Ra7prove in gradivo, Ljubljono, 2000, št. 36/37 125 Jernej Zupančič SLOVENCI NA MADŽARSKEM 1. UVOD Med slovenskim avtohtonim prebivalstvom zasedajo Porabski Slovenci posebno mesto, ki izhaja iz polstoletne izoliranosti od etničnih, jezikovnih in kulturnih procesov večine slovenskega naroda. Brez dvoma je življenje za železno zaveso vtisnilo pokrajini in ljudem močan pečat, ki kot pretežno negativna dediščina v gospodarski, socialni in demografski strukturi usmerja nadaljnji razvoj te slovenske skupnosti v zamejstvu. Kaven pravnega varstva Porabskih Slovencev je sicer sorazmerno visoka, dejanski etnični procesi pa kažejo odločno negativne tendence. Ta skupnost je etnično močno ogrožena. Dosedanje razprave o Slovencih na Madžarskem so se osredotočale skoraj izključno zgolj na Slovensko Porabje oziroma na območje avtohtone poselitve. Podobno je bilo sicer tudi pri npr. Slovencih v Avstriji ali v Italiji, Zato se je razseljeni del avtohtonih skupnosti pogosto znašel v nekem statističnem vakuumu in ne-razpoznavnosti. Bile so skoraj prezrte v študijah, še bolj pa v politični, gospodarski in kulturni podpori. Le redke Študije so omenjale tudi prisotnost slovenskega prebivalstva v drugih predelih zunaj območja tradicionalne poselitve. Prispevek skuša opozoriti na celovitost slovenske populacije na Madžarskem, ki jo poleg avtohtone manjšine sestavljajo tudi preseljeni Porabski Slovenci ter slovensko prebivalstvo, ki se je na madžarsko priselilo od drugod ali pa je obstajalo kot ne-teritorialna avtohtona skupnost, Tem se je treba posvetiti ne zaradi nostalgije po izgubljenem ali celo pozabljenem delu slovenskega naroda, temveč predvsem zaradi funkcij, ki jih lahko take razpršene skupnosti opravljajo v pogojih informacijske družbe in komunikacijskih možnosti, ki jih nudi pravni, politični, gospodarski in kulturni okvir združene Evrope. Koncept enotne in celovite znanstvene obravnave slovenskega prebivalstva nikakor ne zanika ključnega pomena avtohtonih manjšin, ki tudi teritorialno zao-krožajo t.i. slovenski kulturni prostor. Poudariti hočemo predvsem mobilnost tudi manjšinskega prebivalstva in torej neke vrste preseganja prostorske omejenosti »kulturnega prostora«. Slednjič je prav območje tradicionalne, avtohtone poselitve najpomembnejše izhodišče, v smislu identitete pa Še neke vrste »mitični« prostor, s katerim se istovetijo razseljeni pripadniki avtohtonih manjšin tudi v drugi 126 [ernei Zupančič: Slovenci no Madžarskem generaciji, ko s t.i. »izvornim« prostorom nimajo nobene funkcionalne povezave več. Slednjič ostane znanosti, še bolj pa kulturi in politiki najpomembnejše vprašanje: kako čimbolje povezati pripadnike slovenskega naroda in kulture in tako -ne glede na razdalje, politično in svetovnonazorsko usmeritev, gospodarsko moč in odtenke vsebine narodne (in regionalnih) identitet - v funkcionalno celoto slovenskega naroda. Najprej je treba vedeti, s kakšnim številom in strukturo razpolagajo Slovenci na Madžarskem. Slovenci živijo kot avtohtona narodna manjšina v Porabju, ki upravno spada pod Železno županjjo (Vas megye). Njihovo poselitveno ozemlje obsega skrajni jugozahodni del Madžarske, stisnjen ob rromejo med Avstrijo in Slovenijo. Poleg tega živijo Slovenci razseljeni tudi drugod po Madžarskem: v Budimpešti, v žu paniji Gyoi" -Moson- Soprort- in v okolici Taranya v Šomodski županiji (Somogy megye). Slovensko Porabje meri okrog 100 kin2 in obsega območje sedmih (prej devetih) vasi ter mesta Monošter. V naselju Ketvolgy (Dve dolini) sta združeni dve vasi: Verica in Rirkarovci. V osemdesetih letih so MonoŠtru priključili Slovensko ves. Slovenske vasi so imele na začetku 19. stoletja tudi nemško manjšino (največ v Dolnjem Seniku - okrog tretjine), to je okrog 8 % (Naši onstran meje. 1933).V okolici Monoštra še sedaj živi poleg Madžarov rudi nekaj Nemcev. Ime "Porabje" in "Porabski Slovenci" se je uveljavilo po drugi svetovni vojni. Prej so jih imenovali "Rabski Slovenci" ali pa skupaj z ostalimi Prekmurci »Ogrski Slovenci«. V madžarskem tisku je bil uveljavljen izraz "Vendvidek", ki je pred Trianonsko pogodbo označeval celotno Prekmurje in Porabje. Tudi uradna statistika je Slovence označevala za Vende. Vendska teorija je tako madžarska inačica bolj znane "Vindi-šarske teorije", razširjene v Avstriji. Skupino Slovencev s prekmurskim narečjem so imeli za Madžare, ki govorijo "vendsko" (Kacin -Wohinz, 1974, 176-177). Izraz "Venci" se je pri statističnih popisih obdržal do leta 1981; tedaj je županijski svet Železne županije s posebnim odlokom odpravil izraz "Vend" in uvedel naziv "Slovenec" (Olas, 1991). Naselitveno ozemlje Slovencev je bilo v prejšnjih stoletjih znatno širše in je obsegalo še 10 vasi na današnjem Gradiščanskem, ki so bile kasneje germanizirane in po Trianonski pogodbi leta 1920 priključene Avstriji. Po navedbah nekaterih raziskovalcev je bilo okrog leta 1270 v Orsegu (Stražna pokrajina) v 18 vaseh še vsaj četrtina Slovencev. Na nekdanjo slovensko prisotnost opozarjajo krajevna imena slovenskega izvora. Izven Slovenskega Porabja so prebivali Slovenci strnjeno še v Šomodski županiji (Somogy megye), predvsem okrog Taranya, kamor so se naselili v 17. stoletju. V 19. stoletju je bilo na omenjenem območju še vsaj 16 naselij s slovenskim prebivalstvom. V začetku 20. stoletja so bili Slovenci naseljeni tudi v Monoštru in okolici (Trošče, Mala vas, Čretnik, Žida) in v Farkašovcih. Danes so te vasi že madžarizirane (Kožar - MukiČ, 1984). ^gvprnvg in gradivo. ljubijono. 20Q0. št 36/37 127 približno 200 lei po naselitvi je prišlo območje pod frankovsko nadoblast. V 9. stoletju je bilo del Pribinove in pozneje Kocljeve kneževine, ki je segala na jug do Drave. Leta 1183 je bil ustanovljen cistercijanski samostan v Monoštru, ki je naseljeval kmete - Slovence iz Prekmurja. Podobno je ravnal tudi fevdalec Batthyany, ki je imel svojo posest na območju Gornjega in Dolnjega Senika, Verice in Ritka-lovcev. Madžari so oblikovali obrambni p:is, katerega prebivalci so imeli nekaj posebnih pravic. V dobi turških vpadov so Turki zavzeli večji del današnje Madžarske. Porabje je bilo prav na meji in zato izpostavljeno roparskim turškim vpadom. Leta 1664 so bili Turki pri Modincih (Mogersdorf) pri Monoštru hudo poraženi (Kožar - Mukič, 1984). Sredi Šestnajstega stoletja se je protestantizem razširil tudi na Madžarskem. V Porabje je prišlo nekaj Trubarjevih in Dalmatinovih knjig. Kasneje so prekmurski protestanti sami poskrbeli za svojo književnost. Narodno gibanje je v 19. sioletju je bilo v primerjavi z razvojem v drugih slovenskih pokrajinah razmeroma šibko. Načrtna madžarizacija je v 19. stoletju ob pomoči uprave in šolstva postopoma krčila slovensko populacijo. Madžarske oblasti so preprečevale razvoj .slovenskega šolstva in celo širjenje slovenskih knjig (npr. od Mohorjeve družbe) (Pahor, 1976). Po razpadu Habsburške monarhije po prvi svetovni vojni so 26. 7. J921 s Triatlonsko mirovno pogodbo med Madžarsko ter antantnimi silami določili današnjo mejno črto. Priče! se je ločen gospodarski, politični, kulturni in narodnostni razvoj Prekmurja in Porabja. Kleklov načrt samostojne Slovenske krajine (Prekmurja s Porabjem vred) se ni posrečil. Do sprememb ni prišlo niti po drugi svetovni vojni, čeprav je bilo napisanih več zahtev po priključitvi Porabja Sloveniji. Resolucija Informbiroja leta 1948 je imela za maloštevilno slovensko skupnost v Porabju katastrofalne posledice. Zatrla je skromen začetek manjšinskega šolstva, nasilno raz-selila precej Slovencev širom po Madžarski in za nekaj desetletij skoraj hermetič-no zaprla državno mejo. Socialistično gospodarstvo in družbena ureditev ni dopuščala skoraj nobene iniciative in šele spremenjena ustava leta 1972 je dala manjšini vsaj formalno varstvo in možnost rabe slovenščine (Madžari in Slovenci, 1987). Slovencem formalno zagotavlja manjšinske pravice tudi nova madžarska ustava iz leta 1989 (Sporazum..., 1992, Ethnic minorities in Slovenia, 1994) in Zakon o pravicah narodnih in etničnih manjšin na Madžarskem (1993). 2. METODOLOŠKE OPOMBE Proučevanje Slovencev na Madžarskem nudi zanimiv metodološki izziv. Pri proučevanju številčnosti in strukture manjšin so raziskovalci dostikrat soočeni s pomanjkanjem primernih podatkov. Pri Slovencih na Madžarskem pa imamo za daljše časovno obdobje kar tri popisne kriterije: po matei nem jeziku, po narod- 128 lernej Zupančič: Slovenci na Madžarskem ni pripadnosti ter po znanju jezika. Pri tem nikakor ne gre zametovati vpliva popisovalcev ter njihovega individualnega razumevanja popisnih meril na eni ter družbene klime, bolje rečeno ravni odnosov večine do manjšine, na drugi strani. Oboje namreč lahko močno spremeni etnično podobo v določenih območjih. Vprašanje popisnih meril, načina in metodologije popisa je zelo podrobno proučen za primer Slovencev na avstrijskem Koroškem (glej Klemenčič, 1990 in Grafenauer, 1990). Klemenčič jim upravičeno pripisuje manipulativni značaj. Vendar je po drugi strani jasno, da so tudi ti, Čeprav metodološko včasih celo sporni podatki, vendarle pomemben vir informacij, ki lahko po kritičnem pretresu ter primerjavi z nekaterimi terenskimi metodami dela lahko prinese bolj jasno sliko Številčnosti, .strukture in načina poselitve izbrane etnične skupnosti. V avstrijskem primeru smo tako lahko določili nov način in območja poselitve. Popisni kriterij »ob-čevalnega jezika« se je pokazal sicer kot strog, ki zajame približno tretjino dejanske slovenske populacije. Tako smo tudi s pomočjo popisnih podatkov ugotovili nova jedra slovenske poselitve ter znaten delež »razpršene« manjšine (Zupančič, 1999). Tudi pri Slovencih na Madžarskem moremo ugotoviti opazen delež prostorsko razpršenih. Porabski Slovenci so torej samo največji, najbolj prepoznaven, znan in proučen del slovenske skupnosti v tej državi. O tej »drugi« razsežnosti vemo zelo malo (Zupančič, 1998). Predvsem primanjkuje obširnejših terenskih raziskav, s pomočjo katerih bi lahko kritično pretresli tri popisne kategorije. Vendar je z a prvo rabo in določitev vsaj okvirnih številčnih, strukturnih in prostorskih razmerij o Slovencih na Madžarskem vendarle dovolj. Kriterij mater nega jezika je po prepričanju vidnih raziskovalcev s tega področja (Klemenčič, 199) še najprimernejši oziroma najbolj objektiven. Praviloma ga interpretirajo kot jezik primarne komunikacije (SusiČ. Sedmalc, 1983), vendar ni izključena tudi razlaga o etničnem poreklu; popisovalci bi se v tem primeru ravnali po etničnem poreklu matere ali staršev. Kriterij narodne pripadnosti sodi med najpogosteje uporabljene. Je metodološko jasen: osebe se subjektivno opredelijo k določeni narodni oziroma etnični skupnosti. Na socializacijo v tujem okolju močno vplivajo različni dejavniki iz okolja, ki utegnejo močno oslabiti zavest in tudi objektivne elemente narodne identitete, zato se posebej v pogojih razpršenosti mnogi opredelijo po svojem etničnem in kulturnem okolju in ne po poreklu, čeprav so Še vedno nosilci objektivnih elementov izvorne etnije. Manjšinci živijo manjšinsko življenje (npr. v šolstvu, politiki, kulturi itd. in so celo njeni nosilci), a se k manjšini subjektivno ne prištevajo. S tem pojavom so soočenj tudi Slovenci v Porabju; po rezultatih zadnjega popisa 1990 v Monoštru ni Slovencev, čeprav živi tam kar nekaj učiteljev in kulturnih delavcev (Olas, 1991)- Utemeljeno je mogoče domnevati, da je Še več podobnih primerov v mešanih družinah ter pri Slovencih, razpršenih po vsej Ma- Ra7prove in gradivo, Ljubljono, 2000, št. 36/37 129 džarski. Ta pojav pogostejši v območjih in obdobjih močnejših pritiskov na manjšino. Uvodoma smo že opozorili na pojav »vendske« teorije kot poskus opredeljevanja Slovencev kot »posebnih« Madžarov »vendskega« jezika. Zgodbo o tem je zaključila madžarska uprava sama, posledice v zavesti pa so med prebivalstvom verjetno ostale. Tretji kriterij, ki ga uporabljajo madžarski popisi, je znanje jezika. Na Madžarskem je mogoče največje število Slovencev ugotoviti prav na podlagi znanja slovenskega jezika pri popisu v vseh obdobjih. To gotovo preseneča, saj je številčno šibka slovenska skupnost na Madžarskem premalo prepoznavna, da bi sama po sebi motivirala učenje slovenščine. Obenem je posebno za pripadnike večinskega naroda ta kriterij najbolj enostaven instrument dokazovanja visoke stopnje etnične homogenosti. Če znanje jezika enačimo z narodno pripadnostjo, potem zlahka vključimo v etnični korpus tudi večino pripadnikov avtohtonih manjšin; pripadniki manjšin so skoraj v celoti dvojezični, zanesljivo pa obvladajo jezik veČine. Pri Slovencih spričo njihove razpršenosti in maloštevilčnosti to ne more veljati. Najverjetneje je treba med osebami, ki so se pri popisu opredelile za znanje slovenščine in obenem ne navedle ostalih dveh kriterijev (maternega jezika, narodne pripadnosti) iskati osebe delno ali v celoti slovenskega etničnega porekla, ki zaradi družinskih ali / in poklicnih prilik izražajo določeno distanco do slovenstva, a ga v celoti nikakor ne odklanjajo. Glede na sorazmerno veliko število teh oseb v daljšem obdobju je treba podčrtati precejšnjo etnokulturno raznolikost slovenskega prebivalstva na Madžarskem in tudi njihovo etnično vitalnost, v nasprotju z izrazitimi asimilacijskimi tendencami, značilnimi samo za Porabske Slovence. Bodo madžarski Slovenci postali nevidna, a dejavna slovenska skupnost? 3. ŠTEVILČNI RAZVOJ SLOVENCEV NA MADŽARSKEM 3. 1. Demografski in etnični razvoj Slovencev v Poraisji Periferni položaj Porabja je močno vplival na prebivalstveni razvoj območja. Podobno kot drugje v Slovenski krajini je bilo tudi za to območje značilna visoka rodnost. Po naravni poti je število prebivalstva hitro naraščalo. Zaradi agrarne prenaseljenosti, majhnih kmetijskih obratov in skromnih možnosti zaposlitve v nekmetijskih dejavnostih so se demografski viški prelivali v druga območja tedanje Habsburške monarhije ter v tujino. Porabje s Prekmurjem sodi med najbolj emigracijsko intenzivne slovenske pokrajine. Posebna oblika migracij je bilo sezonsko zaposlovanje, ki je zajelo predvsem t.i. »vaški proletariat«, katerega število se je močno povečevalo predvsem v obdobju demografskega prehoda pred prvo 130 lernfti Zupončič' Slovenci no Modžorskem svetovno vojno. Sezonci iz Porabja so se usmerjali zlasti na različna kmečka dela na posestva na zahodnem Madžarskem. Sezonstvo je bilo pomemben sestavni del načina življenja večjega dela kmečkega prebivalstva (Munda-Hirnok, 1992) . V demografskem razvoju Porabja ločimo tri značilne Faze: fazo naraščanja Števila prebivalstva v "J9. stoletju, padec in ponovno naraščanje v obdobju med obema svetovnima vojnama ter močno nazadovanje po clrugi svetovni vojni. Ta tendenca je prisotna za vasi t.i. Slovenskega Porabja, medtem ko beleži mesto Mono-šter konstantno rast Števila prebivalstva. Pred prvo svetovno vojno je število prebivalstva konstantno naraščalo tako na vaseh kakor v Monoštru (v tabeJi je mesto prikazano skupaj s pozneje vključenimi naselji Slovenska ves, Žida in Trošče). Zaradi visoke rodnosti in zmanjšujoče smrtnosti se je ob sorazmerno močnem izseljevanju Število prebivalstva povečevalo do preloma stoletja, nato pa je zaradi izseljevanja nekoliko nazadovalo do pi"ve svetovne vojne. Ta je na koncu prinesla nove državne meje in Porabje je postalo Še bolj kot prej periferna pokrajina, ki ni mogla tekmovati z ostalimi območji na Madžarskem, kljub v povprečju višji rodnosti kot v državi. Vendar je močno agrarni značaj še zadržal zmerne tendence rasti vse do druge svetovne vojne. Obdobje po drugi svetovni vojni je treba označevati kot fazo demografskega praznjenja območja, ki sta ga prizadela tako slab gospodarski položaj ob leta 1949 nastali »železni zavesi« kakor tudi delna razselitev v času neposredno po drugi svetovni vojni in po resoluciji Informbiroja. Socialistični družbeni ustroj Porabja ni zaobšel s svojimi posledicami, čeprav je ta predel ohranil za Madžarsko precej nenavadno lastniško strukturo. Kolektivizacija kmečke zemlje v tem predelu .skoraj ni bila izvedena in se je ohranila precej arhaična socialnoposestna struktura, ki danes zaradi svoje razdrobljenosti ni kos tržnim zahtevam Madžarske in F.vrope. Monošter se je razvijal kot lokalno središče, spiva zaradi svojih centralnih funkcij, kasneje pa predvsem zaradi industrije Sedaj v najpomembnejši obrat avtomobilske industrije Opel. Industralizacija in zelo težke socialne razmere r>:i kmetijah so povzročile pravo erozijo delovne sile in s tem predvsem mlajšega in bolje kvalificiranega prebivalstva. Povsem umestno je govoriti o praznjenju tega prostora in pričetku razpadanja kulturne pokrajine. K temu so precej prispevali tudi različni planski ukrepi madžarskih oblasti, ki so zaradi namočenosti (okrog 900 mm padavin letno) in slabe rodovitnosti spremenili Slovensko Porabje v gozdnato pokrajino (Olas, Munda-Hirnok, 1995). PgTnrnve in gradivo, ljubljenj. 2000, št. 36/37 __________ 1 3 I Tabela 1: Gibanje števila prebivalstva v Porabju med leti 1869 in 1990 ubinofk' 1 H 711 18M0 IK9U njun i9in I92U 1911 1 y-i9 iyr>9 1<)70 19H0 1 990 C, SL-nik 1169 l l^ti 12* .5 1 «rt 1 ITt. 1 >97 tii IhOi 1361 1212 1003 '■■>} Ti. Širnih 6M1 726 723 6*7 7] 1 713 72li 717 =>C,7 S.S2 47'i S:ikakn'ti t&l •¡M) 6.« 680 =■79 i?9 Cvl2 (ni S i') S 2 9 tfjo 11 . šrevaiiovo d 3c 766 iiva 75.1 777 779 T>t) 79ri T it.) (>29 lio ijvudnliini 1 iS m 431 yy> ■¡00 ,WI) 519 It M 232 IMi A nt lovci 2') 2 311 ViO m 2H1 259 261 200 IlU ltl-1 79 SKUI'A) 367.i .¡7W ■j V) 1 i mf i2J4 ■i JI 7 4-iO 7 J7iX> W5 JH7 i J V)1 MonoNter ■1.1H1 i 66 0 f>8f>9 T,i 7 761» HI 19 K? i 2 H109 H251 rail K9S.1 SKV.VAJ iW>i7 X7.i'J i«95 1 li6-l ! I'SSfi 11872 Jj.iiO /29/'' 12500 / l(i i'J 1 i^m /! 7S* 11. i --i Vin 1990. l-vi Nčps/^imlalas, 20. Vas megye adatai Opombe: naselji Verice in Kilkarovci so šteli kot Dve Dolini (Kcrvolgyj naselje Otkovei je prišteto k Šievanovcem Monoštru so prištela naselja Slovenska ves, Trošče in Žida Številčni razvoj Slovencev v Porabju je zato treba gledati tako v luči demografskih sprememb kot skozi prizmo etničnih procesov. Porabski Slovenci so značilen primer narodne skupnosti, ki je zaradi sorazmerne izoliranosti od političnih in kulturnih rokov pri glavnini slovenskega naroda doživljala poseben razvoj. Primerjamo jih lahko s Slovenci v Ziljski dolini, v Reziji ter Beneški Sloveniji. Vendar omenjeni trije primeri niso nikjer razvili svojega narečnega knjižnega jezika, medtem ko je imela prekmurska protestantska in pozneje tudi katoliška književnost močne posledice. Izoblikovala je razmeroma čvrsto, a močno regionalno obarvano narodno identiteto. Po leta 1921 oblikovani Trianonski meji je Porabje ostalo na Madžarskem, ločeno od ostalih predelov slovenske poselitve, torej še preden se je družbena modernizacija zares pričela. Tako je jezik kot najpomembnejši atribut narodne pripadnosti ohranil precej arhaične oblike kmečke družbe in ni imel pravih priložnosti razviti tudi drugih oblik jezikovne komunikativnosti in se ne ustrezno modernizirati. Zaradi tega je spremljanje medijev iz Slovenije za znaten del prebivalstva še vedno nekoliko težavno (Munda-Hirnok, 1995, Munda-Hirnok, 1996). Zato so - podobno kot v Beneški Sloveniji v Italiji- bolje sprejeti časopisi oziroma mediji v narečju (Sukič, 1992). Asimilacija je zato tembolj uspešna, saj se zgolj na narečje in pretežno lokalno - regionalno zavest oprta identiteta težko upira učinkovitim asimilacjskim pritiskom, ki jih prinaša proces socializacije. Zunaj domačega okolja ima slovenščina premajhen vpliv, zato se zlasti šolajoča mladina hitreje oprime na različnih ravneh dostopne in zaradi modernosti privlačne madžarščine. Nazadovanje števila slovenskega prebivalstva po vseh treh popisnih kriterijih je zato logična posledica teh procesov posebej v območjih intenzivnejših prostorskih, družbenih in gospodarskih sprememb. Zato ne čudijo navedbe v tabelah, da je delež slovenskega prebivalstva v sto letih nazadoval od okrog 95 % na sedanje tri petine. 1 32_____ ____lernej Zupančič: Slovenc: no Madžorsknm Spreminjanje števila Slovencev (po matemem jeziku) v Porabju med leti 1890-1990 Uvodoma smo že omenili precej obsežnejše območje avtohtone slovenske poselitve v Porabju in Orsegu. Priložena tabela kaže nekaj teh podatkov tudi za danes že povsem rnadžarizirana naselja okrog Monoštra, ki so izkazovali slovensko manjšino Še vse do popisa 1980 (FarkaŠovci, Trošče, Žida, Čretnik). Marij znani pa so podatki popisa iz leta 1900 za 10 vasi na današnjem GradiŠčanskem v Avstriji. Naselje Bori nje ni izkazovalo slovenske prisotnosti. Naselja so imela tedaj po nekaj deset Slovencev, ki statistično niso izkazani ne prej ne pozneje. Tabela 2: Število Slovencev v Porabju med leti 1890 - 1990 po narodni pripadnosti Nasute 1VOO 1920 19,30 I Ml 1919 1960 1980 1990 Gornji Senik 1340 1 '107 I417 1359 1500 123=' 825 70.1 holnji Senik in 119 245 199 Kil 149 IS6 Šahu lovci 597 052 ■iH9 485 5 I I 121 386 241 296 Vei icc 20i 'JI 6 l?fi 172 JK> 1 70 !\itk,i/in H (64 199 22i 21 > 202 1WI Ovc dolini .V 12 210 1 ¡3 Afl(J( >vvi 330 353 279 m 259 234 172 92 62 Oikf)V( i 276 287 Mri 24 [) sievaiunci 5 1 1 i TtniCv 10 2 I Dobra 15 LMtxJinci 21) ŽcnaviH 5« Si. Mjjfiin 3 i SlTlllklUi. 1 46 sv. Križ 49 Velika 10 K r il*.¡.",o\vi 4 ("¡rit1 11 SKUPAJ -1542 5261 13'H 4626 4329 3607 35K4 2629 1750 Vir: M. Kožar Mulrič, Slovensko Porabje, Knciklopedija Slovenije. 12, MK, Ljubljana, 19y8, src. 74 ffn^nrove in grcdivo, 1 ¡ubiigng. 2Q00, ši 36/37 133 Opombe i Slovenska ves in Žida sta od 1983 združeni z Mono Ji rnm, Trošče pa od Ici a i 9 50 Oikovci so od 1937 združeni s Šievanovci Verice in Rirkarovci so od 1950 združeni v Dve dolini (že 1944-46 sta bili združeni v Va.shegvalfo. 1946-50 ločeni v Riikarovce in Vashegyaljo (Verice) Nekateri starejši zapisi govore o 11000 Slovencih, od katerih jih je bilo okrog 8000 v Železni županiji in 2000 v Županiji Zala (Erjavec, 1940, 20-21). Pri tem gre za slovenske ocene, ki skušajo očitno ugotoviti čim večje število Slovencev. 3. 2. Nova naselitvena območja Slovenci-v na Madžarskem Najpomembnejša novost pa je vsekakor navedba o številu slovenskega prebivalstva tudi zunaj območja avtohtone poselitve. Tudi starejši popisi (resda bolj sporadiČno) omenjajo kar opazno število Slovencev, ki jih glede na značilnosti poselitve ne moremo uvrščati med »porabske« Slovence, Tako jih je bilo že leta 1900 skoraj 3000 Razseljevanje Slovencev iz Porabja in Prekmurja je torej že relativno star proces, ki je do sedaj ohranil bistveno več slovenskega etnosa, kot smo bili prepričani doslej, Ocl popisa do popisa je število po posameznih popisnih kriterijih sicer precej nihalo, vendar je evidentno, da se od petine do tretjine Slovencev nahaja v različnih predelih Madžarske. Tja so se izselili še v času nekdanje monarhije, sprva kot sezonci ali zaradi različnih poklicnih dolžnosti (kar dokazuje sorazmerno velika razpršenost po madžarskih županijah). Močnejše razseljevanje je sledilo zlasti v obdobju po drugi svetovni vojni, kjer pa je treba omeniti dva tipa: prebivalce, ki so jih madžarske oblasti izselile iz Porabja v času takoj po Informbiroju leta 1948 ter poznejše predvsem ekonomske migrante, ki so zapustili Porabje zaradi dela, izobraževanja in drugih razlogov. Med prvimi je treba gotovo iskati nekoliko bolj narodno osveščen del, saj je tedaj zunaj Porabja skoraj 3000 oseb slovenskega jezika. Politični pritisk na nemadžarsko prebivalstvo se kaže tudi v številu oseb, ki znajo slovensko, a ga niso navedle kot svoj materin jezik. Po popisu 1949 jih je bilo skoraj 3500; tej Številki se ni približal noben popis in prav to kaže, da je med temi treba iskati tiste, ki so zaradi strahu ali pa koristi nekoliko prikrili slovensko poreklo. Po drugi strani pa bi pričakovali, da bo število slovenskega prebivalstva po kateremkoli popisnem kriteriju manjše zaradi napetih političnih odnosov v tem obdobju, vendar je praktično med vsem popisi najvišje! Te posebnosti madžarskih popisov bo treba še podrobno proučiti. Jedro slovenske poselitve na Madžarskem je t.i. Slovensko Porabje v Železni Županiji, v katerem prebiva po slovenskih ocenah okrog 5000 Slovencev, popisni podatki pa jih izkazujejo od nad 5000 (znanje jezika) v štiridesetih in okrog 3000 v devetdesetih letih, prek okrog 4000 po maternem jeziku v štiridesetih in slabih 3000 v devetdesetih do manj kot 2000 po narodni pripadnosti. Nekatere navedbe 134 lernej Zupančič Slovenci na Madžarskem o večjem Številu Slovencev po narodni pripadnosti (prim. Kozar-Mukič, 1998) je verjetno pomota in so tam navedeni podatki po mater nem jeziku. Zahodna Madžarska, kamor sodi sicer tudi Železna Županija. je drugo jedro prostorsko razpršenih Slovencev. Leta 1990 jih je bilo okrog 300 (znanje jezika) oziroma 130 (mate m i jezik). Prisotnost v tem območju je že tradicionalna, saj so se sem pogosto odseljevali zaradi dela. NajpomembnejŠe jedro slovenske razpršene poselitve je območje osrednje Madžarske z Budimpešto. V štiridesetih letih je bilo tam nad 1000 oseb z znanjem slovenskega jezika, sedaj pa okrog 450. To je verjetno tudi najbolj intelektualizi-ran del slovenske skupnosti ter obenem precej pisan tudi po regionalnem poreklu. Vsekakor je treba šteti Budimpešto za pomembno jedro slovenske prisotnosti, ki sicer ni posebej vidna, utegne pa biti pomembna in celo vplivna zaradi svoje izobrazbene in socialne strukture ter mobilizacijskih možnosti v okviru madžarske družbe. Opaziti pa je tudi zanimivo podrobnost: skoraj ni razlike v številu oseb s slovenskim maternim jezikom in oseb slovenske narodne pripadnosti. Tretje jedro razpršene slovenske populacije je v dveh županijah južne Madžarske: Šomodski županiji in Baranji. Prva izstopa tudi zaradi nekdanje, po novejših navedbah že izginule slovenske naselitve okrog Taranyja (glej Kozar-Mukič, 1984). Leta 1941 jih je bilo v obeh županijah Še nad 1000 oseb z znanjem slovenskega jezika, a samo skromnih 19 oseb s slovensko narodno pripadnostjo. Velika večina jih je uvrščenih med osebe, ki znajo slovensko kot svoj drugi jezik. Leta 1990 je bilo le še okrog 200 oseb z znanjem slovenščine, toda 52 se jih je opredelilo za Slovence. O četrtem razpršenem jedru pravzaprav ne moremo govoriti, kajti vzhodna polovica Madžarske je s Slovenci zelo redko naseljena. Vendar jih je popis leta 1949 izkazal 449 in leta 1990 še 269- Leta 1941 jih je bilo sorazmerno malo. Očitno je med temi treba iskati precej po drugi svetovni vojni razseljenih porabskih Slovencev, ki pa so se obdržali tudi v pogojih velike prostorske razpršenosti. Večji del oseb z znanjem slovenščine je navedla slovenščino kot drugi jezik. Ra-Tprnve in gradivo. Ljubljana, 2000. šl. 36/37 135 Tabela 3: Število slovenskega prebivalstva na Madžarskem v obdobju 1941 -1990 po znanju jezika, macernem jeziku in narodni pripadnosti. Pregled po župa-nijah. žnpn ni ¡a 1941 1941 1941 1941 1949 1949 1949 1949 1980 1980 1980 1980 1990 1990 1990 1990 zna jezik male rr\i jezik 11 i mate mj naro dna prip. zna jezik mate ni i jezik ni male mi naro dna prip. znn jezik inaie mi jezik ni ni al c mi naro dna prip. zna jezik male mi jezik ni mate mi naro dna prip. l 5192 4455 737 1945 5198 3704 1494 36 3362 2764 498 1565 2984 2252 732 1633 2 184 42 142 16 268 75 193 51 64 25 39 12 86 26 fiO 18 3 51 16 35 2 7S 14 64 18 99 47 52 15 ¡35 71 82 27 4 41 11 30 3 82 28 54 15 59 24 35 1 1 63 23 40 12 5 36 19 17 6 50 17 33 26 42 25 17 8 47 13 34 17 6 477 99 378 43 665 174 491 160 259 76 183 46 270 82 188 71 7 43 10 33 2 145 34 111 15 109 24 85 11 86 32 54 36 8 28 13 15 6 134 12 122 20 42 16 26 7 35 7 28 6 l> 21 8 13 4 18 4 14 3 14 9 5 2 7 3 4 3 10 895 52 843 7 708 242 466 178 45 11 34 5 126 34 92 26 n 118 61 57 12 129 37 92 19 67 18 49 4 67 13 54 26 12 12 7 5 1 20 8 12 4 27 17 10 4 29 10 19 8 13 10 2 8 0 58 11 47 11 68 29 39 8 105 17 88 8 14 17 6 11 5 50 24 26 9 28 15 13 10 35 10 25 10 15 3 0 3 0 19 4 15 7 10 3 7 5 10 1 9 3 16 8 2 6 1 61 25 36 21 27 21 6 6 23 9 14 6 17 4 0 4 1 40 12 28 10 18 2 16 4 20 8 12 1 18 6 2 4 1 24 4 20 5 10 4 6 1 13 3 10 5 19 19 11 8 3 110 36 74 50 28 10 18 7 21 6 15 13 20 1 0 1 0 64 X 56 8 9 2 -j 0 13 7 6 I skup "j 7166 4816 2350 2058 792/ 4473 344S 666 4287 3142 1145 1731 4193 2627 1566 ¡930 Vi]': 1990. l-vi Nepszamlalas Magyarorszag nemzeiisegi adalai megyenl' 11: >. /njiije sluvLH.skt^u .vlovtiii.ski nrjk1! ni Zlili jo i)«VCll,sk(J. J 111 Slovenci po niiioihil ¡kiip:i| 6915 Pornlifc 192« (IniHie 292H 1920 skupni MJH7 Pomhjc <13-il dlUKiL- 1746 ) 930 Skupili 5 46 i ¿c,-fc/.n;i župan]¡a -i 7-i 2 dnitiie 722 LiMi skupjj 7Ifi6 irtif. 2350 2I15H Žtilt'/!»:) Sjip:ini|:l i i 02 737 lS»S dtuHte I97j 3Sl 1613 113 \.up:ini|;i S19» y,'M 1 ■194 36 drugle 2723 769 195-1 630 1971) Jklipilf ■1205 Žckvin rupnnlm 3347 tlii^H; i y«-j ski.pal ■j2H7 3142 M <15 1731 A.'lr/n:< iltp-anrj» ¡262 276 i •198 15f,5 ilruHh; 37« fH7 1M> jyyo ¿kup.-ij ■Ul>3 2027 1 5(4 193'! ŽelffiEii:! ¿up:ini|:i Z9K-i 22 52 732 Ki 33 drLimi.- 1209 375 (i ,31 297 Vir: 1990. l'A'i Nepszumlakis, .5 Osszcfoglalo adarok, Budimpešta, 1992 Kozar-Mukič. 1998, bnciklopedija Slovenije, 12, Ljubljana, MK Razmerje med jezikom in narodno pripadnostjo je v Porabju naslonjeno predvsem na narečje. Temu ni botrovala zgolj izolacija, temveč tudi tradicija protestantskega in pozneje Še katoliškega pismenstva v narečni obliki, Standardni slovenski jezik se pri izobražencih uveljavlja šele sedaj. Dosedanje raziskave odnosa med jezikom in narodno pripadnostjo (glej Nečak-Luk, 1995) je smiselno razširiti na območje celotne Madžarske, upoštevaje tako knjižni slovenski jezik kakor različne narečne oblike. Pri vseh popisih in vseh območjih velja, da je največ slovenskega prebivalstva mogoče ugotoviti po kriteriju znanja jezika, nato sledi število oseb s slovenskim maternim jezikom in temu še število oseb s slovensko narodno pripadnostjo. Kol kaže naslednja tabela, je bilo v Porabju razmerje pred prvo svetovno vojno nekako štiri petine po maternem jeziku in dve petini po narodni pripadnosti, podobno tudi leta 1980, medtem ko je delež leta 1990 nazadoval pri maternem jeziku na 75 % in se povečal pri narodni pripadnosti na 55 %. Leto 1949 je v tem pogledu izjemno in pravzaprav vzorčni primer močnega vpliva družbene in politične klime na rezultate etnične statistike. Tedaj je bilo število oseb s slovenskim maternim jezikom znižano na 70 %, za Slovence pa se je opredelil vsega 1 %. Med razpršeno slovensko populacijo se jih je za slovenski materni jezik opredelilo leta ^nTfirnvn in grodivo, Ljubljena, 2000, šl 36/37 137 1941 slaba petina, nato pa je ne glede na politični razvoj in klimo prerasla na okrog tretjine. Prav tako je opazna tendenca povečevanja deleža oseb, ki se opredelijo za Slovence po narodni pripadnosti. Zmanjševanje števila slovenskega prebivalstva po vseh popisnih kriterijih kaže na napredovanje asimilacijskih procesov tako na območju avtohtone poselitve kakor zunaj njega. Zmanjševanje razlik med različnimi popisnimi kriteriji pa je znamenje določene stabilizacije, nastajanja stabilnejšega slovenskega etničnega jedra v madžarski družbi. Poglavitni prispevek je k tej vitalizaciji prispevala čedalje boljša izobrazbena sestava in odprtost ter komunikativnost, ki omogoča večjo povezljivost tudi s Slovenijo in drugimi območji slovenske poselitve in etnokulturne biti. Med razseljeno slovensko skupnostjo se javlja tudi čedalje pomembnejše vprašanje mešanih zakonov ter etničnega opredeljevanja med njimi. Vsekakor je mogoče pojasnjevati sorazmerno velik delež oseb, ki slovenščino obvladajo in ni njihov materni jezik, tudi z mešanimi zakoni. Prikazanim razmeram ob rob je treba omeniti tudi »vendsko« teorijo in njen morebitni vpliv na etnično in jezikovno opredeljevanje ob popisih. Na tem področju se bo jasnejša slika pokazala šele z podrobnejšimi terenskimi raziskavami. Ne nazadnje je treba upoštevati tudi etnično sestavo madžarske družbe. Panonska kotlina z Madžarsko v osredju je znana po veliki etnični raznolikosti in še posebej po razpršenih narodnih skupnostih. Teritorialnih manjšin je manj in tudi sorazmerno maloštevilčne so. Nasprotno so madžarske manjšine v sosednjih državah tako teritorialne kot eksteritorialne, vsekakor pa številčno dokaj močne (Koc-sis, 1997). Razpršene manjšine so tradicija madžarske družbe in načina poselitve. Slovenci sodelujejo pri tem sekundarno, torej kot notranji preseljeni deli sicer »teritorialne« slovenske manjšine v Porabju. Tabela 5: Razmerje med številom Slovencev po različnih popisnih kriterijih med leti 1941-1990 ter po območjih poselitve (v %) kriicrij I ¿upanlj.i 1041 1910 Železna žtip.ir, i|:t lO-mlriifiji; iymZfkv.n:i zupjnlja (SšGCJdrltRpi: 1» ?Hcvm l.ii Vir: 1990. Kvi Nčps/.amlalas, 3. Osszeibj;lalo adatok, IkidimpeSta, iL)92 131 __ lernej Zupončič: Slovenci ng Madžarskem 4. SLOVENCI NA MADŽARSKEM V I.UČ1 EVROPSKE INTEGRACIJE Evropski integracijski procesi, v katerega sta intenzivno vključeni in Slovenija in Madžarska, nudijo tudi narodnim manjšinam nove priložnosti in izzive. Odpiranje meja v pred pristopni fazi ter poznejše ukinjanje le-teh postavlja Porabske Slovence v povsem novo luč. Železne zavese ni več, ostala pa je dokaj problematična gospodarska in demografska struktura območja. Slovensko Porabje je zaradi štiri desetletja skoraj hermetično zaprte meje gospodarsko pasiven prostor. Kot je bilo že uvodoma omenjeno, se je prebivalstvo zaradi neugodnih življenjskih razmer, predvsem agrarne prenaseljenosti, odseljevalo v industrijsko razvite dežele Evrope in v prekomorske dežele, po drugi svetovni vojni pa v večji meri v notranjost Madžarske. Tako kot Prekmurci so tudi iz Porabja hodili na sezonska kmetijska dela v notranjost Madžarske (Hirnok, 1992). Pogoji za kmetovanje so slabši kot drugod na Madžarskem, zato tukaj niso izvedli kolekrivizacije kmetijstva. Zemlja je ostala večinoma v privatnih rokah. Prevladuje izrazito drobnoposestna struktura, ki je posledica delitve po ogrskem dednem pravu. Večina lastnikov ne premore več kot 1-3 ha zemlje (Turk, Olas, 1986). Oblasti so pospeševale ogozclo-vanje tega predela, ki spada med najbolj namočena na Madžarskem. Razen v Mo-noštru v vaseh Slovenskega Porabja praktično ni delovnih mest izven kmetijstva, ki bi zaposloval domačo delovno silo in zavrl odseljevanje. Večina mlajšega prebivalstva se je po končanem šolanju odselila v notranjost Madžarske, daleč izven območja avtohtone poselitve. Na slovenskem podeželju se je izoblikoval kmečki in kmečko - delavski sloj, medtem ko je izobražencev zelo malo. Prav tako praktično ni obrtnikov in podjetnikov. Leta 1992 so od pil i meddržavni mejni prehod Gornji Senik - Martinje, kar pa ne zadošča. Poleg tega je gospodarska, socialna in demografska struktura na obeh straneh meje podobna in - problematična. Središče manjšinskega kulturnega življenja je v Gornjem Seniku, čeprav imajo društva, organizacije in domove tudi po drugih vaseh in v Monoštru. V slednjem je gimnazija, kjer imajo dijaki možnost učenja materinščine (Madžari in Slovenci..., 1987: Olas, 1973). Starostna sestava prebivalstva slovenskih vasi je precej problematična; leta 1990 je bila najbolj številčna skupina ostarelega prebivalstva (nad 60 let), ki jih je bilo 32, 4 %, mladih do 14 let pa je bilo le 6.8 %. Zaradi prevelike ostarclosti in slabe socialne strukture (prevlade kmečke in kmečko delavske strukture) je položaj slovenske manjšine v celoti slab. V drugi polovici devetdesetih let se povečuje število in vrsta gospodarskih in kulturnih stikov s Slovenijo. Skupni čezmejni projekti Phare, ki jih sofinancira Evropska unija, ustvarjajo vzhodno tromejo kot območje intenzivnejših stikov, ki lahko premostijo nezavidljivo dediščino polpretekle dobe. Največ podpore med pn7pmvo in gradivo. Ljubljana. 2000, šl 36/37 i 39 prebivalstvom Goričkega v Sloveniji in Porabja na Madžarskem imajo prizadevanja za oživljanje bio-kmetijstva, predvsem sadjarstva. Precej močno podporo nudi tudi pred leti uvedeni generalni konzulat RS, ki se pojavlja tudi v vlogi spodbujevalca lokalnih dejavnikov. Načrtovana izgradnja ter modernizacija obstoječe infrastrukture med Prck-murjem in Porabjem ima velik stvarni in simbolični pomen. Čezmejni stiki so sicer pogostejši, vendar še zdaleč ne dosegajo razsežnosti čezmejno komunikativnih regij, kot so npr. Goriška Brda. Pričela so delovati podjetja, ki služijo izrazito čezmejnim komunikacijam (banke, zavarovalnice, menjalnice, posredništvo, trgovina, lokali, prometne in druge storitve). Vendar je veliko ovir še vedno v relativno slabem poznavanju območja na drugi strani. V nekem smislu je Porabskim Slovencem Slovenija Še vedno tuja (Mejak, 1996, Mejak, 1998). Ohranjanje in razvoj slovenskega jezika, kulture in narodne identitete ima lokalno pomembno podporo tudi v novem kulturnem centru v Monoštru ter delovanju obeh političnih organizacij Slovencev na Madžarskem: Zvezo Slovencev na Madžarskem in Slovensko državno samoupravo. Omeniti je treba tudi kulturno dejavnost Slovencev v Budimpešti (Kozar-MukiČ, 1998). 4. ZAKLJUČEK Pripadniki manjšin imajo v pogojih informacijske družbe ter odprtih mejah združene Evrope pomembno funkcijo povezovalca med državami, narodi in kulturami. Namesto vloge »mostišča« in »pr ikritega sovražnika«, ki so ga državne oblasti pogosto lepile manjšinam evropskih držav, in je bil najpogostejši razlog trdih asimilacijskih prijemov in genocidnih poskusov, se uveljavlja vloga povezovalca in koordinatorja. V kontekstu mednarodnega sodelovanje so osebe in skupnosti, ki poznajo jezik, kulturo, mentaliteto, pravo, navade in gospodarstvo sosednjih držav (t.i. matičnih narodov) primerno priložnost, da izkoristijo večjezicnost in večkulturnost. EtniČnost je s tem postala neke vrste gospodarska kategorija. Izkušnje npr. z avstrijskimi Slovenci kažejo, da po funkcionalnosti razpršene manjšine ne zaodstajajo dosti za učinkovitostjo pripadnikov narodnih manjšin. Pripadniki razpršenih manjšin so pogosto naseljeni v centralnih območjih, prestolnicah, zadržali so etnično identiteto, jezik in kulturo zaradi lastne trdnosti, ki jim jo (največkrat) nudi solidna izobrazba. Tudi Slovenci na Madžarskem imajo pomembno povezovalno vlogo, saj so naseljeni na območju, kjer vodijo za Slovenijo izjemno pomembne transkontinentalne poti, Budimpešta pa je izjemno pomembno vozlišče in kulturno središče. Zato velja mestnim skupnostim na Madžarskem, kljub njihovi maloštevilčnosti, posebna raziskovalna in siceršnja pozornost. 140___________lernej Zupončič: Slovenci ng Madžarskem LITERATURA Erjavec F., 1940, Slovenija in Slovenci, Slovenska straža, Ljubljana Ethnic Minorities in Slovenia, 1994, The 6th European Conference of Border Regions, Ljubljana, Inštitut za narodnostna vprašanja, Urad za informiranje pri vladi RS Ferenc T., Kacin - Wohinz M., Zorn T., 1974, Slovenci v zamejstvu, Državna založba Slovenije, Ljubljana Grafenauer B,, 1990, Proučevanje problematike posameznih manjšinskih skupnosti, Narodne manjšine, SAZU, Ljubljana, str. 17-28 Klemenčič V., 1990, Metodologija uradnih popisov prebivalstva pripadnikov slovenske manjšine v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, SAZU, Ljubljana, str. 31-45 Kocsis K., 1998, Ethnic geography of the hungarian minorities in the Carpatian Basin, Budapest Kožar - Mu kič M., 1984, Slovensko Porabje. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja, Ljubljana, Szombathely Kožar - Mukič M, 1998, Slovensko Porabje, Enciklopedija Slovenije, 12, MK, Ljubljana, str. 73-75 Madžari in Slovenci. Sodelovanje in sožitje ob jugoslovansko madžarski meji, 1987, zbornik, Ljubljana Mejak R., 1996, Medčasovna primerjalna analiza Čezmejnih stikov in percepcij prebivalcev Monoštra o Madžarski in Sloveniji, Razprave in gradivo, 31, Ljubljana, str. 89-132 MejaJ< R., 1998, Pogledi prebivalcev Monoštra na sosednjo Sloveniji, Razprave in gradivo, 33, Ljubljana, str. 99-120Munda Hirnok K., 1992, Vzroki poljedelskega zaposlovanja med Slovenci na Madžarskem, Razprave in gradivo, 26-27, Ljubljana, str. 238-248 Munda Hirnok K., 1995, Spremljanje medijev v Monoštru, Razprave in gradivo, 29-30, Ljubljana, str. 25-34 Munda Hirnok K., 1996, Medčasovna analiza spremljanja medijev slovenske narodne manjšine v Monoštru, Razprave in gradivo, 31, Ljubljana, str.79-88 Naši onstran meje, 1933, Ljubljana Nečak Liik A., 1995, Jezik in etnična pripadnost v Porabju, Razprave in gradivo, 29-30, Ljubljana, str. 5-24 Olas L., 1973, Slovensko Porabje. Geografski položaj Porabja, Geografski obzornik, 20, 3-4, Ljubljana, pnjpmve in gradivo, Ljubljana, 2000, šl 36/37 mi Olas L., 1991, Demografske razmere v Porabju, Geografija v šoli, 1, Ljubljana, str. 29-31 Olas L., Munda Hirnok K., 1995, Porabski Slovenci, Enciklopedija Slovenije, 9; MK, Ljubljana, str. 146-149 Pahor D., 1976, Porabski Slovenci, Jadranski koledar, Trst, str. 103-119 Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine v Republiki Madžarski in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji, 1992, Razprave in gradivo, 26-27, Ljubljana, str. 330-342Sukič M., 1992, Od Prijatela do Slovenskih utrinkov (informiranje v slovenskem jeziku med Porabski mi Slovenci), Razprave in gradivo, 26-27, Ljubljana, str. 249-253 Susič E., Sedmak D., 1983, Tiha asimilacija. Psihološki vidiki nacionalnega odtujevanja, Založništvo tržaškega tiska, Trst Turk J., Olas L., 1986, Socialnogeografska analiza Slovenskega Porabja na Madžarskem, Geografski obzornik, 1986, 33, 2-3, Ljubljana, str. 75-85 Zupančič J., 1998, Slovenci v zamejstvu, Geografski atlas Slovenije, Ljubljana, DZS, str. 174-177 Zupančič j., 1999, Slovenci v Avstriji, Ljubljana 1990. Evi nepszamlalas. 3- Oszefoglalo adatok, Kozponti statisztikai hivaial,Buda pest 1990. Evi nepszamlalas. 20. Vas megyeadatai. Kozponti statisztikai hivatal, Budapest 1990. Evi nepszamlalas. A nemzetisegi nepesseg szama egyes kozsegekben (I960 - 1990), Kozponti statisztikai hivatal, Budapest 1993. Evi LXXVII. torveny a nemzeti es etnikai kisebbsegek jogairol (Zakon št. LXXVII. iz leta 1993 o pravicah narodnih in etničnih manjšin), Magyar Kozlony, Budapest, št. 80, 1638-1664. Summary S i,ovl-.nus in Hungary Slovenes are an autochthonous national minority in the Porabje, an administrative part of Železna županija (Vas megye). The territory of their settlement includes nine (or seven, respectively) villages and the town of Monošter (Szenl-gotthard) on some 100 km2 in the south-westernmost part, of Hungary at the point of three borders between Austria, Slovenia and Hungary. Moreover, Slovenes are dispersed ¿ill over Hungary; Budapest, the Gyor-Sopron district, and the surroundings of'laranyi in the Szomogy megye district. The Slovene territory of settlement was in the past centuries considerably wider, including, apart from the Porabje, ten more villages in the present Burgerlan d and around Tar any \ in the Szomogy megye district. At the beginning of the 20th century Slovenes were also settled in Monošter (Szentgotthard) and its surroundings (TroŠče, Mala vas, Grelnik, Žida) and. in Parkašovci. Slovenes in Hungary are legally the most protected, but actually, apart from Slyrian Slovenes, the most endangered Slovene community in the neighbouring countries. According to the criterion of mother tongue, in 1900 their number was nearly 8000, while by 1990 it dropped to 2600. The study of demographic movements as well as the manner of settling of Slovenes in Hungary is no doubt an interesting methodological challenge, as for the longer time period (from 1949 onwards) there are three criteria- at our disposal: mother tongue, ethnic adherence and the language command. The largest number of Slovenes is indicated in the data on the language command. This is surprising, since this criterion is relatively loose; moreover, the Slovene language, apart from the local level in the Porabje. had no visible social role. The lowest number of Slovenes is indicated in the data on national adherence, which is in conformity with experiences of other minorities. The analysis of ethnic statistics in Hungary shows another important fact. About one third, and according to some data even more, Slovenes (declared on the basis of different criteria) live outside the territory of their autochthonous settling. Especially two »concentrations«, i.e. in Budapest and the Szomogy megye district.. Very little is known about their structure, activities and. the significance. Attention is particularly drawn by the city population of Slovenes in Budapest (several hundreds of persons), mainly due to their (possible) greater significance arid influence in the Hungarian - Slovene relations. The esteemed number of Slo- fozprove in qrodivo. Ljubljana. 2000, ¿1 36/37 I A3 venes in the Porabje is about 5000, and in other regions of Hungary over 2000. Keywords: Slovenes, minorities, the Porabje, Hungary, ethnic studies, political geography