POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI DRAMA GLEDALIŠKI LIST 4 1949 -1950 Jubilej Mihaele Šaričeve A It T II UR MILLER MSI MOJI SIGOVI PREMIERA DNE 9. JANUARJA 195« ARTHUR MILLER VSI MOJI SINOVI Igra v treh dejaniih — Prevedel Janko Moder fuscenator: ing. arh. Bojan Stupica Režiser: Jože Tiran Joe Keller ....................................Janez Cesar Kate Keller ...................................Mihaela Šaričeva Marija Veru Chris Keller ..................................Jože Zupan Ann Deever ........<. ........................Ančka Levarjeva Vladoša Simčičeva George Deever .................................. Maks Bajc Dr. Jim Bayliss ...............................Ivan Jenmm Sne Bayliss ...................................Mileva Ukmarjeva Elvira Kraljeva Frank Lubey ...................................Stane Potokar Lydia Lubey ...................................Alenka Svetelova Kostume po načrtih Sonje Deklevove izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka Inspicient: Marjan Dolinar Odrski mojster: Anton Podgorelec Lasuljur: Ante Cecie Razsvetljav«; Lojze Vene Cena Gledališkega lista din 20.— Lastnik iu izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Ivan Jerman. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani. GLEDALIŠKI LIST SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1949-50 DRAMA Štev. 4 v ilicieLa. 5 aeLceva - 61 - UMETNIŠKO DELO MIHAELE ŠARIČEVE je nedeljivo povezano s slovensko gledališko umetnostjo od dni po prvi svetovni vojni do danes, in je po zaslugi tako pomembnih članic naše gledališke družine začelo rasti v globine in višine. Pomembnost umetniške igre Mihaele Šaričeve ni le v visoki umetniški kulturi, čeprav se je zmeraj v najvišji meri odlikovala in odražala tudi v tej, za slednje umetniško ustvarjanje nujni lastnosti, marveč v njenem igralsko izvirnem navdilui in globoki emocionalnosti. Z neverjetno tenkočutnostjo in posluhom si je kot Hrvatica tako hitro prisvojila slovenski jezik, tla ji je postal z materinščino enakovredno umetniško izrazno sredstvo, kar je v takšni meri redka pojava med igralstvom. Ustvarila je lepo število dovršenih komornih likov iz klasične in moderne dramatike, ki bodo zmeraj svetal spomin njene izvirne umetniške tvornosti in hkrati zgovoren dokument višine naše gledališke umetnosti v zadnjih tridesetih letih. Ob njenem umetniškem jubileju, ki pomeni po ustvaritvi Regan v »Kralju Learu«, zdaj še z materjo v drami »Vsi moji sinovi«, novo. tvorno poglavje v njenem bodočem delu, ji čestitamo in želimo še mnogo uspešnega dela v Slovenskem narodnem gledališču. UPRAVA SNG IN RAVNATELJSTVO DRAME Filip Kalan: O MILI ŠARIČEVI 1 Sleherno človeško življenje ima svojo zakonitost. Življenje Mila Šaričeve se maloda nikoli ne razgiba v burnih zunanjih zapletih, vselej se v vseh svojih značilnih obratih usmerja v notranjo, v psihično intenziteto. Prva leta teko tej umetnici sprva dokaj daleč od sleherne umef-liiške dejavnosti: sredi ustaljenih šeg in navad habsburške monarhije, v zatišju zadnjega deeenija pred prvo svetovno vojno, celo brez vsakršne slovenske tradicije. Zakaj po svojem poreklu je Mila šaričeva Hrvatica, iz avstrijske oficirske rodbine, rojena v Bjelo-\aru (1891), vzgojena v raznih cesarsko kraljevih institutih. Enolični garnizonski običaji v provinci, novice iz mestne komande in z mr - 62 - »Kovaček«, prva vloga M. Šaričeve M. Šaričeva kot Maria Stuart (Schiller: Maria Stuart) v se/.. 1921 22 nevrov. napredovanja in odlikovanja, obiski sorodnikov in obiski pri sorodnikih, zabave v častniški kazini, počitnice na Kranjskem ali na morju, ženitve in pogrebi: tak je maloda nespremenljivi življenjski red teli rodbin. Mihael Šarič, aktivni major v armadi, umre listo leto, ko se rodi zadnja hči, Mila. Doma je vsega petero otrok. Mati se z lijimi sprva seli v Zagreb, nato na Dunaj. Zakaj sredstva so skromna: major je eden tistih avstrijskih častnikov, ki so se oženili brez kavcije.-Penzija pa tudi v bogati podonavski monarhiji ni kdo ve kakšna. Kakor skoraj vse sirote iz takih rodbin, se tudi Šaričevi otroci šolajo brezplačno po raznih ustanovah njegovega apostolskega veličanstva Franca Jožefa. Brata odideta v oficirske šole, hčere pa vzgajajo sprva v Sopronu na Gradiščanskem, nato v Hermalsu na Dunaju v Zavodu za vzgojo častniških hčera. V Sopronu je imel ta zavod svojo osnovno šolo, v Hernalsu pa meščansko šolo z učiteljskim tečajem. Absolventke so dobile »pravico poučevanja kot podučiteljice in učiteljice na javnih ljudskih šolah in kot učiteljice za ženska ročna dela na splošnih ljudskih in meščanskih šolali, kakor tudi na otroških vrtcih z nemškim učnim jezikom«. Bil je skrbno vzdrževan zavod: ob odpustu iz šole so dekleta dobila svojo balo. Smele so se poročiti z aktivnimi častniki. — 63 — I 'N lom vzdušju je rasla Mila Šaričeva med leti 1897—1910. Malce zatohle institucije izza časov Marije Terezije, internatska disciplina, stroga izolacija od zunanjih vplivov, enolično ustaljeni dnevni red. nedeljski izleti z vzgojiteljico, periodični obiski v Burg-theatru in Hofoperi, pisma z doma in pisma domov, počitnice pri materi in sorodnikih. Tako iz leta v dan. Vmes en sam, resda spet internatski intermezzo: leto dni Pariza (1905 6). Mila je bila takrat še premlada za učiteljišče in dobra učenka je bila. Dunajski zavod je stalno izmenjaval svoje gojenke s francoskimi dekleti iz St. Benisa: Maison deducation de la Legion dhonneur. Ti stiki so živeli še izpred Svete alijanse: to vzgojevališče je ustanovil Napoleon po terezijanskem vzoru, da bi se družila tradicija habsburške dinastije z novim francoskim cesarstvom. Svoje spričevalo je dobila Mila šaričeva v letu 1910. Bilo ji je devetnajst let. prebrala je kopico nemških, francoskih, angleških knjig in za učiteljevanje ji ni bilo prav nič mar. 2 Seveda je igrala že v otroških letih. Še danes hrani fotografijo z neke internatske prireditve v Sopronu: na sliki je nenavadno živahno, hudomušno dekletce z bistrimi očmi. na prvi pogled bolj dečku podobna kakor deklici. Bila je »vloga v hlačah«, kakor so včasih dejali: Mila je igrala kovaškega vajenčka v neki otroški igri. I orla pri takih prireditvah so nastopali tudi drugi otroci. Kakopak, da je prišlo tudi tisto veliko odkritje, ki smo ga vsi doživeli v svojih nerodnih letih: cirkus. Kakor vsa živahna mlada dekleta je tudi Milo vznemirjal ta zagonetni svet med manežo in trapecom: da bi bila plesalka na vrvi. si je želela, ali vsaj artistka na konju, v gladkem trikoju, z vsemi tistimi blestečimi okraski na obleki in v laseh, z muziko in aplavzom. Predstave v Burgtheatru so te penzionatske sanjarije polagoma zakrivale z blagohotno kopreno pozabe. V zadnjih letih svojega dunajskega internata je videla Mila Josefa Kainza. Bile so njegove velike vloge pred smrtjo: Mefisto,Tasso, Alfonz Vlil. Občudovala je znamenito heroino Lotte Medelsky v Grillparzerjevi tragediji »Ljubezni in morja valovi« — llero. Svoje prve osebne slike z gledališkimi ljudmi je spletla še v internatu. Ena izmed sošolk je bila hči nekdanje dvorne igralke Helene Wessely-Schmidt. Ta gospa je takrat vodila zasebno igralsko šolo s pravico javnosti. Po odpustu iz internata je hodila hči majorja Šariča k nji na svoje prve ure. Seveda je živela vsa v zaneseni sferi klasicističnega stila: študirala je Gretchen in — Hero. Čez leto dni jo je videl pri Wesse- — 64 - m M. Šaričeva kol Kersti (Strindberg: Nevesta s krono) v se/. 1929/30 M. Šaričeva kot Desdemona (Shakespeare: Othello) v se/. 1922/23 lyjevi na produkciji Albert Heine, dvorni igralec, poznejši direktor Burgtheatra, takrat gledališki inšpektor. Dejal ji je, naj za nekaj časa opusti šolanje in naj gre v poizkusni angažman, da se privadi odra. Šla je, kakor večina mladih začetnic, v provinco. Po tem poizkusnem letu je znova nastopila na produkciji pri svoji učiteljici. Govorila je Hero. Njeno nadaljnjo igralsko pot bi morala urediti znana gledališka agentura Spitz: obljubljali so ji prvi angažman v Nemčiji, na kakem manjšem dvornem odru. Tako med leti 1910—1913. Prva svetovna vojna je nenadoma prekrižala vse te načrte. Za Šaričevo so ta leta eno samo neprekinjeno zaporedje tragičnih naključij, s tesnobnimi premori med vojnimi poročili in uradno pošto. Še preden je odšla Mila v svoj prvi angažman, ji je padel brat. Bilo je malo po izbruhu vojne. 17. avgusta 1914: prvi avstrijski oficir, ki je padel na Balkanu. Oblekla je žalno obleko in ostala doma. Čez dobro poldrugo leto so ji sporočili smrt zaročenca, z druge fronte, iz Galicije. Za okoliščine te smrti je izvedela šele veliko pozneje. Bila je prava nesreča, nepričakovana in maloda groteskna. Fant, oficir pri dragoncih, je imel v žepu že dovoljenje za dopust. Za zaklonom pri strelskih jarkih ga je na cesti že čakal voz, ki naj bi ga peljal na postajo. Poslavljal se je od.tovarišev. Ko je — 65 — stopil iz zaklona, ga je zadela granata. Tako so ji razložili okoliščine, čez leta., Na zimo 1917 je prišlo tretje sporočilo: o tem. da je drugi brat, mornariški častnik, zaključil svoje življenje v Boki Kotorski. Sprva tudi tu stvari niso bile povsem jasne: bila je zagonetna zadeva. tovariši niso hoteli z besedo na dan. V Boki je takrat pritajeno vrelo med slovanskimi oficirji v mornarici, zavoljo upora med moštvom in nagle eksekucije upornikov. V Zeleniki, po kosilu r oficirski menzi: razgovor pri črni kavi. Spet je šlo za vprašanje naglih ukrepov. Šarič' je bil filantrop in nacionalist. Zagovarjal je stališče, da nima nihče pravice, jemati svojemu bližnjemu življenje, če ta čuti nacionalno, če čuti drugače kakor njegovi sodniki. Med Šaričevo repliko so jeli častniki drug za drugim zapuščati omizje. Drugi dan je dobil mladi oficir namig od svojega komandanta, na j prevzame odgovornost za svoje dejanje. Vojni časi so, časi naglih sodišč. Oficirska čast, rodbina, distinkcije. Šarič je bil oficir iz avstrijske kadetnice: vojno sodišče ga ni prehitelo, izvršil je svojo sodbo sam. To so sporočili sestri, čez dolga leta. Tako so tekla ta leta 1914—1918 hčeri pokojnega majorja Šariča. daleč od gledaliških l judi, med sorodniki in znanci, s premori med dvema žalnima oblekama, na Dunaju, v Zagrebu, v Beli Krajini. Oder, kulise, luči za rampo, vse to je zatonilo, kakor za vselej. 3 Na jesen leta 1918 se je Hinko Nučič poslavljal v Zagrebu od svojih kolegov. Poverili so mu organizacijo slovenske Drame v Ljubljani. Zbiral je ljudi za igralski zbor, ki ga je deželni glavar Šušteršič med vojno razgnal: bila je zloglasna odredba, da se deželno gledališče spremeni v kinematograf. V Zagrebu, pred improvizirano prijateljsko družbo, v fotografskem ateljeju znane gospe Tonke, je Mila Šaričeva opravila svojo avdicijo za Ljubljano. Hinko Nučič jo je poslušal, kako lepo je govorila Hero in Elektro. Seveda še v nemškem jeziku. Toda tisti večer je povedala tudi svoje prvo slovensko besedilo, Župančičevo pesem »Prišla si...«. 17. avgusta 1918 je Šaričeva odpotovala v Ljubljano. Svoje prve vloge se je iz vneme in strahu naučila tako na pamet, da jo je skoraj pozabila — igrati. S svojo drugo je zmagala. Igrala je mlado knežno v Jiraskovi igri »Laterna«. Študentom na stojišču, tako pripoveduje Ciril Debevec, se je zdela ta knežna kakor »nežna in drobna cvetka iz tuje dežele«, kakor »daljna in nedosegljiva španska kraljična«. Od tistega večera je ta igralka »naša umetnica«, »ljubezniva interpretka plemenite človečnosti«, skratka: »gospa Šaričeva«. Tako za druge, za poročevalce, za publiko. — 66 — Sanici je v prvem deceniju svojega odrskega dela med leli 1918 do 1928 doživljala raznotere življenjske izkušnje. Krize, padci, viški. Poročila se je, rodila v štirih letih tri otroke. V premorih med porodi, skrbjo za dom, študijem jezika in dikcije, nočnim branjem in vsakdanjimi vajami v gledališču je v teh desetih letih absolvirala svojih sedemdeset vlog. med njimi vsaj petnajst vodilnih kreacij. Sodelovala je pri predstavah, ki so za kulturnega zgodovinarja takega pomena, da ob njih lahko premeri razvoj domače dramske Umetnosti. Bila je Grozdana pri otvoritveni predstavi ljubljanske Drame, bila prva Lojzka v »Hlapcih« in prva Pepina v »Školjki«: tri vloge v dramah, ki jih je avstrijska cenzura leta in leta držala pod zaporo. Bila je prva Veronika v Župančičevi drami. Svojo prvo Veliko psihološko kreacijo je igrala ob Ignaciju Borštniku: bila je Nina ob njegovem Kantorju v >Kralju na Betajnovi«. Igrala je Gerdo v zadnji predstavi tega velikega umetnika, ko je kreiral ritmojstra v Strindbergovem »Očetu«. Prve velike uprizoritve Shakespearovih dram na slovenskem odru se vežejo z njenim imenom: bila je Porzia. Ofelija, Desdemona. Med prvimi našimi igralkami je Ustvarila prepričevalne psihološke podobe v ruskem repertoarju: Jelena Andrejevna v »Stričku Vanji«. Varja v »Češnjevem vrtu«. Aglaja v »Tdijotu«. Kritiki so hvalili njen nastop, njeno blestečo govorno tehniko, njeno okretnost v salonski konverzaciji. Segla je tudi v komedijo in žela svoje uspehe: Annie v Sclmitzlerjevem A »atolu«, Joy v Galsworthyjevi igri. Peg iz Mannersove veseloigre. Nemara je bila ta vloga njen največji uspeh pred parterjem: dve sezoni je vsa Ljubljana govorila o prisrčni, ljubeznivi, nagajivi, razposajeni Pegici mojega srca. V Aristofanovi »Lizistrati« so šteli poročevalci njeno Kalonike med najbolj uspele kreacije vse sezone in hkratu so pisali o njeni Perditi v »Zimski pravljici«, da je poosebljena gracija in poezija«. Tako si je Mila Šaričeva v enem samem desetletju priborila sloves gledališke osebnosti: veljala je za vzor odrske dekorativnosti. plemenite dikcije, tehtne in zadržane igre tako v klasičnem kakor v modernem repertoarju, v tragediji ni \- kouverzacijski igri. Vendar ni bila zadovoljna sama s seboj. Zelo so me hvalili tisti čas,« pripoveduje sama o teh svojih Začetkih, z razmišljenim nasmeškom v očeh. /toda sama pri sebi sem 'vdela, da vse to še ni — umetnost.« Ta njena sodba je vsekakor preskromna. Zakaj med njenimi tedanjimi kreacijami so bile stvaritve, ne le privlačne zavoljo svoje gledališke kulture, svojega osebnega čara. svojega evropskega duha. Pač pa takšne, da tako po svoji kompozicijski dognanosti, kakor tudi Po svoji psihološki prepričevalnosti daleč presegajo sleherno še tako - 67 — M. Šaričeva kot Ifigenija (Goethe: Ifigenija na Tavridi) v sez. 1941 42 M. Šaričeva kot Lepa Vida (Cankar: Lepa Vida) v se/. 1928/29 spretno in učinkovito, toda zgolj obrtniško delo jako zvane »dobre igralke«. Bilo je nekaj drugega: notranji nemir zrele žene, ki se polagoma bliža svojemu četrtemu deeenijn in pregleduje svojo dosedanjo življenjsko pot. Tesno ji je postalo vsepovsod: na odru in v garderobi, v zakonu in v družbi, med knjigami in vlogami. Dušilo jo je. Dušilo jo j c* vse tisto prijazno, kulturno, dovtipuo, toda malce' megleno in zatohlo okolje, ki se ji pravi: Ljubljana. In z vso tisto zadržano, nevidno, vztrajno energijo oficirske hčere, ki bi je površni •opazovalec ne prisodil njenemu gracilnemu telesu, se je odločila. Ločila se je od moža. Stopila je na gledališko upravo in si izprosila dopust. Dali so ji ga. plačan dopust za pol sezone. Pospravila je Svoje kovčege in se odpeljala: na Dunaj, v Prago, v Berlin, v Vlunchen. Pogledat, kaj zna sama in kaj znajo drugi. Dozorevala je. Bilo je leta 1928. 4 To leto je C iril Debevec naslikal prvo igralsko podobo Mile Baričeve. Bilo mu je šest in dvajset let. Pravkar so ga angažirali v Dramo za režiserja, najmlajšega med vsemi. Tisti čas, ko se na odru še jii uveljavil, je veliko pisal, diskutiral, predaval. V svojem se- — 68 — stavku »Naši igralci« ji- nanizal kakih dvajset gledaliških portretov, čisto subjektivnih impresij«, kakor pravi sam. Objavljeni so v drobni knjižici z naslovom »Ljubljansko narodno gledališče v letu 1928«. Najbolj subjektivne, pa tudi -najbolj impresivne so tiste tri strani o Mili Šaričevi. Portret to ni: vsaj v klasičnem, v psihološkem pomenu te besede ne. Bila je izpoved, mladostna in nemirna, dokaj nedognana v svoji literarni artikulaciji, polna nedosanjanih sanj. vsa nasičena s plahimi lirizmi. »Ko smo pred desetimi leti igrali študentje v ljubljanski Drami C ankarjevo Lepo Vido,« tako zastavlja pisec prve poteze svoji podobi. »in sem na skušnjah pobožno poslušal besede svojih starejših tovarišev, in z neko plaho, sveto bojaznijo v srcu igral za odrom na gosli Griogovo Asino smrt — sem moral venomer misliti na eno edino Lepo Vido. ki bi mogla uresničiti naše mladostne sanje, in ta edina je bila takrat — Mila Šaričeva.« Bili so poslednji odmevi evropskega simbolizma, ki so sodelovali pri tej impresiji. Maeterlinck in Vernaeren. Rilke in Verlaine — vos t tem, kar se v njih dogaja. Ve, da so besede o tem odveč. Za te zadnje skrivnosti ni receptov, ni tehnike, ni priučitve. Samo dobra in preprosta hodi med nami. Prav ima: Le tako nas uči tiste elementarne tehnike, ki jo je oznanil Kosovel: biti dober, dober človek in ponižno čakati razodetja. Tiste tehnike, ki jo je v tako polni meri obvladal moj francoski prijatelj Pierre, učenec Jou-veta in Dullina, ki ga je med vojno raztrgal peklenski stroj. Plemenita je. V tem je vsa skrivnost njene genialnosti. In \ neprestanem učenju. Po tolikih letih zmagovitega odrskega dela se nikoli ne zanaša na svojo spretnost. Še zmeraj neprestano opravlja sama nad seboj tisto težaško igralčevo delo, o katerem mnogi »geniji« mislijo, da je čisto odveč: priznani mojster odrske izreke še vedno ni zadovoljen sam s seboj. * »Najodličnejše znamenje \ njegovem grbu je bila beseda. In beseda je simbol duha. Naš poklic pa je, v dramski umetnini oživiti duha!« Tako je zapisal Kayssler Josefu Kainzu, kralju besede, v spomin. Tako bomo zapisali o besedi umetnice Šaričeve, ki je vedela, da slovenski igralec mora ljubiti našo sveto besedo, da mora živeti in umreti zanjo. Baričeva je klasik slovenske odrske besede. Tako na dušek so zapisani vsi ti slabotni stavki. Niso dognani in niso povedali vsega, kar bi bilo treba še povedati. Vendar so napisani iz iskrenega občudovanja, ki se stopnjuje do vrha, kadar jo zagledam, ko prihaja na skušnje. Utrujena je, saj gre toliko noči mimo nje, ki jih prebedi ob svojih vnučkih. Vendar se še vedno smeji. Še vedno je mlada. Zmeraj bo mlada. Blaga človečnost ne ostari in ne umre. * — 77 — SEZNAM VLOG, KI JIH JE IGRALA MILA ŠARIČEVA V LETIH 1918 DO 1949 dl Ime avto rja Naslov dela Sezona 1918/19 1. Zapolska Morala gospe Dulske Mjel ja 1 2_ Jirasek Laterna Mlada knežna 0 :i. Thomas Charleyeva teta Ela Delahey 3 ■i. Moliere Namišljeni bolnik Angelique 4 5. Jurčič-Govekar Deseti brat Manica 5 6. Cankar Kralj na' Betajnovi Nina G *~ Sudermann Tiha sreča Helena 7 S. Vojnovič Smrt majke Jugovičev Kosovska devojka 8 <). Cankar Jakob Ruda Ana 9 10 Jurčič Tugomer Grozdana 10 11. Michael is Revolucijska svatba Alaine 11 12. .Strindberg Pelikan Gerda 12 13. Molnar Bajka o volku Vilma 13 Sezona 1919/20 U. Strindberg C )če Berta 14 15. Čehov Striček Vanja Jelena Andrejevim 15 16. Majcen Kasija Kasija Ib 17. Gorner Pepelka Princ Krasnoslav 17 18. Cankar 1 Ilapci Lojzka 18 19. Donadini Bpezdno Nina 19 20. 1‘untek Kristalni grad Neda 20 21. Shakespeare Beneški trgovec Porzia 21 22. Wilde Saloma Saloma 22 23! Prszybyszews'vi Sneg Eva 23 2+. A rcibašev Ljubosumje Helena 24 Sezona 1920/21 25. Andrejev Anfisa Anfisa 25 2(>. Ogrizovič 1 lasanaginlca Sultani ja 2(> pon. Gorner Pepelka Princ Krasnoslav 27. Shakespeare Sen kresne noči Titanija 07 28. Cankar Pohujšanje v dolini Senflorjanski Jacinta 28 29. Strindberg Smrtni ples II. J udi ta 29 30. Kraigher Školjka Pepina 30 31. Jerame Miss Hobbs Miss Ilenrietta Hobbs 31 32. Shaw Androklus in lev Lavinija 32 33. Scribe Kozarec vode Kraljica Ana 33 - 78 — I dl Ime avtorja Naslov deli; Vloga lion. Scribe 34. Korolija pon. Cankar 35. Golia 36. Shakespeare 37. Moliere 38. Schnitzler . 39. Schiller 40. Tavčar-Borštnik 41. Dosiojevski-Putjata pon. Cankar pon. Golia 42. Shaw 43. Medved 44. Shakespeare pon. Tavčar-Borštnik pon. Ogrizovič 45. Čehov 46. Shakespeare pon. Shakespeare 47. Wied Sezona 1921/22 Kozarec vode Jugana, vila najmlajša Pohujšanje v dolini šen florjanski Peterčkove poslednje sanje Hamlet Zlalutni meščan Anatol Marija Stuart (Kok in Struga Sezona 1922/23 Idijot Kralj na Betajnovi Peterčkove poslednje sanje Črna dama iz sonetov Za pravdo in srce Otliello Otok in Struga 1 lasa nagi nica Češnjev vrt Kar hočete Hamlet 2X2 = 5 Kraljica Ana Jugana 34 Jacinta Meglica-Krasotica 35 Ofelija 3fe Lucila 37 Annie 31 Marija Stuart 39 Serafina 40 Aglaja 41 Francka 42 Mamica 43 Zagrnjena dama 44 Katarina 45 Desdemona 44 Serafina Sultanija Varja 47 Viola 48 Ofelija Estera Ablova 49 pon. Medved pon. Shakespeare pon. Shakespeare pon. Wied 48. Pregelj pon. Vojnovič 49. Milčinski 50. Dymov pon. Golia 51. Lenormand 52. Glass-Klein pon. Ogrizovič 53. Rostand 54. Meško Sezona 1923/24 Za pravdo in srce 1lainlet Kav hočete 2X2 = 5 Azazel Katarina Ofelija Viola Estera Ablova Mirjam iz Magdale Smrt majke Jugovičev Deveta snaha Mogočni prstan Princesa Viola Nju Nju Peterčkove poslednje sanje Mamica Izgubljene duše Ona Sezona 1924/25 Firma P. B. Hasanaginica Cyrano de Bergerac Pri Hrastovih Zlatoperova Sultanija Roksana Anica 50 51 52 53 54 56 57 — 79 — d§ ^me. Nuslov dela Vlogn ji? ,«.* avtorja ° £ > pon. Shakespeare 55. Niccodeini 56. Župančič pon. Lenormand pon. Shakespeare 57. Aristophanes 58. Benavente |)on. Cankar 59. Manners 60. Shakespeare pon. Župančič 61. Cankar 62. Golar 63. Andrejev 64. Finžgar 65. Jurčič-Golia 66. Ilificn pon. Shakespeare pon. Shakespeare pon. Dostojevski-Putjata 67. Galsworthy I>on. Cankar Hamlet Zora — dan — noč Veronika Deseniška Izgubljene duše Othello Lizistrata Roka roko umije... Pohujšanje v dolini šentflorjanski Sezona 1925/26 Pegica mojega srca Zimska pravljica Veronika Deseniška Za narodov blagor Zapeljivka Profesor Storicin Naša kri Deseti brat John Gabriel Borkman Kar hočete Hamlet Idijot Borba Jakob Ruda Sezona 1926/27 Ofelija Ana 58 Veronika 59 Ona Desdemona Kalonika 60 Silvija 61 Jacinta Peg O. Connellova 62 Perdita 63 Veronika Matilda 64 Meta 65 Ljudmila Pavlovna 66 Jerica Borštnikova 67 Manica 68 Ela Rentheim 69 Viola Ofelija Aglaja Ana Robertsova 70 Ana pon. Župančič Veronika Deseniška Veronika pon. Cankar Za narodov blagor Matilda 68. Hilbert Drugi breg Pavla 71 69. Shakespeare Macbeth Ladv Macduffova 72 70. Galsworthy Jov Joy Gwyn 73 pon. Shakespeare Hamlet Ofelija 71 Golia Triglavska bajka Bratec 74 pon. Golia Peterčkove poslednje sanje Meglica-Krasotica pon. Manners Pegica mojega srca Peg O. Connellova 72. Hasenclever Golosek Estera 75 73. Bogovič Božji človek Mara 76 74. Nestrov Lumpaci Vagabundus Pepca Stražnikova 77 Sezona 1927/28 pon. Golia Peterčkove poslednje 9 sanje Meglica-Krasotica pon. Gorner Pepelka Princ Krasnaslav pon. Shakespeare Hamlet Ofelija — 80 — F"ie. Naslov dela Vloga avtorja Sezona 1928/29 75. Shakespeare Romeo in Julija Julija 78 76. Klabund Krog s kredo Triglavska bajka Čang-IIaitlang 79 pon. Golia Bratec 77. Cankar Lepa Vida Lepa Vida 80 78. Golia Betlehemska legenda Euridike 81 pon. Golia Peterčkove poslednje Meglica-Krasotica sanje 79. Drinkler Krojaček-junaček Narcisa 82 80. Jonson Volpone Colomba 83 pon. Rostand Cyrano de Bergerac Roksana 81. Biichner DantonoVa smrt Lucile Desmoulins 84 82. 83. Gregorin-Tominec Farrere 1 N R I Marta 85 Bitka Markiza Mitsouko Yorisaka 86 84. Rolland Igra l jubezni in smrti Sofija de Courvoisier 87 pon. Manners Pegica mojega srca Peg O. Connellova pon. Klabund 80. Strindberg 86. Raynal 87. Burggraf 88. Schiller pon. Golia pon. Farrere 89. Dickens 90. Shakespeare pon. Gregorin-Tominec 91. Maughain pon. Shakespeare 92. Žnuderl 93. Schiller pon. Maugham pon. Burggraf poi|, Golia 94. Golia 95. Krleža 96. Nalkow,ska Sezona 1929/30 Krog s kredo Nevesta s krono Grob neznanega vojaka Janezek-Nosanček Don Karlos Peterčkove poslednje sanje Bitka Cvrček za pečjo Vihar I N 11 I Sveti plamen Sezona 1930/31 Sen kresne noči Pravljiva o rajski ptici Razbojniki Sveti plamen Janezek-Nosanček Peterčkove poslednje sanje Princeska in pastirček Gospoda Glembajevi Dom osamelih žena Čang-I laitang Kersti 88 Auda 89 Kraljična Mucka 90 Elizabeta Valoiška 91 Megiica-Krafiotica Markisa Mitsouko Yorisaka Dotka 92 Arij el 93 Marta Stella 94 Titanija Ivanka 95 Amalija 96 Stella Kraljična Mucka Meglica-Krasot ica Princeska 97 Sestra Angelika 98 Jana Nielewiszova 99 - 81 - i® Ime Naslov dela Vloga c ^ [NI avtorja N 97. 1 Ioffmannsthal Slehernik Dela 100 98. Schnitzler Zeleni kakaduj Sezona 1931/32 Albin. Chevalicr de la Tremouille 101 IJOTI. Hoffmannsthal Slehernik Dela 99. Grum Dogodek v mestu Gogi Hana 102 pon. Cankar Kralj na Betajnovi Nina pon. Goli a Princeska in pastirček Princeska pon. Dickens Cvrček za pečjo Dotka pon. Golia Peterčkove poslednje sanje Meglica-Krasotica 100. F rank Vzrok Pocestnica 103 101. Shaw Zdravnik na razpotju Jennifer 104 pon. Krleža Gospoda Glembajevi Sezona 1932/33 Sestra Angelika jKDn. Hoffmannsthal Slehernik Dela ]>on. Shakespeare Sen kresne noči Titani j a 102. Conners Roksi Roksi Harringtonova 105 103 Maeterlinck Zadoščenje Lena 106 104. Musset Le chandelier*) Jacqueline - režija 107 103. Yeats Gospa Cathleena Gospa Cathleena 10S |>on. Klabund Krog s kredo Čang-Haitang pon. Shakespeare Hamlet Ofelija pon. Gregorin-Tominee 1 N R I Marta 106. Frank Karel in Ana Marija 109 pon. 107. Shakespeare Klabund 108. Fonster pon. Dickens pon. Goli a 109. Deval pon. Thomas 110. Tavčar-Marija Vera pon. Gregorin-Tominee pon. Krleža pon. Hoffmannsthal Sezona 1933/34 Hamlet Praznik cvetočih češenj Robinzon ne sme umreti! Cvrček za [ječjo Peterčkove poslednje sanje Gospodična Charleyeva teta Visoška kronika 1 N R I Gospoda Glembajevi Slehernik Ofelija Chiyo Maud Cantleyeva Dotka Meglica-Krasotica Christine Galvoisier Ana Agata Marta Sestra Angelika Dela 110 Ul 112 113 114- *) Francoski večer — Soiree fran^aise — 20. decembra 1932 — 82 — Ig Ime avtorja Naslov dela Vloga Sezona 1934/33 III. Rostand Orlič Fany Elssler pon. Klabund Praznik cvetočih češenj Chiyo 112. Strindberg Velika noč Eleonora lleyst pon. Krleža Gospoda Glembajevi Sestra Angelika 113. Linhart Matiček se ženi Tonček pon. Golia Peterčkove poslednje sanje Meglica-Krasotiea pon. Dickens Cvrček za pečjo Dotka 114. Zweig Siromakovo jagnje Pauline Fonres (Bellilotte) 115. Šorli Blodni ognji Vida Brezovnikova pon. Hoffmannstllal Slehernik Dela n.,2 « ► 115 116 1 17 11S 119 116. 117. 118. 119. pon. Puškin j. Kranjc Škvarkin Golia Zweig 120. Wildgaus 121. Vesnic 122. Kostov 123. Weifel 124. Besier Sezona 1935/36 Kameniiti gost Direktor Čampa Tuje dele Uboga Ančka Siromakovo jagnje Dies irae Gosposki dom Goljemanov Juarez in Maksimiljan Tiran Dona Ana Marija Raja Marijin kip Pauline Foures (Bejlilotte) Rozika Vera Iliceva Dragi jeva Charlotta Elizabeta 120 121 122 123 124 125 126 127 12» 125. Shakespeare 126. Bego vic 126. Werner pon. Škvarkin pon. Golia 128. Kaufman-Ferber 129. Nušič 1 Km. Werner Sezona 1936/37 Kralj Lear Tudi Lela bo nosila klobuk Na ledeni plošči Tuje deie Uboga Ančka Simfonija 1937 Sezona 1937/38 Pokojnik Na ledeni plošči Kordelija 129 Lela 130 Ana Junekova 131 llaja Marijin kip Lucv Talbotova 132 Aginja 133 Ana Junekova 130. A. K. Tolstoj 131. Wuolijoki 132. Canjkar Sezona 1938/39 Car Fjodor Žene na Niskavuoriji Potopljeni svet Carica Irena Fjodorovaa 134 Pastorjeva žena 135 Klara Vigny 136 — 83 — li 133. pon. 134. 135. 136. pon. pon. 137. pon. 138. pon. 139. JJOll. J 40. pon. 141. pon. pon. 142. pon. 143. 144. pon. 145. pon. pon. 145. pon. poli. pon. ljne. Naslov dela Vloga =-.2 avtorja B ► Strindberg Nušič L. N. Tolstoj Shaw Sophokles Wuoli joki Golia Linhartt Klabnnd Mauriac Shakespeare Burnett Klabnnd Praga Wuolijoki Alessi Bu rnftt Golia Goethe Burnett Meano Pirandello Golia Viola Strindberg Strindberg Tavčar-Šest Dickens Cankar Schiller Labodka Pokojnik Živi mrtvec Sezona 1939/40 Hudičev nčenec Antigona Žene na Niskavnoriju Peterčkove poslednje sanje Županova Micka Praznik cvetočih češenj Asmodej Hamlet Sezona 1940/41 Mali lord Krog s kredo Zaprta vrata Žene na Niskavuoriju Sezona 1941/42 Katarina Medičejska Mali lord Peterčkove poslednje sanje Ifigenija na Tavridi Sezona 1942/43 Mali lord Večno mlada Saloma Šest oseb išče avtorja Peterčkove poslednje sanje Skupno življenje Nevesta s krono Sezona 1943/44 Nevesta s krono Cvetje v jeseni Cviček za počjo Lepa Vida Marija Stuart Labodkina mati Aginja Liza 137 138 Judita Andersenova 139 Antigona 140 Pastorjeva žena Meglica-Krasotica Šternfeldovka 141 Chiyo Marcela de Barthasova 142 Ofclija Mistress Errolova 143 Čang-Haitang Bianca 144 Pastorjeva žena Margareta Valoiška 145 Mistress Errolova Meglica-K rasotica Ifigenija. 14(i Mistress Errolova Delila 147 Mati 148 Meglica-K rasotica Magda Massari 14‘) Kersti Kersti Gospa Helena 150 Dotka Lepa Vida Marija Stuart — 84 — |l avtorja Naslov r,e,n Vlo»a || Sezona 1944/4.') pon. Shakespeare Kar hočete Olivi ja 151 147. Sha\v Pvgmalion Higginsova 152 pon. Schiller Marija Stuart Marija Stuart pon. Linhart Sezona 1945/46 — v Mariboru Matiček se ženi Rozalija 153 148. Leonov Vilo r Ana N. Talanova 154 pon. Dickens Cviček za pečjo Dol k a - režija 149 Moliere Tartuffe Elmi ra 155 150. Car Emin Sezona 1946/47 — na Reki Na straži Luče 156 pon. Ogrizovič Hasan agi nica Hasanaginica 157 pon. Cankar Za narodov blagor Katarina I5S 151. Zic-Klačič Plamen pod itrdnjavo Mati Ane 159 pon. Shakespeare F. Kozak Sezona 1947/48 Hamlet Gertruda 160 152. Vida 0rantova Gospa Borinova 161 153. Kreft Sezona 1948/49 Krajnski komedijanti Garzarolli je\ ka 162 |M)I1. F. Kozak Vida G rantova Gospa Borinova pon. Cankar 1 llapci Geni 163 154. G ribo jedo v Gorje pametnemu Grofica vnukinja 164 pon. Shakespeare 1 lamlet Gertruda pon. Cankar Sezona 1949/50 Za narodov blagor Katarina pon. Kreft Krajnski komedijanti GarZarolli jevka pon. Shakespeare Kralj Lear Regan 165 155. Miller Vsi moji sinovi Kate Keller 166 Milu Šaričevn je v letih 1918 tli) 1949 odigrala 166 vlog' v 155 delih. Večino teli vlog je ustvarila v ljubljanski Drami, izvzemši one v sezonah 1945/47, ko je delovala v mariborskem oz. reškem gledališču. D. Š. - 85 - ARTHURJA MILLERJA »VSI MOJI SINOVI« Ime ameriškega pisatelja in dramatika Arthurja Millerja pri nas doslej še ni bilo znano. O njem in njegovem delu razpolagamo doslej le s skopimi podatki. In vendar piše že več kot deset let! V njegovem pisateljskem delu je čutiti sorodnost z, onimi naprednimi ameriškimi pisatelji, ki so v letih po prvi svetovni vojni opozorili nase z vrsto pomembnih in uspelih odrskih del. V njih so presenetljivo ostro razgaljali ameriško javno in družabno življenje in analizirali nasprotja moderne družbe. Spomnimo se le na O'Neilla, Cliforda Odesta in nekaj let kasneje na Irvina Shawa. Značilno je. da je morala celo ofieielna ameriška kritika označiti i bilo točneje, socialni ideji) pa so obdržala oguljen kalup del s plitko vsebino. Pomembno delo novejšega časa je bila dramatizacija Erskine Cakhvelovega romanu »Tobačna cesta«. To delo obravnava, prav luko kol njegov roman »Trouble in J111 y« (Hrup julija meseca), probleme črncev in izkoriščanja človeka na plantažah sploh. Dramatizacijo »Tobačne ceste« je napisal Jack Kirkland. Opozoriti velja na značilna in umetniško pomembna dda mladega Sidneya Kingsleya. K tej dramatiki lahko dalje prištejemo tudi Lilian 1 Jellmanovo s trilogijo Lisičke« (The litle Eoxes), kakor tudi Marca Blitzsteina igro »Padec mesta«, kjer opisuje grozote fašizma, njegovo opero »Graddle Wiil Rock« in še celo vrsto v Evropi več ali manj znanih avtorjev, med njimi tudi Gowa in D'Usseauja Globoko so korenine«, ki jo je uprizorila naša drama v pretekli sezoni. Drama »Globoko so korenine« spada po snovi in času nastanka že v dobo ix) drugi svetovni vojni, ko so ameriški avtorji radi ali neradi, svojevoljno ali pod pritiskom spremenili svoj delokrog. Nič več Jie najdemo v ameriški literaturi pogumnih satir, vedno manj je. pomembnih socialnih iger, ki so se pred vojno tako lepo razmahnile, zlasti odkar je bila razpisana vsakoletna nagrada za najlepšo enodejanko s socialno ostjo (social significance). Proti oživetju in nadaljevanju tradicij socialnih in socialističnih del so se namreč začeli boriti z vso besnostjo mogočni reakcionarji, finančni krogi v ZDA. Naprednim avtorjem so začeli stavljati velike ovire. Znano je delovanje odbora »za protiameriško dejavnost«, ki pa predstavlja le enega izmed mnogih ukrepov proti napredni miselnosti in dejavnosti. Izven vsakega dvoma je, da je danes napredni pisatelj v ZDA v dokaj neugodnem položaju. Zato je poziv pisatelja Arthurja Millerja dovolj zanimiv. V svojem delu res da ni revolucionar v našem smislu, toda ostal je zvest napredni tradiciji in pogumnemu ugotavljanju nasprotij .sodobne ameriške kapitalistične družbe in umetniškemu oblikovanju resničnega življenja. Očito je tudi njegovo izredno fino poznavanje dramske tehnike, bogastvo človeškega materiala, ki ga obdeluje in zato se veselimo, da je prišlo to njegovo predzadnje odrsko delo tudi na naš repertoar. Miller danes najbrž nima več kot 35 let. Študiral je na univerzi v Michiganu, kjer se je predvsem bavil z dramatiko in se poglabljal v skrivnost ustvarjanja odrskih del. Že med študijem je prejel več - 87 — nagrad. Po končani univerzi .se je preselili v Nev York. kjer se je začel preživljati s pisateljevanjem. Šele po šestih letih bivanja v New Yorku —,1944. leta — je nevyorško gledališče uprizorilo njegovo prvo igro pod naslovom. »Mož, ki je imel samo srečo«. Leto kasneje je objavil A. .Miller svoj prvi. dokaj razsežni roman Koeus (Žarišče), ki ga je kasneje sam prelil v dramsko obliko. »Focns obravnava problem antisemitizma v Ameriki. Njegovo nadaljnje delo je drama »Vsi moji sinovi«. V tej drami se razvija iz problema med starši in otroki globlji problem posameznika do kolektiva, do domovine, do odgovornosti do teh, ki so dali svoje življenje za skupnost. Sam pravi o tej drami, da je delal na njej Več kot dve leti: »Moral sem imeti zavest, da v primeru, če igra propade, ne bo propadla zato ker je slabo napisana, ampak iz drugih vzrokov.« — Toda skrbno pretehtano in nad vse vestno delo ni ostalo brez pozitivnega odmeva v ameriški široki javnosti. Igra je na odru sijajno uspela in občinstvo je večer za večerom polnilo gledališče in se izražalo o tej drami nadvse laskavo! V sezoni 1946 47. ko je bila prvič uprizorjena, je dobila prvo nagrado Združenja ameriških kritikov. Pnllitzerjeve nagrade, ki velja za naj višje priznanje avtorjev odrskih del. pa ta drama — kot mnoge druge napredne drame, ki so jih igrali v tej sezoni — ni dobila. Napredna dela po svoji vsebini ne morejo soglašati s Trumanovo doktrino in ideologijo ofic.ielnih krogov. Zato Pnllitzerjeve nagrade v tej sezoni krat-komalo sploh niso podelili! Prodornega uspeha, ki ga je dosegla ta drama na nevyorških in drugih svetovnih odrih, pa to dejstvo ne more zmanjšati. Nasprotno! Afera okoli podelitve Pnllitzerjeve nagrade zgovorno priča, da imajo v Ameriki to delo za preveč napredno in da to danes mnogim v ZDA ni po volji. Arthur Miller je po podatkih, s katerimi razpolagamo, napisal kasneje še eno dramsko delo »Death of a Salesman«. Kaže, da je Miller sposoben in nadarjen pisatelj in morda ne bo odveč, če bomo z zanimanjem spremljali njegovo nadaljnje pisateljsko delo. |ože Tiran: VSI MOJI SINOVI (Iz pripomb na bralni vaji) Družbeno problematiko današnje Amerike še zdaleč ni tako lahko razvozljati in analizirati, kot bi se to zdelo na prvi pogled. Premalo je le spoznati, da produkcijski način materialnega življenja določa socialni, politični in duševni proces življenja sploli. Gornji stavek je le neizpodbitna osnova, temelj, na podlagi katerega se naša razmišljanja šele prično. Kapitalistični svet današnje Amerike je rezultat dokaj drugačnega razvoja in dingih življenjskih silnic, kot pa je bil recimo pri nas, ali kjer koli v Evropi. Zafo ne gre za mehanično primerjanje našega zaostalega kapitalizma pred vojno pri nas. s silno razvitim kapitalizmom, kakor vlada danes v Ameriki. In prav spoznanje teh. nam more vsaj do neke mere osvetliti tista dejstva, ki nam bodo služila pri naši uprizoritvi te aktualne ameriške drame. Amerika je dežela priseljencev. Od odkritja Amerike pa prav do zadnjih dni prihajajo ljudje iz vseh držav, z vseh kontinentov, vseh narodnosti v novo zemljo za svojim kruhom. Zato do nedavčnega. kljub veliki industrijski moči. bogastvu in mogočni kapitalistični državi, ni bilo mogoče govoriti o enotnem ameriškem narodu v takem smislu, kot n. pr. pri nas. Borba za nacionalno svobodo, za lastno kulturo, za svobodo uporabljanja lastnega jezika je v Ameriki malo znan pojav. Zanimivo je. da Deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776.. ki jo je sprejel Kongres in ki je postala kasnejši temelj ustave ZDA. ne vsebuje niti besedice o takih ciljih, za kakršne se je naš narod boril vso svojo zgodovino. V Deklaraciji gre predvsem za gospodarske pravice in privilegije, obenem z nekaterimi splošno človeškimi pravicami posameznega individua v duhu liberalistične miselnosti, ki je bila takrat sicer napredna V borbi proti fevdalnemu suženjskemu izkoriščanju, vendar so vsa ta načela porajajoče se meščanske družbe kasneje postala osnova za prav tako ali pa še bolj brezobzirno izkoriščanje človeka po človeku. Šele v zadnjem času, ko je Amerika stopila v mednarodno torišče tudi s svojo armado, to je v prvi in drugi svetovni vojni, se je začel pojavljati v ameriški literaturi, v ameriškem javnem in privatnem življenju občutek, zavest narodnosti in domovine. Sledove te porajajoče se zavesti najdemo tudi v tej drami. Konec drugega dejanja ob spoznanju Joejevega zločina izbruhne Chris: »Kaj hudiča misliš s tem. da si to naredil zame? Kaj nimaš domovine? Kaj ne živiš na svetu?...« Občutek za skupnost je Chris prinesel seveda iz vojne, s fronte. Starejši ljudje tega občutka še nimajo. Mimo sebe in svoje družine ne vidijo nič. Žive še vedno zamotani v staro egoistično miselnost ■— individum nad vse! In prav danes v Ameriki, v strahu pred naprednimi socialističnimi idejami, znova proglašajo, propagirajo in uzakonjujejo na vse kriplje »Načelo zasebne podjetnosti«. 'Zaradi tega načela so ameriška sodišča oprostila mnoge industrijalce in truste celo takih zločinov, kot je izdaja vojaških tajnosti Nemcem in Japoncem med to vojno. Iz knjige »Dejstva in fašizem«, ki jo je napisal znani ameriški novinar Seldes in ki jo citira v svoji knjigi »Zapiski iz Amerike« Vladimir Dedijer posnemam (skrajšano) naslednje mesto: - 89 — Dne 29. avgusta 1944. ko jo komisija začela zasliševati priče, je senator Hurley Kilgore v svojem kratkem pregledu obtožil kartele in monopole, da »namenoma preprečujejo uporabo tehničnih izumov«, dalje pa. da »so mednarodni karteli, ki jih vodi nemški kartel I. G. Farbenindustrie, imeli priložnosti in so jih tudi izkoristili. da svoje mednarodne zveze uporabijo v korist nemškega napada in v škodo ameriške državne varnosti«. Vrhovni državni tožilec. Biddle je predložil listine o sporazumu nemškega podjetja Karla Zeissa in ameriške družbe Bausch in Lomb. S to zvezo je nemško podjetje »nadziralo razvoj optičnih priprav za ameriško vojsko«. Zeiss je od podjetja Bausch in Lomb zahteval, naj mu pove natanko, koliko periskopov je dala ameriška vojna oblast delati za svoje podmornice. Senator Kilgore je zastavil javnemu tožilcu Biddlu tole vprašanje: »S tem sporazumom je nemško podjetje Karl Zeiss zares nadziralo raziskovanja ameriške vojske na področju optike, po poročilih o plačevanju patentov pa je lahko natanko vedelo, kako daleč ji' ameriško oboroževanje, poznalo je število podmornic, ki jih moremo zgraditi, število topov, število daljnogledov, ki so bili prodani častnikom in ameriški vladi v vojne namene. Kadar koli je hotelo, je moglo ugotoviti, kako močna je naša vojska in naša mornaric^, do zadnjega človeka, do posamezne priprave. Ali to drži?« »Tako je«, je odgovoril ameriški vrhovni javni tožilec. Senator Kilgore je zastavil novo vprašanje: »Če bi si izmislili nekaj novega in dali stvar v izdelavo podjetju Bausch in Lomb. bi bili torej v nevarnosti, ker bi bili Nemci o tej iznajdbi poučeni v vseh podrobnostih?« Biddle: »Tako je. to bi se zgodilo.« Kilgore: »To pomeni, da mi ne bi mogli ohraniti nobene skrivnosti, ne bi mogli imeti nobenega skrivnega orožja, ki bi ga izdelovala firma Bausch in Lomb?« Biddle: »Mislim, da tudi to drži!« Vrhovni javni tožilec, piše Seldes, je omenil kartelne sporazume, s katerimi sta nemški Krupp in ameriški General Motors določila cene tungstenovega karbida; funt tega karbida so prodajali v Ameriki po 425 dolarjev, v hitlerjevski Nemčiji pa po 50funtov (neprimerno ceneje). Kakor pravi Seldes, je vrhovni javni tožilec na čuden način zagovarjal ameriške kapitaliste. Rekel je: »Mi smo. delali v tradiciji zasebne podjetnosti, ne v totalitarnem nemškem duhu.« Tega odlomka ne navajam zgolj zato, da bi spoznali nemoralnost ameriških industrijskih magnatov. Gre za več! Gre za miselnost, ki jo — 90 — v Ameriki zainteresirani z vsem propagandnim aparatom, ki jim ji-na razpolago, neprestano še utrjujejo. Tako da ni nič čudnega, če se potem kak industrijalec kot n. pr. Jot; pravzaprav ue čuti bogvc-kako krivega, čeprav je posredno povzročil smrt 21 pilotov. Joe sr zlomi šele, ko zve za smrt lastnega sina. Joejevo izpovedovanje v 3. dej. je mišljeno popolnoma iskreno. — »Če je moj denar krivičen, potlej ni nobenega pravičnega vinarja v ZDA. Kdo je v tej vojski delal zastonj? Če drugi delajo zastonj, bom tudi jaz. Ali so poslali kako puško, ali kak kamion iz Detroita, preden so dobili plačilo? Ali je to čisto? Nič ni čisto. To so dolarji in centi, nikljevci in srebrniki, vojna in mir, to so nikljevci in srebrniki' — kaj je čisto? Vsa prekleta dežela je izgubljena, če sem izgubljen jaz. Zato mi ur moreš nič reči.« In Sue pravi v 2. dej., da »ni nikogar, ki bi ne poznal resnice...« (namreč o Joeju in njegovem zločinu). Toda dajejo mu priznanje, da je lisjak. I udi jaz...« Tako pojmovanje je prešlo tako globoko v zavest ljudi, ki žive skoroda po samih praktičnih načelih, da že več ne občutijo, da je ena ali druga stvar \ svojem bistvu globoko nemoralna. Saj vendar vsi tako ravnajo! Chrisovo spoznanje pa je globlje. Spoznal je. da bi bilo treba živeti drugače. Saj pravi materi — »... ves svet vdira skozi plotove. Izven njili je človeštvo in ti si mu odgovorna«... Brezobzirni gonji za dobičkom zoperstavlja Chris svojo osebno poštenost in zavest skupnosti. Premočno je občutil neskladja kapitalističnega sveta. (Zanimivo je, da je Chris študiral v Evropi!) Seveda ni Chris človek, ki bi imel pred sabo jasno začrtano revolucionarno pot. Vendar je spoznal, da je treba zamenjati sebični individualizem, vsaj z nekim altruizmom. V drami je nakopičeno toliko neskladnosti in nemorale kapitalističnega ustroja, da ga mora gledalec nujno odklanjati. Toda drugače se v tem sistemu živeti ne da! Neusmiljena lx>rba za obstoj te sili, da postaneš moralno in etično prav tak kakor so vsi drugi, ljudje so vklenjeni v ta sistem. Kako pretresljivo izpoveduje Joe usodnost tega sistema. — »jaz sem v proizvodnji človek, človek v proizvodnji, s 121 napoklimi (glavami) zletiš iz proizvodnje, izdelaš serijo, serija se ponesreči, pa zletiš iz proizvodnje; to pomeni, da ne znaš delati, tvoje blago je zanič. Udarijo po tebi. raztrgajo pogodbe s teboj, kaj vraga jim je to mar? 40 let si dal podjetju, pa te vržejo ven v petih minutah. Kaj sem mogel napraviti; ali jim pustiti, da bi mi vzeli 40 let, jim pustiti, da bi mi vzeli moje življenje?... — 91 — Ali ut- občuti isto tudi zdravnik Jim, ko je prisiljen, da za deset dolarjev oprav i ordinacijo pri zdrav ili naveličancih. Toda ima družino, in živeti je treba... Človek je čist. pošten, dokler je mlad in ne stopi v življenje. Potem pa je možno samo dvoje: ali se ubije ali pa st' prilagodi, začno živeti tako kol vsi, z lažjo, se s takim življenjem sprijazni, postane stvaren«. Ernest Ota pravi, da ta drama »prikazuje, kako gonja za dobičkom pači človeško dušo in kako je usoda posameznika zvezana z usodo celote«. Ali pa je sploh mogoče drugače živeti v teni sistemu? Ali je v tem sistemu sploh možna rešitev? Ne! Cliris sam mora z bolečino priznati, da tu prav nič ne pomaga. —- »Tu je dežela naj večjih psov, tu človeka nihče ne ljubi, tu ga žro. To je načelo, edinole po tem resnično živimo«... To brezizhodnost sistema je že več ameriških avtorjev zastavilo z vso ostrino. Primerjajmo samo Sidneva Kingsleva Deed End« ( Slepa ulica«), kjer avtor prav tako nagrmadi kopico strahot in problemov, ki jih nosi v sebi sodobna ureditev kapitalistične Amerike in ki so v tem sistemu 'nerešljivi. Naj si človek kakor koli prizadeva, vklenjen ostaja v strahotne verige usodnega, nemoralnega sistema. Res je. da tudi ta drama, kakor tudi »Vsi moji sinov i« še ne nakazuje prave rešitve. Toda v brezkompromisnem razgaljanju in obtoževanju današnje kapitalistične, še posebej ameriške stvarnosti leži progresivnost in aktualnost teh dram. Drama »Vsi moji sinovi je prepolna najfinejših odtenkov človeškega življenja, ki pa po svoje vsi obtožujejo in razgaljajo kapitalističen sistem. Prav 1o čudovito poznavanje človeškega materiala daje delu posebno vrednost. Ljudje v tej drami so tipični Američani. S tem hočem reči. da je njihova življenjska filozofija, način življenja.‘njihova vzgoja, njihovo mišljenje, čustovanje itd., plod posebnih razmer in prilik, kakršnih v Evropi najbrž ne boste našli. Zato je razumljivo, da bomo naleteli pri študiju na mnogo stvari, ki se nam bodo zdele nenavadne, pa -so v Ameriki nujne. Pri delu pa moramo prodreti do tistih osnov, iz katerih je zraslo to ali ono pojmovanje, karakterji, čustvovanje itd. Prvo, česar se moramo zavedati je, da je Amerika -drugačna zemlja, da bo potrebno mnogo skrbnega analiziranja, da se bomo dokopali do tistih zakonitosti, iz katerih nujno raste tako dejanje, kot ga opisujejo Arthur Miller .v drami Vsi moji sinovi . C'e bomo usmerili naše delo v tem smislu, bomo spoznali, da zahteva uprizoritev te drame poseben igralski in režijski prijem, drugačen način igranja in predvsem govora, kot smo ga bili vajeni doslej. Koliko bomo v tem naporu tudi uspeli, nam bo pokazala uprizoritev. GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V BEOGRADU V tem okolju stopa že od začetka nevsiljivo, vendar pa prepričljivo v ospredje učitelj Jerman (Stane Sever), ki je neomahljiv do klerikalcev in ki se bori za ljudi zato, da bi napravil ljudi iz tistih, iz katerih so napravili vladajoči hlapce. Vlogo lx)rca za novo družbo je Stane Sever zgradil do podrobnosti, z bogatim registrom v čustvu in tonu, brez grobih efektov in brez patosa, toda z vztrajno intenzivnostjo. V Jemanovem liku ni razdvojenosti in preloma niti kadar trenutno klone \ dilemi zaradi umirajoče matere, kot se čuti onemoglega in utrujenega ter prepusti borbo kovaču Kalandru. češ da bodo te roke skovale svet. Diskretno intenziven je Jermanov dvoboj z župnikom, ki ga je Milan Skrbinšek prikazal kot predstavnika vojskujoče se cerkve, ki gre čez vse ovire, po potrebi pa zaradi glavnega cilja — oblasti, ne da mnogo na vero in podobne akci-dence. Premoč v tej borbi, v kateri ga hoče župnik spraviti na kolena, če ne drugače, pa s pomočjo ljubezni do umirajoče in pobožne matere, doseže Sever brez močnih tonov z notranjo intenzivnostjo. Njegov novi vzpon po trenutnem malodušju, ko znova sprejme borbo in kliče novo življenje, ne pride kot nenadni preobrat, ker se je Severju posrečilo prepričati gledalce da Jerman borbe ne more opustiti. Prizor političnega sestanka v krčmi, ki se konča s tem, da razjarjena množica navali na Jermana in skupino socialistov, da bi jih pobila, kovač Kalander pa z dvignjenim stolom zadrži množico, je zelo posrečen množični prizor, obdelan do posameznika in do posameznosti ter v odrski vrednosti popolnoma celoten. Poudariti je treba, da niti kovač Kalander (Janez Cesar), fizični orjak in skromni, vztrajni borec za idejo socializma, na odru ni bil simbolična figura, čeprav hi lahko bil zaradi majhnega števila revolucionarnih delavcev spričo triumfirajoče klerikalne množice. Tisto, kar napravi v vsej uprizoritvi najgloblji vtis, ni le dobra interpretacija posameznih vlog in dober odnos med liki, marveč visoka stopnja skupne igre, ki kaže zelo soliden ansambel ter zelo vestnega in močnega režiserja. Iz vrste igralskih interpretatorjev posameznih vlc<>’ jih je treba omeniti vsaj nekaj, čeprav tudi drugi zaslužijo priznanje. Brez sence sentimentalnih šablon je kreirala vlogo stare in bolne Jermanove matere Morija Vera s skopim številom odrskih kretenj in besed. Ančka Levarjeva, Mira Danilova in Vida Juvanova so oživele na odru tri zelo izdife-lencirane učiteljice, izmed teh Ančka Levarjeva tiho Lojzko, ki priskoči kot sopotnik in soborec Jermanu na pomoč, ko je najbolj razočaran in nesrečen. Izklesani so liki upravitelja osnovne šole (Edvard Gregorin), zdravnika (V, Skrbinšek), župana (D. Zupan), pijanca Piska (M. Bajc) in prismuknjenega Naceta (N. Simončič). Slavko Jan, ki je »Hlapce« režiral, je dal kvalitetno in stilno interpretacijo Čackega, kritičnega rezonerja v komediji »Gorje pametnemu«. Vsa uprizoritev,. ki jo je režiral B. Gavela, je bila podana v enotnem slogu in je bila dobra po skupni igri, kar je treba zlasti poudariti pri tretjem dejanju, v katerem je bila prikazana velika množica gostov na sprejemu Pri Famosovu. Omejenega in domišljavega reakcionarnega aristokrata je %ral Stane Sever, inrterpretator Jermana, ki je presenetil gledalce z izredno sposobnostjo za igralske transformacije v popolnoma nasprotnih vlogah. S klasično komedijo Gribojedova, ki je vsa v konverzaciji in stihih. ' nežnih karakterizacijah in replikah, je ljubljanska Drama pokazala, da je na višini tudi kadar uprizarja delo. za katero je treba oživiti tuje okolje minule dobe in najti tej dobi ustrezajoči slog. Jovan Popovič Borba 17. julija 1949. Ljubljanska drama je najboljši partner Jugoslovenskemu dramskemu gledališču, s katerim soustvarja našo najboljšo gledališko umetnost. ... Predvsem je treba ugotoviti, da je ljubljanska drama obvladala Minski realizem. Kot celota in kot posameznik ima izdelan svoj realističen ‘til. Niti prva niti druga predstava ni tega zanikala. V režijskih koncepcijah ni beganja. Ljubljanska drama je s svojimi predstavami podala dobre in zdrave cel’ne gledališkega realizma, ki se pravilno prilega prirodi dramskega besedila. V »Hlapcih« je režiserju Slavku Janu uspelo, da je zgradil izvrstno celoto, da je notranjo vsebino drame povezal v zanesljiv in harmoničen sklop, da je igro celote postavil v polno razmerje z igro posameznikov, da je vsej predstavi dal enotno črto, kjer ni ne skokov in ne padcev. Kar je pri tej predstavi najgloblje vplivalo, je bila polna homogenost igre in njena skupnost. V stilu igre sta izredno efektno vplivali prirodna beseda in vedno prava, neposredna kretnja, brez kakšnih sledov teatralnosti, ki pri nas v gledališki umetnosti še po malem in uporno živi. Resen študij teksta, kot scenske razporeditve se je kazal povsod v vseh odnosih ' in delu igralcev na odru. Kot primer naj navedemo velik in kompliciran prizor v gostilni, kjer so se mase in poedinci med seboj tako prepletali, da je naravnost virtuoznost določiti jim pravo razmerje. Ta virtuoznost je bila tu docela izpričana: prostor, v katerem se ta scena odigrava, je živel z maso in z vsakim posameznikom v neoviranem, realističnem gibanju... Predstava »Hlapci* spada v splošnem med najboljše realistične predstave v jugoslovanski dramski umetnosti. Če bi govorili o igri posameznikov pri obeh predstavah, bi morali v pravem pomenu besede govoriti o slehernem brez razlike, kar je kot nujnost dovolj redek primer, obenem pa zelo pozitivno znamenje... Mogli bi n. pr: obširno pisati o Pavlu Koviču kot Komarju, o Franu Lipahu kot Hvastji, o Mariji Veri kot materi, o Maksu Bajcu kot Pisku itd. v »Hlapcih« ali v Gribojedovu o Vidi Juvanovi kot Lizi in o mnogih drugih. Čeprav mnoge od teh \ log niso epizodne v pravem pomenu besede, so vendar drugorazredne, a ustvarjene s prvovrstnimi kvalitetami-Lahko bi napisali študijo o Gregorinu, ki ima v obeli igrah vlogi, v katerih se manifestira s toliko raznovrstnostjo, s toliko ingenijozne iznajdljivosti v mimiki in kretnji, s tako različno intonacijo v besedi... V komediji Gribojedova so ljubljanski igralci odkrili svojstvo, ki se v naših gledališčih ne neguje mnogo: pravilno govorjenje stihov. V teni se dovolj jasno odlikuje Slavko Jan, nosilec glavne vloge Čackega. Bil je mojster teksta, kar mora predvsem tudi biti v tej vlogi. Opozoril bi samo na dva igralca, ne zato, da bi ju izvzel od ostalih, ampak zato, da bi opozoril na gotovo svojstvo, ki ni v naši gledališki umetnosti prepogosto. Mislim na Staneta Severja in na Ančko Levarjevo. Nre bom govoril o vlogah, v katerih smo ju videli in ki bi jih morali kot resne in pomembne kreacije pravilno oceniti in priznati samo s podrobno analizo. Hotel bi samo opozoriti na njiju izjemno elastično sposobnost transformacije... Gostovanje ljubljanske drame je dogodek za gledališko občinstvo jugoslovanske prestolnice in veliki primer za njegova gledališča in igralce. Če bodo razumeli lekcijo, ki jim jo je dala ljubljanska drama i" si prilastili njene metode in moralo dela, 1m> beograjsko gledališče šele moglo odkriti, kaj vse je v njem zakopano in kaj vse bi mogle te sile ustvariti velikega in lepega. Milan Bogdanovič