254 Listek. ,,Kolo, list za zabavu i književnost" imenuje se leposlovnik, katerega je z novim letom v Belem Gradu začel izdavati D. A. Zivaljevič. Listu je namen gojiti leposlovje, a vrhu tega zlasti seznanjati srbski narod s pojavi in proizvodi raznih jugoslovanskih književnostij, katerim je v listu odmenjen obširen prostor. Zlasti nas je oveselilo, da smo našli v ,,Kolu" jako lepo studijo o našem Prešernu. Spisal jo je g. Andre Gavrilovič. G. pisatelj na podlagi slovenskih spisov pripoveduje važnejše dogodke iz pesnikovega življenja in ocenjuje na drobno pesmi njegove, katerih nekoliko podaje v svojem spisu preloženih na srbski jezik. Komur je ležeče na tem, seznaniti se s srbskim jezikom in s točnim pregledom srbske, hrvaške in bolgarske književnosti, toplo priporočamo vrlo uredovano ,,Kolo", katero stoji za vse leto 6 gld. za pol leta 3 gld., za četrt leta I gld. 50 kr. Kari Deschmann f. Dne" 11. marcija t. 1. ob 1. uri popoludne umrl je po šest-tedenskem bolehanji g. Kari Deschmann, zaradi svojega znanstvenega in političnega delovanja daleč po svetu znani varuh deželnega muzeja kranjskega. Porojen dne- 3. januvarija 1821, leta v Idriji, izgubil je zgodaj svojega očeta, c. kr. sodnega aktuarja. Zapuščene sirote (1. 1824.) se usmili strijc njegov, imoviti ljubljanski trgovec Mihael Dežman (1783 —1835) „perjatel homeopatii in slovenščini", kakor se bere še dandanes v metelčici na grobu njegovem pri sv. Krištofu. Mihael Dežman je hotel mladega netjaka vzgojiti za kmeta ter mu kupiti posestvo v Brdih pri Radovljici, odkoder izvira Dežmanov rod, vender pošlje Karla in starejšega mu brata Antona 1. 1831. v Solnigrad, da bi študirala v ondotnem zavodu ,,Rupertinum". Po strijčevi smrti se leta 1835. vrneta v Ljubljano, kjer brat umrje, Kari pa dovrši leta 1839. gimnazijo, odide na Dunaj učit se medicine, toda prebivši hudo bolezen, loti se pozneje pravo-slovja ter se 1 1849. doktorand povrne v Ljubljano. Ker so na novo preosnovani gimnaziji ljubljanski pogrešali učiteljskih močij, prevzame Dežman 1. 1851, in 1852. suplenturo na gimnaziji, kjer je v višjih razredih izborno poučeval fiziko in matematiko, in do 1856. v posebnem tečaji tudi kmetijstvo. Dne 17. novembra 1852. bil je izvoljen za varuha deželnemu muzeju, kateri se je pod njegovim šestintridesetletnim spretnim in požrtvovalnim vodstvom zlasti zadnja leta izpremenil v veličasten zavod, katerega redkim in bogatim zbirkam se po pravici čudi znanstveni svet. V Dežmanovem življenji in javnem delovanji moramo razločevati dve dobi: v prvi do 1861. leta se nam kaže domoljubnega Slovenca, v drugi navdušenega — Kranjca. Strijc njegov Mihael je bil domoljub z dušo in telesom; prijatelj Metelkov, pravijo, da je založil celo njegovo znamenito slovnico. Hišo svojo v Spitalskih ulicah (zdaj Sosovo) je okrasil s svetimi reki v metelčici; nekatere take napise še zdaj lehko bereš nad vrati. V domorodnem duhu je vzgajal tudi netjaka svojega. Ko je 1. 1839. umrl v Ljubljani Korvtko, bil je dijak Dežman med tistimi, ki so nosili krsto njegovo. ,,Novicam," ,,Sloveniji" m ,,Koledarčku" je bil od njih pričetka izboren sotrudnik; desna roka dr. Bleivveisa uredoval je njegov list, kadar tega ni bilo v Ljubljani. Pesmi njegove (,,Pre clica", ,,Zvonček", ,,Hrepenenje", ,,Blejsko jezero" i. dr.) se odlikujejo po svojem globokem čutu in plemenitem veselji do lepe prirode, ali pa po zdravem humorji (,,Pro-klete grablje"), po politični odločnosti (,,Se Slovenija ni zgubljena!") in po pripovedni nadarjenosti (,Janko cigan"). V prozaičnih spisih se nam kaže navdušenega Slovana (,,Slava Slavjanom!") in temeljitega poznavatelja slovanskega slovstva (,,Valentin Vodnik", „Dr. Fr. Miklošič in staroslovansko jezikoslovje", ,,Slovenske narodske pesmi v nemško prestavljene po Anastaziju Griinu", ,,Predrag in Nenad"). Pisal je obče lep in krepak jezik. Vsestransko omikan, za vsak napredek navdušen vplival je zlasti na dovzetne Listek. 2SS ljubljanske dijake (Trdina, Levstik, Tušek, Erjavec), s katerimi je skupno prebiral večno lepe srbske narodne pesmi. Da, ko je prenehala Janežičeva ,,Bčela", nameraval je Dežman 1. 1854. osnovati v Ljubljani slovenski leposlovni list, pa je zadnji hip to nakano opustil; vender je še leta 1860. vestno sodeloval pri Cigale-Wolfovem slovarji. A v tem sta se na političnem obzorji slovenskem prikazala dr. L. Toman in —¦ dr. E. H. Costa, ki se je iz velikonemškega učenjaka kar čez noč prelevil v slovenskega ,,kleče"plaza". Zlasti zadnji je bil Dežmanu zopern in že leta 1859. zasleduje se prvi razpor med obema v predgovoru k ,,Vodnikovemu spomeniku", kjer dr. Costa ostro prijema upravo kranjskega muzeja. To nasprotje se je nadaljevalo v kranjskem zgodovinskem društvu, kjer je Costa ,,nosil zvonec", tako da je Dežman osnoval muzejsko društvo in je moralo zgodovinsko prenehati v svojem delovanji. Razven osebnostij je prišla vmes še nesrečna politika, ki nam je zvabila Dežmana popolnoma v nasprotni tabor, kjer je vztrajal do smrti svoje. A dasi je Dežman s posebno žilavostjo in velikim dušnim naporom od 1. 1861. do 1889. deloval v deželnem zboru in v deželnem odboru, od 1. 1871.—1873. župan ljubljanski v mestni občini, od 1. 1873.—1879. v državnem zboru, vender pri tem ni zanemarjal znanstvenih študij svojih. Odkar je bil postavljen deželnemu muzeju za varuha, udal se je s čudovito vztrajnostjo prirodoznanstvu, in posebno v botaniki je bil prvi veščak na Kranjskem. Mnogokrat je prepotoval deželo Kranjsko, katera ni imela nobene prirodne in zgodovinske znamenitosti, da bi si je Dežman ne bil osebno ogledal. Od 1. 1875. dalje, ko je g. Peruzzi zasledil znane stavbe na koleli na ljubljanskem barji, lotil se je Dežman prazgodovinskih starin kranjskih in čudovite prazgodovinske najdbe, katere je Dežman sam odkril in opisal, ali provzročil, da so jih izkopavali drugi, razslule so Dežmanovo ime in ž njim slavo dežele naše po vsem znanstvenem svetu. Ne more biti namen teh kratkih vrstic, dostojno opisati mnogostransko Dežmanovo delovanje in pisateljevanje v tem oziru, vender hočemo navesti vsaj nekoliko njegovih najznamenitejših razprav; posebnega spomina vredni so ti spisi njegovi: ,,Beitrage zur Naturgescliichte des Laibacher Morastes"; ,,die tiefsten Standorte einiger Alpenpflanzen in Krain"; ,,die Billichgrazer Dolomitberge"; ,,Zusammenstellung der bisher in Krain gemachten Hohenmessungen"; ,,Das Klima in Krain"; ,,Die Taubengrotten in Krain"; ,,Andeutungen einstiger Gletscher in Oberkrain"; ,,Gang der Witterung in den deutschen und osterreichischen Alpen 1882/3"; ,,der Billich-fang in Krain"; ,,die Pfahlbautenfunde auf bem Laibacher Moore"; ,,Praehistorische An-siedlungen und Begrabnisstatten in Krain"; ,,die heidnischen Hiigelgraber in Krain"; ,,Ein Kunstwerk altetruskischer Metalltechnik"; ,,die romischen Funde zu Dernovo in Unterkrain" itd. itd. Vse te stvari, in še mnogo drugih, priobčil je v poročilih geološkega državnega zavoda, dunajske akademije, dunajskega antropološkega društva, planinskega društva, društva za ohranitev starih stavbinskih spomenikov in po listkih raznih na Kranjskem izhajajočih nemških časopisov. Sploh ni bilo umetnostnega ali znanstvenega, dežele Kranjske se tikajočega predmeta, za katerega bi se Dežman ne bil živo zanimal, in lahko rečemo, da od Valvasorja sem ni bilo moža, ki bi bil zgodovino, starine in prirodnine svoje rojstvene dežele poznal tako, kakor jih je poznal Dežman, ki bi bil.Kranjsko deželo ljubil tako, kakor jo je ljubil Dežman. Dežman je bil živa enciklopedija Kranjske! Dasi na videz nialobeseden in ohol, bila ga je sama prijaznost in ljubeznivost, kadar si prišel k njemu v njegovo pisarno ter ga prosil njegove pomoči v znanstvene namene. Tu ti je bilo vse na razpolaganje: zbirke, knjige, listine in pred vsem — bogato znanje Dežmanovo, s katerim ni skoparil, ampak ne glede- na osebnost in politično mišljenje pojasnil vse, česar si želel. Marsikdo poreče, da hvalimo in slavimo političnega nasprotnika, in kar je še huje, narodnega uskoka. Res je! Toda bodimo tudi pravični in priznavajmo odkrito in brez pri» 2$ 6 Listek. držka tudi resnične zasluge tega v Slovencih toli grajanega moža! Politika je bila nesreča naša in — njegova! Ko so dne" 2. decembra 1888. otvarjali deželni muzej ,,Ru-dolfinum" — bil je to gotovo najlepši dan Dežmanov — in je le-ta z lepodonečo slovensko besedo.kakoršno je slišati malo kedaj,in globoko ganen navdušeno slavil znamenitosti in krasote dežele Kranjske, da so starim možem solze igrale v očeh, ter navajaje Vodnikove verze pozival mladino našo, kako naj ljubi prelepo to zemljo, takrat smo še jeden pot živo čutili, kaj je izgubil narod slovenski s tem izrednim možem. Živo smo bili pa tudi preverjeni, koliko bridkih ur bi bil prihranil sebi in drugim in kako drugače bi dandanes slavili njegovo ime, da je, pustivsi politično delovanje na strani, prijel rajši za pero ter je zastavil tam, kjer je je odložil Valvasor, in nadaljuje" njegovo delo, spisal nam knjigo, katero spisati je bil zmožen jedino on: ,,Slava Vojvodine Kranjske!" Jožef in Frančišek. G. p. Stanislav Skrabec, ocenjuje" I. zvezek knjižice družbe* sv. Cirila in Metoda, piše v 5 zvezku letošnjega »Cvetja z vrtov sv. Frančiška« tako: »Kjer pravijo in pišejo pa novogerški izreki Iirjaou;: Isus' (po naše bi se naglašalo Isu's, Isit'sa), tam pravijo po ravno tisti izreki za Iworj