Mih. Opeka: Iz počitniškega dnevnika.   —   Anton  Medved: Prijatelju.
53t
imam oči in spomin. Ej, Bog pomagaj, kako lepo posestvo je bilo pri Planinarju — a sedaj beračijo  otroci."
Tako so se zamaknili romarji v pogovor o beračih, da so na dom čisto pozabili. Se-le neki voznik jih je predramil: „No, če greste, pa pojdimo! Konji so že napreženi."
„1, kako smo se res zakasnili!" tožil je nekdo.
„Pa kar nakrat je minul čas", pritrjeval mu je drug.
„E, kaj bi se! Danes tako nisem za nobeno delo; pol ure preje ali pozneje — jutri bomo pridnejši na ta namen, pa je."  Tako  je tolažil
sebe in znance neki možak, a vendar poiskal dežnik, nataknil nanj culico, ter se polagoma odpravljal na voz. Pa tudi oni, kateri so hodili peš, kakor Resnikov Štefan, jeli so izginjati drug za drugim. Na to stran je odrdral voz pojočih romarjev, tje jo je zavila gruča pešcev, po oni stezici - bližnjici pa jo je mahnil nekdo brez družbe. Bil je Resnikov Štefan. Tako nekako lahko mu je bilo, prav trdno je upal, da bode Marija izprosila njegovemu bolnemu očetu zdravja. Zazdelo se mu je, da je njegova prošnja že uslišana, in pospešil je korake, da bi se že skoro prepričal na lastne oči, kako je očetu. (Dalje.)
Iz počitniškega dnevnika. II.
Ob Tuskulu.1)
1 ač se živelo je tod,  ob  Tuskulu v  vilah razkošnih,
V   davnih,  pozabljenih  dneh tod  ob  albanskih gorah! Cicero  Marce,  tedaj  ti tudi si semkaj  zahajal
Mira,  pokoja  željan,  ko  se ti  nagnil je  dan   —; Z lavora vencem  ovit,  ki govor je slavni ga spletel,
Tod si postajal  možak v misli visoke vtopljen. Misli  modrostne pišoč o velikih,  težkih vprašanjih,
Ki ti zastavljal jih duh,  ki bi razrešil jih rad   —: Kaj  je  človeku  namen,  kaj  njega krepost,  dostojanstvo,
Kje mu tolažba ter up,  kadar ga tare bolest, Prava katera modrost,  kateri način je življenja  —   —
Težka vprašanja zares,  važna še bolj  se mi zde! Morda je  cesto pero postalo ti,  Cicero  Marce,
Morda odgovorov  mnog v  duši zapustil je  dvom . . . Danes  čaroben je  svit razlit na moreča vprašanja,
V   svitu nebeškem bliščeč jasno  razlaga jih um. Danes je rešeno  vse   —:  raz  goro  nad Tuskulom  kdanjim
Tiho  v  dolino  strmi preprosto   ¦—   križa  drevo . . .
Mih. Opeka.
T rvi nisi,  niti  zadnji, Vendar moj  prijatelj  pravi. Kar je  zemlji dih pomladnji, Meni tvoji  so  pozdravi.
Meni  tvoji  so pozdravi Sladke priče iz ptujine, Da spominjaš se v daljavi Mene,  svoje domovine.
Prij atelj u.
(M. O.)
Mene,  svoje domovine Nisi zabil v daljni Romi; Gorke  še gojiš  spomine, Kot prinesel si jih z  domi.
Kot si jih prinesel  z  domi, Čustva hraniš  očetnjavi: Da pripravljen si za njo  mi Z roko  delati in v glavi.
Z  roko  delati in  v glavi Hočeva za dom  možata, Da se daleč v svet preslavi Domovina nepoznata.
Zadnji  nisi,  niti prvi Moj  prijatelj   —  duša zlata, A jednak si mi po  krvi In po duši sva si   ¦—   brata. Anton Medved.
') Tuskul (Tusculum) je bilo starodavno, utrjeno rimsko mesto v Laciju. Zbok krasne lege so gradili ob njem rimski mogotci svoja letovišča (vile). Med temi je sl6vel Ciceronov „Tusculanum". Dandanes so ohranjeni po nekdanjem mestu le neznatni sledovi, nekaj podrtih zidin. Na višavi, kjer je stal nekoč mestni grad, dviga se velik, lesen križ.                                                                                                                                            P.
34