»Ni mala reč! V čelem je devetnajst tisoč dinarjev.« »Kaj pa misliš? Večji del smo vendar vrnili.« »Tedaj bi ne bilo zadolžnic. Ali pa imate potrdilo? Med očetovimi listinami sem našel osem vaših zadolžnic, ki so stare že po več let.« »Oče jih je pozabil.« »Tako pozabljivi niso bili. Če nimate potrdila, potem dolg velja. Obresti ste tudi še dolžni. Znašajo blizu osem tisoč dinarjev.« »Obresti? Te smo zmirom plačali. To lahko prisežem.« »Ne boste mogli. Oče so na vseh zadolžnicah natanko zapisovali dan in znesek plačanih obresti. Le na vaših ni kaj zapisanega.« :-.Mati, pr.-čajte obresti!« je vzkliknila hči. »Tevž, vse bomo poravnali.« »Tiho!« Łe je zadrla stara in oči so se ji zabliskaie. »Več ko za tri Jeta nisrao dolžni.« »Res, več lco za tri !«_ta vas po zakonu ne morem prijeti. Toda za ta Jri vas terjam in potem tudi za ves dolg,« ;je clejal strogo. »Ti-ti-ti, tako v nebo vpijočo krivico nam hočcš storiti!« ::Krivico? ^ikomur nc delam krivice. Niti parc nočem po krivici. Na kar pa imam pravico pred Bogom in pred ljudmi, to pa zahtevam.« »Saj smo plačali! prisegam ti.« »Prisega ne velja; dokazati morate.« »Tebi ni treba denarja.« »Toda moj je in kar je moje, naj bo moje!« »V strašno stisko nas spravljaš.« »Ne pravite mi tega! Kakor je videti, imate denarja dovolj.« »Mi? Vsak dinar moramo dvakrat obrniti, preden ga za kaj damo.« »Tega ne verjamem. Potcm se ne bi mogli tako nositi.« »Kaj se nosimo?« »Vaša dekleta hodijo kakor kake grofične in se preoblačijo vsake kvatre po novi modi.« Liza je zardela kakor kuhan rak in jezno rekla: »Ti! Ti! Ti!« — nato pa zbežala kakor pokropana mačka, da je kmalu ni bilo videti. Stari pa so se bliskale sive oči od onemoglega besa. Šele čez nekaj časa je fiišla do sape: »Tvoj oče je bil ves drug ko ti.« »Da, predobri šo bili.« ^Nikoli čiovek ni predober. Kakor li, tako ne bl bil on nikdar govoril in nikdar tako delal.« »Pustite očeta v miru! Zdaj sem jaz Dvornik, iaz tx-rjam, kar je po pravici.« »T\'oj cčo i?i f-r>.:>, hvo skupaj rastla tva Dvorni- kovem in sva bila kakor brat in sestra. Ko bi on vedel, kako ti z menoj delaš, v grobu bi se obrniL« »Ne govoriva o očetu, temveč o najinih rečeh! Ali mi plačajte zlepa ali pa si bom drugače poiskal pravico.« »Saj bomo plačali; potrpi nekoliko!« »Do Šentnikolovega popoldne! Ne. Red hočem in red mora biti in pravica na svetu.« »Ti si trdega srca in nehvaležen povrh.« »Nehvaležen? Rad bi vedel, za kaj naj bi vam bil hvaležen.« »Ali ti oče nikoli ni pravil, da sem mu nekoč. veliko dobrega storila?« je vprašala prežeče. »Ne, o čem takem nikoli niso kaj rekli,« je odgovoril, ne da bi bil z očesom trenil. V njej pa je vse kipelo. Ali naj mu zabrusi vso resnico v obraz? Ne; saj ji ne bi verjel, le še bolj neusmiljen bi bil. Razglasiti sme to še raanj; potem bi jo še tožil. Če pa bi pred sodiščem resnico povedala, bi njo zaprli. Ne, ne, nič dmgega ne ostane: molčati mora. Molčati kakor grob. Starega je ona držala, mladi pa drži njo. — Neznansko je zaškripala z zobmi, kakor da n'e s silo odsekala besedo, ki ji je hotela iz ust. — Ni drugega, požreti bo treba ln gledati, kako bi uš!a zanki. Teda Blazinova Cenca bo že še kos takemu zelencu. I^e počakaj, fant! »Kai torei hočeš ?« je vprašala navidez mirno. »Zahtevam, da mi piačate obresti, kar ste jih dolžni,« je odgovoril. »Tega naenkrat ne moremo.« »Potem pripišimo obresti k dolgu in sestavimo novo zadolžnico; za vse skup pa se vknjižim na vaš grunt!« Čez obraz ji je ušel zmagovit nasmeh; vendar se je šc branila: »Kam se boš vknjižil, ko so že drugi predi!« »Ni res. Na tistih parcelah pri vodi je le nekaj malega.« »Če si zadovoljen, da si na drugem mestu!« »Ali bo gospodar privolil?« »Seveda, njemu je vse tako prav, kakor rečem jaz.« »Dobro! Tedaj pojdemo drugi teden na sodišče. Zbogom! <- Zavil je po stezi na levo čez polje in potem navzgor. Zaničljivo je gledala stara za njim in hitela po glavni cesti. Dospela je do hčere, ki jo je čakala na klopi in opirala glavo v dlani. »Kaj se cmeriš?« jo je pokarala. »Saj sŁ ne,« je odgovorilo dekle, »samo jezna sem, ker je bil tak.« »Izbij si ga iz glave! S tem ni več kaj.« »Sa.i ga tudi ne bi hotela, prevzetneža štorastega. Dobim drugih dovolj.« »Potem pa koj glej, haha! Ali takega, da ima denar.« »Ali mu morate vrniti? Khko sta se zmenila?« »Pomarnala sem ga. Ta si bo svojo trdo bučo še razbil.« »Ali ima kaj zoper vas?« »Zoper mene? Ne, prej kaj zoper tebe. Toda temu bomo greben še pristrigle! Eno nit že imam, ki jo bo treba dalie odvijati, haha!« Ta nit, o kateri je stara govorila, je hila na Dvornikovem. Tam namreč je pihal drug veter. Žo kmalu po očetovi smrti je naročil Tevž dekli, ki je gospodinjila, da mora bolj varčno kuhati in vsak teden z njim obračunati, koliko J3 dobila in koliko izdala. Zaradi skope hrane so začeli posli seveda godrnjati in tudi po vasi osirati. O svečnici je mladi gospodar zmanjšal število poslov: odpustil je volarja in svinjarico. Ostali so se zaradi tega razburjali, še bolj pa, ko jim je hotel vsakemu na leto nekoliko odtrgati. Obiskal ie tudi vse dolžnike, da bi mu vrnili denar. To .je bilo jeze! Prav tisti, ki so ga prej najbolj hvalili, so zdaj najhuje razgrajali in ga obkladali z najgršimi priimki; povrnili pa mu večidel niso ničesar. Zdaj je spoznal staro resnico: Kdor denar izposojuje, si sovražnike kupuje. Zaradi vsega tega je bilo pri Blazinovih neznansko veselje. Stara in z njo hčere, ki so imele prav tako ostre jezike, so na vso moč podpihovale Tev- ževe nasprotnike. Med pcsli, ki so še bili gor pri Dvorniku, je biia Katra, kravarica, tovarišica Biazinove Lize. To so si najele, da jim ie prinašala novice ccl Dvornika; potem co jih ženske prepletle z lažmi in razglasile po vasi, tako da je postajala podoba Dvornikovega Tevža vedno bolj črna. Ljudje so kmalu govorili, da ga je hudič obsedel in ga je vsega prevzela skopuška strast za denarjem. Ves dan, so pravili, zalezuje posle kakor pes in jih naganja, ponoči pa ^cp^ v svoji kamri zraven skrinje, pclne denarja in hraminih knjižic, in računa in računa. Pri tem pa se iezno praska za učesi in las.ie mu štrlijo pokonci. Da bi jih nihče ne mogel za jezike prijeti, so se Blazinove ženske prav po farizejsko napletale. Vsako ree so na široko razgrinjale in na hudo obračale, pa hinavsko dodajale, da so to od tega, ono od onega čule, da pa same kaj takega ne morejo verjeti in da je Tevž usmiljenja vreden. Ljudem pa je obviselo le to v ušesih, kar je bilo hudega, in tako se je zgodilo, da je pol leta po očetovi smrti veljal Tevž vsej soseski za lakotnika in skopuha. Marsikomu, ki ga je od prej poznal, se je zdclo nemogoče; verjetno pa je le bilo, kajti Tevža ni bilo nikamor na spregled in niti pare ni dal iz rok, če je ni moral dati. Tisti teden po šentjurjevem je prišel kaplan k Dvorniku. »Kaj je s teboj, Tevž?« »Kaj? Nič.« »O pač! Očetovo smrt si ženeš preveč k srcu; nič več te ni med ljudi. Tako se boš skisal in čudak boš postal.« Tevž jc molčal. »Tevž, ne zameri, da se vtikam v tvoje zadeve! Ne kot duhovnik, kot tvoj prijatelj ti pravim: čuj, treba ti je človeka, ki te spravi na pravo pot! Lani si nekoč dejal, da bi rad Zvonikovo Marto. Ali bo kaj?« »Bo. Zaupno Vam povem: obljubila mi je.« »Zakaj ne napraviš resnice?« »Ker so ji oče rekli, da morava dve Isti počakati. Potrebna jim je še.« »Zvonik ti je pravi patron iz Starega testamenta. Temu bi bilo treba dopovedati —. Toda ti, zakaj si predsedništvo odložil?« »Odpustite, ne morem več!« »Tevž, tako boš čisto zagnil. Človeku ni dobro, da venomer v eno tišči; kaj rad se oklene reči, ki tega niso vredne.« »Ko pa ne morem, kakor bi rad!« »Prav ti moreš, kakor hočeš. Dobre volje ti je treba.« Dvornik je žalostno odmajal in molčal. »Že vidim, Tevž, da danes ni s teboj nič. Pa še pridem in ne odneham, dok'er te r" ^-"¦"•irri pokoncu. — Zbosrom!« Mladi kmet je gledal otožno za njim. Ali se niso tudi kaplana že prijeli marnji, ki so se širili o njem in njegovi skorscsti? Ali ni že nekako tako namigaval? Da, saj je moralo tako priti. Ko bi vsaj kaplanu — vsaj kaplanu — mogel povedati vso resnico! ... Toda obljubil je očstu, da bo za vse čase molčal. Da, molčati mora: zavoljo očeta, zavoljo sebe, zavoljo vse rodovine! . .. Z vso silo se je odtrgal od teh bridkih misli in se obrnil na delo kakor vsak dan, • ko je od ranega jutra do večera delal za tri. Praznik sv. Rešnjega Telesa se je bližal. Tedaj se je po fari razvedelo, da je Tevž odložil povsljstvo »strelske družine«. Spet so imeli ljudje kaj govoriti in še huje so jeli Tevža obirati. Najbolj k srcu pa je šla stvar moistru »Krištofu«. Ko je tiste dni nekoč srečal Tevža, ga je z obema rokama prijel za jopič in zavpil: »Človek božji, za ušesa te bom! Ko bi tvoi oče mogel iz groba, te bi tudi — da, za ušesa! Kako sem se ponašal s tefcoi in z naiinim sorodstvom in povsodi sem oznanjal tvoio čfst! Ti na — ti m jo zavržeš kokor strgano coto. Kaj stoji v katekizmu, he? ,Kai poma^a človeku, pko ves svet pridobi, na svoji časti pa škodo trpi!' Nič mu ne noTnp<;a, prav nič — ?e za knof ne! — Zakai si odiožil konian^o pri strelcih? Če se ti za tisti sodček niva pko^i 7^i, iaz iih plačam deset.« (Dalie sledi.)