138
S. L. Mozirski:  Minilo.
Oni v sobi zopet nekaj časa molče. Potem pravi oče:
»Kaj pa meniš, Janez, da je potrebno? Ti itak veš vse bolje nego mi, in morda se ti vidi potrebno, da se sami napotimo na loški grad in vse povemo oskrbniku ? Tako" si rešimo tekS, ali duša je pogubljena! Kaj meniš, da je potrebno?«
In Janez ne odlaga dolgo z odgovorom: »Mora li biti ravno sekira, oče? Bolniki umirajo, da še učeni gospodje ne morejo povedati, kakd je prišla smrt. In čul sem, da so rane, dobljene po medvedu, nevarne in da se nerade celijo. In rad se prikaže prisad. In prisad pride, in ne ve se, odkod. Tudi mi je pripovedovala stara mati, da ranjencem mraz najprej škoduje.  In sedaj  so mrzle noči, to veste vsi!«
Takrat so bratje spoznali, kam merijo brata Janeza mirne besede. In oče Ignacij je nekaj premišljal, potem pa dejal:
»Janez ima dobro glavo! Luka, vzemi sekiro in spravi jo pod strop, kjer je bila!«
»In kje v Pismu,« vpraša sin Janez, »kje je zapisano, da moram izdajalca vzprejeti pod svojo streho ? Saj tudi ni zapisano, da moram vzeti gada k sebi v posteljo, da me piči, ko se je ogrel ob mojem telesi!«
»Nikjer ni zapisano kaj takega,« pritrdi oče, »pač pa je zapisano: Zob za zob!«
»Postavimo ga torej na hladno noč,« dostavi Luka, »kar mu bode itak všeč, ker izvestno ni rad med krivoverci!«
Vsi so zadovoljni s tem sklepom in zdajci vstanejo, da odnes6 ubogega Amanda na nočni mraz — v gotovo smrt!
(Dalje prihodnjič.)
Minilo.
Na roko si  čelo  razvneto opre In tožno šepeče in  vzdiha in mre : »Ljubezen in sreča,  dišava cvetii, Odcvelo, uvelo, prešlo brez sledu !« S. L. Mozirski.
6
b okence motno opira glavo, In  v  metež sneženi strmi ji  ok6 ; Obrazek ji bled je, jok v milih oče"h, Kje rožic je doba,  kje sreča in smeh ?