Vida: Po noči žalost gre z menoj ... — Borisov: Noč. 151 jok življenja------------Okleniva se, tovariš, kako sva majhna, kako sva nična v svoji rodni hiši! . . . Kako sva mogočna! Zemlji in solncu sva brata in vsem brezbrojnim zvezdam, v nebesnih meglah nam je tekla skupna zibel! Sedaj pa lahko noč! Jutri pa, ko bode zahajalo solnce, pridi zopet sem na obrežje in sedi k meni! Pa bodeva govorila o življenju po tujih svetovih in iskala človeka po vesoljstvu. Izprehajala se bodeva po sedmerih zemeljnih sestricah in po svetovih, ki jim sijejo mnogotera, vijoličasta, rdeča in zelena solnca. Spoznavajoč prirodo, postaneva deležna njene neskončnosti! L0 Po noči žalost gre z menoj... noči žalost gre z menoj In jaz poslavljam se od nje v poljano širno, v božji mir, v križpotu razsvetljenih cest. pozdravlja naju temni les krog naju rože govore, in kaže pota netopir. nad nama glorija je zvezd. Te rože solncu zamolče, kar v noči si šepečejo, le zvezde jih poslušajo . . . poslušajo, trepečejo. — Vida. Noč . . . redi meglene ravnine Tiho, samotno v poljani vrbe samotne sanjajo; potok pod ledom spi . . . nad oledenelim potokom Vse je umrlo, kar cvetelo snežne vrhove klanjajo. nekedanje je dni . . . Vse je umrlo, dekle, kar je' cvetelo nekoč; nad ljubeznijo mrtvo zgrinja črna se noč! Borisov. Kristina: NoL. 289 „Torej me ljubi, pa ne misli na druge reči!" Poljubila ga je in potem sta se dolgo razgovarjala o nevažnih rečeh. Ali Veljko se je silil. Bil je prepričan, da je njegova ljubosumnost popolnoma neopravičena, a vendar se ni mogel iznebiti neke tuge, kateri sam ni vedel vzroka. Drugo jutro je bilo morje nemirno. Od juga je pihal topel, neprijeten veter. Slavka je vprašala Veljka, ali je že pameten. On je samo pokimal. Bil je slabe volje. Nekaj ga je dražilo, a sam ni vedel kaj. Slavko je njegovo ponašanje užalilo. »Čakaj!" si je mislila. „Sedaj te pa nalašč podražim. Saj zaslužiš." Kadar je srečala kapitana, se mu je prijazno nasmehnila, ako je bil Veljko blizu. Ubogi mož je trpel že grozne muke in tisto staro, divje čuvstvo se je že oglašalo. Opoldne je prvi poročnik naznanil, da je bolan. Zdravnik je potrdil, da je jako slab in da ne more opravljati službe. Bilo je kakor začarano: ob treh popoldne je moral tudi drugi poročnik leči ; glava mu je gorela in mrzlica ga je tresla. Kapitan je zdvajal, kaj naj počne. Ravno sedaj, ko potrebuje vsakega moža . . . Veljko je vprašal zdravnika, ali je bolezen častnikov nevarna. Zdravnik je odgovoril, da ni, vendar bosta oba nekaj dni nesposobna za službo. Tedaj je Veljko naznanil kapitanu, da hoče toliko časa opravljati službo na ladji. Kapitan je bil zadovoljen. Veljko je upal, da ga služba ozdravi. Prežene mu vsaj tiste bedaste misli, ki ga mučijo . . . gotovo brez povoda. (Konec prih.) Noč. L tihimi perotmi spela Nje oko je plulo dalje noč je na zemljo k bogatinom v grad . . . in v vesoljni svet vprla plulo v siromašne koče, je tajinstveno oko. kjer stanuje glad . . . V dušah gledala odprtih In tesneje s temnim plaščem je krepost in greh, noč ovila je zemljo, zrla srečo je — ljubezen, drugim da očem zakrila, solze v žalostnih očeh. kar je zrlo nje oko. — Kristina. »Ljubljanski Zvon" 5. XXIV. 1904. 19