, ampak tudi različni življenjski mejniki, kot so poroke, krsti, pogrebi, so bili in so še močno povezani s hrano. S hrano se praznuje in žaluje ter preprečuje in zdra- vi bolezni (glej Lysaght 2002; Keber 2016). Kot kažejo viri, je hrana močno povezana tudi z nosečnostjo in s po- porodnim obdobjem. Kljub njeni vsakodnevni prisotnosti se je hrano začelo poglobljeno etnološko in antropološko raziskovati šele v drugi polovici 20. stoletja. V svetovnem merilu je nastalo več etnografij posameznih živil oz. živilskih skupin (mesa, mlečnih izdelkov, krompirja, sladkorja, kave …) pa tudi raziskav o preskrbi s hrano, povezavah med hrano in iden- titetami, v 60. in 70. letih 20. stoletja pa je nastalo več raz- iskav, ki hrano obravnavajo kot odraz različnih procesov, od navezanosti družbe na tradicijo, družbenih in ekonom- skih sprememb, kakor tudi bolj simbolnih družbenih ravni (Godina-Golija 2000: 227–228; Mintz in Du Bois 2002). 1 1 Temeljna besedila o prehrani na Slovenskem so napisali Rajko Ložar, Vilko Novak in Angelos Baš, nematerialnim vidikom preučevanja prehrane, to je vprašanjem prehrane kot kulturne dediščine, se je med prvimi posvečal Janez Bogataj (Bogataj 1992; Godina-Golija 2000: 231; Ledinek Lozej in Šrimpf Vendramin 2020). S simbolnimi po- meni, ki jih ima hrana v kontekstu identitet, se v zadnjih letih ukvarja Jernej Mlekuž (glej 2008, 2017, 2020). Najintenzivneje, predvsem z zgodovinskega in dediščinskega stališča, pa se je s preučevanjem Raziskovalci so ugotavljali, da je hrana pomemben ele- ment različnih ritualov, med njimi tudi obredov prehoda. Hrana se pogosto obravnava ob raziskavah praznovanj oz. ritualov življenjskega kroga, kot na primer porok in pogre- bov, pa tudi med nosečnostjo, ob porodu in v poporodnem obdobju (npr. Godina-Golija 2014; Saritas 2015). 2 Do 70. let 20. stoletja so tako tuji kot domači etnologi porod oz. rojstvo ter vse z njima povezane šege in navade preuče- vali v sklopu rojstnih šeg in ljudskih verovanj. 3 Kot je ugo- tavljala etnologinja Irena Rožman, je bila kultura rojstva do takrat v slovenskem prostoru obravnavana v sklopu drugih prehrane ukvarjala Maja Godina-Golija (npr. Godina-Golija 1996a, 2006, 2020). 2 Ameriška antropologinja Robbie Davis-Floyd je ugotavljala, da sta v zahodni družbi – kljub navideznemu manku ritualov, ki bi določali posebnost tega obdobja za žensko, tako kot je to praksa v bolj tradi- cionalnih družbah – nosečnost in porod prav tako obred prehoda in je v njem ritualizacija še kako prisotna, in to v »standardnih postopkih za normalen porod« (angl. standard procedures for normal birth). Porodniške standardizirane preglede razume kot »racionalne ritual- ne odzive na skrajni strah naše tehnokratske družbe pred naravnimi procesi«, ki jih kljub razviti medicini ne moremo povsem nadzirati (Davis-Floyd 2003: 2). 3 Izid knjige Brigitte Jordan Birth In Four Cultures: A Crosscultural Investigation of Childbirth in Yucatan, Holland, Sweden and the United States leta 1978 pa je v svetu spodbudil nove raziskave in s tem tudi antropologijo rojstva (Jordan 1978; Van Hollen 1994; Ro- žman 2004: 13). Omenjene študije preučujejo družbene, kulturne in biološke razsežnosti poroda ter odstirajo zapleten pogled na kulturo. Rojstvo umeščajo v specifične kontekste političnih in gospodarskih situacij ter ga obravnavajo kot prizorišče, na katerem se kultura pro- izvaja, reproducira in ohranja (Van Hollen 1994). Izvleček: Avtorica v članku kulturo rojstva obravnava kot kom- pleksen družbeni pojav, ki združuje skrb za žensko med noseč- nostjo in po porodu ter za telesno in psihično zdravje njenega še nerojenega otroka. Poudari, da je bilo med nosečnostjo in po porodu v želji po zdravem otroku veliko pravil povezanih s hrano, zato se v članku posveča predvsem nekdanjim prehranjevalnim priporočilom, zapovedim, prepovedim in tabujem. Do sedaj še nepovezano gradivo, ki so ga o obravnavanem obdobju 19. in prve polovice 20. stoletja raziskovalci zbrali na Slovenskem, v članku analizira, interpretira in ponovno ovrednoti. Ključne besede: hrana, tabuji, kultura rojstva, nosečnost, otroštvo Abstract: The author discusses the birth culture as a complex social phenomenon that combines the care for a woman during pregnancy and after childbirth, and for the physical and mental health of her unborn child. She points out that in the past during pregnancy and after childbirth, the desire for a healthy child was mostly related to food, so the article focuses mainly on former dietary recommendations, commandments, prohibitions and ta- boos. The hitherto unrelated material collected by researchers in Slovenia about the period of the 19th and the first half of the 20th century is analysed, interpreted and re-evaluated. Keywords: food, taboos, birth culture, pregnancy, childhood POMEN HRANE V KULTURI ROJSTVA 19. IN PRVE POLOVICE 20. STOLETJA Pregledni znanstveni članek | 1.02 Datum prejema: 10. 9. 2020 Glasnik SED 61|1 2021 76 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin tematik in ne samostojno, pri čemer so raziskovalci največ- krat poudarjali le »prežitke ljudskega verovanja z apotro- pejskim darovanjem« (Rožman 2004: 15–16). Fanči Šarf je leta 1979 objavila prvo samostojno etnološko razpravo o kulturi rojstva Porod in nega dojenčka v luči socialno- higienskih razmer. V njej je opisala družbene, gospodarske in higienske razmere v vaških skupnostih, v katerih so žen- ske v 50. letih 20. stoletja rojevale in negovale dojenčke. Tudi ona je ugotavljala, da »[je] preganjanje urokov in more poleg krstnih šeg v naši strokovni literaturi še najbolje ob- delano. Nihče pa ob vsem tem ni opisal vsakdanjosti, tiste, ki nam pokaže življenje!« (Šarf 1979: 348) V slovenskem prostoru se je sodobnim praksam med no- sečnostjo in ob porodu med prvimi in najbolj poglobljeno posvečala Irena Rožman, avtorica knjige Peč se je podr- la: Kultura rojstva na slovenskem podeželju v 20. stoletju (2004). V zadnjih letih vedno več etnologov in kulturnih antropologov preučuje sodobne prakse, povezane z noseč- nostjo in s porodom. 4 Tako kot vsako historično gradivo ima tudi gradivo o kul- turi rojstva svoje posebnosti. Obravnavana tema je bila zaradi nekdanjih specifičnih družbenih razmer pogosto parcialno raziskovana. Rojstvo je bil in je še vedno zelo intimen dogodek, v preteklosti pa moški raziskovalci do tega izključno ženskega sveta niso imeli dostopa. Tema tudi ni bila v ospredju poglobljenih raziskav. Razloga sta dva: prvič, glavnino moških raziskovalcev tema ni zani- mala, drugič, kot moški pogosto niso imeli dostopa do informacij in opazovanja. Slovenski etnologi, med njimi Boris Orel, Vilko Novak, Jože Lekše in Lojze Golobič, ki so se tej temi še zlasti posvečali, so rojstne šege in verova- nja obravnavali le z dostopnimi informacijami (Šarf 1979: 348; Rožman 2004: 16). Iz tega razloga je historično gra- divo smiselno ponovno analizirati, interpretirati in ovre- dnotiti. Kljub zavedanju, da ponuja omejen uvid v pretekle prakse kulture rojstva, lahko fokusirane analize zbranega gradiva, kot je pričujoča, prispevajo nova spoznanja. V prispevku se posvečam prehranjevalnim priporočilom, zapovedim, prepovedim in tabujem v nosečnosti, ob po- rodu in v prvih mesecih otrokovega življenja, kakor jih na Slovenskem razkriva različno gradivo; ob tem se po- svečam tudi vlogi hrane. Prispevek temelji na analizi zelo razpršenega gradiva in izbranih del, v katerih so etnologi, etnologinje, ljubiteljski zbiralci in zbiralke objavljali gra- divo z različnih koncev slovenskega etničnega ozemlja. 4 Leta 2016 je bila v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled raz- stava Rojstvo: Izkušnje Rominj, ki je predstavila prakse in prepriča- nja med nosečnostjo, ob porodu in poporodni negi dojenčka ter iz- kušnje in refleksije o vlogi romskih žensk (Spletni vir 1). Leta 2019 je mednarodno konferenco Porodne in poporodne prakse v Sloveniji in na Portugalskem organiziral Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V zadnjih letih je bilo na to temo objavljenih več člankov (glej Drglin 2003, 2007; Janko Spreizer 2012). Ker gradivo izbranega območja kljub nekdanji politič- ni razdeljenosti kaže podobne prakse, šege in navade ter verovanja, ga obravnavam kot bolj ali manj koherentno celoto. Nabor gradiva odraža verovanja – v glavnem v kmečkem okolju – iz obdobja od 2. polovice 19. do srede 20. stoletja. 5 Glavni vprašanji, na kateri s pomočjo gradiva odgovarjam v pričujočem prispevku, sta: prvič, kakšne so značilnosti gradiva o hrani, ki so ga zbrali slovenski etno- logi in etnologinje v zvezi s kulturo rojstva; na kaj so se osredotočali in kje je njihov manko, in drugič, katera hrana se je v preteklosti pojavljala v skrbi za mater in otroka in kako lahko s pomočjo verovanj, ljudske medicine in splošne skrbi za žensko in njenega otroka v predporodnem in po- porodnem obdobju razberemo njeno funkcijo. Vsi pregle- dani viri s podatki o nekdanjih šegah in navadah v zvezi s kulturo rojstva omenjajo specifične jedi, živila in zelišča, njihovo pripravo in vpetost v navade, šege in rituale v pred- in poporodnem obdobju. V nadaljevanju predstavljam tako izbrane primere in kontekste, v katerih je hrana igrala po- membno vlogo, kakor tudi kratek, a do neke mere kritičen pregled nekdanjega zbiranja in objavljanja gradiva. Zaznamovanje »drugega stanu« Otrok z rojstvom vstopi v svet živih, nato zapusti svet otrok in vstopi v svet odraslih, zatem izstopi iz sveta sam- cev, da bi vstopil v svet poročenih, navsezadnje pa zapusti svet živih, da bi vstopil v svet mrtvih. Francoski sociolog in antropolog Jean Canzeneuve je zapisal, da se prehod iz enega stanja v drugega zgodi z »intervencijo numinoz- nega« (1986: 98). S prehajanjem družbenih kategorij se ravnovesje poruši tako v kategoriji, ki jo človek zapušča, kot v kategoriji, v katero vstopa. V eni zaradi izgube na- stane vrzel, v drugi pa pretres zaradi novega člana. V času prehoda človek ne pripada nobeni kategoriji, »lebdi zunaj vseh pravil, je »na robu« (Cazeneuve 1986: 97). Ljudje so verjeli, da so prav ta vmesna stanja še zlasti občutljiva za različne anomalije, zato so jih poskušali preprečevati z različnimi rituali, prepovedmi in zapovedmi (Gennep 1960; Turner 1987: 3–19). V nosečnosti kot vmesnem stanju ženska prehaja iz ene družbene vloge v drugo. V večini družb se z rojstvom pr- vega otroka vloga in položaj ženske spremenita. Materin- stvo, in to ne glede na njeno starost, naredi iz dekleta zrelo žensko, je zapisala antropologinja Sheila Kitzinger (1994: 1). Ženska z materinstvom pridobi spoštovanje skupnosti, obenem pa je njena vloga matere postavljena na piedestal občudovanja in tudi opazovanja, kajti otroci so v vsaki družbi nosilci prihodnosti. Pred drugo svetovno vojno so v slovenskem in tudi evrop- skem prostoru otroci zagotavljali nadaljevanje rodu, ohra- 5 Časovni razpon odraža pojavnost obravnavanih praks, kakor je mo- goče to razbrati iz navedb zapisovalcev in raziskovalcev v izbranih publikacijah. Glasnik SED 61|1 2021 77 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin njanje rodbinske moči, premoženja, zemlje ter tudi dru- žinske dejavnosti. Pomembna naloga žensk je zato bila, da rodijo naslednika in za njegovo dobrobit poskrbijo že v maternici (Kitzinger 1994: 39-49; Žagar 1997: 2; Kofol 2003: 214). Nosečnost in rojstvo otrok so zato spremljala različna priporočila in tabuji, s katerimi se je poskušalo vplivati na biološke procese. Po prevladujočem mnenju je nosečnost eno najlepših obdo- bij v življenju ženske, je pa obenem povezano tudi s stra- hom in z negotovostjo. To nakazujejo tudi številna vero- vanja in prakse, v preteklosti spletene okoli nosečnosti, ki se, da bi se rodil zdrav otrok, v določeni meri ohranjajo še danes (glej Rožman 2004; Šrimpf Vendramin 2011). Tabuji ne razkrivajo samo praks, strategij in verovanj, s katerimi so poskušali »zagotoviti« rojstvo zdravega otroka. Razkri- vajo tako skrb skupnosti za posameznika kot tudi skrb po- sameznika, da za skupnost stori vse, kar je v njegovi moči. Na drugačne otroke se še danes gleda kot na anomalijo, zato si skupnost želi zdrave otroke, ki ji bodo zagotovili nadaljnji obstoj in »normalno« delovanje (Rožman 1999: 288; Ramšak 2001: 109). V skrbi za rojstvo zdravega otro- ka je morala mati med celotno nosečnostjo in tudi pozneje upoštevati vrsto različnih priporočil, ukrepov in tabujev ljudske medicine in verovanj določenega okolja. Po ugotovitvah raziskovalcev so se nekatere tabujske prakse razvile iz prepričanja, da počutje nosečnice, njena čustva, želje in dejanja vplivajo na telesno in duševno zdravje ter značaj še nerojenega otroka. Predpisi so nosečnicam neka- tera dejanja zapovedovali, druga prepovedovali, nanašali so se na obnašanje, prehranjevanje, stike z določenimi ljudmi, živalmi, rastlinami in določenimi kraji. Kot del ljudske me- dicine so temeljili na predsodkih in mističnih predstavah ter tudi izkušnjah in intuiciji (Zablatnik 1990: 54; Žagar 1997: 6; Ramšak 2001: 109; Rožman 2004: 30). Del verovanj in praks izhaja tudi iz uradne medicine; to so (bile) predstave in prakse, ki jih je splošna medicina že opustila, med ljudmi pa so ostale žive (Weiser-Aall 1967: 459 -460). Ta verova- nja je v obsežni študiji o otroštvu na Norveškem raziskala avstrijsko-norveška etnologinja in folkloristka Lily Weiser- -Aall. Ugotovila je, da se verovanja, ki poskušajo prirojene napake na zarodku preprečiti z uživanjem določene hrane ali njenemu izogibanju, delijo na dve skupini. V prvo sodijo verovanja, da lahko neka nadnaravna sila zarodek poškodu- je že v maternici, v drugo pa, da materina dejanja in čutenja vplivajo na otrokov razvoj. Verovanja naj bi izvirala iz staro- indijskih medicinskih nasvetov, ki so se iz medicinskih knjig in babiških priročnikov prenesli med ljudi ter ostali v izročilu tudi potem, ko jih je uradna medicina že zavrgla (Weiser-Aall 1967: 460 -494). Nosečnost in hrana Prehranski tabuji 6 so stalnica vseh družb. Večina religij določeno hrano predpisuje kot primerno ali neprimerno za uživanje. Zapovedi, ki muslimanom in judom zapovedu- jejo uživanje svinjine, hindujcem pa govedine, so splošno znane. Stalne prepovedi uživanja določene hrane se na- našajo na določeno družbeno skupino, začasne prepove- di oz. tabuji pa so povezani z določenimi obdobji, kot so menstruacija, nosečnost, otroštvo, dojenje, ali s posebnimi dogodki, kot so priprava na lov, vojskovanje, poroka, po- greb itd. (Den Hartog 2003; Meyer-Rochow 2009; Knight 2010: 382–384). 7 Z uživanjem ali neuživanjem določene hrane se ustvarjajo tudi identitetne razlike (Godina-Golija 1996: 212; Baskar 2004: 59). S prepovedmi in z omejitva- mi uživanja določene hrane ali pijače posamezniku ali ce- lotni socialni skupini se lahko oblikujejo segregacije glede na starost in razredno ali kastno, versko, etnično, spolno ali nacionalno pripadnost (Godina-Golija 1996: 212). Nekateri prehranski tabuji so se razvili kot poskus nadzora človekove usode, drugi, ki temeljijo na religijskih verova- njih, pa so povezani z zdravjem ljudi. Omejevanje neka- terih živil lahko odraža razlike med spoloma oz. prevlado enega spola nad drugim. V ozadju številnih prehranskih tabujev – tudi z na videz verskim oz. duhovnim izvorom – so ekološki, zdravstveni, ekonomski ali prehrambni ra- zlogi (Harris 1985; Baskar 2004; Meyer-Rochow 2009). Številni prehranski tabuji v nosečnosti in poporodnem obdobju izhajajo iz domnevno slabega vpliva na zdravje (Meyer-Rochow 2009: 8). Po Mary Douglas se družbe s tabuji odzivajo na nejasne, mejne, dvoumne ali izjemne dogodke, in to tako, da jih opredelijo, podvržejo pravilom in tabujem, s čimer jih postavijo v jasen družbeni kontekst in ponovno vzpostavijo red (Douglas 2010 [1966]). Ne glede na to, ali je kot mejno, tabujem podvrženo nevar- no stanje dojeta nosečnost, ali neugoden razplet povzroča hrana, sta tako nosečnica kot hrana podvržena številnim verovanjem, pravilom in tabujem. Da so ti precej dol - goživi, razkriva tudi leta 1480 objavljeni Evangiles des Quenouilles, ki je zabeležil okoli 250 ljudskih verovanj iz francoskih provinc Pikardija in Flandrija (Garay in Jeay 2006: 10). Nekatera v njem opisana verovanja so poznali v širšem evropskem prostoru, tudi na Slovenskem. V Evangiles des Quenouilles med drugim beremo, da je na otrokov videz lahko vplivala tudi med nosečnostjo zauži- ta hrana. Če bi na primer ženska jedla zajčje glave, bi se 6 Beseda tabu v Polineziji označuje nekaj, kar je po eni »strani sveto, posvečeno, z druge strani pa strašno, nevarno in nečisto. Izvirno ozna- čuje moment svetega, ki še ne ločuje med svetim in nečistim« (Freud po Rožman 1999: 285). V antropologiji se je termin uporabljal, kadar se je skliceval na prepoved v sklopu rituala (Knight 2010: 382). 7 Prehranski tabuji se pojavljajo tudi ob obredih prehoda, lahko pa tudi v času suše, poplav, luninih in sončnih mrkov in ob drugih posebnih dogodkih (Meyer-Rochow 2009: 6–7). Glasnik SED 61|1 2021 78 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin otrok rodil s preklano ustnico (zajčja ustnica), če bi jedla ribje glave, bi se otrok rodil z ribjim podobnimi usti, sir naj bi vplival na videz reproduktivnih organov – majhen penis ter široko in globoko vulvo (Garay in Jeay 2007: 429). Epilepsija oz. bolezen sv. Janeza naj bi bila posle- dica hranjenja z ovčjo glavo, s petelinovim grebenom ali z jeguljo (Garay in Jeay 2007: 434). V omenjenem delu je tudi zapoved, da je z nosečo ali s poročeno žensko v reproduktivnem obdobju prepovedano govoriti o težje dosegljivi hrani. Če ženska te hrane ne bi mogla zaužiti takoj, ko bi si jo poželela, bi se otrok lahko rodil s telesnim znamenjem v obliki zaželene hrane (Garay in Jeay 2007: 429). Znamenja na otrokovem telesu bi se lahko pojavila tudi, če bi kdo v obraz noseče ženske vrgel češnje, jagode ali jo polil z rdečim vinom (Garay in Jeay 2007: 430). V slovenskem prostoru so raziskovalci in zbiralci že zgo- daj začeli beležiti šege življenjskega cikla. Že v Valvasor- jevi Slavi Vojvodine Kranjske beremo o krstnih šegah pri Gorenjcih in skrbi za porodnico na Vipavskem, pri čemer se omenja tudi hrana (Valvasor 2017 [1877–1879]: 116, 132). Podatke o hrani so beležili tudi poznejši raziskovalci rojstnih šeg in navad (npr. Orel 1944). Temu ob verovanju največkrat omenjenemu podatku je bilo do sedaj namenje- no premalo pozornosti. Predporodno obdobje V slovenskem kmečkem okolju je bilo razširjeno prepriča- nje, da bo pri hiši toliko otrok, kolikor jih bo dal Bog. Pri poročenih parih so bili otroci, še zlasti prvi, pričakovani in zaželeni. Zakon brez otrok je bil v očeh okolice sramota. Če zakonski par ni mogel imeti otrok, je ženska veljala za »jalovo«. Te ženske so se trudile, da bi s pomočjo zelišč- nih pripravkov in magijskih praks prišle do želenega otro- ka. Prenekatera mati s številčno družino pa si je želela, da bi imela kakšnega otroka manj (Žagar 1997: 3–4). 8 Pri pri- čakovanih in zaželenih otrocih so na različne načine vpli- vali na njegov videz, karakter in tudi spol. Ko še ni bilo mogoče vnaprej izvedeti otrokovega spola, so z magijskih praksami napovedali ali celo čarali spol otroka; nekatere 8 Do uvedbe kontracepcijskih sredstev, ki so ženskam omogočala učinkovito nadzorovanje reprodukcije, so si ob neželenih noseč- nostih pomagale z rastlinskimi pripravki. Na Koroškem so ženske v ta namen uživale ržene rožičke (Oder 1992: 297). Za rastline, ki povzročajo splav, so veljali tudi oleander, vinska rutica, peteršilje- va korenina, navadni vratič idr. (Bohinc 1985). Za odpravo mrtvega plodu ali splav »je bilo treba piti zavrelico rdečega vina in rdeče metlike, zelišče pa po1agati med noge in piti zavrelico vina in ko- renin bele čemerike (Veratrum album L.) in seme luštreka [...] Tak pripomoček je bil tudi obliž na trebuh iz vodne zavrelice vijolic,« je pisal Möderndorfer (1964: 314). V krajih v okolici Kobarida so za spodbujanje menstruacije pripravljali pripravke iz rutice, vina in sladkorja. Verjeli so, da menstruacijo spodbuja izogibanje kisli hrani in uživanje mlečnin (Sosič 2000: 232–233). V Savinjski dolini so ženske verjele, da bodo, če bodo pile ovčje mleko, nosile toliko časa kot ovce, nato pa bodo splavile (Möderndorfer 1964: 313). so bile povezane z določenimi živili. V Kobaridu je bilo razširjeno prepričanje, da če hoče nosečnica roditi fantka, mora v jamo vreči zlato jabolko, če si je želela deklico, je morala v jamo vreči navadno jabolko. Podobno verovanje so poznali tudi v Logu pri Breginju, kjer je morala ženska, ki je želela roditi deklico, v vodo vreči jabolko, za dečka pa nož krivec (Šarf 1979: 351). Rojstva v vasi so napovedovali tudi lešniki. Tako so v Lju- binju na Tolminskem dobro letino lešnikov tolmačili kot znamenje, da bo v vasi veliko rojstev (Rutar 2000: 165). V Podjuni na Koroškem pa so celo poznali pregovor: »Ve- liko lešnikov, veliko grešnikov.« Lešniki so lahko razkrili tudi otrokov spol. Ob dobri letini lešnikov se je mati lahko nadejala fanta, ob dobri letini jabolk pa deklice, je zapisal Pavel Košir v delu o ljudski medicini na Koroškem (Košir 1922: 21 -22). Na Koroškem se nosečnice niso smele igrati z zajci ali jih celo gledati, da se otrok ne bi rodil z zajčjo ustnico (Mö- derndorfer 1964: 209). Nekoliko drugače je bilo to zapisa- no že v delu Evangiles des Quenouilles. Razširjeno je bilo tudi verovanje, da na otrokov značaj vpliva stik nosečnice s krvjo, zato ni smela jesti krvavic in mesa, iz katerega kri še ni popolnoma odtekla, prav tako pa ni smela klati perutnine ali prestrezati krvi pri kolinah, da otrok ne bi postal krvoločen, sadist ali morilec (Rožman 1999: 287). Podobno lahko razumemo tudi verovanje, ki so ga poznali v Brdih, in sicer, da nosečnica ne sme gledati klanja živi- ne, ker bo otrok iznakažen (Sirk 2009: 112). Verovanja o znamenjih, ki se pojavijo zaradi želja noseč- nice po določenih hrani, so znana že iz srednjega veka in razširjena po vsem svetu: v Mehiki, med potomci afriških priseljencev v Ameriki ter v Nemčiji in še kje (Tolksdorf 1975; Phillips 2005; Forestell in Mennella 2008: 56). Skup- no tem verovanjem je, da otrok dobi znamenje, če se no- sečnica ob tem dotakne dela svojega telesa; znamenje se pojavi prav na tem mestu. Möderndorfer v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih piše, da je to verovanje živo na celotnem »slovenskem območju«: »zaradi tega je noseča mati vedno pazila, da ni segla tedaj, kadar si je česa pože- lela, v obraz, da otrok ni dobil znamenja na tem vidnem mestu« (Möderndorfer 1964: 209). Tudi na evropskem območju so verjeli, da ima materino znamenje obliko in podobo zaželenega sadeža. Če si je mati zaželela sliv, je otrok dobil bulo; če si je zaželela češenj ali fižola, je bilo znamenje te oblike in velikosti (Möderndorfer 1964: 209). Materino znamenje je otrok lahko dobil tudi v primeru, da nosečnica ni imela v mislih še nerojenega otroka, ko je uživala hrano, ki si jo je zaželela. 9 Takšnim znamenjem so v okolici Vrbskega jezera rekli »malik« (Košir 1922: 21). 9 Tudi sama sem leta 2011 na terenu v občini Rogaška Slatina zbrala nekaj pripovedi o nosečniških željah in znamenjih. Ta verovanja so bila prisotna vsaj še v 90. letih 20. stoletja in so jih poznale tako mlajše kot starejše ženske (Šrimpf Vendramin 2011). Glasnik SED 61|1 2021 79 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Kožna znamenja naj bi povzročala tudi nepotešena želja po pijači. Na Blokah so verjeli, da je črna lisa na otroko- vem telesu posledica nepotešene želje nosečnice po črnem vinu (Möderndorfer 1964: 209). V Brdih pa, da je otrok postal pegast, ker se je nosečnica polila z vinom (Sirk 2009: 112). Ker so kožna znamenja nekaj, kar ostane, so v Dolenjem Zemonu pri Ilirski Bistrici vzrok za nastanek poskušali odpraviti že pri izvoru, to je pri skominah oz. ma- terinih željah. Spomladi so, takoj ko so jo prvič zagledali, utrgali mlado praprot, jo trikrat pregriznili in rekli: »Mlada mladina, ne bod' mi skomina!« (Möderndorfer 1964: 210) Kot kažejo spletne objave in lastna raziskava (Šrimpf Ven- dramin 2011: 11), opisana verovanja niso stvar preteklosti. Če so v preteklosti raziskovalci, predvsem s področja me- dicine in sorodnih ved, vzrok za nosečniške prehranske že- lje iskali v biologiji in fiziologiji, pa v zadnjih letih vse več raziskovalcev upošteva kulturni vpliv. Vedno bolj se zave- dajo, da so nosečniške želje biološko dejstvo s kulturnimi posledicami, kot sta se izrazili klinični in zdravstveni psi- hologinji Natalia C. Orloff in Julia M. Hormes (2014). Kot je med prvimi ugotavljal nemški etnolog Ulrich Tolksdorf, so nosečniške želje kulturno programirane in strukturira- ne (1975: 98). Vse skomine po hrani naj bi bile družbeno determinirane, saj si nosečnice v različnih okoljih želijo različno hrano (Orloff in Hormes 2014). 10 Izjemno stanje nosečnic okolica prepozna, sprejme z vsemi posebnostmi in jih obravnava kot nekaj naravnega. Pri sprejemanju no- sečniških želja po določeni, včasih nenavadni hrani, imajo pomembno vlogo nauki in verovanja iz njenega kulturnega okolja. Ti že v jedru nosijo sporočilo, da je treba vsaki no- sečniški želji po hrani ustreči in jih ne poskušati prepreče- vati. 11 Čeprav nosečniške želje odstopajo od siceršnjih pre- hranskih navad, so bile te tako v preteklosti kakor danes družbeno sprejemljive. Nosečniške želje so danes celo pri- čakovane in dojete kot nekaj samoumevnega in naravnega. Rojstvo otroka Fanči Šarf piše, da je še v začetku 20. stoletja porod na slovenskem podeželju veljal za nekaj neprijetnega, nekaj, kar je treba skriti in za njim zakriti sledi (Šarf 1979: 345). Šega, da je bilo treba med porodom zatemniti okna, da ne bi zli duhovi škodovali porodnici in otroku, je bila odsev tega, da je bil porod skriv(nost)en dogodek, katerega izid ni bil vedno srečen (Orel 1944: 226; Rožman 1997: 242; 10 Glede na raziskave si ženske npr. v Nigeriji največkrat zaželijo sad- je, zelenjavo in kosmiče, medtem ko v Tanzaniji ženske ob sadju in zelenjavi hrepenijo še po mesu, ribah, žitih. V Kanadi in ZDA se nosečnice največkrat želijo sladko hrano (Orloff in Hormes 2014). 11 Odraz tega je mogoče najti tudi v pripovednem izročilu. Motiv no- sečniških želja je vključen v nekatere pravljice – v Grimmovo prav- ljico o Motovilki (Grimm 1999: 88). Omenjena pravljica je v prav- ljičnem tipnem indexu klasificirana pod oznako ATU 310, različice tega pravljičnega tipa pa so razširjene po celem svetu – v Evropi, Aziji, Severni Afriki in Severni Ameriki (Uther 2004: 190–191). Puhar 1998: 95). Da bi novorojenemu otroku zagotovili srečo v življenju, so ponekod tik pred porodom na mizo nastavili kruh in vino. Z njima so želeli pridobiti naklo- njenost sojenic in rojenic, da bi po okrepčilu novorojencu dobro sodile (Orel 1944: 266). Hrana ni bila povezana samo z vero v sojenice in rojenice, ponekod je imela aktivno vlogo tudi med porodom. Podat- ki iz časov, ko so ženske večinoma rojevale doma, 12 naka- zujejo, da so pri porodu pomagale lokalne ženske, babice, ki za to pomoč niso bile formalno izučene (Kovačič 1997; Rožman 1997). Kljub manku (medicinskega) znanja pa različni viri o ljudski medicini kažejo, da so ljudje poznali tehnike, za katere so verjeli, da lahko z njimi lajšajo porod. Predvsem so uporabljali zelišča, ponekod pa so porodni- ce jedle hrano, za katero so verjeli, da olajša porod. Na Kranjskem so verjeli, da pomaga, če nosečnica pred poro- dom poje večje količine jabolk in drugega sadja. V Apačah na Koroškem pa, da za lažji porod pomaga pražena čebu- la, zato so jo nosečnice jedle dlje časa pred porodom. Ob Pesnici so v začetku 19. stoletja nekatere ženske na večer pred božičem pekle »kockruh«; v moko so primešale divji grah ali bob, beli lokvanj in pernični koren. Med polaga- njem kruha v peč so izmolile molitvico za srečo vseh, ki bodo ta kruh jedli, in za srečen porod (Möderndorfer 1964: 309). Na Gornjegrajskem so nosečnicam svetovali, naj že šest mesecev pred porodom vsak dan pojedo ščepec soli in ga poplaknejo z mrzlo vodo, da bo otrok imel bolj drobne kosti in bo manj rejen (Lekše 1956: 79). Porod so lajšali tudi z različnimi zeliščnimi in drugimi pripravki, v Ziljski dolini s čajem iz kresne praproti. Po- nekod so posušili ribja jetra in žolč, jih zdrobili in prašek zamešali v vino (Möderndorfer 1964: 311). Spet drugje so na trebuh porodnice polagali obkladke iz vode, v kateri so kuhali česen s kito vred. Na Koroškem so porodnicam noge mazali z vinom (Möderndorfer 1964: 311–312). V okolici Kobarida so porod spodbujali s kamiličnimi kopel- mi in pitjem sirotke (Sosič 2000: 21–23). Tudi poporodne krvavitve so ustavljali z različnimi čaji ali zeliščnimi pripravki. V Ziljski dolini so krvavitve usta- vljali s »cimtovim gajstom«, 13 pomešanim z medom; dajali so jim tudi sok rdečega »črivca«, sok drobnih kopriv ali pa čaj iz ob kresu nabrane praproti. Na Cerkljanskem so krvavitve ustavljali tako, da so ženski dali za »en lešnik v prah zdrobljenih križev«, tj. sten, ki ločijo orehova jedrca (Möderndorfer 1964: 314 -315). 12 Prvi porodnišnični oddelek je Ljubljana dobila leta 1789, vendar je še po sto letih v porodnišnicah rodilo zelo malo žensk. Te so bile bolj kot ne namenjene ženskam s socialnega dna (Puhar 1998: 95). Trend povečevanja porodov v porodnišnicah se je začel zviševati šele po drugi svetovni vojni skupaj z razvojem zdravstva in zdravstvenega sistema (Sapač 2016: 18). 13 Najverjetneje je to bilo žganje s cimetom. Glasnik SED 61|1 2021 80 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Poporodna dieta Skrb za porodnice se ni končala ob porodu. Kazala se je v zagotavljanju počitka in poporodni dieti, sestavljeni iz jajc, belega kruha in vina, o čemer je pisal že Valvasor. 14 Vera, da naj bi vino porodnici vrnilo moč, je bila splošno razširjena (Šarf 1979: 347). Podatki iz Kranjske pred le- tom 1845 opisujejo, da je bilo pol vedra vina za porodnico malo in da se je ženska, ki je dobila le toliko ali manj, čutila nesrečno oz. prikrajšano. Tudi v Ziljski dolini, kjer je bilo vino drago, je bila navada, da si je morala mati za porod vino kupiti sama. Če tega ni zmogla, je morala pro- dati del premoženja, tudi lastne kite (Möderndorfer 1964: 316). Vino je bilo sestavni del prehrane ob in po porodu. Velikih količin vina porodnice pogosto niso popile same. Za Ljubljano je bilo zapisano, da je »mož po porodu kupil ženi eno vedro (56 litrov) vina, vendar je običajno večino popil kar sam« (Pajsar in Židov 1991: 170). Krepčilne naj bi bile tudi jedi za porodnico. Kot hrana, ki vrača moč, so veljala jajca in mesne juhe (Möderndorfer 1964: 316; Balkovec Debevec 1994: 230; Rožman 2004: 128). Še zlasti naj bi moč dajala kokošja juha, ki so jo pri- poročali še v začetku 90. let 20. stoletja (Oder 1992: 250), ponekod pa še danes. 15 Zbiralka lokalnega izročila Darin- ka Sirk je opisala poporodni jedilnik v Brdih. Porodnica je najprej dobila šamado, posebno pijačo, ki so jo po naročilu v lekarni pripravili iz mandljevega olja in aromatičnih do- datkov. Nosečnice so jo pile nekaj dni pred porodom in po njem. V jedilnik je obvezno sodila kokošja juha, zakuhana z zdrobom ali vlivanci; mesa ni smela uživati. Kokoš, belo ali črno, za prvo juho je morala prinesti porodničina mati. Poleg kokošje so pripravljali še juho iz posušenega nariba- nega kruha (ribanico), kruhovo jed (hrvatico), porodniško omleto (letvano ali ǝltvano frtaljo), prepečenec, oblit s čr- nim vinom, ocvrte kruhove rezine (šnite), redko tudi šodo (šoto). Običajno hrano je porodnica začela uživati po či- ščenju, približno trideset dni po porodu. Takrat je bila spo- sobna za normalno življenje in je začela opravljati vsa dela (Sirk 2009: 14-15). Za okolico Brusnic pa je Irena Rožman zapisala, da je bila porodna dieta v »glavnem sestavljena iz nemastne kokošje juhe, trijeda, to je v jajcu popečenem belem kruhu in namočenem v sladkanem rdečem vinu, ko- košjega mesa, maslene zabele, mlečnega belega kruha, vi- na in kamiličnega čaja« (Rožman 2004: 128). Kot je pokazala lastna raziskava, pa so pripravo krepčil- nih jedi še v 90. letih – ponekod pa še danes – ohranjale predvsem mame, babice in tašče, ki so skrbele za mlajše ženske v družini (Šrimpf Vendramin 2011). 14 Valvasor navaja, da so botri na Kranjskem za botrinjo, osem ali štiri- najst dni po krstu, prinesli velik kos kruha, nekaj jajc, masla in vina (Valvasor 2017 [1877–1879]: 116). 15 Tudi meni je tašča leta 2018 po porodu skuhala kokošjo juho. Obeležitev prihoda novega člana Zaradi velike umrljivosti otrok so se ljudje bali, da bi ta umrl nekrščen, zato je bil krst pomemben del obreda ob rojstvu. Kljub številčnim družinam sta bila krst in gostija po krstu svečan dogodek, s katerim so novorojenega otro- ka sprejeli v krščansko občestvo in vaško skupnost (Žagar 1997: 9). S hrano so ustvarili svečanost dogodka, z da- rovi pa so ženski po porodu prihranili pripravo hrane. Po krstnem obredu so na novorojenčkovem domu pripravili slavnostno kosilo, lahko pa so se med potjo ustavili tudi v gostilni, kjer so »zapili otroka«; zgodilo se je tudi, da so se domov vrnili brez njega (Kuhar 1972: 184). V Strojni so h krstu nosili »krajc«, dar iz peciva, klobase in denarja. Zatem so ga podarili prvemu, ki so ga srečali, ta pa je otroku zaželel srečo. Če niso srečali nikogar, so »krajc« podarili župniku ali mežnarju. Po krstu so na no- vorojenčkovem domu pripravili pojedino, kjer so postregli z juho, mesom, s hrenom, pečenko in z ocvrtim belim kru- hom, šnitami (Makarovič 1982: 288–289). Tudi v Brdih so krst na novorojenčkovem domu proslavili s slavnostnim kosilom. Darinka Sirk je zapisala, da je bil jedilnik podoben prazničnemu ob osebnih praznikih. Po- leg drugega peciva niso smele manjkati »šnite«: Pripravili so jih tako, da so kruhove rezine najprej na- močili v osladkanem vinu (otrokom v osladkanem mle- ku), nato v stepenem jajcu, jih ocvrli na maslu in ocvrte potresli s sladkorjem. Po prvi svetovni vojni so Brici prevzeli italijansko navado (ki se je obdržala do danes), da so za krst kupili konfete. Modre za dečka, rožnate za deklico. (Sirk 2009:17) Tudi v predmestju Maribora so ob krstu postregli z gove- jo juho, ocvrtimi piščanci, s svinjsko pečenko, krompir- jem, solatami, kompotom, potico in z drobnim pecivom. To svečano kosilo je pripravila mati sama (Godina-Golija 1992: 109), v Cerknici pa so za ta namen najeli kuharico, najpogosteje sosedo, ki je pomagala pripraviti kosilo (Če- plak 1990: 134). Obvezen del krsta je bilo botrino obdarovanje porodnice. Na Tolminskem je ob krstu botra materi krščenca prinesla liter vina in tri ali štiri bele »pogače«, ki so bile navaden, kvašen, toda bel kruh. Botra je otroke v hiši lahko obda- rovala tudi z do 20 cm dolgimi štručkami, domači pa so jo v zahvalo pogostili s »šnitami« (Rutar 2000: 57, 157). V Škofji Loki je botra porodnico obdarovala s pogačo, z litrom vina, lahko je dodala malo masla, sladkorja in jajc (Sterle 1984: 158). V Cerknici sta nekaj dni po rojstvu porodnico obiskala otrokova botra in boter in ji prinesla pogačo, »ki je bila ob strani pletena v kito, na sredini pa je imela križ ali znak IHS. Drugi družinski člani so dobili manjše okrašene pogače« (Čeplak 1990: 134). Teden ali dva po porodu, ponekod tudi po krstu, se je obha- jala botrinja, to je pojedina in priložnost, da botra obdaruje porodnico. To dvojno obdarovanje so poznali v Tolminu, Glasnik SED 61|1 2021 81 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin kjer je pred prvo svetovno vojno botra ob krstu porodnici podarila bele hlebce kruha, ob botrinji, po enem tednu, pa še pogače, riž, sladkor in olje. Novorojenčkovi starši so takrat botrom ponudili potico in ocvrte šnite (Miklavčič-Brezigar 1996: 280). V Brdih je bila botrinja pogosto košara, polna dobrot, ki pa je morala biti pokrita, da sosedje ne bi videli, kaj je v njej, sicer bi hrana lahko porodnici škodovala. V njej je bil hleb »finega« kruha, potica, jajca, štručka masla, steklenica pikolita ali dobrega črnega vina. Mesnina ni sodi- la v botrinjo, ker porodnici niso priporočali mesa vse do či- šče oz. vpeljevanja, cerkvenega obreda, s katerim je ženska spet postala del skupnosti. Po enem tednu naj bi dar prinesla tudi porodničina mati, od katere se je pričakovalo, da hči spet obdari s kokošjo (Sirk 2009: 17 -18). Na darove v obliki hrane, ki so jih matere dobivale po roj- stvu otroka, ne smemo gledati samo kot na darilo, s ka- terim so ob tem dogodku počastili matere. Irena Rožman je ugotovila, da je pomen pogače oz. kruha smiselno oce- njevati tudi glede na spolno delitev dela in pomanjkanje hrane. Ženske so, če so le uspele, poskrbele, da je družina prvi teden po porodu še jedla kruh, ki ga je v ta namen spe- kla dan ali dva pred porodom. Pogača, ki jo je mati dobila od botrov, je otročnico še za dodatni teden razbremenila peke kruha, enega najnapornejših gospodinjskih opravil (Rožman 2008: 402). Da je bila botrinja več kot le dar, razkrivajo podatki s Škocjanskih hribov, kjer so botrinjo obhajali takoj po krstu. Zanjo so morali prispevati tudi drugi, ne samo botri. Porodničina mati je teden po porodu prinesla pogačo, jajca, sladkor, maslo, kokoš in cikorijo. Mož je moral kupiti »en strajh«, to je 60 litrov vina. Vsak od porodničinih sorojencev je moral prinesti dve pogači, za vsakega družinskega člana, razen očeta, pa potico. Tudi moževi bratje in sestre so morali prispevati, darovali so sladkor, maslo in kavo (Kuhar 1972: 185–186). Tako velik dar v obliki hrane kaže, da je bil namenjen razbremenitvi matere po porodu. Šega darovanja pogače oz. botrinje je bila pomembna tudi zato, ker so jo ne glede na socialni status dobile vse ženske, tudi tiste, ki so živele v pomanj- kanju (Rožman 2008: 402). Otrokova prehrana Materino mleko naj bi bila osnovna hrana novorojenega otroka. Pomanjkanje mleka so odpravljali z različnimi jed- mi in pripravki. Ena takšnih jedi je bila kurja juha, v kate- ri so kuhali šentjanževe korenine. Količino mleka doječe matere naj bi povečevalo tudi pitje žganja iz šmarnic in prevretka iz srčenke in sladkega janeža ter vina in hreno- vih semen. V isti namen so uporabljali tudi različna mazi- la: »Matere so si mazale prsi z vodno zavrelico sladkega janeža in fajgelnovega semena, ali pa z oljem, v katerem se je kuhal sladki janež in kuminovo seme. […] To je od- prlo materi mlečne žile« (Möderndorfer 1964: 317). Ponekod so verjeli, da mati s svojim mlekom vpliva na otrokov značaj. Pavel Košir je o verovanju na Koroškem zapisal: »Vso skrb mora mati posvečati dojenju, zato naj se tudi varuje vsake nečiste misli, ker bi to uplivalo na otroka; krotiti mora svojo poželjivost, ker bi v nasprotnem slučaju postal otrok poželjiv. Zato ne sme piti med dojenjem vode ali vina, ozir. zavživati sadja idr.« (Košir 1922: 30). Materino mleko pa ni imelo samo hranilne vrednosti, pri- pisovali so mu lepotilne, predvsem pa zdravilne moči. Na Cerkljanskem so vnete oči zdravili z »ženskim mlekom«, verjeli so, da pomaga pri napenjanju (»hrast«) (Sosič 2000: 239). V Ponikvah na Krasu so pravili: »Če ujeda koga v ušesu, je dobro, da mu zlijejo noter malo mleka porodnice« (Matičetov 2019: 178). Ko so otroke začeli navajati na gosto hrano, so tudi tej po- svečali veliko pozornosti. S hrano so poskušali lajšati otro- kove zdravstvene težave, ga pomiriti ali vplivati na njegov razvoj. Za pomiritev otrok so matere namesto dud, ki so se začele množično uporabljati šele v drugi polovici 20. stoletja, uporabljale krpe, v katere so zavile košček slad- korja, kumino, janež, lahko tudi mak ali kruhovo sredico; dude so pomakale v vino ali žganje (Šarf 1979: 347), kar je otroka še dodatno pomirilo. Za lajšanje bolečin ob rasti prvih zob je otrok grizel koren v med namočenega rumenega šeboja. V Apačah na Koro- škem so otroku ponudili v vino namočeno žemljo. Da je otroku, ki mu rastejo prvi zobje, treba dajati vino, so me- nili tudi v Ljubljani, Savinjski dolini in Trebiji (Mödern- dorfer 1964: 321). V Brkinih in v Žvabeku na avstrijskem Koroškem so otroka po licih mazali z brinovim oljem, v ljutomerski okolici pa so mu čeljusti natrli s čebulo (Mö- derndorfer 1964: 321; Sosič 2000: 241). Ponekod so verjeli, da hrana vpliva na otrokov razvoj. V Mengšu so otroku takoj po krstu dali v usta tri zrna soli, v veri, da bo imel močne zobe. Na Koroškem so poznali navado, da sta boter in botra na poti h krstu vsakega, ki sta ga srečala, v želji, da bi otrok prej spregovoril, obdarila z denarjem ali žemljo »žlobudrico« (nem. Prodelkreuzer, Plappersemmel). V Veliki Nedelji so otroku v isti namen ob prvi kopeli v usta dali tri kapljice vode. V Beli krajini je botra otroku, ki dolgo ni spregovoril, spekla hlebček in mu ga na loparju molče podala skozi okno. V Savinjski dolini, na Robu pri Velikih Laščah in na Koroškem so otroka po glavi gladili s toplim hlebčkom. Verjeli so, da lahko hrana in zelišča odpravijo govorne hibe. Na Ravnah so jeclja- jočemu otroku na glavo privezali meto, na Pohorju pa so mu ponudili kruh s surovim maslom (Möderndorfer 1964: 323–324). Specifičnost gradiva Iskanje gradiva za pričujoči prispevek je razkrilo, da je ze- lo razpršeno po različnih publikacijah, ki se ne posvečajo predvsem kulturi rojstva in ritualom življenjskega kroga, temveč načinu življenja na sploh. Že Fanči Šarf in pozne- je Irena Rožman sta ugotavljali, da je objavljeno gradivo pogosto dokumentiralo prežitke (Šarf 1979: 348; Rožman Glasnik SED 61|1 2021 82 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin 2004: 16). Največ gradiva o kulturi rojstva in podatkov o povezavi hrane s pred- in poporodnim obdobjem je v delih, ki obravnavajo (pogosto pretekli) način življena v posameznih krajih (npr. Makarovič 1975, 1982; Kozar- -Mukič 1988). Pomemben vir informacij o kulturi rojstva so tudi knjige iz zbirke Etnološka topografija slovenske- ga etničnega ozemlja – 20. stoletja (ETSEO) (npr. Čeplak 1990; Oder 1992; Miklavčič-Brezigar 1996). V sklopu raziskave, ki se je začela v 70. letih 20. stoletja, je bilo objavljenih 13 topografskih obravnav po občinah, skupaj z devetimi zvezki vprašalnic pa so nastale metodološke in tematske usmeritve za nadaljnje etnološke topografske in monografske raziskave (Hazler 2012: 66). V poglavju o razkroju tradicionalne kulturne podobe so avtorji opisom šeg vedno dodali tudi opise šeg in navad ob rojstvu otroka. Ti pogosto kratki opisi dokumentirajo različna verovanja in obrambna dejanja ter šege ob rojstvu in krstu, ne ponu- jajo pa kompleksne podobe pojava, kar po niti ni bil njihov namen. 16 Podobno, kot kratke opise nekdanjih izstopajočih šeg in navad, verovanj in ritualov, to tematiko popisujejo tudi ljubiteljski zbiralci v izdanih knjigah o nekdanjem na- činu življenja svojih krajev (npr. Sirk 2009). Druga skupina virov, ki se delno dotika kulture rojstva, so raziskave ljudske medicine. Največ podatkov za celotno današnje slovensko etnično ozemlje ponuja Vinko Mö- derndorfer v knjigi Ljudska medicina pri Slovencih (1964). Čeprav je bilo delo deležno mnogih kritik (Ramšak 2016: 293–294), nam v poglavjih o ženskih in otroških boleznih odstira del kulture rojstva v 19. in začetku 20. stoletja, še zlasti o lajšanju poroda in »medicinski« skrbi za porodnico in otroka, tudi v povezavi s hrano (Möderndorfer 1964: 299–365). Nekaj uporabnega gradiva je tudi v delih Pa- vla Koširja (1922) in med terenskimi zapiski Slovenskega etnografskega muzeja (Sosič 2000). Gradivo o kulturi rojstva na slovenskem etničnem ozemlju do druge svetovne vojne je razpršeno po različnih publi- kacijah. Vsebujejo ga tako opisi rojstnih šeg kot ljudske medicine in verovanj. Popisani so le posamezni za raz- iskovalce in zapisovalce ali zanimivi elementi ali tisti, ko so jih razumeli kot prežitek. Kljub obsežnosti pa je, še zlasti pri ljubiteljskih zbiralcih (npr Sirk 2009), le redko časovno in družbenozgodovinsko umeščeno. Pogosto ob- tiči pri navajanju podatkov, manjkata pa mu interpretacija, kontekstualizacija, primerjalni vidik in tudi analiza posa- meznih elementov. Zelo malo prispevkov se s kulturo roj- stva ukvarja samostojno in z različnih zornih kotov. Delo Irene Rožman (2004) je tako še vedno najbolj poglobljena študija kulture rojstva v prvi polovici 20. stoletja. Čeprav obravnava samo območje Velike Brusnice na Dolenjskem, zbrani podatki odstirajo takratno stanje tudi na drugih ob- močjih slovenskega etničnega prostora. Celovite študije 16 Podobno velja tudi za raziskovalce, ki niso pisali v sklopu ETSEO (npr. Kuhar 1972; Rutar 2000). obravnavane teme pa kljub veliki množici parcialnih po- datkov še vedno nimamo. Sklep Kultura rojstva je kompleksen družbeni pojav, ki združuje skrb za nosečnico, pozneje mater in njenega otroka, porod in porodno pomoč, verovanja in druge varovalne rituale, praznovanja, ločitev ženske od skupnosti itn. Verovanja, šege, navade in prakse pred in po rojstvu otroka razkrivajo kulturne vzorce (Van Hollen 1994). Pričujoči prispevek se posveča nekdanjim prehranjeval- nim priporočilom, zapovedim, prepovedim in tabujem med nosečnostjo, ob porodu in v prvih mesecih otroko- vega življenja ter razkrivajo skrb skupnosti za nosečnico, porodnico in dojenčka. Kot ugotavlja Irena Rožman, pri- poročila, zapovedi in tabuji razkrivajo, da je bilo v prete- klosti to obdobje na neki način – čeprav drugačen kot da- nes – tudi medikalizirano. Nosečnost je veljala za nevarno, porušila je fizično ravnovesje in psihično vedenje žensk ter zato zmotila tudi družbeni red. Za uravnavanje porušenega ravnovesja so se ljudje zatekali k tabujem, katerih namen je bil dobrobit otroka, in katere lahko razumemo tudi kot prve oblike higienskih in medicinskih priporočil in zapo- vedi (Rožman 2012: 305). Vsem priporočilom in prepove- dim je bila skupna želja po rojstvu zdravega otroka. Med nosečnostjo in po porodu je bilo največ prepovedi in pravil povezanih prav s hrano. Pričujoča raziskava je po- kazala, da so prehranski tabuji pred anomalijami in nevar- nostmi ščitili predvsem mater in otroka. S hrano so želeli vplivati na dober izid poroda in »pričarati« zdravega otro- ka. Ponekod je bila tudi sredstvo prerokovanj ali čaranj za izbiro spola še nerojenega otroka. Razširjena so bila tu- di verovanja, da se s hrano, ki jo nosečnica zaužije ali jo pozneje ponudi otroku, vpliva na zaželene in nezaželene otrokove fizične in psihične lastnosti. Hrana je bila tudi zdravilo, s katerim so blažili ali odpravljali zdravstvene te- žave porodnice in otroka. S prazničnimi jedmi sta družina in sorodstvo obeleževala rojstvo novega člana skupnosti. Prav tako so skrb skupnosti za žensko in njenega otroka odražali darovi in poporodna dieta porodnice. S pravili in tabuji o hrani so v preteklosti poskušali reguli- rati predvsem njene neželene vplive na otroka, obenem je bila hrana tudi zdravilo in krepčilo. Hrana z vsemi svojimi pomeni razkriva specifičnosti kulturnega okolja, ki se zr- calijo tako v izboru živil kot v njihovi pripravi in uporabi. Zahvala Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa Etnolo- ške in folkloristične raziskave kulturnih prostorov in praks (ARRS, P6-0088, 2015–2020), ki ga financira Agencija RS za raziskovalno dejavnost. Glasnik SED 61|1 2021 83 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Literatura in viri BALKOVEC DEBEVEC, Marjetka: Občina Metlika: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljub- ljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1994. BASKAR, Bojan: Prehranjevalne prepovedi in tabuji: Fragmenti iz antropologije prehranjevanja. Emzin: Revija za kulturo 14/3–4, 2004, 57–60. BOGATAJ, Janez: Sto srečanj z dediščino. Ljubljana: Prešerno- va družba, 1992. BOHINC, Pavle: Slovenske zdravilne rastline: Vodnik za nabi- ranje in pripravo zdravilnih zelišč. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985. CAZENEUVE, Jean: Sociologija obreda. Ljubljana: Založba ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1986. ČEPLAK, Ralf: Občina Cerknica: Etnološka topografija slo- venskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1990. DA VIS-FLOYD, Robbie: Birth as an American Rite of Passa- ge. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press, 2003. DEN HARTOG, Adel P.: Taboos. V: Solomon H. Katz (ur.), Encyclopedia of Food & Culture. New York: Scribner, 2003, 384–386. DOUGLAS, Mary: Čisto in nevarno: Analiza konceptov nečisto- sti in tabuja. Ljubljana: Študentska založba, 2010 [1966]. DRGLIN, Zalka: Rojstna hiša: Kulturna anatomija poroda. Ljub- ljana: Delta, 2003. DRGLIN, Zalka (ur.): Rojstna mašinerija: Sodobne obporodne ve- dnosti in prakse na Slovenskem. Koper: Znanstveno-raziskovalno središče, 2007. FORESTELL, Catherine A. in Julie A. Mennella: Food, Folklore and Flavor Preference Development. V: Carol J. Lammi-Keefe, Sarah C. Couch in Elliot H. Philipson (ur.), Handbook of Nutriti- on and Pregnancy. Totowa: Humana Press, 2008, 55–64. GARAY , Kathleen in Madeleine Jeay: The Distaff Gospels: A First Modern English Edition of Les Évangiles des Quenouilles. Peterborough in Ontario: Broadview Press, 2006. GARAY , Kathleen in Madeleine Jeay: Advice Concerning Pre- gnancy and Health in Late Medieval Europe: Pesant Woman's Wisdom in The Distaff Gospels. Canadian Bulletin of Medical History 24/ 2, 2007, 423–443. GENNEP, Arnold van: The Rites of Passage. Chicago: Univer- sity Press, 1960. GODINA-GOLIJA, Maja: Iz mariborskih predmestij: O življe- nju in kulturi mariborskih delavcev v letih od 1919 do 1941. Ma- ribor: Obzorja, 1992. GODINA-GOLIJA, Maja: Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Maribor: Obzorja, 1996. GODINA-GOLIJA, Maja: Teoretična izhodišča etnološkega pre- učevanja prehrane. Traditiones 25, 1996a, 211–221. GODINA-GOLIJA, Maja: Sodobna prizadevanja v etnološkem raziskovanju prehrane. Traditiones 29/1, 2000, 227–233. GODINA-GOLIJA, Maja: Prehranski pojmovnik za mlade. Ma- ribor: Aristej, 2006. GODINA-GOLIJA, Maja: Hrana in praznovanja: Meso in me- sne jedi v prazničnih jedilnih obrokih na Slovenskem. Etnolog 24/75, 2014, 59–79. GODINA-GOLIJA, Maja: Zgornjesavinjski želodec: Pripoved o prostoru, prehrani in ljudeh. Traditiones 49/3, 2020, 35–52. GRIMM, Jakob: Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999. HARRIS, Marvin: Good to Eat: Riddles of Food and Culture. New York: Simon and Schuster, 1985. HAZLER, Vito: Na Gorenjskem je fletno!: Pogledi na Gorenjsko in Kranjsko iz Spodnje Savinjske doline in drugih krajev. V: Tita Porenta in Mojca Tercelj Otorepec (ur.), Gorenjska: Etnologija in pokrajine na Slovenskem na primeru Gorenjske ali kaj lahko etnologi in kulturni antropologi doprinesemo h kulturni podobi in razumevanju pokrajin na Slovenskem. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2012, 57–79. JANKO SPREIZER, Alenka: Rodnostno vedenje, spolnost in ženskost v naraciji sogovornic iz raziskave o rodnostnem vede- nju prebivalk Slovenije: Študij izbranih/ega primerov/a. Fertility Behaviour, Sexuality and Femininity in the Narrations of Inter- locutors in Research on the Fertility Behaviour of Female Inha- bitants of Slovenia: A Study of Selected Examples. V: Tvrdko Zebec (ur.), Kultura, identitet, politika: Znanstveni skup u čast Dunji Rihtman-Auguštin. Culture, Identity, Politics: A Scholarly Conference in Honour of Dunja Rihtman-Auguštin: Institut za etnologiju i folkloristiku, Zagreb, 25.–27. 10. 2012. Zagreb: In- stitut za etnologiju i folkloristiku, 2012, 36–37. JORDAN, Brigitte: Birth In Four Cultures: A Crosscultural In- vestigation of Childbirth in Yucatan, Holland, Sweden and the United States. Prospect Heights: Eden Books, 1978. KEBER, Katarina: Hrana, ki zdravi: Varovalna in zdravilna vlo- ga hrane v času epidemij kolere. Glasnik Slovenskega etnološke- ga društva 56/1–2, 2016, 5–13. KITZINGER, Sheila: Me, matere. Ljubljana: Ganeš, 1994. KNIGHT, Chris: Taboo. V: Alan Barnard in Jonathan Spen- cer (ur.), The Routledge Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology. London in New York: Routledge, 2010, 382–384. KOFOL, Karla: Zasebno življenje družin v preteklosti. V: Boško Čušin, Damjana Fortunat Černilogar, Karla Kofol, Radovan Li- pušček in Sašo Šturm (ur.), Trebuški zbornik: Alpski mladinski raziskovalni tabor, Dolenja Trebuša, 1996–1998. Tolmin: Tol- minski muzej, 2003, 195–232. KOŠIR, Pavel: Ljudska medicina na Koroškem: Donesek h ko- roški slovenski folklori. Časopis za zgodovino in narodopisje 17, 1922, 20–32. KOV AČIČ, Kristina: Porodna babica Šantla Ana iz okolice Trsta in njena zapuščina. Etnolog 7/58, 1997, 71–85. KOZAR-MUKIČ, Marija: Felsőszölnök: Gornji senik. Szom- bathely in Ljubljana: Savaria Múzeum in Znanstveni inštitut Fi- lozofske fakultete, 1988. KUHAR, Boris: Odmirajoči stari svet vasi: Poljudno znanstve- na razprava. Ljubljana: Prešernova družba, 1972. Glasnik SED 61|1 2021 84 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin LEDINEK LOZEJ, Špela in Katarina Šrimpf Vendramin: Dedišči- njenje prehrane med Alpami in Jadranom. Food Heritage-making between the Alps and the Adriatic. Traditiones 49/3, 2020, 7–16. LEKŠE, Jože: Običaji ob rojstvu. V: France Kotnik in Vlado No- vak (ur.), Kotnikov zbornik: Narodopisni zapiski z Gornjegraj- skega in Kozjanskega. Celje: Mestni muzej v Celju, 1956. LYSAGHT, Patricia (ur.): Food and Celebration: From Fasting to Feasting: Proceedings of the 13th Conference of the Interna- tional Commission for Ethnological Food Research, Ljubljana, Preddvor, and Piran, Slovenia, June 5–11, 2000. Ljubljana in Dublin: Založba ZRC, Department of Irish Folklore, University College, 2002. MAKAROVIČ, Marija: Kostanjevica in okolica: Narodopisni oris. Kostanjevica na Krki: Dvajseti Dolenjski kulturni festival, 1975. MAKAROVIČ, Marija: Strojna in Strojanci: Narodopisna po- doba koroške hribovske vasi. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982. MATIČETOV , Milko: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičeto- vega iz Koprive. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. MEYER-ROCHOW, Victor Benno: Food Taboos: Their Origins and Purposes. Journal of Ethnobiology and Ethnomedicine 5/18, 2009, 1–10. MIKLA VČIČ-BREZIGAR, Inga: Občina Tolmin: Etnološka to- pografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljublja- na: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1996. MINTZ, Sidney W. in Christine Du Bois: The Anthropology of Food and Eating. Anual Review of Anthropology 31, 2002, 99–119. MLEKUŽ, Jernej: Burek.si?!: Koncepti, recepti. Ljubljana: Stu- dia humanitatis, 2008. MLEKUŽ, Jernej: Kranjsko klobasanje: Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju. Ljub- ljana: Beletrina, 2017. MLEKUŽ, Jernej: Pijača z zaslugami za narod: Slivovka in ba- nalni nacionalizem v izbranem časopisju socialistične Jugoslavi- je. Traditiones 49/3, 2020, 115–134. MÖDERNDORFER, Vinko: Ljudska medicina pri Slovencih. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1964. ODER, Karla: Občina Ravne na Koroškem: Etnološka topografi- ja slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, 1992. OREL, Boris: Slovenski ljudski običaji. V: Rajko Ložar (ur.), Narodopisje Slovencev I. Ljubljana: Klas, 1944, 263–349. ORLOFF, Natalia C. in Julia M. Hormes: Pickles and Ice Cream! Food Cravings in Pregnancy: Hypotheses, Preliminary Eviden- ce, and Directions for Future Research. Frontiers in Psychology 5, 2014, 1–15. PAJSAR, Breda in Nena Židov: Občina Ljubljana Bežigrad: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. sto- letje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1991. PHILLIPS, Wendy: Cravings, Marks, and Open Pores: Accultu- ration and Preservation of Pregnancy-Related Beliefs and Prac- tices among Mothers of African Descent in the United States. Ethos: Journal of the Society Psychological Anthropology 33/2, 2005, 231–255. PUHAR, Alenka: Porod na slami, rojstvo v temo: Iz zgodovine rojevanja na Slovenskem. Delta: Revija za ženske študije in fe- ministično teorijo 4/3–4, 1998, 95–108. RAMŠAK, Mojca: Zgodbe z obrobja: Vloga koroških podeželskih žensk v prvi polovici 20. stoletja. Etnolog 11/62, 2001, 91–126. RAMŠAK, Mojca: Prispevek k ljudski medicini pri Slovencih. V: Ingrid Slavec Gradišnik in Jože Hudales (ur.), »Kar ustvariš ostane. Svetu cvet. Tebi rane«: Vinko Möderndorfer – učitelj, po- litik in raziskovalec. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016. ROŽMAN, Irena: Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoč v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945. Etnolog 7/58, 1997, 241–288. ROŽMAN, Irena: Odnos do smrti z zgledom homeopatskega ta- buja med nosečnostjo. Etnolog 9/60, 1999, 285–294. ROŽMAN, Irena: Peč se je podrla!: Kultura rojstva na sloven- skem podeželju v 20. stoletju. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2004. ROŽMAN, Irena: Šege ob krstu v kontekstu družbenih spre- memb ali: »O šegi in njeni spremenljivosti«. V: Ingrid Slavec Gradišnik (ur.), Čar izročila: Zapuščina Nika Kureta (1906– 1995). Ljubljana: Založba ZRC, 2008, 387–406. ROŽMAN, Irena: Eugénisme et croyances populaires: Le dépi- stage des infirmités dans le passé. Ethnologie française 42/2, 2012, 301–312; https://www.cairn.info/revue-ethnologie-fran- caise-2012-2-page-301.htm, 8. 3. 2021. RUTAR, Marija: Tolminska je pesem: Zbrana objavljena in ne- objavljena dela učiteljice, muzealke in etnologinje Marije Rutar. Tolmin: Tolminski muzej, 2000. SAPAČ, Blažka: Porod nekoč in danes. Diplomska naloga. Ma- ribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za zdravstvene vede, 2016. SARITAS, Suheyla: The Aspects of Food in The Rites of Pas- sage in Turkish Culture. TOJET: The Turkish Online Journal of Educational Technology, August 2015; http://dspace.balikesir. edu.tr/xmlui/bitstream/handle/20.500.12462/9042/suheyla-sari- tas2.pdf?sequence=2&isAllowed=y, 8. 3. 2021. SIRK, Darinka: Ivánov venec: Briške šege in navade. Dobrovo: samozal. D. Sirk, 2009. SOSIČ, Barbara: Gradivo o ljudski medicini v zapisih terenskih ekip Slovenskega etnografskega muzeja. Etnolog 10/61, 2000, 213–254. Spletni vir 1: Rojstvo: Izkušnje Rominj; https://www.etno-mu- zej.si/sl/razstave/rojstvo-izkusnje-rominj, 4. 1. 2021. STERLE, Metka: Občina Škofja Loka: Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja – 20. stoletje. Ljubljana: Znan- stveni inštitut Filozofske fakultete, 1984. ŠARF, Fanči: Porod in nega dojenčka v luči socialno higienskih razmer. Traditiones 5-6, 1979, 345–352. ŠRIMPF VENDRAMIN, Katarina: Prehranjevalne zapovedi, prepovedi in tabuji: Nosečnost, rojstvo, otroštvo. Seminarska na- loga. Ljubljana: Univerza Nova Gorica, Podiplomska šola ZRC SAZU, 2011. Glasnik SED 61|1 2021 85 Razglabljanja Katarina Šrimpf Vendramin Food in the Context of the Birth Culture in the 19th and First Half of the 20th Century Food is a means of satisfying one of the basic human needs and a cultural element with which various rituals, prohibitions, and restrictions were entwined in the past. It is also closely associated with pregnancy and the postpartum period. The article focuses on dietary recommendations, commandments, prohibitions, and taboos related to pregnancy, childbirth, and the first few months of children’s life in the Slovenian ethnic area. An analysis of various written sources reflecting the period from the 19th to the mid-20th century is used to illuminate the connection between food, beliefs, and folk medicine related to mother and child care in the prenatal and postpartum periods. Nutritional taboos had the function of protecting the mother and especially the child from abnormalities and dangers. Food was used to influence a successful outcome of birth and to “conjure upˮ a healthy child. In some places, food was also a me- ans of magical practices used to predict or even conjure up the child’s sex. There was also a widespread belief that the child’s physical and mental characteristics, both desirable and undesirable, could be influenced by the food a pregnant woman would eat. Food also played the role of medicine used to alleviate or eliminate the mother’s and child’s health problems. Despite the lack of (medical) knowledge, people knew various techniques they believed could facilitate labour. Herbs, in particular, were used for this purpose. There were also some dietary rules regarding children. Breast milk was a staple food for the newborns. However, it was also believed that a mother could influence her child’s character through her milk. Not only did breast milk have nutritional value for the baby, it was also believed to have beauty and, most importantly, healing powers. As children became accustomed to solid food, they started paying a lot of attention to it. Food was also an intergral part of any celebration. The family and the extended kin celebrated the birth of a new member of the community with festive dishes. In particular, the gifts and the postpartum diet that mothers received after giving birth or after baptism reflected the community’s concern for the woman and her child. Based on the ethnographic material from the Slovenian lands presented in the article, it can be concluded that food had several birth culture roles. However, the main role was to regulate the supposed adverse effects on the child. Although the specificity of the material gives only a partial insight into the past practices related to the birth culture, the data nevertheless reveal that they were a part of daily life. TOLKSDORF, Ulrich: Schwangerschaftsgelüste (Picae gravida- rum). Kieler Blätter zur Volkskunde 7, 1975, 81–106. TURNER, Victor: Betwixt and Between: The Liminal Period in Rites de Passage. V: Louise Carus Mahdi, Steven Foster in Me- redith Little (ur.), Betwixt & Between: Patterns of Masculine and Feminine Initiation. La Salle: Open Court Publishing, 1989, 3–19. UTHER, Hans-Jörg: The Types of International Folktales: A Classification and Bibliography, Based on the System of Antti Aarne and Stith Thompson; Part I. FFC 284. Helsinki: Suoma- lainen Tiedeakatemia. Academia Scientiarum Fennica, 2004. V AN HOLLEN, Cecilia C.: Perspectives on the Anthropology of Birth: A Review. Culture, Medicine, and Psychiatry 18, 1994, 501–512. V ALV ASOR, Janez Vajkard: Slava vojvodine Kranjske: Izbrana poglavja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2017 [1877–1879]. WEISER-AALL, Lily: Gelehrte Tradition über angeborene Fe- hler in der V olksmedizin. V: Elfriede Grabner (ur.), Volkmedizin: Probleme und Forschungsgeschichte. Darmstadt: Wissenschaf- tliche Buchgesellschaft, 1967, 459–495. ZABLATNIK, Pavel: Od zibelke do groba: Ljudska verovanja, šege in navade na Koroškem. Celovec: Mohorjeva družba, 1990 [1982]. ŽAGAR, Janja: Vrata kroga: O rojstvu in zgodnjem otroštvu na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 1997.