30 Glasnik SED 61|1 2021 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget* * Katja Hrobat Virloget, dr. etnologije, izredna profesorica, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije; katja.hrobat@fhs.upr.si. Uvod V članku se osredotočam na novo vzpostavljene družbe- ne odnose po množičnem priseljevanju (glej Kalc 2019; Hrobat Virloget 2021) v Istro po t. i. povojnem »istrskem eksodusu« 1 , v katerem se je večina (v glavnem) italijanske- 1 Termin »eksodus« kljub njegovi spornosti in očitkom večine slo- venskih zgodovinarjev, ki striktno uporabljajo besedo optiranje oziroma povojne migracije in izseljevanje, uporabljam namerno. Spornost termina odraža različne nacionalne diskurze pri interpre- taciji preteklosti. Vsaka nacionalna stran namreč zagovarja svojo paralelno zgodovino ter vzroke za migracije in s tem tudi različno število migrantov ter poimenovanj (Verginella 2000; Ballinger 2003: 42‒45). Medtem ko Italijani in migranti sami sebe imenujejo ezuli, kar pomeni begunec, izgnanec (Ballinger 2003), je prevladujoči iz- raz v slovenskih in hrvaških diskurzih optant. Ta izhaja iz zakonske pravice do optiranja, izbire italijanskega državljanstva s posledično obveznostjo selitve v Italijo (V olk 2003: 47‒50, Gombač 2005: 65; Pupo 2015). Medtem ko italijanski zgodovinarji govorijo o italijan- skem »eksodusu« (Pupo 2015), slovenski in hrvaški raziskovalci poudarjajo, da je tok migracij pomešal tako prisilne kot prostovoljne migrante, tako italijanske kot slovenske in hrvaške. Termin »ekso- dus« uporabljam brez vsakih političnih ali mitskih konotacij, ne da bi s tem nakazovala mononacionalni proces (Ballinger 2003: 7), kar skušajo pogosto nakazati nekateri italijanski raziskovalci, pa čeprav gre za zelo kompleksen migracijski pojav. Izraz je tudi bolj znan v širši javnosti, uporabljajo ga tudi nekateri slovenski raziskovalci (Kalc 2019; V olk 2003), prav tako mednarodna literatura (Ballinger idr.). Po drugi strani pa si z njegovo uporabo ne zatiskam oči pred tem, da proces ni bil monumentalen, saj si je treba priznati, da je z določenega ozemlja skoraj izbrisal celotno etnično skupnost. Z nje- govo uporabo postavljam pod vprašaj tudi tolikanj opevano »prosto izbiro«, optiranje, čeprav je ta s formalno-pravnega vidika obstajala, ne upošteva pa posrednih pritiskov (Hrobat Virloget 2021). ga etničnega prebivalstva izselila iz Istre, predvsem iz mest (Hrobat Virloget 2021). Iz spominov današnjih Istranov ra- zbiram družbena razmerja med »eksodusom« in spremem- bo odnosov po njem, ko je zaradi izpraznitve istrskih mest in sočasnega priseljevanja nastala nova istrska družba, v kateri so priseljenci postali večinsko prebivalstvo. V raziskavo sem vključila predstavnike vseh etničnih sku- pin, ki danes živijo v slovenskem delu Istre, od Slovencev, Italijanov, do Hrvatov, Bosancev, Srbov, Kosovarjev, od ti- stih, katerih družine izhajajo iz Istre, do tistih, ki so v Istro prišli med »eksodusom«. Največ sogovornikov je sloven- ske ali italijanske etničnosti. V nadaljnjem raziskovanju bo večji poudarek na zbiranju spominov sogovornikov iz juž- nih republik nekdanje Jugoslavije. Raziskava sloni na 45 transkribiranih intervjujih s 50 osebami, k čemer je treba prišteti tudi intervjuje študentov in netranskribirane inter- vjuje. 2 Večina intervjujev temelji na življenjskih zgodbah, v katerih se posredno odraža spreminjanje družbenih in političnih razmer. Dodatno so me zanimala mnenja o mi- gracijah in družbenih razmerah. Ker je Istra moje delovno okolje, so v raziskavo vključeni tudi vsakdanji naključni neformalni pogovori, opazovanje z udeležbo, javne okrog- le mize na temo Istre itd. Omejila sem se na urbani in ne- urbani del slovenske Istre, med etničnimi Italijani je nekaj sogovornikov priseljenih tudi iz hrvaškega dela Istre in Italije. 2 Zaradi onemogočenega snemanja je pri teh redkih navedbah izrecno navedeno, da gre za terenski zapis. Izvleček: Članek obravnava posledice t. i. povojnega »eksodu- sa« v istrski družbi. Na podlagi individualnih spominov avtorica analizira razmerja v novo nastali družbi, v kateri so priseljenci iz Slovenije in južnih republik nekdanje Jugoslavije zamenjali v glavnem italijansko govoreče prebivalstvo istrskih mest, ki se je po »eksodusu« iz večine spremenilo v manjšino. Avtorica obrav- nava vzpostavitev družbenih meja med različnimi skupinami prebivalstva, pri čemer opaža, da so se simbolne meje na podla- gi etničnega elementa izpred »eksodusa« po njem spremenile na osnovi »primarnosti« bivanja v kraju. Ključne besede: Istra, »eksodus«, družbene meje, migracije Abstract: The article is part of a broader study of the conse- quences of the so called “Istrian post-war exodus” in the Istrian society. Based on the individual memories, the author analyses the relations in the newly-formed Istrian society, wherein im- migrants from Slovenia and the southern republics of former Yugoslavia replaced the mainly Italian-speaking population of Istrian towns, which changed from a majority to a minority after the “exodus”. The article discusses the establishment of social boundaries that are formed between different groups of popula- tion, noting that symbolic boundaries based on the ethnic ele- ment from the time before the “exodus” have mainly changed thereafter on the basis of “primacy” of living in the place. Keywords: Istria, “exodus”, social boundaries, migrations. DRUŽBENE MEJE IN ODNOSI V ISTRSKI DRUŽBI PO POVOJNEM »EKSODUSU« Izvirni znanstveni članek | 1.01 Datum prejema: 7. 1. 2021 Glasnik SED 61|1 2021 31 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget V glavnem gre za del sporne, mnogim tudi boleče pretek- losti, s katero se v nasprotju z italijansko družbo v zadnjih desetletjih (Corni 2018) slovenska družba še ni odprto so- očila niti na strokovni ravni niti v javnem diskurzu, zato se o tej temi v glavnem še vedno molči (Hrobat Virloget 2021, gl. tudi 2015a, 2019). Po prvi svetovni vojni je Istra pripadla Kraljevini Italiji z njeno nasilno fašistično raznarodovalno ideologijo proti Slovanom. Po drugi svetovni vojni je postala del spornega ozemlja med jugoslovanskimi in italijanskimi zahtevami, zato je bila leta 1947 s pariško mirovno pogodbo začas- no ustanovljena neodvisna državna formacija Svobodno tržaško ozemlje z dvema conama; cono A okrog Trsta pod zavezniško upravo, ki je z londonskim memorandu- mom leta 1954 pripadla Italiji, in cono B v delu današnje slovenske in hrvaške Istre pod jugoslovansko vojaško upravo, ki je bila priključena Jugoslaviji (Pirjevec 2007; Rogoznica 2011). »Istrski eksodus« se je začel po drugi svetovni vojni, ko so bili ti kraji še v italijanski Julijski krajini (it. Venezia-Giulia), oziroma po pariški mirovni pogodbi. Po množičnosti so izseljevanja dosegla vrh po aneksiji Svobodnega tržaškega ozemlja cone B Jugoslaviji (Gombač 2005: 10; Pupo 2015: 29; Kalc 2019: 146). Obe mednarodni pogodbi sta omogočali optiranje za italijansko državljanstvo. Optanti so se morali izseliti v Italijo, po tem roku so jih oblasti lahko izgnale. Znani so tudi primeri, ko so si optanti premislili glede odhoda (Gombač 2005: 65; Pupo 2015; Hrobat Virloget 2021). V slovenskih obalnih mestih, kjer je bilo pred drugo svetovno vojno okoli 90 odstotkov prebivalstva italijanske narodnosti, jih je leta 1957 v Kopru živelo le še 7,7 odstotka, v Izoli 8,15 odstot- ka in v Piranu 15,7 odstotka (Troha 1997: 58–59). 3 Števi- lo migrantov iz celotne Istre se giblje med 200.000 in po mnenju Ballingerjeve pretiranih 350.000 (Ballinger 2003: 274). Po slovenskem štetju je med letoma 1945 in 1958 ozemlje, ki je bilo priključeno Sloveniji, zapustilo 49.132 oseb, med katerimi so tudi ilegalni prebežniki, ljudje s Krasa, iz Notranjske in Goriške. Od tega naj bi bilo pra- vih optantov 27.810 (V olk 2003: 51; Kosmač 2017: 193). Med njimi je bila večina Italijanov (70 odstotkov) ter tudi nekaj Slovencev in Hrvatov (Cunja 2004: 89; gl. tudi V olk 2003: 51). 4 Jugoslovanske oblasti so praznino, ki je ostala za Italijani, zapolnile s spodbujanjem priseljevanja ljudi iz drugih regij Slovenije oziroma Jugoslavije, kar je povsem spremenilo 3 V Coni B Sto je bilo zabeleženih 46.350 prebivalcev, od tega 18.500 v mestih Koper, Izola, Piran. Število je začelo od leta 1949 upadati do 42.000 prebivalcev v letu 1956. Prebivalstvo je zatem začelo str- mo naraščati, tako da je letu 1961 zabeleženih skoraj 50.000 prebi- valcev (Kalc 2019: 149). 4 Preštevanje ljudi po etnični pripadnosti je v tej multikulturni obmejni regiji, kjer so identitete fluidne, hibridne, sporno (glej Pupo in Pa- njek 2004: 352; V olk 2004: 32−35; Ballinger 2006; D'Alessio 2008; Orlić 2019; Hrobat Virloget 2021 idr). etnično, socialno in kulturno podobo Istre (Gombač 2005: 11). Posledica »eksodusa« iz Istre je bila tako po mnenju slovenskih kot italijanskih zgodovinarjev etnična homo- genizacija spornih ozemelj v korist priključitve Italiji ali Jugoslaviji: italijanska denacionalizacija cone B (del Istre) in njena jugoslavizacija z imigracijo Jugoslovanov, poita- ljančenje cone A (Trst z okolico) skupaj s priseljevanjem Italijanov in z odseljevanjem Slovencev (Pupo 2000: 203; V olk 2003: 289–301). Premiki prebivalstva so bili tudi drugod po Evropi pogosto orodje v »kolonizaciji« margi- nalnih etnično mešanih območij (Perron in Bazin 2018: 29; gl. tudi Corni 2018). Družbene meje v novo nastali istrski družbi med ljudmi iste etnične pripadnosti V istrskih mestih se je po »eksodusu« prebivalstvo sko- raj popolnoma zamenjalo. Italijansko govoreči prebivalci so se iz večinskega spremenili v manjšinsko prebivalstvo (Hrobat Virloget 2015a; Hrobat Virloget idr. 2016), večin- sko prebivalstvo pa so postali priseljenci najprej iz oko- liških vasi ter širše Primorske, pozneje tudi iz preostale Slovenije (predvsem v zadnji fazi bolj množičnih izselje- vanj v času pripojitve ozemlja Jugoslaviji leta 1954). Če- prav so bili med njimi tudi priseljenci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, so ti zaradi potrebe po novi delovni sili za Luko Koper in novo nastale industrijske obrate, kot so TOMOS, Delamaris itd., množično prihajali šele v 60. letih (Kalc 2019; Hrobat Virloget 2021). V želji po gospodarski in družbeni obnovi Istre, predvsem njenih mest, so oblasti priseljence vabile v Istro z obljubo o nastanitvi, ki je bila v istrskih mestih zaradi splošnega degradiranja velik problem (Čebron Lipovec 2018; Kalc 2019). To je bil eden od vzrokov, da so domačini prise- ljence dojemali kot »privilegirane«. Odpor do priseljen- cev je bilo čutiti ne glede na to, da so bili v glavnem vsi slovenske etnične pripadnosti (Hrobat Virloget 2015b). V Istri je razširjena zgodba o »šopu ključev«, ki so jih prise- ljenci dobili v roke ob prihodu v istrska mesta in z njimi iskali nastanitev v stanovanjih, ki so jih zapustili Italijani (Hrobat Virloget 2017: 149, 2019: 165−166). Čeprav se zdi drugače, obstajajo tudi pričevanja, da niso imeli vsi teh privilegijev, predvsem ne tisti, ki so prihajali pozne- je (Hrobat Virloget 2021). Iz komentarjev sogovornikov je razvidno, da so bonitete priseljencev, s katerimi so jih oblasti poskušale zvabiti na istrski »divji zahod«, doma- činom šle močno v nos, kar kaže pripomba istrskega do- mačina slovenskih korenin: »Priseljenci so dobili zastonj stanovanja, cele kmetije! So jih kar naredli gospodarje! So delali kolektive. Tisti, ki niso bili vredni nič, so šli v kolektive. So šli s harmoniko in zastavo v njivo!!!« (zapis iz terenskega dnevnika) Sorodne raziskave »izmenjav prebivalstva« hrvaških in srbskih ter turških in grških beguncev kažejo, da si prise- ljenci in »staroselci« iste nacionalne pripadnosti vzajem- Glasnik SED 61|1 2021 32 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget no začrtajo simbolno mejo (Hirschon 1989: 30−35; Ča- po Žmegač 2010: 189−192; Čapo 2015). Renée Hirschon je pri »izmenjavi« prebivalstva med Grčijo in Turčijo po balkanskih vojnah kot prva antropologinja opozorila, da ista etnična pripadnost migrantov in gostiteljev ne olajša integracije, prevladajo namreč drugi elementi. Kljub isti etnični pripadnosti priseljenci ostajajo »drugi« (Hirschon 1989; Čapo 2015). Podoben odpor do priseljencev iste etnične pripadnosti je bil zaznan pri domačinih v Italiji v odnosu do t. i. ezulov (Fakin in Jerman 2004), to je raz- vidno tudi iz spominov o odnosu Slovencev v Kraljevini SHS do (slovenskih) prebežnikov iz Italije med fašizmom (Hrobat Virloget 2021). Stanje v povojni Istri je sicer še bolj kompleksno od zgoraj omenjenih raziskav, opraviti imamo z različnimi skupnostmi ljudi, ki so sobivale v is- tem prostoru: od domačinov slovenske in italijanske etnič- ne pripadnosti, »povratnikov« z območja Trsta, ki so pred fašizmom zbežali v Jugoslavijo, priseljenih Italijanov iz Italije in Hrvaške, do priseljencev različnih etničnih iden- titet iz nekdanje Jugoslavije. Tudi iz govora Štelia 5 , Istrana iz slovenskega zaledja, o izvoru priseljencev so razvidni ne le prezir in zaničevanje novega družbenopolitičnega okolja do njih, tako sloven- skega kot italijanskega jezika, ampak tudi očitek o njihovi privilegiranosti. Največ Štajercev je bilo v Piranu … Zato ker v Piran je vozil iz Maribora, je vozil avtobus. Bosanci so prišli v Koper, ker je vlak vozil v Koper. Je rekel mož meni: »Sem se ustavil v Kopru, ker vlak ni šel naprej.« Prišli so iz povsod. Cilj je bil, da se tukaj spremeni okolje. Brkincev je bilo dosti. Take, ki so bili zares zagriženi … So jim dali vse ... Če si ti rekel, da si iz Malije, nisi veljal nič. Jaz sem se dosti kregal, nisem šovinist, mi ne moraš rečt. Zelo grdo so govorili proti nam. So nam pravili, »kaj si iz Malije?« ... Takrat je bilo tako tudi za Italijane. Podobno kot zgoraj se rezerviran odnos domačinov do pri- vilegiranih priseljencev iz notranjosti Slovenije odraža tudi v spominu slovenskega Istrana Claudia. Spominja se, da mu je njegov italijanski stanodajalec, mornar, ob migraciji v Ita- lijo ponujal v ugoden odkup hišo v Piranu; sledeč partijskim navodilom jo je zavrnil. Na koncu z nelagodjem doda, da so vse nepremičnine v istrskih mestih pokupili priseljenci in z njimi zaslužili (Hrobat Virloget 2015b: 539). »No, in jaz, seveda, ker sem bil član partije, sem ubogal … Ampak so prišli potem z notranjosti dol, so vse pokupili! Tudi tisto mojo. So kupili, pa prodali, pa zaslužili.« Veliko o simbolnih mejah v novi istrski družbi pove pripo- ved Tonina, slovenskega Istrana iz Škofij: »Na Čevljarski v Kopru sta se dve Štajerki pogovarjali in sta slišali dve stari ženici, ki sta se pogovarjali po italijansko. In Šta- jerki sta rekli: 'Še imamo tujcev tuki.' One, ki so bile iz 5 Vse sogovornike sem v želji po njihovi anonimnosti zaradi v družbi še vedno kočljivih podatkov poimenovala z izmišljenim imenom. Maribora, torej tujke, so smatrale, da so naše!!!« (zapis iz terenskega dnevnika) Iz gornje pripovedi so – ob smehu vseh prisotnih – pre- poznavne kar tri simbolne meje: da slovenski Istrani slo- venskih priseljencev niso imeli za »svoje«, prav tako kot slovenski priseljenci istrskih Italijanov niso sprejemali za »svoje«, medtem ko so se slovenski in italijanski Istrani na »drugi« strani meje počutili kot »mi«. Slovenski Istrani so na priseljence iz notranjosti Slovenije pogosto gledali kot na privilegirane, hkrati pa so zaznavali, kot je razvidno iz njihovih govorov, da so priseljenci vzpostavili simbolno mejo med seboj in istrskimi Italijani. Kot so pripomnili v pogovoru v Domu starejših občanov v Kopru: »Prišleki so se naselili zastonj v te hiše noter ali za majhne solde.« (zapis iz terenskega dnevnika) Ob migracijah Hrvatov iz Srbije na Hrvaško po zadnjih vojnah na Balkanu je Jasna Čapo (2010) problematizirala termin t. i. soetničnih migracij. Termin predvideva »vrni- tev« v domovino in zaradi navidezno naravne povezave med človekom in etnično skupino oz. domovino njihovo neproblematično vključitev v družbo. Ti pogledi etnonacio- nalistično usmerjenih politikov pa se ne ujemajo z realno- stjo migrantov, kljub temu da so to etnično privilegirani migranti, ki v novi domovini pridobijo vse pravice (držav- ljanstvo, politične pravice, nimajo statusa begunca; v na- sprotju z drugimi begunci se ne želijo vrniti). Izgubo doma le takoj po selitvi blaži ideja o skupni etnični pripadnosti z lokalnim prebivalstvom, vendar ta zanje ne pokaže zani- manja in jih sprejema na »hladen« način. Začetna etnična privilegiranost določa cilj, lajša pridobitev državljanstva, pomaga pri občutku prisiljenosti selitve; sčasoma pa etnič- nost ni več privilegij. Zaradi zavračanja »domačinov« se nacionalna predpostavka o neproblematičnosti integraci- je soetničnih migracij izkaže za iluzorno, migranti so še vedno ukoreninjeni drugje – v izgubljenem domu. Jasna Čapo pokaže, da migrantov ni mogoče etiketirati po zu- nanjih merilih, o njih je treba razmišljati glede na njihove vsakdanje izkušnje in prakse (Čapo 2010). Prav tako so bili in so še vedno v Franciji negativno stig- matizirani alžirski priseljenci francoske narodnosti, ko so po alžirsko-francoskih vojnah morali množično bežati v Francijo kot »matično« domovino, kar državne oblasti imenujejo »repatriacija«. V očeh domačinov so t. i. pieds- -noirs še danes negativno etiketirani, nanje gledajo kot na izkoriščevalce, nasilne, glasne, vulgarne, rasistične in od- govorne za svojo nesrečno usodo. Na njihova pleča se ni zvrnila le odgovornost za lastno usodo, ampak celo vsa teža kolonizacije s sramoto in krivdo vred. Ob vsej nega- tivni stigmatizaciji je pri priseljencih iste narodnosti mo- goče zaznati veliko vrzel med integracijo in bivanjskim občutkom tujstva. Tako so pieds-noirs ostali ujeti med dvema svetovoma, med Alžirijo kot lastno domovino, ki jih je pregnala, in Francijo, »matično domovino«, ki jih zavrača (Baussant 2002: 249−250, 252−256). Glasnik SED 61|1 2021 33 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Družbene meje med ljudmi različnih etničnih identitet. Slovenci vs. Italijani Ob zgoraj navedenem se postavlja vprašanje, kdo se v Istri počuti »na svoji zemlji« in kdo je iz te skupnosti izločen? Že iz zgornje šaljive pripovedi lahko sklepamo, da so se priseljenci počutili »na svoji zemlji«, kar je verjetno po- udarjal dominanten jugoslovanski spomin, po katerem so Italijani, ki so jih ob prihodu srečevali (vendar z leti ved- no manj), na slovenskem ozemlju tujci. To je razvidno iz pripombe, ki jo je mimogrede izrekla Roza, priseljena uči- teljica slovenščine iz Ljubljane, da so se Italijani, ki jih hkrati imenuje domačini, izseljevali »nazaj« v Italijo. »So bili še domačini, ampak so se veliko izseljevali nazaj v Ita- lijo od tukaj.« Priseljenci so jih dojemali kot le začasno prisotne, po prevladujočem mnenju zaradi priseljevanja v času fašizma. Percepcija Italijanov kot tujcev na slovenskem ozemlju ustreza nacionalistični ideologiji, po kateri naj bi kulturne meje ustrezale političnim mejam, v državi naj bi živeli le ljudje »istega tipa« (Gellner 1983). Medetnično sovrašt- vo iz obdobja nasilnega fašizma in vojne je v Istri pustilo globoke posledice v medosebnih odnosih, kar je opazno v precej močni družbeni meji med Italijani in priseljeni- mi Slovenci. Vse večje etnične konflikte in vse močnejše italijanske ali slovenske etnične identifikacije je mogoče zaslediti že v 19. stoletju, ko so se ljudje omenjenih etnič- nih pripadnosti borili za nadzor nad javnim prostorom in politično prihodnostjo Istre (D'Alessio 2008: 46−51). Skupnosti, vsaka s svojimi zatrtimi spomini, druga mimo druge živijo še danes. Ko se srečajo, pride do konflikta, tako kot na javni prireditvi pripovedovanja spominov o Kopru »Pripovedujem zgodbo o mestu, urbane legende in anekdote« jeseni leta 2012 v organizaciji dr. Neže Čebron Lipovec, dr. Maše Sakara in Zdenka Bombeka (Čebron Li- povec 2015). 6 Vzdušje na pripovedovalskem večeru, kjer je bilo tako slovensko kot italijansko lokalno občinstvo, 7 se je naelektrilo, ko je slovenska priseljenka začela pripo- vedovati o javnem ponižanju zaradi etnične pripadnosti; sledil je odgovor o ponižanju z druge strani, tokrat z iz- kušnjo italijanske domačinke. »In jaz grem enkrat tam mi- mo [op. Loggie], verjetno sem šla v službo, in ena zasika za mano. Jaz sem v tistem, ko sem to zaslišala, sem ji tako klofuto primazala, da sem se samo sebe tako ustrašila, da sem se kar tresti začela. 6 V letih 2012 in 2013 je bilo organiziranih sedem javnih diskusij, ki so se končale z razstavo na to temo. Namen je bil razumeti mesto »od spodaj navzgor«, slišati osebne spomine in zgodbe o preteklosti Kopra (Čebron Lipovec 2015). 7 Na teh večerih je bilo prisotno v glavnem slovensko in italijansko občinstvo, manjkali so pripadniki drugih etničnih manjšin, predvsem iz južnih republik nekdanje Jugoslavije. Udeležili so se le dveh po- govorov o delavstvu na temo Luke Koper in TOMOS-a. Meni so pa rekli 'maledetta Italiana!' in sem jih v zid pri- tisnila.« Na spomine slovenskih priseljenk je reagirala italijanska domačinka iz Kopra s poudarjanjem krivic, ki jih je pri- zadejal jugoslovanski socializem istrskim Italijanom, od odvzema lastnine, prisilnih šolanj italijanskih otrok v slo- venskih šolah, do etikete »fašistov« v nasprotju s »privile- giranimi« priseljenci (Hrobat Virloget 2015b: 546). Pa vendar, na primer Tomos, je bil zgrajen na zemlji, ki je bila ukradena mojemu dedku in nihče mu je nikoli ni vrnil. Ni bil niti fašist in niti komunist, bil je le kmet, ki je pošteno delal. In to je potrebno povedati, da so neka- teri, ki so prišli v Koper, imeli srečo, delo in dom, ampak bilo je veliko krivic v odnosu do ljudi, ki sploh niso bili vpleteni v grde reči […] Bili so prisilni premiki otrok v slovenskih šolah, ki niso znali slovenščine, saj doma je niso govorili nikoli. […] Zelo pogosto samo zato, ker so Italijani, so bili definirani kot fašisti, tudi če so bili ko- munisti ali drugega političnega prepričanja … V napetem vzdušju na javni prireditvi je prišel na dan de- setletja dolg konflikt zaradi superiornosti ene etnične sku- pine nad drugo. Med fašizmom so se Italijani kot predstav- niki italijanske civiltà, »civilizacije«, v odnosu do sciavov, ki je bil in je še vedno italijanski slabšalni izraz za slovan- sko prebivalstvo, počutili večvredne in bolj »civilizirane«. Prezir oziroma ignoranca do razlik se izraža že v enačenju različnih slovanskih etničnih, nacionalnih skupin, sloven- ske in hrvaške, v eno samo, slovansko. Ta opozicija se enači z družbenim konfliktom med urbanim in ruralnim. Raziskovalci opozarjajo, da je ta konflikt treba brati tudi v luči socialnih, razrednih in ne le etničnih opozicij, pri če- mer se tudi pokaže, da so te ukoreninjene predstave precej neosnovane in bazirajo na stereotipih. Predvsem italijanski raziskovalci so pri etnično-prostorski opoziciji spregledali vpliv fašizma na prekinitev porasta slovenskih in hrvaških etničnih elementov v urbanem okolju vse od srede 19. sto- letja (Brumen 2000: 129; Baskar 2002; Ballinger 2003; D'Alessio 2008: 43−49, 2009; Verginella 2015; Wollf 2021). Odnos superiornosti se je v povojni družbeni re- alnosti z jugoslovanskega stališča obrnil na glavo; Italija- ne so kolektivno izenačili s fašisti in z okupatorji (Hrobat Virloget 2021). Vsaka stran se osredotoča le na koncept lastne žrtve, ki je ne priznava »drugemu«, kakor tudi nihče ne razmišlja o sebi kot »krvniku« (Assmann 2007; Hrobat Virloget in Čebron Lipovec 2017). V tem sporu je mogoče zaznati konflikt med priseljenci iz notranjosti Slovenije in italijanskimi domačini, medtem ko ga ni med slovenskimi in italijanskimi domačini. Slo- venski Istrani celo menijo, da je bil konflikt med Italijani in Slovenci vnesen »od zunaj«. To v pogovoru nakažeta Tonin in Bepo iz Škofij in Roća (Hrobat Virloget 2015b). So bežali stran. Ma 90 % od njih jih ni vedelo, zakaj! Politika je bila zaguljena. Politika je bila kriva, da si zapustil vse svoje imetje! Politika je pritiskala! Midva Glasnik SED 61|1 2021 34 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget sva bila takrat stara 15, 16 let, nismo razumeli, ma zdaj vidimo, razumemo. Bilo je sovraštvo. Če je govoril itali- jansko, je bil fašist. Kriva je Ljubljana in Zagreb!!!! Za izselitev! Politiki krivi. Da bi naselili nove. Istrijane niso imeli [op. niso šacali, niso spoštovali]. Prej pa je bilo podobno pod Italijo. (zapis iz terenskega dnevnika) Sorodna študija Jasne Čapo Žmegač (2002: 117–130, 2007) o priseljevanju Sremskih Hrvatov iz Srbije na Hrva- ško po jugoslovanski vojni v 90. letih ugotavlja, da begun- ci iz Srbije za etnične konflikte krivijo priseljence – nedav- no prebegle Srbe iz Hrvaške. Tudi Barbaros Tanc (2001), ki piše o »izmenjavi« prebivalstva med Grčijo in Turčijo leta 1923, pokaže, da priseljenci tako ene kot druge stra- ni ohranjajo spomin na harmonično sobivanje z etničnim »drugim«; konflikte naj bi spodbudili zunanji akterji, tudi v tem primeru priseljenci. Družbena meja s priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije Na eni strani prepoznamo konflikt med italijanskimi do- mačini in priseljenci v Istro, predvsem slovenskimi, ki so prišli »na svojo zemljo« pod vplivom dominantnega ko- lektivnega spomina o Italijanih kot sovražnikih naroda. Na drugi strani pa se je z novimi priseljenci vzpostavila meja, kjer se »domačini« in zgodnji priseljenci postavijo naspro- ti pozneje priseljenim. Marko, ki je z antifašistično druži- no v Koper prišel kot povratnik iz Trsta, od koder je pred fašizmom pobegnil v Jugoslavijo, poudarja podobnost med sobivajočimi Italijani in Slovenci na Primorskem; pri njem je zaznan superioren odnos do priseljencev iz južnih delov nekdanje Jugoslavije. Vdre ena druga kultura, ki dejansko … Manj razlike je bilo, veliko manj med nami in Italijani, ki smo dejansko živeli na istem teritoriju, pač eden je bil Slovenec … To se je vleklo že tisočletja. Oče je rojen v Trstu … To je pa potem, ko ti udari ena čisto druga kultura. To so pobirali ljudi dol, po vaseh, razumeš, to so bli pastirji … Pač, tle so nosili vreče in tako. To je bilo pa težje. Na nekem kulturnem nivoju. V svojem orientalističnem diskurzu Marko podobno raz- mišlja o kmetih z »Balkana«, ki so naselili visoko urbani- zirana istrska mesta. Znova trčimo v že omenjeni stereo- tipni diskurz o nizki kmečki in visoki urbani kulturi, tokrat v drugem družbenem kontekstu. Zaradi tega je prihajalo do konfliktov, ker dejansko si pri - peljal ljudi, recimo tako grobo – pastirje, si jih spravil v neko visoko razvito urbano okolje, se ni znašel on, seveda tudi on je bil tukaj v strahu in je reagiral samoobrambno […]. Problem je bil že jezik. To so bli ljudje, ki si jih pri- peljal iz hribov, ki niso bili navajeni tega. On je govoril svoj jezik in pika. Lahko je reči njemu »nauči se sloven- sko!«, še svoj jezik ni znal. Ne vem, če je znal brati … V nasprotju z zgornjim razmišljanjem je raziskava iz 80. let o priseljencih iz južnih jugoslovanskih republik ovrgla splošno razširjeni stereotip o neizobraženih priseljencih; med Slovenci in Neslovenci je pokazala le na majhne razlike. Izobrazbena struktura Slovencev je bila prav ta- ko »nizka«, »čeprav je v zaposlovanju in napredovanju to v družbi manj vidno kot nizka izobrazba priseljencev« (Mežnarič 1986: 73−74). Na podobno superioren odnos do priseljencev iz nekdanjih južnih republik, ki naj bi prišli v visoko urbanizirano kulturo, naletimo tudi pri vpraša- nju odnosa priseljencev do dediščine in lokalnega okolja (Hrobat Virloget 2020, 2021) pri italijanskih Istranih, kot na primer pri Ornelli. Ta prvi slovenski del [prvi slovenski priseljenci] je tisti, ki nas najbolj spoštuje. […] Saj oni so prišli, ne morejo reči, »ni vas bilo«, saj so naleteli na nas. In so oni tisti, ki so prišli od zunaj, saj smo mi že bili tu. […] Potem je prišel drug krog ljudi, ves ta del iz Bosne, iz tiste vojne. Z vsem spoštovanjem tudi do njih, ampak oni so zasedli to zemljo … Zasedba in … So prinesli s sabo, so prinesli se- veda svoje tradicije, so prinesli svoj svet. So prinesli ma- lo spoštovanja do teh krajev, kamor so prišli, ne veliko. »Drugost« priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugo- slavije slovenski Koprčani ponazarjajo tudi z drugačno mentaliteto in njihovim nasilnim vedenjem, ki ne ustreza »domačim« normam. Gospa iz Istre, katere družina je vo- dila gostilno: Ti ljudje so s seboj prinesli svojo kulturo, ki nam tu ni bila znana. Veliko so pili, razbijali, se pretepali in de- jansko so v lokale prinašali nemir in nezadovoljstvo tako močno, da so se domači gostje umikali na račun njih. Ta- ko so ti dobesedno preplavili mesto. […]. Ampak delati je bilo izredno težko, ker so bili ti ljudje … Bilo je dosti alkohola, dosti nasilja, pretepov, policije. 8 O balkanskem »drugem« v Istri govorijo tako Slovenci kot Italijani. Vsakdanje prakse v Istri in povsod po Slove- niji kažejo, da so priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije »ultimativni drugi«. Kot pravi Ana Kralj, so priseljenci v slovensko družbo na sploh »nepovabljeni«, kar je tudi naslov njene knjige (Kralj 2008), čeprav so bili v Istro »povabljeni« z namenom gradnje nove družbene in gospodarske ureditve (Hrobat Virloget 2019). V istrski družbi so raziskovalci že opazili močan regiona- lizem, to je navezovanje Slovencev in Italijanov na skupno hibridno istrsko identiteto. V nasprotju z italijanskimi ezu- li, ki se v jeziku superiorne čistosti in avtohtone homoge- nosti dojemajo za edine istrske Italijane – pravih Istranov v Istri naj bi po »eksodusu« ne bilo več – se rimasti, tj. italijansko govoreči prebivalci, ki se niso odselili, prav ta- ko kot drugi slovenski (in hrvaški) Istrani ponosno sklicu- 8 Intervju opravila Nikita Meden in Boris Meglič pri predmetu Prakti- kum dediščine 2016/17. Glasnik SED 61|1 2021 35 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget jejo na jezik avtentične hibridnosti. Nismo torej ne Hrvati ne Slovenci ne Italijani, ampak Istrani, vendar drugačni od ne-Istranov, predvsem tistih balkanskega tipa. Diskurz se vrti okoli retorike »zgodovinskih pravic« do območja, poudarjanja avtohtonosti in kulturne superiornosti Istre v primerjavi z Balkanom. Ti stereotipi se odražajo v pro- storskih terminih, na priseljence z Balkana se gleda kot na prebivalce zapuščenih stanovanj Italijanov v zapuščenih mestnih jedrih. Dojema se jih kot mafijo (Albance), očita se jim neznanje istrskega dialekta in zanemarjanje mestne- ga jedra z »neciviliziranimi« tradicijami – stari diskurz o kmetih, ki okupirajo center in ga degradirajo. Čeprav na prvi pogled bolj multikulturna je tako tudi istrska hibrid- nost (italijanska − hrvaška – op. in slovenska) v svojem orientalizirajočem diskurzu izključujoča (Ballinger 2003: 245‒273). Novejša raziskava hrvaške antropologinje Olge Orlić o tolikanj deklarirani istrski multikulturnosti je po- kazala, da se za njo – tako kot pri diskurzu o evropski mul- tikulturnosti, iz katerega so izključeni tisti iz ne-Zahodne Evrope in neavtohtoni – v resnici skriva izključujoči di- skurz. »Sobivanje« (it. convivenza), tako proklamirano v Istri, 9 se v resnici nanaša na sobivanje z Italijani kot av- tohtono skupnostjo, medtem ko so iz njega izključene re- lativno novejše manjšine, kot so Srbi, Bosanci, Albanci, Kitajci. Pripadnike teh manjšin in tudi hrvaške priseljence izza Učke (kar bi v slovenskem delu Istre danes vzporejali s priseljenci iznad Črnega Kala) imajo za »druge«, od ka- terih se pričakuje, da sprejmejo istrsko identiteto, lokalni govor, istrski način življenja in mentaliteto. Istrska multi- kulturnost danes obstaja le na deklarativni ravni, v odno- su do avtohtonih, domačih Italijanov, v odnosu do novih priseljencev pa se kaže kot potreba po asimilaciji, kar je v nasprotju z idejo multikulturnosti (Orlić 2008). Z orientalizmom prežeto persistentno percepcijo vdo- ra »ruralnega« z asociacijo »nekulture«, »nazadnjaštva« in »balkanskega« v »urbano« z etiketo »kulturnega« in »evropskega« Alenka Bartulović (2013) opaža tudi v povojnem Sarajevu. Navaja podobne raziskave drugih avtorjev o podobnih percepcijah v celotni jugoslovanski zgodovini. Po vojni naj bi v percepciji Sarajevčanov pri- šlo do umora »urbanega značaja« mesta z »invazijo na- cionalistično orientiranih kmetov«. Koncept »ruralizacije mest« ni le jugoslovanska specifika, konflikt med urbanim in ruralnim je globoko zakoreninjen tudi drugod, še zla- sti v Sredozemlju. Kategorija »urbanega podeželana« je prevladovala pri razlagi jugoslovanske zgodovine po letu 1944, ko je pospešena industrializacija v mesta privabljala množice iz podeželskega okolja; ti naj bi po selitvi osta- jali v nehvaležni liminalni poziciji. Problem percepcije »urbanega podeželana« leži tudi v pripisani homogenosti, 9 Raziskava je bila sicer izvedena v hrvaškem delu Istre, jo je pa mo- goče prenesti tudi na slovensko stran, kjer sem pogosto poslušala govore Istranov o »hibridnosti« (Hrobat Virloget 2021). vsiljeni priseljenemu prebivalstvu, in zanemarjanju zgodo- vinskega konteksta. Za gradnjo socializma sta bili značilni pospešeni urbanizacija in industrializacija. Selitve ljudi s podeželja v mesta so bile podprte s socialističnimi težnja- mi po oddaljevanju od stigmatizirane nazadnjaške »kmeč- ke družbe«. Beograd naj bi za »ruralne prišleke« nikoli ne postal pravi dom, zanje naj bi ostal prostor neudobja, ki naj bi ga s praksami domnevne podeželske preprosto- sti skušali udomačiti. Ta liminalnost, »dvojnost življenja« »prišlekov, naj bi urbanizacijo in »napredno misel« zavi- rala tudi zaradi pomanjkanja izobrazbe in odsotnosti mo- tivacij za kulturno življenje (Bartulović 2013: 277−308). Te urbane stereotipe o »neprilagojenih ruralnih praksah v urbanem« je v Kopru mogoče poslušati že desetletja. O tem pričajo splošno razširjene povedke, da priseljenci »z Balkana« gojijo krompir ali prašiče v urbanih beneških palačah starega mestnega jedra. V nasprotju s študijami ruralnih priseljencev v Jugoslaviji, kjer je večina prise- ljencev pripadala isti etnični identiteti, »ruralni drugi« iz istrskih mestnih okolij niso iste narodnosti oziroma, bolje rečeno, tudi če so s podeželja prihajali ljudje iste etnične pripadnosti, slovenske, ta urbana folklora zanje ni veljala, veljala je izključno za »balkanske druge«. In to kljub temu da so tudi ti pripadali nekdaj skupni, očitno krhki jugo- slovanski identiteti, ki je z razpadom Jugoslavije pokazala močno ločene etnične identitete, vse do t. i. »izbrisanih« (Zorn in Lipovec Čebron 2008). Ne glede na fantazijsko podstat simbolnih meja so te pri- seljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije interna- lizirali in jih v vsakdanjem življenju doživljali kot zelo realne. O odtujenosti, ki jo povzroči negativna stigmatiza- cija priseljencev z Balkana, priča sin v Koper priseljenih Makedoncev. Nisem se družil z domačini, ampak s priseljenci drugih jugoslovanskih narodov. Takrat je še bila skupna država Jugoslavija. […] Vedno se sprašujem, kaj sem zgrešil, da nisem bil tako sprejet, kot bi si želel, da bi bil. Zakaj do- mačini najprej pogledajo moje ime in priimek in potem ni - ti ne vstopijo v mojo slaščičarno? Tujcev to ne zanima in tujci pridejo in kupijo. Ampak tujci pridejo enkrat in po- tem odidejo, domačini pa so tu […] (Menih 2011: 67–68) Lastne izkušnje priseljencev iz južnih republik nekdanje Ju- goslavije, ki so kot nezaželeni v novem slovenskem okolju občutili »drugost« in »tujost«, se niso ujemale z uradnim diskurzom, ki je promoviral »bratstvo in enotnost« vseh ju- goslovanskih narodov. Načeloma oziroma uradno iste naro- dnosti, jugoslovanske, pa vendar različne, saj je bila republi- ška identiteta očitno močnejša. Andrea L. Smith ta kontrast med javnim diskurzom na eni strani in lastnimi migrantski- mi izkušnjami na drugi strani imenuje konverzacijska ali kognitivna disonanca, opaža pa jo pri malteških priseljencih v Alžiriji in Franciji. Navaja malteško priseljenko, ki uradni diskurz o »talilnem loncu« migrantov odkrito sooča s svojo lastno izkušnjo »drugosti« (Smith 2006: 134−140). Ta zelo Glasnik SED 61|1 2021 36 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget spominja na spomine o »odtujenosti«, nesprejetosti in hkrati sprejetosti Adele, albanske priseljenke s Kosova. Ves čas je poudarjala, kako so njeno družino istrski meščani lepo spre- jeli, obenem pa tudi, da se je njena družina ves čas trudila, da ne bi izpadla drugačna od domačinov, zato so svoje tradi - cije ohranjali znotraj doma. Da bi nas domačini tukaj slabo sprejeli … Bi blo zelo nepošteno, kvečjemu so nam stali bolj ob strani. […] Mi- slim, mi smo imeli bolj te pritiske iz Udbe, ki so se tukaj vršili pri nas. Drugače pa ni, a veš, z ljudmi, ki smo tako živeli, pa ne. So nas sprejeli. […] Nam je bilo jasno dano vedet, da smo prišli tukaj, torej v en prostor, ki je prva dolžnost naša sprejeti ljudi, biti isti kot oni. Vse ostale stvari imaš pa v družini. Torej, naši obredi cerkveni, smo jih imeli pač doma. […] Ker jaz pravim, če ti nekam pri- deš, je prav, da se ti asimiliraš, prilagodiš, ne oni tebi. Kar pomeni, prvo, kar je jezik, in vse ostalo. […] Ja. Vse ostalo imaš ti doma. Dobro, js vem, da marsikdaj sem slišala to drugo zgodbo, da sem Albanka, pa da sem mu- slimanka. Pa preden so jim razložili, da ni res … da sem kot katolik, je blo težko. Ok, so te malo čudno gledali, to ja, ampak da bi me pa odganjali, da ne bi prišla v družbo, to pa ne. A veš, je jasno, da če greš izven vsega, je jasno, da nisi njihov. Ampak spet ne toliko, da bi te sovražili al karkoli. To ne. Tudi iz tega odlomka odseva, kar Andrea L. Smith opaža pri asimilaciji, pogosto zavestnem procesu posameznikov migrantskih korenin. Ko v svojem zunanjem okolju, na ulici ali v šoli, opazijo, da so njihovi izvori percepirani kot manjvredni, se lahko distancirajo od okolja, iz katerega iz- hajajo, kar vodi v zanikanje njihovega identitetnega ozad- ja (Smith 2006: 138). Kot poudari Adela, »če greš izven vsega, je jasno, da nisi njihov«. V celotnem intervjuju je kognitivna disonanca opazna kot stalno, ponavljajoče se samoprepričevanje, da so bili sprejeti med domačini, pa čeprav so trudili, da ne bi bili »drugačni« od njih. Raziskava priseljevanja v severnoistrska mesta je sicer šele v povojih, je pa že iz maloštevilnih intervjujev s pri- seljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije hkrati z občutkom ločenosti zaznan tudi občutek sprejetosti v druž- bi. Gospa iz Bosne, ki se je v Izolo priselila leta 1955, je poudarila, da so italijanski domačini Bosance krivili za pomanjkanje dela, češ »in kad ni bilo dela, so govorili, naj idejo Bosanci proč, da so bili krivi Bosanci in da je to njihov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne.« 10 Po drugi strani pa sta ona in njen mož, Hrvat iz Dalmacije, ali so jih Slovenci sprejemali, oba večkrat pritrdila. Sprejetost v slovenski družbi gospa iz Bosne dokazuje s karakternima lastnostma zgolj nekaterih priseljencev, to je »pridnosti«, delavnosti, ki sta tako stereotipni za Slovence: »Mi nismo 10 Z gospo se je pogovarjal dijak Klemen Baronik v okviru svoje prakse na Gimnaziji v Piranu v sodelovanju s Fakulteto za humanistične štu- dije Univerze na Primorskem, kjer sem mu bila (zunanja) mentorica. nikoli imeli problemov, ker smo bili pridni in vse isto kot oni plačevali, pa so nas zaradi tega gledali kot svoje. Tvo- ja babica mi je vedno govorila, da mi smo njihovi in ne kot uni drugi leni Bosanci.« Tudi v nekaterih drugih intervjujih na vprašanje o integra- ciji v novo družbeno okolje ni bilo opaziti močne simbolne meje, nekateri so se sklicevali na delavsko enakost, med njimi tudi sogovornica iz Bosne. Raziskava iz 80. let o Bosancih v Sloveniji kaže, da je treba pri vprašanju pro- cesa družbene integracije razlikovati med priseljenci brez družin in z njo, zato je bila takrat bolj kot delitev na »Bo- sance« in »Slovence« poudarjena delitev na »mi, ta spod- nji« in »oni gore«, s čimer je mišljena administracija. Ta razredna klasifikacija nacionalnega, etničnega elementa ni vključevala kot določujočega, ampak je nakazovala ne- enak dostop do osnovnih virov in nadzora v družbi, torej razmerja moči v delavski vsakdanjosti (Mežnarič 1986: 13, 202−207). Izkušnje doživljanja etničnih meja niso bile enotne, čeprav je treba poudariti, da pogledi o enakosti de- lavstva, ki naj bi presegala etnične meje, izhajajo s stališča priseljencev iz nekdanjih južnih jugoslovanskih republik oz. »etnično drugih« slovenskih domačinov. Družbena meja med domačini in najstarejšimi ter poznejšimi priseljenci Ali je bil etnični element pri ustvarjanju družbenih me- ja vedno enako močan? Kot prikažem v nadaljevanju, je imel etnični element močnejšo vlogo pred »eksodusom«, ko se je družba ločevala na slovansko – kmečko in itali- jansko – urbano prebivalstvo. Lahko predvidevamo, da je bil bolj poudarjen po razpadu Jugoslavije v 90. letih, kar se ultimativno izkaže v pojavu »izbrisanih« (Zorn in Li- povec Čebron 2008). Že iz zgoraj navedenih spominov je mogoče zaslutiti, da novo »mi« skupino tvorijo italijanski Istrani in prvi, večinoma primorski priseljenci, ki so z Ita- lijani »sobivali« že v medvojnih letih in so prihajali v prvi fazi »eksodusa«, ko so bila izseljevanja in priseljevanja le sporadična (Hrobat Virloget 2019). Ta skupina se očitno vzpostavi nasproti poznejšim priseljencem, ki so v bolj množičnem številu prihajali kot odgovor na množičnejša izseljevanja po pripojitvi Istre Jugoslaviji. Pri tem ni mo- goče trditi, da gre le za orientalizirajoči diskurz v etničnem smislu do priseljencev iz južnih republik nekdanje Jugo- slavije, predvsem do tistih, ki so v 60. in 70. letih prihajali zaradi potrebe Luke Koper, TOMOS-a in drugih industrij- skih obratov po delavcih, temveč očitno za družbeno mejo do vseh priseljencev v valu množičnih migracij. Namesto vloge etničnega razlikovanja, ki je nekoliko popustila, je postala pomembna »sociološka« starost, primarnost biva- nja v kraju, na kar sta prva opozorila sociologa Norbert Elias in John L. Scotson (1994). Kristina iz Brkinov, ki je osvoboditev Istre čakala v hiši kočevskih Nemcev, se spo- minja, da je bilo leta 1955 ob prihodu v Izolo prevladujoče okolje še vedno italijansko, se je pa z novimi množičnimi Glasnik SED 61|1 2021 37 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget selitvami izredno hitro sloveniziralo, tako da so poznejši priseljenci prihajali v že bolj slovenizirano okolje. Torej, ob mojem prihodu sem bila sama. Potem pa se je vsulo mladih družin od vsepovsod. [… ] Ampak, kot re- čeno, zelo zelo hitro se je to območje polnilo s Slovenci. Tisti, ki so prišli malo kasneje, tega stika z italijansko kulturo niso imeli, takega kot jaz. […] Mi smo ga že ma- lo poznali. […] o potrebi po učenju italijanščine, ki je bila večja v začetku kot v času množičnega priseljevanja. Ja, natančno tak, tudi med mojimi sošolci, ki so kasneje prihajali, ni bilo nobene nuje, jaz nisem prepoznala iste skrbi, kot sem jo imela, ko sem jaz prišla, meni se je zde- lo, da sem bila popolnoma izgubljena, osamljena in da to nekako moram osvojit, ampak to jaz pripisujem dej- stvu, da smo bili Primorci, jaz nisem prišla kot popolni tujec v to okolje. Mi smo le prišli iz Primorske, ne čisto od tam … In seveda s starši, ki so govorili italijansko, tako da jaz razumem ... Iz govora se sluti ločevanje na »mi«, tisti, ki smo prišli prej v še italijansko okolje in znamo italijansko, in »oni«, »čisto od tam«, ne iz Primorske. Elias in Scotson (1994) sta pri preučevanju migrantske družbe opazila, da čeprav so priseljenci iste narodnosti in vsi iz delavskega razreda, se »stare družine«, prvi naseljenci, prepoznavajo za boljše, superiorne in zavračajo kontakt s priseljenci, ki jih ima- jo za »outsiderje«. Njune raziskave so pokazale, da med priseljenskimi skupinami ni objektivnih razlik, ni razlik v etničnosti, narodnosti, rasi, barvi, poklicni strukturi, do- hodku, vzgoji, vsi pripadajo delavskemu razredu, edina razlika med njimi je v »starosti« bivanja v kraju. Stari re- zidenti sami sebi pripišejo superiornost, priseljence pa vi- dijo kot grožnjo njihovemu ustaljenemu načinu življenja. Ta odnos med uveljavljenimi in »outsiderji« ima povsem družbeni izvor, je kolektivna fantazija. Kvečjemu gre za nadzorovanje virov, ki jih »starejši« rezidenti zaradi več- je skupinske kohezije, solidarnosti, uniformnosti in sa- modiscipline, ki so jo kot skupina vzpostavili v daljšem času sobivanja, bolje nadzorujejo, hkrati pa od teh virov izključujejo priseljence. Pri »ustaljenih« prebivalcih so pomembni njihovi skupna preteklost, skupni spomini, pri- padnost, emocionalne vezi, skupinska kohezija, podrejanje skupinskim normam, vse to v nasprotju med »mi« in »oni«. Superioren odnos do »outsiderjev« je posledica stig- me, ki se pogosto pri priseljencih tudi reificira. Priseljenci, ki morajo vedno vzpostaviti odnos z že vzpostavljenimi v kraju, dejansko ponotranjijo pripisani občutek manjvred- nosti, k čemur še dodatno prispeva, da živijo »vsak zase«, nimajo vodstva in neke skupinske kohezije. Poleg tega se »outsiderji« ne podrejajo skupinskim normam, nimajo niti skupnih kolektivnih spominov, zaradi česar jih »starejši« prebivalci le še bolj zavračajo, stigmatizirajo, ponižujejo. S tem, da se od priseljencev distancirajo z zavračanjem in s pripisovanjem nižjega statusa, starejši prebivalci obdrži- jo svoja (»višji«) status in pozicijo moči (Elias in Scotson 1994; Čapo Žmegač 2007: 153). Simbolnih meja je več. V Istri, sploh na podeželju, se Is- trane še danes močno razlikuje od t. i. foreštov, »tujcev«, o čemer je pisal že Borut Brumen (2000). Glede na kontekst govora je opažal premično definicijo forešta, enkrat so to v vas Sv. Peter priseljeni vaščani iz sosednjih vasi, priženjeni, ljudje po opravkih v vasi ali obiskovalci iz obalnih mest, drugič pa so to ljudje, ki prihajajo v vas uradno kot turisti ali po službeni dolžnosti. Ko so ti percepirani kot predstavniki oblasti, se prvi, šuperski forešti, spremenijo v domačine. Od njih se pričakuje, da se bodo vedli po nenapisanem moral- nim kodeksu, krjanci (razširjena beseda po širši Primorski), njihovo vedenje bo skupnost opazovala in neprimerno ve- denje sankcionirala z govoricami, od njih se pričakuje za- nimanje za vaške dejavnosti in vključevanje vanje (Brumen 2000: 379−384). Družbeno mejo so priseljenci, ne glede na čas njihovega prihoda, močno občutili predvsem v odnosu do »starih Istranov«, kar je še zlasti razvidno iz govorov, kjer si priseljenci navkljub več kot polstoletnemu bivanju v Istri ne upajo trditi, da so Istrani (Hrobat Virloget 2021). Družbene meje med »domačimi« in priseljenimi Italijani V severnoistrska mesta so se priseljevali tudi Italijani. Prva je prišla skupina večinoma italijanskih delavcev iz Italije, iz Tržiča in širše Furlanije, ki se je iz ideoloških in zaposlitvenih razlogov priselila v t. i. »kontraeksodusu«. V njem naj bi bilo 2000, tudi od 3000 do 3500, skupaj z vojnimi ujetniki pa nekateri slovenski viri navajajo 10.000 oseb. Po informbiroju, v katerem so se italijanski komu- nisti postavili na stran Stalina in ne Tita in so jugoslovan- skim oblastem postali sumljivi, se je večina vrnila v Italijo (Purini 2010: 263−272; Pupo 2015: 33−34). Druga sku- pina so bili italijanski Istrani iz Hrvaške, ki so v severno- istrska mesta prišli iskat zaposlitev znotraj iste države. Med intervjuvanjem obeh sem več simbolnih meja opazila pri italijanskih priseljencih iz hrvaškega dela Istre. Tudi njih so domačini kategorizirali zgolj kot priseljence, pa čeprav iste etnične identitete. Izpovedna je misel Vittorie, Italijanke iz hrvaškega dela Istre, ki pravi, da so za Piran- čane, stare italijanske meščane, vsi »prišleki«. Po njenih besedah so Italijani, kot je sama, ki so prišli od drugod, druge kategorije, Slovenci tretje, vsi drugi prišleki pa če- trte kategorije. Različne kategorije družbenega rangiranja »italijanskih domačinov« so občutili tudi priseljenci iz južnih republik nekdanje Jugoslavije, kar je razvidno iz naslednjega intervjuja s priseljencema iz Dalmacije in Bo- sne, ki sta v Istro prišla leta 1955. 11 Sogovornika ves čas poudarjata družbeno mejo in večvrednostni občutek istr- skih Italijanov do priseljencev, podobno, kot je bilo v od- nosu Slovani-Sciavi in Italijani-civiltà pred »eksodusom«. 11 Intervjuval ju je dijak Klemen Baronik. Glasnik SED 61|1 2021 38 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Nona: Izselit so se morali. Uni ki so ostali tukaj … Ko smo se začeli doseljavat sem, so se držali za bolj visoke. K: To italjanski domačini? Nona: Ja, da so bolj pametni kot mi. K: So se imeli za več? Nona: Ja, in ako si govoril hrvatsko ali srbsko, so te imeli za Bosanca. Ne glede, ali si bil iz Bosne, Srbije ali Hrvatske. I kad so prišli na občino, so govorili ita- ljansko, da imajo prednost, da dobijo prej službo. Da bi imeli prednost, hotli so bit več. Ali pa če smo bili v služ- bi. Mi od dole nismo znali italjansko, in oni, kad so nas hteli opravljat, so nas opravljali. […]. Oni, ko so nas opravljali, so se držali, da so bolj razviti kot mi in da je to njihov kraj in da imajo večje pravice, da dobijo delo prej kot mi, da dobijo večje plače kot mi, tudi če delamo jednako delo. Ampak to se ni stvarjalo v Jugoslaviji, ker smo dobivali svi isto. In kad ni bilo dela, so govorili, naj idejo Bosanci proč, da so bili krivi Bosanci in da je to njihov dom in da oni rabijo delo, mi pa ne. E, to so ti te razlike, tako ti je to bilo. […] Nono: Ne, Italjani so ostali male skupince in družili sa- mo med sabo in se držali skupaj. Niso se dosti z drugimi nacijami družili. Kako razumeti pripombe, da so se Italijani v odnosu do pri- seljencev držali sami zase, ločeno? Po eni strani to lahko ra- zumemo z vidika tega, da niso razumeli novega večinskega jezika, po drugi strani pa sem že omenila njihovo samopri- pisano superiornost, načrtno vzdrževanja meja. Do superi- ornega odnosa Italijanov so še danes kritični tudi nekateri Italijani iz Istre sami. Kot pravi političarka in pripadnica ita- lijanske manjšine, »dogaja pa se celo, da nekateri Italijani ne želijo, da bi njihova knjiga izšla v slovenščini. Zdi se mi, da še vedno vsi skupaj preveč vztrajamo pri miselnosti 'to je naše, to pa vaše', namesto da bi gradili skupno, odprto, zares dvojezično kulturo.« (Ivelja 2004) Druga plat je jezik. Nerazumevanje jezika je bila velika ovi- ra tudi za Italijane, priseljene iz hrvaškega dela Istre. Kot je pripomnila Vittoria, bo kot priseljena Italijanka iz hrvaškega dela Istre tudi ona v očeh italijanskih Istranov v slovenskem delu Istre ostala vedno le priseljenka. Ob prihodu v Piran je imela probleme tako z nerazumevanjem italijanščine kot z nelagodjem, kadar je govorila svoj drugi materni jezik, sr- bohrvaščino, ki se ga je naučila v izvornem okolju. V šoli sem se počutila v redu, italijansko okolje. Težko pa v družbenih odnosih, v zunanjem življenju, nakupo- vati … Takrat še nisem govorila slovensko, govorila sem italijansko, zelo je bilo težko. Natančno sem morala ve- deti, v katero trgovino lahko grem, da mi odgovorijo v italijanščini. Tudi zato, ko sem namreč govorila v srbšči- ni, ki sem jo odlično znala, srbohrvaško, ki sem govorila odlično kot drugi jezik, so mi odgovarjali slabo. Tudi Amalia, Italijanka iz hrvaške Istre, pripomni, da se je s preselitvijo v Piran že drugič počutila tujka med ljudmi, katerih jezika ni nič razumela. »Po univerzi. In spet nisem poznala jezika. Ponovno popolna tujka. In potem sloven- ščina in hrvaščina, še danes imam kakšno interferenco, ker so si nekatere stvari podobne, ampak slovnica je pov- sem drugačna. Izolirana, povsem izolirana […]« Sklep Premakljive simbolne družbene meje v istrski družbi se konstruirajo glede na dolžino oziroma »primarnost« bi- vanja v kraju in so povezane z domišljijskim družbenim rangiranjem. Čeprav je bil etnični element iz obdobja pred »eksodusom« pri vzpostavljanju skupin po »ekso- dusu« ovržen v prid novemu elementu, to je »primarno- sti« bivanja v kraju, ni mogoče trditi, da je etničnost pri vzpostavljanju družbenih meja povsem odpadla. Pomem- ben »opredeljevalec« skupin – orientalizirajoči diskurz – vztraja v odnosu do balkanskega »drugega«. Meja je premična, vsaka skupina, ki pride prej, se čuti večvredna od tiste, ki pride za njo … Prvi so slovenski in italijanski Istrani, ki na vse priseljence gledajo kot na nižjo katego- rijo, sklicujoč se na svojo avtohtonost, natančneje, regi- onalno avtohtonost. Naslednja skupina »mi« je skupina italijanskih istrskih meščanov in prvih priseljencev, tistih iz neposrednega zaledja Istre in širše Primorske, Trsta in Gorice. Ti »mi« občutek ustvarjajo v nasprotju s tistimi »od tam«, s priseljenci iz drugih regij Slovenije, ki so pri- hajali pozneje in množičneje, in to ne več v italijansko, temveč v medtem slovenizirano okolje. Družbene meje so se vzpostavile tudi pri drugi etnični kategoriji, italijanski, ki se prav tako ločuje na »avtohtone« in priseljene. Najbolj izrinjena iz te istrske družbe, »ultimativna druga«, pa se zdi tretja skupina najpoznejših priseljencev iz južnih re- publik nekdanje Jugoslavije. Kot delovna sila ima najve- čje pomanjkanje notranje kohezije v nasprotju s tistimi, ki so se kot družba vzpostavili pred njimi. V ozadju toliko opevane istrske multikulturnosti, na kar so današnji Istrani tako ponosni, tiči izključevanje vseh »balkanskih drugih«. Vsi ti različni kolektivni spomini in družbene meje istrsko družbo opisujejo kot družbo »tujcev drug drugemu« ozi- roma Strangers either way, kakor odnose med soetničnimi domačini in priseljenci v hrvaški družbi ponazarja Jasna Čapo Žmegač (2007), in »tujcev, pa čeprav doma«, kot is- trsko družbo po »eksodusu« opisujem v zborniku At Home but Foreigners (Hrobat Virloget, Gousseff in Corni 2015). Zahvala Članek je rezultat projekta Migracije in družbene spre- membe v primerjalni perspektivi: Primer zahodne Slove- nije po drugi svetovni vojni (J5-2571), ki ga vodi dr. Alek- sej Kalc in sofinancira ARRS (1. 9. 2020–31. 8. 2023). Glasnik SED 61|1 2021 39 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Literatura in viri ASSMANN, Aleida: Europe: A Community of Memory? GHI Bulletin 40, 2007, 11‒25. BALLINGER, Pamela: History in Exile: Memory and Identity at the Borders of the Balkans. Oxford: Princeton University Press, 2003. BALLINGER, Pamela: Opting for Identity: The Politics of In- ternational Refugee Relief in Venezia-Giulia, 1948−1952. Acta Histriae 14/1, 2006, 115−140. BARTULOVIĆ, Alenka: »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. BASKAR, Bojan: Dvoumni Mediteran. Koper: ZRS Koper, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002. BAUSSANT, Michèle: Pieds noirs, mémoires d’exil. Paris: Stock, 2002. BRUMEN, Borut: Sv. Peter in njegovi časi: Socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Ljubljana: Založba /*cf., 2000. CORNI, Gustavo: Private versus Public: The Memorialisation of the Exodus of the Istro-Dalmatians, 1945–2015. V: Anne Bazzin in Catherine Perron (ed.), How to Address the Loss? Forced Mi- grations, Lost Territories and the Politics of History. A Compar- ative Approach in Europe and Margins in the Twentieth Century. Bruselj: Peter Lang, 2018, 57−78. CUNJA, Leander: Škofije na Morganovi liniji. Koper: Lipa; Ško- fije: Krajevna skupnost, 2004. ČAPO ŽMEGAČ, Jasna. Srijemski Hrvati: Etnološka studija mi- gracije, identifikacije i interakcije. Zagreb: Duriex, 2002. ČAPO ŽMEGAČ, Jasna: Strangers either Way: The Lives of Croatian Refugees in Their New Home. New York in Oxford: Berghahn Books, 2007. ČAPO ŽMEGAČ, Jasna: Refugees, Co-Ethnic Migrants, and Diaspora: Blurring the Categories. V: Jasna Čapo Žmegač, Chri- stian V oß in Klaus Roth (ur.), Co-Ethnic Migrations Compared: Central and Eastern European Contexts. Berlin: Verlag Otto Sa- gner, 2010, 177−194. ČAPO, Jasna: Population Movements as Instances of “Co-eth- nic” Encounters: A Critique. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreigners: Popu- lation Transfers in 20 th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015, 209−222. ČEBRON LIPOVEC, Neža: “I’m Telling the Story of the Town.”: Places in a Contested Space. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreign- ers: Population Transfers in 20 th Century Istria. Koper: Univerzi- tetna založba Annales, 2015, 189−208. ČEBRON LIPOVEC, Neža: Izgradnja slovenskih obalnih mest v času po drugi svetovni vojni: Primer mesta Koper. Doktorska disertacija. Koper: Fakulteta za humanistične študije UP, 2018. D’ALESSIO, Vanni: Dall’Impero d’Austria al Regno d’Italia. Lingua, stato e nazionalizzazione in Istria. V: Lorenzo Bertucelli in Mila Orlić (ur.), Una storia balcanica: Fascismo, comunismo e nazinalismo nella Jugoslavia del Novecento. Verona: Ombre corte, 2008, 31−71. ELIAS, Norbert in John L. Scotson: The Established and the Outsiders: A Sociological Enquiry into Community Problems. London in New Delhi: Thousand Oaks in Sage, 1994. FAKIN, Jasna in Katja Jerman: Istrski begunci. Gradivo in raz- iskovalni nastavki. Traditiones 33/1, 2004, 117–142. GELLNER, Ernest: Nations and Nationalism. Ithaca: Cornell University Press, 1983. GOMBAČ, Jure: Ezuli ali optanti? Zgodovinski primer v luči sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. HIRSCHON, Renee: Heirs of the Greek Catastrophe: The Social Life of Asia Minor Refugees in Pireus. Oxford: Clarendon Press, 1989. HROBAT VIRLOGET, Katja: The Burden of the Past: Silenced and Divided Memories of the Post-war Istrian Society. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreigners: Population Transfers in 20 th Century Is- tria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015a, 159–188. HROBAT VIRLOGET, Katja: Breme preteklosti: Spomini na sobivanje in migracije v slovenski Istri po drugi svetovni vojni. Acta Histriae 23/3, 2015b, 531–554. HROBAT VIRLOGET, Katja: Šop ključev: spomini na eksodus in sobivanje prebivalstva v Istri po drugi svetovni vojni. V: Jak- ša Primorac in Sanja Holjevac (ur.), Istarske i kvarnerske teme: Radovi sa Znanstvenoga skupa Etnološke i folklorističke znano- sti u Kvarnerskome primorju i Istri u 19. i 20. stoljeću, Rijeka, 11.–12. listopada 2013. Zagreb: Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 2017, 137‒158. HROBAT VIRLOGET, Katja: The “Istrian Exodus” and the Is- trian Society that Followed it. Dve domovini 49, 2019, 163−180. HROBAT VIRLOGET, Katja: Urban Heritage Between Silenced Memories and “Rootless” Inhabitants: The Case of the Adria- tic Coast in Slovenia. V: Sarah De Nardi, Hilary Orange, Eerika Koskinen Koivisto, Danielle Drozdzewski in Steven High (ur.), Routledge Handbook of Landscape and Memory. London: Rou- tledge, 2020, 22−30. HROBAT VIRLOGET, Katja: V tišini spomina: Eksodus in Istra. Koper: Založba Univerze na Primorskem; Trst: Tržaška založba, 2021. HROBAT VIRLOGET, Katja, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.): At Home but Foreigners: Population Transfers in 20th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015. HROBAT VIRLOGET, Katja, Saša Poljak Istenič, Neža Čebron Lipovec in Mateja Habinc: Abandoned Spaces, Mute Memories: On Marginalized Inhabitants in the Urban Centres of Slovenia. Glasnik Etnografskog instituta 64, 2016, 77–90. HROBAT VIRLOGET, Katja in Neža Čebron Lipovec: Heroes we Love? Monuments to the National Liberation Movement in Istria between Memories, Care, and Collective Silence. Studia ethnologica Croatica 29, 2017, 45−71. IVELJA, Ranka: Porta mi le rokavice, prosim! Dnevnik.si, 14. 2. 2004; https://www.dnevnik.si/73905, 7. 1. 2021. KALC, Aleksej: The Other Side of the “Istrian Exodus”: Immi- gration and Social Restoration in Slovenian Coastal Towns in the 1950s. Dve domovini 49, 2019, 145−162. Glasnik SED 61|1 2021 40 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget KOSMAČ, Miha: »Etnično homogena Evropa«: Preselitve prebivalstva v Istri in Sudetih 1945–1948. Koper: Znanstveno- raziskovalno središče, Založba Annales, 2017. KRALJ, Ana: Nepovabljeni: Globalizacija, nacionalizem in migracije. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno- raziskovalno središče, Založba Annales in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2008. MENIH, Kristina: Koprčani. Piran: Mediteranum, 2011. MEŽNARIČ, Silva: »Bosanci«: A kuda idu Slovenci nedeljom? Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna kon- ferenca ZSMS, 1986. ORLIĆ, Olga: Mnogoznačje istarskog multikulturalizma. Etno- loška tribina 31/38, 2008, 39−59. ORLIĆ, Mila. Né italiani né slavi. State- e Nation-building ju- goslavo nel secondo dopoguerra in Istria. Contemporanea 22/4, oktober–december 2019, 561−584. PERRON, Catherine in Anne Bazin: Methodological Consider- ations in Addressing the Issue of Forced Migrations, Lost Terri- tories and Related Politics of History: A Comparative Approach. V: Anne Bazzin in Catherine Perron (ur.), How to Address the Loss? Forced Migrations, Lost Territories and the Politics of History. A Comparative Approach in Europe and Margins in the Twentieth Century. Bruselj: Peter Lang, 2018, 11−36. PIRJEVEC, Jože: »Trst je naš!«: Boj Slovencev za morje (1848– 1954). Ljubljana: Nova revija, 2007. PUPO, Raoul: L’esodo degli Italiani da Zara, da Fiume e dall’- Istria: Un quadro fattuale. V: Marina Cattaruzza, Marco Dogo in Raoul Pupo (ur.), Esodi: Trasferimenti forzati di popolazione nel Novecento europeo. Neapelj: Edizioni scientifiche italiane, 2000, 183–208. PUPO, Raoul: Italian Historiography on the Istrian Exodus: Top- ics and Perspectives. V: Katja Hrobat Virloget, Catherine Gouss- eff in Gustavo Corni (ur.): At Home but Foreigners: Population Transfers in 20 th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015, 25–47. PUPO, Raoul in Aleksander Panjek: Riflessioni sulle migrazioni ai confine italo-jugoslavi (1918‒60). V: Carlo Donato, Pio No- dari in Aleksander Panjek (ur.), Oltre l’Italia e l’Europa. / Bey- ond Italy and Europe. Ricerche sui movimenti migratori e sullo sapzio multiculturale. Trst: Edizioni Università di Trieste, 2004, 343−360. PURINI, Piero: Metamorfosi ethniche: I cambiamenti di polo- lazioe a Trieste, Gorizia, Fiume e in Istria. 1914–1975. Videm: Kappa Vu, 2010. ROGOZNICA, Deborah: Iz kapitalizma v socializem: Gospo- darstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1954. Ko- per: Pokrajinski arhiv, 2011. SMITH, Andrea L.: Colonial Memory and Postcolonial Europe. Bloomington: Indiana University Press, 2006. TANC, Barbaros: Where Local Trumps National: Christian Orthodox and Muslim Refugees since Lausanne. Balcanologie 5/1–2, 2001; http://balkanologie.revues.org/index732.html, 16. 2. 2021. TROHA, Nevenka: STO – Svobodno tržaško ozemlje. V: Slo- bodan, Valentinčič (ur.), Zbornik Primorske – 50 let. Koper: Pri- morske novice, 1997, 56–60. VERGINELLA, Marta: L‘esodo istriano nella storiografia slove- na. V: Marina Cattaruzza, Marco Dogo in Raoul Pupo (ur.), Eso- di: Trasferimenti forzati di popolazione nel Novecento europeo. Neapelj: Edizioni scientifi che italiane, 2000, 269−277. VERGINELLA, Marta: Writing Historiography on the Istrian Exodus: New Interpretive Frameworks. V: Katja Hrobat Vir- loget, Catherine Gousseff in Gustavo Corni (ur.), At Home but Foreigners: Population Transfers in 20 th Century Istria. Koper: Univerzitetna založba Annales, 2015, 49−70. VOLK, Sandi: Istra v Trstu: Naselitev istrskih in dalmatinskih ezulov in nacionalna bonifikacija na Tržaškem 1954–1966. Ko- per: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper in Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2003. ZORN, Jelka in Uršula Lipovec Čebron: Once upon an Erasure: From Citizens to Illegal Residents in Republic of Slovenia. Ljub- ljana: Študentska založba, 2008. WOLLF, Larry: Inventing Eastern Europe: The Map of Civiliza- tion on the Mind of the Enlightenment. Stanford: Stanford Uni- versity Press, 2021. Glasnik SED 61|1 2021 41 Razglabljanja Katja Hrobat Virloget Social Boundaries and Relations in the Istrian Society after the Post-War “Exodus” The article indicates different kinds of social boundaries in the Istrian society after the post-war “exodus”, when the majori- ty of the Italian-speaking inhabitants of Istrian towns migrated elsewhere. They were replaced by immigrants from all over Slovenia and later also from the southern republics of former Yugoslavia, which has totally changed the ethnical, social and cultural image of Istrian towns. The discourse has revealed different kinds of social boundaries in the newly-formed Istrian society, which are all associated with an imagined social ranking. It seems that the boundaries before the “exodus”, which were formed on the basis of the eth- nic element, between the Italian and Slavic cultures corresponding to the urban–civilised” vs. rural “barbaric” have changed after the “exodus” in accordance with the “primacy” of living in Istria. However, ethnicity has not totally lost its power, it has remained an important “identifier” of groups within the orientalising discourse of the Balkans’ “other”. The boundary seems to be changing, every group that comes earlier feels superior to the groups settling there at a later time. The first group is composed of Slovenian and Italian Istrians, who feel superior to all immigrants, referring to their regional “autochthonism”. The next “we” group is a group of Italian Istrian citizens and the first immigrants, those that are originally from the immediate hinterland of Istria and the wider Primorska, Trieste and Gorizia region. These create a “we” feeling in contrast to those “from there”, i.e. later immigrants from other regions of Slovenia who no longer migrated to the Italian envi- ronment, which had been “Slovenised”. It was shown that the same thing happens in the Italian society, where the immigrant Italians are perceived as “others” in the eyes of the local Italian population. The most excluded from this Istrian society, the “ultimate others”, seems to be the group of the immigrants from the southern republics of the former Yugoslavia, who came to this area last as the labour force and who have the greatest lack of internal social cohesion as opposed to “the established” citizens before them. In contrast to the much proclaimed Istrian multiculturalism, the exclusion of all “the Balkans’ others” lies behind it once again. All these different collective memories and social boundaries indicate the Istrian society of Strangers either way, as the rela- tions between co-ethnic locals and immigrants in the Croatian society have been illustrated by Jasna Čapo (2007), and as At home but foreigners, as the post-“exodus” Istrian society has been described by the author of the article in a monograph with this title (Hrobat Virloget, Gousseff and Corni 2015).