POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V LJUBLJANI
DRAMA
GLEDALIŠKI LIST
4
1949 -1950
Jubilej Mihaele Šaričeve
A It T II UR MILLER
MSI MOJI SIGOVI
PREMIERA DNE 9. JANUARJA 195«
ARTHUR MILLER
VSI MOJI SINOVI
Igra v treh dejaniih — Prevedel Janko Moder fuscenator: ing. arh. Bojan Stupica	Režiser: Jože Tiran
Joe Keller ....................................Janez Cesar
Kate Keller ...................................Mihaela Šaričeva
Marija Veru
Chris Keller ..................................Jože Zupan
Ann Deever ........<.  ........................Ančka Levarjeva
Vladoša Simčičeva
George Deever  .................................. Maks Bajc
Dr. Jim Bayliss ...............................Ivan Jenmm
Sne Bayliss ...................................Mileva Ukmarjeva
Elvira Kraljeva
Frank Lubey ...................................Stane Potokar
Lydia Lubey ...................................Alenka Svetelova
Kostume po načrtih Sonje Deklevove izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Cvete Galetove in Jožeta Novaka
Inspicient: Marjan Dolinar	Odrski	mojster: Anton Podgorelec
Lasuljur: Ante Cecie	Razsvetljav«; Lojze Vene
Cena Gledališkega lista din 20.—
Lastnik iu izdajatelj: Uprava Slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Juš Kozak. — Urednik: Ivan Jerman. Tiskarna Slovenskega poročevalca. — Vsi v Ljubljani.
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI 1949-50	DRAMA	Štev.	4
v
ilicieLa. 5
aeLceva
- 61 -
UMETNIŠKO DELO MIHAELE ŠARIČEVE je nedeljivo povezano s slovensko gledališko umetnostjo od dni po prvi svetovni vojni do danes, in je po zaslugi tako pomembnih članic naše gledališke družine začelo rasti v globine in višine. Pomembnost umetniške igre Mihaele Šaričeve ni le v visoki umetniški kulturi, čeprav se je zmeraj v najvišji meri odlikovala in odražala tudi v tej, za slednje umetniško ustvarjanje nujni lastnosti, marveč v njenem igralsko izvirnem navdilui in globoki emocionalnosti. Z neverjetno tenkočutnostjo in posluhom si je kot Hrvatica tako hitro prisvojila slovenski jezik, tla ji je postal z materinščino enakovredno umetniško izrazno sredstvo, kar je v takšni meri redka pojava med igralstvom.
Ustvarila je lepo število dovršenih komornih likov iz klasične in moderne dramatike, ki bodo zmeraj svetal spomin njene izvirne umetniške tvornosti in hkrati zgovoren dokument višine naše gledališke umetnosti v zadnjih tridesetih letih.
Ob njenem umetniškem jubileju, ki pomeni po ustvaritvi Regan v »Kralju Learu«, zdaj še z materjo v drami »Vsi moji sinovi«, novo. tvorno poglavje v njenem bodočem delu, ji čestitamo in želimo še mnogo uspešnega dela v Slovenskem narodnem gledališču.
UPRAVA SNG IN RAVNATELJSTVO DRAME
Filip Kalan:
O MILI ŠARIČEVI
1
Sleherno človeško življenje ima svojo zakonitost. Življenje Mila Šaričeve se maloda nikoli ne razgiba v burnih zunanjih zapletih, vselej se v vseh svojih značilnih obratih usmerja v notranjo, v psihično intenziteto.
Prva leta teko tej umetnici sprva dokaj daleč od sleherne umef-liiške dejavnosti: sredi ustaljenih šeg in navad habsburške monarhije, v zatišju zadnjega deeenija pred prvo svetovno vojno, celo brez vsakršne slovenske tradicije. Zakaj po svojem poreklu je Mila šaričeva Hrvatica, iz avstrijske oficirske rodbine, rojena v Bjelo-\aru (1891), vzgojena v raznih cesarsko kraljevih institutih. Enolični garnizonski običaji v provinci, novice iz mestne komande in z mr
- 62 -
»Kovaček«, prva vloga M. Šaričeve M. Šaričeva kot Maria Stuart (Schiller: Maria Stuart) v se/.. 1921 22
nevrov. napredovanja in odlikovanja, obiski sorodnikov in obiski pri sorodnikih, zabave v častniški kazini, počitnice na Kranjskem ali na morju, ženitve in pogrebi: tak je maloda nespremenljivi življenjski red teli rodbin. Mihael Šarič, aktivni major v armadi, umre listo leto, ko se rodi zadnja hči, Mila. Doma je vsega petero otrok. Mati se z lijimi sprva seli v Zagreb, nato na Dunaj. Zakaj sredstva so skromna: major je eden tistih avstrijskih častnikov, ki so se oženili brez kavcije.-Penzija pa tudi v bogati podonavski monarhiji ni kdo ve kakšna. Kakor skoraj vse sirote iz takih rodbin, se tudi Šaričevi otroci šolajo brezplačno po raznih ustanovah njegovega apostolskega veličanstva Franca Jožefa. Brata odideta v oficirske šole, hčere pa vzgajajo sprva v Sopronu na Gradiščanskem, nato v Hermalsu na Dunaju v Zavodu za vzgojo častniških hčera. V Sopronu je imel ta zavod svojo osnovno šolo, v Hernalsu pa meščansko šolo z učiteljskim tečajem. Absolventke so dobile »pravico poučevanja kot podučiteljice in učiteljice na javnih ljudskih šolah in kot učiteljice za ženska ročna dela na splošnih ljudskih in meščanskih šolali, kakor tudi na otroških vrtcih z nemškim učnim jezikom«. Bil je skrbno vzdrževan zavod: ob odpustu iz šole so dekleta dobila svojo balo. Smele so se poročiti z aktivnimi častniki.
— 63 —
I
'N lom vzdušju je rasla Mila Šaričeva med leti 1897—1910.
Malce zatohle institucije izza časov Marije Terezije, internatska disciplina, stroga izolacija od zunanjih vplivov, enolično ustaljeni dnevni red. nedeljski izleti z vzgojiteljico, periodični obiski v Burg-theatru in Hofoperi, pisma z doma in pisma domov, počitnice pri materi in sorodnikih. Tako iz leta v dan. Vmes en sam, resda spet internatski intermezzo: leto dni Pariza (1905 6). Mila je bila takrat še premlada za učiteljišče in dobra učenka je bila. Dunajski zavod je stalno izmenjaval svoje gojenke s francoskimi dekleti iz St. Benisa: Maison deducation de la Legion dhonneur. Ti stiki so živeli še izpred Svete alijanse: to vzgojevališče je ustanovil Napoleon po terezijanskem vzoru, da bi se družila tradicija habsburške dinastije z novim francoskim cesarstvom.
Svoje spričevalo je dobila Mila šaričeva v letu 1910. Bilo ji je devetnajst let. prebrala je kopico nemških, francoskih, angleških knjig in za učiteljevanje ji ni bilo prav nič mar.
2
Seveda je igrala že v otroških letih. Še danes hrani fotografijo z neke internatske prireditve v Sopronu: na sliki je nenavadno živahno, hudomušno dekletce z bistrimi očmi. na prvi pogled bolj dečku podobna kakor deklici. Bila je »vloga v hlačah«, kakor so včasih dejali: Mila je igrala kovaškega vajenčka v neki otroški igri.
I	orla pri takih prireditvah so nastopali tudi drugi otroci. Kakopak, da je prišlo tudi tisto veliko odkritje, ki smo ga vsi doživeli v svojih nerodnih letih: cirkus. Kakor vsa živahna mlada dekleta je tudi Milo vznemirjal ta zagonetni svet med manežo in trapecom: da bi bila plesalka na vrvi. si je želela, ali vsaj artistka na konju, v gladkem trikoju, z vsemi tistimi blestečimi okraski na obleki in v laseh, z muziko in aplavzom. Predstave v Burgtheatru so te penzionatske sanjarije polagoma zakrivale z blagohotno kopreno pozabe. V zadnjih letih svojega dunajskega internata je videla Mila Josefa Kainza. Bile so njegove velike vloge pred smrtjo: Mefisto,Tasso, Alfonz Vlil. Občudovala je znamenito heroino Lotte Medelsky v Grillparzerjevi tragediji »Ljubezni in morja valovi« — llero. Svoje prve osebne slike z gledališkimi ljudmi je spletla še v internatu. Ena izmed sošolk je bila hči nekdanje dvorne igralke Helene Wessely-Schmidt. Ta gospa je takrat vodila zasebno igralsko šolo s pravico javnosti. Po odpustu iz internata je hodila hči majorja Šariča k nji na svoje prve ure. Seveda je živela vsa v zaneseni sferi klasicističnega stila: študirala je Gretchen in — Hero. Čez leto dni jo je videl pri Wesse-
— 64 -
m
M. Šaričeva kol Kersti (Strindberg: Nevesta s krono) v se/. 1929/30
M. Šaričeva kot Desdemona (Shakespeare: Othello) v se/. 1922/23
lyjevi na produkciji Albert Heine, dvorni igralec, poznejši direktor Burgtheatra, takrat gledališki inšpektor. Dejal ji je, naj za nekaj časa opusti šolanje in naj gre v poizkusni angažman, da se privadi odra. Šla je, kakor večina mladih začetnic, v provinco. Po tem poizkusnem letu je znova nastopila na produkciji pri svoji učiteljici. Govorila je Hero. Njeno nadaljnjo igralsko pot bi morala urediti znana gledališka agentura Spitz: obljubljali so ji prvi angažman v Nemčiji, na kakem manjšem dvornem odru.
Tako med leti 1910—1913.
Prva svetovna vojna je nenadoma prekrižala vse te načrte. Za Šaričevo so ta leta eno samo neprekinjeno zaporedje tragičnih naključij, s tesnobnimi premori med vojnimi poročili in uradno pošto. Še preden je odšla Mila v svoj prvi angažman, ji je padel brat. Bilo je malo po izbruhu vojne. 17. avgusta 1914: prvi avstrijski oficir, ki je padel na Balkanu. Oblekla je žalno obleko in ostala doma. Čez dobro poldrugo leto so ji sporočili smrt zaročenca, z druge fronte, iz Galicije. Za okoliščine te smrti je izvedela šele veliko pozneje. Bila je prava nesreča, nepričakovana in maloda groteskna. Fant, oficir pri dragoncih, je imel v žepu že dovoljenje za dopust. Za zaklonom pri strelskih jarkih ga je na cesti že čakal voz, ki naj bi ga peljal na postajo. Poslavljal se je od.tovarišev. Ko je
— 65 —
stopil iz zaklona, ga je zadela granata. Tako so ji razložili okoliščine, čez leta., Na zimo 1917 je prišlo tretje sporočilo: o tem. da je drugi brat, mornariški častnik, zaključil svoje življenje v Boki Kotorski. Sprva tudi tu stvari niso bile povsem jasne: bila je zagonetna zadeva. tovariši niso hoteli z besedo na dan. V Boki je takrat pritajeno vrelo med slovanskimi oficirji v mornarici, zavoljo upora med moštvom in nagle eksekucije upornikov. V Zeleniki, po kosilu r oficirski menzi: razgovor pri črni kavi. Spet je šlo za vprašanje naglih ukrepov. Šarič' je bil filantrop in nacionalist. Zagovarjal je stališče, da nima nihče pravice, jemati svojemu bližnjemu življenje, če ta čuti nacionalno, če čuti drugače kakor njegovi sodniki. Med Šaričevo repliko so jeli častniki drug za drugim zapuščati omizje. Drugi dan je dobil mladi oficir namig od svojega komandanta, na j prevzame odgovornost za svoje dejanje. Vojni časi so, časi naglih sodišč. Oficirska čast, rodbina, distinkcije. Šarič je bil oficir iz avstrijske kadetnice: vojno sodišče ga ni prehitelo, izvršil je svojo sodbo sam. To so sporočili sestri, čez dolga leta.
Tako so tekla ta leta 1914—1918 hčeri pokojnega majorja Šariča. daleč od gledaliških l judi, med sorodniki in znanci, s premori med dvema žalnima oblekama, na Dunaju, v Zagrebu, v Beli Krajini. Oder, kulise, luči za rampo, vse to je zatonilo, kakor za vselej.
3
Na jesen leta 1918 se je Hinko Nučič poslavljal v Zagrebu od svojih kolegov. Poverili so mu organizacijo slovenske Drame v Ljubljani. Zbiral je ljudi za igralski zbor, ki ga je deželni glavar Šušteršič med vojno razgnal: bila je zloglasna odredba, da se deželno gledališče spremeni v kinematograf. V Zagrebu, pred improvizirano prijateljsko družbo, v fotografskem ateljeju znane gospe Tonke, je Mila Šaričeva opravila svojo avdicijo za Ljubljano. Hinko Nučič jo je poslušal, kako lepo je govorila Hero in Elektro. Seveda še v nemškem jeziku. Toda tisti večer je povedala tudi svoje prvo slovensko besedilo, Župančičevo pesem »Prišla si...«.
17. avgusta 1918 je Šaričeva odpotovala v Ljubljano.
Svoje prve vloge se je iz vneme in strahu naučila tako na pamet, da jo je skoraj pozabila — igrati. S svojo drugo je zmagala. Igrala je mlado knežno v Jiraskovi igri »Laterna«. Študentom na stojišču, tako pripoveduje Ciril Debevec, se je zdela ta knežna kakor »nežna in drobna cvetka iz tuje dežele«, kakor »daljna in nedosegljiva španska kraljična«. Od tistega večera je ta igralka »naša umetnica«, »ljubezniva interpretka plemenite človečnosti«, skratka: »gospa Šaričeva«.
Tako za druge, za poročevalce, za publiko.
— 66 —
Sanici je v prvem deceniju svojega odrskega dela med leli 1918 do 1928 doživljala raznotere življenjske izkušnje. Krize, padci, viški. Poročila se je, rodila v štirih letih tri otroke. V premorih med porodi, skrbjo za dom, študijem jezika in dikcije, nočnim branjem in vsakdanjimi vajami v gledališču je v teh desetih letih absolvirala svojih sedemdeset vlog. med njimi vsaj petnajst vodilnih kreacij. Sodelovala je pri predstavah, ki so za kulturnega zgodovinarja takega pomena, da ob njih lahko premeri razvoj domače dramske Umetnosti. Bila je Grozdana pri otvoritveni predstavi ljubljanske Drame, bila prva Lojzka v »Hlapcih« in prva Pepina v »Školjki«: tri vloge v dramah, ki jih je avstrijska cenzura leta in leta držala pod zaporo. Bila je prva Veronika v Župančičevi drami. Svojo prvo Veliko psihološko kreacijo je igrala ob Ignaciju Borštniku: bila je Nina ob njegovem Kantorju v >Kralju na Betajnovi«. Igrala je Gerdo v zadnji predstavi tega velikega umetnika, ko je kreiral ritmojstra v Strindbergovem »Očetu«. Prve velike uprizoritve Shakespearovih dram na slovenskem odru se vežejo z njenim imenom: bila je Porzia. Ofelija, Desdemona. Med prvimi našimi igralkami je Ustvarila prepričevalne psihološke podobe v ruskem repertoarju: Jelena Andrejevna v »Stričku Vanji«. Varja v »Češnjevem vrtu«. Aglaja v »Tdijotu«. Kritiki so hvalili njen nastop, njeno blestečo govorno tehniko, njeno okretnost v salonski konverzaciji. Segla je tudi v komedijo in žela svoje uspehe: Annie v Sclmitzlerjevem A »atolu«, Joy v Galsworthyjevi igri. Peg iz Mannersove veseloigre. Nemara je bila ta vloga njen največji uspeh pred parterjem: dve sezoni je vsa Ljubljana govorila o prisrčni, ljubeznivi, nagajivi, razposajeni Pegici mojega srca. V Aristofanovi »Lizistrati« so šteli poročevalci njeno Kalonike med najbolj uspele kreacije vse sezone in hkratu so pisali o njeni Perditi v »Zimski pravljici«, da je poosebljena gracija in poezija«. Tako si je Mila Šaričeva v enem samem desetletju priborila sloves gledališke osebnosti: veljala je za vzor odrske dekorativnosti. plemenite dikcije, tehtne in zadržane igre tako v klasičnem kakor v modernem repertoarju, v tragediji ni \- kouverzacijski igri.
Vendar ni bila zadovoljna sama s seboj.
Zelo so me hvalili tisti čas,« pripoveduje sama o teh svojih Začetkih, z razmišljenim nasmeškom v očeh. /toda sama pri sebi sem 'vdela, da vse to še ni — umetnost.«
Ta njena sodba je vsekakor preskromna. Zakaj med njenimi tedanjimi kreacijami so bile stvaritve, ne le privlačne zavoljo svoje gledališke kulture, svojega osebnega čara. svojega evropskega duha. Pač pa takšne, da tako po svoji kompozicijski dognanosti, kakor tudi Po svoji psihološki prepričevalnosti daleč presegajo sleherno še tako
- 67 —
M. Šaričeva kot Ifigenija (Goethe: Ifigenija na Tavridi) v sez. 1941 42 M. Šaričeva kot Lepa Vida (Cankar: Lepa Vida) v se/. 1928/29
spretno in učinkovito, toda zgolj obrtniško delo jako zvane »dobre igralke«. Bilo je nekaj drugega: notranji nemir zrele žene, ki se polagoma bliža svojemu četrtemu deeenijn in pregleduje svojo dosedanjo življenjsko pot. Tesno ji je postalo vsepovsod: na odru in v garderobi, v zakonu in v družbi, med knjigami in vlogami. Dušilo jo je. Dušilo jo j c* vse tisto prijazno, kulturno, dovtipuo, toda malce' megleno in zatohlo okolje, ki se ji pravi: Ljubljana. In z vso tisto zadržano, nevidno, vztrajno energijo oficirske hčere, ki bi je površni •opazovalec ne prisodil njenemu gracilnemu telesu, se je odločila. Ločila se je od moža. Stopila je na gledališko upravo in si izprosila dopust. Dali so ji ga. plačan dopust za pol sezone. Pospravila je Svoje kovčege in se odpeljala: na Dunaj, v Prago, v Berlin, v Vlunchen. Pogledat, kaj zna sama in kaj znajo drugi.
Dozorevala je. Bilo je leta 1928.
4
To leto je C iril Debevec naslikal prvo igralsko podobo Mile Baričeve. Bilo mu je šest in dvajset let. Pravkar so ga angažirali v Dramo za režiserja, najmlajšega med vsemi. Tisti čas, ko se na odru še jii uveljavil, je veliko pisal, diskutiral, predaval. V svojem se-
— 68 —
stavku »Naši igralci« ji- nanizal kakih dvajset gledaliških portretov, čisto subjektivnih impresij«, kakor pravi sam. Objavljeni so v drobni knjižici z naslovom »Ljubljansko narodno gledališče v letu 1928«. Najbolj subjektivne, pa tudi -najbolj impresivne so tiste tri strani o Mili Šaričevi. Portret to ni: vsaj v klasičnem, v psihološkem pomenu te besede ne. Bila je izpoved, mladostna in nemirna, dokaj nedognana v svoji literarni artikulaciji, polna nedosanjanih sanj. vsa nasičena s plahimi lirizmi.
»Ko smo pred desetimi leti igrali študentje v ljubljanski Drami C ankarjevo Lepo Vido,« tako zastavlja pisec prve poteze svoji podobi. »in sem na skušnjah pobožno poslušal besede svojih starejših tovarišev, in z neko plaho, sveto bojaznijo v srcu igral za odrom na gosli Griogovo Asino smrt — sem moral venomer misliti na eno edino Lepo Vido. ki bi mogla uresničiti naše mladostne sanje, in ta edina je bila takrat — Mila Šaričeva.«
Bili so poslednji odmevi evropskega simbolizma, ki so sodelovali pri tej impresiji. Maeterlinck in Vernaeren. Rilke in Verlaine — vos t<i fin de siecle je tisti čas doživljal svojo renesanso. Maeterlinck. Strindberg. Yeats, Klabund — to so bili dolga leta avtorji Cirila Debevca.
Svoj prvotni dojeni o Šaričevi obnavlja tudi analitično:
Od trenutka, ko sem videl Šaričevo na odru prvič, pa vseskozi do danes, sem se vedno zavedal občutka, kakor da si je materielno prav za prav niti dobro ne morem predstavljati. Zmeraj se mi je zdelo, da je tu nekaj izključno duševnega in nesnovnega zavzelo samo za določeno dobo izvestne čutne oblike, da pa se precej nato. ko se odmakne našemu zaznavanju, spremeni in razblini...«
Ta svoj prvi vtis dematerializira mladi portretist tako zelo. da oblikuje celo telesni obris svojega modela iz te svoje »čisto subjektivne impresije«:
»Obrazek majhen in bled, obrobljen s krogom kostanjevih las m čudno - megleno svetal sredi gluhe črne teme; vedno v neznane dalje uprte oči; tiho otožen in kakor z žalno tančico zastiran glas: tanke in bele, zdaj milo proseče, zdaj žalostno udane roke in lahek, komaj slišen, pokojen korak.«
Grafika, bela v črnem, rahlo zarisana v svoji linearnosti, bežna v obrisih, le v ploskve zajeta, nekako »ekspresionistična« v svojem stilnem izrazu, vsa v intimnost zasanjana, nenavadno sorodna nekčw le rim prvim Jakčevim lesorezom — taka je ta Debevčeva podoba. ■Nesnovnost« — to je temeljna značilnost te kompozicije. Sama figura je zavita v sfero telesne nedostopnosti. Iz te zamisli razvija portretist tudi temel jne psihične lastnosti svojega modela: imanentni
- 69 -
kvaliteti deklištva in sramežljivosti — to sta Cirilu Debevcu tisti osrednji sili v osebnosti Mile Šaričeve, ki dajeta njenim igralskim kreacijam značaj in duha, osebni čar in odrsko privlačnost.
»Vsa njena skrivnostna moč in očarljiva oblast obstoji v neki dekliški svetlosti,« tako zagovarja avtor to svojo tezo. »v neki nedotaknjeni, plemeniti in biserni, čisti duševnosti.«
Igralski portreti'
Ne: izpoved mladega režiserja zreli in izkušeni igralki. Jočneje: ta podoba ni portret Mile Šaričeve iz leta 1938, pač pa Debevčev režiserski koncept — Lepe Vide. Dokaz je historičen: igrala jo je, to vlogo, še isto sezono, v njegovi režiji. Mladi režiser je našel »svojo igralko«: ustvarila je njegovo zamisel, kakor se taka lirično nesnovna zamisel da ustvariti. Čez šestnajst let, sredi vojne in okupacije, se vrača Debevec znova k svoji mladostni zamisli o tej problematični Cankarjevi »simbolni igri«, o tej »pesmi hrepenenja . Tudi tokrat igra naslovno vlogo Mila Šaričeva, zdaj že gospa petdesetih let. Dnevniki so prinesli komentar k tej drugi Debevčevi uprizoritvi. V razgovoru s poročevalcem obnavlja režiser o vlogi Lepe Vide v enem samem stavku to, kar je nekoč na treh straneh zapisal — o igralki te vloge:
»Saj to je ravno smisel in bistvo Lepe Vide: kadar se je dotakneš, takrat ugasne.«
Tako se je rodila prva podoba Mile šaričeve.
Bila je zamenjava med vlogo in igralko, med spominom in modelom: privid plahega, otožnega, v neznano usodo predanega dekleta. Naj se ta podoba ujema z modelom ali ne — tistih sto vrstic Cirila Debevca o svoji »čisto subjektivni impresiji« je malone za dva cela decenija opredelilo odrsko fiziognomijo Mile Šaričeve ne le v literarnem spominu gledališke publike, pač pa" tudi v zavesti dnevne in revijalne kritike.
5
V	prvih desetili letih svoje odrske dejavnosti je sodelovala Mila Šaričeva pri uprizoritvah vseh vodilnih in prigodnih režiserjev, ki so takrat delali v Drami. Nastopala je pri Nučiču in Danilu, pri Putjati in Osipoviču, pri Lipahu in Puglju, pri Milanu Skrbinšku in Osipu Šestu. Vendar se njeno igralsko delo ni navezalo kakor že koli globlje na uprizoritveni stil te ali one režiserske osebnosti. Prilagodila se je, »lepo se je ubrala v okvir«, kakor pravijo kritiki, nič več, nič manj. Doba 1928-1944 pa kaže v tem pogledu značilen preobrat: pretežno večino svojih vlog igra Šaričeva ta leta pri Cirilu Debevcu.
- 70 —
M. Šaričeva kot Elizabeta (Besier: Tiran) v se/.. 1935:56 M. Šaričeva kot Čang Haitang (Klabund: kroji .s kredo) v sez. 1928 29
Videz bi pričeval to, da je ta značilni preobrat nemara poglobil in -razširil, skratka, obogatil igralski repertoar te igralke. Toda videz še ni resnica. Historični pregled poglavitnih kreacij Mile Šari-eeve dokazuje nasprotno. Nekateri režiserji, tako Kreft, Stupica, Gavella, je niso zasedali tako pogosto ali vsaj ne v bistvenih vlogah, loda v uprizoritvah teh režiserjev je absolvirala vsaj toliko, če ne še več uspelih vlog kakor v obilici Debevčevih režij. Še več: ta pregled celo dokazuje, da si je Šaričeva spričo dokaj enostranskega repertoarja tega režiserja hočeš nočeš zožila, osiromašila razsežnost svoje igralske umetnosti.
Sodobni repertoar, psihološko dramo in konverzacijsko igro, je Mila Šaričeva tudi v teh letih absolvirala po večini pri Šestu in Milanu Skrbinšku, pri Kreftu in Stupici. Dvoje svojih odličnih vlog. nenavadno prepričevalnih zavoljo svoje celotne kompozicije in psihološke argumentacije, je ustvarila v Kreftovi režiji: Bellilotte v /\veigovi drami »Siromakovo jagnje« (1934-36) in Judith v Shavvo-vem »Hudičevem učencu« (1939-40). Med sorodnimi vlogami v Debevčevi režiji je prav za prav zares enkratna, izrazito nadpovprečna, globoko osebna samo ena — pesnica Elisabeth Barret v Tiranu Kudolpha Besiera (1935-36).
— 71 —
Vidno pa pada udeležba, vsaj kvalitetna udeležba, v tistem predelu njenega igralstva, kjer je žela svojčas svoje največje uspehe in kjer se danes, v svojih zrelih letih, znova uveljavlja z novo in-vencijo i nnenavadno oblikovalno silo: v tako zvanem klasičnem repertoarju. Marijo Stuart (Debevec 1943-45) je navsezadnje igrala že v mladosti (1921-22). »Antigono« je uprizoril Fran Lipah 1939-40). Svojo odločilno klasicistično kreacijo, Goethejevo Ifigenijo, je ustvarila v režiji Jožeta Koviča (1941-42). Ostane dokaj nepomembna. bolj ali manj dekorativna vloga Elizabete v »Don Kar losu« (Debevec 1929).
V	tem kakor v modernem predelu svetovne dramatike Debevec torej ni bistveno obogatil igralskega razpona Mile Šaričeve.
Maloda docela pa se izprazni nekoč tako zajetna galerija sha-kespearskih figur te igralke. Nekoč je ta galerija obsegala poleg lirično dekorativnih vlog (Titanija, Viola, Perdita) in karakternih likov (Lady Macduffova) celo vrsto znamenitih ženskih značajev (Porzia. Ofelija. Desdemona). Vse do druge svetovne vojne mimo Julije, ki jo v eni sezoni (1928-29) alternira z Vido Juvanovo, ne sodeluje več pri Shakespearu, vsaj v bistvenih vlogah ne. Edina dovršena kreacija te dobe, ki je tudi mlajše interpretke še niso presegle, je njena Kordelija (1936-37), na žalost v neuspeli Debevčevi uprizoritvi. Šele po vojni se v kreativni atmosferi dr. Branka Gavelle znova obudi prodorna oblikovalna sila Mile Šaričeve za Shakespearove značaje. V »Hamletu« alternira kraljico (1947-49). v »Kralju Leam« pa ustvari eno izmed monumentalnih figur evropskega formata, svoj chef d oeuvre iz klasične drame — Regan (1949/50).
Tako vse kaže, da režiser svoji igralki ni znal ustvariti tako-zvanega »velikega repertoarja«. Toda igralka je svojemu režiserju ustvarila celo galerijo odrskih figur, ki so dajale njegovim uprizoritvam duha in srčne topline. V dveh Klabundovih modernizacijah eksotične dramatike (»Krog s kredo« in »Praznik cvetočih češenj«) je na dokaj literarno besedilo tega spretnega gledališkega piekrojevalea tako rekoč iz nič rodila dve tako privlačni gledališki podobi, da je zavoljo njiju zaslovela kot prava ljudska igralka. Prvo, Nesrečno ginljivo dekle Haitang, je igrala štiri — drugo, herojsko požrtvovalno mater Olivo, pa tri sezone. Vseh predstav je bilo nekaj manj kakor osemdeset: za čas med obema vojnama maloda fantastičen uspeh. Obsežna odrska kultura, virtuozno veselje do tragične maškarade, zanesljiva stilna invencija, nenavaden posluh zt. prvobitne utripe človeškega srca — ti elementi so ustvarili dvoje samoniklih odrskih bitij. To ni več Klabundova literatura, ne De-
— 72 -
bevčeva uprizoritvena tehnika. To je dvoje fenomenov: dvoje živ-Ijenskih pojavov. Njuna nesporna mati je Mila Šaričeva: brez njene kreativne sile bi bili ti dve uprizoritvi brez značaja in privlačnosti. »Nesnovna« in »immaterielna« ta dva njena gledališka otroka nista, toda dahnila je vanje stvariteljski dih tistih dveh kvalitet, ki ju je mladi režiser nekoč tako vneto odkrival v nji. zreli in izkušeni umetnici — dekliško svetlost in čistega duha.
Dolga leta sta sodelovala režiser Debevec in igralka Šaričeva. Nekaj otožno nedognanega je v tem sožitju. Zakaj kakor se pogosto primeri v življenju ob usodnih odločitvah, tako je bilo tudi to gledališko srečanje nekako enostransko — režiser je našel »svojo igralko«, toda igralka ni našla »svojega režiserja«.
6
Sleherno človeško življenje ima svojo zakonitost, svoj značilni ritem, svoj »notranji« čas. V to naše intimno življenje bije ura sveta neprizadeta svoje udarce. Družbena vrenja, vojne, revolucije, vsi ti srčni utripki človeške skupnosti pogosto prehitevajo in zamujajo skromni ritem naše individualne, naše psihične 'intenzitete. Viški in padci naše življenjske poti niso vselej samo naša osebna zadeva, kakor teh viškov in padcev ne povzroča samo ves ta naš burni in nestalni, surovi »zunanji« čas. Zakaj naše osebno in naše skupnosti srce ne bijeta vselej v istem harmoničnem ritmu. Ta neso-časnost, ta moteča aritmija, to bolestno nesoglasje ustvarja maloda vse resnične krize v človekovem življenju. Toda kriza, globoko človeška kriza je slej ko prej izvor sleherne umetnosti. In kakor se nesmiselni nemir vsakdanjih ur poleže šele pod večer, tako se mnoga boleča življenjska nasprotja uravnovesijo z leti, da, po navadi šele ob prvem svitu bližajoče se starosti. Pravi umetnik, ki dočaka ta pokojni čas, ve za to zakonitost: takrat je čas zadnje žetve.
»Ne veste, kako lepo je, ko se človek postara«, tako mi z nasmeškom pravi Mila Šaričeva, ko govoriva o njeni življenjski poti.
Mladostni nemir te žene zdaj sem, zdaj tje, vse je nejasaio, vse boli. Zdaj so stvari jasne: zdaj lahko — delaš«.
Njen smehljaj je razumen, hudomušen, svetal. To ni smehljaj človeka, ki se je na milost in nemilost predal svoji usodi. Nič tega "i v njem, kar ironizira znani francoski izrek: L’age des illusions est passe. Tako se smehlja človek, ki je spoznal svojo usodo in jo drži krepko v rokah. Nekaj take suverene čvrstine se odraža tudi vseh uspelih igralskih kreacijah Mile Šaričeve v zadnjih letih
11	j ene odrske dejavnosti. Ta suverenost daje celo nekaterim po
- 73 —
karakternem obrisu in clramatskem besedilu malopomembnim vlogam nenavaden format: tako je ustvarila iz gospe Borinove v Kozakovi -Vidi Grantovi« in iz Katarine Grozdove v Cankarjevem »Blagra« rlve taki kreaciji, da bistveno posegata v odrsko življenje, da »nosita dejanje«, kakor pravimo v gledališkem žargonu. Sredi njenega zrelega umetniškega dela pa stoji tudi velika Shakespearova figura Lea rove hčere Regan, nasičena komaj zadržane življenjske energije, monumentalna v svojem karakternem obrisu, ledeno jasna v svoji dikciji, diskretna v svoji mimiki in gestikulaciji, docela nedvosmiselna v svoji usodi. Patina zrele modrosti, patina življenjske izkušnje, patina velike kulture prekriva ta gledališki monument. Gledalci in kri-liki pravijo, da je to višek Mile Šaričeve. Ne strinjam se z njimi. Višek? Da. Toda ne poslednji. Ta figura gleda v bodočnost: v nove, človeško pretresljive, odrsko prepričevalne, umetniško dognane kreacije. Zakaj zdaj so stvari jasne.
Zadnja, prava žetev se je šele začela.
Mirko Mahnič: ZAPISKI O MIHAELI ŠARIČEVI
Premišljeval sem časih o naši umetnosti in sem spoznal, da je vse postranska stvar, če ni ljubezni v srcu.	ivan	Cankar
Poznam dobro polovico življenja Slovenskega narodnega gledališča; v sezoni 1934 35 sem namreč prvič začel redno zahajati v gledališče. Zame je bilo to gledališko leto nadvse pomembno, saj sem takrat videl Rostandovega »Orliča«, Strindbergovo »Veliko noč«, »Matička«, »Gospodo Glembajeve«, »Cvrčka« in veličastno tragikomedijo »Siromakovo jagnje«. Razen tega sem pri vseh teh komadih srečal igralko, ki je edina izmed vseh izžarevala nekaj, kar me je takrat opajalo, pa si tega še nisem znal natanko razložiti. Edino v njej sem namreč vselej in ves večer občutil lesket luči in toplino ognja, kar me je prepričalo o dejanskem obstoju katarze, o kateri seru takrat prvič slišal s pustega šolskega katedra. Vse: njen glas, melodije stavkov, vsaka njena kretnja, vse me je -— ko sem po predstavah po petošolsko blodil po ulicah in parku — dvigalo iz noči v pomladanska jutra, iz zimske megle v tople dime kmečkih ognjišč. Že takrat sem slabotno občutil razliko med umetnikom in komedijantom in dognal, da je resničen umetnik lahko samo žlahtna človeška osebnost, ki s polnozvočjem svojega karakterja zmaguje. Iiifli-na deskah vsakdanjega življenja. In ko sem kmalu nato tudi
— 74 —
na ulici slišal iste blage tone in videl prav iste kretnje in prav isto iskrenost slehernega njenega utripa, sem bil o tem še bolj prepričan. Počasi sem začenjal razumevati veliko poslanstvo umetnikovo, njegovo revolucionarno vlogo pri etičnem preoblikovanju sveta, njegovo veliko odgovornost do človeka in družbe. Ob misli na Prešerna in Cankarja in ob misli nanjo se mi je oblikovala čista podoba resničnega umetnika, na drugi strani pa se je krivenčila klavrna figura nadutega šmiranta. Takrat sem začel mnogo razmišljati o bistvu gledališča in igralstva, skušal sem si razjasniti vprašanja o neizvoljenih poklicnih posredovalcih lepote in vsega dobrega ter o bistvu gledaliških kriz. o čemer sem takrat mnogo bral v domačih in tujih časopisih in revijah.
*
Daleč nekje so že tista mladostna razmišljanja. Trdi časi so šli medtem mimo, tiste misli pa so ob njih in iz njih dobivale potrebna dopolnila in potrditve in postale prepričanje, ki je zajelo tole posto-pico: igralec, ki je čist kakor sonce -— čisto gledališče — čisto občinstvo.
Šaričeva je čista igralka. Čista do občinstva in čista do umetnosti.
Vseskozi je rasla iz zavesti, da oder ni prostor, ki naj služi zadoščevanju našega osebnega častihlepja, pač pa tribuna za oklice-vanje etičnih norm in za javno obtoževanje vsega, kar je med nami podlega in umazanega. Njena sla po odrskem ustvarjanju izvira samo odtod. Izvira samo iz neubranljivega imperativa, povedati resnico, oznanjati blagost, ljubezen in lepoto, očistiti človeka in reformirati družbo. Njena neutešljiva sla po igranju torej ni ozko in nizko osebnega. pač pa široko in visoko revolucionarnega značaja.
Odtod njeno stremljenje po osebni rasti, po človeški izpopolnitvi, odtod njeni mili smehljaji, njena topla beseda, njena z ljubeznijo in ogorčenostjo nabita človečnost. Odtod nujno tudi njeni veliki uspehi.
Veliki uspehi tudi iz čistega odnosa do umetnosti, ki se j i približuje z vso tiho skromnostjo, z redko zavestjo, da smo ob njeni skrivnosti in njenem poslanstvu tako zelo nebogljeni. Ve, kar je vedel veliki etik-igralec Kayssler, da gledališki ustvarjalec s svojini delom nikoli ne sine biti zadovoljen in da nikoli ne sme pozabiti, da resnična umetnost ne pozna meje. da ji le s skrajno človečnostjo oborožen prideš do dna.
Ta genialna skromnost in preprostost' ji je odprla zadnjo zaporo v svet velike gledališke umetnosti. Z njo je dosegla tisto naj višjo, a trdo pridobljeno odliko, ki ji pred petnajstimi leti nisem vedel
- 75 —
imena, zdaj pa jo po DullLnu imenujem »navzočnost«. Bili navzoč
to se pravi: imeti tisto čudovito notranjo silo, ki v trenutku osvoji občinstvo in ga privlačuje tudi v tistih momentih, ko igralec ni na odru; imeti tisto silo, ki ob nji odmre in se osmeši huronsko napenjanje gledaliških »prvakov« in se vsa pozornost poslušalcev usredi na izvoljenega, pa čeprav še tako neznatnega, a človeško kvalificiranega igralca.
Ustvarjalna sila umetnice Šaričeve temelji na najglobljih etičnih osnovah. Zato so njeni uspehi izrazito umetniškega in s tem etično-revohieionarnega značaja. Zato laliko govorimo o Šaričevi kot lunetnici-vzgojiteljici in to ne samo poslušalcev, temveč tudi igralcev, šaričeva je sovražnica artizma in laži ter senzacionalnosti, ki je im j -hujši zajedalec gledališke umetnosti.
Šaričeva je naša naj plemenitejša gledališka igralka.
*
Njeno etično-umetniško poslanstvo se najprej odraža v oblikovanju likov iz slovenskih odrskih del. Njeno umetniško ceno namreč najprej in najbolj določajo kreacije, ki jih je izoblikovala iz svoje slovanske zavednosti, iz domovinskega občutja, ki mora biti eden osnovnih elementov polnokrvnega umetniškega oblikovanja. Gluhost za življenjske uti ipe domačih karakterjev predstavlja popolno pomanjkanje osnovnega čuta za življenjsko stvarnost, ki jo igralec brezpogojno mora imeti. Šaričeva je s tenkim občutkom prisluhnila liniji slovenskega življenja, kakor so ga registrirali naši dramatiki od Linharta do Kozaka in Krefta ter izoblikovala naše najpomembnejše ženske odrske like: Šternfeldovko, Tončko in Rozalijo (Linhart), Grozdano (Levstik). Manico (Jurčič), Lojzko. Jacinto, Francko. Matildo, Le]»o Vido (Cankar), Pepino (Kraigher) in Veroniko Deseti iško (Župančič).
* -
Njena visoka umetniška polnost pa je neprestano silila naše režiserje, da so jo angažirali za prve ženske parte v najpomembnejših tujih, zlasti klasičnih umetninah, saj je s svojo čudovito polno osebnostjo tako uspešno reagirala na vse, kar je klasično človeškega in klasično lepega. Šaričeva pomeni za nas Slovence najuspešnejšo inkarnacijo Shakespearovih velikih ženskih likov kot so: Kordelija, Ofelija, Desdemona in Julija, predstavlja veličastno slovensko oživitev grške človečnosti (Antigona in Ifigenija) ter tihe čustvenosti in vdanosti, ki veje v deželi skrivnostnega sonca (Čang-Haitang in Chiyo). K nji so se zatekali, kadar je bilo treba oblikovati like kot
— 76 -
.so Marija Stuart. Aglaja, Kersti, Dotka, Sestra Angelika, Fanv Elsslerjeva, Elizabeta (v »Tiranu«), Bellilotta, Saloma, Angelique. Charlotte (v »juarezu«, Sofia de Courvoisier itd.
Zakaj? Ker so verovali v njeno vseobjemajočo človeško polnost, v njeno široko razgledanost, v njeno resno stvariteljsko delo.
Predvsem pa v njeno ljubezen do ljudi.
In v skromno tišino njenega srca, kjer so zmeraj odmevali veliki kriki človeka iu človeštva.
Njene stvariteljske kamrice so tesno zaprte. Malokdaj govori <> tem, kar se v njih dogaja. Ve, da so besede o tem odveč. Za te zadnje skrivnosti ni receptov, ni tehnike, ni priučitve.
Samo dobra in preprosta hodi med nami. Prav ima: Le tako nas uči tiste elementarne tehnike, ki jo je oznanil Kosovel: biti dober, dober človek in ponižno čakati razodetja. Tiste tehnike, ki jo je v tako polni meri obvladal moj francoski prijatelj Pierre, učenec Jou-veta in Dullina, ki ga je med vojno raztrgal peklenski stroj.
Plemenita je. V tem je vsa skrivnost njene genialnosti. In \ neprestanem učenju. Po tolikih letih zmagovitega odrskega dela se nikoli ne zanaša na svojo spretnost. Še zmeraj neprestano opravlja sama nad seboj tisto težaško igralčevo delo, o katerem mnogi »geniji« mislijo, da je čisto odveč: priznani mojster odrske izreke še vedno ni zadovoljen sam s seboj.
*
»Najodličnejše znamenje \ njegovem grbu je bila beseda. In beseda je simbol duha. Naš poklic pa je, v dramski umetnini oživiti duha!« Tako je zapisal Kayssler Josefu Kainzu, kralju besede, v spomin. Tako bomo zapisali o besedi umetnice Šaričeve, ki je vedela, da slovenski igralec mora ljubiti našo sveto besedo, da mora živeti in umreti zanjo.
Baričeva je klasik slovenske odrske besede.
Tako na dušek so zapisani vsi ti slabotni stavki. Niso dognani in niso povedali vsega, kar bi bilo treba še povedati. Vendar so napisani iz iskrenega občudovanja, ki se stopnjuje do vrha, kadar jo zagledam, ko prihaja na skušnje. Utrujena je, saj gre toliko noči mimo nje, ki jih prebedi ob svojih vnučkih. Vendar se še vedno smeji. Še vedno je mlada. Zmeraj bo mlada.
Blaga človečnost ne ostari in ne umre.
*
— 77 —
SEZNAM VLOG, KI JIH JE IGRALA MILA ŠARIČEVA V LETIH 1918 DO 1949
dl
Ime
avto rja
Naslov dela
Sezona 1918/19
1.	Zapolska	Morala gospe Dulske	Mjel ja	1
2_	Jirasek	Laterna	Mlada knežna	0
:i.	Thomas	Charleyeva teta	Ela Delahey	3
■i.	Moliere	Namišljeni bolnik	Angelique	4
5.	Jurčič-Govekar	Deseti brat	Manica	5
6.	Cankar	Kralj na' Betajnovi	Nina	G
*~	Sudermann	Tiha sreča	Helena	7
S.	Vojnovič	Smrt majke		
		Jugovičev	Kosovska devojka	8
<).	Cankar	Jakob Ruda	Ana	9
10	Jurčič	Tugomer	Grozdana	10
11.	Michael is	Revolucijska svatba	Alaine	11
12.	.Strindberg	Pelikan	Gerda	12
13.	Molnar	Bajka o volku	Vilma	13
Sezona 1919/20
U.	Strindberg	C )če	Berta	14
15.	Čehov	Striček Vanja	Jelena Andrejevim	15
16.	Majcen	Kasija	Kasija	Ib
17.	Gorner	Pepelka	Princ Krasnoslav	17
18.	Cankar	1 Ilapci	Lojzka	18
19.	Donadini	Bpezdno	Nina	19
20.	1‘untek	Kristalni grad	Neda	20
21.	Shakespeare	Beneški trgovec	Porzia	21
22.	Wilde	Saloma	Saloma	22
23!	Prszybyszews'vi	Sneg	Eva	23
2+.	A rcibašev	Ljubosumje	Helena	24
Sezona 1920/21
25. Andrejev	Anfisa	Anfisa	25
2(>. Ogrizovič	1 lasanaginlca	Sultani ja	2(>
pon. Gorner	Pepelka	Princ Krasnoslav	
27. Shakespeare	Sen kresne noči	Titanija	07
28. Cankar	Pohujšanje v dolini		
	Senflorjanski	Jacinta	28
29. Strindberg	Smrtni ples II.	J udi ta	29
30. Kraigher	Školjka	Pepina	30
31. Jerame	Miss Hobbs	Miss Ilenrietta Hobbs	31
32. Shaw	Androklus in lev	Lavinija	32
33. Scribe	Kozarec vode	Kraljica Ana	33
- 78 —
I
dl
Ime
avtorja
Naslov deli;
Vloga
lion. Scribe
34. Korolija
pon. Cankar
35. Golia
36. Shakespeare
37. Moliere
38. Schnitzler . 39. Schiller
40.	Tavčar-Borštnik
41. Dosiojevski-Putjata
pon. Cankar pon. Golia
42. Shaw
43. Medved
44. Shakespeare pon. Tavčar-Borštnik pon. Ogrizovič
45. Čehov
46. Shakespeare pon. Shakespeare
47. Wied
Sezona 1921/22
Kozarec vode Jugana, vila najmlajša Pohujšanje v dolini šen florjanski Peterčkove poslednje sanje Hamlet
Zlalutni meščan Anatol
Marija Stuart (Kok in Struga
Sezona 1922/23 Idijot
Kralj na Betajnovi Peterčkove poslednje sanje
Črna dama iz sonetov Za pravdo in srce Otliello
Otok in Struga 1 lasa nagi nica Češnjev vrt Kar hočete Hamlet 2X2 = 5
Kraljica Ana Jugana	34
Jacinta
Meglica-Krasotica	35
Ofelija	3fe
Lucila	37
Annie	31
Marija Stuart	39
Serafina	40
Aglaja	41
Francka	42
Mamica	43
Zagrnjena dama	44
Katarina	45
Desdemona	44
Serafina Sultanija
Varja	47
Viola	48
Ofelija
Estera Ablova	49
pon. Medved pon. Shakespeare pon. Shakespeare pon. Wied
48. Pregelj pon. Vojnovič
49. Milčinski
50. Dymov pon. Golia
51. Lenormand
52. Glass-Klein pon. Ogrizovič
53. Rostand
54. Meško
Sezona 1923/24
Za pravdo in srce 1lainlet Kav hočete 2X2 = 5 Azazel
Katarina
Ofelija
Viola
Estera Ablova Mirjam iz Magdale
Smrt majke Jugovičev Deveta snaha Mogočni prstan	Princesa	Viola
Nju	Nju
Peterčkove poslednje sanje	Mamica
Izgubljene	duše	Ona
Sezona 1924/25
Firma P. B. Hasanaginica Cyrano de Bergerac Pri Hrastovih
Zlatoperova
Sultanija
Roksana
Anica
50
51
52
53
54
56
57
— 79 —
d§ ^me.	Nuslov	dela	Vlogn	ji?
,«.* avtorja	°	£	>
pon. Shakespeare
55. Niccodeini
56. Župančič pon. Lenormand pon. Shakespeare
57. Aristophanes
58. Benavente |)on. Cankar
59. Manners
60. Shakespeare pon. Župančič
61. Cankar
62. Golar
63. Andrejev
64. Finžgar
65. Jurčič-Golia
66. Ilificn
pon. Shakespeare pon. Shakespeare pon. Dostojevski-Putjata
67. Galsworthy I>on. Cankar
Hamlet
Zora — dan — noč Veronika Deseniška Izgubljene duše Othello Lizistrata
Roka roko umije... Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Sezona 1925/26
Pegica mojega srca Zimska pravljica Veronika Deseniška Za narodov blagor Zapeljivka Profesor Storicin Naša kri Deseti brat John Gabriel Borkman Kar hočete Hamlet
Idijot
Borba
Jakob Ruda Sezona 1926/27
Ofelija
Ana	58
Veronika	59
Ona
Desdemona
Kalonika	60
Silvija	61
Jacinta
Peg O. Connellova	62
Perdita	63
Veronika
Matilda	64
Meta	65
Ljudmila Pavlovna	66
Jerica Borštnikova	67
Manica	68
Ela Rentheim	69
Viola
Ofelija
Aglaja
Ana Robertsova	70
Ana
pon.	Župančič	Veronika Deseniška	Veronika	
pon.	Cankar	Za narodov blagor	Matilda	
68.	Hilbert	Drugi breg	Pavla	71
69.	Shakespeare	Macbeth	Ladv Macduffova	72
70.	Galsworthy	Jov	Joy Gwyn	73
pon.	Shakespeare	Hamlet	Ofelija	
71	Golia	Triglavska bajka	Bratec	74
pon.	Golia	Peterčkove poslednje		
		sanje	Meglica-Krasotica	
pon.	Manners	Pegica mojega srca	Peg O. Connellova	
72.	Hasenclever	Golosek	Estera	75
73.	Bogovič	Božji človek	Mara	76
74.	Nestrov	Lumpaci Vagabundus	Pepca Stražnikova	77
		Sezona 1927/28		
pon.	Golia	Peterčkove poslednje		
	9	sanje	Meglica-Krasotica	
pon.	Gorner	Pepelka	Princ Krasnaslav	
pon.	Shakespeare	Hamlet	Ofelija	
— 80 —
F"ie.	Naslov	dela	Vloga
avtorja
Sezona 1928/29
75.	Shakespeare	Romeo in Julija	Julija	78
76.	Klabund	Krog s kredo Triglavska bajka	Čang-IIaitlang	79
pon.	Golia		Bratec	
77.	Cankar	Lepa Vida	Lepa Vida	80
78.	Golia	Betlehemska legenda	Euridike	81
pon.	Golia	Peterčkove poslednje	Meglica-Krasotica	
		sanje		
79.	Drinkler	Krojaček-junaček	Narcisa	82
80.	Jonson	Volpone	Colomba	83
pon.	Rostand	Cyrano de Bergerac	Roksana	
81.	Biichner	DantonoVa smrt	Lucile Desmoulins	84
82. 83.	Gregorin-Tominec Farrere	1 N R I	Marta	85
		Bitka	Markiza Mitsouko Yorisaka	86
84.	Rolland	Igra l jubezni in smrti	Sofija de Courvoisier	87
pon.	Manners	Pegica mojega srca	Peg O. Connellova	
pon. Klabund 80. Strindberg
86. Raynal
87. Burggraf
88. Schiller pon. Golia
pon. Farrere
89. Dickens
90. Shakespeare pon. Gregorin-Tominec
91. Maughain
pon. Shakespeare
92. Žnuderl
93. Schiller pon. Maugham pon. Burggraf poi|, Golia
94. Golia
95. Krleža
96. Nalkow,ska
Sezona 1929/30
Krog s kredo Nevesta s krono Grob neznanega vojaka Janezek-Nosanček Don Karlos Peterčkove poslednje sanje Bitka
Cvrček za pečjo Vihar I N 11 I Sveti plamen
Sezona 1930/31
Sen kresne noči Pravljiva o rajski ptici Razbojniki Sveti plamen Janezek-Nosanček Peterčkove poslednje sanje
Princeska in pastirček Gospoda Glembajevi Dom osamelih žena
Čang-I laitang
Kersti	88
Auda	89
Kraljična Mucka	90
Elizabeta Valoiška	91
Megiica-Krafiotica Markisa Mitsouko Yorisaka Dotka	92
Arij el	93
Marta
Stella	94
Titanija
Ivanka	95
Amalija	96
Stella
Kraljična Mucka
Meglica-Krasot ica Princeska	97
Sestra Angelika	98
Jana Nielewiszova	99
- 81 -
i®	Ime	Naslov dela	Vloga	c ^
[NI	avtorja			N
97.	1 Ioffmannsthal	Slehernik	Dela	100
98.	Schnitzler	Zeleni kakaduj Sezona 1931/32	Albin. Chevalicr	
			de la Tremouille	101
IJOTI.	Hoffmannsthal	Slehernik	Dela	
99.	Grum	Dogodek v mestu Gogi	Hana	102
pon.	Cankar	Kralj na Betajnovi	Nina	
pon.	Goli a	Princeska in pastirček Princeska		
pon.	Dickens	Cvrček za pečjo	Dotka	
pon.	Golia	Peterčkove poslednje		
		sanje	Meglica-Krasotica	
100.	F rank	Vzrok	Pocestnica	103
101.	Shaw	Zdravnik na razpotju	Jennifer	104
pon.	Krleža	Gospoda Glembajevi Sezona 1932/33	Sestra Angelika	
jKDn.	Hoffmannsthal	Slehernik	Dela	
]>on.	Shakespeare	Sen kresne noči	Titani j a	
102.	Conners	Roksi	Roksi Harringtonova	105
103	Maeterlinck	Zadoščenje	Lena	106
104.	Musset	Le chandelier*)	Jacqueline - režija	107
103.	Yeats	Gospa Cathleena	Gospa Cathleena	10S
|>on.	Klabund	Krog s kredo	Čang-Haitang	
pon.	Shakespeare	Hamlet	Ofelija	
pon.	Gregorin-Tominee	1 N R I	Marta	
106.	Frank	Karel in Ana	Marija	109
pon.
107.
Shakespeare
Klabund
108. Fonster
pon. Dickens pon. Goli a
109. Deval pon. Thomas
110. Tavčar-Marija Vera
pon. Gregorin-Tominee
pon. Krleža
pon. Hoffmannsthal
Sezona 1933/34 Hamlet
Praznik cvetočih češenj Robinzon ne sme umreti!
Cvrček za [ječjo Peterčkove poslednje sanje Gospodična Charleyeva teta Visoška kronika
1 N R I
Gospoda Glembajevi Slehernik
Ofelija
Chiyo
Maud Cantleyeva Dotka
Meglica-Krasotica Christine Galvoisier Ana Agata
Marta
Sestra Angelika Dela
110
Ul
112
113
114-
*) Francoski večer — Soiree fran^aise — 20. decembra 1932
— 82 —
Ig	Ime avtorja	Naslov dela	Vloga
		Sezona 1934/33	
III.	Rostand	Orlič	Fany Elssler
pon.	Klabund	Praznik cvetočih	
		češenj	Chiyo
112.	Strindberg	Velika noč	Eleonora lleyst
pon.	Krleža	Gospoda Glembajevi	Sestra Angelika
113.	Linhart	Matiček se ženi	Tonček
pon.	Golia	Peterčkove poslednje	
		sanje	Meglica-Krasotiea
pon.	Dickens	Cvrček za pečjo	Dotka
114.	Zweig	Siromakovo jagnje	Pauline Fonres
			(Bellilotte)
115.	Šorli	Blodni ognji	Vida Brezovnikova
pon.	Hoffmannstllal	Slehernik	Dela
n.,2 « ►
115
116 1 17
11S
119
116.
117.
118. 119.
pon.
Puškin j. Kranjc Škvarkin Golia Zweig
120. Wildgaus
121. Vesnic
122. Kostov
123. Weifel
124. Besier
Sezona 1935/36
Kameniiti gost Direktor Čampa Tuje dele Uboga Ančka Siromakovo jagnje
Dies irae
Gosposki dom
Goljemanov
Juarez in Maksimiljan
Tiran
Dona Ana
Marija
Raja
Marijin kip Pauline Foures (Bejlilotte) Rozika Vera Iliceva Dragi jeva Charlotta Elizabeta
120
121
122
123
124
125
126 127 12»
125. Shakespeare
126. Bego vic
126. Werner pon. Škvarkin pon. Golia
128.	Kaufman-Ferber
129.	Nušič 1 Km. Werner
Sezona 1936/37
Kralj Lear Tudi Lela bo nosila klobuk Na ledeni plošči Tuje deie Uboga Ančka Simfonija 1937
Sezona 1937/38
Pokojnik Na ledeni plošči
Kordelija	129
Lela	130
Ana Junekova	131
llaja
Marijin kip
Lucv Talbotova	132
Aginja	133
Ana Junekova
130. A. K. Tolstoj
131. Wuolijoki
132. Canjkar
Sezona 1938/39
Car Fjodor
Žene na Niskavuoriji Potopljeni svet
Carica Irena Fjodorovaa	134
Pastorjeva žena	135
Klara Vigny	136
— 83 —
li
133. pon.
134.
135.
136. pon. pon.
137. pon.
138. pon.
139.
JJOll. J 40. pon.
141.
pon.
pon.
142.
pon.
143.
144.
pon.
145.
pon.
pon.
145.
pon.
poli.
pon.
ljne.	Naslov	dela	Vloga	=-.2
avtorja	B	►
Strindberg
Nušič
L. N. Tolstoj
Shaw Sophokles Wuoli joki Golia
Linhartt
Klabnnd
Mauriac
Shakespeare
Burnett
Klabnnd
Praga
Wuolijoki
Alessi Bu rnftt Golia
Goethe
Burnett
Meano
Pirandello
Golia
Viola
Strindberg
Strindberg
Tavčar-Šest
Dickens
Cankar
Schiller
Labodka Pokojnik
Živi mrtvec
Sezona 1939/40
Hudičev nčenec Antigona
Žene na Niskavnoriju Peterčkove poslednje sanje Županova Micka Praznik cvetočih češenj Asmodej
Hamlet
Sezona 1940/41
Mali lord Krog s kredo Zaprta vrata Žene na Niskavuoriju
Sezona 1941/42
Katarina Medičejska Mali lord
Peterčkove poslednje sanje Ifigenija na Tavridi
Sezona 1942/43
Mali lord
Večno mlada Saloma Šest oseb išče avtorja Peterčkove poslednje sanje Skupno življenje Nevesta s krono
Sezona 1943/44
Nevesta s krono Cvetje v jeseni Cviček za počjo Lepa Vida Marija Stuart
Labodkina mati
Aginja
Liza
137
138
Judita Andersenova 139 Antigona	140
Pastorjeva žena
Meglica-Krasotica Šternfeldovka	141
Chiyo Marcela de
Barthasova	142
Ofclija
Mistress Errolova	143
Čang-Haitang
Bianca	144
Pastorjeva žena
Margareta Valoiška 145 Mistress Errolova
Meglica-K rasotica Ifigenija.	14(i
Mistress Errolova Delila	147
Mati	148
Meglica-K rasotica
Magda	Massari	14‘)
Kersti
Kersti
Gospa Helena	150
Dotka Lepa Vida Marija Stuart
— 84 —
|l avtorja	Naslov	r,e,n	Vlo»a	||
Sezona 1944/4.')
pon.	Shakespeare	Kar hočete	Olivi ja	151
147.	Sha\v	Pvgmalion	Higginsova	152
pon.	Schiller	Marija Stuart	Marija Stuart
pon.	Linhart	Sezona 1945/46 — v Mariboru Matiček se ženi Rozalija		153
148.	Leonov	Vilo r	Ana N. Talanova	154
pon.	Dickens	Cviček za pečjo	Dol k a - režija	
149	Moliere	Tartuffe	Elmi ra	155
150.	Car Emin	Sezona 1946/47 — na Reki Na straži Luče		156
pon.	Ogrizovič	Hasan agi nica	Hasanaginica	157
pon.	Cankar	Za narodov blagor	Katarina	I5S
151.	Zic-Klačič	Plamen pod itrdnjavo	Mati Ane	159
pon.	Shakespeare F. Kozak	Sezona 1947/48 Hamlet	Gertruda	160
152.		Vida 0rantova	Gospa Borinova	161
153.	Kreft	Sezona 1948/49 Krajnski komedijanti	Garzarolli je\ ka	162
|M)I1.	F. Kozak	Vida G rantova	Gospa Borinova	
pon.	Cankar	1 llapci	Geni	163
154.	G ribo jedo v	Gorje pametnemu	Grofica vnukinja	164
pon.	Shakespeare	1 lamlet	Gertruda	
pon.	Cankar	Sezona 1949/50 Za narodov blagor	Katarina	
pon.	Kreft	Krajnski komedijanti	GarZarolli jevka	
pon.	Shakespeare	Kralj Lear	Regan	165
155.	Miller	Vsi moji sinovi	Kate Keller	166
Milu Šaričevn je v letih 1918 tli) 1949 odigrala 166 vlog' v 155 delih.
Večino teli vlog je ustvarila v ljubljanski Drami, izvzemši one v sezonah 1945/47, ko je delovala v mariborskem oz. reškem gledališču.
D. Š.
- 85 -
ARTHURJA MILLERJA »VSI MOJI SINOVI«
Ime ameriškega pisatelja in dramatika Arthurja Millerja pri nas doslej še ni bilo znano. O njem in njegovem delu razpolagamo doslej le s skopimi podatki. In vendar piše že več kot deset let!
V	njegovem pisateljskem delu je čutiti sorodnost z, onimi naprednimi ameriškimi pisatelji, ki so v letih po prvi svetovni vojni opozorili nase z vrsto pomembnih in uspelih odrskih del. V njih so presenetljivo ostro razgaljali ameriško javno in družabno življenje in analizirali nasprotja moderne družbe. Spomnimo se le na O'Neilla, Cliforda Odesta in nekaj let kasneje na Irvina Shawa.
Značilno je. da je morala celo ofieielna ameriška kritika označiti <lobo po letu 1930. za obdobje dramskih del. ki so posredno ali neposredno zrasla iz osnov marksizma in Marxovega spoznanja o razrednem boju. V teli letih so predstavljali avantgardo ameriških avtorjev odrski pisatelji, ki so čutili, mislili in pisali — socialistično. Seveda so to socialisti v ameriškem smislu. V bistvu je bil to konglomerat najbolj različno usmerjenih socialističnih avtor jev, ki jih Amerikanci označajo s skupno besedo »leftist«, to je levičarji. Gotovo je, da so med njimi tudi pravi komunisti. So pa tudi laki, kot n. pr. Maxwel Anderson, ki se v svojih igrah sicer ostro posmehuje nedostatkom liberalizma, ne skriva pa svojih antipatij do slehernih revolucionarnih izprememb. Mnogo je bilo seveda tudi konjunkture.
Odrski komad že omenjenega Cliforda Odesta »Waiting por Lefty« je bil namreč ocenjen pri prvi uprizoritvi kot mogočno delo socialističnega gledališča. Delo predstavlja nekako študijo o štrajku-jočem velemestu. Uspeh igre je bil ogromen. Občinstvo je pokazalo izredno zanimanje za to in njemu slična dela. Socialistični avtorji
— 86 —
so tako zmagali moralno in — materialno. Tako je bila dana osnova za nadaljnji razvoj socialistične dramatike. Seveda so se s tem odprla vrata tudi .številnim konjunkturističnim izdelkom, ki so le od daleč dišala po kaki socialistični ideji (morda l>i bilo točneje, socialni ideji) pa so obdržala oguljen kalup del s plitko vsebino.
Pomembno delo novejšega časa je bila dramatizacija Erskine Cakhvelovega romanu »Tobačna cesta«. To delo obravnava, prav luko kol njegov roman »Trouble in J111 y« (Hrup julija meseca), probleme črncev in izkoriščanja človeka na plantažah sploh. Dramatizacijo »Tobačne ceste« je napisal Jack Kirkland. Opozoriti velja na značilna in umetniško pomembna dda mladega Sidneya Kingsleya. K tej dramatiki lahko dalje prištejemo tudi Lilian 1 Jellmanovo s trilogijo Lisičke« (The litle Eoxes), kakor tudi Marca Blitzsteina igro »Padec mesta«, kjer opisuje grozote fašizma, njegovo opero »Graddle Wiil Rock« in še celo vrsto v Evropi več ali manj znanih avtorjev, med njimi tudi Gowa in D'Usseauja Globoko so korenine«, ki jo je uprizorila naša drama v pretekli sezoni.
Drama »Globoko so korenine« spada po snovi in času nastanka že v dobo ix) drugi svetovni vojni, ko so ameriški avtorji radi ali neradi, svojevoljno ali pod pritiskom spremenili svoj delokrog. Nič več Jie najdemo v ameriški literaturi pogumnih satir, vedno manj je. pomembnih socialnih iger, ki so se pred vojno tako lepo razmahnile, zlasti odkar je bila razpisana vsakoletna nagrada za najlepšo enodejanko s socialno ostjo (social significance). Proti oživetju in nadaljevanju tradicij socialnih in socialističnih del so se namreč začeli boriti z vso besnostjo mogočni reakcionarji, finančni krogi v ZDA. Naprednim avtorjem so začeli stavljati velike ovire. Znano je delovanje odbora »za protiameriško dejavnost«, ki pa predstavlja le enega izmed mnogih ukrepov proti napredni miselnosti in dejavnosti. Izven vsakega dvoma je, da je danes napredni pisatelj v ZDA v dokaj neugodnem položaju.
Zato je poziv pisatelja Arthurja Millerja dovolj zanimiv. V svojem delu res da ni revolucionar v našem smislu, toda ostal je zvest napredni tradiciji in pogumnemu ugotavljanju nasprotij .sodobne ameriške kapitalistične družbe in umetniškemu oblikovanju resničnega življenja. Očito je tudi njegovo izredno fino poznavanje dramske tehnike, bogastvo človeškega materiala, ki ga obdeluje in zato se veselimo, da je prišlo to njegovo predzadnje odrsko delo tudi na naš repertoar.
Miller danes najbrž nima več kot 35 let. Študiral je na univerzi v Michiganu, kjer se je predvsem bavil z dramatiko in se poglabljal v skrivnost ustvarjanja odrskih del. Že med študijem je prejel več
- 87 —
nagrad. Po končani univerzi .se je preselili v Nev York. kjer se je začel preživljati s pisateljevanjem. Šele po šestih letih bivanja v New Yorku —,1944. leta — je nevyorško gledališče uprizorilo njegovo prvo igro pod naslovom. »Mož, ki je imel samo srečo«. Leto kasneje je objavil A. .Miller svoj prvi. dokaj razsežni roman Koeus (Žarišče), ki ga je kasneje sam prelil v dramsko obliko. »Focns obravnava problem antisemitizma v Ameriki.
Njegovo nadaljnje delo je drama »Vsi moji sinovi«. V tej drami se razvija iz problema med starši in otroki globlji problem posameznika do kolektiva, do domovine, do odgovornosti do teh, ki so dali svoje življenje za skupnost. Sam pravi o tej drami, da je delal na njej Več kot dve leti: »Moral sem imeti zavest, da v primeru, če igra propade, ne bo propadla zato ker je slabo napisana, ampak iz drugih vzrokov.« — Toda skrbno pretehtano in nad vse vestno delo ni ostalo brez pozitivnega odmeva v ameriški široki javnosti. Igra je na odru sijajno uspela in občinstvo je večer za večerom polnilo gledališče in se izražalo o tej drami nadvse laskavo! V sezoni 1946 47. ko je bila prvič uprizorjena, je dobila prvo nagrado Združenja ameriških kritikov. Pnllitzerjeve nagrade, ki velja za naj višje priznanje avtorjev odrskih del. pa ta drama — kot mnoge druge napredne drame, ki so jih igrali v tej sezoni — ni dobila. Napredna dela po svoji vsebini ne morejo soglašati s Trumanovo doktrino in ideologijo ofic.ielnih krogov. Zato Pnllitzerjeve nagrade v tej sezoni krat-komalo sploh niso podelili! Prodornega uspeha, ki ga je dosegla ta drama na nevyorških in drugih svetovnih odrih, pa to dejstvo ne more zmanjšati. Nasprotno! Afera okoli podelitve Pnllitzerjeve nagrade zgovorno priča, da imajo v Ameriki to delo za preveč napredno in da to danes mnogim v ZDA ni po volji.
Arthur Miller je po podatkih, s katerimi razpolagamo, napisal kasneje še eno dramsko delo »Death of a Salesman«. Kaže, da je Miller sposoben in nadarjen pisatelj in morda ne bo odveč, če bomo z zanimanjem spremljali njegovo nadaljnje pisateljsko delo.
|ože Tiran:
VSI MOJI SINOVI
(Iz pripomb na bralni vaji)
Družbeno problematiko današnje Amerike še zdaleč ni tako lahko razvozljati in analizirati, kot bi se to zdelo na prvi pogled. Premalo je le spoznati, da produkcijski način materialnega življenja določa socialni, politični in duševni proces življenja sploli. Gornji stavek je le neizpodbitna osnova, temelj, na podlagi katerega se naša razmišljanja šele prično. Kapitalistični svet današnje Amerike je
rezultat dokaj drugačnega razvoja in dingih življenjskih silnic, kot pa je bil recimo pri nas, ali kjer koli v Evropi. Zafo ne gre za mehanično primerjanje našega zaostalega kapitalizma pred vojno pri nas. s silno razvitim kapitalizmom, kakor vlada danes v Ameriki. In prav spoznanje teh. nam more vsaj do neke mere osvetliti tista dejstva, ki nam bodo služila pri naši uprizoritvi te aktualne ameriške drame.
Amerika je dežela priseljencev. Od odkritja Amerike pa prav do zadnjih dni prihajajo ljudje iz vseh držav, z vseh kontinentov, vseh narodnosti v novo zemljo za svojim kruhom. Zato do nedavčnega. kljub veliki industrijski moči. bogastvu in mogočni kapitalistični državi, ni bilo mogoče govoriti o enotnem ameriškem narodu v takem smislu, kot n. pr. pri nas. Borba za nacionalno svobodo, za lastno kulturo, za svobodo uporabljanja lastnega jezika je v Ameriki malo znan pojav. Zanimivo je. da Deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776.. ki jo je sprejel Kongres in ki je postala kasnejši temelj ustave ZDA. ne vsebuje niti besedice o takih ciljih, za kakršne se je naš narod boril vso svojo zgodovino. V Deklaraciji gre predvsem za gospodarske pravice in privilegije, obenem z nekaterimi splošno človeškimi pravicami posameznega individua v duhu liberalistične miselnosti, ki je bila takrat sicer napredna V borbi proti fevdalnemu suženjskemu izkoriščanju, vendar so vsa ta načela porajajoče se meščanske družbe kasneje postala osnova za prav tako ali pa še bolj brezobzirno izkoriščanje človeka po človeku.
Šele v zadnjem času, ko je Amerika stopila v mednarodno torišče tudi s svojo armado, to je v prvi in drugi svetovni vojni, se je začel pojavljati v ameriški literaturi, v ameriškem javnem in privatnem življenju občutek, zavest narodnosti in domovine. Sledove te porajajoče se zavesti najdemo tudi v tej drami. Konec drugega dejanja ob spoznanju Joejevega zločina izbruhne Chris: »Kaj hudiča misliš s tem. da si to naredil zame? Kaj nimaš domovine? Kaj ne živiš na svetu?...« Občutek za skupnost je Chris prinesel seveda iz vojne, s fronte. Starejši ljudje tega občutka še nimajo. Mimo sebe in svoje družine ne vidijo nič. Žive še vedno zamotani v staro egoistično miselnost ■— individum nad vse! In prav danes v Ameriki, v strahu pred naprednimi socialističnimi idejami, znova proglašajo, propagirajo in uzakonjujejo na vse kriplje »Načelo zasebne podjetnosti«. 'Zaradi tega načela so ameriška sodišča oprostila mnoge industrijalce in truste celo takih zločinov, kot je izdaja vojaških tajnosti Nemcem in Japoncem med to vojno.
Iz knjige »Dejstva in fašizem«, ki jo je napisal znani ameriški novinar Seldes in ki jo citira v svoji knjigi »Zapiski iz Amerike« Vladimir Dedijer posnemam (skrajšano) naslednje mesto:
- 89 —
Dne 29. avgusta 1944. ko jo komisija začela zasliševati priče, je senator Hurley Kilgore v svojem kratkem pregledu obtožil kartele in monopole, da »namenoma preprečujejo uporabo tehničnih izumov«, dalje pa. da »so mednarodni karteli, ki jih vodi nemški kartel I. G. Farbenindustrie, imeli priložnosti in so jih tudi izkoristili. da svoje mednarodne zveze uporabijo v korist nemškega napada in v škodo ameriške državne varnosti«.
Vrhovni državni tožilec. Biddle je predložil listine o sporazumu nemškega podjetja Karla Zeissa in ameriške družbe Bausch in Lomb. S to zvezo je nemško podjetje »nadziralo razvoj optičnih priprav za ameriško vojsko«. Zeiss je od podjetja Bausch in Lomb zahteval, naj mu pove natanko, koliko periskopov je dala ameriška vojna oblast delati za svoje podmornice. Senator Kilgore je zastavil javnemu tožilcu Biddlu tole vprašanje:
»S tem sporazumom je nemško podjetje Karl Zeiss zares nadziralo raziskovanja ameriške vojske na področju optike, po poročilih o plačevanju patentov pa je lahko natanko vedelo, kako daleč ji' ameriško oboroževanje, poznalo je število podmornic, ki jih moremo zgraditi, število topov, število daljnogledov, ki so bili prodani častnikom in ameriški vladi v vojne namene. Kadar koli je hotelo, je moglo ugotoviti, kako močna je naša vojska in naša mornaric^, do zadnjega človeka, do posamezne priprave. Ali to drži?«
»Tako je«, je odgovoril ameriški vrhovni javni tožilec.
Senator Kilgore je zastavil novo vprašanje:
»Če bi si izmislili nekaj novega in dali stvar v izdelavo podjetju Bausch in Lomb. bi bili torej v nevarnosti, ker bi bili Nemci o tej iznajdbi poučeni v vseh podrobnostih?«
Biddle: »Tako je. to bi se zgodilo.«
Kilgore: »To pomeni, da mi ne bi mogli ohraniti nobene skrivnosti, ne bi mogli imeti nobenega skrivnega orožja, ki bi ga izdelovala firma Bausch in Lomb?«
Biddle: »Mislim, da tudi to drži!«
Vrhovni javni tožilec, piše Seldes, je omenil kartelne sporazume, s katerimi sta nemški Krupp in ameriški General Motors določila cene tungstenovega karbida; funt tega karbida so prodajali v Ameriki po 425 dolarjev, v hitlerjevski Nemčiji pa po 50funtov (neprimerno ceneje).
Kakor pravi Seldes, je vrhovni javni tožilec na čuden način zagovarjal ameriške kapitaliste. Rekel je:
»Mi smo. delali v tradiciji zasebne podjetnosti, ne v totalitarnem nemškem duhu.«
Tega odlomka ne navajam zgolj zato, da bi spoznali nemoralnost ameriških industrijskih magnatov. Gre za več! Gre za miselnost, ki jo
— 90 —
v Ameriki zainteresirani z vsem propagandnim aparatom, ki jim ji-na razpolago, neprestano še utrjujejo. Tako da ni nič čudnega, če se potem kak industrijalec kot n. pr. Jot; pravzaprav ue čuti bogvc-kako krivega, čeprav je posredno povzročil smrt 21 pilotov. Joe sr zlomi šele, ko zve za smrt lastnega sina. Joejevo izpovedovanje v 3. dej. je mišljeno popolnoma iskreno. — »Če je moj denar krivičen, potlej ni nobenega pravičnega vinarja v ZDA. Kdo je v tej vojski delal zastonj? Če drugi delajo zastonj, bom tudi jaz. Ali so poslali kako puško, ali kak kamion iz Detroita, preden so dobili plačilo? Ali je to čisto? Nič ni čisto. To so dolarji in centi, nikljevci in srebrniki, vojna in mir, to so nikljevci in srebrniki' — kaj je čisto? Vsa prekleta dežela je izgubljena, če sem izgubljen jaz. Zato mi ur moreš nič reči.«
In Sue pravi v 2. dej., da »ni nikogar, ki bi ne poznal resnice...« (namreč o Joeju in njegovem zločinu). Toda dajejo mu priznanje, da je lisjak. I udi jaz...« Tako pojmovanje je prešlo tako globoko v zavest ljudi, ki žive skoroda po samih praktičnih načelih, da že več ne občutijo, da je ena ali druga stvar \ svojem bistvu globoko nemoralna. Saj vendar vsi tako ravnajo!
Chrisovo spoznanje pa je globlje. Spoznal je. da bi bilo treba živeti drugače. Saj pravi materi — »... ves svet vdira skozi plotove. Izven njili je človeštvo in ti si mu odgovorna«... Brezobzirni gonji za dobičkom zoperstavlja Chris svojo osebno poštenost in zavest skupnosti. Premočno je občutil neskladja kapitalističnega sveta. (Zanimivo je, da je Chris študiral v Evropi!) Seveda ni Chris človek, ki bi imel pred sabo jasno začrtano revolucionarno pot. Vendar je spoznal, da je treba zamenjati sebični individualizem, vsaj z nekim altruizmom.
V	drami je nakopičeno toliko neskladnosti in nemorale kapitalističnega ustroja, da ga mora gledalec nujno odklanjati. Toda drugače se v tem sistemu živeti ne da! Neusmiljena lx>rba za obstoj te sili, da postaneš moralno in etično prav tak kakor so vsi drugi, ljudje so vklenjeni v ta sistem. Kako pretresljivo izpoveduje Joe usodnost tega sistema. — »jaz sem v proizvodnji človek, človek v proizvodnji, s 121 napoklimi (glavami) zletiš iz proizvodnje, izdelaš serijo, serija se ponesreči, pa zletiš iz proizvodnje; to pomeni, da ne znaš delati, tvoje blago je zanič. Udarijo po tebi. raztrgajo pogodbe s teboj, kaj vraga jim je to mar? 40 let si dal podjetju, pa te vržejo ven v petih minutah. Kaj sem mogel napraviti; ali jim pustiti, da bi mi vzeli 40 let, jim pustiti, da bi mi vzeli moje življenje?...
— 91 —
Ali ut- občuti isto tudi zdravnik Jim, ko je prisiljen, da za deset dolarjev oprav i ordinacijo pri zdrav ili naveličancih. Toda ima družino, in živeti je treba...
Človek je čist. pošten, dokler je mlad in ne stopi v življenje. Potem pa je možno samo dvoje: ali se ubije ali pa st' prilagodi, začno živeti tako kol vsi, z lažjo, se s takim življenjem sprijazni, postane stvaren«. Ernest Ota pravi, da ta drama »prikazuje, kako gonja za dobičkom pači človeško dušo in kako je usoda posameznika zvezana z usodo celote«. Ali pa je sploh mogoče drugače živeti v teni sistemu? Ali je v tem sistemu sploh možna rešitev? Ne! Cliris sam mora z bolečino priznati, da tu prav nič ne pomaga. —- »Tu je dežela naj večjih psov, tu človeka nihče ne ljubi, tu ga žro. To je načelo, edinole po tem resnično živimo«... To brezizhodnost sistema je že več ameriških avtorjev zastavilo z vso ostrino. Primerjajmo samo Sidneva Kingsleva Deed End« ( Slepa ulica«), kjer avtor prav tako nagrmadi kopico strahot in problemov, ki jih nosi v sebi sodobna ureditev kapitalistične Amerike in ki so v tem sistemu 'nerešljivi. Naj si človek kakor koli prizadeva, vklenjen ostaja v strahotne verige usodnega, nemoralnega sistema. Res je. da tudi ta drama, kakor tudi »Vsi moji sinov i« še ne nakazuje prave rešitve. Toda v brezkompromisnem razgaljanju in obtoževanju današnje kapitalistične, še posebej ameriške stvarnosti leži progresivnost in aktualnost teh dram.
Drama »Vsi moji sinovi je prepolna najfinejših odtenkov človeškega življenja, ki pa po svoje vsi obtožujejo in razgaljajo kapitalističen sistem. Prav 1o čudovito poznavanje človeškega materiala daje delu posebno vrednost.
Ljudje v tej drami so tipični Američani. S tem hočem reči. da je njihova življenjska filozofija, način življenja.‘njihova vzgoja, njihovo mišljenje, čustovanje itd., plod posebnih razmer in prilik, kakršnih v Evropi najbrž ne boste našli. Zato je razumljivo, da bomo naleteli pri študiju na mnogo stvari, ki se nam bodo zdele nenavadne, pa -so v Ameriki nujne. Pri delu pa moramo prodreti do tistih osnov, iz katerih je zraslo to ali ono pojmovanje, karakterji, čustvovanje itd. Prvo, česar se moramo zavedati je, da je Amerika -drugačna zemlja, da bo potrebno mnogo skrbnega analiziranja, da se bomo dokopali do tistih zakonitosti, iz katerih nujno raste tako dejanje, kot ga opisujejo Arthur Miller .v drami Vsi moji sinovi .
C'e bomo usmerili naše delo v tem smislu, bomo spoznali, da zahteva uprizoritev te drame poseben igralski in režijski prijem, drugačen način igranja in predvsem govora, kot smo ga bili vajeni doslej. Koliko bomo v tem naporu tudi uspeli, nam bo pokazala uprizoritev.
GOSTOVANJE LJUBLJANSKE DRAME V BEOGRADU
V	tem okolju stopa že od začetka nevsiljivo, vendar pa prepričljivo v ospredje učitelj Jerman (Stane Sever), ki je neomahljiv do klerikalcev in ki se bori za ljudi zato, da bi napravil ljudi iz tistih, iz katerih so napravili vladajoči hlapce. Vlogo lx)rca za novo družbo je Stane Sever zgradil do podrobnosti, z bogatim registrom v čustvu in tonu, brez grobih efektov in brez patosa, toda z vztrajno intenzivnostjo. V Jemanovem liku ni razdvojenosti in preloma niti kadar trenutno klone \ dilemi zaradi umirajoče matere, kot se čuti onemoglega in utrujenega ter prepusti borbo kovaču Kalandru. češ da bodo te roke skovale svet. Diskretno intenziven je Jermanov dvoboj z župnikom, ki ga je Milan Skrbinšek prikazal kot predstavnika vojskujoče se cerkve, ki gre čez vse ovire, po potrebi pa zaradi glavnega cilja — oblasti, ne da mnogo na vero in podobne akci-dence. Premoč v tej borbi, v kateri ga hoče župnik spraviti na kolena, če ne drugače, pa s pomočjo ljubezni do umirajoče in pobožne matere, doseže Sever brez močnih tonov z notranjo intenzivnostjo. Njegov novi vzpon po trenutnem malodušju, ko znova sprejme borbo in kliče novo življenje, ne pride kot nenadni preobrat, ker se je Severju posrečilo prepričati gledalce da Jerman borbe ne more opustiti.
Prizor političnega sestanka v krčmi, ki se konča s tem, da razjarjena množica navali na Jermana in skupino socialistov, da bi jih pobila, kovač Kalander pa z dvignjenim stolom zadrži množico, je zelo posrečen množični prizor, obdelan do posameznika in do posameznosti ter v odrski vrednosti popolnoma celoten. Poudariti je treba, da niti kovač Kalander (Janez Cesar), fizični orjak in skromni, vztrajni borec za idejo socializma, na odru ni bil simbolična figura, čeprav hi lahko bil zaradi majhnega števila revolucionarnih delavcev spričo triumfirajoče klerikalne množice.
Tisto, kar napravi v vsej uprizoritvi najgloblji vtis, ni le dobra interpretacija posameznih vlog in dober odnos med liki, marveč visoka stopnja skupne igre, ki kaže zelo soliden ansambel ter zelo vestnega in močnega režiserja. Iz vrste igralskih interpretatorjev posameznih vlc<>’ jih je treba omeniti vsaj nekaj, čeprav tudi drugi zaslužijo priznanje. Brez sence sentimentalnih šablon je kreirala vlogo stare in bolne Jermanove matere Morija Vera s skopim številom odrskih kretenj in besed. Ančka Levarjeva, Mira Danilova in Vida Juvanova so oživele na odru tri zelo izdife-lencirane učiteljice, izmed teh Ančka Levarjeva tiho Lojzko, ki priskoči kot sopotnik in soborec Jermanu na pomoč, ko je najbolj razočaran in nesrečen. Izklesani so liki upravitelja osnovne šole (Edvard Gregorin), zdravnika (V, Skrbinšek), župana (D. Zupan), pijanca Piska (M. Bajc) in prismuknjenega Naceta (N. Simončič).
Slavko Jan, ki je »Hlapce« režiral, je dal kvalitetno in stilno interpretacijo Čackega, kritičnega rezonerja v komediji »Gorje pametnemu«. Vsa uprizoritev,. ki jo je režiral B. Gavela, je bila podana v enotnem slogu in je bila dobra po skupni igri, kar je treba zlasti poudariti pri tretjem dejanju, v katerem je bila prikazana velika množica gostov na sprejemu Pri Famosovu. Omejenega in domišljavega reakcionarnega aristokrata je %ral Stane Sever, inrterpretator Jermana, ki je presenetil gledalce z izredno sposobnostjo za igralske transformacije v popolnoma nasprotnih vlogah.
S klasično komedijo Gribojedova, ki je vsa v konverzaciji in stihih. ' nežnih karakterizacijah in replikah, je ljubljanska Drama pokazala, da je na višini tudi kadar uprizarja delo. za katero je treba oživiti tuje okolje minule dobe in najti tej dobi ustrezajoči slog. Jovan Popovič
Borba 17. julija 1949.
Ljubljanska drama je najboljši partner Jugoslovenskemu dramskemu gledališču, s katerim soustvarja našo najboljšo gledališko umetnost.
... Predvsem je treba ugotoviti, da je ljubljanska drama obvladala Minski realizem. Kot celota in kot posameznik ima izdelan svoj realističen ‘til. Niti prva niti druga predstava ni tega zanikala. V režijskih koncepcijah ni beganja. Ljubljanska drama je s svojimi predstavami podala dobre in zdrave cel’ne gledališkega realizma, ki se pravilno prilega prirodi dramskega besedila.
V »Hlapcih« je režiserju Slavku Janu uspelo, da je zgradil izvrstno celoto, da je notranjo vsebino drame povezal v zanesljiv in harmoničen sklop, da je igro celote postavil v polno razmerje z igro posameznikov, da je vsej predstavi dal enotno črto, kjer ni ne skokov in ne padcev. Kar je pri tej predstavi najgloblje vplivalo, je bila polna homogenost igre in njena skupnost. V stilu igre sta izredno efektno vplivali prirodna beseda in vedno prava, neposredna kretnja, brez kakšnih sledov teatralnosti, ki pri nas v gledališki umetnosti še po malem in uporno živi. Resen študij teksta, kot scenske razporeditve se je kazal povsod v vseh odnosih ' in delu igralcev na odru.
Kot primer naj navedemo velik in kompliciran prizor v gostilni, kjer so se mase in poedinci med seboj tako prepletali, da je naravnost virtuoznost določiti jim pravo razmerje. Ta virtuoznost je bila tu docela izpričana: prostor, v katerem se ta scena odigrava, je živel z maso in z vsakim posameznikom v neoviranem, realističnem gibanju... Predstava »Hlapci* spada v splošnem med najboljše realistične predstave v jugoslovanski dramski umetnosti. Če bi govorili o igri posameznikov pri obeh predstavah, bi morali v pravem pomenu besede govoriti o slehernem brez razlike, kar je kot nujnost dovolj redek primer, obenem pa zelo pozitivno znamenje... Mogli bi n. pr: obširno pisati o Pavlu Koviču kot Komarju, o Franu Lipahu kot Hvastji, o Mariji Veri kot materi, o Maksu Bajcu kot Pisku itd. v »Hlapcih« ali v Gribojedovu o Vidi Juvanovi kot Lizi in o mnogih drugih. Čeprav mnoge od teh \ log niso epizodne v pravem pomenu besede, so vendar drugorazredne, a ustvarjene s prvovrstnimi kvalitetami-Lahko bi napisali študijo o Gregorinu, ki ima v obeli igrah vlogi, v katerih se manifestira s toliko raznovrstnostjo, s toliko ingenijozne iznajdljivosti v mimiki in kretnji, s tako različno intonacijo v besedi...
V komediji Gribojedova so ljubljanski igralci odkrili svojstvo, ki se v naših gledališčih ne neguje mnogo: pravilno govorjenje stihov. V teni se dovolj jasno odlikuje Slavko Jan, nosilec glavne vloge Čackega. Bil je mojster teksta, kar mora predvsem tudi biti v tej vlogi.
Opozoril bi samo na dva igralca, ne zato, da bi ju izvzel od ostalih, ampak zato, da bi opozoril na gotovo svojstvo, ki ni v naši gledališki umetnosti prepogosto. Mislim na Staneta Severja in na Ančko Levarjevo. Nre bom govoril o vlogah, v katerih smo ju videli in ki bi jih morali kot resne in pomembne kreacije pravilno oceniti in priznati samo s podrobno analizo. Hotel bi samo opozoriti na njiju izjemno elastično sposobnost transformacije...
Gostovanje ljubljanske drame je dogodek za gledališko občinstvo jugoslovanske prestolnice in veliki primer za njegova gledališča in igralce. Če bodo razumeli lekcijo, ki jim jo je dala ljubljanska drama i" si prilastili njene metode in moralo dela, 1m> beograjsko gledališče šele moglo odkriti, kaj vse je v njem zakopano in kaj vse bi mogle te sile ustvariti velikega in lepega.	Milan	Bogdanovič