Listek. 701 zgražal; ali ker je slovenski — tedaj postane vsaki Slovenec otroško-kon-sevativen-hinavski svetnik. —¦ To ni individualni izliv poedinca, nego je posledica nezrelosti celega slovenskega narodnega življenja, in psihološko in-teresantno je, da mnogi — inače svetovno naobraženi Slovenci takoj nataknejo ozkoobzorne naočnike, bržko začitajo kaj slovenskega . . .« Žal, da ta naša ozkosrčnost in borniranost v slovstvenih vprašanjih ni brez nemilih, silno škodljivih posledic, o katerih pa izpregovorimo prihodnjič. »Iz luči in teme.« V Ljubljani. Tiskal in založil Rudolf Milic. t 8 9 7. Str. 102. Cena elegantno vezanemu izvodu 1 g o 1 d. Pesmi zlagati ni baš težko — treba samo prakse — tako nam zatrjujejo, bodisi iz zlobnosti, bodi iz zavidljivosti, nekaterniki, ne samo blazi-ziranci in nevedneži, ampak tudi omikani možje. Ne tajim, da me take zlovoljne ali malomarne opazke vsakokrat pogrejejo; toda naposled se vendar vselej potolažim, misleč svetopisemski: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«. Toda tudi v tem listu je povdarjal že Aškerc sam, da tistega »poeta nascitur« ni smatrati kar tako ad verbum, ampak da smo se že tudi v našem slovstvu — kakor v drugih literaturah"-—- prepričali, da je takisto upravičen izrek: »poeta fit«. S tem izrekom se ujema tudi trditev Anasta- , zija Griina, češ, da umrje z zadnjim človekom zadnji pesnik. Ako je pa res, da je vsaki človek manj ali več rojen pesnik, ondaj res ni treba dru-zega, nego malo verzifeške prakse, in gotov je pesnik v navadnem smislu . besede! Kaj je torej resnica: »Poeta nascitur*, ali »Poeta fit?* Je pač tudi " v tem slučaju istina kakor navadno sredi med obema skrajnostima. Da ima vsaki človek, ako se sploh more šteti za človeka, nekaj pesniške dovzetnosti, to je takisto res, kakor je res, da je prožnost in ljukničavost splošno svojstvo teles; toda kolika je razlika med skrajnje razteznim gumijem in krhkim steklom. Tolika in pa še večja je razlika med pesnikom po božji milosti in pa surovežem in blazirancem, v katerem pomankljiva ali pa kriva vzgoja ni dala vzrasti prirojeni pesniški iskri, ali pa jo je udušila. Po drugi strani se seveda tudi »izvoljeni« pesnik ne sme zanašati na svoje prirojene predpravice — na svoj »nascitur;« treba, da se bolj in bolj uglablja v svoje notranje življenje in si bolj in bolj širi duševno obzorje. Nič manj stroge zahteve pa se stavijo do pesnika —- do vsakega, pa imej še toliko prirojene darovitosti — glede oblike. Ne le, da bodi pesnik na višini svojedobne tehnike, nego tudi v tem formalnem pogledu ne sme mirovati, nego se vedno izpopolnjevati — ter po svojih močeh pripomoči do vedno večje dovršenosti pesniškega jezika . . . Take in enake misli so nas obhajale, ko smo pred kratkim dobili v roke zbirko Ganglovih pesni: »Iz luči in teme«, in pri njih čitanju smo razmišljali, koliko ustrezajo njegove poezije zgoraj navedenim pogojem pravega pesnika. — Vsakemu, ki se briga za razvoj našega pesništva, je E. Gangla ime znano ; saj je delaven, plodovit in marljiv kakor bučela. Navzlic njegovi mladosti veje iz njegovih pesni — to treba priznati — nekaka samostojnost, in čuvstvovanje njegovo* je z malimi izjemami resnično. Pesnikovega srčnega miru sicer ne potresa mogočen vihar, nego giblje in ziblje ga rahel, nežen vetrič, kateri provzročuje lahne valčke na 702 Listek. sicer gladki površini njegove mehke duše. Pesnik pa se tudi sam zaveda vzvišenega svojega poziva; on mora peti, ker tako: * Višja ukazuje moč«. — Od_ večine naših pesnikov se razlikuje Gangl s tem, da je ves navdušen za lepo prirodo, za krasne planine, kjer bi večno rad živel, in kjer mu: »Prenovljeno, pomlajeno Teklo bi število dni*. Posebno lepe so v tem genru pesni: »Te gore!« »V planinski koči«. »Pesen o roži«. — Jako napredoval je Gangl v tem oziru, da mu fantazija ne plove več v onih nejasnih nadzemskih višinah, kjer se izgubi v meglenosti ter izgine pogledom navadnih zemljanov; navadil se je trdno upirati svoj pogled v istinito življenje, kjer se mu kažejo : sSence črne, jasne luči, Hotenje, koprnenje *. Pesmi kakor so: »Pred sliko«, »Okna«, »Slikar«, »Pesnik«, bi delale čast tudi najboljšim našim pesnikom; vidi se, da se je Gangl z lepim uspehom uglobil v življenja bedo, strasti in bolesti. In pesem: »V drevoredu* ! To je pristna slika naše prave in jare gospode, po drevoredu se šetajoče, glasove godbe poslušajoče in pri tem pridno med seboj se opravljajoče: . . . »Šepetanje Med akorde se oglaša vmes Ljubkovanje, ostro opravljanje.« Jako nežna je: >}Šivilja*, ljubko šaljivi pa sta pesmi: »Pred gostilno* in » Pri vinu ! * Na ton narodnih pesmi nas spominja: »Rasti, rožica!« — Narodna pesem! Čudno, da se tako malo brigamo za-njo! In vendar se glasovi veljavnih kritikov strinjajo v tem, da so celo nekatere najboljše Goethejeve pesmi potekle iz narodne poezije. In mi tako zanemarjamo to krasno du htečo cvetko in gledamo, kako vene. Gojimo jo vendar z večjo ljubeznijo; naši liriki to gotovo ne bi bilo na škodo. — Ponosno-mogočno srce kipi Ganglu za naš slovenski rod, kateremu poje: »Tvoje plemstvo je ponos in čast, Srčnost in odločnost tvoja last, Grb tvoj je značaj in moštvo zdravo, Sam priboril si ime in slavo«. — Tudi v knjigi življenske filozofije je pridno prebiral, in »Casovnik« daje mladeničem navodilo za življenje, češ: . . . »Srce varuj, Strasti ne tebi, ti jim gospoduj!« — Kar se tiče oblike, ji nimamo kaj očitati, lahko rečemo, da je Gangl v tem oziru zadostil vsem zahtevam, katere moremo staviti do vsakega pesnika, vzpričo dosedanje že tako uglajene tehnike naše. Omenimo le to- - liko, da je na to stran izdatno napredoval od lanskega leta, ko je izdal . svoje »Pisanice«. Listek. 703 Zgoraj razpravljanemu vprašanju glede duševnega obzorja in glede oblike torej lahko na podlagi sedanje zbirke ugodno odgovarjamo, in na tem obojnem napredku iz srca čestitamo dičnemu pesniku, T. Doksov. Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. V zadnji številki »Zvonovi* smo imeli priliko, vnovič opozoriti na mnogobrojne zgodovinske članke, ki so natisnjeni v nemškem zborniku »Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain«, češ, da niso nič druzega nego zgolj izpiski in pona-tiski iz starejših letnikov Laibacheričinih, ne da bi bili kot taki označeni; omenili pa smo pohvalno, da v letošnjem 5. zvezku imenovanega zbornika podaje dr. O. Gratzv pod zaglavjem »Die Hohlen und Grotten in Krain. — Eine vollstandige Aufzahlung derselben sowie Angabe der tiber diese bestehenden Literatur«. Danes pa moramo žal, to hvalo oporeči, že z ozirom na glavno krivico, ki je izražena takoj v zaglavju tega sestavka, in na katero nas je opozoril strokovnjak. Pisatelj tistega članka namreč nikakor ni dr. O. Gratzv, nego letos umrli vladni svetovalec Fr. Kraus. Od njega je urednik nemških »Mittheilungen« prejel rokopis z naročilom, da ga prijavi. To urednik sam pripoveduje v svojem predgovoru, a na kratko orne-nivši zasluge znamenitega preiskovalca našega Krasa, meni, da smo mu dolžni pietete mi — on nam pa se je odzval tej dolžnosti na ta način, da je v prejetem rokopisu — prečrtal ime pisateljevo in na njega mesto postavil — svoje! Pa to mu ni bilo še dovolj, prisvaja si avtorstvo kar naravnost z oholimi besedami: »Dass der Verfasser die Kraus'schen Angaben durch eigene Forschungen noch erweitert hat, diirfte dem Kataloge nicht zum Schaden gereichen*' Le »die Kraus'sche Namensschreibung der Grotten und Hohlen wurde aus Pietat beibehalten* itd. — Mi menimo, da bi bil urednik pošteno ravnal, ako bi bil ime pravega avtorja pustil, in ako je res na katerem mestu spis sam razširil, je zahtevala »pieteta*, da bi bil vsaki svoj pristavek označil z vidnim znamenjem (n. pr. z zvezdico) ter ga tako ločil od Krausovega dela! Država, dežela in Kranjska hranilnica pomagajo z velikodušnimi podporami, da bi Muzejsko društvo izvrševalo svojo znanstveno nalogo ter pri-občevalo domoznanske preiskave v slovenskem in v nemškem jeziku — v nemškem zlasti tedaj, ako so namenjene širšemu krogu učenjakov, katere hočemo obvestiti o zgodovinskih in prirodnih posebnostih kranjske dežele. Naše skromno, pa trdno prepričanje je, da način, po katerem sedanje uredništvo nemškega zbornika izvršuje svojo nalogo, ne doseže druzega, nego da vzame društvu dobro ime ne le v domači deželi, nego tudi pri onih, ki »als Gelehrte aller Lander« iščejo v Mittheilungen »das richtige Organ«, da dobe gradivo in znanje o Kranjski. Ali bo Muzejsko društvo še nadalje pustilo svoj nemški zbornik zlorabiti na tak način ? — Se drug enako vreden nemški pisan znanstven (?) list izhaja v Ljubljani v neprisiljenih (!) obrokih; tudi o njem smo zvedeli laskavo sodbo nemškega strokovnjaka, ki je profesor na dunajski visoki šoli. Po le-tega mnenju bi se moral oni list policijski prepovedati; kajti večina v njem pri-občenega gradiva je — izposojena. — Proti takemu literarnemu šušmarstvu, ščeperečemu se v naši sredini, četudi v nemškem jeziku, treba, da odločno protestujemo, ne samo v imenu