SVOBODNA SLOVENIJA
ASO XXXVI (30)
Štev. (No.) 28
ESLOVBNIA LIBRE
BUENOS AIRES 14. julija 1977
SPOMIN NANJE GRE IZ KORA \ ROD
Na pobudo Narodnega odbora za Slovenijo so vsako leto po svetu, kjer živijo slovenski politični izseljenci, v mesecu juniju spominske proslave žrtev revolucije in okupacije ter pokola domobrancev po končani vojni in revoluciji. V Buenos Airesu je osrednja proslava vsako prvo nedeljo v juniju, poleg tega pa imajo spominske proslave meseca junija tudi krajevni Domovi v Velikem Buenos Airesu in v notranjosti republike. Objavljamo govora predstavnikov dveh generacij: inž. agr. Marka Bajuka, ki ga je govoril 26. junija v Mendozi in lic. Ivana Korošca iz proslave v Slovenski vasi istega dne.
SPOMINSKI GOVOR INŽ. AGR. MARKA BAJUKA
Slovenski narod je več kot tisočletje prestajal huda preganjanja in trpljenje samo za svoje ohranjevanje. Prav je zapisal pisatelj Mauser: „Vso zgodoyi-no so nas pobijali, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali; pokopali so nas, pa smo vstali — in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda.“ Kratka obdobja samostojnega življenja so se žal že v devetem stoletju končala. Od takrat dalje je slovenski narod prenašal ne samo politično nadoblast, ampak tudi gospodarsko okrnjenost ter kulturno preganjanje in zatiranje.
Ko mu je po koncu prve svetovne vojne zasijalo sonce svobode, je slovenski narod pokazal vzorno politično zrelost in kulturno sposobnost. Mislim, da ni dvoma, da je bil v tem oziru na prvem mestu med jugoslovanskimi narodi, čeprav so nekateri — poleg tega, da so številnejši in močnejši — imeli tudi v svoji preteklosti mnogo več svobode kot Slovenci. Vse je kazalo, da se je začela za naš narod nova doba težko pričakovanega svobodnega življenja. Pa nas je doletela strašna nesreča. Ppstali smo žrtev zločinskega izdajstva peščice prodanih rojakov, ki so stopili v službo brezbožnega komunizma. Pretrpeti smo morali grozovito in krvavo državljansko vojno, ki se je zaključila z največjim genocidom v naši zgodovini. In nadalje je v zadnjih tridesetih letih življenje v domovini podvrženo pretkanemu in neprenehnemu napadanju za izpodkopavanje in rušenje temeljev v stoletjih izoblikovane in utrjene slovenske kulture.
Komunistični mogotci se dobro zavedajo, da je za zasužnjenje ter uničenje slovenskega naroda neobhodho potrebno, da zadušijo njegovo vero in uničijo njegovo kulturno življenje. Zato so tudi ta proces začeli s sistematično eliminacijo inteligence ter s pobijanjem narodnih voditeljev na vseh poljih. V ta namen so tudi izvršili masovni genocid najzavednejših mož in fantov, ki so se odločili za odkrito borbo v o-brambo svoje vere in svobode.
Zbrali smo se nocoj, da se spominjamo slovenskih domobrancev in vseh žrtev rdeče revolucije: žrtev —- mučencev! So to naši pravi mučenci! Niso to kakšne naključne žrtve, kot se to zgodi pri kaki nesreči. Mučenec je, kdor izpriča svojo vero in prepričanje in je pripravljen darovati lastno življenje za višje cilje. Jasnost ciljev, globoko prepričanje in trdna vera so zgled, ki se ga moramo naučiti od njih.
Bil sem še otrok v Vetrinju. Spominjam se še jasno, kako so odhajali transporti domobrancev. S čudovito mirnostjo, čeprav so mnogi slutili ali celo vedeli, kam gredo. Slišali so se vzkliki: „Kamor so šli drugi, pojdemo še mi!“ Presenetljivo je vse to, a vendar razumljivo, če si predstavljamo, da so bili že mnogo preje odločeni, da žrtvujejo tudi življenje, če bo potrebno. Dalje se tudi vsa' poročila iz krajev mučenja brez razlike ujemajo v enem dejstvu: govoré o plemenitem umiranju žrtev, kar je še bolj togotilo razdivjane in od krvi pijane rablje. Ko so v Kočevju med trupla padali v brezno še umirajoči, se je slišala molitev svetega rožnega venca in sveti, pobožni vzkliki. Gotovo so v srcih teh junakov odmevale svetopisemske besede očeta Matatija njegovim sinovom, ki smo jih pravkar slišali: „Objestnost vlada zdaj in kazen, čas razdejanja in huda jeza. Torej, otroci, gorite za postavo, dajte svoje življenje za zavezo svojih očetov!
Spominjajte se del svojih očetov, ki so jih izvršili v svojem času! Velike slave boste potem deležni
vojska. V tistem času razdejanja in hude jeze, popolne zmede in pod okupacijo, ko je bilo razkosano naše narodno ozemlje in so bile zveze otežkočene, je naglo padla krinka z obraza Osvobodilne fronte. Po vsej naši trpeči zemlji, v najmanjših in najbolj zakotnih vaseh, so se dvignili možje in fantje, v brezhibnem soglasju s hrabrimi ženami in dekleti, ki so zaklicali: „Ne in ne sovragu! V boj za svobodo, za naše družine, za Boga!“
To je bila vojska, ki ni potrebovala moralnega utrjevanja in načelnega prepričevanja. Višina njene morale se je izkazala kot bliskovit odziv, kot refleks na nekaj, kar je bilo usidrano v srcih teh borcev. To je bila navezanost na tradicijo, na „dela očetov“ in odziv na klic božji. Nikakor pa ni bil ta odpor izdajstvo nad narodom ali hlapčevska podvrženost okupatorju, kakor tem herojskim borcem podtika lažni komunizem, ki mu ni dovolj, da jim je nasilno vzel življenje, ampak jim hoče oblatiti slavo, ki so si jo zaslužili z mučeniško smrtjo.
In čim bolj se ti dogodki oddaljujejo v preteklost, tem bolj prihaja resnica na dan in tem manj je nad zgodovinsko resnico dvomljivcev.
Predragi rojaki in predvsem ti, naša mladina!
Kaj je pa naša dolžnost danes ? — Prejeli smo od teh junakov prižgano baklo, ki jo moramo kot atleti pri štafetnem teku nositi v bodočnost in jo predati zanamcem, ko bodo naše ure preštete. Če bomo slabotni, brezbrižni — ali če bi celo odpadli, to ne bo omadeževalo naših mučencev, ker so že „deležni vélike slave in večnega imena“.
Oni so spolnili svojo dolžnost. Sramota bo samo na nas, če bomo obstali kraj poti in se izkazali nevredne.
Živimo dobo planetizacije, vesoljno-sti. Danes človeška dejanja odjekajo po vsem svetu. Nič manj nismo za usodo Slovenije odgovorni mi, ki smo trinajst tisoč kilometrov od domovine, kot rojaki doma!
Imamo celo še posebne, neizogibne naloge! Mi smo tisti, ki moramo oznanjati svetu in slovenski bodočnosti junaško mučeništvo naših sobratov. Imamo namreč večje možnosti kot rojaki-doma, da ohranjamo duha, za katerega so oni dali življenje. Poleg tega pa je napad na krščansko vero danes vesoljen. Isti sovražnik, ki je pred 35 leti pahnil v nesrečo Slovenijo, se je zadnja leta z vso silo zagrizel v našo sedanjo domovino Argentino in ogroža vso Južno Ameriko. Ne vemo, kaj nas še čaka. A zavedati se moramo še drugega dela svetopisemskih Matatijevih besed:
„Tako spoznajte od roda do roda,
da nihče ne podleže, ki vanj zaupa!
Ne bojte se groženj grešnega človeka,
zakaj njegova veličina bo blato in hrana za črve.
Danes se dviga, jutri se več ne najde,
v svoj prah se je vrnil.
Vi, otroci, ohrabrite se in možato
delajte
za postavo; zakaj po njej boste dosegli slavo!“
Ni izključeno, da dobi tudi slovenski narod —■ in morda bo še kdo od nas tukaj to doživel — svojega Juda Makabejca, ki bo iztrebil brezbožce in nas zbral razkropljene.
Naj nas tisti čas ne dobi praznih rok ali z usihajočo baklo!
SLAVNOSTNI GOVOR LIC. IVANA KOROŠCA OB ODKRITJU SPOMINSKE PLOŠČE
in večnega imena
I“
Brez dvoma so bila „dela očetov“, ki so jim dajala mo?: tisočletna zvestoba naših prednikov Bogu.
Tako se je tudi rodila naša narodna
Rojaki lepe Slovenske vasi, prijatelji, naša mladina — domobranci!
Ob 32. spominu naše pobite slovenske domobranske vojske izrekam Vam čestitke in zahvalo za Vaš 25 jubilej. Bolj kot v imenu živih, Vam voščim — kot poslanec iz Teharjev — v imenu njih ki so odšli v grobove.
„Kdor izgubi življenje zaradi mene, ga bo našel.“ Kako primerne so te trde, toda veličastne -— Kristusove besede, za ta praznik Vaš in naš, kjer je zajeta vsa vsebina silne žrtve.
Kaj naj Vam povem za ta veliki dan.
Če i bi Tebi preživeli domobranec samo rekel —- se spominjaš tistih pohodov, jurišev in krvi ? — v petih besedah bi si povedala vse.	«
Če bi Te sama spo rinil slovenska žena in mati tistih udarcev na okno v svinčeni noči , in ukaza: Odprite, OF! Krikov groze v g'luho noč, ko so ti odgnali brata in sina, ko so ju zvezane vlekli iz Turjaka, skozi Kočevje v Mozelj.
Ali, kadar si ga gledala, tvojega fanta, domobranca ponosnega, fanta od fare, ki je šel skozi zmage in juriše, z nasmehom in pesmijo, pa so ga predali in vrgli ' v kočevska brezna. Ob solzah, ki bi utopile besedo, bi se razumela.
Toda, ti fant tedaj, ali celo otrok, si ustvaril svojo družino. Ti zalo, pogumno dekle, si postala mati, ki vzgajaš nov rod.
In kaj naj rečem tem tvojim in mojim otrokom, da bodo razumeli. Kaj naj povem, za težko pot, ki je pred njimi?
Da me* bosta razumela, ti moj fant in dekle, da bom Vama bližje, zamislita si, da jaz nisem na odru in vidva ne v dvorani: da sedimo tam nekje ob blejskem jezeru, ali ob Krki in Muri, na naših planinah, ali kjerkoli v naši lepi Sloveniji in se ob šumenju gozdov pogovarjamo — prijatelji. A, in še to, odvzemita mi 32 let, da bom bližje Vama, da bom spet fant, domobranec.
Maloštevilna, toda sijajno organizirana komunistična partija, ki je sabotirala jugoslovansko vojsko, je ob porazu te slavila svojo prvo zmago ter po-
veličevala Hitlerja in Stalina. Takrat namreč sta si bila še zaveznika.
Po 21. juniju 1941, ko pa je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, so se pojavile po zidovih ljubljanskih ulic in drugih mest kratice OF.
Ljudje niso razumeli. Še manj, ker so videli pisati te črke ljudi, ki so včeraj risali kljukaste križe.
Pojavili so se lepaki in letaki, raztreseni po cestah. Vrabci na strehah so čivkali OF. Partija je, pognala svoj propagandni aparat na vse moči. Kdor ni za OF, je izdajalec in zasluži smrt, so pribijali včerajšnji Hitlerjevi prijatelji — komunisti. Ljudje so postali redkobesedni — narod je klonil glavo. Nanj se je zgrnil še četrti sovražnik —r komunist.
Na križ pribitemu slovenskemu narodu ni bilo težko poriniti sulico do srca.
Osvobodilna fronta je stopila v krvavo akcijo.
Pred šišensko cerkvijo v Ljubljani je bil ubit inženir Emer. Padel je duhovnik Ehrlich, vodja mladine. Akademika: Kikelj in župec. Ljudem se je beseda zadavila v grlu: „Saj ti vendar niso izdajalci!?“
Kdor je imel\ korajžo misliti ali reči besedo — „Nikarte!“ se je sam obsodil na smrt.
In sledile so žrtve: študentje, delavci, kmetje, obrtniki, profesorji, duhovniki, učitelji, trgovci in cele družine so pobijali kakor stekle pse. Dojenček v zibelki je bil izdajalec.
To je bilo prvo dejanje krvave drame OF.
Sledilo je drugo.
Ker je partija uvidela, da se partizanske vrste v hribih ne množe, je poslala poziv vsem bivšim jugoslovanskim oficirjem in podoficirjem. — Ni bilo odziva, izmislila si je zvijačo. Poslala je ponoven poziv, 'ki je šel po pošti s polnim naslovom. Sledil je uspeh. Kdor od oficirjev ali podoficirjev ni zbežal v gozd, je bil deportiran v koncentracijsko taborišče po okupatorju.
Ubili so vojaka nemške patrulje.
El Sol de la lAbertad
Una vez mas todo el pais celebrò, el pasado sabado 9 de julio, un nuevo ' aniversario de la independeneia patria. Mas de un siglo y medio transcurrió desde que los representantes de todas las “Provincias Unidas del Sud” decidieron tornar el camino de un pueblo libre, forjador él mismo de su propio destino.
Aquellas eran épocas dif feiles; el pais estaba desgastado por la guerra emancipadora, el enemigo acechaba en todas las fronteras, habia quienes duda-ban ante tantos obstàculos, prefiriendo un camino menos glorioso, pero mas fàcjl. Pero se impuso la vocación de libertad, el ansia de ser una nación soberana, la voluntad de nacer y vivir bajo un cielo celeste y bianco y un sol brillando en la ensena, simbolo de la argentinidad.
Hoy, a 161 anos de aquella gesta, la historia vuelve a repetirse. El pais resurge de una crisis, econòmica y moral, y de una guerra en la cual el enemigo apatrida ha empenado todos los recursos. El enemigo, derrotado ya, no vacila en aprovechar toda oportunidad, para volver y enfrentar a los hermanos en una lucha fratricida. Pero, y esa es la voluntad de todo un pueblo, que legò el mensaje de Tucumàn, la Argentina quiere vivir libre, y conseguirà su futuro de grandeza con el esfuerzo mancomunado de pueblo y gobiemo, de civiles y militares, de hombres y mujeres de todas las edades. Para que el „somos libres“, que resonó en la patria un 9 de julio de 1816, siga vibrando hoy y en el futuro, bajo (un techo de pano celeste y bianco, sin manchas rojas, iluminado sólo por el sol de la libertad.
Stantio Mušič — 90-letnìh
Bivši sodnik upravnega apelacijske-ga sodišča v Celju iStanko Mašič je dopolnil 90 let v ameriškem Čikagu. Kdo med nami se ga ne spominja, tega aktivnega delavca v katoliških vrstah, med dijaštvom in višješolstvom še pred prvo svetovno vojno, pa po njej kot pravega učenca Krekovega v delu za narod ? Tako med' Orlom, ali v vrstah slovenskega starešinstva in drugod. Vedno vesel in v zdravem humorju je šel skozi dolgo življenje in še zdaj kot devetdesetletnik, ko je preživel visoke položaje in bedna leta ročnega delavca, je ostal svež in vesel in seje v svojo okolico le optimizem in zavzetost za slovensko stvar kot v mladih letih.
Stanko Mašič je Ljubljančan, brat pokojnega Pavleta Mašiča, ki je bil svoj čas poslanec za Ljubljano in je umrl v Buenos Airesu kot tajnik Društva Slo» vencev. Kot sina strojevodje Južne železnice ga je oče namenil za železničarsko službo, toda on je po nemški ljudski šoli in gimnaziji Šel 1. 1907 na Dunaj in tam študiral pravo. Zelo živahno se je ukvarjal v akademskem društvu Danica. Končal je z uspehom pravno fakulteto in tudi dva rigoroza za doktorat in ko bi moral polagati zadnjega, potrebnega za dosego doktorske časti, je nastala prva svetovna vojna in moral je na fronto. Kot avstrijski častnik se je boril predvsem v Karpatih proti Rustmv nazadnje pa na Soški fronti proti Italijanom. Bil je dvakrat ranjen. Tam ga je zatekel polom Avstrije 1. 1918. Mašič se je takoj dal na razpolago slovenski vladi v Ljubljani. Bil je najprej pribočnik poverjenika za obrambo dr. Lovra Pogačnika, kajti spoznal se je dobro na vojaške in pravne zadeve. Pozneje je bil pravni referent okraja Ljubljanska okolica. Ves ta čas v Ljubljani je mnogo delal v vrstah Slovenskega starešinstva, pri Orlu in drugod, kakor je zahtevalo njegovo slovensko in krščansko prepričanje. Leta 1928 je bil 'poklican za visokega uradnika v notranje ministrstvo v Beograd, kjer je bil pozneje notranjemu ministru dr. A. Korošcu dober svetovalec v pravnih zadevah njegovega ministrstva. On je poskrbel za pravno obliko marsikatere Koroščeve odločbe. Kot upravni strokovnjak, preizkušen v Ljubljani in v Beogradu, je postal član vrhovnega Upravnega sodišča v Celju, najvišje instance v notranje upravnih zadevah v Sloveniji. Na tem položaju ga je za-
tekla druga svetovna vojna. Kot rezervni major je bil poklican v jugoslovansko vojsko, kjer so ga po zlomu v Črni gori zajeli Italijani. Ker je izjavil, da je pristojen v Celje, ki je bilo tedaj pod Nemci, so ga njihovi zavezniki Italijani vrnili v Celje. Mašič pa je ostal v Ljubljani in ves čas pomagal kot honorarni uradnik pri bivši banski upravi. Tedaj je v Ljubljano spravil tpdi svojo družino iz Celja.
Kot izrazit protikomunistični delavec je 1. 1945 tudi zapustil Ljubljano in v njej družino, in se umaknil čez Ljubelj v Vetrinj, kjer je doživel našo tragedijo. Po življenju v Pegezzu in Spit-talu, ga je pot peljala v italijanska begunska taborišča, bil je v Caserti, pa v taborišču Cinecittà pri Rimu. Leta 1952 se je preselil v Združene ameriške države v 62. letu starosti. S tolikimi leti starosti ni mogel več računati na kakšen upraven in inteligenčen poklic, ter je moral sprejeti vsako delo, tudi ročno, ki bi ga dobil. Ni se bal „deklasirati se“, ni pa hotel biti na skrbi svojim sponzorjem ter se je hotel preživljati sam, kakorkoli. Postal je ročni delavec v neki pralnici toliko časa, da si je prislužil skromno penzijo. Poleg tega „krušnega poklica“, je dajal rojakom ure angleškega jezika in ameriškega državljanskega pouka, da so lahko z uspehi polagali .državljanski izpit. Z vso živahnostjo in ljubeznijo pa je delal v območju cerkve sv. -Štefana, kjer je bil duša slovenske skupnosti ob njej. Ko je dobil pokojnino, se je umaknil z njo v starostni dom za inteligenčne poklice, kjer živi še danes in kjer je doživel devetdesetletni dan svojega življenja v duhovni svežosti in zdravju.
Jubilantu Stanku Mašiču tudi mi od Svobodne Slovenije prisrčno čestitamo k visoki starosti, kajti on je naš najstarejši naročnik, tudi reden plačnik in natančni bravec, da bi mogel biti zgled vsem Slovencem v emigraciji, posebno mladim generacijam. Vesten in natančen, zvest in vedno v najtesnejši zvezi z dogajanji med emigrantskim svetom, zasleduje naše politično in kulturno življenje po našem tisku, katerega velik podpornik je. Njegovega življenjskega jubileja se iskreno vesele vsi njegovi prijatelji tako iz stare Slovenije kakor tudi iz njegovih taboriških postaj v Avstriji in Italiji, pa tudi iz Argentine. Posebno pa uredniki Svobodne Slovenije, ki vam kličejo: še mnogo zdravih in srečnih let!
Morda ni bil niti nacist ali gestapo, pa saj to ni bilo važno. Važno je bilo, da je okupator podvzel akcijo in lovil je fante in može, vse kar ni zbežalo v gozdove.	,
Gorela je prva slovenska vas, Rašica. Na električnih drogovih so viseli talci in v gozdovih so se prisilno večale vrste partizanov.
Zažgali so papirnico Vevče na vhodu Ljubljane, minirali mostove, proge in ceste. To je bilo drugo dejanje komunistov, ki so si nadeli masko Osvobodilne fronte slovenskega naroda.
„Divjajte, kri je zadivjala..so peli komunisti ob svojih orgijah.
še malo in iz slovenske zemlje bi naredili grobišče, nad katerim bi plesali, roko v roki v skupnem programu: Smrt narodu — Svoboda partijam.
Kupa trpljenja je bila napolnjena in zavrela je slovenska kri. V Gorjancih se je prižgala bakla življenja in svobode. Prav kot pravi tista pesem: „Pa je naša kri zavrela, skupaj fantje smo prišli z neba jasnega kot strela, v bran smo se postavili.
Fantje so odkopali bombe in zarjavele puške.
18. maj 1942. četniška skupina je odšla na teren, prezirajoč okupatorja in komuniste; z namenom, da zbira ogrožene fante ter brani ljudstvo pred nasilniki, čez dva dni, je bila že napadena. Pa so komunisti ugriznili v trd oreh. Fantje so jih pognali v beg in tako srečno prestali ognjeni krst.
Ker so komunisti uvideli, da se jim križajo načrti, so se zakleli, da uničijo to bojno skupino.
14.	avgusta so se zbrali partizani iz vseh delov gozdov in napadli še sorazmerno maloštevilno skupino, tedaj imenovani štajerski bataljon.
Borba je trajala vso noč. Slabo oboroženemu bataljonu je zmanjkalo streliva. Hrabri poveljnik Iztok je v divjem jurišu in s praznimi puškami udaril v sovražnika, ki tega ni pričakoval. Bila je zajeta glavnina napadalcev, le zadnjim se je posrečilo zbežati. Vasi pod Gorjanci so spet zadihale in vest o udarnem bataljonu je vlila poguma zatiranim.
Baklja svobode v Gorjancih je vžgala srca po vsej Sloveniji.
- (Nad. na 2. str.)
DVA BLOKA V
ZDA PONUJAJO POMOČ
V Librevillu, glavnem mestu državice Gabon, ki ji predseduje Omar Bongo, je prejšnji teden štiri dni zasedala tkim. Organizacija Afriške Enotnosti (Organisation • of African Unity — OAU). Na zasedanju, ki so se ga udeležili domala vsi predsedniki afriških držav, ki so v zadnjih desetletjih dobile samostojnost, je prišlo do hudega spopada med tkim. „zmernimi“ in „naprednimi“ državami. Med prve spadajo držaje z nekomunističnimi režimi,' med druge pa države s komunističnimi režimi ali režimi, naklonjenimi ZSSR.
Razkol med operna blokoma, v kate- \ ra se je že razdelila Afrika, je bil tako močan, da je kazalo, da se bo konferenca razbila. Z velikimi napori so končno dali vsemu zasedanju videz enotnosti, ne da bi seveda zacelili globoke rane, ki režejo afriški kontinent.
„Zmerne“, države so se zagnale ' v pravo ofenzivo proti „naprednim“ ter jim je uspielo izglasovati resolucijo o nevmešavanju v notranje zadeve članic. OAU. Resolucija je uperjena predvsem proti ZSSR ter moskovskemu satelitu Kubi, ki je' poslala svojo vojsko v Angolo in jo še vedno tam vzdržuje.
„Naprednim“ državam pa je uspelo potisniti skozi zambijsko resolucijo, s katero je OAÜ dala oporo komunistični gverili v Rodeziji, kjer se skriva pod imenom „Patriotična fronta“. Vodja rodezijske nacionalistične gverile škof Abel Muzarewa, ki si je tudi prizadeval
ČRNI AFRIKI
OGROŽENIM DRŽAVAM
dobiti oporo OAU proti komunistični „Patriotični fronti“, po glasovanju ni hotel dati izjave.
V zvezi z razvojem v Afriki pa je dal zanimivo izjavo ameriški zunanji minister Vance, ko je govoril na zborovanju ameriške Organizacije za napredek črncev. Vance je med drugim dejal, da „si ZDA ne bodo zatiskale oči pred sovjetskim orožjem in kubanskim vojaštvom v Afriki, toda bilo bi nevarno in brez koristi, če bi temu samo nasprotovali.“
Vance je poudarjal, da bodo ZDA „poskušale mirno rešitj problem Rodezije in vzpostaviti neodvisno Zimbabwe (Rodezijo), prav tako neodvisno Namibijo ter postopoma spremeniti Južno Afriko tako, da bo tam konec rasne diskriminacije ter bodo v vodstvu države lahko sodelovali vsi Južnoafrikanci.“
Glede sovjetskega in kubanskega posega v Afriko' je Vance dejal, da „nadaljne krepitve sovjetske’ in kubanske moči v Afriki ZDA ne bodo mogle mirno gledati. Vsi. se morajo zavedati, da če zunanje sile dovažajo velike količine orožja in vojaštva v Afriko, potem postaja nevarno, da se spori rešujejo vojaško namesto s pogajanji med afriškimi državami ali v OAU.“
Vance je afriškim državam zatrdil, da se bodo „ZDA rade odzvale pozivom za pomoč tistim državam, ki se čutijo ogrožene zaradi tujega vojaškega poseganja kjer koli na afriško celino.“
GOVOR IVANA KOROŠCA (Nad. s 1. str.)
Vstali so, vaški stražarji, branilci naših vasi. .
Vstala je domobranska vojska, prekaljena v borbah Grčaric in. Turjaka, vstala je ’ pod nesmrtnim poveljnikom generalom Leonom Rupnikom.
Udarni bataljoni Slov. domobranstva so bili strah komunističnim tolpam, ki so se razkropljene pomikale globlje v gozdove, ali se predajale domobrancem z vsem orožjem.
Pomlad 1945
Slovenija je bila praktično . očiščena krvavih osvoboditeljev in okupator je propadal na svetovnih frontah. Bližalo se je jutro svobode.
Mešetar ji s Stalinom na čelu pa so svet razdelili po svoje in zase.
In Slovenijo je, namesto sonca v jutro svobodo, pokrila krvava peterokraka zvezda...
Domobranska vojska pa je bila prodana za ceno naše Primorske in Koroške svojim krvnikom.
A kar je sledilo potem ni besede in če bi bila, bila bi pretežka, kot pravi pisatelj knjige trpljenja prve svetovne vojne: „Č.e bi bilo nebo list papirja, morje pa črnilo, pa bi se ne Bala popisati bolečina, kakršna je bila naša.“
Bili so jih kakor sužnje in teptali po njih kàkor po golazni. Potem so jih zvezali po dva in dva z bodečo žico in nakladali na kami j one kakor požagana debla. S strojnicami, brzostrelkami in bombami so jih podirali v brezna. Pa hi bilo jadikovanja, ne protesta ne prošnje. Molili in peli so, ti naši fantje. Pesem o Bogu in domovini, pa o dekletu in materi, so peli pred lastnim grobom.
Teharje, št. Vid, Škofja Loka, Hrastnik, Trbovlje, Krim, Kočevski rog...
Tako, dragi moj fant in dekle, povedal sem vama resnico ; ne, le okvir resnice naše preteklosti za bodočnost, ki je Vaša. Pretežka bi bila vsa slika za danes.
če jo boš kdaj gledal •— to sliko •— iz perspektive, ti bo često nejasna. Približaj se ji v njen čas in razumel jo boš. Pa obriši jo blata, gnojnice in laži, s katero jo hočejo umazati.
„Hranite jo svetlo in neokrnjeno — celo resnico, glede na čas, dejanja in osebe, do dneva, ko jo boste položili na oltar nad žegnamim grobom, v katerem bodo počivale naše razbite, bele kosti.“
To poslednjo željo, naše pred 32 leti pobite slovenske mladine izročam — poslanec iz Teharjev — tebi naša nova mladina.
Če moreš, izpolni jo!
Vera — sovjetski sovražnik št. 1
PREPOROD RUSKEGA KRŠČANSTVA
Že Marks, za njim Lenin in vsi njemu sledeči sovjetski vladarji proglašajo vero za enega najnevarnejših strupov za zmagoslavje komunizma nad zdanjim človeštvom. Vera je prijetno uspavajoči opij, pravijo. Ljudi zaziblje v pravljično mitološki sen in jim ne da aktivno zaživeti življenjsko stvarnost. Sovjetski biološki učbeniki dokazujejo z raznih vidikov, kako zelo neznanstveno, zastarelo, neskladno z razvojno teorijo in sodobnim mišljenjem je verovanje v Boga. V starih časih je razumljivo, da so se ljudje oklenili vere, saj da „je za znanost temeljila na proznoverju“. Takrat da je „bila to zlata doba za vero. Istočasno z njo so uživale svoj bohotni razvoj razne psevdoznanosti, tako astrologija, alkemija, čarovništvo.“
Vero, to „zlo človeštva“ si prizadevajo iztrebiti z znanimi sredstvi in posegi v osebno življenje posameznica- Omejevanje cerkVa; onemogočanje pouka; denarne kazni; smešenje vere, duhovnikov in redovnikov s karikaturami po časopisju in z neokusnimi prikazi po nočnih lokalih; sistematsko navajanje mladine v brezverstvo s primernimi učnimi načrti; odvzem ali nepodelitev raznih ugodnosti in prednosti; težave za zaposlitev in nato pri delu samem ter pri napredovanjih; stanovanjske omejitve; osamitev od prijateljev, da se izognejo kompromitarnju in posledicam; progla-
šanje za umobolne, zasliševanja, ječe, koncentracijska taborišča raznih stopenj in celo smrtne obsodbe — to so najobičajnejša prisilna protiverska sredstva.
Stopnja privijanja tega zatiravnega vijaka je odvisna od vsakokratnega položaja. Tako je Stalin v dvajsetih in tridesetih letih trikrat pognal odločne poskuse za dokončni verski zator. Ni uspel. Med drugo svetovno vojno in koj po njej je celo dovolil graditi cerkve — da utolaži z njimi do skrajnosti telesno in duševno preobremenjene in utrujene rojake. Tako se je moglo število cerkva med 1941 in 1949 podvojiti. A že v začetku šestdesetih let jih je dal Erušcev več kot polovico zopet zapreti.
Po cenitvi moskovskega patriarhata je danes v vsej ogromni Sovjetiji samo okrog 10.000 pravoslavnih cerkva. Članov pravoslavne cerkve cenijo na čez 30 milijonov (komunistična partija šteje polovico manj svojih članov!), okrog 5 milijonov katoličanov in 2 milijona protestantov. Tem številom je prišteti skrite ali tajne vernike, ki si javno ne upajo priznati ali kazati svoje vernosti. Med slednjimi je najti vedno več partijcev.
The New York Times navaja po svojem moskovskem dopisniku D. K. Ship-lerju nekaj zbranih izjav Moskovčanov in navaja med drugimi zatrdila popa Dimitrija Dudka, ki trdi, da je med kr-
IflEDNARODNI TEDEN	Iz življenja in dogajanja v Argentini
AZIL ZA BOLGARSKEGA ČASNIKARJA — Dopisnik bolgarskega radia in televizije Vladimir Kostov je v Parizu zaprosil zase in za družino za azil in ga tudi dobil. Poleg tega pa je za „vsak slučaj“ zaprosil še za zaščito francoske varnostne službe.
NEMIRI V MEHIKU — študentje Mehiške avtonomne univerze v glavnem mestu so zasedli univerzo in razglasili-stavko. Po 18 dneh je vlada prav tako kot leta 1968 uporabila silo in s policijo izgnala stavkujoče študente in osebje univerze. Zaprla je 246 stavkujočih, našla zažigalne bombe, orožje in prevratno propagando. Med aretiranimi je več sindikalnih študentovskih vodij, a 2 glavna — tajnik sindikata Perez Arreola in komunist Olivos Cuellar — sta
KITAJSKI, PILOT IZBRAL SVOBODO — Fan Čuan-yen je 7. julija s svojim vojaškim vohunskim letalom Mig—19 prebežal na Tajwan. V prvih izjavah je povedal, da v komunistični Kitajski ni,svobode in da ljudstvo bedno živi. To je po 15 letih prvi uspešni pobeg s celinske Kitajske na Tajwan. Pred tem so prebegli trije piloti v letih 1960, 1962, 1963. Leta 1966 je komunistična aviacija preprečila prebeg neke vojaške ladje, in pobila celotno po-
Z velikim sijajem je vsa Argentina slavila novo obletnico neodvisnosti. Ves narod je sledil osebno ali po radiu in televiziji, posameznim proslavam, tako dopoldanskemu Te Deumu, ki ga vsako leto ob prisotnosti naj višjih vladnih osebnosti opravijo y buenosaireški katedrali, kakor poznejši vojaški paradi, ali pa prenosu gala predstave, ki je bila v svetovnoznanem teatru Colon. Vojaške parade se je v prestolnici udeležilo nad 10.000 članov oboroženih sil. Manjše parade so bile tudi po glavnih mestih v notranjosti države. Narodni praznik pa je bila tudi ponovna prilika, da je vlada potrdila svojo voljo izpeljati narod in državo iz sedanje krize, ter jo pripeljati, na pot veličine, o kateri"'so sanjali očetje‘domovine, ki so leta 1916 v -Tucumanu razglasili državno neodvisnost.
Dva. dni pred praznikom, ko so slavili dan vojske, je bila tudi tradicionalna večerja oboroženih sil. Med njo je govoril glavni poveljnik mornarice, admiral Emilio Massera, ki je znova potrdil cilje, za katerih dosego je vojska pred letom in pol prevzela oblast. Priznal je, da ni še vse tako, kot bi moralo biti, a zagotovil napor oboroženih sil v obnovitvenem procesu. Potrdil je tudi popolno soglasje, ki vlada med tremi
Jugoslavija - ozadje albanskih napadov na Kitajsko?
Že desetletja v politično nezanimivost potisnjena Albanija postaja na mah predmet ugibanj v političnih in diplomatskih krogih. Odkar se je kmalu po . drugi svetovni vojni razšla s svojo sosedo Jugoslavijo in prišla kasneje v opreko tudi s Sovjetsko zvezo potem, ko se je pustila zasnubiti po Maovi Kitajski, je vse do zdaj stala trdno v maoističnih pozicijah.
li Jugoslovani sami odločati o svoji nadaljnji politični usodi. Ker leži na ključni točki za srednjo in tudi zahodno Evropo, se bodo zanjo -potegovale vse tri velesile: tako Združene države kot Sovjetška zveza in Kitajska. Albanski primer imajo opazovavci za nov pojav takega obleganja.
rodovi oboroženih sil: soglasje ciljev in sredstev, ter.izjavil, da celoten pro-cefe vodi v moderno, republikansko, zvezno in trdno demokracijo.
Kaj še ni v državi tako kot bi morali biti: tu se moramo znova povrniti na temo, ki je rana celotnega procesa: gospodarska kriza, iz katere izhaja socialna težava naroda in še marsikatere druge posledice na vzgojnem, zdravstvenem in drugih področjih. Inflacije vladi ni uspelo zavreti. Še v juniju, ko je bilo v veljavi tkim. prejnirje cen, se je draginja povižala za 7,6 odstotkov, kar je najvišji skok v zadnj ih .mesecih. Ko pa je pred dnevi končalo „premirje“, je tajništvo za trgovino z dekretom uveljavilo nov sistem povišanja: podjetja bodo lahko zvišala cene svojim izdelkom brez . predhodnega dovoljenja vlade v sorazmerju z povišanjem vrednosti dolarja napram argentinskemu pesu, in sicer za 80 odstotkov tega poviška. Lahko, pa bodo riaknadno prosila za večje zvišanje, če bodo proizvodni stroški to zahtevali.
Ta odlok bo sam po sebi nakazal mesečno rast cen v višini 4%. Kako pa bodo’ na, to rast vplivale nakandne prošnje poyišanj, bomo še videli. Inflacije ni mogoče Ustaviti, dokler vlada ne uredi svojega proračuna in ne preneha z vedno večjo denarno izdajo. Vlada namreč iz meseca v mesec tiska nove bankovce, da krije deficit. Oba: deficit in tiskanje denarja pa sta po mnenju strokovnjakov glavna krivca inflacije. V vsem tem 'pesimističnem gospodarskem položaju je edina razveseljiva novica, da ■ je Argentina imela v letu 1976 pozitivno bilanco in sicer v višini 883 milijonov dol. Za letos se obljublja še večji presežek. Bomo videli, koliko se bo to poznalo na boljših gospodarskih razmerah. Zaenkrat kaj malo.
Molk o beograjski pohelsinški konferenci
STROGA PARTIJSKA CENZURA
V začetku tega tedna pa "je albanska partija dela ( ^komunistična partija) v svojem glasilu na lepem lin nenadno napadla '•kitajsko inačico komunizma. Kljub svoji majhnosti (28.748 km2 in 2 milijona prebivavcev) je s tem udarila Albanija v svetu ha plat zvona.
Kaj neki tiči za albansko nezvestobo Kitajski, se politiki sprašujejo vsevprek. Čeprav se še zmeraj upira ruskemu revizionizmu, bo Albanija slej ko prej spet pristala v ruskih vodah, če se dokončno spre s Kitajsko. To bi bil močan Kremljev adut V borbi predvsem za vpliv na Jugoslavijo po Titovem odhodu.- Obenem bi Moskva pridobila važno strateško oporišče tudi za Grčijo in Jadran, s čemer bi okrepila svojo prisotnost v Sredozemlju. Izguba Jugoslavije bi ji pomenila usodni poraz. Za Rusijo je bitnega pomena izriniti Kitajsko iz Evrope in utrditi svoj vpliv po evropskih državah, zdaj, ko se je zapletla v težave z ZDA in ji skuša Carrillo osporavati nadoblast nad špansko komunistično partijo.
Po Titovem odhodu težko da bi mog-
O beograjski pohelsinški konferenci je svetovni tisk praktično obmolknil. Velike tiskovne agencije, ki so za začetek poslale v Beograd -svoje dopisnike, so zadnje dni mnoge odpoklicale iz vročega poletnega Beograda, ker se je zasedanje spremenilo v podrobno delo posameznih delovnih komisij, ki se ysaka zase ubada z detajli programa za ok-’ tobrsko zasedanje -zunanjih ministrov, ki bo tudi v Beogradu. Program mora biti do potankosti pripravljen ter so se zato končale politične in ideološke debate med posameznimi delegacijami, ki so bile značilne za začetek zasedanja.
Ugrabljeni ukrajinski funkcionar iz ZDA se je vrnil v hotel „Jugoslavija“ in ni hotel časnikarjem povedati, katera od komunističnih policij, ali jugoslovanska ali sovjetska, ga je bila ugrabila s pločnika pred hotelom. Oči-vidno si niti Titova Jugoslavija niti ZSSR nočeta v tem trenutku še bolj
poslabšati svoje odnose z ZDA, ker je Ukrajinec ameriški državljan. Še predno je ameriško poslaništvo v Beogradu podvzelo vse redne diplomatske korake v njegovo zaščito, je že bil na svobodi.
O zaprtih judovskih ženah, ki so hotele vložiti pri konferenci protestno noto proti preganjanju judov predvsem v ZSSR, pa časnikarji doslej niso mogli ugotoviti, v katerih zaporih se nahajajo. Jugoslovanska policija jim noče odgovarjati.
Tudi jugoslovanski, kakor ves ostali komunistični tisk v ZSSR in njenih satelitih, o beograjski pohelsinški konferenci praktično molči, tako da celo v Jugoslaviji sami mnogi ljudje ne vedo, da se je konferenca začela. 15. junija v jugoslovanski prestolnici. V ZSSR in satelitih pa prebivalstvo vé še mnogo manj. Partijska cenzura je časopisju na splošno ukazala molk.
ščenci vedno več partijcev in njihovih otrok, Da se ne bi izpostavljali posledicam, se zatekajo ljudje k vsakršnim prikrivanjem. Baptist Leonid Polivanov se je dal krstiti v javnem kopališču reke Moskva od nekega inozemskega turista: „Molila sva in se potopila v reko.“ Njegova 18 letna hčerka je bila nato krščena doma ob kopalni kadi. Mnogi nosijo križe in hodijo o praznikih in nedeljah v cerkev, puste krstiti sebe in svoje otroke javno v cerkvi. Pogosto ustanavljajo tajne nedeljske šole za verski pouk in opravljajo bogoslužja ali bero sv. pismo po privatnih stanovanjih. „Vendar se nas duhovnikov mnogi verniki izogibajo, pravtako mnogi duhovniki be-že pred njimi“ pravi o. Dudko, „Drug drugega se boje in to je naša nesreča“.
Nasploh je kljub vsemu zatiranju-opažati čezdalje več zanimanja za vero, kar pripisuje Shipler pičli ideološki vsebini sovjetskega komunizma. Komunistična utopija kot vizija bodočnosti se je razblinila v nič. Članstvo v partiji in komsomolu (komunistična zveza mladine), ki mu pripada velika večina mladine med 14 in 28 letom, je največkrat nujni pogoj za. poklicno kariero, članstvo v komsomolu je po sebi umevna formalnost, kot je državljanstvo ali starost“, je dejala neka Moskovčanka; njen mož inženir pa dodal: „Pred 15 leti smo še verjeli v novo idealistično življenjsko osnovo. Ljudje so upali, da bi moglo zrasti nekaj novega iz socialističnih idej. Danes tega upanja ni več.“
Neka 33-letna gospa je poslala ateistični reviji Znanost in vera pismo, ka-
terega je revija sicer objavila, a z namenom, da osmeši in pobije njeno, a tudi močno razširjeno stališče. Ni verjetno, da bi mogla prepričati svoje brav-ce. V pismu pravi omenjea, da sicer ne ve ničesar o Bogu, vendar nosi „križ kot simbol nepremaglj:vosti ruskega naroda“ in dostavlja: „Naš narod je šel nekoč nad sovraga s križem kot simbolom in je zmagal. Mati blagoslavlja s križem sina, kadar ga pdpravlja na vojsko. To je mogočno orožje, ki odbije lahko vsakega sovražnika. V križu leži zgodovina ruskega naroda.“
Po drugi strani je Viktor N. Titov, podpredsednik Sabora za verske zadeve, ki je kot uradna ustanova pristojen za sodstvo cerkva, primerjal pojav nove ruske religioznosti z „muhavo norostjo“ kakih Newyorčanov, ki hodijo v vročem poletnem dnevu nekateri bosi po cestah in drugi v krznenih plaščih. „To je začasen in minljiv pojav, kakor gripa: pride in gre“ je zasmehljivo pribil. Pregovor pa pravi: Najslajše se smeje, kdor se smeje zadnji... Tudi je Titov pojasnil, zakaj da se v novih industrijskih mestih ne zida cerkva: zato pač_, „ker ni nobenih takih zahtev“...
Najsi grè za katerokoli vero, katoli- ■ ško, pravoslavno, protestantsko, muslimansko, judovsko, budistično ali kar že, nobena teh skupnosti ne sme izvrševati bogoslužja brez uradnega dovoljenja; pravtako ne prirejati dobrodelnih prireditev in ne izdajati svojih publikacij. Farne šole so povsem prepovedane. Cerkve so v vsakem oziru odvisne od oblasti, celo glede sveč, liturgičnih oblačil
in razumljivo glede zemljišč in zidav.
Sicer izide sem pa tja, čeprav poredko, kako sveto pismo, a to v smešno majhnih nakladah. Ob stoletnici pvre biblije v Rusiji so nedavna izdali Novi testament v 75.000 izvodih in celotno sv. pismo v 50.000 izvodih. K temu pripominja Nikolaj Petrov od moskovskega patriarhata: Te biblije so prodajali po pr. 44,50 dolarjev, medtem ko veljajo druge knjige od 1.70 do 2.70 dolarja.
V začetku junija je pravoslavni duhovnik Gleb Jakunin javil ustanovitev tričlanskega odbora za obrambo pravic vernikov. Igor R. šafarovič, aktivni pravoslavni vernik in pobudnik junijskega dokumenta opozarja oblastnike, da „je za državo skrajno nevarno stanje, če so desetine milijonov vernikov neenakopravni z drugimi in zapostavljani ter je narod očitno razdvojen.“
Taki so glasovi ljudstva. In Brež-njevu se kopičijo glavoboli: Disidenti odmevajo po vsem svetu; evrokomuni-zem — čeprav bi bil njegov trojanski konj — mu uhaja z vajeti; 150 sovjetskih narodov se budi k narodni zavesti; verska čustva lahko da tlijo uspavana v ljudstvu kake čase, a še zmeraj so v vseh zgodovinskih dobah znova zagorela. S preganjanjem vere je kakor z neurjem: Po še tako hudi nevihti ostane resda nekaj drevja uničenega, nekaj Vejevja polomljenega, ostalo se zravna in gozd znova požene v bujno rast.
Težko bo krmaril že bolni mož svojo barko po tako vzvalovljenem vodovju, čeprav se je povišal v krmarja nad krmarji.
Ì5K&-
SPOMINSKA PROSLAVA V MENDOZI
BREŽICE — V brežiškem gradu je Hortikulturno društvo ponovno pripra- . vilo že tradicionalno razstavo cvetja, in okrasnega grmičja. Letošnja razstava je imela še nov dodatek, saj se imenuje: „Cvetje in pesem 77.“ V kulturnem pro-'gramu sta zato nastopila brežiški pevski zbor in godba nä pihala iz Kapel.
CELJE — Celjska tovarna titanovega belila — v stečaju. Ker zvezni organi in vzhodnonemški investitor niso hoteli sprejeti pobud celjske Cinkarne, katere „temeljnih organizacij združenega dela“ je' tudi tovarna belila j bo šla tovarna v stečaj. Cinkarna pa je že sklenila pogodbo o dobavi opreme za tovarno žveplene kisline, in to še pred-no je dobila od občine lokacijsko dovoljenje. To pot bo opremo dobavil „inozemski partner“ iz Zahodne Nemčije. Finančna sredstva bodo prispevali raz-, ni sovlagatelji in Jugobanka, nekaj bo prispevala Cinkarna.
LJUBLJANA — Predsednik „Zadružne zveze Slovenije“ je pred občni»» zborom Zveze povedal, da je konec leta 1976 v Sloveniji delovalo 32 enovitih kmetijskih zadrug, -7 kmetijskih zadrug s 15" temeljnimi zadružnimi enotami, 8 TOZD ter 31 obratov za kooperacijo v 29 kombinatih in drugih delovnih enotah. V teh organizacijah pa je delovalo še 339 zadružnih enot in 293 delovnih enot. V bodoče naj bi bilo „zadružništvo“ organizirano v 11 enovitih KZ, 35 KZ z 90 TZO (temeljna zadružna enota) in 42 TOZD ter 32 TOK (temeljna organizacija kooperantov) v 16 delovnih organizacijah. Po vsej tej mešanici pa je pripomnil, da so „v preteklosti bili najbolje organizirani kmetje
v.manjših zadrugah, ki so jih člani najbolj neposredno upravljali..
KRANJ — JKranjski akademski komorni zbor, ki šteje 55 pevcev, je pod vodstvom prof. Matevža Felicijana 18. junija pripravil letni koncert v dvorani Delavskega doma. Na koncertu je zbor, ki ga sestavljajo mladi študentje kranjskih visokih šol, zapel dela Dano-na, Gallusa, Mokranjca, Adamiča, Kogoja, Grbca, Pahorja, Gobca, Fabijana, Petroviča, Mirka, Lebiča, Gabrijelčiča, Hadžieva in Švare.
KAMNIK — V Sloveniji je letno preko trideset slikarskih kolonij, na katerih likovniki v nekaj dneh upodabljajo s slikarskimi sredstvi bogato motiviko. Letos so dobili še novo v Kamniku, kamor so domačini povabili 18. junija v glavnem amaterske slikarje iz Trbovelj, Jesenic, Ljubljane, Št. Lenarta in Ruš. 19. junija zvečer pa so odprli razstavo, na kateri so likovniki prikazali svoja nova dela.
'LJUBLJANA — Tretji dan Der-čevih pediatričnih dnevov, ki so bili od
6. do 8. jupija, je,imel kaj nenavadno geslo: „Vzgojiti moramo rodove zdravnikov, ki bodo bolj odporni proti antibiotikom.“ Ugotovili so celo, da največ antibiotikov, použijejo otroci do 14. leta, veliko, preveč celo, zdravijo z antibiotiki bolnike v bolnišnicah, in zanimiva je ugotovitev, da si mnogo bolni-■ kov nakoplje v bolnišnicah še druge bolezni zaradi nezadostne higiene.
KOPER — Na slovenski obali je sonce 12. junija že kar dobro ugrelo morje. Kopalcev ne manjka. Toda cene V hotelih so „oderuške, kopališča — kljub koprnjenju turističnih delavcev po gostih :— slabo urejena in sadja manjka...“ (Delo, 13. junija.)
SLOVENJ GRADEC — Gospodarska zbornica Slovenije je pripravila prvo „celovito ih specializirano“ razstavo domače in umetne obrti. Na pogovoru so, kot običajno, govorili, da so ročni obrtniki preobdavčeni in da ,je vedno več ponaredkov in kiča na trgu.
NOVO MiESTO — V Domu Jugoslovanske armade je gostoval orkester Slovenske filharmonije pod taktirko Draga M. šijanca. Koncert so pripravili v spomin pokojnemu skladatelju Marjanu Kozini ob 70-letnici rojstva.
LJUBLJANA — Republiški odbor za energijo je predelava 1 temo, kako opremiti bodočo ljubljansko toplarno: Ali naj bo kurivo mazut (fuel, oil) ali naj bi dobili toploto iz jedrske toplarne, ki naj bi jo zgradili v predvideni industrijski coni pri Dolskem. Ugotovili so, da bi bila. jedrska cenejša za štiri petine, je pa postavitev jedrske neprimerno dražja, kot toplarna na mazut.’
Umrli so od 15. do 20. maja 1977:
LJUBLJANA: p. Martin Perc OFM, 63, samostanski vikar; Ana Vodišek r. •Kancler; Marija Semen r. Križman, 83; Marija Adamič r. Nosan; Olga Fettich r. Nimitz; Jože Cihlar, up. v. gradb. tehnik; Ciril Lumbar, up.; Franc Jamnik, up.; Franc Mirtič, up.; Herman Vrečko, up. PTT; Angela Knez r. Re-povž.
RAZNI KRAJI: Milan Pirnat, 77, Koper; Anton Bitenc,, arhitekt, prof. za arhitekturo lj. univerze, šentyid-Lj.; Vinko Naglič, up. ščetarski mojster, 89, šentvid-Lj.;. Marija Stibil r. Hudovernik, 88, Bled; Ljudmila Horvat, Hruše-vec pri Šentjurju; Ignac Tišler, up. Peko, Pristava; Jože Pečar, posestnik, Nadgorica pri Črnučah; Vinko Kokalj, up. stavec-korektor, 61, Domžale; Martin Krištan, župnik pri Sv. Marjeti niže Ptuja; Ferdinand Čič, Postojna; Anica Vidic, up. Papirnice Vevče, Polje-Lj.; Ivanka Benedik r. Ambrož, Stražišče pri Kranju; Marija Dežman r. Alič, up., Sostro; Maks Skobe, up. čevljar, Novo mesto; France Oblak, Zamostec; Josip Pelikan, up. fotografski mojster, Celje; Ema Omologar; up., Škofljica; Franjo Rejec, up. dolski upravitelj, Vitanje; Julka Fabijan, iSlovenj Gradec; Jožefa Slak r. Udovič, 82, Trebnje.
Društvo Slovencev v Mendozi nam jo je pripravilo za nedeljo, 26. junija.
Ob 6 popoldne smo imeli najprej skupno spominsko mašo, pri kateri je v pridigi naš dušni pastir g. Jože Horn razvil pomembne misli, ki so bile v prvi vrsti naslovljene za naš mladi rod, ki je prav to nedeljo imel svojo mesečno mladinsko mašo.
Cerkveni govor dušnega pastirja g. Jožeta Horna.
Potem, ko je v uvodnih besedah poudaril pomen pfoslave, ko se spominjamo naših padlih žrtev, je g. Horn nadaljeval:
Njim se imamo zahvaliti za rešitev mi, ki 'smo z njimi sodoživljali. vse grozote vojne in revolucije; njim ste dolžni zahvalo vi mladi, ki ste v tej deželi sad, zgled in nadaljevanje njihovega junaštva.
^Spominjamo se jih vsi, ker je to naša krščanska in slovenska dolžnost, kakor nam jo naroča četrta božja zapoved; kajti po krvi, jeziku, kulturi in veri smo tako z njimi povezani v eno samo človeško, slovensko in božjo družino, da te zveze noben razlog ne more uničiti in ne prekiniti tudi takrat ne, ko nas krutost smrti telesno loči, duhovno pa nas med sabo še bolj poveže.
Spominjamo se jih zato, ker'nam njihova krivično prelita kri govori o njihovi veličini, o zvestobi vsem človeškim in krščanskim idealom, o njihovi ideološki zmagi in junaštvu, kar vse je popolnoma nasprotno suženjstvu in sovraštvu, namenom in gonilni sili vseh sovražnikov slovenskega naroda..
Ne spominjamo se jih zato, dà bi jih objokovali — to bi bil za nas. neke vrste egoizem, že ko jim pri Bogu želimo v večnosti vse dobro in plačilo mučeničke krone, pač pa zato, ker mi starejši ponovno, že drugič, v tej novi domovini, vi majši pa y vaši rojstni domovini prvič, vsi skupno doživljamo ponovitev drame nečloveškega pobijanja in usužnjevanja komunističnim namenom in ciljem, ko nas tu v Argentini naši telesno mrtvi in pobiti, duhovno in ideološko pa živi mučenci rotijo in pozivajo, naj bomo čuječi, odločni in vredni življenja v tej odločilni uri, ko gre za usodo Argentine, Južne Amerike «in vsega sveta.
Za naš današnji položaj so oni znak časov, ki od nas vseh, posebej pa še od vas mladih zahtevajo vso moralno . veličino, ideološko jasnost, drzen pogum, absolutno zvestobo vélikim vrednotam v borbi za zmago Duha in svobode.
Pri vsem tem povedanem vam od tega trenutka dalje ne govorim več samo o spominu nanje, temveč o naši nalogi in borbi danes, tukaj, kakršna je bila njim tamkaj in takrat.
Nikomur ni neznano ,tuje in težko sprejemljivo dejstvo, da hočejo že nekaj let nazaj vse do danes v Argentini uresničiti tisto napoved, ki jo je kitajski komunistični voditelj Mao Tse Tung pred 24 leti — leta 195S — napovedal, kako bo ves svet prišel pod komunistično oblast. Najprej Azija, je dgjal, za njo Afrika, Evropa, Južna Amerika, v njej Argentina, in nazadnje bodo Združene države Severne Amerike šle na kolena pred samo atomsko in nuklearno nevarnostjo.
Pred 32 leti je prišla na vrsto Slovenija, naša takratna domovina, v našem desetletju so se spravili na Argentino, na našo sedanjo domovino.
Takrat smo bili na vrsti, da branimo in rešdjemo domovino tisti, ki se jih danes spominjamo, in mi, kar nas je preostalih, danes moramo isto napraviti mi od takrat preostali in pa vi
mlàdi. Kajti domovina nas vseh je resno ogrožena, tako za življenje posameznikov, kakor tudi družin, organizacij; velja isto. za versko- življenje, za Cerkev, za svobodo in vse pozitivne človeške in krščanske dobrine. Skratka, za vse to, kar z eno besedo imenujemo domovino.
Imena naših mučencev so zapisana v naši slovenski črni knijgi. Tudi Argentina ima že svojo črno knjigo z imeni tistih, ki so padli pod komunističnim strelom; in tako kot nekoč v Sloveniji, so danes v Argentini med njimi škofje, duhovniki, bogoslovci, vojaki, civilisti, družinski očetje, delavci, matere in celo otroci.
Draga mladina, vaša Argentina je
di resnica, pravica in ljubezen do svobode. Le tako bomo sploh še imeli pravico, da se dostojno spominjamo vseh junakov, ki so s svojo krvjo napojili Slovenijo, Argentino in ves ostali svet za skorajšnjo zmago resnice, ljubezni in svobode božjih otrok!
Po svetem opravilu smo se zbrali v dvorani našega Doma in jo napolnili zares do zadnjega kotička. Predsednik društva Stane Grebenc je spregovoril u-vodno besedo. Med drugim je dejal: „Bratje in sestre! ,
Združimo nocoj naša srca v eno samo misel in v eno samo skupno molitev: iz vsega srca zapojmo Bogu hvalnico za palme mučeništva, ' ki so zra-stle iz naših ^slovenskih tal; in ko se zavedamo, da je ‘kri mučencev seme krščanstva’, iz globine srca dvignimo k
postala naša nekdanja Slovenija. V'bor- Vsemogočnemu našo skupno gorečo probi proti komunizmu postajate podobni šnjo in molitev:
nam, ki 'smo takrat reševali Slovenijo.
Tako kot' smo mi takrat skušali preprečiti, da ta naša slovenska zastava, ki je tu pred nami, nikdar ne bi bila onečaščena z nobeno rdečo ' zvezdo, ne s srpom in kladivom, in bi do 4ega nikdar ne prišlo, ko bi komunistom ne pomagali Angleži in Amerikanci, tako morate tudi vi danes z ramo ob rami z vsemi dobro mislečimi rojaki zastaviti vse sile, da. belo-modra argentinska zastava, ki nas spremlja, ostane pravta-ko samo belo-modra, brez priveskov,_ četudi nas stane življenje.
, Ko smo reševali Slovenijo, smo reševali ves svet pred konfunizmom. Rešujte in rešujmo danes pred komunizmom Argentino, ki si jo hoče osvojiti. In takrat, ko bo — ne brez našega sodelovanja! — krščanski 'duh- in krščanski idealizem prepojil v življenju
Da bi mučeničko prelita slovenska kri bila doma v Sloveniji in v Sloveniji1 v svetu sefne pristnega slovenskega krščanstva — in da bi mi starejši, kakor mladi rod, ki raste iz nas in je seme mučeničke .krvi naših junaških borcev in žrtev, bili v Argentini in tukaj v Mendozi žive priče pristnega krščanstva, vzrastlega iz tisočletne slovenske tradicije!
Tako nam Bog pomagaj!“
Na njegov poziv smo nato stoje skupno zapeli „O srečni dom nad zvezdami.“
Inž. agr. Janez Grintal je v naslednjem prebral pretresljive vzvišene besede škofa Rožmana iz pastirskega pisma o naših mučencih. Občestveno smo se nato /pridružili dušnemu pastirju v molitvi, ki jo je opravil za rajne žrtve. Davorin Hirschegger je recitiral iz
množico 25 milijonov Argentincev in se prve knjige Makabejcev (2- 49-51 61-
----’u-	64) poslovilne predsmrtne besede očeta
Matatije sinovom — bratom Makabejcem. Po teh besedah je mladina položila pred velik domobranski grob na odru cvetje. Prevzela je vse tudi sledeča molitvena - „Slovenska himna“ dr. T. Debeljaka, ki jo je interpretiral Rudi Hir-schegger; odpeve k posameznim kiticam pa je recitiral pevski zbor.v 7
Sledil je spominski govor inž. Marka Bajuka, ki je objavljen na prvi strani našega tednika.
Za sklep je zbor zapel Foersterjevo žalostinko „O Gospod — vsem žrtvam večni mir in pokoj daj!“
Tajinstvena tišina je obvisela med stenami dvorane, ko so izzveneli zadnji akordi pesmi: „Trupla v zemlji mirno spé, duše v Tebi naj žive, dokler Tvoj mogočni glas obudi k vstajenju nas “
Bb.
bo isto zgodilo po vseh krajih sveta, bo komunizem premagan in uničen v Argentini, na Kitajskem, v Afriki in Rusiji in bo tudi Slovenija ponovno zaživela svojo svobodo in se bo v celoti izpolnila fatimska napoved.
Ni me sram javno povedati, da sem ponosen, ker sem bil v tistih časih domobranec v borbi proti komunizmu. In sem ponosen, da morem danes kot duhovnik in vojaški kaplan dostikrat neposredno biti vsaj v pomoč tistim, ki so v prvih vrstah na tem bojnem polju.
Tako naj vsakdo s svojega stolpa brani svojo domovino s ponosno zavestjo, da rešuje sebe, Argentino, Slovenijo in ves svet, z najmočnejšim orožjem v svojih rokah, ki je ljubezen in služba Bogu — brez Njega je vse zgrajeno na pesku — in pa s trdno ter organizirano povezavo z brati, ki jih vo-
Praznik pesmi v San Justu
Mladina poje. . . ! Kaj lepšega si moremo želeti v današnjih tako čudnih časih, ko vedno bolj zaskrbljeni živimo sedanjost in ugibljemo bodočnost, ki pričakuje zlasti mladino. Tudi našo slovensko mladino! Le ukoreninjenost v tradiciji prednikov, poplemenitena s pozitivnimi vrednotami sedanjosti in primerno prilagojena okolju, v katerem živimo, nam bo poroštvo pravilne usmerjenosti našega hotenja v bodočnosti. Mislim, da je festival (po naše: praznik) pesmi, ki ga je pripravila mladina, ki se zbira v Našem domu v San Justu, pomemben doprinos k temu poroštvu.
Pester spored, ki so nam ga izvajali v nedeljo 12. junija v dvorani Našega doma, nas je prav resnično presenetil. Kar sedem pevskih skupin, v različnih glasovnih zasedbah, je nastopilo pred polno zasedeno dvorano. Tolikšna udeležba je sama po sebi že vnaprej dala priznanje mladim naporom sanju ške pevske mladine ter so navzoči od prireditve gotovo odhajali zadovoljni in ponosni.
Dvodelni spored, ki sta ga izmenoma povezovala Mirjam Jereb in Janez Krajnik, je odprl Sekstet mladenk (Jereb Lučka, Malovrh Danica in Metka, Oblak Irena, Modic Martina in Zupanc Magda), ki ga vodi Anica Mehle. Odpel je Adamičevo Tam gori za našo vasjo, narodno Večerno (Svetlo sonce se je skrilo), Hribarjevo češčena Marija in Beranovo Moj mili kralj.
Drugi sekstet — dekliški, ki ga vodi Marija Krajnik, je zapel najprej Pregljevo štirje fantje, nato O. Bareillesa priredbo Dos palomitas (dvoglasno) in Pregljevo triglasno Tam na vrtni gredi. Šekstet tvorijo Mirjam in Magdalena Oblak, Kristina in Magdalena Skvarča, Lučka Mustar in Metka Malovrh. Morda je harmonija druge izvajane pesmi bila dekletom še nekoliko pretežka, Pa zato so obe slovenski pesmi 'zapela s toliko večjim uspehom.
Nastop zborčka dvanajstih deklet je dobro pripravila Kristina Jereb. Skupina, v kateri zlasti lepo zvene soprani, je dobro zapela ljudsko Ko ptičica
vo žel še več zasluženega odobravanja.
Drugi del večera je izpolnil mešani mladinski zbor, ki ga že nekaj let z vedno večjim uspehom vodi Andrej Selan. Zbor je spretno interpretiral ne samo slovenske (Foerster Pevec, Pregelj Venite, rožce, Hubad škrjanček, Tomc Šopek narodnih in istega avtorja Do-
serei pevala, argentinsko Mi hogar en	lenjska napitnica), ampak tudi tuje avla pampa (zelo prijetno interpretirana!)	torje in tekste. Kubikova En la ribera
ter narodno Lan sem se omožila.
še en dekliški sekstet (Irena in Emi Urbančič, Marija Krajnik, Mirjam Jereb, Lea Goršič in Nežka Lovšin) se je predstavil in zapel Pregljevo kompozicijo teksta M. Elizabete Slovenska zemlja, nato dobro interpretirano Adamičevo Zbadljivko in še narodno Med cveticami po logu. To skupino je pripravila Mirjam Jereb.
Presenečenje večera je bil nastop kvarteta Markovičevih (Nežka, Metka, Janko in Jožko). Pripravil ga je Andrej Selan, ki mu gre vsa pohvala. Lepo frazirani Kemjakovi Rož, Podjuna, Žila (J. Mikula je avtor besedila!) sta
ter Salinasov Potosino soy sta zastopala argentinsko zborovsko literaturo, v črnski duhovni pesmi (negro spiritual) At home in zlasti zelo dobro izvajani Roll Jordan, roll je zbor dokazal, da je kos tudi angleščini, pa celo francoščino se je dobro spoprijel v narodni Mon-tagnes Pyrenees.
V Pregljevi Venite, rožce moje, je ljubko in značaju pesmi zelo primemo odpela solistični del članica že omenjenega kvarteta Nežka Markovič, v Tomčevem šopku narodnih pa je vložek Vesela svoje sem mladosti lepo interpretirala Kristina Jereb. V istem šopku sta se uveljavili kot solistki tudi Alen-
SLOVENCI
Osebne novice:
Krst: V farni cerkvi Sv. Juda Tadeja v Ituzaingó je bil v nedeljo 3. julija krščen Aleksander Tomaž Klemenčič, sin Janka in ge. Rožice roj. Esih. Botra sta bila gdč. Mabel Taehella in Jože Esih, krstitelj pa prelat Franc Novak.
Poroki: Poročila sta se v petek 8. julija v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Buenos Airesu med sv. mašo advokat Janez Hren in gdč. prof. Ana Marija Klanjšček. Za priči sta bila ženinova mati ga. Francka Hren in nevestin oče Emil Klanjšček. Poročil ju je delegat msgr. Anton Orehar. Naše iskrene čestitke!
Poročila sta se gdč. Anica Erjavec •in Alberto G. Klarraich. čestitamo!
BUENOS AIRES
Proslava sv. Alojzija
Kot vsako leto, so se tudi letos, v nedeljo 26. junija, zbrali šolski otroci iz Vel. Buenos Airesa v Slovenski hiši na proslavi v čast mladinskemu zavetniku sv. Alojziju. Posebnost letošnje slovesnosti je bila v tem, da so se otroci posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Po popoldanski sv. maši so se zbrali nato na dvorišču in se pred spomenikom padlih poklonili slovenskim junakom. Otroci so položili pred spomenik rdeče nageljne, lepo in občuteno pesem mrtvim domobrancem je recitiral Luka Debevec, Pernišek France pa je v govoru poudaril, da so bili ti junaki naši najbližji prijatelji in svojci; svoja življenja so položili domovini in svobodi na oltar.
V dvorani, kamor so šli otroci in
ARGENTINI
starši potem, ko so 'zapeli pesem Zdrava bodi domovina, je Vitrih France, šolski referent pri Zedinjeni Sloveniji, prisrčno pozdravil navzoče. Izrazil je:tudi zahvalo vsem požrtvovalnim šolnikom ter izročil knjigo „Družinska vzgoja“, ki jo je napisal in za to priložnost podaril g. dr. Rudolf Hanželič, sledečim voditeljicam slovenskih šol (v Vel. Buenos Airesu) : Lenčki Malovrh, Zdenki Jan, Cilki Pucko, Miji Markež, Katici Kovač, Angelci Klanšek, Marjani Batagelj, Majdi Markež; (v notranjosti Argentine): Jožejki Žakelj, Mariji Ha-velka, Mileni Arko, Neži Trpin in Lenčki Božnar.
Med navzočimi v dvorani je bil tudi g. župnik Gregor Mali, ki slavi jubilej zlate maše — Marjanca Pirc mu je izročila lep šopek rož in vsa dvorana mu je zapela v voščilo. Pozdravili so tudi g. dr. Alojzija -Starca, godovnika in duhovnega vodjo vseh šol.
Takoj zatem se je začela predstava otroške igre v treh scenah „Deklica Marjetka in velikan Teleban“, ki so jo pripravili otroci slovenske šole Josipa Jurčiča iz Carapachaya v režiji Janeza Tršana. Predstava je odlično uspela, za kar ima zasluge tudi ga. Majda Markež, ki je vztrajno pripravljala otroke za nastop.
V igri, ki je delo mariborske otroške pisateljice Marije Švajncer, se prepletajo pravljični in socialni motivi; čuti se tudi satira. Mladi igralci so v mejah svojih zmogljivosti igrali zelo- dobro in je predstava v celoti uspela. Ca-rapachayska šola, ki po številu otrok ni med največjimi, je s tem pokazala svojo delavnost in zavzetost. Ob vzpodbudnem zgledu starejših igralcev — Ja-(Nad. na 4. str.)
Koncert “Karantanije” v Slovenski vasi
sledili lepo zapeta Klinar-Hubadov Sle- ka Gorše in Lučka Mustar, pec in Gerbičev Pastirček. V kvartetu	T .	...	, nrocrram večera,
se posebno odlikuje lep Imeni Nez m	Bogat> lepo izvajan jn poin razveselji-
sopran, dragocen material tako v kvar- ^	otovitev> Navdušenje publike je
tetu kot tudi v Selanovem mešanem- priklicsa]o še dodatek. p®nJovilT s0 Foerster je vega Pevca in dodali njegovo Pla-
zboru. Kvartetu želimo, da bi pridno nadaljeval s svojim delom, se izpopolnjeval in tako kmalu izpolnil vrzel, ki je v te vrste zasedbi v zadnjih letih nastala v naših pevskih skupinah. Za to ima vse potrebne jiogoje; spretna roka vodje in dobro volja ter neutrudljiva vztrajnost jih bodo vodili novim u-spehom naproti. Naj ne odnehajo!
7 Fontovski oktet, ki ga vodi Andrej Selan, je izvajal.Jerebovo Moj deklič, Pavčičevo Ko so fantje proti vasi šli in Sattnerjevo Pogled v nedolžno okb. Pohvalo zasluži tudi tu prizadevnost vodje,'posebej pa še učljivost nastopajočih. Petje v oktetu zahteva veliko truda in dela, ki se ga sanjuški fantje^ tudi v bodoče gotovo ne bodo ustrašili. V Sattnerjevi pesmi so ponekod motili nekoliko preširoki e-ji, vsekakor pa oktetu želimo, da vztraja in napreduje. Tako bo ob tretjem prazniku pesmi goto-
ninsko. Zadovoljni in veseli smo ob tem novem pevskem dogodku, čestitamo nastopajočim, čestitamo njihovim staršem, voditeljem nastopajočih skupin in tudi vodstvu Našega doma. Voditelji: Anica Mehlp, Marija Krajnik, Kristina in Mirjam Jereb- ter zlasti Andrej Selan, ki je gotovo duša vsega pevskega dela v San Justu, naj vztrajajo; ob njih bo-xdo vztrajali in napredovali nastopajoči. To iskreno želimo, ko se jim za njih trud tudi iskreno zahvaljujemo. Daß Bog, da bi njihov zgled nakazal pot k Lepemu tudi tisti mladini, ki morda stoji na lazpotju, iščoč idealov.
Skromen nasvet še: Pri tiskanju programov bi priporočal korektorju yeč natančnosti in zahtevnosti, zlasti če pragrain ne tiska slovenska tiskarna.
A. S.
Kot pomemben kulturni dogodek zabeležimo koncert vokalne skupine Karantanije, katero vodi ga. Marija Fink Gerzinič in ki je bil v nedeljo dne 3. ' julija v Slovenski vasi v sklopu društvenega jubileja.
Skrbno izbran in pripravljen program je navdušil rojake in domačine, ki so bili povabljeni k tej prireditvi, da bi spoznali našo slovensko pevsko umetnost.
Vsak udeleženec je dobil pri vhodu okusno tiskan dvojezični spored z zgodovinskimi opombami nastopajočega zbora. Iz tega smo videli, da je zbor že mnogokrat nastopil pred argentinsko javnostjo, pri kateri uživa sloves kvalitetnega zbora.
V začetku koncerta je napovedovalec Franci Stanovnik predstavil zbor in u-deležence koncerta. V kratkih obrisih je podal zgodovino zbora in lomenil njegove dosedanje nastope.
Program je obsegal pesmi svetovnega repertoarja, med katerimi so bile naslednje slovenske pesmi: če rdeče r.o-že zapade sneg — Josip Pavčič, Domovini — Benjamin Ipavec, Gondolirjeva pesem — Fran Gerbič, Medved z me-
dom — Breda šček, Katrca — Vasilij Mirk, Klic pomladi — Fran Gerbič, Oj dekle, kaj si tak žalostno — Slovenska narodna, Na planine — Hugolin Sat-tner, Danici — Gustav Ipavec, Otroci rajajo kolo — Matija Tomc.
Zbor je zapel tudi dve novi skladbi prof. A. Gerziniča in sicer latinsko Ave Maria in argentinsko Afän, ki sta bili prvič izvajani prejšnjo soboto zvečer na koncertu v Metodistični cerkvi v Buenos Airesu.
Udeleženci so z veliko pozornostjo sledili čudovitemu izvajanju posameznih pesmi. Občudovali so veliko pevsko izvežbanost in kulturno ter glasbeno nadarjenost tako solistov kot celotnega zbora, ki je z izredno lahkoto takorekoč igraje zapel zahtevne pesmi obsežnega sporeda.
Občinstvo, ki ga je prevzelo petje mladostnega in nadarjenega Zbora, je nagradilo vsako pesem z navdušenim odobravanjem in priznanjem. Ob koncu koncerta se je predsednik Ludvik Šmalc v imenu društva z ganljivimi besedami zahvalil idirigentki in zboru za prekrasno petje tega nepozabnega večera.
—k.
Proslava sv. Alojzija (Nad. s 3. str.)
nez Tršan (župan štrban), Sta,nko Ve-ver (stric Luka), Janez Škulj (oče Andrej) in Jože Korošec ml. (velikan Teleban) — se se potrudili in pokazali svoje zmožnosti tile otroci: Zinka Klemen (botra Špela), Karlito Selan (pastir Janko), Andrejček Markež (Tinček), Andrejka Papež (Marjetka), Anica Se-novršnik (Majda), Marko Amon (Matjaž), Marta Vodnik (Malka plesalka), Marija Skalbvnik (čvekač), Marjetka Slabe (Malkina mati), Vlado in Evgen Klemenčič (Lop in Pok), Tonček Jere-tina (kozji štefuc), Franci Resnik (telovadec). Poleg teh je nastopila še gruča deklic in dečkov iz( carapachayske šole.
Za kulise in ureditev odra v treh različnih scenah je požrtvovalno skrbel Jože Korošec st. Obleke so pripravile matere in učiteljice. Tako je vsa cara-pachayska družina sodelovala in prispevala k uspehu lepe proslave.
SAN MARTIN
Spominska proslava za padlimi junaki
V nedeljo 3. julija t. 1. dopoldne je bila v San Martinu lepa spominska proslava za padlimi junaki v času komunistične revolucije. Obisk prireditve je bil zelo lep. Proslave se je udeležil tudi predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda. Proslavo je začel in vodil kulturni referent Doma Stanko Oberžan, ki je dejal, da se moramo svobodni Slovenci zlasti zato vedno spominjati žrtev komunistične revolucije, ker o njih doma trdovratno molčijo in ker so njihovi grobovi še vedno neznano kje. Takoj nato sta dve učenki slovenske šole škofa dr. Gr. Rožmana prižgali svečo in jo položili na pripravljeno mizo. Sledila je deklamacija dveh učencev, nato pa je bila zborna deklamacija učencev in učenk slovenske šole. Slovenski pevski zbor je pod vodstvom Vinka Klemenčiča zapel dvoje pesmi: Oj, Triglav moj dom ter Oj, Doberdob,. . Kočevski Rog, slovenskih fantov grob. Učiteljica gdč. Francka Klanjšček je v kratkem pa občutenem govoru poudarila, da je minulo' že več kot trideset let od tedaj, ko brat brata ni hotel poznati in ga je tako sovražil, da mu ni prizanesel s kroglo. Kakor so storili naši junaki, tako bi tedaj tudi mi dali svoje življenje za ideale, za katere so jih dali oni. Danes pa nam tega ni treba. Zato pa moramo gledati, da tisti ideali prepojijo vse naše mišljenje in da se zlasti bprimo zoper materializem današnje družbe in za ideale slovenstva in krščanstva. — Sledila je deklamacija Mau-serjeve pesmi Strašna s Turjaka, ki jo je podala Marta Jenko.
Zaključno besedo je imel Janez Marinček, ki je v imenu slovenske mladine v krepkih besedah izrazil program naše mlajše generacije. Med drugim je naglasil, da so naši junaki z daritvijo svojega življenja dokazali, da je slovenska stvarnost silno močna trdnjava, ki ne more biti trajno premagana. Ni pa dovolj, da se samo zbiram» na spominskih prireditvah in se jih spominjamo z veličastnimi govori iri članki, ampak je potrebno, da vzporedno s tem z vsem svojim življenjem pokažemo, da so nam sveti tisti ideali, za katere so tradicije. Božja narava nam dokazuje, liki, kakor so bili oni. Obdržimo in godali junaki svoje življenje. Bodimo vejimo svoj jezik, svoje običaje, svoje da je človek podoben vodi, ki je sveža, ako neprestano teče in dela; Če pa stoji, se pokvari in usmradi. Nočemo biti podobni stoječi 'vodi. Hočemo in moramo neprestano delati, kljubovati vsem nevarnostim časa, v katerem se nahajamo in gojiti svoje narodne in verske vrednote. — Z domobransko pesmijo „Oče, mati...‘‘ je .bila lepo uspela spominska proslava zaključena.
SLOVENSKA VAS Spominska proslava
Odkritje spominske plošče padlim in pomorjenim domobrancem in vsem protikomunističnim žrtvam na proslavi v Slovenski vasi v Lanusu, ob 25-letnici domačega društva .
Po več kot teden pustih, oblačnih, zimskih dneh, je v nedeljo dne 26. junija posijalo sonce na modrem nebu, da je bil sprehod do Slovenske vasi zares prijeten in razpoloženje praznično.
Že precej pred četrto uro popoldne, so začeli prihajati rojaki iz vasi, iz Buenos Airesa in bližnje okolice, po lepi aveniji, ki jo krasé prikupne slovenske hiše s krono, ki je moderna slovenska cerkev, ponos gg. lazaristov in naše vasi.
Program odkritja je pričel in vodil prof. Franci Sušnik s slovensko himno, ki smo jo peli vsi navzoči.
„Ob poudarku srebrnega jubileja društva, se na poseben način spominjamo naših junakov. Odkrivamo ploščo, ki naj trajno priča našo zvestobo njim in idealom, za katere so se borili in umirali,“ je v uvodu povedal prof. Franci Sušnik.
Ob navzočnosti odbornikov, duhovščine domače župnije, predsednika Zedinjene Slovenije in zastopnikov borčevskih organizacij, je agilni predsednik društva Ludvik Šmalc odkril ploščo. Najstarejši domobranec iz bojev 1942-45 — junak Anton Boštjančič — je okrasil ploščo-spomenik s slovenskim trakom. Ga. Olga Sladičeva, kateri so umorili moža in tri brate, ki je bila sama vrnjena, doživela vse trpljenje ječ in zasramovanj, je prižgala svečo ob plošči v čast pokojnim junakom.
Slovenski šopek nageljna, rožmarina in roženkravta pa sta prinesla zastopnika mladine, predsednica gdč. Marija Koprivnikar in predsednik Bogo Rozina, dokazujoč, da je domobranska ideja: Bog, narod domovina, ideja mladine!	ÌI
Marsikatero oko se je orosilo ob tej
simbolični, toda tako naši slovenski domobranski pristnosti. Lepše bi se ne dalo prikazati!
G.	župnik Janez Petek je nato slovesno blagoslovil zares lepo ploščo. Med pesmijo „Naj čuje nas—“, ki je bila zaključek prvega dela, so se rojaki, prevzeti od ganotja, pomikali v dvorano.
Na žalnem odru, iz čigar ozadja so izstopala imena morišč — naših romarskih poti — je bil v medli svetlobi zapuščen domobranski grob, okrašen s slovenskim šopkom in pogrnjen z našo zastavo.
Prva točka sporeda je bila recitacija „Poklekni brat na rodno domačijo...“, ki jo je zelo dovršeno podala gdč. Beti Boštjančičeva.
Sledil je spominski govor lic. Ivana Korošca. (Priobčujemo ga na prvi strani — op. ur.)
Po govoru je nastopila mladina v zborni recitaciji „Križev pot“. V mojstrski režiji Cirila Jana sta jo doživete predstavila Bogo Rozina in Toni Kokalj, ob sodelovanju deklet v črnem, ki so predstavljale trpljenje slovenskega naroda v tistih dneh.
Pevski zbor pod vodstvom pevovodje, dirigenta Ivana Meleta, je sila nazorno spremljal predstavo ter jo dovršeno zaključil s pesmijo „Bratje, junaki, naši mučenci“, v priredbi Ivana Meleta, ki je prevzela srca navzočih.
,;Lepo je bilo,“ so govorile rosne oči, „zares zelo, zelo lepo.“
Hvala vam, požrtvovalni, delavni odbor društva Slovenska vas za odlični program, hvala režiserju, vsem sodelavcem in nastopajočim, hvala za ploščo — nagrobni spomenik, ki bo v daljni Slovenski vasi pričal svetu, da je v kočevskih breznih Slovenije tisoče neposvečenih grobov — pobite slovenske mladine.
Domobranec
V Našem domu v San Justu so priredili 26. junija lepo uspelo Spominsko proslavo. Poročilo bomo objavili v naslednji številki našega lista.
«t	\
Po športnem svetu
NASLOV mladinskega) svetovnega nogometnega prvaka je osvojila ekipa S. Z. V finalni tekmi v Tunisu je preteklo nedeljo premagala Mehiko z 11 enajstmetrovkami proti 10. Tekma se je namreč končala neodločeno 2:2 in tud« v podaljšku ni bilo spremembe.
V CALIJU v Kolumbiji pa je Brazil s precej, sreče premagal Peru v tekmi za uvrstitev za svetovno prvenstvo 1978. Med sabo igrajo tam ekipe Brazila, Peruja in Bolivije. Prvi dve se uvrstita v finale, tretji pa se bo moral pomeriti še z Madžarsko.
DICK QUAX, Novozelandec, srebrna olimpijska medalja, je na atletskem srečanju v Stockholmu postavil nov svetovni rekord v teku na '5.000 metrov s časom 13:12.9. Prejšnji rekord je postavil Belgijec Emile Puttemans leta 1972 s časom 13:13,0.
ČLANI TRŽIŠKE ODPRAVE „Karakorum 77“ so '5, junija prišli v fikar-du v Pakistanu in se od tam napotili proti goram. Ker se je z odhodom iz Skarduja končala možnost poročanja, ne bo precej časa novic o odpravi.
Radovljičani pa bodo avgusta pod vodstvom Joža Miheliča odpotovali v Perzijo, kjer se bodo spopadali z višinami skupine Alam Kuh, za konec pa se nameravajo povzpeti še na Dema-vent.
LJUBLJANSKI MERCATOR se je z zmago poslovil iz tekmovanja v drugi jugoslovanski nogometni ligi; v vsem tekmovanju je namreč zbral le 26 točk (5 zmag, 16 neodločenih in 13 porazov) ter je „pristal“ na predzadnjem mestu. Iz lige sta se poslovila poleg njega še Špartak iz Subotice in Karlovac, ta s 30 točkami. Spartak pa s 23. Drugi klub iz Slovenije — Maribor — je zasedel osmo mesto s 14 zmagami, 7 neodločenimi in s 13 porazi. Prvo mesto je pripadlo z 48 točkami Osijeku.
ŠAH
Poluglajevski „bolan“. Na dvoboju za polfinale v tekmovanju kandidatov :za izzivalca svetovnega prvaka Kar-
V SLOVENSKEM DOMU V SAN MARTINU
■
e
bo v soboto, 23. julija
■
Mauser jev večer
■
; Ob 19 bo sv. maša zadušnica v kapeli zavoda Presv. Srca
■
; Ob 20 bo kulturna prireditev v prostorih Doma. Na sporedu so: recitacije, deklama-
;	cije, petje in govor dr. Ti-
■
neta Debeljaka.
■ Po prireditvi domača večerja. Vsi rojaki lepo vabljeni!
SDO RAMOS MEJIA SFZ
vabita
rojake vseh starosti na družabni večer
“M A T E A D A ”
Slomškov dom
Sobota, 16. julija, ob 20 Pridite, ne bo vam žal!
pova (SZ), je Korčnoj, ki je pred časom zaprosil za azil v Holandiji, v Evianu (Francija) premagal trikrat zaporedoma sovjetskega velemojstra Polugajev-skega. Po tretji tekmi pa je Polugajev-ski zbolel, zdravnik mu je dal potrebno spričevalo, a šušljajo, da je zbolel zaradi porazov. Sovjeti pravijo, da leži Evian previsoko (350m), kar da povzroča Polugajevskemu težave.
Na drle gem svoboju V Ženevi je Madžar Portiseli zmagal v tretji igri in vodi proti Spaskemu z 2,1, prvi dve igri sta se končali remi. S tem pa seveda še ni rečena zadnja beseda, da se bosta uvrstila v finale Korčnoj in Portiseli — dvoboja sta na šestnast iger...
NA TURNIRJU Vidmarjev memorial, ki se je začel .v Ljubljani, končal pa
20.	junija v Portorožu, je zmagal danski velemojster Larsen s sedmimi zmagami, petimi remiji in 1 porazom, drugi je bil Vlastimil Hort (ČSSR). Med slovenskimi igralci je bil najboljši Parma s 7 točkami (2 zmagi, 10 remijev in 1 porazom), zasedel je peto mesto;
10.	je bil Planinc, 11. Barle, 12. pa Jelen.
„Ali bi se moglo vpeljati komunizem v visoko industrijalizirani državi?“
„Lahko, ampak — škoda za industrijo!“
„Rusi baje vso produkcijo kavijarja izvažajo.“
„Ne bo res. V Kremlju ga precej ostane.“
OBVESTILA
SOBOTA,. 16. julija:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
ob 20. uri veseloigra „Utopljenec.“.
V	prostorih Kreditne zadruge Sloga z o. z. ob 8 zvečer prvi gospodarsko-prosvetni večer. Predava c.p.n. Milan Magister: Zadnja davčna ureditev.
SKAS in SKAD sporočata, da je zaradi narodnega praznika seminar g. Zorka Simčiča prestavljen na tretjo soboto
16.	julija ob 17. uri v Slovenski hiši. -
NEDELJA, 17. julija:
V	Hladnikovem domu bo ob 16. uri predaval g. Bergant o Sveti deželi. Predavanje bodo spremljale skioptične slike
V	Slovenskem domu v Carapachayu ob 16.30 uri veseloigra „Utopljenec“.
Celodnevni mladinski dan v Slovenskem domu v San Martinu.
SREDA, 20. julija:
Liga Žena-mati v San Martinu
bo imela svoj redni sestanek ob 18,30 uri. Govorila bo ga. Lina Matdčičeva: Obiski bolnikov.
SWHÌA INFORMIRA
V	soboto, 16. julija, ob 20. uri v zadružnih prostorih Bartolome Mitre 97, Ramos Mejia
Cont. Publ. Nac. Milan Magister ZADNJA DAVČNA UREDITEV
Za vse zanimivo; za mnoge zelo važno !
V	soboto, 23. julija, ob 20. uri
v Našem domu, H. Irigoyen 2756, San Justo
• Poročilo o polletni bilanci in o celotnem poslovanju zadruge
© POGLED NA SEDANJE GOSPODARSKO-SOCIALNE RAZMERE V EVROPI Govori g. Herman Zupan • ® 9
SLOGA ŽREBA
Med člani, ki so 30 - 6 - 77 imeli pravico do polne posmrtninske podpore	*
S NAGRADE PO $ 10.000,—
VSI ČLANI LEPO VABLJENI!
F SLOGI JE MOČ!
f...............................I
Prof. dr. JEAN
J ES IJS R LASNIK ■ ■ • ■
specialist za ortopedijo
in travmatologijo
: :
■	Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja ;
Capital Federal Tel. 41-1413	!
j	j
: 0~dinira v torek, četrtek in soboto ;
■	à
■	od 17 do 20. Zahtevati določitev ;
■
; ure na privatni telefon 628-4188. j
8	t ■
JAVNI NOTAR
L	- RA ES.
' • ' " ‘ MTF
Escribano Publico
Cangallo 1642	Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
ČETRTEK, 21. julija:
Odbojkarska tekma „Zedinejna Slovenija“ z 77 Futbol Club (mlajša skupina) ob 20.30 in „Zedinjena Slovenija“ — 77 Futbol Club (4. kategotrija) ob
21.30,	obe tekmi na igrišču ul. Arieta 2967, San Justo.
SOBOTA, 23. julija:
V	Slovenskem domu v San Martinu „Mauserjev večer“. Sv. maša zadušnica ob 19.30 v zavodu presv. Srca, nato v Domu beseda o pisatelju Karlu Mauser-ju. Govoril bo dr. Tine Debeljak.
NEDELJA, 24. julija:
V	Našem domu v San Justu Lovska veselica. Začetek ob 16. un.
SOBOTA, 30. julija:
SKAS — predavanje prof. dr. M. Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 31. julija:
Obletnica društva Slovenska vas. —
Celodneva prireditev. Program Jbo v kratkem objavljen.
SREDA, 3. avgusta:
Zveza slovenskih mater in žena vabi vse žene in dekleta na zanimivo predavanje ge. Mire Eckerjeve, ki bo v Slovenski hiši ob 17 uri.
NEDELJA, 7. avgusta:
Mladinska maša in zvezni sestanek SDO in SFZ v Slovenski hiši. Predaval bc> univ. prof. dr. Milan Komar.
Družinska nedelja v Našem domu v San Justu ob 16. uri.
SOBOTA, 20. avgusta:
Pevsko-zborovski festival, ki ga organizirata zvezna odbora SDO in SFZ v Slovenski hiši.
NEDELJA, 21. avgusta:
Slovensko romanje k Materi božji v Lourdes.
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 - ■	1407 Buenos Aires,
Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5775
	TAREFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N’ 1.362.266	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977
za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 U!SA dol,; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.;'Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
T alleres Gràficos Vilko S.R.L., E stado« Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
BBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBaMBBBBBBBB
Zedinjena Slovenija prosi in opozarja vse slovenske organizacije in ustanove da svoje prireditve pravočasno vpišejo v prireditveno knjigo v društveni pisarni.
Seja šolskega sveta ZS bo v sredo
27.	julija ob 20. uri v prostorih ZS. Vsi učitelji lepo vabljeni!
Slovensko katoliško akademsko društvo
naznanja, da bo 8., 9., 10., 11., 12., 15., 16. in 17. avgusta seminar pod naslovom Krščanski socialni nauk — preko okrožnic in koncila. Seminar je namenjen za splošno publiko.
Izredno vabljeni vsi akademiki in izobraženci!
SFZ	San Martin
MLADINSKI DAN
s celodnevnim sporedom v nedeljo, 17. julija Sodeluje ansambel “TRIGLAV”
SDO
MLADINSKI ODRSKI ODSEK IZ CARAPACHAYA vas vabi na veseloigro
UTOPLJENEC
Avtor: Ivan N. Nestory
Režija: Martin Kovačič
V soboto 16. julija ob 20. uri V nedeljo 17. julija ob 16.30 uri
Priporočamo točnost!	Lepo vabljeni!
Po igri bo vsakokrat na razpolago topla večerja.
Nedelja, 31. julija PRAZNIK SLOVENSKE VASI
ob 25. letnici društva
9.30 kocelebrirana sv. maša — msgr. A. Orehar skupaj z duhovniki in diakoni iz Slovenske vasi.
11.00	Odkritje plošče msgr. Hladniku v Domu.
12.30 Kosilo.
16.00	Slavnostna akademija:
sodelujejo: pevski zbori: Mešani zbor pod vodstvom ■ Ivana Meleta — Dekliški zbor pod vodstvom ge. Zdenke Jan -— člani mladinskih organizacij z zborno deklamacijo „Soča‘‘ — šolska mladina ob 25-letnici slovenske šole. — S.lavnostni govornik: g. Miloš Stare, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo.
18.00	Družabni del.
Sodeluje: “Slovenski instrumentalni ansambel”
Prijave za kosilo pri odbornikih društva ali pri gdč. Zali (T. E. 242-9263) do vključno 28, julija 1977.
«BBBBBBBBBBBBBBBBBBiiai

Naš dom
San Justo
24. julij ob 16. uri
LOVSKA VESELICA
Itoli ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■!
PROSTA ZABAVA
Impuestos — IVA Revalüos y Blanqueos Contabilidades
Mecanización de Contabilidades Liquidación de Sueldos y Jornales
Franci Zupančič
Rivadavia 945 - 1. nadstr., pis. 12
Uradne ure po pismenem dogovoru
1002 Capital