ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 8. aprila 2004
Leto XIV, št. 7
DVANAJST NOVIH UČBENIKOV STR. 4
VISOKO
   DRŽAVNO
  ODLIKOVANJE
ZA
PORABSKEGA DÜHOVNIKA STR. 8
ELI, ELI! LAMA SABAKTANI?
Boug moj, Boug moj, zaka si me odvrgo od sebe?
Tou so bile zadnje Jezušove reči na križi, gda je pred dvej gezero lejtami aldüvau svoj Žitek za nas grejšnike, pretrpeči grozne mantre. Tou so bili takšni časi, za štere bi pravli, ka je bila kmica na oblasti. Dostakrat se je v zgodovini človečanstva zgoudilo, ka je kmica bila na oblasti. Nej samo te, gda so Jezuši s traja krouno spletli, gda je mogo nesti svoj križ na Golgoto, nego tüdi vezdaj, dvej gezero lejt kesnej. Pomislimo samo na grozovitosti svetovni bojn, na petdeset milijonov žrtev drüge svetovne bojne, pa ranč telko žrtev komunizma v grozovitih povojni časaj. Na ka vse je človeška hüdouba nej zmožna! Pa što zna, ka nas ešče po etom toga čaka? Gda oblada že ednouk svetlost nad kmico, gda oblada človeški razum nad hüdoubo ino zabitostjo?
Pilatova rouka kaže na Jezuša, gda pravi ete reči »Ecce homo« - »Eti je človek«. Ali istočasno bi s tejmi rečmi lejko kazo tüdi na nas, pa pravo, takši ste vi grejšniki, poglednite, ka ste včinili! Poglednite, na kakše hüdoube je zmožna krouna stvorjenja! Jezuš je popolnoma sam. Vsi so ga ostavili. Nega nikoga, šteri bi njemi povedo kakšno prijazno rejč. Gde so tisti lidge, štere je zvračo, hroumi, glühi, slejpi, gde so njegvi vučeniki, gde so tiste grejšne ženske, štere je zvračo? Vsi so ga
ostavili. Jezuš je popolnoma sam. Umira na križi. Tisti, šteri so okouli njega, se samo norčujejo s toga, kak on trpi. Človek je ciničen ino nezahvalen. Tou je Jezuši zagvüšno vekše bolečine zroküvalo kak trnova krouna na glavi! Človek rejdko pokaže svoj istinski obraz. Samo gda njemi dojspadne njegova maska, v kritičnij situacijaj, te pokaže, kakšen je on pravzaprav. Naprimer Jezušovo trplejnje na križi nam kaže istinsko lice človeka. Ali pomislimo samo na tou, ka je po ulicaj Bethlehema eden mladi par zoupston isko mesto, gde bi mlada žena mogla roditi. »Nega mesta...«. Nej je bilou mesta
vu cejlom Bethlehemi, nej je bilou niti edne matere, štera bi mejla telko materinskoga občütejnja, ka bi gorstanola iz svoje postele, pa bi prejkdala mesto etoj trpečoj mladoj materi. Nej se je najšla niti edna mlada deklina, štera bi prejkpistila svoje mesto, misleč na tou, ka se ednouk tüdi z njou zagvüšno enako zgodi. Nej je bilou niti ednoga moškoga, vu šterom bi bilou telko empatije, telko galantnosti, ka bi aldüvo edno nouč za ednoga mantrajoučega se človeka. »Nega mesta«... nej je bilou mesta za edno trpečo mater vu cejlom Bethlehemi. Dosta takši lüdi geste, šteri brezi sočütja, celou s čüstvom
zadovolnosti, z vživanjem gledajo na mantrajoučega se človeka. Kakši so dönok bili tisti lidge, šteri so bili zmožni brezčloveče mantre zroküvati vu zadnjoj svetovnoj bojn ino po njej? Ništerni ešče itak hodijo med nami. Rada bi vörvala, ali ne morem, ka vezdaj nega več takših pokvarjenih, zlobnih lüdi, ka so se vsi premejnili pa pošteni, dobroželjni gratali. Vüpam se, ka je venomer več poštenih, ar so mogouče iz preminoučih grozovitosti požalüvali tiste krivice, bolečine, mantre, štere so poštenomi človeki zrokivali. Mogouče je vezdaj njuva düšna vejst v krizi, mogouče je düšna vejst mantra, samo
ka ne morejo več kolau zgodovine pa časa nazaj zavrteti. Človek nema takše moči! Vüpajmo se, ka so pred Bougom ino svojo düšno vestjo prisegnoli, ka nikdar več... Vüpaj-mo se, ka svojo deco, svoje vnüke tüdi oni na poštenost vzgajajo. Vüpajmo se, ka je tak, pa njim tüdi mi odpüstimo njuve greje. Ne čakajmo prilike, gda se njim lejko maščujemo, ar nasilje samo nouvo nasilje rodi.
Vsakši človek nosi svoj križ. Dostakrat mislimo, kak dobro se ništernim godi. Z nevoščenostjo gledamo na tiste, šteri so bogati, šteri majo lejpe avtomobile, šteri si drage vile dajo zidati, pa si lejtno Večkrat dovolijo draga potüvanja po svejti. Drügi človek pa ma več dece pa tak malo pejnez, ka njim ešče jejstvino žmetno küpüvle. S poželenjom gleda bogatoga, kak tisti velki pejnez troši. Ali če bole pazlivo pogledne toga bogatoga, lejko opazi tüdi tou, ka tüdi tisti človek nosi svoj križ. Lejko opazi, ka je te bogati mogouče ranč njemi nevoščeni, ar vidi edno blajženo familijo, zdravo ino srečno deco, pa misli na tou, ka bi brezi mišlejnja tadau cejlo svoje bogatstvo za tou, ka bi on ali eden drügi betežnik v njegovoj familiji zdrav grato, ali za tou, ka bi v njegovoj familiji tüdi harmonija obladala.
(še nadaljuje na 2. strani)
(nadaljevanje s 1. strani)
Te srmak bi pa samo njegovo bogatstvo ščeu dobiti. Če bi mogo prevzeti tüdi križ bogatoga človeka, bi se zagvüšno včasi premislo, pa se zadovolo s svojim šoršom, šteri je njemi osodjeni. Bojdimo zadovolni s šoršom, šteroga nam je gospoud ali usoda zravnala, ar on/a zna, kakši cil ma z nami. Šafarivajmo z njim po našem najbougšem znanji, pomagajmo našim bližnjim, če so potrejbni naše pomouči, pa »ne poželimo bližnjega svojega žene, ni slüge, ni slüžbenice, ni nika, ka je njegovo!« Te smo zarazmili pravo poročilo vüzma, te smo ravnali po božoj zapouvedi, pa so mantre Jezuša za odrešenje nas grejšnikov nej bile Zaman.
Ta gor na Golgotho mi priti daj.
Naj si počinem pri tvojem križi.
Za greje moje daj mi mrejti s tebom,
I zbüdi me ednouk na Žitek nouvi.
Daj srce mi dobro ino düšo močno,
Vužgi vrejlost v meni ino krepko vero.
Oh, radost velka, čüjem zdaj tvoj glas,
Trouštaj se, ar bodem jaz i tvoj vrač Idi v meri, zdrži naj te vera tvoja,
Verno nazveščavaj ime Zveličitela!«
(Luthar Adam)
Suzana Guoth
2
Spoštovani bralci!
Republika Slovenija Generalni konzulat Monošter
Danes sem se namenil napisati nekaj besed o tem, kako ima Republika Slovenija pravno urejeno področje odnosov s Slovenci v zamejstvu. Slovenci v zamejstvu ste seveda po definiciji slovenske zakonodaje prav vi, ki pripadate avtohtoni narodni manjšini v Porabju na Madžarskem. Vendar najprej nekaj uvodnih misli o dejanski situaciji. Dolžan sem tudi pojasnilo, kaj pomeni pojem avtohtonost: gre za povezanost, enovitost in nedeljivost slovenskega naroda, ne glede na to, v katerem delu skupnega slovenskega kulturnega prostora prebivajo njegovi pripadniki.
Slovenska manjšina na Madžarskem je glede na svojo maloštevilnost in nekatere druge vzroke najmanj upoštevan del Slovencev v zamejstvu. Uradno ni bila priznana vse do konca druge svetovne vojne. Že od sredine 19. stoletja dalje pa se na Madžarskem tu in tam o njej govori kot o Vendih, ne pa kot o Slovencih. Ob tem bi rad opozoril na ključno dejstvo in to je veljavni Sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini v Republiki Madžarski in madžarski narodni skupnosti v Republiki Sloveniji, ki se izvaja od leta 1993 in s katerim je enkrat za vselej odstranjen vsakršen dvom o tem, kdo so pripadniki naše manjšine na Madžarskem in kako se imenujejo. Obenem pa je ta sporazum tudi takšen mednarodnopravni akt, ki ima močnejšo veljavo od notranjih predpisov in ki vključuje takšna zaščitna določila za obe manjšini, ki vsebinsko izvirajo iz modernih evropskih političnih in stro-
kovnih manjšinskih dokumentov. To omenjam tudi zato, ker prav takšna ureditev na meddržavni ravni po vstopu obeh držav v Evropsko unijo brez dvoma postavlja kriterije za bodoča prizadevanja v smeri manjšinske zaščite tudi po 1. maju letos.
Sicer pa slovenska Ustava, ki poleg 5. člena določa izhodišča za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, predstavlja tisti temeljni notranjepravni okvir, iz katerega izhaja cela vrsta zakonov. Teh je vsega skupaj 28, med katerimi se posamezne določbe omenjenih zakonov nanašajo na Slovence v zamejstvu, druge spet na tiste, ki živijo po svetu. Eden temeljnih aktov, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije, kot najvišji zakonodajni organ, že leta 1996, pa je Resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije. Omenjena resolucija, ki mimogrede določa temeljno politiko Republike Slovenije do Slovencev v zamejstvu, v uvodu najprej določa, da območja sosednjih držav, na katerih živijo avtohtone slovenske manjšine, sestavljajo skupaj z Republiko Slovenijo skupni slovenski kulturni prostor. Trajen in strateški interes Slovenije je krepitev ekonomskega položaja avtohtonih manjšin in njihovih pripadnikov, zato je potrebno manjšinsko gospodarsko komponento vključiti v strategijo gospodarskega razvoja Slovenije, kakor tudi v projekte medregijskega in čezmejnega sodelovanja, ki jih sofinancira Evropska unija. Z različnimi ukrepi gospodarske politike je potrebno pospeševati poslovno sodelovanje manjšinskih z gospodarskimi subjektiv Sloveniji. Problema-
tika avtohtonih manjšin je vključena v pogodbene odnose s sosednjimi državami in je tudi sicer po vsebinski plati sestavni del celote odnosov s sosedi. Temeljno politiko sodelovanja Republike Slovenije s slovenskimi avtohtonimi manjšinami v zamejstvu določa Državni zbor, ki ima s tem namenom ustanovljeno posebno delovno telo, Komisijo za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Za izvajanje te politike pa je pristojna Vlada Republike Slovenije, ki preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je zadolžen za koordinacijo dejavnosti pristojnih ministrstev na tem področju, Državnemu zboru letno poroča o svoji dejavnosti, predlaga politiko za tekoče leto in predlaga okvire proračunskih sredstev za izvajanje te politike. Omenjeni Urad deluje v sklopu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije, vodi pa ga direktor oz. direktorica.
Poleg navedenega je potrebno poudariti, da je Slovenija, z namenom zagotavljanja standardov manjšinske zaščite, tudi pogodbenica Okvirne konvencije Sveta Evrope o varstvu narodnih manjšin in Evropske listine o regionalnih in manjšinskih jezikih. Na ta način sodeluje pri obravnavi uresničevanja teh konvencij s strani držav, kjer živijo slovenske narodne manjšine. To pa je že tema, ki presega okvir današnje in katere namen je bil podati osnovne informacije o tem, kako ima Slovenija na pravnem področju urejeno skrb in sodelovanje z našimi manjšinami v zamejstvu, med katerimi ste seveda tudi Porabski Slovenci. O tej drugi temi, ki je ravno tako aktualna, pa morda kdaj drugič.
Marko Sotlar Generalni konzul RS v Monoštru
Manager za območje - Monošter in okolica
Združenje za prostorski razvoj Monoštra in okolice se je 29. marca sestalo na Gornjem Seniku. Tokratne seje sta se poleg županov in notarjev 15. samouprav udeležila tudi Marko Sotlar, generalni konzul Republike Slovenije, ter Peter Marko, predsednik Županijske skupščine Železne županije. Generalni konzul je povedal, da je prvotna naloga konzulata skrb za slovensko manjšino na Madžarskem, poleg tega sedaj, ko sosednji državi vstopata v EU, pa deluje tudi na regionalnem povezovanju in pospešitvi sodelovanj a obmejnih območij. Pomembnost povezovanja in sodelovanja je izpostavil tudi predsednik skupščine, ki je mnenja, da imajo obmejne pokrajine večje možnosti pri razpisih za dodelitev sredstev evropske skupnosti kot na razpisih operativnih programov Nacionalnega razvojnega načrta. Republika Madžarska namreč namenja vedno manj denarja za j Zahodno prekodonavsko regijo. Regija lahko izkoristi svojo obmejnost tako, da se samouprave in društva z raznimi projekti prijavijo na razpise Phare CBC-ja, ki so prav zdaj aktualni. Rok prijave za slovensko-madžarske in za avstrijsko-madžarske male projekte je konec maja. Pomanjkljivost mikroregije je, da nima strokovnjakov za pripravo projektne dokumentacije. Prav zaradi tega so člani društva sprejeli predlog, da se mikroregija prijavi na razpis Ministrstva za kmetijstvo in prostorski razvoj RM za zaposlitev območnega managerja, ki bo strokovno pomagal občinam pri pripravi razpisnih dokumentov.
Predsednik združenja Tibor Viniczay je predstavil delovni načrt organizacije, ki so ga vsi člani sprejeli in podprli, ter projekt, za katerega se sedaj pripravlja razpisna dokumentacija z naslovom Inteligenčna mala regija, ki bi omogočil razvoj regije na področju informatike.
A. Kovač
Porabje, 8. aprila 2004
3
Gosztola: usklajeno dogovarjanje o mejnih prehodih med Slovenijo in Madžarsko
Besedo imata ministra za notranje zadeve
Ko pišem o mejnih prehodih med Slovenijo in Madžarsko, se zmeraj spomnim tistega popoldneva, ko je bil odprt prehod med Martinjem in Gornjim Senikom. Če odmislim manj resen povod, da je bil neznosno vroč avgustovski dan, se mi misel ustavi pri besedah, ki sta jih povedala slavnostna govornika predsednika Milan Kučan in zlasti Arpad Göncz. Slednji je slikovito poudaril: „Končno je umrla norost”, in dodal: „Ne le da ljudje 40 let niso smeli prečkati meje, ampak je bilo tja težko priti, ker so bile vse vasi zastražene, ker so spadale v ozki mejni pas. ” Še eno pomenljivo misel smo slišali tedaj. Nekako tako, da prehod zdaj „ odpirava ” predsednika, v bodoče pa bodo to naredili lokalni politiki ob meji „ midva pa prideva na slovesnost, če naju povabijo! ”
Življenjski utrip je pogosto nekje vmes med lepimi in, zakaj bi dvomili, iskrenimi besedami tedanjega predsednika, in politično realnostjo. V grobem je „norost” res umrla, toda na naslednji „svoj prehod ” Verica-Čepinci so morali porabski Slovenci čakati le nekaj mesecev manj kot deset let (odprt
marca 2002). Seveda se za prehod niso odločili lokalni politiki, marveč državi, odprla sta ga zopet predsednika, to pot v nekoliko drugačni sestavi, z madžarske strani novi predsednik Ferenc Mádl, s slovenske pa Milan Kučan.
Zdaj slednjič k današnjemu naslovu: Besedo res imata notranja ministra, dr. Monika Lamperth in dr. Rado Bohinc, ne pa župana gornjeseniške in petrovske občine ali šalovske in véričke občine. Govorim o prizadevanjih v Porabju, da bi prehodi bili odprti neprekinjeno do tedaj, ko bodo tudi med novimi in starimi članicami Evropske unije meje odprte povsem, kar naj bi se zgodilo po sedanjih napovedih do konca leta 2006 oziroma do začetka leta 2007. Na zasedanju madžarske in slovenske komisije v Murski Soboti konec januarja in v Gosztoli blizu Lentija v drugi polovici marca so se pogovarjali in dogovorili o novostih, ki bodo na mejnih prehodih zaživele trideset dni po polnopravnem članstvu Slovenije in Madžarske v Evropski uniji. Med spremembe za zdaj ne sodijo dogovori o neprekinjeno odprtih prehodih, za katere so
zainteresirani porabski Slovenci in prekmurski Madžari, marveč prekategorizacija iz meddržavnih v mednarodne prehode (Gornji Senik-Martinje, Prosenjakovci-Magyarszombatfa, Kobilje-Nemesnep in Pince-Tornyiszentmiklós), možnosti za vožnje z avtobusi (Gornji Senik in Pince) in lažjimi tovornimi vozili (Hodoš-Bajansenye), odpiralni čas in lokacije bodočih skupnih kontrolnih točk. Kar je ostalo nedogovorjeno v Murski Soboti, so uskladili v Gosztoli, je povedal vodja slovenske delegacije Aladar Belec iz slovenskega ministrstva za zunanje zadeve. O neprekinjeno odprtih prehodih pa: „Na ekspertni ravni nam je želja manjšin znana, so pa materialne možnosti, ki tega trenutno ne dopuščajo. Prizadevali si bomo, koliko bo mogoče in če bodo na to kazale potrebe, da bi se za neprekinjeno odprte prehode dogovorili na zakonski osnovi. Konkretno zakon o nadzoru državne meje dopušča, da se za to lahko dogovorita notranja ministra Slovenije in Madžarske. ”
Na „ potezi ” (še) niso župani, ampak notranja ministra, ki bi morala upoštevati vsakdanji
interes ljudi ob meji in ne statistiko, koliko potnikov potuje čez kateri prehod. Sicer pa je meddržavni dogovor, da bo gornjeseniški prehod po novem (konec maja) odprt, ne glede na letni čas, od šeste do dvaindvajsete ure, ostali prehodi pa od 1. aprila do 31. oktobra od sedme do devetnajste ure, v zimskem času pa od osme do šestnajste ure.
Končno bo lahko po mnogo krajši poti vozil bibliobus iz Murske Sobote v Porabje, Avtobusni promet Murska Sobota pa se s partnersko organizacijo dogovarja za stalno čezmejno avtobusno povezavo.
Koliko ima smisel polemizirati z izjavo o materialnih možnostih za neprekinjeno odprte mejne prehode, se pokaže ob dejstvu, da se bodo stroški na mejnih prehodih po zadnjih meddržavnih dogovorih krepko znižali. Denimo primer prehoda Gornji Senik-Martinje. Po dogovoru v Soboti in Gosztoli bo na tem prehodu skupna policijska kontrola na slovenski strani, madžarski objekti bodo zaprti, zaenkrat naj bi v njih ostal delujoč telefon. Na prehodu, ki bo po novem zaprt osem ur, bosta samo slovenski
in madžarski policist, medtem ko carinikov po 1. maju tudi na mejah novih članic EU ne bo. Že s tem, ko ne bo carinikov, ko bodo ogrevali in osvetljevali, čistili, vzdrževali le eno poslopje, bo prihranek večji, kot bi bili stroški za neprekinjeno odprt prehod. Podobna je tudi računica za prehod Verica-Čepinci. Tudi sklicevanje na število ali prenizko število potnikov je neopravičljivo, kajti že zdaj potnikov ni malo, za Slovence v Porabju pomeni neprekinjen stik z Goričkim mnogo več kot zgolj fizično možnost prehajanja meje, pa tudi sicer se prehodi lahko uveljavijo v širšem evropskem prostoru le, če so odprti neprekinjeno. Denimo za del turistov, ki se iz dela avstrijske Gradiščanske napotijo v Prekmurje pa tudi obratno, zlasti ko bo prehod sposoben tudi za avtobusni promet.
Zato, če strnem, bi bilo potrebno prepustiti odločitev, kako naj bodo odprti prehodi prebivalcem ob meji in politikom, se pravi županom, šalovskega župana pa „prijeti za ušesa ”, ker ni poskrbel, da bi bila cesta na slovenski strani že lani asfaltirana, ampak bo enkrat letos.	eR
Tak je pisalo na transparenti pred 15. lejti, gda so lidgé po gorički pa Porabski vasnicaj prvikrat organizirano »zdignili svoj glas« pa zahtevali, naj se odpre mejni prehod Martinje -Gorenji Senik. 18. marciuša 1989. leta je na športnom igrišči v Martinji vküperprišlo dosta lidi pa je čakalo, ka bi se Porabci z dvöma busoma tö pripelali. Nej so se pripelali iz Porabja, pripelali so se iz Ljubljane. Tistoga ipa se je vsakšo leto ena zamejska slovenska skupnost predstavila v Cankarjevem domi v Ljubljani. Eno leto Slovenci iz Avstrije, drugo leto iz Italije, leta 1989 smo pa ranč mi, Porabci na vrsti bili. Tau so vöponücali organizatori pa so prosili, če bi se domau po pauti leko stavili v Martinji pa se udeležili demonstracije. V Ljubljani so se brž odlaučili pa tak sta se avtobusa pri Petrovcaj obrnila prauto Martinji. Gde je Martinje pa kak kaj vögleda krajina, so znali samo starejši, steri so pred bojnov ešče ojdli tam. Paut med Senikom pa Martinjom je notzarasla gauška, mladi so več sploj
nej znali, gde je gnauksvejta bila. Goričanci so Porabce pričakali nej samo z lejpimi rečami, liki z dobro hrano pa
pijačo tö. Vse kauli igrišča so bile velke table, na steraj je pisalo: »Hočemo mejni prehod Martinje - Gornji Senik!«, »Neščemo se do sauseda voziti 100 km-ov!« »Hočemo mejo prestopiti z osebno izkaznico!« »Neščemo 1000 meterski pas!« K
tauma trbej vedeti, ka je tistoga ipa stejla jugoslovanska soldačija razširiti mejni pas s stau mejtrov na gezero mej-
trov. Tistoga ipa, gda smo že gučali o tom, ka do meje spadnile, nej dugo po tistom so porüšili Berlinski zid tö, se je Goričancom obečüvala bole sigurna kontrola. Nam, Porabcom je tau nej bilau nika nauvoga, ka smo v taum živeli več
kak 40 lejt. Pomislite samo na tau, kelkokrat so nas stavili pa pravico (izkaznico) prosili, če smo se iz Varaša pelali na Gorenji Senik ali Verico. Pomislite na graničare v civili na cugaj pa autobusaj...
Tisti den je na športnom igrišči v Martinji dosta gučov bilau. Guč je emo kak predsednik velke soboške občine Andrej Gerenčer, gnešnji veleposlanik v Budimpešti, predstavnika Martinja pa Trdkove Lojze Kozar pa Srečko Kalamar, s porabske strani pa Jože Hirnök, steri je tistoga ipa ešče delo v varaškom kulturnom daumi. Vsi guči so pa gordejvali pitanje, kak dugo de ešče trbelo čakati, ka bi rojak do rojaka, padaš do padaša, saused do sauseda leko išo po bližnji pauti. Do odprtja granice med Senikom pa Martinjom smo čakali ešče dvej leti pa pau. Dapa ka je tau bilau prauti 40-50-letni izolaciji?
Na te dogodke smo se spominali 19. marciuša v gasilskom daumi na Trdkovi, gde se je zbrala skupina lidi, steri so sami tö aktivno sodelovali ali
pri organizaciji demonstracije ali v programi. Tau idejo je emo Srečko Kalamar, steri je tistoga ipa biu prvi človek vesi. Istina, ka se zdaj več ne spravla nej s politiko nej z javnim življenjem, dapa tak je mislo, ka pred vstopom v Evropsko unijo se ne smejmo spozabiti te obletnice. Vsi navzoči so tak mislili, ka je za demonstracijo pred petnajstimi lejtami dosta batrivnosti (poguma) trbelo.
Meje - ranč nej meje, liki mejni prehodi - so gnesden pá aktualne. Kak ste v naši novinaj že leko šteli, po 1. majuši eške ne zbrišejo meje. Če že ostanejo (do šengena), smo steli, naj baujo bar prehodi den-nauč odprti, dapa nej se nam je zošikalo. Zdaj tak kaže (članek Ernesta Ružiča), ka de prehod med Senikom pa Martinjem oprejt od 6.00 do 22.00 vöre. Leko, ka bi pá trbelo kakšno demonstracijo zorganizirati pa bi se te glas Goričkoga pa Porabja bole čüjo tak v Budimpešti kak v Ljubljani?
M. Sukič
Srečko Kalamar, pobudnik srečanja
Porabje, 8. aprila 2004
4
Dvanajst novih učbenikov za porabske šolarje
26. marca je Javna družba za kulturo in založništvo Croatica predstavila nove učbenike za slovenski jezik ter spoznavanje slovenstva, ki so izšli pri tej založbi lani in letos. Predstavitve v konferenčni dvorani Slovenskega doma v Monoštru so se poleg učiteljev in učiteljic udeležili tudi člani Slovenske državne samouprave.
Navzoče, med njimi generalnega konzula v Monoštru Marka Sotlarja, je pozdravil predsednik Slovenske državne samouprave Martin Ropoš.
Direktor Javne družbe Croatica, gradiščanski Hrvat Csaba Horvat, je poudaril, da je bila založba ustanovljena leta 2000 prav z namenom, da bi izdajala učbenike manjšin, ki živijo na Madžarskem. Tako so pri njih že izšli učbeniki za gradiščanske Hrvate (v gradiščanskem narečju) in ostale Hrvate, za Romune, Bolgare in Grke, Nemce in nenazadnje za Slovence. Iz posameznih slovenskih učbenikov so natisnili 200 izvodov, seveda pa je mogoč tudi ponatis, če bi bilo to potrebno, kajti tiskarna razpolaga z najmodernejšo tehniko, z digitalnim tiskarskim strojem. Nove učbenike je predstavila Marija Kozar, etnologinja, ki je tudi sama sodelovala pri nastajanju treh učbenikov. Ministrstvo za šolstvo na Madžarskem je leta 2001 razpisalo natečaj za pripravo učbenikov za 1., 2., 5., in 6. razred osnovnih šol ter za 9. in 10. razred srednjih šol. Na natečaj je prispelo 9 rokopisov, iz teh so nastali učbeniki, ki jih je izdala založba Croatica. Knjige so oblikovali: Zorica Agatić Zsolt Dévai, Katalin Ágoston in Ka-
talin Zámbó. Učbenike so avtorji pripravili po navodilih okvirnega učnega načrta. Slikanico za 1. razred, z naslovom Igraje v slovenščino, so pripravili: Valerija Perger, Eva Lazar, Laci Domjan, Elizabeta Majcan Pint, Ibolya Neubauer, Vera Takač Irena Fasching in Ildiko Treiber. Strokovni recenzentki sta bili
Irma Filip in Marta Sukič. Učbenik je ilustrirala Marjeta Cvetko iz Slovenije.
Okvirne teme učbenika so: predstavljanje, dom in družina, šola, čas, učenčevo neposredno okolje, prometna sredstva in prazniki. Priročnik k slikanici je v pripravi.
Za drugi razred so napisale učbenik in jezikovno vadnico Igraje v slovenščino Irena Fasching, Eva Lazar in Ibolya Neubauer. Strokovni recenzentki sta bili Irma Filip in Marta Sukič. Knjiigi sta ilustrirala Veronika Wennesz in Csaba Csongeto. Odgovorna urednica je bila Marija Bajzek--Lukač.
Okvirne teme učbenika so: šola, jesen, zima, jedi in pijače, mesto in poletje. To so splošne teme. Specialno je v učbeniku, da je na strani 54 ob sliki Ljubljane kot glavnega mesta Slovenije tudi slika Budimpešte kot glavnega mesta Madžarske, v jezikovni vadnici pa 64. stran, na kateri so naštete porabske vasi z mestom Monošter.
Za 3. in 4. razred ni bilo razpisa. Za 5. in 6. razred je napisala učbenik-berilo Valerija Perger z naslovom Pozdravljena, slovenščina! Strokovna recenzenta sta bila Laci Domjan in Erika Köleš-Kis. Ilu-
strirala je Veronika Wennesz. Urednica učbenika za 5. razred je bila Marija Bajzek-Lukač za 6. razred pa Marija Kozar.
Okvirne teme berila za 5. razred so: delo in poklici, Madžarska in ožja domovina Slovensko Porabje, matična dežela -Republika Slovenija, prazniki, človeško telo in zdravje, promet, slovensko ljudsko izročilo, s posebnim ozirom na Porabje. O tem, da je učbenik pripravljen za porabske Slovence, pričajo strani s porabskimi ljudskimi pesmimi in članki porabskih šolarjev v knjižnem jeziku ter narečju, vzeti iz časopisa Porabje.
Avtorica in sodelavci Radia Monošter so pripravili dvojezično zvočno inačico učbenika. CD-je je na predstavitvi učbenikov šolam podaril glavni urednik Francek Mukič. Okvirne teme učbenika za šesti razred so: jesen, promet, zima, varovanje narave, družina in domovina, pomlad, delo in poklici, poletje in knjižnica. Na
koncu učbenika daje avtorica učiteljem metodična navodila. Tudi v tem učbeniku so spisi porabskih šolarjev in porabske ljudske pesmi z notami in teksti.
Za 7. in 8. razred ni bilo razpisa. Vsi učbeniki za osnovnošolce so lepi, barvni. Upamo, da bo pouk slovenščine otrokom v veselje!
Za prvi in drugi - oziroma deveti in deseti razred srednje šole, kakor se po novem reče -je napisala berilo in delovni zvezek Erika Glanz z naslovom Spoznavanje slovenskega jezika. Strokovna re-
cenzenta sta bila Laci Domjan in Erika Köleš-Kis. Strokovna sodelavka je bila Valerija Perger, urednica pa Marija Kozar.
Učbenike je avtorica sestavila prav tako po navodilih okvirnega učnega načrta. Okvirne teme berila za deveti razred so: slovensko slovstvo od prvih zapisov do 20. stoletja, praktičnosporazumevalna sporočila: vabilo, obvestilo, zasebno in uradno pismo; pisanje sporočila. Na koncu sta na kratko opisani dve pokrajini Slovenije - Gorenjska in Dolenjska ter predstavljeni na barvnih fotografijah. Tudi v Berilu za 9. razred najdemo domače ljudske pesmi z notami. S pomočjo Delovnega zvezka pa dijaki spoznavajo in vadijo oblikoslovje, sporočanje in pravopis. Okvirne teme berila za deseti razred so: slovensko slovstvo od 20. stoletja do danes, doživljajski, domišljijski spis, različna besedila praktičnega sporočanja. Na koncu sta spet na kratko opisani dve pokrajini
Slovenije - Prekmurje in Koroška ter predstavljeni na barvnih fotografijah. V Berilu za 10. razred sta predstavljena tudi domača, prekmurska pisatelja Milan Vincetič in Feri Lainšček. S pomočjo Delovnega zvezka za 10. razred dijaki spoznavajo in vadijo skladnjo in pravopis.
V okviru pouka slovenskega jezika in literature naj bi učenci spoznavali tudi zgodovino in kulturo svoje ožje domovine in matične domovine Slovenije. Madžarsko Ministrstvo za šolstvo je leta 1998 razpisalo natečaj za pisanje učbenikov na temo „Spoznavanje domovi-
ne”.
Francek Mukič in Marija Kozar sta napisala tri učbenike: slikovni slovar za prvi-četrti razred osnovnih šol, učbenik in berilo za 7.-10. razred z naslovom Spoznavanje slovenstva. Strokovni recenzentki in lektorici prve knjige - z risbami Marije Kozar - sta bili Erika Glanz in Valerija Perger. Učbenik in berilo za 7.-10. razred so lektorirali: dr. Jozsef Bokor, dr. Ernő Eperjessy, Erika Glanz in Valerija Perger. Naslovnice je oblikoval Zsolt Dévai, tehnično je knjige uredil Francek Mukič. Učbeniki so izšli prav tako pri založbi Croatica.
Avtorja sta za 1 -4. razred sestavila slikovni slovar tradicionalne kulture s terminologijo v narečju, ki se razlaga v knjižni slovenščini in madžarščini. Razen tega so v knjigi še porabske izštevanke, otroške pesmi, pregovori in domače ljudske pesmi z notami. Na koncu knjige v Metodičnem dodatku avtorja naštevata nekaj idej za aktiviranje otrok pri pouku tega predmeta.
Učbenik za 7.-10. razred vsebuje 5 večjih poglavij, z 277 krajšimi učnimi enotami. Naslovi poglavij so: Do Slovenije, O Sloveniji, Po Sloveniji, Po Pomurju in Po Porabju. Na koncu knjige, v Metodičnem dodatku, avtorja predlagata, katere učne enote naj se obravnavajo v posaznih razredih. Z zvezdico označena poglavja se nanašajo na Slovensko Porabje, uokvirjeni naslovi poglavij pa pomenijo, da v teh primerih gre bolj za posebnosti in zanimivosti. V prilogi barvne fotografije predstavljajo Slovenijo in Slovensko Porabje. Učbenik je napisan v knjižni slovenščini. Na koncu posameznih učnih enot pa je slovensko-madžarski slovarček.
Berilo za 7.-10. razred je dopolnilo k učbeniku. Besedila so razvrščena po zaporedju poglavij v učbeniku. Veliko besedil je v prekmursko-porabskem narečju.
Vse tri učbenike priporočamo tudi staršem, samoupravam in članom raznih kulturnih skupin in slovenskih društev! Sodelavci Radia Monošter so pripravili zvočno inačico učbenika. CD-je je na predstavitvi učbenikov šolam podaril glavni urednik Francek Mukič.
Marija Kozar
Marija Kozar, predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš in direktor založbe Croatica Csaba Horváth.
Med publiko tudi učiteljice, ki bodo uporabljale učbenike pri pouku.
Porabje, 8. aprila 2004
5
Prvi letošnji djilejš predsedstva Slovenske zveze
Predsedstvo Slovenske zveze je letos 24. marciuša držalo svoj prvi djilejš. Člani predsedstva (elnökség) pa nadzorne komisije (ellenőrző bizottság) so v lejpom števili prišli vküper, bilau nas je 21. S toga se tü kaže, ka se vsakši drži reda, pozna odgovornost do tistoga dela, Zakoj se je vzeo. Mi se pa pobrigamo zatau, ka keden dni pred djilejšom vsi v roke dobijo vse teme, dnevne rede, prošnje, naj se doma leko pripravijo na djilejši, vej pa etak leko pomagajo najbola delo delavcov Zveze.
V prvom dnevnom redi smo leko čüli finančno poročilo od lajnskoga leta. Poročilo je pripravila računovodkinja Brigita Korpič. Pod vodstvom predsednice Elizabete Soós je nadzorna komisija prejk poglednila poročilo pa je predsednica taprajla, ka so vse vredi najšli. Predlagala je, naj se poročilo napiše v novinaj tü pa naj se predsedstvo odlauči o tejm, ka v letošnjom leti kelko pejnaz razdeli vö različnim drüštvam, organizacijam, te naj se razdeli tista vsota (összeg) na štiri frtau leta. Etak de se predsedstvo bola leko držalo reda pa se ne mora zgoditi, ka skur dvakart telko pejnaz damo vö na leto, kak smo tau računali na začetki leta. Vejpa kak smo že leko šteli v novinaj Porabje, na Vogrskom so redno dola vzeli od manjšin pejnaze. Sekretarka Zveze je ta prajla, ka smo lanjsko leto 24 organizacijam, šaulam, drüštvam dali pejnaze, s sterimi se je vekši tau pošteno pa pri cajta ta zračuno, nisterne je trbelo posaba prositi na tau. Laci Kovač se je posaba za(h)valo delavcom Zveze zatau, ka dosta pejnaz spravimo vküper za Zvezo z natečaji (pályázat). Tau se dobro leko vidi s lanjskoga proračuna, ka vse natečaje vöponöjcamo. Zvöjn zveze je dosta tašni
slovenski organizacij, stere se fejs tröjdijo, naj iz vseveč mest vküp spravijo pejnaze, dapa tašne so tü, stere na tau trno malo brige majo.
Draga tema je bila letošnji program Zveze, steroga v naslejdnji novinaj konkretno napišemo. Tröjdili smo se, naj en tau programov ovak, na nauvo bau, kak do tejga mau. Elizabeta Soós nam tanačivala, naj prauti konca leta mamo občni zbor, gda leko damo račun od dvejletnoga dela pa leko dobimo informacije, ka moramo ovak delati, ka je najbola silno pomagati, ta opraviti. Pitanje je bilau, če naj mamo tadale prireditev Srečanje Porabski kulturni skupin. Tak vidimo vzadnji lejtaj, gda bi za nisterne skupine tau že višešnjo bilau. Predsedstvo je privolilo predlog Elizabete Soós, naj občni zbor pa tau srečanje vküper sprobamo naprajti na konci novembra. Predsednica komisije za kulturo Marijana Sukič je na znanje dala predsedstvi, ka vse smo se zgončali z voditeli kulturni skupin, stere smo zatok pozvali vküper, naj bola vejmo, kašne probleme majo pri svojom deli, kak so zadovolni s tistim, kak njim pomagamo na Zvezi. Vekši problem se je pokazo samo pri sakalavskoj folklorni skupini, ka malo deklin majo v skupini pa že sedmo leto njim ne moremo sprajti goslara. Komisija za kulturo vse skupine gorazišče v tau leti, gda se ške več vse leko zvej, ka ške nöjcajo za dobra delo. Zveza se pa obrača na skupine s tejm, naj nisterne skupine bola odijo na prireditve, tak doma v vesi kak na osrednje Zvezine programe. Sploj pa, če svetimo den kulture! Ne smejmo pa pozabiti na tiste skupine, stere so furt kreda, stere se z veseldjom dajo pozvati.
Člani predsedstva so najbola aktivni bili pri pogučavanji,
odločitvi o tejm, gda je sekretarka Zveze prosila, naj se gora vzema en(a) referentk(a) na Zvezo. Njeno delo je zvöjn razstav pripraviti vse kulturne prireditve, programe, organizirati nastope domanji skupin pa skupin iz Slovenije, pomagati Vsejm slovenskim dröjštvam, če nöjcajo kašno pomauč, ranč tak šaulam, vrtcom, pripraviti djilejše predsedstva, občni zbor, natečaja pisati itd. Več pomauči od svoji kolegic tü ne more prositi, ka one majo svojo delo. Cilj Zveze pa mora biti tau, naj svojo delo redno, pošteno opravla. Moramo biti na tejm, naj ške več pa baugše delamo, k toma pa nöjcamo človeka tü. Predsedstvo se na konci tak odlaučilo, ka do v tej novinaj vönapisani pogoji za nauvoga sodelavca, pa se predsedstvo na naslejdnjom djilejši odlauči končno, sto se vzema gora.
Žau, zatau smo več nej meli časa, ka bi razpravlali o prošnjaj, koma kelko pejnaz naj damo za podporo. Predsedstvo Zveze de naslejdnji djilejš melo 21. apriliša. Tau tü želimo na znanje dati, ka mo se samo s tistimi prošnji spravlali, stere do nota poslane do 13. apriliša zatok, ka naprej moramo vöposlati predsedstvi. Tiste prošnje, stera kesnej dobimo, pa pridejo na red v majuša.
Zdaj, gda pišem o tau djliejši, mi na pamet prišlo, kak bi dobra bilau, če bi eške od več slovenski organizacij leko šteli, ka se godi na njigvi djilejšaj pa kakšne programe majo. Tak brodim, ka nisterna drüštva so zatau trno dobre pelde. Na konci se pa zahvalimo članom predsedstva, ka so Prišli na djilejš, posaba pa tistim, steri so nam s svojim mišlenjom, s tanači bili na pomauč, ka bi pobaugšali delo.
Klara Fodor sekretarka
Finančno poročilo Zveze za l. 2003
Zveza Slovencev na Madžarskem in uredništvo časopisa Porabje za svoje prihodke (bevételek) vsakšo leto natečaje piše tak v Slovenijo kak na Vogrskom.
Leta 2003 je Zveza tak dobila od Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu iz Slovenije: za svojo delovanje 31.974.000 forintov, časopis Porabje pa 13.000.000 forintov. Ranč tak smo pisali natečaj na Sklad za kulturne dejavnosti, gde smo dobili 2.300.000 forintov za organiziranje programov, pa Ministrstvi za kulturo, gde smo za vödavanje knjig in za programe dobili 3.175.000 forintov.
Na Vogrskom smo za delovanje Zveze pri Ministrstvi za nacionalno kulturno dediščino dobili 400.000 forintov, za organiziranje programov 200.000 forintov, za vödavanje knjig pa 350.000 forintov. Pri Javnom skladi za narodne in etnične manjšine je Zveza dobila za organiziranje programov 2.726.000 forintov, za vödavanje knjig 1.520.000 forintov. Za te pejnaze smo 20 natečajov napisali. Uredništvo Porabja za vödavanje novine tö od tec dobi pejneze, lani 16.000.000 forintov. Pri Phare programi smo lani tö srečni bili pa smo dobili 10.269-000 forintov. Razen tej pejnez, ka smo dobili prejk natečajov, smo še meli prišparano z leta 2002 2.846.000 forintov, 472.000 forintov smo pa vtjüpdobili na slovenskom bali pa za obresti (kamatok).
Na koj so dojšli te pejnezdje? Pri novinaj Porabje je
11.150.000	forintov koštala tiskarna (štampanje), 9 lejt stari auto smo vömenili na nauvoga, tau je 3.154.000 forintov koštalo pa digitalni fotoaparat smo küpili za 181.000 forintov. Za delovanje (telefon, pošta, pisarniški stroški, kurjenje, voda, elektrika) smo ponücali 1.868.000 forintov, za goradržanje službenoga autona (bencin, Zavarovanje itd.) 424.000 forintov in za plače (plača delavcov, honorar za tiste, steri pišejo in honorar za »poštaše«) in prispevke (nyugdíj- és egészségbiztosítási járulék, munkaadói járulék)
11.747.000	forintov.
Zveza je iz Phare pejnez 5 velki prireditev organizirala, vödala en prospekt o Porabji in Slovenski iži pa je modernizirala računalnike in tehniko v pisarnaj. Za plače (plača delavcev, honorar za vodje kulturnih skupin, za predsedstvo, za avtorje steri so knjige pisali) in prispevke (nyugdíj-és egészségbiztosítási  járulék,munkaadói járulék) smo 14.809.000 forintov vödali, za delovanje (telefon, pošta, pisarniški stroški, kurjenje, voda, elektrika) 2.317.000 forintov, za organiziranje kulturnih in raznih prireditev (darilo, prehrana nastopajočih) 6.980.000 forintov, za pautne stroške, Zavarovanje in razne stroške pri porabskih kulturnij skupinaj 3.597.000 forintov, za pomoč vrtcom (tabor in vzgojiteljice iz Slovenije) 1.984.000 forintov, za glasbeno šaulo na Gorenjom Seniki 790.000 forintov, za pomoč raznim društvam 3.752.000 forintov, za goradržanje službenoga autona (bencin, Zavarovanje itd.) 1.188.000 forintov, za vödavanje knjige 1.160.000 forintov in ostali stroški 1.859.000 forintov.
Finančno poročilo Zveze in uredništva je predsedstvo na seji sprejelo.
Brigita Korpič računovodkinja
(nyugdíj- és egészségbiztosítási járulék, munkaadói járulék) 11.747.000 forintov.
Porabje, 8. aprila 2004
Zveza je iz Phare pejnez 5 velki prireditev organizirala, vödala en prospekt o Porabji in Slovenski iži pa je modernizirala računalnike in tehniko v pisarnaj. Za plače (plača delavcev, honorar za vodje kulturnih skupin, za predsedstvo, za avtorje, steri so knjige pisali) in prispevke (nyugdíj-és egészségbiztosítási járulék,munkaadói járulék) smo 14.809.000 forintov vödali, za delovanje (telefon, pošta, pisarniški stroški, kurjenje, voda, elektrika) 2.317.000 forintov, za organiziranje kulturnih in raznih prireditev (darilo, prehrana nastopajočih) 6.980.000 forintov, za pautne stroške, zavarovanje in razne stroške pri porabskih kulturnij skupinaj 3.597.000 forintov, za pomoč vrtcom (tabor in vzgojiteljice iz Slovenije) 1.984.000 forintov, za glasbeno šaulo na Gorenjom Seniki 790.000 forintov, za pomoč raznim društvam 3.752.000 forintov, za goradržanje službenoga autona (bencin, zavarovanje itd.) 1.188.000 forintov, za vödavanje knjige 1.160.000 forintov in ostali stroški 1.859.000 forintov.
Finančno poročilo Zveze in uredništva je predsedstvo na seji sprejelo.
Brigita Korpič računovodkinja
6
Slovenija vstopila v NATO
S predajo ratifikacijskih listin je Slovenija uradno postala članica zveze NATO. Predsednik vlade Tone Rop je v Washingtonu kot prvi med premieri sedmih novih članic ameriškemu državnemu sekretarju Colinu Powellu predal listine o pristopu k zavezništvu, s čimer je Slovenija uresničila enega od dveh glavnih zunanjepolitičnih ciljev, ki si ju je zadala po razglasitvi neodvisnosti leta 1991. Slovesne predaje listin depozitarju Severnoatlantske pogodbe iz leta 1949 se je udeležil tudi zunanji minister Dimitrij Rupel, ameriški predsednik George Bush pa je ob tej priložnosti v Beli hiši pripravil slovesnost, ki se je je udeležilo kar okoli 4000 gostov. Z vstopom v NATO so varovanje slovenskega zračnega prostora v okviru zavezništva prevzela italijanska letala.
Omejen promet
Od 1. aprila je z uredbo o omejitvi prometa na slovenskih cestah prepovedan promet nekaterih vrst vozil v časovnih obdobjih, ko se pričakuje zgoščen promet, in ob neugodnih razmerah za vožnjo. Med drugim uredba prepoveduje promet tovornih vozil in skupin vozil, katerih največja dovoljena masa presega 7500 kg, traktorjev, motokultivatorjev, delovnih strojev in vprežnih vozil vse leto ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih med 8. in 22. uro. V turistični sezoni (od 15. junija do 15. septembra) bo promet za omenjena vozila prepovedan ob sobotah med 7. in 13. uro, ob nedeljah, praznikih in dela prostih dnevih pa med 7. in 22. uro. Promet traktorjev, motokultivatorjev, delovnih strojev in vprežnih vozil je prepovedan tudi vse leto ponoči. V času prepovedi pa traktorji lahko vozijo na cestah s posebno prometno površino za počasna vozila.
»Za tvojo strogo ljubezen, s katero si mi
S tem posvetilom je podarila svojo najnovejšo pesniško zbirko profesorici Katarini Léránt, moji sogovornici, pesnica - njena bivša učenka. Katarina je žrtvovala nekaj svojega časa, da nas seznani s svojo vsestransko dejavnostjo, ki jo je sedaj izpopolnila še s prostovoljnim negovanjem bolnikov v bolnici.
-	Presenetilo me je, ko sem
slišala v radijski oddaji o tvoji najnovejši odločitvi, da si pripravljena iz človekoljubnosti v bolnici nuditi praktično in duhovno pomoč težkim bolnikom. Vem, kako zelo si zaposlena in si težko predstavljam, kako si najdeš čas za to tvojo najnovejšo dejavnost. V Železni županiji si poznana kot eminentna profesorica in ekspert za zgodovino in ruski jezik.
Ko si odšla v pokoj, si postala svetovalka velike zavarovalnice pa tudi profesorskemu poklicu nisi obrnila hrbta. Nekaj časa si se ukvarjala tudi s socialno ogroženo mladino. Sedaj si pa prevzela še to težko, nesebično delo, namesto da bi se ukvarjala s poučevanjem ruskega jezika, za katerega se ponovno kaže precejšnje zanimanje, in bi lahko služila s tem tudi lepe denarje.
-	Že kot študentka sem se začela ukvarjati z varstvom mladine. Ukvarjala sem se z mladoletnimi kriminalci, ki so živeli v revnih delih Budimpešte, večinoma na periferiji in so bili obsojeni na zaporno kazen ali so
pravkar prišli iz zapora. Ukvarjala sem se z njimi, da jih zaščitim pred ponovnimi delikti, kajti to so bili mladoletniki, ki so živeli v težkih družinskih razmerah.
-	To dejavnost si opravljala honorarno?
-	Nikoli. Vse to sem delala zastonj.
-	Poleg študija si imela dovolj časa tudi za kriminalce?
-	Za njih sem vedno imela čas. Ko sem končala študij, sem za nekaj časa prekinila to delo, kajti ukvarjala sem se le s svojim profesorskim poklicem, torej s poučevanjem zgodovine in ruskega jezika. Seveda tudi v šoli nisem zanemarjala revnih, toda nadarjenih otrok, tistih, ki so živeli v takšnih okoliščinah, da na študij nikoli niti pomislili ne bi. Skušala sem prepričati njihove starše, naj pošljejo svoje otroke na univerzo. Fante sem v prvi vrsti usmerjala v pedagoški poklic, kajti splošno znano je, da v profesorskih zborih osnovnih šol prevladujejo ženske. Kar lepo število mojih učencev si je izbralo na mojo spodbudo vzgojiteljski - profesorski poklic.
Od leta 1987 do 1998 sem se ponovno začela intenzivno ukvarjati z varstvom mladoletnikov, bila sem vodja društva za varstvo mladine Železne županije. Leta 1995 sem teoretično odšla v pokoj, toda izkoristila sem možnost, ki nam jo je država ponujala, namreč da lahko še tri leta kot upokojenka aktivno delam v svojem poklicu, kajti iz pokojnine se pri nas ne da živeti. Ko so ta leta minila, sem se kot svetovalka zaposlila pri zavarovalnici. To delo opravljam tudi še danes.
Od leta 1994 do 2000 sem bila vodja urada Sokrates, ki se je ukvarjal z vzpostavljanjem stikov s tujino za profesorje in učence. Neštetim šolam sem pomagala, da
vzpostavijo stike s tujino. Tudi sama sem se udeleževala študijskih potovanj in izmenjav izkušenj. Od leta 1989 sem sodelovala pri programu svetovne banke. Napisala sem učni načrt za pouk spoznavanja družbe in za pouk zgodovine. Bila sem iniciator uvedbe predmeta spoznavanja družbe v srednjih šolah, ker smatram, da nima smisla, da se učenci v tako velikem številu ur učijo le zgodovino. Učno snov zgodovine kot predmeta bi zmanjšala za tri četrtine, preostalo četrtino bi pa temeljito predelala za obravnavo.
-	Kaj je bilo torej odločilno, da si prevzela še eno dobrodelno dejavnost?
-	Dve leti in pol sem negovala mamo svojega moža, ki je bila neozdravljiva bolnica.
-	Če se ne motim, sta se takrat vidva z možem že ločila, ne? Kljub temu si prevzela skrb za njegovo mamo in tudi veliko odgovornost, ki je s tem povezana?
-	Ko je moja tašča ostala sama in je zbolela, so me njeni sorodniki v šoli poiskali in me prosili, da jo vzamem k sebi. Tudi moja hčerka je zahtevala, da babico vzamemo k sebi in jo negujemo. Jaz sem to tudi storila, polepšala sem ji zadnja leta življenja. Smatrala sem, da je to moja dolžnost, kajti vzgajala sem hčerko, morala sem ji dajati dober vzor. Kako bi jaz lahko zahtevala od nje, da me neguje, ko bom tega potrebna, če jaz odrečem svoji tašči pomoč. Jaz verjamem, da je osebni vzor najbolj učinkovit.
Toda sedaj bi raje nadaljevala s tem, zakaj sem se odločila za prostovoljno bolniško nego. Imela sem prijateljico, 59 let sva bili prijateljici. Potem je umrla za hudo boleznijo. Jaz sem ji dosti pomagala, mislim tu na duhovno pomoč. Odločili sva se, da bova pretekli
božič praznovali skupaj in bova obenem praznovali tudi šestdesetletnico najinega prijateljstva. Toda njena usoda je bila v nebesnem scenariju napisana drugače. Nekaj dni po mojem godu nas je za vedno zapustila. Najino prijateljstvo ji je dosti pomenilo. Dvakrat je bila v komi, enkrat tri mesece, enkrat dva meseca. Jaz vem, da sem dosti prispevala k temu, da je po tistem še en čas ostala pri življenju. In tudi moja tašča je bila tako srečna, da je lahko bila pri meni, da sem jo sprejela in negovala, čeprav je vedno nasprotovala, da sem jaz povezala svoje življenje z njenim sinom. Po teh predhodnih dogodkih sem, mislim, realno lahko sklepala, da lahko še nekaterim pomagam, kajti časa imam še vedno na pretek.
-	Koliko ur morate prevzeti?
-	Le en dan je dovoljen, toda ne popolni delovni čas, le po dve-tri ure. Več od tega ne sme biti, kajti to je izredno velik duševni napor. Človek prevzame praktično vse duševne probleme bolnika nase. Ker sem jaz to že delala, vem, kako to človeka duševno obremenjuje, toda mislim, da bom dovolj močna in bom tudi to nalogo opravila kakor vem in znam.
-	Kaj boste pravzaprav delali?
-	Na primer dati bolniku kaj za piti, kajti starejši bolniki večinoma nočejo nič piti, ali jih spremljati na preglede ali terapijo, če se bojijo. Z nekaterimi se bomo enostavno le pogovarjali. Usmerjala nas bo višja medicinska sestra. Njenim navodilom bomo sledili.
-	Kako si se povezala z zdravnikom dr. Vargo, ki je duhovni oče te iniciative?
-	Tudi jaz sem »duhovni oče« te iniciative. Oba sva menila, da je ta dejavnost zelo
Porabje, 8. aprila 2004
7
dala držo in mi privzgojila samospoštovanje«
potrebna in oba sva povsod
-	kjer je to bilo mogoče - to zahtevo tudi poudarjala. Tudi ti dobro veš, da že od leta 1968 potujem po svetu. Velikokrat sem bila v zahodni in severni Evropi. Videla sem v Angliji, na Norveškem, v Nemčiji, pa tudi drugje, da bogate, na poslovnem področju uspešne ženske enkrat na mesec obiskujejo bolnice in pomagajo pri negovanju bolnikov kot prostovoljne bolničarke. Tudi na Madžarskem ni ta dejavnost brez primera. Celo grofice so hodile v bolnice, pomagat bolnikom, vojnim invalidom. Mislila sem, da je skrajni čas, da to propagiramo tudi na Madžarskem. Katoliški karitas ima takšno organizacijo, toda oni vršijo to dejavnost v prvi vrsti na religiozni osnovi. Tolažba, ki jo jaz lahko nudim, ni povezana z religijo, temveč s tisto človeško empatijo, ki v meni je in mislim, da z njo lahko pomagam. Ko sem zvedela, da dr. Varga uresničuje to zadevo, sem mu čestitala in se mu pridružila.
-	Pedagoškemu poklicu si pa pomahala v slovo?
-	Nikakor ne. Imam zelo dobre odnose z mojimi bivšimi učenci. Če imajo njihovi otroci probleme v šoli, jim jaz pomagam pri učenju.
-	V strokovni srednji šoli še tudi učiš?
-	Ne več. Leta 2000 je končal zadnji dopisni oddelek na tej šoli in od takrat naprej tam več ne poučujem.
-	Kaj pa meniš o usodi ru-
skega jezika tu pri nas?
-	Zelo me veseli, da je dosti mojih učencev študiralo ruski jezik in so na ta način kot poslovneži obogateli, kajti jezik so uporabljali pri vzpostavitvi podjetniških stikov z Ukrajino, Rusijo, Belorusijo, pa tudi z drugimi, kakšen slovanski jezik govorečimi partnerji. Ponosna sem, da so to svoje znanje pridobili v glavnem
od mene. Zanimanje za ruski jezik je tukaj na Madžarskem zadnje čase ponovno zelo naraslo in škoda je, da so ga celo profesorji tako zanemarjali, da so ga nekateri popolnoma pozabili. Vi Slovenci si niti predstavljati ne morete, kakšno prednost
pomeni za vas, da obvladate neki slovanski jezik. V nekaj mesecih se lahko naučite kateri koli drug slovanski jezik, dočim naprimer Madžari za isti rezultat rabijo več let. Sedaj imate veliko prednost pred njimi, kajti zanimanje se ponovno vedno bolj obrača proti ruskemu jeziku.
-Hvala, da si nas na to opozorila. Prosim, da nam na kratko poveš tudi o svojem zasebnem življenju, kajti, če se ne motim, pripadaš tudi ti manjšini.
- Tako je. Moja babica, ki me je vzgajala v otroških letih, izhaja iz dunajske družine in se je poročila z mojim dedkom, ki je ravno tako Nemec iz Bakonja. Živeli smo v vasi, ki se imenuje Balatonarács. Leta 1947-48 so nas hoteli na podlagi kolektivne krivde izseliti. Končno nas le niso, ker nas je cela vas zagovarjala, kajti mi smo bili tam najbolj revna družina. Oče je bil pilot Madžarske kraljevske armade in je leta 1944 padel ob bombardiranju mesta Veszprem.
Leta 1959 so me sprejeli na Fakulteto ELTE v Budimpešti. Štipendijo sem pošiljala vedno domov babici. Preživljala sem se pa z inštrukcijami otrok in sem bila tudi model. Končala sem manekensko šolo in sem predstavljala najnovejše modele
modnih hiš v Budimpešti.
-	Zanimivo. Tam si se torej naučila tako elegantno hoditi. Če te človek gleda, ima občutek, da se je pri tebi čas ustavil. Izgledaš deset-dvajsetlet mlajša kot v resnici si. Kako to delaš? Gotovo ti tudi hčerka daje pri tem nasvete, kajti ona je gerontologinja, ne?
-	Enostavno. Celo svoje življenje sem delala to, kar mi je delalo veselje. Moja hčerka je res gerontologinja, toda ne prakticira, temveč dela v znanstvenoraziskovalnem inštitutu. Da me v Ameriki ne prodajo, sem se naučila poleg nemščine in ruščine tudi angleški jezik. Tudi učenje tega jezika mi je delalo veliko veselje. Danes angleščino tako dobro obvladam, da jo že celo poučujem.
-	Še vedno tako rada voziš avto, kot si nekoč?
-	Zelo rada imam lepe avtomobile in jih tudi pogostokrat menjavam. Na evropska potovanja grem vedno s svojim avtom. Do sedaj sem srečno prevozila 454.800 km. Ko še nisem imela
»avtomobila«, le trabant, sem vse do Hamburga potovala z njim. Sedaj, ko imam že velike avtomobile, grem celo v Pariz s svojim avtom, tako da ga vso pot vozim sama.
-	Ko te pokličem po telefonu, je vedno nekdo pri tebi. Imaš toliko prijateljev?
-	Zelo dosti. In to so večinoma moji bivši učenci. Vedno so dobrodošli pri meni. Meni ne smejo voščiti, ko imam god ali rojstni dan, morajo me pa obvezno poiskati, ko imajo kakšne probleme in rabijo mojo pomoč. Da malo za šalo povem, imam »klub«, kamor sprejemam tiste bivše učence, ki imajo najmanj tri otroke. Ko dobijo tretjega otroka, mi takoj javijo in so v ta »klub« avtomatično sprejeti. Organiziram jim posebne programe, kjer se počutijo s svojimi sovrstniki odlično.
-	Ti pa res imaš živo fantazijo. Čestitam. To je gotovo zato, ker si dosti hodila po svetu.
-	Res sem dosti hodila. Bila sem na Kitajskem v vseh večjih mestih, na Tajskem, v Keniji, Tuniziji, na vseh koncih in krajih Rusije... In povsod sem hodila z odprtimi očmi, povsod sem se nekaj zanimivega in koristnega naučila.
-	Pogosto menjavaš svojo dejavnost. S čim se nameravaš zaposliti v bodoče?
-	Res imam že tudi za naslednja leta nekaj načrtov. Če bom kaj pustila, bo to služba v zavarovalnici. Ne bom pa pustila dela v bolnici in varstva mladoletnih, kajti vem, da se današnja mladina sooča z neštetimi problemi in pri tem potrebuje pomoč.
-	Hvala, da si nam podrobno poverila svojo mnogostransko dejavnost in ti Želim veliko vztrajnosti pri tvojem nesebičnem, težkem in hvale vrednem delu tudi v bodoče.
Suzana Guoth
Zadnji razred profesorice Katarine Léránt
Umrl zadnji madžarski vojni ujetnik
30. marca 2004 je umrl 78-letni Andras Toma, zadnji madžarski vojni ujetnik. András Toma je leta 1944 padel v rusko ujetništvo in je več kot petdeset let živel v nekdanji Sovjetski zvezi. Psihiater András Veér ga je na koncu 90. let našel v enem tamkajšnjih domov za duševno prizadete. Avgusta leta 2000 so ga pripeljali domov, od takrat je živel pri polsestri v Nyíregyházi. Ministrstvo za obrambo ga je povišalo v majorja ter ga nagradilo s tremi milijoni forintov. Po daljšem bolehanju je umrl v bolnišnici v mestu Nyíregyháza.
Kanalizacija tudi v nekaterih porabskih vaseh
Prejšnji teden so se začela dela za kanalizacijo v dveh porabskih vaseh, na Dolnjem Seniku in Sakalovcih. Kanalizacija teh dveh vasi je del večjega projekta, ki ga podpira s sredstvi tudi Evropska zveza. Poleg dveh porabskih slovenskih vasi so v projekt vključene še vasi Csörötnek/Čretnik, Magyarlak, Rábagyarmat, Vasszentmihály, Gasztony, Rátót, Rönök. Temeljni kamen (cev) investicije je položil minister Peter Kiss 26. marca v Csörötneku. Slovesnosti so se udeležili tudi parlamentarni poslanci območja, med njimi Gyula Pusztai, István Bebes in Zsolt Németh. Generalni izvajalec del bo podjetje SADE Magyarország.
Lipa pred slovensko hišo
• Slovensko kulturno društvo in slovenska samouprava v Szombathelyu sta organizirala 3. marca ob 15. uri velikonočno srečanje v Muzeju na prostem v Szombathelyu. V okviru srečanja sta veleposlanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer in župan mesta Szombathely dr. György Ipkovits posadila lipo pred slovensko hišo. Zapela je pevska skupina društva, člani društva so se pa pripravljali na veliko noč z barvanjem pirhov. Zakurili so tudi kres.
Porabje, 8. aprila 2004
8
Visoko državno odlikovanje za porabskoga dühovnika
,,Kamakoli pele človeka paut, svoje domanje zemle nikdar ne pozabi..."
Štefan Šomenek, nadškofovski svetovalec in duhovnik v Zalski županiji več kak 40 lejt opravljajo svojo dühovniško delo. Od vsega začetka skrbijo za tau, ka naj verniki vseposedik majo božjo ižo, včijo njine mlajše na verouk, pauleg toga pa so v javnom živlenji tü vseposedik zraven. Posrečilo se jim je vküpspraviti takšno skupnost, na štero vsikdar leko računajo. Za tau vsestransko delo so gospoud duhovnik za madžarski državni praznik (15. marec) prejeli od predsednika RM visoko državno odlikovanje, srebrni zaslužni križ.
Po zalskij brgaj se dvigajo cirkve, v šteroj že duga lejta slüži sveto mešo porabski dühovnik. Vasnice kak so Alibánfa, Nemesapáti, Alsónemesapáti, Petőhenye, Zalaszentiván in Vöckönd majo gnesden kaulik tri gezero vernikov. Najstarejša, 250 lejt stara bozja iža je cerkev sv. Nikolaja v vesi Nemesapáti. 13. marca so v tau cerkev prišli verniki iz vsej
šest vasnic, da svetijo svojoga dühovnika Štefana Šömeneka, steromi je minister Péter Kiss prejkdau visoko državno odlikovanje. Nadškofovskomi svetovalci in duhovniki je Ferenc Mádl,
predsednik R Madžarske, podeliu odlikovanje za delo, štero 44 lejt opravljajo med svojimi verniki. V tom cajti so dali zozidati dvej cerkvi,
stare pa so gor obnauvili. Vsikdar so se trüdili, ka naj
svoje vernike, tak Madžare kak Ciganje zdrüžijo. Pri tom deli pa so gospaud dühovnik na svoje sloven-
ske korenine tü nejpozabili. »Mojo slovensko rejč, moj materni jezik tüdi drügi za velko držijo. Gda sam daubo odlikovanje, té je v lavdaciji,
štero so gorprešteli pred tejm, ka mi je Péter Kiss prejkdau odlikovanje, tau stalo: Štefan Šomenek, rojen 6. apr. 1935 v Slovenskoj vesi, kak otrok slovenski starišov, njegva materna rejč je
slovenska. Tau je prvo bilau. Moja zibelka je taum tekla. Gde sam daubo od Gospoda Boga pa od svojih starišev
tau drugo, najsvetejšo našo življenje\« je nam pravo odlikovanec.
Gospaud župnik gnesden v šest cerkvi majo svete meše. Z brga nemesapátske cerkve so s pogledom vsakši den v tej svojij božjij ižaj, štere so s svojimi verniki gorobnovili ali pa na nauvo zozidati v tistij cajtaj, gda so cirkve bola rüšili kak pa nauve zidali na Vogrskom. Kak gospaud Šömenek pravijo, tau delo so
leko opravili zatok, ka so dobre vernike meli.
„ V tistij cajtaj je sploj malo pejnez bilau. Lüstvo je siromaško bilau. Da pa tej siro-
maki so sploj dosta dali. Tak kak tista Žena, stera je samo
dva krajcara mejla, je ešče tista tü tadala Jezuši. Vernike, šteri so v tistom cajti živeli, sam jih že vse pokopo. Oni bi gnes 100-120 lejt stari
bili. Trno dobro pa verno lüstvo je bilau, dapa njini mlajši pa vnuki so ranč taši. Gda smo se pred 20 lejti prijeli zidati cerkev v Alsónemesapáti, té je cejla ves pomagala. Té sam že jaz v Zalaszentiváni tüdi župnik bijo pa so od tistec pa z drügi vasnic, kak je Alibánfa, Petőhenye, Vöckönd, pa z Nemesapátija tü sé prišli. Taši den je biu, ka je 50 lüdi tam delalo. Mi smo za tisto nauvo cirkev en filer nej dobili od nikoga nej, samo od vernikov. Za dvej pa pau leta smo nauvo cerkev že svečali.”
Malo več kak deset lejt je minaulo od tistoga, ka so v Alsónemesapáti končali z zidanjom pa so gospaud s svojimi verniki pá eno nauvo cerkev začnili zidati. Tau je božja iža v vesi Petőhenye, štere načrte je napravo Imre Makovecz. Cerkev je bila posvečena 2001. leta. Istina, ka ešče gnesden nej do konca napravlena. V njej so Jože Smej, mariborski pomožni škof, že tü Večkrat celebrirali mešo. ,,Z mariborskim pomožnim škofom še duga lejta poznava. Gospaud Jože Smej so že večkrat bili pri moji verniki pa so jim držali mešo. V  nauvoj cirkvi v Petőhenye pa so
orpvin bili te, gda so samo stejne stale. 20. avgusta, na den sv. Štefana, je več gezero lüdi bilau najgero na tau, kak zidamo cirkev. 2002. leta so gospod škof pá Prišli, te je cirkev že posvečena bila,
oni so te posvečali predganco pa štirinajst štacij, štere
vodijo do cerkve. ”
Gospaud pa so znani po tejm
tü, ka fejs skrbijo za tau, ka naj bi stare božje iže nej na nikoj prišle. Tak, če se kakšna začne rüšiti, tisto včasin začnejo popravlati. Tak je letos na vrsti cerkev v Nemesapáti, štero zvöjna ščejo gorobnoviti. Načrtov dosti majo. Radi so tomi tü, ka se jim je pauleg madžarske mladine posrečilo Rome ranč tak zvabiti v cirkev.
,,Gda sam dja es prišo pred 44 lejti, tü so Ciganji nej znali moliti nej Očenaš, nej
Zdravo Marijo, nikdar smo nej vidli Cigana pri meši. Gnes je tau že ovak. Istina, ka smo malo naredili za nji,
da pa tak mislim, ka tau delo pri Baugi dosti zaznamüje. ” Gospaud Sömenek ešče dosta načrtov majo s svojimi madžarskimi verniki. Da pa za tau si vsikdar najdejo čas, da obiščejo svoj rojstni kraj. Kak oni pravijo, kamakoli pele človeka paut, svoje domanje zemle nikdar ne pozabi.
Ibolya Dončec
Petőfijeva ulica v Ljubljani, Prešernova v Budimpešti?
27. marca je Društvo madzarsko-slovenskega prijateljstva organizirata v Lendavi drugi občni zbor. Občnega zbora se je udeležilo približno 30 članov društva. Po sprejetju dnevnega reda je Jože Hirnök, predsednik društva, poročal o delu društva v letu 2003, Eva Terplan, Sekretarka društva, pa je informirala članstvo o finančnem stanju organizacije. V lanskem letu je društvo organizirali dve prireditvi, in sicer razstavo Ferenca Királya in Józsefa Gyécseka v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru ter predstavitev knjige Slovenci na Madžarskem avtorice Marije Kozar. Prisotni so ugotovili, da sta bili prireditvi uspešni in kvalitetni.
Po razpravi je predsednik seznanil članstvo s programi za leto 2004. V tem letu bo društvo organizirata štiri programe. Skupaj z Zvezo Slovencev na Madžarskem bodo postavili spomenik v Zalavára/Blatogradu, kjer je bil v 9.
stoletju sedež prve slovenske države, v Budimpešti bodo predstavi Slovenijo v sodelovanju z Veleposlaništvom RS, organizirali bodo izlet na Lendavsko trgatev. Društvo si prizadeva, da bi v Budimpešti poimenovali ulico po Prešemu, v Ljubljani pa po Petőfiju.
Občnega zbora sta se udeležila tudi veleposlanika obeh držav, Andrej Gerečer in Gábor Bagi, ki sta govorila o pomembnosti društva ter sta ponudila vso pomoč pri realizaciji programov v letu 2004.
Po občnem zbora so člani društva obiskali grad v Lendavi, kjer je prisotne člane pogostil župan mesta mag. Anton Balažek.
Porabje, 8. aprila 2004
Gospaudi Šömeneki je odlikovanje prejkdau minister Péter Kiss.
9
Dvej Porabski gledališči na odri v Murski Soboti
V Soboti je bilou 26. pa 27. marca Območno srečanje gledališki skupin. Tou znamenüje, ka so se v tej dvej dnevaj srečale gledališke držine, stere delajo pa živejo v indašnjoj velkoj občini Murska Sobota.
Že nekaj lejt se tam s padaši srečavle Gledališka držina Nindrik-indrik, letos pa je na, srečanje Amaterska gledališka skupina Števanovci tö z predstavo Na biroviji. Števanovčari so se notpokazali v petek, prvi den srečanja. Dvorana je nej bila glij najbole puna, dapa tisti, ki so Prišli, so je trno toplo pozdravili. Po konci je takša šega, ka se tisti bole prejdnji iz vsikše skupine dol sedejo s selektorom. Selektori na takši srečanjaj so lidge, ka se trno dobro razmejo na gledališče. Uni vöodabarejo tiste predstave, stere dejo tadale na festivale, davlejo pa tanače tö, kak naj bi vsikša predstava leko eške boukša vövidla pa bila eške bole zanimiva za lidi.
Tou leto je biu selektor Janez Vencel iz Ljubljane. Števanovčare je povalo za njivo dobro volou, ka jo kažejo na odri, tou je pokazala publika tö s toplim aplauzom. Ireni Barber, ki je napisala tekst, in Ladislavi Kovači, ki je tou vsevküper režiro, pa je raztumačo, kak bi valalo bole meti pasko na drama-
turgijo (kak se vküp plete pa rasplete cejla pripovejst, drama ali pa komedija). Če dramaturgija predstavo bole vküper drži, leko dosta več voda iz sebe. Tak se je Stavo eške pri tom, kak se je Na biroviji začalo trno zani-
mivo, po kakši deseti minutaj pa je emo občütek, ka je tak malo sfalilo ideje in se je začalo preveč ponavlati. Dapa vsikša amaterska gledališka skupina raste in raste in nigdar do kraja vö ne zraste, zato trbej delati pa broditi na vse najboukše. Igralci so pokazali dosta dobroga talenta, zato trbej delati z njimi tadale, je eške povedo selektor Vencel. Gledališka držina Nindrik Indrik je bila na redi na drugi den srečanja. Sobočance je trno migalo, ka je tou leto napiso Miki Roš. Predstavo
Sto je bujo sousada so na momente gledali v takši tiuči, ka bi leko čüu iglou spadniti, tak ji je v sebe potegnila. Na zgučavanji s selektorom je biu samo režiser Roš. Janezi Vencli se je trno vido tekst, za steroga je pravo, ka bi ga leko gorpostavili v profesionalni gledališčaj tö. Pravo je, ka je tou takša predstava, ka pomalek dé, dapa cejli čas vejš pa čütiš, ka se nika zgodi, zgodi pa se tisto, ka si je človek nej najbole brodo. Moutilo ga je, ka je na eni dvej ali trej mestaj bila režija malo „spackana”, ka kaže na tou, ka je držina iskala najboukše poti, ka bi predstava bila rejsan dobra. Trno je po(h)valo vse igralce, ka so špilali, kak če bi meli perouti. Pravo je eške, ka je vsikšomi vörvo tisto, ka je špilo, na eni mestaj so se pokazale že prave male mojstrovine.
Za obej porabskivi gledališči se je pokazalo, ka volou majo delati. Srečanje v Soboti pa je vöprineslo tou tö, kak lidge v Prekmurji pa gde indri tö radi poglednejo, poslüšajo porabsko domanjo rejč pa naj špilajo komedijo ali grotesko.
Iz pogovorov na Območnem srečanju gledaliških skupin v Murski Soboti
Zveza Slovencev na Madžarskem in Društvo za lepšo ves vas vabita na premiero komedije
NA BIROVIJI.
Avtorica igre: Irena Barber Režiser: Ladislav Kovač
Premiera bo 12. aprila (ponedeljek) 2004, ob 15. uri
v kulturnem domu v Števanovcih.
Števanovska »birovija« v Soboti
V Števanovci že peto leto dela slovenska gledališka skupina, stera je letos zašpilala že štrto igro. Ta igra je napisana v trej dejanjaj (jelenetben), naslov je »Na biroviji« (Na sodišču). Premiera baude v Števanovci na vüzenski pondejlek, 12. apriliša 2004.
Skupina bi že pred lejtami mejla priliko svojo delo pokazati na etakšem srečanji, kak so ga organizejrali 26. in 27. marciuša v Murski Soboti. V etom leti smo si pa vzeli batrivnost pa smo se mi tü zglasili na tau revijo.
Sploj v dobrem časi so držali tau revijo zatok, ka smo pred premierov doma Prišli do dosti, sploj potrejbni informacij. Znano je, da smo amateri, tak avtorica besedila kak igralci. Depa nejmamo strokovnjaka za režijo tü nej. Vsi smo pa »zalübleni« v tau delo. Leko pa po tauj reviji ugotovimo tau tü - brez toga da bi se valili - ka je »ljubezen« velka mauč. Tau so svedočili Števanovski igralci na soboškom odri.
Po igri je prišlo tisto, od koj smo se, leko povejmo, fejst bojali. Gospod Janez Vencel, dramaturg je začno ocenjevati našo igro. Na avtorsko delo je telko povedo, ka je igra v preprostom geziki napisana, depa - pa tau nam je velko mauč dalo - na kakšoj koli odri se da zošpilati. Pa tau najbole zatok, ka kakoli je jezikovno preposto, zgodbe so barvite, človeške, s tejm vred pa majo svoj humor, zatau se lüdje dobro čütijo, ki kak gledalci tau doživejo. Našo igro smo samo v dvej dejanji zošpilali, ka je trajala več kak pau vöre. Gospod selektor je zamerko vsakomi ime, ka nosi na odri ptt. in etak je nam baukše pa eške baukše tanače (nasvete) talo. Te tanače mo probali že na premieri nutdržati. Zatok smo samo leko hvaležni za priliko, ka smo leko bili v Murski Soboti. Tau srečanje nas je potrdilo, da smo na dobri pauti. Prišli smo domau z novimi močami, s radostjov. Naš najvekši Cilj je, zadržati našo porabsko rejč. Tau je visiko ceniu gospod Vencel tü.
Ka se sami leko v tom potrdite, pridte 12. apriliša Popodneva v 3-oj vöri v Števanovce v kulturni daum. Nede vam žau!
Irena Barber
avtorica igre
Porabje, 8. aprila 2004
10
Nauve zdravniške naprave za seniško ordinacijo
Že več kak 60 lejt je tome, gda so naši predniki na Dolenjom Seniki zozidali edno zidino za tau, da bi tam živo zdravnik, doktor. S tejm vred so zozidali zdravniško ordinacijo (orvosi rendelő) tü. Doktorge, ki so prišli es v slüžbo, so nej samo Dolenjesenčare vračili, liki njigva naloga je bila
lüdi vračiti na Gorenjom Seniki pa v Sakalauvci tü. Na dugo bi leko pisali od toga tü, ka so tej doktorge med kakšimi pogoji bili prisiljeni vračiti lüdi, kak je bilau, če je betežnik nej mogo s postele, doktor pa nej mogo do njega. Te so na kaula sklali slamo, so go pokrili s ponjavov pa z odejov pa so betežnika s kaulami pelali k doktori.
Gde je že tau? Gnes pri doktori vsakši den dosta-dosta autonov stoji, autobus vozi betežnike k doktori, no pa če betežnik ne more do doktora, doktor pride s svojim autonom pa z modernimi napravami k betežniki.
Na gnes vesnica vodijo samouprave, depa Vsakša porab-
ska ves ma manjšinske samouprave tü, ki se največkrat za jezik, za kulturo brigajo. Dolenjeseniška nemška manjšinska samouprava je pa tak mislila, ka je samo v zdravom tejli leko zdrava düša. V svoji nemški novinaj so najšli, šteli eden natečaj (pályázat), šteroga je Nemčija vönapisala za nemško manjšino na Madžarskom. Natečaj je biu raz-
pisan za zdravniške naprave (orvosi műszerekre). Predsednica dolnjeseniške nemške samouprave Hilda Gzuczai je pozorna bila na tau pa je včasin gor poiskala sploj energičnoga zdravnika dr. Petra Szabóna, pa sta napisala natečaj. Dugi mejseci so odišli, nej so znali, če so sprejeli natečaj ali nej. Nej dugo so zvedli sploj veselo novico. Dolnji Senik je daubo zdravniške naprave, stere so skurok dva milijona vrejdni (defíbrilator, aparaturo za permanentno merjenje krvnega pritiska, povezano z računalnikom).
27. marciuša je kulturna dvorana na Dolenjom Seniki nabita bila z lüdami. Domanji mlajši iz vrtca, šaule, nemške ljudske pevke so sploj lejpi kulturni program dali. Hilda Škaper Czuczai, profesorica nemščine in predsednica nemške manjšinske samouprave, je prejk dala zdravniki zdravniške naprave.
V imeni vsej prebivalcov pa vsej tisti, sterim do te naprave pomagale, se lepau zavalim tistim, ki so za tau dosta delali, aldüvali.
Irena Barber
Konferenca ZOTKS v Monoštru
18. in 19. marca je potekala v Monoštru konferenca zveze za tehnično kulturo Slovenije, ki jo je organiziral Regionalni center v Murski Soboti z naslovom Ustvarjalno druženje med Pomurjem in Porabjem.
Regionalni center v svoje aktivnosti vključuje vse več Slovencev, ki živijo na Madžarskem. Tako so mladi Porabci do sedaj sodelovali na ustvarjalnih delavnicah, raziskovalnih taborih, raznih predstavitvah, različnih oblikah usposabljanja. Na Regionalnem centru v Murski Soboti se zavedajo, da načrtno delo zahteva boljšo povezavo med šolami, mentorji. Tudi zaradi tega je bila tokratna konferenca v Monoštru.
Tokratnega srečanja se je udeležilo kakih 50 mentorjev, ravnateljev in županov obmejnih občin z obeh strani meje. Po pozdravnih besedah dr. Mitje Slavinca ter daljšem uvodu Ludvika Fila o namenu posveta, je o pomenu čezmejnega sodelovanja govoril Rudi Merljak, sodelavec Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Poudaril je, da se je vabilu odzval predvsem z namenom, da bi poslušal, kakšne načtre imajo ob meji. Urad skrbi predvsem za finančno podporo določenih projektov. Z vstopom v Evropsko unijo se bodo odprte nove možnosti, kajti Bruselj razpolaga s skladi, ki podpirajo čezmejno sodelovanje. Urad bo organiziral posebno
pisarno za svetovanje pri natečajih, je povedal gospod Merljak.
Predavanju Rudija Merljaka je sledila predstavitev Zveze za tehnično kulturo Slovenije, potem pa posameznih projektov, delavnic in taborov, katerih bi se (ali bi se lahko) udeleževali porabski učenci in dijaki. Udeleženci so ugotavljali, da je več ponudb, kot pa imamo učencev in dijakov, ki bi lahko sodelovali na njih. Nejvečje težave jim pomeni nezadostno znanje slovenskega jezika. Naslednji dan so se udeleženci konference napotili na Gornji Senik, kjer jih je čakal župan Martin Ropoš, ki jim je predstavil šolo.
M.S.
Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija
Vseskozi tudi o Slovencih v sosednjih državah
Na zadnji seji Programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije v Ljubljani so razpravljali in ocenili delo v lanskem letu in sprejeli program nalog za letošnje in prihodnje leto.
Čeprav se Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija ukvarja z različno tematiko, zlasti izstopajo mednarodna znanstvena srečanja, ki so jih skupaj z drugimi inštitucijami pripravili doslej. Za osvežitev spomina, prvi simpozij v Radencih je bil pod naslovom Protestantizem - zatočišče izgnanih na Petanjcih, drugi o Sezonstvu in izseljenstvu v panonskem prostoru in tretji o Pekmurski narečni slovstveni ustvarjalnosti. Simpoziji so bili dobro obiskani, s sodelovanjem uglednih strokovnjakov iz Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Slovenije, oni o sezonstvu pa tudi iz drugih držav. Simpozijem sledijo tudi izidi zbornikov, dva sta izšla, tretji je v pripravi in bo natisnjen pred obeležitvijo pete obletnice dr. Šiftarjeve fundacije.
Stalnica je tudi skrb za Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih in organizacija Dneva spominov in tovarištva. Letošnja prireditev bo 7. maja pod naslovom Biseri slovenske poezije upora: Bor - Kajuh - Župančič, s slavnostnim govornikom, akademikom Cirilom Zlobcem, recitatorjem, dramskim umetnikom Poldetom Bibičem in v sodelovanju z gimnazijama v Ljutomeru in Murski Soboti ter osnovno šolo Tišina. Že je izbrana osebnost, ki ji bo posvečen Dan spominov in tovarištva prihodnje leto. Odločitev ni bila težka, dogodek bo v znamenju pisatelja Miška Kranjca.
Ustanova se je vključila tudi v program aktivnosti Krajinskega parka Goričko, in sicer s konkretnim projektom Po stezah kulturne in naravne dediščine v občinah, ki sodijo v park in v Porabju. Osnovne teme so izbrane in tudi njihovi nosilci; kako bo delo potekalo, pa se bodo naslednjič pogovorili na začetku julija letos, končni rezultat pa bo vodnik po KP Goričko in zgoščenka v letu 2005. Če bo delo potekalo po dogovorjenem programu, se bodo lotili proučevanja ostalih območij v Prekmurju in Prlekiji pa tudi med Slovenci v avstrijski zvezni deželi Štajerski. O projektu podrobneje v eni naslednjih številk Porabja.
V letošnjem programu so še priprave na proučevanje romske problematike, priprave za objavo korespondence znanstvenika in pesnika dr. Avgusta Pavla. Predvideno je, da bi publikacija v slovenščini in madžarščini izšla prihodnje leto kot skupni projekt z Univerzo Maribor. Kmalu bo ponatisnjen separat iz Šiftarjevega zbornika Pravo-narod-kultura in tudi večjezična brošura in zgoščenka Vodič po Vrtu spominov in tovarištva. Pomembne naloge čakajo ustanovo tudi pri obnovi in razvoju Vrta spominov in tovarištva. Projekt razvoja je pripravil Marjan Šiftar, obnova pa poteka pod strokovnim vodstvom dr. Aleksandra Šiftarja, ki je tudi gospodar vrta, upravitelj pa Aleksander Krpič. V sodelovanju s šolami se ustanova loteva tudi uvajanja mladine v znanost in tehnologijo. Projekt se oblikuje kot tekmovanje učencev osnovnih šol v okviru KP Goričko.
Med pomembne mejnike sodi peta obletnica znanstvenoraziskovalnega dela Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije. Predstavitev rezultatov dela bo 29. oktobra v Murski Soboti, ko bo izšla tudi publikacija Prekmurska narečna slovstvena j ustvarjalnost. Urednik zbornika Jože Vugrinec je zbral več kot dve tretjini referatov, tako da kaže na pravočasni izid publikacije.
eR
Porabje, 8. aprila 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali
potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Z d a v a n j e
V Maloj vesi je nej živelo dosta lidi pa malo tö nej. Pa lidge se majo radi v Maloj vesi, zato leko vsikši telko časa vidimo, kak nut v cerkev ideta pojep pa deklina, vö iz nje pa prideta mouž pa žena. Mlajši so takšoga ipa trno veseli. Kak bi pa nej bili, če pa njim drüžbange pa svadbice dosta cukra tazmečejo. Nika nači je nej bilou z mlajšimi, steri so nej dugo nazaj bili eške bole mlajši. Čakali so za prvoj kiklov, gda do se gostüvančarge po zdavanji pelali v krčmou. Kuman so se včakali, ka so se avtom pripelali in so začali po skouzi dolespüščeno glažojno lejtati žuti, rdeči, srebrni, plavi, rouzi pa sto bi eške vedo kakši cukri nej. Mlajši so je tak brž gor pobrali, ka so si vse nojete znücali. Dapa eden cuker je nej ostano na poštiji.
-	Tou zdavanje pa boukše cu-
kre ma, kak ji je mejlo tisto od Büzinskine Anike, - se je pri Malom potoki s punimi lampami spominjo mali Gustek. - Tejm mladim od gnes ta mela trno sladki žitek, ka so tej cukri tö trno sladki pa takši žmani.
-Na, na, na, vej pa skrb mej, vej se nam pa eške zadaviš, kak si cukre klačiš nut v lampe! - je najmlajšoga med mlajšimi nared gemau Feri, steromi pa so žepke bile tak pune cukrov, ka je ranč nej mogo sejdati.
-	Ge pa sam dobila najmenje cukrov, - je mejla tak malo skuznate oči Rožika. -Dapa vi tak samo na cukre brigo mate. Name je bole migalo,
kakšo obleko je mejla mlada pa kak se je vcejlak vözravnala. Meni cukrov ranč nej trbej, - je tak malo lažala sebi pa drugim.
In tak so se
po-
malek zgučavali, se nadejvali s cukrami in lüčali v vodou kakši kamen. Sto bi vedo, od kec je nekomi prišlo v glavo, ka so se začali zgučavatí od zdavanja, za steroga je eške sploj nej čas.
-	Ge se nemo nigdar gemau, nigdar se ne oženin, - je od svojoga zdavanja vedo povedati Tom. -Ka de me žena na red gemala, če pridem kesnau domou, kak našoga sauseda Žigona? Moj oča dobro pravi: Ka jo je gemau, če
njemi nika ne dopisti?
-	Nejso vse ženske gnake, vredi!-se je za ženski tau sveta gorzela Rožika. - Vej so lagvi moški tö na svejti, vredi! Ge pa vejm, ka mo mejla najbaukšoga moža na svejti. Un de emo mene rad, ge pa njega. Pa trno lejpi de mogo
biti pa flajsen pa bister pa dobra düšo de emo, pa...
-	Dole se stavi! - jo je več nej mogo poslüšati Feri pa drugi tö nej. - Od svojoga zdavanja de še vsikši zgučava gda čas za tou pride. Zdaj tou njajmo. Demo do krčme. Zdaj so talejre od prvoga gestija že doj odnesli. Če mo se vedli lepou postaviti, ka nas vpamet vzemejo, dun leko eške kaj za piti dobimo.
Trno lepou so se držali. Doubili so za piti kelko pa ka so škeli, dapa brezi alkohola, se razmej. Dobili so eške pogače pa kekse, pa po tistom že palik pijačo in tak tadale. Že vnoči je vsikšoga začalo šrajfati po črvej. Tam prouti nouvomi dnevi so ništerni že kaj skouzi lampa nazaj vödali, ednim pa je v lače vrezalo. Na, ta do obeda je že bilou vredi, samo ništerni so bili malo bole blejdi, kak pa šegou majo meti. Dapa za dva kedna de nouvo zdavanje pa gostüvanje. Pri Malom potoki do nouvi guči, od šrajfanja v črvej pa gvüšno niške nika ne povej.
Miki Roš
Gostovali smo na Madžarskem
Na Dvojezični osnovni šoli I Lendava je odrska dejavnost zelo živa. Tudi sama igram letos v dveh mladinskih gledaliških igrah, saj me ustvarjanje na odru zelo mika, mislim pa tudi, da sem za igro precej nadarjena.
Meseca decembra smo začeli pripravljati veseloigro Psi, ljubezen in kurje oko. Če bo-
ste prebrali besedo ali si nas prišli ogledat v Lendavo, vam bo precej jasno, zakaj tak naslov. Besedilo nam je napisala naša mentorica Olga Paušič, ki si vsako leto izmisli kaj takšnega, kar nam je pisano na kožo, zato nam niti ni treba veliko igrati, kajti na odru upodabljamo sebe. Tudi veseloigra Psi, ljubezen in kurje oko je podoba našega najstniškega vsakdanjika. Pred-
stavo smo »spravili« skupaj v dobrih treh mesecih. Igramo le trije, vsak od nas je nosilec dveh različnih vlog. Skupino smo poimenovali DIM (Denis, Iris in Maša).
Najprej smo se seveda predstavili vrstnikom na naši šoli, predvsem starejšim (beri sedmošolcem in osmošolcem), nato pa že začeli raz-
mišljati o gostovanjih na bližnjih šolah in sodelovanju na srečanju gledaliških skupin. Seveda se želimo predstaviti tudi krajanom Lendave, a to bo moralo še malce počakati. Dobili smo namreč kopico vabil za nastope. Posebno prijetno nas je presenetilo povabilo iz sosednje Madžarske, natančneje povabilo osnovne šole z Gornjega Senika. Prvi hip smo se zamislili, kajti
vemo, da govorijo v Porabju bolj narečje, povrh vsega je naše besedilo polno slengizmov, predstava traja kar 50 minut in vse to bi za gornjeseniške učence utegnilo biti precejšnja ovira pri razumevanju dogajanja na odru. Dogovorili smo se tako, da smo poslali gostiteljem besedilo, povzetek vsebine, da so lahko učence malce pripravili na naš prihod. Pokazalo se je, da je bila to zelo pametna poteza!
Zelo prijetno smo bili presenečeni nad sprejemom na Gornjem Seniku. Se vasica, tisti dan (10. marca) ovita v sneg in meglice, skozi katere se je vedro nasmihalo sonce, se nam je zdela prijateljsko naklonjena. Kar ponosna sem bila, da nam je bilo dano gostovati v tako prisrčnem okolju - pa še v tujini povrh vsega. Zaigrali smo kot že dolgo ne in bili nagrajeni s toplim aplavzom. Ravnatelj šole in njegova pomočnica sta nas povabila, naj se obvezno spet oglasimo, ko bomo naštudirali kaj novega in poudarila, da jim takšna srečanja veliko pomenijo. Zelo zadovoljni smo se vračali domov v Slovenijo.
Iris Drvarič, 7.r., Dvojezična OŠ I Lendava
V ornitološkem taboru
Letos je bil 6. mednarodni ornitološki tabor v Murski Soboti. Tudi gimnazijci iz Monoštra smo dobili povabilo.
Tabor je trajal od 23. do 26. februarja. Večji del smo bili v šoli. Tu so potekale predstavitve in laboratorijsko delo. V torek smo imeli terensko delo -nabiranje izbljuvkov. Tema je bila življenje sov. V sredo smo imeli laboratorijsko delo in povzemanje izkušenj prejšnjih dni. Delali smo plakate in se pripravljali na samostojno predavanje, ki je bilo v četrtek. Na koncu programa smo potovali domov. Še moram omeniti, da smo preživeli lepe in poučne dni, imeli smo okusno hrano, dobili smo mnogo daril. Bila sem v dobri družbi in sem se zelo prijetno počutila.
Tamara Škaper Gimnazija Monošter
Moj pes
Pesje človekov najboljši prijatelj. Moj pes je črn, ampak po trebuhu je bel. Ima rjave oči in velike ostre zobe. Moj pes se imenuje Kormoš. Zelo občutljiv je. Na tujce je jezen. Tudi šaljiv je. Ima dober sluh. Je hiter in zvest. Glasno laja. Ne zebe ga, zato ker ima topel kožuh. Mladiči so spretni in igravi. Hitro so mi prirasli k srcu. Vsak človek ljubi mlade pse. Jejo domačo in umetno hrano.
Pes ima enega sovražnika, to je mačka. Psi in mačke so vedno bili sovražniki. Če so jih skupaj vzgajali in so se navadili drug na drugega, so prijatelji.
Pes je s svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi najboljši prijatelj človeka. Zato sem izbral psa.
Blaž Šoš Gimnazija Monošter
Moja sestra
Moji sestri je ime Andrea. Stara je 19 let. Obiskuje Visoko pedagoško šolo v Szombathelyu. Hodi v drugi letnik. Postala bo učiteljica madžarščine in zgodovine. Srednje rasti je in zelo suha. Ima kratke svetle lase in modre oči. Zelo je pridna, rada bere zgodovinske romane. Ljubi glasbo. Če česa ne vem, jo lahko vprašam. Resna je, svoje dolžnosti izpolnjuje. Lepo se oblači. Rada ima red in čistočo. V prostem času se veliko pogovarjam z njo o svojih problemih. Skupaj kolesariva, se igrava na računalniku. Največkrat je vljudna, dobrodušna. Večkrat se tudi prepirava, potem pa komaj čakava, da se pobotava.
Deneš Pint
Gimnazija Monošter
Porabje, 8. aprila 2004
MAGYARORSZÁGI NEMZETISÉGEK SZÍNHÁZI TALÁLKOZÓJA
Április 16.-22. Thália Színház
Nagyszínpad
április 16. péntek 19:00 Budapesti Kamaraopera - Állami Népi Együttes Ӧrmény legenda - tánckantáta
április 18. vasárnap 15:00 Reneszánsz Roma Műhely Alapítvány Cigányprimadonna
április 19. hétfő 19:00 Ukrán Színház Natalka Poltavka
április 20. kedd
17:00 Dorfschule Wetschesch Der Wolf und die 7 Gesslein
április 22. csütörtök 19:00 MalkoTeatro A szavak rohama
Stúdió
április 17. szombat 17:00 Nindrik-Indrik Színjátszó Csoport
Ki ölte meg a szomszédot?
április 18. vasárnap 17:00 Vertigo Szlovák Színház A pad
április 19. hétfő 17:00 Teatrul Vis Különóra
április 20. kedd
19:00 Deutsches Theater Budapest Leben ohne Liebe
április 21. szerda 18:00 Pécsi Horvát Színház Klupko
április 22. csütörtök 17:00 Suncokret
Drámapedagógiai Műhely Hol lakik a napsugár?
Régi Stúdió
április 16. péntek
17:00 Duende Színházi Társulás Balladák földjén
április 17. szombat 15:00 APÁTISTVÁN FALVI
Amatőr Színjátszó Csoport A bíróságon
április 19. hétfő
15:00 Gyulai Román Amatőr Színjátszó Kör Bogaras szerelmesek
április 20. kedd 18:00 DOm Otwarty
Szerencsés esemény
április 21. szerda
16:00 Magyarországi Szerb Színház 20:00 Ne adj Isten, szerbek egyesülnek
április 22. csütörtök 15:00 Neaniki Skini
Milyen napra esik?
április 22. csütörtök 11:00 SZAKMAI ZÁRÓBESZÉLGETÉS  NEKH 1088, Baross U. 22-26.
RAZPIS
Zveza Slovencev na Madžarskem razpisuje delovno mesto referenta/referentke.
Pogoji:
•	visokošolska ali fakultetna izobrazba (diploma iz slovenskega jezika in književnosti)
•	aktivno znanje porabskega dialekta in knjižne slovenščine
•	udejstvovanje na kulturnem področju porabskih Slovencev.
Prijavo (strokovni življenjepis, kopija diplome) pošljite na naslov Zveze Slovencev na Madžarskem (9970 Monošter /Szentgotthard Pp.: 77) do 19. aprila. Na ovojnico napišite: »Prijava za novo delovno mesto«.
On je nej bio
Lajoš je sploj velki grej napravo, bujo je svojga šogora. Že je na policiji, gda ma policaj etak pravi: »Es poslüšajte, Lajoš! Ešče itak tajiš, ka si ti bio, steri si svojga šogora bujo?«
Lajoš pa: »dejte, gospaud policaj! Ge sam nej bujo nikšoga človeka nej!«
Policaj pa: »Samo pa ne lažajte! Vej smo pa najšli pri vas vaš krvavi naužic.«
Lajoš pa: »dejte, ge sam te tü nej bujo človeka. Naužic je te grato krvavi, gda sam svinjau zabado.« Policaj pa: »Svinjau, no pa takšo?! Vej so pa v laboratoriji vöpokazali, ka je krv od človeka valaun pa ranč od vašoga šogora.« »No pa te?« pravi Lajoš. »Vejte, kakša velka svinja je tau bila?«
Monošter
V spomin
Alojza Škrjanca - Mirka
Pri grobu slovenskega partizana Alojza Škrjanca - Mirka na pokopališču v Monoštru so se po 59. letih zbrali 20. marca letos borci, bilo jih je skupno 51 iz Pomurja v Republiki Sloveniji, da počastijo spomin na soborca, ki je s svojo krvjo zaznamoval najsevernejši del slovenskega ozemlja v času 2. svetovne vojne.
Kajti 19. marca 1945 ponoči je skupina 13 partizanov Prekmurske čete pri Čepincih na Goričkem prestopila trianonsko mejo med Kraljevino Jugoslavijo in Madžarsko ter se podala v najsevernejše kraje Slovencev, v Porabje. Pri domačiji Borovnjakovih, ki sicer katastrsko sodi k Sakalovcem, a je tik ob robu naselja Ritkarovci, je partizane na prvi pomladni dan, 21. marca, obkolilo madžarsko vojaštvo. Partizani so se odločili za preboj iz madžarskega obroča in v tem boju je padel takratni komandir Prekmurske čete, 22-letni Alojz Škrjanc - Mirko.
Ob koncu 2. svetovne vojne je bil najprej pokopan na monoštrskem pokopališču v kotu, določenem za brezverce. Pozneje so njegove posmrtne ostanke prenesli na redno monoštrsko pokopališče,
kjer ima danes urejen grob, z dvojezičnim napisom. Njemu v spomin, prisotnim živim pa v opomin, je spregovoril Matija Koren iz Lendave, sicer član Glavnega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilnega boja Slovenije ter predsednik Območnega združenja zveze borcev v Lendavi in koordinator štirih območnih odborov v Pomurju. Pesmi slovenskih partizanskih pesnikov Karla Destovnika - Kajuha in Mateja Bora sta recitirala Darinka Zorec in Jože Vild. Slednji je predstavil tudi pesem Suzane Gouth Pouk zgodovine. Delegacije borcev so ob prisotnosti generalnega konzula Republike Slovenije na Madžarskem Marka Sotlarja ter štirih borcev Prekmurske čete (Jožko Gerenčer, Štefan Sreš, Ferdo Še-
šek in Maks Šiško) položile vence ter prižgale sveče. Pozneje so si udeleženci slovesnosti na monoštrskem pokopališču ogledali še zgodovinske in turistične zanimivosti Monoštra, kulturnega,
gospodarskega in političnega središča Porabskih Slovencev. Udeleženci iz Murske Sobote, ki jih je vodil predsednik Območnega združenj a Zveze borcev v Murski Soboti Štefan Žekš pa so obiskali tudi Gorenji Senik in tamkajšnjo najstarejšo slovensko gostilno.
Besedilo in fotografija: Filip Matko
Spominska slovesnost v Monoštru 20. marca letos
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1,
p. p.  77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.