DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XXI. letnik. V Ljubljani, september 1904. IX. zvezek.
Petnajsta nedelja po binkoštih. (Praznik angelov varihov).
Kakšne dolžnosti imamo do angelov varihov.
Svojim angelom je zapovedal zavoljo tebe, da naj te varujejo na vseh tvojih potih.	Ps. 90, 11.
Kako dobrotljiv je Bog proti nam ljudem! Vsak dan nam je nov dokaz njegove dobrotljivosti, in brezštevilne so milosti, katere mi prejemamo iz njegovih rok. On nam je dal starše, učenike in duhovne, ki skrbč za naš dušni in telesni blagor. Pripeljal nas je v svojo sv. katoliško cerkev, katera nam daje najizdatnejše pripomočke za večno zveličanje. Tako imamo priložnost slišati besedo božjo, ki se nam vsak praznik in vsako nedeljo oznanuje; vsak dan smo lahko pri daritvi sv. maše, katero duhovni neprer nehoma za nas darujejo; s sv. zakramenti se lahko očistimo in posvetimo, in če smo v stanu milosti božje, postanemo tudi deležni zasluženja in priprošnje svetnikov; s kratka, sv. cerkev nam daje v obilni meri vse, kar potrebujemo za svoj večni blagor. Gospod! zakličem z Davidom, kaj je človek, da se mu razodevaš, ali sin človekov, da ga čislaš? (Ps. 143, 3) — Toda ljubezen Gospodova se s tem ne zadovoljuje, ljubezen je iznajdljiva; celo duhovi iz nadzemeljskega kraja, sveti angeli, nas morajo varovati, morajo nam služiti. Kakor skrben oče da svojemu sinu na pot zvestega vodnika, ki ga srečno pripelje na namenjen kraj, ravno tako je naš najboljši oče vsacemu izmed nas dal angela, ki naj nas varuje na zemeljskem popotovanju in naj nas srečno pripelje — kamor smo namenjeni — v nebesa. Svojim angelom, pravi
37
psalmopevec, je zapovedal zavoljo tebe, da naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da ne zadeneš kje s svojo nogo v kamen. (Ps. 90.)
Zahvalimo se, preljubi, Bogu za preveliko skrb in ljubezen in prizadevajmo se nje vredni postati s tem, da bomo zvesto spol-novali svoje dolžnosti proti angelom varihom.
Kakšne dolžnosti pa imamo mido angelov? Na to vprašanje odgovorim s sv. Bernardom, ki pravi: Mi smo dolžni angelom varihom skazovati: 1. Spoštovanje zarad njih pričujočnosti, 2. za zahvalo zarad njih dobrotljivosti, 3. zaupanje zarad njih pomoči.
I.	Angelom smo dolžni skazovati spoštovanje zarad njih pričujočnosti. 1.) Angeli niso sicer vsegapričujoči kakor Bog, to je, oni ne morejo v ravno tistem trenutku povsod biti, ker tudi oni so le stvari božje. Vendar gotovo je, da so vsaj angeli varihi vedno pri nas, da opazujejo naše ravnanje in nas ne zapustč le za trenutek. Resnico te trditve povzamemo že iz pameti. Ako je dolžnost angelov, kakor pravi sv. pismo, da nas varujejo v vseh dušnih in telesnih nevarnostih, tedaj morajo pri nas pričujoči biti, sicer bi nam ne mogli v vsaki potrebi na pomoč priti. Preiščimo sv. pismo, in prepričali se bomo, da so nam angeli vedno pričujoči. - V bukvah Tobijevih beremo, da je angel Tobijevo molitev nosil pred Gospoda, in je vedel za vsako njegovo dobro delo. Tega bi on ne mogel, ko bi ne bil vedno pričujoč pri Tobiju. Judita je naravnost rekla: Kakor resnično Gospod šivi, me je varoval njegov angel, ko sem od tod šla in tam bila, in se od ondod sem vrnila. (Jud. 13,20.) Sv. apostol Pavel jih imenuje služabne duhove in pravi, da so poslani v strežbo zavoljo tistih, ki bodo delež zveličanja prejeli. (Heb. 1,14.) Ako angeli ljudem strežejo, morajo biti pri njih pričujoči. Ravno to resnico so tudi cerkveni očetje vernim vedno priporočevali. Sv. Bernard pravi: „Na vsakem kraju in v vsakem kotu imej spoštovanje do svojega angela variha. Angeli so pričujoči ne samo za tvoje okrožje, ampak prav za te, da te varujejo." Enako govori tudi sv. Gregor veliki, posebno pa sv. Krizostom, ki pravi, da se angeli, kakor nekdaj v Betlehemskem hlevu, v cerkvi zberč, svoje češčenje z molitvami vernih združijo, ter prinesč pred božji prestol.
Kakor po besedah sv. Petra hudobni duh okoli hodi enako rjovečemu levu in išče, koga bi požrl, ravno tako hodijo angeli
med nami, da bi vse rešili, kar je mogoče rešiti. Bodisi, da smo sami ali v druščini, bodisi, da delamo ali počivamo, molimo ali se sprehajamo; angel varih je vedno blizu nas in nas varuje. Ako tudi po besedah sv. Tomaža Akvinskega ni vedno osebno pri nas, vendar je po svoji pomoči vedno krog nas; saj v nebesih vse vidi, kaj se z nami godi, in ker je samo duh, je vsak trenutek lahko na zemlji.
2.) Ker je torej angel varih vedno krog nas in nas neprenehoma opazuje, moramo mu vse spoštovanje skazovati. Vidim v duhu, kako v mestu Ninivah Tobija in njegova družina leži na obrazu; vidim, kako se tresejo, kako jih sveta groza sprehaja. Odkod to? Glejte, mladenič, ki je mladega Tobija na popotovanju spremljeval, se jim je razodel; bil je nadangel Rafael. Enako spoštovanje, preljubi. moramo tudi mi imeti do angelov varihov, akoravno nas oni le nevidno spremljajo. Vi se ne upate vpričo poštenega človeka kaj slabega storiti, kako da si upate vpričo angela variha, ki vsak greh silno studi, razžaliti večnega Boga ? Resnično, ko bi vi večkrat premišljevali, da je angel varih vedno krog nas, da nas gleda in opazuje, gotovo bi vam ne bilo mogoče greha storiti.
Prašali so nekdaj puščavnika, kakih pomočkov se poslužuje, da ima tako lepo vedenje in se tudi malih pregreškov obvaruje; in puščavnik je odgovoril: Jaz imam neprenehoma angela variha pred očmi, ki mi na strani stoji in zapiše vsako moje dejanje. To me navdaja s sv. grozo, tako da se skibno varujem kaj govoriti ali storiti, kar bi njemu ne dopadlo.“
Predragi v Kristusu! Spominjajte se tudi vi večkrat angela variha, poslužujte se tega pripomočka in nikoli ne bote grešili. Kadar vas skušnjave obdajo in ste v veliki nevarnosti greh storiti, tedaj recite sami pri sebi: „Ako me tudi nikdo ne vidi, vidi me pač moj angel varih; kako bi si upal, pred njegovim obličjem predrzno grešiti ?• Preljubi! Zapišite si globoko v srce, da je angel varih vedno pri vas in da vas vedno opazuje; spomin te resnice vas bo varoval vsacega greha in vas nagibal k vsemu dobremu.
II.	Kdo more našteti dobrote, katere nam angeli varihi <na duši in telesu skazujejo!
1.) Že v prvem trenutku našega življenja nas vzamejo v svoje varstvo in nas ne zapuste do zadnjega zdihljeja. Varujejo nas v vseh nevarnostih in skazujejo nam dobrote raznih vrst Opomnim Vas le na dobrote, katere je nadangel Rafael skazal mlademu in staremu Tobiju. Spremljal je mladega Tobija na peti, rešil ga je jpred požrešno ribo, oprostil njegovo nevesto Saro hudobnega duha,
pripeljal zdravega v domovino nazaj, ter slednjič staremu očetu zopet dal vid. O kako velike dobn te so to! Opomnim vas na tri mladeniče v ognjeni peči. Tako silno pekoč je bil plamen, da je celo može, ki so mladeniče zagnali v peč, umoril; vendar mladeničev se ni dotaknil, še obleka se jim ni osmodila. Bote rekli, je to mogoče? „Angel Gospodov", pravi Daniel, „je stopil v peč z Azarijem in tovarišema, in je pahnil plamen iz peči, in je napravil v sredi peči, kakor da bi veter pihljal ob rosi; in ogenj se jih ni celo nič dotaknil, ter jim ni nič žalega in nič težavnega storil." (Dan. 3, 49 — 50.) — Opomnim vas na Izmaela. Bil je v veliki nevarnosti od žeje poginiti; tedaj pa seje prikazal njegovi materi Agari angel, odprl ji je oči, da je v bližini našla studenec, s katerim je napojila umirajočega sina. Opomnim vas iz novega testamenta sv. Petra. Vklenjen je bil z verigami in vojaki so varovali njegovo ječo; že drugi dan bi bil moral umreti. Po noči pa se mu prikaže angel; verige odpadejo, železna vrata se sama odpr6 in noben vojak se ne gane. — Peter je bil prost in rešen smrti.
Predragi! Nikar ne mislite, da so angeli le nad temi svojo moč skazali. Vsi smo tako srečni, da imamo vsak svojega angela variha. Le premislite, koliko nevarnosti nam preti v našem življenju, Zemlja, voda; zrak in ogenj, vse nam preti in žuga nas pogubiti; živali se nam zoperstavljajo in nas zasledujejo; naše telo je slabo, vsako malo prehlajenje nam nakoplje bolezen in mnogokrat tudi smrt. Enaka nevarnost preti tudi našemu premoženju. Vihar in toča, ogenj, povodenj, vročina in mraz, tatvine in vsakatere druge nesreče pridejo čez hišo. Kdo je vendar, ki varuje naše imetje pred vsakatero nesrečo? Kdo je ta, ki nam v slednji nesreči na strani stoji kot zvest prijatelj, in nas varuje kot punčico svojega očesa? Kdo drugi, kot naš zvesti angel varih? On zatare vse, kar bi nam utegnilo škodovati, v resnici, on je preskrben za naš blagor. —
2). Veliko večjo skrb pa imajo angeli za našo dušo. Njim je vrednost naše duše znana, zato jo tudi ved6 ceniti. Kakor se je angel brezbožnemu Balaamu, ko je šel po napačni poti, nasproti postavil z gorečim mečem, ravno tako nasprotuje angel varih človeku, kadar je nastopil napačno pot, napačno pot greha. Žugajoči meč v njegovi roki se sicer ne vidi, vendar skuša z notranjimi nagibi in čuvstvi srca varovati nas in obraniti vsega zlega. — Pekoča vest grešnika, kaj je to druzega, kakor goreči meč, s katerimi se angel grešniku zoperstavlja, ter ga skuša odvrniti
od grešnega življenja? Goreča beseda duhovnika na prižnici ali v spovednici je že marsikrat imela tak uspeh, da so grešniki povrnili krivično blago, da so raztrgali nepoštene vezi grešne ljubezni, da so poravnali sovraštvo ter jeli pošteno živeti. Glejte goreča beseda, ki je imela tako srečen vspeh, kaj je bila druzega, kakor žugajoči meč, katerega je angel varih v roke dal duhovnemu pastirju, da bi se ustavil grešnemu življenju ter duše reši! pogubljenja. — O kolikokrat je naše zveličanje v nevarnosti! Ko-likrat se snamejo v naših srcih grešna nagnjenja! Kolikokrat nas zapeljejo slabi zgledi na taka pota, ki bi nas gotovo pripeljala v pogubljenje! Toda angel varih se nam ustavi z gorečim mečem; on nas razsvetli, da spoznamo nevarni stan. V našem notranjem nam izbudi vest, po zunanjem začujemo svarilni glas duhovna ali druzega poštenjaka, tako da se še o pravem času vrnemo s slabe poti in se rešimo pogubljenja. —
V dokaz temu poslušajte, kaj se je prigodilo pobožni devici Hermelindi. Nekega dne je zapustila mesto, v katerem je navadno prebivala, ter šla v bližnjo vas. Primerilo se je, da jo je srečal brezbožen človek. Precej, ko jo je ogledal, so se unela v njem grešna nagnjenja in storil je nesramni sklep, da jo hoče s silo odpeljati. Ali glej! angel je čul nad blago devico. .Beži, beži“, ji je dejal, „ker tebi preti nevarnost." Hermelinda je ubogala, ter ohranila svojo nedolžnost. —
Preljubi v Kristusu! Kolikokrat ste tudi vi že zaslišali enaki glas! Kolikokrat je že vam angel klical: „Beži, beži, zapusti to hišo; zapusti to osebo, ki ti nakopava časno in večno nesrečo! Varuj se te družine, te veselice; varuj se slabe navade, ki te bo pogubila!" Ali niso to glasi angela variha, ki nas hoče varovati greha in nas vaditi kreposti?
Naj večjo pomoč pa zadobimo od njega v smrtni uri. V tem strašnem trenotku napne hudobni duh vse moči, da bi pogubil ubogo dušo, ker dobro vč, da ji po smrti nič več ne more. Ali angel varih nas ne zapusti, ampak nevidno obdaja smrtno posteljo; krepi nas v sv. veri, daje nam moč zoper skušnjave hudobnega duha in v naših srcih vžiga ogenj sv. ljubezni. Potem pa, ko je jenjalo naše srce biti, vzame on našo dušo in jo nese v Abrahamovo naročje. Zatorej kliče duhoven, naj pridejo angeli nad umirajočega in moli tako le: „Naj te sprejme sv. Mihael, nadangel božji; naproti naj ti pridejo sv. angeli božji, ter naj te peljejo v nebeški Jeruzalem!"
Odgovorite mi, zvesti poslušalci! Ako nam angeli varihi ska-zujejo toliko dušnih in telesnih dobrot, mar nima sv. Bernard prav, če zahteva, da smo jim hvaležni? Ali naj jim ponudimo-polovico premoženja, kakor Tobija. O ne preljubi! Angeli so duhovi in ne poželč našega premoženja, njim so nebesa nad vse. Zahvaljujte se jim s srčno molitvijo; zvesto rabite milosti, katere vam angeli na roko dajo; skrbno si prizadevajte pospešiti časni in večni blagor svojega bližnjega; zlasti pa jim bodite hvaležni z natančno pokorščino in s pobožnim krepostnim življenjem.
III.	Brez pomislekov smemo mi v pomoč angelov zaupati, saj oni so naši najmogočnejši in najboljši prijatelji.
1.) Moč angelov preseže vsako posvetno moč. Njim je lahko na božje povelje cele armade pokončati, velika mesta vpepeliti, mogočna kraljestva razdejati. In zopet jim je lahko posamezne ljudi kakor cele dežele braniti pred sovražniki in jih varovati zlega. Se hočete tega prepričati, ozrite se v zgodovino sv. pisma: Tam berete, da je angel vse prvorojene Egipčanov umoril, da je za časa Davida angel izraelsko ljudstvo s kugo davil, da je angel v eni noči 185.000 Asircev umoril. In zopet berete, da je angel izraelsko ljudstvo kljub vsem zadržkom in nevarnostim srečno pripeljal v Kanaansko deželo, da je angel Daniela pred levi obvaroval, da je pobožni Juditi v rešitev Betulije moč dajal. Na stotine enacih zgledov vas lahko prepriča o veliki moči angelov.
2). Glejte preljubi! Ti mogočni duhovi so naši najboljši prijatelji. Oče in mati ne ljubita toliko edinega deteta, kolikor angel varih ljubi tisto dušo, ki se varuje greha, ter sveto, nedolžno živi. Veliko bolest pa občuti tedaj, ako vidi, da njemu izročena duša začne iti po široki poti v pogubljenje. Angeli le predobro vedd ceniti imenitnost naših duš, in njim je dobro znano neizrekljivo trpljenje, ki je grešnikom v večnosti pripravljeno. Zato je pa tudi neizmerno njih veselje, če se grešnik poboljša ter resnično pokoro dela. Jezus sam pravi, da je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetdeseterimi, ki ne potrebujejo pokore.
Angeli imajo veliko skrb za nas; zatorej tudi neprenehoma, Boga prosijo, da bi z nami potrpel ter nam podelil časa in milosti v zveličanje naše duše. Posebno so jim pri srcu ubogi grešniki; zanje vedno prosijo, da bi se jih Bog usmilil in jih ne zavrgel. — Naš Zveličar je pri neki priložnosti povedal sledečo.
priliko: „Neki gospodar je imel figovo drevo, ki ni hotelo nikdar obroditi. Tedaj je rekel svojemu vrtnarju: Glej, tri leta je, kar hodim iskat sadu na to figovo drevo in ga ne najdem; posekaj ga tedaj, čemu še prostor jemlje? On pa je odgovoril: Gospod, še to leto ga pusti, da ga okopljem in mu pognojim, če kje sad obrodi; če pa ne, ga boš potlej posekal." — Ljubeznjivi, za nerodovito drevo skrbni vrtnar, kdo drugi je, kakor naš angel varih. »Toliko let“, toži Gospod, „je preteklo, kar čakam, da se bo grešnik spokoril, pa se le ne spokori; pokončal ga bom torej in v večni ogenj vrgel. Čemu bi tudi še dalje živel oni človek, ki božje in cerkvene postave z nogami tepta, ki krivico nad krivico dela; čemu bi dalje živela ona ženska, ki svojemu spolu le sramoto dela ter s slabim zgledom še svoje otroke pogublja; čemu bi dalje živel oni sin, ki je poln grešnega nagnjenja, in s svojim nevarnim življenjem dela staršem le žalost in sramoto; čemu bi dalje živela ona hči, ki s slabim obnašanjem celo sosesko pohujšuje?" Tako govori Gospod, in že hoče trdovratnega grešnika kaznovati ter vekomaj pogubiti; toda skrbni vrtnar — naš angel varih se približa, ter s svojo priprošnjo ohladi božjo jezo. „Gospod“ tako govori angel, „pusti temu grešniku še malo časa; jaz hočem rahlo krog njega grebsti, ter ga odvrniti od slabih druščin. Rahlo zemljo hočem pognojiti, prav srčno mu hočem prigovarjati ter mu poslati gorečega duhovna; morebiti se bo premislil ter delal resnično pokoro." Tako prosi angel varih, in Bog ima usmiljenje z grešnikom in mu da čas pokore. O brez števila grešnikov bi bilo pogubljenih, ko bi jih angeli ne rešili.
Veliko zaupanje smete tedaj staviti v angele! Toda večje zaupanje bote imeli do njih, ako vam povčm, da imajo oni za kraljico neko gospo, ki s svojo priprošnjo pri Bogu vse premore. V lavretanskih litanijah pravite: „Kraljica angelov, prosi za nas!‘ Kdo ne vč, da je Marija tista gospd, ki kraljuje nad angelji? Znana vam je Marijina dobrotljivost in usmiljenje; zato le toliko rečem: Srečni mi, ki imamo tako dobrotljivo mater in tako ljube prijatelje! Kadar bomo v potrebah, nam bo poslala ona gotovo angele, da nam pomagajo, in nas varujejo zlega. Marijine želje so, da se mi angelom varihom priporočamo in da jih ubogamo; saj ona nam je najlepši zgled dala, ko je odgovorila angelu: Glej, dekla sem Gospodova, sgodi se mi po tvoji besedi.
V vsaki potrebi se zatecite k angelom varihom, gotovo nam bodo na pomoč prihiteli. Le toliko glejte, da se boste vredne skn^
zali angelske pomoči. Spoštujte jih in nikdar ne pozabite, da so vedno blizu vas, da neprenehoma poslušajo vaše govorjenje, in opazujejo vaše dejanje. Srčno se jim zahvaljujte za prevelike dobrote, katere vam skazujejo na duši in telesu. Najlepšo hvaležnost pa bote pokazali s krščanskim, pobožnim življenjem. Zaupajte v njih varstvo in kličite jih v vseh dušnih in telesnih nevarnostih na pomoč. Amen.	P. H.
Praznik Marijinega rojstva.
1. 0 ljubezni (lo Marije.
Blagor jim, ki ohranijo moja pota.
Modr. bukv. 8, 32.
V času paganskih cesarjev kristjani niso smeli očitno pokazati svoje vere. Pod zemljo so se zbirali k službi božji; tam so molili sv. Rešnje Telo, tam so častili Mater božjo in umrle svoje sobrate, ki so svojo kri prelili za krščansko vero. Tedaj so nosile plemenite rimske gospe, ki so bile kristjane, prstane s podobo Marijino, po kateri so druga drugo spoznavale, da verujejo v pravega Boga. Te prstane so zapuščale svojim otrokom v znamenje, kako morajo po veri živeti. Sv. Gala je dala celo cerkev sezidati, v kateri je po svoji smrti hranila tak prstan kot spomin na krvavo preganjanje. Sedaj, kristjani, ni treba več skrivaj častiti Marije, takih prstanov več ni treba nositi; po čem naj pa se sedaj pravi otrok in častilec Marijin loči od drugih otrok?
Po ljubezni! Naše srce naj bo oni zlat prstan, v čegar de-mantu je vtisnjena podoba Marijina, in kakor se prstan lesketa in sveti, tako naj tudi naša ljubezen do Marije pošilja svoje žarke na okoli ter naj tudi na vnanje kaže pravo ljubezen. Sv. Bernard pravi, da vsak Marijin god prinese seboj žareče oglje, ki nas žge, ki nam kaže, kako malo mi ljubimo Marijo. Vsak svoj godovni dan nas Marija vprašuje s svetopisemskimi besedami: Je-li tvoje srce odkritosrčno, kakor je moje srce s tvojim srcem ? (4. Reg. 10. 15.) Kristjani, kaj bote odgovorili na to vprašanje Marijino? Pred vsem se moramo vprašati in potem poboljšati! Da, dh kristjani, poboljšati se moramo in Marijo vedno bolj ljubiti, ljubiti najbolj za Bogom, ker sv. Alfonz pravi, da Marije ne moremo nikoli preveč hvaliti, preveč častiti in preveč ljubiti; zato
danes pomislimo, 1. kakšna je naša ljubezen do Marije in 2. kako moramo Marijo ljubiti.
Da dosežemo sad iz teh besed, izročimo se to uro presladkemu Srcu Marijinemu!
I. Ako hočemo sami sebe videti, potrebujemo ogledalo; katerega ogledala pa nam je treba, da svojo ljubezen do Marije v njem spoznamo in vidimo? Nobenega drugega ogledala nego ono, katero sv. cerkev imenuje ogledalo brez madeža in to je Marijino presladko srce V to odkrito, goreče srce moramo pogledati, in videli bomo v njem svojo ljubezen do nje. — Kaj, videli bomo? ne, ne bomo je videli! Ker „nič“ se ne more videti, in naša ljubezen do Marije je nič v primeri z ljubeznijo Marije do nas, pravi sv. Bonaventura. Sv. Janez Berhmans, ki nikoli ni storil smrtnega greha, pa pravi: „Kolikorkrat premišljujem ljubezen Marijino do mene, tolikokrat me oblije rdečica od sramote." Kristjani, ali ste slišali? Ako ta angel v človeški podobi tako pravi, kaj pa mi potem porečemo? A ne prestrašimo se, poglejmo v ogledalo srca Marijinega!
Marija nas ljubi, ker Bog to hoče; torej je volja božja vir Marijine ljubezni; njena ljubezen je torej čista. Marija nas ljubi nesebično, ker ona je brez nas ravno tako srečna kakor, ako ima nas, Marija nas ljubi stanovitno, ker nobena nehvaležnost, nobena mraz ne more njene ljubezni podreti; Marija nas ljubi odkritosrčno, ona želi le našo srečo, časno in večno; Marija nas ljubi presrčno, ker jo srce k temu sili, Marija nas ljubi že davno, še predno smo bili, še predno smo jo za to prosili, nas je že ljubila; Marija nas ljubi že naprej, ker ona ne čaka, da jo prosimo in kličemo na pomoč; Marija nas ljubi radodarno, ker daje nam več, kakor jo prosimo, nje dobrote in milosti so brez števila. Marija nas ljubi... a kaj bi še naprej našteval, kako nas ljubi, ljubi nas neizmerno, s celim svojim deviškim srcem! Taka je ljubezen Marijina, kakšna pa je vaša? Meni se zdi, da po teh besedah je v naših srcih, kakor bi oblaki plavali pod nebom. Dokler ne posveti solnce na gromovite oblake, ne vidijo se še posebno strašni; ko solnčni žarki padejo na nje, tedaj pase pokaže vsa njih groza. Žarki ljubezni polnega Marijinega srca so padli na vaše srce, ki je prazna vsake ljubezni. Marija vas ljubi čisto, vi pa jo ljubite iz slabega namena; Marija vas ljubi nesebično, vi pa jo ljubite iz dobičkarije; Marija vas ljubi stanovitno, vi pa
jo ljubite, kadar se vam zljubi; Marija vas ljubi odkritosrčno, vi pa navezujete svoje srce še vedno na svet. O kako osramočenje! Kako zgine vaša ljubezen v nič, ako se primerja z ljubeznijo Marijino!
Ljubimo se med seboj, pravi apostol, ne le z besedami, temveč z dejanjem in v resnici! Zakaj najboljši dokaz ljubezni, pravi sv. Avguštin, so darovi. Prava ljubezen mora darove prinesti, in kolikor večja je, toliko več daruje. Sedaj pa poglejte še enkrat v ogledalo Mari j in ega s rca, da spoznate v njem svojo ljubezen. V njem nekaj vidite in nekaj slišite. Vidite neko sliko, slišite neko besedo. — Vidite mater, ki ima ljubeznivo dete v naročju. Dete gleda materi v obraz in se smehlja, mati ga milo gleda in pritiska na srce. To dete je njen najljubeznivši, njen edini sin. Kristjani, to je Marija z Jezusom v naročju! Sedaj pa poslušajte besedo, ki se glasi: Tako je Bog svet ljubil, da svojemu edinorojemn Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za življenje sveta. S temi besedami je hotel Jezus vam pokazati, kako neizmerno Bog svet ljubi, da je dal svojega edinega Sina v smrt za grešnike. — Ravno te besede smemo po vsej pravici obrniti tudi na Marijo. Zato pravi sv. Bernard: „Tako zelo si ti, Marija, nas ljubila, da svojemu edinemu Sinu nisi prizanesla, temveč si ga dala za življenje sveta." Iz tega vsakdo lahko spozna globočino ljubezni Marijine do nas. Dala je svojega edinega Sina v smrt in, kakor pravita sv. Ambrož in sv. Anzelm, dala bi ga sama v smrt, ko bi rabljev ne bilo, da bi svet odrešil. Sedaj pa naj preišče kdo vso zgodovino sveta, prehodi naj zemljo od izhoda do zahoda ter naj išče ljubezen, ki bi bila tej enaka! Sv. Bonaventura kliče ves navdušen: »Vse gore in griči; vse reke in morja, vse stvari v nebesih in na zemlji nam kličejo: Tako zelo, tako neizmerno tako neizrekljivo nas je Marija ljubila, da je svoje edino dete dala za nas, za naše odrešenje, za naše zveličanje!" Večje ljubezni, kristjani, kakor je ta, si ne moremo misliti!
Kristjan, glej, kaj je Marija storila iz ljubezni do tebe; kaj pa si ti storil iz ljubezni do nje? Kolikokrat te je že prosila, da pusti svojo nečimernost, svojo ošabnost, a ti si bil še vedno hujši. Prosila te je, da pusti to ali ono strast, ki te zopet in zopet zapeljuje v greh, da ne išči grešnega razveseljevanja, da pri nji išči prave tolažbe, pomoči in podpore, pa tega nisi storil!
Oh, kristjani, kolikokrat vam je že Marija klicala v vašem srcu: Pridite, ljubi otroci, pri meni iščite sveta in rešite svoje
duše! Kolikokrat vam je že rekla isto, kar je rekla nekdaj v Kani Galilejski: Karkoli vam poreče moj sin, storile! Karkoli vas uči na prižnici, ali v spovednici, to storite! Ali ste storili? — Ako niste storili tega, kje je potem vaša ljubezen do Marije, kako morete potem reči, da ljubite Marijo? Kdor nosi le kako svetinjo Marijino, škapulir, ali rožni venec ali je zapisan v vse njene bratovščine, pa ne stori tega, kar ona želi, ta ne ljubi Marije, ta ni njen otrok, temu vse bratovščine nič ne pomagajo, ker vsa njegova ljubezen je le navidezna, v srcu pa je ni! Kdor ljubi Marijine podob ce, svetinje itd., pa ne spolnuje svojih dolžnosti, pa ostudno govori in prepeva, pa se sploh greha ne varuje, tak človek hoče zmešati ogenj z vodo. A to ne gre skupaj, kakor tudi Marija ne more biti tam, kjer je greh. Proč torej z vsako navidezno ljubeznijo do Marije, proč s prevaro in goljufijo; pravi Marijini otroci svoje matere ne goljufajo, temveč jo ljubijo odkritosrčno, s celim srcem.
Ali vas pa, kristjani, hočem s tem od Marije odvrniti in odgnati? Nikakor ne. Le k nji vas hočem pripeljati, na njo vas hočem vse prikleniti z vezmi prave ljubezni, da postanete njeni ljubljeni in ljubeči otroci.
Zato vam hočem povedati še, kako morete postati pravi nje otroci.
II. Angleški kralj Rihard z levjim srcem je izročil svoje srce Rouenski Materi božji, katero je posebno častil. Po njegovi smrti so vložili njegovo sice v srebrno puščico in postavili tik Marijine podobe, kjer se še sedaj nahaja.
Kristjani, kaj ne da, kaj takega bi si pa tudi vi želeli, da bi bilo vaše srce pri Mariji, takorekoč v senci Marijinega srca ? Toda, ako to želite, morate tudi živeti, kakor je živel ta kralj. O njem pravi zgodovinar: „V njegovem času v celem kraljestvu ni bilo viteza, ki bi bil bolj hraber nego on, niti ni bilo človeka, ki bi Mater božjo presrčneje častil nego ta kralj.“
Ali ste slišali? O katerem izmed vas bi se smelo ravno to reči? Sedaj pa me marsikdo povpraša: Kako pa je treba častiti Marijo, da postanemo njeni otroci? Odgovarjam z besedami svetega Alberta iz Karmelskega reda: »Popolno Mariji udano srce mora biti iz štirih stvari: iz ognja, vode, zraka in zemlje; voda mora narediti čisto srce, zemlja ponižno, zrak prosto ali svobodno in-ogenj v ljubezni goreče srce.14
Kristjan, ako hočeš torej imeti pravo ljubezen do Marije, moraš svoje srce v te štiri stvari premeniti: a) Pred vsem mora
biti tvoje srce čisto in svetlo kakor voda. Marijo moraš torej ljubiti iz pravega namena; ne iz navade, ne le prisiljen, ker starši to žele, ne iz gole nečimernosti, da bi ljudem bil všeč, da bi te hvalili. To bi ne bila čista voda, temveč umazana mlakuža. Marijo moraš ljubiti, ker te sv. cerkev uči, ker ti je potrebno to za zveličanje. Čisto mora biti vse tvoje življenje, da Marijo prav ljubiš; varovati se moraš vsake nečistosti, ker resnično je, da le ono srce, ki je čistosti udano in jo tudi skuša vedno ohraniti, prav ljubi Marijo. O vseh drugih velja izrek bi. Egidija, ki je rekel: „Kdo je največji norec na svetu, ali veste? Človek, ki je nečist, pa vendar-le pravi: jaz ljubim Marijo!"
b)	Drugič mora tvoje srce biti iz zemlje, t.j. ponižno, ker le potem moreš biti všeč ponižni devici, ki je rekla: Moja duša poveličuje Gospoda... Ker se je ozrl na nizkost svoje dekle. Čeprav je bila Marija iz kraljevega rodu, si je izvolila vendar v stanovanje uborno kočico, pozneje samoto v templju in ubozega tesarja si je izvolila v soproga. Nikoli ni poželela po bogastvu in slavi. Zato pravi sv. Bernard, da prava služba Mariji je pravzaprav le ponižnost. Kolikor manj si o sebi domišljujemo, kolikor bolj ponižni smo, kolikor bolj smo zadovoljni z malim, toliko bolj služimo Mariji, toliko gotoveje smemo reči, da služimo Mariji.
c)	Tudi od zraka mora nekaj imeti ono srce, ki Marijo ljubi. Svobodno kakor zrak mora biti tvoje srce, ako res ljubi Marijo. Prostovoljno mora častiti Marijo, ne še le dati se siliti k temu, ne se ozirati na govorjenje ljudi, češ, kaj pa bodo ljudje rekli, ako bom Marijo častil in ljubil, ako bjm obiskoval njene cerkve in podobe. Kdor se ljudi bjji, ta gotovo Marije prav ne ljubi in ne časti.
d)	Četrta lastnost srca Marijo ljubečega je ogenj. Srce, ki res Marijo ljubi, mora biti vneto, vroče, goreče v ljubezni. Ogenj nikoli ne miruje, tako tudi ta ljubezen ne sme mirovati, pregibati se mora in se kazati v besedah in dejanju. Ogenj razsvetljuje, tako se mora tudi ljubezen do Marije očitno kazati, da je drugim v lep zgled, da tudi drugi ljubijo Marijo. Ogenj ogreva; tako mora tudi tvoje srce biti hvaležno Mariji, da jo sme ljubiti in jej služiti, ker njej služiti pravi se vladati.
Zgodovinar Leona X. pripoveduje, da je bil Carlo Dolce najmlajši sin revnega najemnika iz Sijene. Mati mu je vcepila v srce posebno ljubezen do Marije. Z risanjem si je služil vsakdanji kruh.
Nekdaj ga v ulici v Florenci sreča berač in v imenu Marije prost miloščine. Posegel je v žep, a imel je le en denar. Pomislil je, kaj bi storil, ker bil jo to zadnji vinar njegov. Pa si misli: v Marijinem imenu me je prosil, dati mu moram in dal mu je. Z veseljem je stopil potem v cerkev in pokleknil pred Marijin altar, kjer se je veselja zjokal, da je Mariji v čast storil dobro delo. V tej cerkvi pa so ravno tedaj slikali strop. Mojster Domenico Giotti, ki je bil na odru, je videl tega pobožnega mladeniča, stopil k njemu, vzel ga k sebi, izučil ga v slikarja, da je bil najslavnejši svoje dobe. Slikal je najrajše in najlepše Marijine slike.
Tako je Marija plačala svojega zvestega častilca. Učimo se iz tega, da pravi Marijini častilci in ljubitelji smo le tedaj, če svojo ljubezen tudi v dejanju kažemo. Kaj ko bi bil jaz sedaj tak berač in bi vam rekel: V imenu Marije prosim, prejmi sv. zakramente, ubogaj svoje starše, ne zahajaj v slabo tovarišijo, ne pijančuj, varuj se greha, hodi poslušat pridige itd. ali bi to storili? Ko bi Marija tirjala od vas, da prodajte hišo, da požgite žito, sploh ko bi tirjala kaj nemogočega od vas, ne mogli bi storiti. A kar tirja ona, vsakdo lahko stori. Kdor pa ne stori, ta ni pravi otrok Marijin, ta ne ljubi Marije, čeprav tisočkrat pravi, da jo ljubi.
Zato kristjani, ljubite Marijo z besedo in dejanjem. Ljubili pa jo bote, ako je srce vaše brez greha; torej varujte se tega. Ljubite Marijo s čistim srcem in našli jo bote in vam bodo veljale besede: Kdor mene najde, najde življenje in prejme milost od Gospoda. Amen.	A. B. (po Gemmingerju.)
2. Rojstni in smrtni dan.
Boljši je smrtni, kakor rojstni dan.
Ekles. 7, 2.
Trikrat obhaja katoliška cerkev rojstne godove: prvič rojstni dan Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, o božiču; drugič rojstvo pre-blažene Device Marije današnji dan; tretjič pa rojstvo sv. Janeza Krstnika na krstni dan — Vseh drugih svetnikov pa se obhaja spomin na njih smrtni dan. In zakaj to? Zato, ker je po besedah sv. pisma boljši dan smrti, kakor dan rojstva. Ker vsi pridemo na svet z izvirnim grehom, je ravno zavoljo tega naše življenje nepretrgana vrsta težav, katerih začetek je rojstni dan, konec pa smrtni dan; in zato je pri vseh rojstni dan, če prav premislimo v luči sv. vere, bolj žalosten, kot vesel dan. Le trikrat je bil rojstni dan zares vesel: pri Jezusu, ki je kot Sin Božji brez greha prišel na svet; pri Mariji, ki je bi'a brez madeža izvirnega greha spočeta,
in pri sv. Janezu Krst., ki je bil očiščen izvirnega greha v materinem telesu.
Sicer pa je pri vseh smrtni dan boljši kot rojstni dan, kar hočemo danes bolj natanko premisliti Mariji v čast in nam v spodbudo in poboljšanje!
Kadar je človek rojen na svet, se tega dogodka vesele po dotičnih hišah in družinah. Ko bi pa to reč prav premislili in ta dogodek gledali v luči sv. vere, bi se tega dneva ne veselili tako zelo. Otrok sam, ki je bil rojen, se ne veseli svojega rojstva, ampak njegov prvi glas, ki ga dd od sebe, je jok; kakor bi hotel s tem naznaniti, da je zemlja, na katero je stopil, zares dolina solz! In res: le dobro premislimo, kaj je rojstni dan? Rojstni dan je začetek trpljenja, katerega je nekaterim veliko, veliko prisojenega; rojstni dan je prvi član tiste dolge in težke verige, katero nekateri tako s težavo vlačijo skozi celo življenje; rojstni dan je napovedovalec tolikih britkosti, nadlog, prevar in neizrečenih bolečin, katere morajo nekateri prenašati do hladnega groba Ko bi marsikateri pri rojstvu videl in vedel, kaj ga vse čaka: precej bi se obrnil in vrnil nazaj, če bi se le mogel! — Priča za to nam je pobožni Job. On je bil sicer popolnoma udan v voljo božjo; on je zaupal neprestano v Boga in bi ga ne bil zapustil za nobeno ceno: ali vendar je v svojem velikem, neznanskem trpljenju preklinjal dan svojega rojstva. Pretresljivo in strašno je, kako ta mož obžaluje svoj rojstni dan! (Job 3 pogl. do 14. vrste.)
Nekaj enakega smo tudi mi že občutili in enake misli so tudi nas navdajale, ko je britkost prišla nad nas, ko nas je trpljenje, kakor povodenj, napadalo. V takih trenutkih smo tudi mi mislili in želeli, da bi ne bili rojeni, ali da bi bili poprej umrli, preden nas je zadela ta ali ona nesreča. — Kakor pravim, so pa to samo skušnjave, kakor pri Jobu; zakaj vera nas uči, da se nič ne zgodi brez božje volje, da je tudi trpljenje koristno k našemu zveličanju, in da nas Bog ne pusti skušati čez mero in čez naše moči. Vera nas uči, da je vendar-le bolje, da smo rojeni, če tudi veliko trpimo, ker večno zveličanje, večno plačilo vendar ni primerjati z vsemi nadlogami tega sveta. — Pri vsem tem pa je vendar le res, da je smrtni dan boljši kakor rojstni dan. Poglejmo še to nekoliko!
Da bomo to umeli, poglejmo in pomislimo, kaj je smrt. Smrt, predragi, je konec trpljenju; smrt je konec dela in truda; smrt je
konec težav in prevar; smrt je konec revščine in nadlog; smrt je konec preganjanja in zaničevanja; s smrtjo se neha vsako gorje, če je še tako hudo; s smrtjo se neha vsaka bolečina, če je še tako velika! S smrtjo, predragi, pa se neha tudi vsaka skušnjava, vsaka nevarnost in priložnost k grehu. Ako smo ob smitni uri v milosti božji, potem je nam ne vzame nobena moč več. — Ko sem nekoč previdel za smrt 221etno dekle in ko sem jo vprašal, če se ne boji umreti, mi je odgovorila, da rada umrje, ker potem vsaj ne bo več grešila, ker potem vsaj Boga ne bo več žalila. In to je tisti velik dobiček, ki nam dela smrt tako veselo.
Kaj je pač svetnikom delalo smrt tako lahko ? Ali ne zavest, da so Bogu služili, da so se greha varovali, da so veliko dobrega storili ? Nedolžni pravični kristjan se ne boji smrti: vsaj ve, da bo revno, skušnjav polno življenje zamenjal z boljšim, vekomaj srečnim življenjem. Zato so tako lahko umrli sv. Alojzij, sv. Hilarijon in drugi: Vsaj ni zastonj rečeno v sv. pismu, da je draga v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih! — Pa tudi spokorniki lahko in srečno mrjejo. Če tudi so grešili, pa so svoje madeže umili s pravo pokoro in zaupajoči na usmiljenje in zasluženje Kristusovo se vendar mirno in lahko ločijo od tod.
Iz vsega tega vidimo, da je res smrtni dan boljši kakor rojstni dan!
Pri Mariji pa vidimo še nekaj posebnega. Pri njej pa je bil vesel rojstni dan, vesel pa tudi smrtni dan. Vesel rojstni dan, ker je čista prišla na svet; vesel smrtni dan, ker je čista šla iz sveta! Naš rojstni dan ni bil vesel, ker smo prišli z izvirnim madežem na svet; naš smrtni dan pa je lahko vesel in srečen, če se tukaj očistimo vseh madežev, in če spravljeni z Bogom gremo v večnost. In k temu naj nam pomaga ljuba Mati božja, katero za to milost prosimo danes in vse dni našega življenja rekoč: Sveta Marija Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.	J. A (man.
Šestnajsta nedelja po binkoštih.
(Praznik sv. imena Marijinega.)
1. Katere spomine vzbuja sveto ime Marija v sren
kristjana ?
In devici je bilo ime Marija.
Luk. 1, 27.
Stari latinski rek pravi: „Nomen — oraen“, slovenski bi se glasil: Kar znači ime, njega pomen že pove. In ta pregovor se tako dobesedno spolnjuje v vsakdanjem življenju. Marsikatero ime ima za seboj obširno, imenitnih dogodkov polno zgodovino Izreci ime Gabriel in hitro se spomniš na celi dogodek oznanenja Gospodovega rojstva. Izgovori ime Abraham in v tvojem duhu se omladi spomin na one častitljive može iz starega veka, ki so bili prvi učeniki in voditelji izvoljenega naroda božjega. Imena prerokov te spominjajo one srečne dobe, ko je žarek vsegavednosti božje raznetil srca sv. prerokov, da so brez vsake pomote na stotine let naprej oznanovali osodo človeštva. Zakliči slavno ime prvaka apostolov in v tvojem duhu vstajajo že davno minula stoletja svete katoliške cerkve s svojimi napornimi vojskami ter s slavnimi zmagami. Izreci ime sv. Štefana, in pred teboj stoji na miljone broječa armada onih junakov, ki oprani v krvi brezmadežnega Jagnjeta nosijo venec mučeništva.
Zdaj pa izgovori ime Marije, in povedal si ime, ki daleč presega imena vseh neštetih vrst svetnikov, ter imena najslavnejših zemeljskih odlikovancev, ime, ki se vredno izgovarja in kliče z imenom, ki je nad vsa druga imena, ime, ki ga srečnega imenujejo in zaupno v pomoč kličejo vsi rodovi na zemlji. In ker nas ravno z današnjim praznikom sv. katoliška cerkev povabi, naj bi se radi spominjali preši, imena Marijinega, ter želi našo pobožnost do tega presvetega imena poplačati tudi z odpustki, zato se mi prav primerno zdi govoriti o presv. imenu Marijinem ter vam odgovoriti na vprašanje:
Katere spomine vzbuja ime Marija v naših srcih?	_____________
1 Mislimo si vrlega, dobrega sina, ki živi tam daleč od domače hiše. Kake misli se pač največkrat vzbujajo v njegovi glavi? Kake želje mu pred vsem polnijo srce? Na dom ljubljeni, kaj ne? — on najraje misli ter na svoje domače. Med vsemi pa se drage matere
prav iskreno spominja. Ni je ure v dnevu, da ne bi mislil na njo, in ko se v noči zbudi, mu duh najraje pohiti k materi. In ko mu materina podoba prav živo stopi pred oči, se obenem spomni vseh dobrot, koje je že prejel iz njene dobrotljive roke. Kako ga je v težavah, z nevarnostjo lastnega življenja rodila, kako ga je neomoglo dete dni in noči pestovala, ga lačnega nahranila, trudnega zazibala, ga učila, svarila, sama pomanjkanje, bolečine, strah trpela, da je srečnega videla le svojega sina.
Predragi kristjani! odkar je naš božji Zveličar, umirajoč na sv križu, spregovoril one vekovito pomenljive besede: Žena, glej tvoj sin ! od tedaj tudi mi nismo le zapuščeni Evini otroci, temveč tudi presrečni otroci Marijini. In ravno današnji praznik nam z Marijinim imenom v spomin kliče vse dobrote, vso skrb, vso ljubezen naše najboljše Matere nebeške. Današnji dan nas spominja, kako da nas je Marija v največji brhkosti pod križem rodila, kako da je vse dni svojega življenja pri našem odrešenju sodelovala, z Jezusom za nas molila in trpela, brez števila stopinj storila, ter pretočila celo morje solz. In kar je na zemlji začela, to sedaj v nebesih nadaljuje.
Če hočeš le približno spoznati, koliko dobrot da je prebla-žena devica Marija že skazala revnemu človeštvu, moli večkrat prav s premislekom ono prelepo molitev, ki v sebi obsega bogato zbirko Marijinih čudežev, ter Marijo nazivlje z njenimi najbolj pomenljivimi čednostmi, moli, pravim, lavretanske litanije. Ne pozabi pa med to molitvijo, da si je Marija vse te častne priimke, s kojimi jo kličemo na pomoč, pridobila takorekoč še le s časom, po mnogih čudežih, ki so se godili na njeno priprošnjo, po stoterih dejanskih dokazih njenega predobrotljivega materinega srca. Sto in sto bolnikom je izprosila ljubo zdravje, preden so jo začeli klicati: Zdravje bolnikov! Tisočere žalostne je potolažila, preden je dobila ime: Tolažnica žalostnih! Milijone zbeganih grešnih src je napolnila s sladkim upanjem, preden je postala: Pribežališče grešnikov! In če vidim, da vi tako radi prihajate na tale prijazen hribček (k sv. Križu), če celo zagledam tu matere z dojenčki na rokah, če zapazim med vami novoporočene zakonce, če pomislim, da na stotine bolnikov pride semkaj iskat ljubega zdravja, če prevdarim, da se tukaj služi toliko sv. maš v čast Materi božji v zahvalo za dušno ali telesno ozdravljenje, če vse to upoštevam, mi pač ni treba veliko popraševati po vzroku tolikega vašega otroškega zaupanja do te božjepotne cerkvice. Treba mi je le pogledati na
38
veliki oltar, kjer pod znamenjem sv. križa vaše zaupanje vzbuja mila podoba Device najmodrejše, katero so ravno pred kratkim nepozabni nam sv. oče Leon XIII. v svojem testamentu še naročali v litanijah klicati: Mati dobrega sveta!
Zares: „Nikdar se še ni slišalo, da bi ti, o Marija! katerega zapustila, ki je pod tvojo brambo pribežal, tvoje pomoči iskal, se priporočal tvoji priprošnji.*
Praznik Marijinega sv. imena naj nas torej nagiblje k hvaležnosti do nebeške Matere za vse po njenih rokah nam podeljene dobrote; spominja naj nas pa tudi vseh čednosti, koje vidimo na Mariji — Podobi pravice.
2. V priliki o zgubljenem sinu se pripoveduje, da je le ta šel daleč od očetovega doma, da je več časa zapravljal očetovsko dedščino, da je poiskal službo imenitnega gospoda, da je dolgo časa premišljeval svoj grešni stan, ter se še le po mnogih ovinkih vrnil v naročje svojega očeta. Sv cerkveni očetje premišljevanju te pomenljive prilike dostavljajo to-le mnenje: Zgubljen sin nikdar ne bi bil zašel na kriva pota, ali pa bi se bil vsaj hitreje vrnil v hišo očetovo, ako bi bil še imel mater, o kateri pa nič ne omenja sv. pismo. Misel na dobro mater je že marsikterega porednega otroka odvrnila od razuzdanega življenja. Zato je tudi stari Tobija v pravični skrbi za prihodnost svojega sina temu še na smrtni postelji naročal, da spoštuje svojo mater in se nje živo spominja, . naj bi ga ta spomin ohranil na potu čednosti. Moj sin, mu je dejal, spoštuj svojo mater vse dni svojega življenja; spominjaj se, kakšne in kolike nevarnosti je zavoljo tebe trpela v svojem telesu. (Tob. 4, 3. 4.)
Bog zna, koliko zgubljenih sinov in hčer je že sama misel na milo materino ime, na milobni materin obraz, na sladko materino besedo ali na njen lepi zgled še v pravem času iztrgal iz preteče grešne nevarnosti. Ko bi me sedaj videli ali slišali mati, jaz tega gotovo ne bi upal storiti, tako je mislil že marsikateri in opustil grešno djanje. Moja rajna mati so imeli to lepo navado, reče drugi, in v spominu na mogočen materin zgled izpolni marsikatero krščansko dolžnost, kojo bi sicer opustil
Marija naša najboljša mati pa je zgled vseh čednosti in podoba vse pravice. Zato je pa nemogoče, da bi bil kdo Marijin častilec, obenem pa velik grešnik. Kako bi mogel biti nečistnik, ako veš, da ona, kojo častiš, je devica brez madeža spočeta; ti brezvernež, ona pa devica verna; ti jezljivec in preklinjevalec, a
ona kraljica vseh mučenikov; ti posoda vseh pregreh, ona pa posoda vse svetosti.
V zavesti, da vedni spomin na Marijin zgled močno upliva na naše srce, nas tudi sv. cerkev neprenehoma spodbuja k češčenju Marijinemu. Ni ga v letu meseca, ne tedna, v katerem bi ne bil posvečen vsaj en dan češčenju preblažene Device. Ni je cerkve, ne kapele, v koji ne bi bil oltar posvečen Mariji, ne molitvene knjige, v kateri bi ne bilo kake podobe ali molitve Marijine. Ni je skoraj slovesnosti, v kateri se ne bi spregovorila ali zapela slava Marijina. Po velikih cerkvah, po neznatnih kapelah, na banderih in oltarskih preprogah, na mašnih oblekah in cerkvenih okrasih najdeš utisnjeno ime ali podobo Marijino. Lavantinska škofija šteje 34, krška 32, druge še več farnih cerkev in vsaj po enkrat toliko podružnic posvečenih Mariji. Leta 1895. je nekdo izračunil, da nosi v Avstriji okoli 1,652.000 oseb krstno ime Marije in gotovo vsaj toliko jo kliče za svojo birmsko patrono. In ko bi se jaz sedaj do vas obrnil z vprašanjem, koliko da je med vami src, ki go ijo za Marijo, ki ljubijo Marijo, bi mi pač vsa cerkev z mogočnim glasom navdušeno zapela:
Veš o Marija moje veselje
Veš moje želje, ljubil bi te !
Vse za Marijo! Vse za našo ljubo mater! Slavni kralj Aleksander Veliki je imel v svoji armadi vojaka, ki je nosil ime svojega gospoda, pa mu je z razuzdanim življenjem delal veliko nečast. Ko kralj to izve, pokliče vojaka k sebi, očita mu njegove hudobije ter ga naposled odslovi z resnim očitanjem: „Glej da spremeniš svoje življenje, ali pa spremeni svoje ime!“
Tudi ti si domišljuješ, da si Marijin sin, Marijina hči, pa tvoje razuzdano življenje daje Mariji opravičen povod, da ti očita: Spremeni svoje življenje, ali pa se ne imenuj več mojega otroka! Ko bi ti pač toliko storil Mariji v čast, kakor storiš minljivemu svetu na ljubo, kako obilno plačilo bi prejel od Marije. Ko bi mesto tega, da preklinjaš, klical ime Marije, mesto da se rotiš, molil Marijine molitve, mesto nespodobnih prepeval pesmi Marijine, mesto pohujšljivih podob, dičil svoje sobe z Marijinim kipom, potem bi ti pač bilo verjeti, da si otrok Marijin.
Ko je goreči Marijin častilec sv. Bernard nekdaj klečal pred njeno podobo, ter je ves v molitev zamaknjen klical: Pokaži, da si moja mati ! mu Marija iz kipa odgovori: Pokaži ti, da si moj
sin! Enako tudi nam lahko reče Marija. Zato pa se skazimo zveste Marijine otroke s tem, da se hvaležno spominjamo njenih dobrot, ter jih povračujemo s tem, da Marijo v čednostih posnemamo, potem se nam bo tudi Marija skazala ljubeznivo mater v življenju ter v smrti. Amen.	Ivan Rotner.
2. Marija — večernica.
In Devici je bilo ime Marija. Luk. 1, 47.
Presveto ime Marija, katerega praznik danes slovesno obhajamo, ima po razlaganju svetih učenikov več lepih pomenov. Marija pomenja toliko kot gospa, in to je tudi, ker je ona kraljica nebes in zemlje, ker gospoduje čez angele in svetnike in čez peklenske duhove, ki se pred njo tresejo, in še več, ker gospoduje celo čez srce svojega božjega Sina, zato jo imenujemo gospo presvetega Srca, ker Jezus njenim prošnjam nič ne more odreči. — Marija dalje pomenja grenkost morja, ker je bila o trpljenju Jezusa Kristusa velika kakor morje njena žalost. — Poslednjič pomenja ime Marija zvezdo, ker nam sveti v sedanjem življenju z lučjo svojih prelepih čednosti, in nas tolaži s svojo priprošnjo in pomočjo v potrebah in stiskah našega življenja. Trojni zvezdi pa je Marija podobna: jutranji, morski in večerni zvezdi. Jutranji zvezdi je Marija podobna, kajti kakor jutranja zvezda ali zgodnja danica napoveduje bližnje solnce, tako je napovedalo Marijino rojstvo bližnje nebeško solnce Jezusa Kristusa, ki je kmalu potem prišel na svet. Morski zvezdi je Marija podobna, ker, kakor morska zvezda kaže brodarjem na morju pravo pot, tako tudi nam Marija kaže s svojimi prelepimi zgledi pravo pot v nebesa. Večerni zvezdi je Marija podobna, ker je ona še na večer človeškega življenja mila luč, tolažba in pomoč. Da je prečista Devica in božja Mati Marija podobna jutranji in morski zvezdi, sem že govoril. Danes vam povem, je Marija Devica tudi večerni zvezdi ali večernici podobna. Govoriti hočem v večjo čast božjo in pre-blažene Device Marije.
1. Kmalu potem, ko zlato solnce zvečer zajde za goro, se včasih (ne vsak večer) prikaže proti zahodu v jasni noči na nebu prelepa, prav svetla zvezda, ki se imenuje večernica, ali večerna zvezda. To je ravno tista zvezda, ki se nam navadno zjutraj pred
solncem prikazuje na jutranjem nebu, in se imenuje zgodnja danica. Ako se pa nam na večer prikaže, se imenuje, kakor je bilo že rečeno, večernica ali večerna zvezda. Tej večerni zvezdi je tudi preblažena Devica Marija podobna. Večernica se namreč zvečer prikaže in prijazno sveti, ko je zlato solnce utonilo za gore in je napočila noč na zemlji. Oh, tudi v človeški duši postane včasih noč, tema, žalostna noč, in sicer takrat, ko človeku ugasne luč svete vere, ko zgubi posvečujočo milost božjo, ko mu omrzne ljubezen do Jezusa, ko se s smrtnim grehom loči od Jezusa. O žalostna taka dušna noč, ko človek ne spozna prave vere, ne svoje dušne nesreče, in pada iz enega brezdna greha v druzega, in se med tem morebiti celo že bliža večeru svojega življenja ali svoje smrti. O le toliko takim nesrečnim ljudem se je Marija kakor mila večerna zvezda prikazala, jih pripeljala k luči svete vere, k lepemu krščanskemu življenju in poslednjič k zveličanju! Koliko ljudem je Marija ob času hudih skušnjav kot mila večerna zvezda svetila, da se tudi v svoji starosti niso zgubili na napačno, pogubljivo pot, marveč so stanovitni ostali do konca!
Častiljivi Tomaž Kempčan pripoveduje, da je v njegovi samostanski hiši živel neki mož po imenu Egbert, ki je bil prijatelj uboštva, zatajevanja samega sebe in s prisrčno pobožnostjo udan češčenju preblažene Device Marije. Opravljal je težavna kmetijska dela na polju in doma, in ko je bil včasih ves utrujen, je iskal počitka le v molitvi. Vendar hudobni duh mu je začel šepetati na uho, da on še vse premalo trpi za nebesa, naj zapusti to krščansko hišo, naj se podd med svet da bo ložej hodil po božjih potih in se med tem le prav revno z beračenjem preživel; kajti tukaj v samostanski hiši se mu godi vse predobro, zunaj med svetom bo več trpel in bo torej lože bolj dopadel Bogu. Ko je to razodel svojemu predniku in svojim sobratom, so mu le-ti take misli iz glave zbijali, češ, to so skušnjave peklenskega duha, ki ga hoče spraviti med zapeljivi svet, da ga spridi. Vendar pri vsem opominovanju je mož ostal še zmerom nepokojen in omahljiv v svojem srcu. Ni mogel narediti trdnega sklepa, da bi še ostal v samostanski hiši, pa upal si tudi ni, brez dovoljenja svojih predstojnikov se proč podati; torej mu v tej stiski ni ostalo druzega, kakor se v goreči molitvi obrniti k prečisti Devici Mariji in se izročiti njenemu varstvu. Ko je tedaj nekega dne utrujen na svojem vozu sedeč slonel in je zoper svojo voljo in navado malo zadremal, je videl na pol v sanjah prečudno ljubeznivo gospo pred seboj stati, ki mu je s prisrčno pri-prijaznostjo rekla : »Ostani na tem kraju, Egbert, in kar ti tvoj prednik reče, to stori!" Pri teh besedah je zginila gospa in sanje, Egbert se je zbudil in brez pomude hitel k predniku, kateremu je jokaje in zdihovaje povedal, kar je videl in slišal; prednik pa
ga je potolažil, in mu rekel: „Ostani torej pri nas, moj sin, kakor ti je zapovedala Naša ljuba gospa." In stari mož se je vdal in ostal sedaj miren. Pa ni dolgo ostal v tej samostanski hiši, ker večer njegovega življenja se je že približal; mirno in sladko je zaspal v Gospodu v osmini sv. apostola Janeza 1. 1420. — Tako se je temu pobožnemu možu prečista Devica Marija kot ljubezniva večerna zvezda prikazala, in ga obvarovala, da ga hudobni duh ni zmotil na njegove stare dni, in mu pripomogla k srečni zadnji uri.
2.	Pa ne le za posamezne ljudi nastopi včasih večer ali celo noč nevere ali hudih skušnjav. Pridejo časi, v katerih mnogi ljudje odpadejo od luči sv. vere in živijo v noči neverstva, zmot in pregreh in se dajejo premagati od mnogoterih skušnjav. Sveti apostol piše v II. listu svojemu učencu Timoteju, rekoč: Vedi, da bodo poslednje dni (t. j. proti koncu sveta) prišli nevarni časi. Ljudje bodo sebe ljubili, lakomni, napuhnjeni, prevzetni, preklinjevalci, staršem nepokorni, nehvaležni, hudobni, brez ljubezni, nepokojni, obrekovalci, nečisti, neusmiljeni, brez dobrotljivosti, izdajalci, predrzni, kateri bodo sladnost bolj ljubili, kot Boga. (II. Tim. 3, 1—4.) Videti je, da taki časi so že zdaj. V mnogih srcih je vgasnila živa vera v Boga in božjega Odrešenika, in omrznila je ljubezen do Boga in do bližnjega; večer in noč neverstva je za mnoge ljudi nastopila, že se bliža večer sveta in poslednji čas. Kakor pa večerna zvezda po solnčnem zahodu prijazno sveti v večernem mraku na nebu, tako se zdaj na večer sveta prečista Devica Marija ljubeznivo sveti na nebu svete katoliške cerkve.
Tisoči in tisoči pobožnih kristjanov gledajo v naših dneh željno proti tej večerni zvezdi Mariji; v večjem številu kakor kedaj poprej potujejo trume pobožnih romarjev na Marijina božja pota, pa tudi veči so dokazi milosti, ki jih povsod dobivajo tisti, kateri jih zaupljivo iščejo, in še celo krivoverci se sem ter tje približujejo predobrotljivi Devici Mariji, in kolikor bolj luč svete vere ugasuje pri nekaterih nesrečnih ljudeh, toliko bolj se vnema gorečnost v deščenju Matere božje v srcu pobožnih kristjanov. Znamenje božjega usmiljenja je to. In tako večerna zvezda Marija dobiva rešenje vsem tistim, ki hodijo za njeno prijazno lučjo.
3.	Pa še en nevarni večer in nevarna noč se bliža za sle-hrnega človeka na tem svetu, namreč njegova zadnja ali smrtna ura, ko mu ugasne za vselej luč tega življenja. Oh, zadnja ura — ta je pač nevarna, in marsikateri človek še takrat
svojo dušo zgubi; kajti peklenski duh, ki vč, da ima le malo časa, si na vso moč prizadeva, da loči dušo od Boga ter jo pahne v obupanje in v pogubljenje. Vendar v tem nevarnem večeru življenja v smrtni uri Marija, premila večerna zvezda, vliva žarke svojih milosti v dušo svojega umirajočega služabnika ali služabnice, v dušo ubozega skesanega grešnika in grešnice, in ona, usmiljena Mati božja, ne dopusti, da bi se pogubil kateri izmed njenih otrok, ako le še iskrica upanja na milost božjo in na njeno priprošnjo tli v njegovem srcu. Ona povzdiguje svoje roke k priprošnji za to dušo in peklenski skušnjavci bežijo, v žalostni duši se razjasni, strah in obup zgine, bliža se odpuščanje in rešitev duše. Izmed mnogih zgledov naj povem le enega.
Častiljivi božji služabnik Evzebij Niremberg iz družbe Jezusove je bil enkrat zgodaj zjutraj poklican k nekemu bolniku, ki je bil od mladosti do svoje starosti skorej vsem grehom udan. In nalašč je delal še celo take hudobije, s katerimi je mislil Boga najbolj žaliti. Pa še zdaj, ko je bil že blizu smrti, je ostal otrpnjen do lepega opominovanja. Eno noč pa, v kateri ni mogel spati, je kar naenkrat stala pred njegovimi očmi veličastna svetla gospa, ki ga je ljubeznjivo in resnobno pogledala, pa precej potem zginila. Zdelo se mu je, kakor da bi mu bila le ta svetla nebeška gospa pogledala v globočino njegove duše, in on, ki nikoli ni vesti izpraševal, je na enkrat jasno videl pred seboj vse svoje življenje, število in velikost svojih grehov v strašni podobi in množini, da ga je neizrekljiva žalost spreletela in je začel potoke solzd točiti. Vendar večerna zvezda, ki ga je bila na večer njegovega življenja še razsvetila, ga je obvarovala tudi obupa. S kesanjem, ki je obudilo njegovo srce vse potrto zaradi grehov in hudobij, se je zbudilo v njem tudi trdno zaupanje na milost božjo. Ko je častitljivi Evzebij ves začuden zaradi tako naglega in nepričakovanega spreobrnjenja zastaranega grešnika stopil k njegovi postelji, mu ta vse svoje zmote in hudobije z največo natančnostjo zaporedoma in srčno skesan razodene. Na to je zadobil sveto odvezo in je živel potem še pet dni ves udan v božjo sveto voljo, in je umrl mirno pod varstvom taiste usmiljene božje Matere, ki mu je na koncu še odprla oči, in mu je svetila kot mila večerna zvezda v temni noči njegovega pregrešnega življenja, da je, kakor je upati, srečno rešil svojo dušo pogubljenja.
Kristjani! za vsakterega izmed nas postane marsikaterikrat večer ali celo noč v njegovi duši, še dokler ie zdrav. Napade ga včasih velika žalost ali bridkost, da se ne vč kam obrniti; ali ga nadleguje hudobni duh s kako silno skušnjavo, da pade v kak
velik greh in postane popolno noč v njegovi duši: o kako potrebno je, da kristjan v takih okolščinah misli in kliče na večerno zvezdo Marijo, da mu pomaga rešiti njegovo dušo. Posebno pa bo prišel za slehernega izmed nas popreje ali pozneje zadnji večer življenja, to je smrtna ura. O kako potrebno bo takrat, da bi nam svetila večerna zvezda Marija, da bi srečno prestali smrtni boj in vse skušnjave, in bi se nam zasvetil dan večnega srečnejšega življenja, zato prosimo tolikrat Marijo, da bi prosila za nas zdaj — v življenju in ob naši smrtni uri. Amen. f J. Kerčon.
Sedemnajsta nedelja po binkoštih.
Vzroki verskih dvomov in nevere.
Kaj se vam zdi o Kristusu ? Čegav sin je ?	Mat. 22, 42.
Sv. evangelij pravi, da so farizeji s k u š a j č vprašali Gospoda, katera je velika zapoved, v postavi? Skušali so ga namreč v tem, je li bo morda kako zapoved imenoval prvo, največjo, ki pa po njihovih mislih in naukih ni; pri tem bi se jim ponudila prilika, svojo lastno svetopisemsko učenost pokazati in Jezusa osramotiti pred ljudstvom, češ, še sv. pisma in njegovih velikih in majhnih zapovedi ne pozna, pa hoče učenik biti judovskega ljudstva. Ali skupili so jo: Tezus jih opozori na dejstvo, da se vse zapovedi postave, velike in majhne, ozirajo in nanašajo na Boga in na bližnjega. Potemtakem se more prvo, največjo zapoved imenovati tisto, ki ima v sebi vse druge, ki sama izraža namen vseh drugih: namreč čast božjo in blagor bližnjega; to dvojno pa je izraženo v V. Mojzesovi knjigi z besedami: Ljubi Gospoda ... Tej zapovedi pa pridružuje Zveličar kot Bog, tedaj z božjo močjo in pravico, drugo prvi enako zapoved: Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe.
Kot žarek svitle luči mej nočno temo, tako so te besede Gospodove posvetile v srce farizejev, ki so se kregali in prepirali za velike in majhne zapovedi, duše pa vseh zapovedi, ljubezni do Boga pa in do bližnjega, niso poznali. Prva in druga zapoved ljubezni sta jim bili tuji, torej tudi niso poznali postave in prerokov, ki so v njih zapopadeni: zakaj, ko bi to dvoje poznali, ko bi bili razumeli duha postave in prerokov, ne bi
tako slepo sovražili Jezusa, ki jim je že tolikokrat dokazal, da je Mesija, in ne bi še nadalje pričakovali mogočnega posvetnega kralja kot svojega odrešenika, ko jim sv. pismo, postava in preroki, govori le o sinu Davidovem, ne kot nasledniku na njegovem posvetnem zemeljskem prestolu, ampak kot takem, ki je sicer po mesu iz Davidove rodovine, drugače pa Sin božji, ki ga David sam imenuje, ne svojega sina, ampak svojega Gospoda; kakor je dokazal Jezus farizejem zopet danes iz sv. pisma, iz psalma (44. 6) Davidovega samega. Ali so mu pa verjeli in ali so pa sedaj spreobrnili farizeji? Ne. Zakaj ne? Zato, ker se niso hoteli. Vera je dejanje naše volje; kdor pa dobre volje nima, se nikdar ne bo spreobrnil. Kar je veljalo o farizejih, velja še dandanes. Tudi dandanes se dobč ljudje, ki so v verskih rečeh polni nezaupljivosti, polni raznoverstnih dvojb; vse drugo in naj bo še tako nesmisljeno, verjamejo, le kar je Kristus učil, kar sv. cerkev oznanuje, se jim zdi neverjetno. Rajši se pri tem z lastno pametjo skregajo, kakor pa da bi kaj priznali v verskih rečeh, kar jim ne ugaja. Sv. vera je takim ljudem sestavljena iz samih vprašajev. Mi pa, verni katoličani, smo prepričani o resničnosti naukov sv. vere: zato take dvomljivce, neverne Tomaže, pomilujemo. Vendar poglejmo danes, odkod izvira to, da nekateri ljudje nad vsako versko rečjo dvomimo, kaj je vzrok njihove nevere.
Krščanska sv. vera je nadnaravna luč, je dar božji, je božja čednost, vsled katere ima človek vse za resnico, kar je Bog razodel in sv. cerkev uči verovati. To nadnaravno luč, ta dar božji, to božjo čednost prejme človek pri sv. krstu. Ker pa Bog dobro ve, da se človeški vsled izvirnega greha otemneni razum kaj rad protivi temu, česar ne razume, ker ve, da je človeška volja bolj k hudemu, kakor k dobremu nagnjena in ji je tedaj zoperno zatajevanje same sebe, ter skuša s pomočjo zatemnenega razuma osvoboditi se jarma vere in njenih dolžnosti, — zato je Bog v podporo slabemu razumu in sprideni volji sam poskrbel za potrebno razsvitljenje uma in okrepljenje volje s svojo božjo milostjo, dalje pa je resničnost sv. vere podprl z neovrgljivimi dokazi; in ti so: sv. pismo stare zaveze, kije skozi 4000 let edinemu pravovernemu ljudstvu, Izraelcem, bila učna, postavna, preroška in verska knjiga in kot taka vedno v največjem spošto-
vanju. Drugi dokaz so prorokovanja stare zaveze, ki so se v novi natančno spolnila in se še spolnujejo. Tretji dokaz so čudeži Kristusovi, apostolov in svetnikov božjih, ki jih ni mogoče ovreči. Četrti dokaz so milijoni mučenikov, ki za laž gotovo ne bi bili hoteli umreti. Peti dokaz je splošno razširjenje sv. cerkve po celi zemlji vkljub vsem zaprekam, dalje njen vzvišeni nauk, svetost njenih postav, čudovita moč njenih zakramentov, ki človeka do cela spreminjajo: dalje čeznaravne čednosti njenih spoznavalcev, milijoni svetnikov vsa-cega stanu in spola, ter starosti, slednjič popolna zadovoljnost človeka, ki po veri živi. Glejte to so sami dokazi, ki oči-vidno nosijo vtisnjen pečat božje moči in ki vsled tega z vso pre-pričevalnostjo potrjujejo resničnost sv. vere.
Ne bote ga dobili, kristjana, ki je zdrave pameti in nepokvarjenega srca. ki bi pa nje veroval. Res, da tudi takega kristjana napadejo katerikrat verski dvomi, pa zoper njegovo voljo in njemu v žalost; ali to so le skušnjave, ki utrjujejo vero in čistijo, kakor zlato v ognju O teh neprostovoljnih skušnjavah tudi ne bom govoril danes, ampak le o verskih skušnjavah in dvojbah, ki si jih je človek sam kriv, in so tedaj pregrešne.
Poglejmo tedaj, kje tiči vzrok, vir takim verskim d v o j b o m, ki so dandanes, posebno mej olikanci, na dnevnem redu ?
A.	Prvi vzrok je nevednost v verskih rečeh.
Kdor ni v verskih naukih, v verskih zapovedih, o cerkvi, o duhovništvu temeljito podučen, takega se kaj rade lotijo različne dvojbe, ki si jih ne more razvozljati: kar tudi ni nič čudnega, ker verska snov večinoma presega človeški razum, ali pa nasprotuje sprideni človeški volji. Nevednosti v verskih rečeh se pri tem še kaj radi pridružijo veri nasprotni vplivi, sovražni napadi po knjigah, časopisih, govorih, zgledih, dalje svetne razmere in zadeve, ki že same po sebi nasprotujejo veri. In take razmere, take zadeve, taki sovražni vplivi in napadi, združeni z nevednostjo v verskih rečeh, so dandanes posebno na dnevnem redu.
Povejte mi, kateri znanosti, kateremu poduku se dandanes najmanj privošči časa, truda in skrbi? Ali ne veronauku? Pri-prosto ljudstvo je še nekam podučeno, ker pri krščanskem nauku ponavlja, kar se je v šoli naučilo katekizma. Kaj pa izobraženci? Glejte pri teh pa ni veroznanstvo v nikakem razmerju z njihovo
posvetno omiko in znanstvom. Pridigo, krščanski nauk, domače branje duhovnih knjig zanemarjajo; kar so krščanskega nauka v mladosti v šoli naučili, to je že davno utonilo v posvetni njihovi izobrazbi.
Odtod pa prihaja žalostni pojav nevednosti v verskih rečeh, celo v takih, katere vedeti in potem spolnovati so pod smrtnim grehom dolžni.
Kdo bi se potemtakem čudil, če taki ljudje žive v vednih dvojbah zastran verskih reči, vsaki verski nauk nezaupljivo po strani gledajo, vsako versko, njim nedopadljivo zapoved prezirajo, pri tem še svojo nevednost in nevero pri vsaki priliki pokažejo, se ž njo še bahajo in slednjič zaidejo v brezbožnost.
Odgoja, ki cerkev odganja, omika, ki zameta Boga, prosveta, ki je sovražna veri, je odgoja, je omika, je prosveta, ki vodi v pogubo.
B.	Taki nevedneži in sovražniki sv. vere so pa dostikrat ljudje, ki so nad druge postavljeni, in ki bi bili dolžni, skrbeti za ohranjenje vere mej svojimi podložniki. Z zlorabo svojega stanu pa širijo verske dvojbe in nevero mej ljudstvom.
Drugi vzrok verskim dvojbam, pravim, je tedaj zloraba stanu, stanovske veljave.
Vzemimo le kar starše, gospodarje, predstojnike. Če le ti zanemarjajo verske dolžnosti, če predrzno, očitno prestopajo božje in cerkvene zapovedi in še svoje podložne morebiti k temu naravnost ali tudi nenaravnost silijo; če prezirljivo, zaničljivo grajajo, obsojajo, smešijo vse, kar je z vero, cerkvijo, duhovstvom v zvezi: potem, prašam vas, je-li čuda, da otroci, in podložni polagoma začno drugače misliti o veri in dolžnostih, ki jih vera nalaga, da se tudi njim obude dvojbe, oglaša nevera, češ saj ni vse tako, kakor so nas v šoli, v cerkvi učili ? Dalje, ako možje, ako žene, ki v človeški družbi vživajo zaupanje, spoštovanje vsled svojega stanu, znanja, in omike, ako oni ravno to znanje, to svojo omiko rabijo kot orodje, da ž njim vdarjajo po veri in cerkvi: povejte mi, ali ne bodo preprosti, neučeni ljudje sklepali takole: Ti učeni, prosvitljeni ljudje morajo že vedeti, kaj je prav, tedaj mora tudi res biti, kar govorč; in posledica tacega sklepanja so verske dvojbe, zmešnjava verskih pojmov, pojemanje verskega prepričanja, nevera tudi pri preprostih ljudeh.
Ako oni, ki so na svečnik postavljeni, da s svojim zgledom svetijo, neverno žive, ako stari brezbožnost kažejo, smemo li
od podložnih, od mladih kaj drugega pričakovati ? Učenec ni več, kakor učenik.
Da, verske dvojbe, nevera ima svoj vzrok tudi v zlorabi stanovske veljave. Ni zastonj zaklical sv. Pavel Galačanom: Čudim se, da ste se tako hitro obrnili od njega, ki vas je poklical k milosti Kristusovi, k drugemu evangelju, ker vendar ni drugega, toda so nekateri, ki vas motijo in hočejo prevrniti evangelij Kristusov. Pa, ko bi tudi mi, ali angel z nebes, vam drugači oznanjevali, kakor smo vam oznanjevali, bodi preklet. (1; 6. 7. 8.)
C.	Tretji vzrok in vir verskim dvomom je lastna prevzetnost. Vera zahteva od nas, da vklonimo svoj razum, in imamo za resnico, česar ne razumemo. To pa nasprotuje prirojeni človeški ošabnosti, ki hoče vse vedeti, vse razumeti. Vera zahteva od nas, da vklonimo svojo voljo, in jo pod vržemo božji volji in njeni postavi. Temu pa se protivi sprijena volja, ki hoče biti prosta, neomejena, sama svoja. Vera zahteva, da se ji udarno s celo dušo, z vsemi njenimi zmožnostmi, s celim telesom, z vsemi njegovimi počutki; temu pa se vpira človeška ošabnost, ki hoče biti popolnoma neodvisna od drugih. Vera zahteva, da se človek po njej ravna v vsakem stanu in položaju, tako, kakor Bog hoče, ki bo enkrat tirjal račun od človeškega celega življenja. Temu pa se ustavlja človeška prevzetnost, ki hoče biti sama svoj gospodar in vidi v pokorščini do Boga le sramotivno, poniževalno suženjstvo. Odtod pa izhaja, da z veseljem pozdravlja, se naglo oklepa vsake, tudi najneznatnejše pretveze, tudi najneopravičenejše dvojbe, da se odtegne dolžnostim vere. In vera celo zahteva, da se mora človek po otroško podučiti dati njenim služabnikom, da mora njim razodeti, v čem se je pregrešil zoper vero in njene zapovedi, da mora odkriti vso gnjusobo svojega srca, tedaj je ošabnost do cela iz sebe, vsa spuntana, tedaj z vso vnemo išče ničevnih vzrokov, da se reši iz zadrege in tedaj dvomi, tedaj taji, da bi ji kdo sploh mogel ukazovati, tedaj zavrže Boga in vse, kar je ž njim v zvezi.
Človeška ošabnost je tudi vzrok grozne nevere današnjih dni.
Č. Nerednost pa in zloraba stanovske veljave, t. j. slab zgled in ošabnost, pa tirajo človeka do skrajne sprijenosti srca, in glejte, to je četrti vzrok verskih dvojb in nevere.
Povejte mi, ali ste čednost, nedolžnost, zakopani v verskih dvojbah, v nevero? Da, tudi prava pokora ne dvomi, ker nedolž-
nim, čednostnim in spokornim ljudem se od vere ničesar bati ni treba, pač pa smejo vse upati za časno in večno. Grehu, hudobiji, sprijenosti in nespokornosti pa žuga sv. vera z grozno sodbo, s strašno večnostjo, z večno pogubo, z neugasljivim peklenskim ognjem. Torej, kdor je grešil in se noče spokoriti, kdor vedno naprej greši in še druge v greh vabi, temu je vera strašna. Vest ga peče, ker mu ne dd pokoja, ker ga spominja smrti in kar po njej pride. Da bi se grešnik rešil te neprijetne zavesti, zato išče, kako bi z dvomljenjem resnice sv. vere, ki so zanj strašne, oslabil, zatemnel, zagrnil in utajil, zato bere brezbožne in brezverske spise, zato s slastjo posluša, kar mu drugi neverneži govorč o Bogu, o veri in cerkvi. Zato so mu dobrodošli izreki drugih sprijencev, n. pr. da nečistost ni greh, ampak naravna zahteva; da je zakonska zvestoba nespamet; da je spoved iznajdba duhovnikov, pekel in hudič le strašilo za otroke in nevedne, da so nebesa le sanje pobožnih sanjačev, da je človek sam sebi svoj Bog; da je po smrti konec vsega, itd.
Glejte, odtod pa, iz sprijenega srca, ki nad vsem svetim dvomi, ki vse božje taji, prihaja vse gorje, ki sedaj žuga človeškemu srcu, ko se trgajo družabne vezi, ko se majejo kraljevi prestoli, ko se ljudstvo punta postavni oblasti. In tedaj, ko bo zmešnjava splošna po svetu, ko pošten človek ne bo več varen svojega življenja, svojega imetja, tedaj bodo klicali vero na pomoč, ki jo sedaj uničujejo, tedaj bodo klicali cerkev na pomoč, ki jo sedaj zaničujejo.
In duše vsled pohujšanja, vsled nevere pogubljene — kdo jih bo rešil? Nihče. Dokler grešnik živi, in ima še vero, ima še tudi pomoček v roki, da se more rešiti; ako pa je vero izgubil, tedaj je izgubil vse, je sam izgubljen, po besedah večnega sodnika Kristusa, ki pravi: Kdor ne veruje, je še sojen, in kdor ne veruje, bo pogubljen! (Jan. 3, 18. — Mark. 16, 16.)
Glej, krščansko ljudstvo ! To so ti vzroki in viri verskih dvojb, nevere: nevednost, zloraba stanovske veljave ali slab zgled, ošabnost in sprijenost srca. Ako nočeš ob vero priti tudi ti, varuj se jih. Nisem vam pa danes govoril iz jeze nad modernimi neverniki, ki nas zaničujejo, kateri vam vero oznanujemo; ki nas obrekujejo, kateri se za čednost potegujemo, ampak govoril sem vam to, da vas opozorim, odkod izhaja njihovo sovraštvo do cerkve, govoril sem vam to, da vam pokažem svojo žalost nad
zapeljevanjem nedolžnosti, rušenjem čednosti, umorom neumrljivih duš, razdejanjem v božjem kraljestvu. Govoril sem vam to, ne iz jeze nad modernimi neverniki, ampak iz usmiljenja nad njihovo nesrečo, iz ljubezni do vas in do njih, da bi bili vsi rešeni po šivi veri v Kristusa, katerega je Oče posadil na svojo desnico, dokler ne položi njegovih sovrašnikov v podnožje njegovih nog, (Mat. 22, 44.) in kateremu je dal ime, katero je čez vsa imena, da se v imenu Jezusovem vsako koleno pripogne teh, ki so v nebesih, na zemlji, in pod zemljo, in da vsak jezik spričuje, da je Gospod Jezus Kristus v časti Boga Očeta. Amen. (Filip. 2, 9—11.)	P. J.
Osemnajsta nedelja po binkoštih.
1. 0 tolažbi v spovedi.
Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi!	Mat. 9, 2.
Mrtvoudni človek, o katerem govori današnji evangelij, je bil gotovo zelo bolan, kajti bil je tako slab, da niti ni mogel peš iti k Jezusu, temveč štirje možje so ga morali na postelji nesti k njemu. In vendar telesno trpljenje njegovo ni še bilo najhujše ; nevarnejša je bila bolezen njegove duše. Nesrečni ta bolnik je čutil tudi to bolezen, da, čutil jo je najbrže še bolj kakor pa telesno. Pekle so ga bolj rane njegove duše, kakor bolečine na njegovem telesu. Vsevidnemu očesu Jezusovemu to ni ostalo prikrito; vedel je dobro, kaj se godi v bolnikovi duši, videl je pa tudi njegovo kesanje in potrtost. Zato je predvsem ozdravil njegovo dušno bolezen, ko mu je odvalil kamen pregreh z njegovega srca, rekoč mu: Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi! Oj, kako prijetne besede so to za grešnika! Kdo izmed nas ne bi si želel, da bi slišal enake besede iz božjih ust? In ko bi se prikazal v naši sredi in bi vsakemu posebej dal zagotovilo: odpuščeni so ti tvoji grehi! Kako veselo bi nam utripalo srce! Prepričan sem, da bi z veliko hvaležnostjo in ljubeznijo častili Boga, in z mirnim, utolaženim srcem bi zapustili to hišo božjo.
Marsikako dušno in telesno veselje in prijetnost doživi človek od časa do časa, toda kdor sodi nepristransko, mora priznati, da lepšega in prijetnejšega čustva nima, kakor tedaj, ko dobi odvezo svojih, morda mnogih težkih grehov. Prepričanni je,
da so grehi izbrisani, je naj večja tolažba, katero sploh more želeti si grešni človek. In o tej tolažbi, katero človek dobi pri sv. spovedi, hočem vam sedaj govoriti s tem, da pokažem 1. kako srečen je človek, ki prejme to tolažbo, in 2. kako si moremo to tolažbo pridobiti.
Bog, ki je vir vse tolažbe, naj blagoslovi to premišljevanje.
I.	Blagor tistim, katerim so odpuščene njih hudobije in katerih grehi so pokriti, tako kliče psalmist. V resnici je srečen tisti človek, ki sme reči: moji grehi so zbrisani. To lahko umemo in spoznamo, ako premišljujemo položaj grešnikov pred njegovim pomiloščenjem in po njem. Z grehom služi človek hudiču, po njem se loči od svojega Stvarnika in Gospoda, od svojega največjega dobrotnika ter se poda v oblast svojega sovražnika. Milost božja se zgubi, prijateljstvo z Bogom se pretrga, nebesa se zaprč, mir in pokoj duše odbeži iz srca — temna noč se vleže na nesrečnega grešnika.
Kralj David je čutil svojo nesrečo ter jo očitno priznal, tisoč drugih grešnikov pa čuti tudi svojo dušno bolest, morda še hujše kakor David, a skuša jo skriti. David nima miru, njegov greh mu stopa zopet in zopet pred oči, pred njegovo dušo. Joka in moči vsako noč svojo postelj s solzami. Spoznava namreč velikost svoje pregrehe ter se boji jeze božje. Zato vzdihuje brid-kostno: Usmili se me, o Bog, po svojem neskončnem usmiljenju in po obilnosti svojih milosti izbriši pregreho mojo. — Obrni proč svoj obraz od mojih grehov in zatri vse moje hudobije. — Ne zavrzi me izpred svojega obličja in ne kaznuj me v svoji jezi!
Brez števila grešnikov, ki so še živeli za Davidom, so ponavljali te srčne vzdihe; drugi pa, ki so nosili in še nosijo isti kamen na svojem srcu, ali pa celo še težje in večje, kažejo se vnanje mirne in zadovoljne. Toda menite-li, da se to njih zunanje veselje strinja z njih dušnim položajem? Oh, vse, karkoli delajo, delajo le zato, da bi utolažili nemir v svoji duši ali pa da bi ga vsaj pred ljudmi skrili. Nekateri iščejo vzrokov, da bi sami sebe prepričali, da so v duši nemirni brez pravega vzroka. Drugi pa se zatekajo v brezverstvo, kakor v neko pribežališče, kakor bi mogli kaj spremeniti večne resnice o svetosti in pravičnosti božji, kakor da bi mogli prepoditi smrt in sodbo po smrti, kakor da
bi se mogli izogniti peklu in nesrečni večnosti s tem, da vse to trdovratno ta j e. Zopet drugi se poslužujejo drugih sredstev, da bi upokojili svojo vest ter jo prisilili k molku, da bi si izbili iz glave misel na greh. Udajajo se pijančevanju, igri, mamljivemu razveseljevanju in drugim čuvstvenim veselicam. Da, so celo ljudje ki, rekel bi, skoro v obupu nakladajo greh na greh, da bi s silo omotili in umorili svojo vest, ki ne neha klicati in tožiti. Ali niso to očitna znamenja, kako strašen črv obupnosti in bridkosti razjeda njih notranjost? Ali čemu neki vsi ti trudi in napori in poskusi, da bi se razveselili, ako vlada že mir in pokoj v njih duši?
Kaj pa dosežejo z vsemi temi pripomočki? Svojo vest za nekaj trenotkov pač omotijo, da se takorekoč za nekaj časa ne zave in ne oglaša, toda božjega miru, onega miru, ki presega vse mere, ne privabijo nikakor in nikdar v svojo dušo. Nasprotno, duša je dan za dnevom še bolj nesrečna in brez tolažbe Kako neki bi pa tudi drugače moglo biti ? Ako grešnik pomisli, v kaki nevarnosti je, da bi se večno pogubil, ne more biti miren in vesel. Po pravici pravi neki pobožen mož, da se čudi, kako se more človek, ki je v smrtnem grehu, smejati. Oh, ko bi bil pač kak človek, ki bi mogel takemu nesrečnežu reči: Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi! zginila bi noč v njih duši; luč nebeška bi v njih zasijala, in čutili bi, kako se je srce olajšalo, kako se je kamen odvalil od srca. Čutili bi, kako lahko sopejo in kako milost nebeška bolno dušo po dolgem času ozdravlja in poživlja.
Zgodovina in vsakdanja skušnja nam kažeta take posebne zglede, kako se je ta ali oni izpreobrnil. Kjer se človek res z Bogom spravi, tam se gotovo pokaže tudi taka prememba. Prav očividno se to vidi pri hudodelcih, ki so obsojeni v smrt. Ako očistijo svojo dušo, in se spravijo z Bogom, postanejo mirni in srčno gredo na morišče. Pri drugih grešnikih, ki se ne nahajajo v takem položaju, dobra spoved da srčno veselje in mir.
Neki krčmar na Bavarskem, ki je dolgo časa prenašal butaro svojih grehov na vesti, je sklenil slednjič to odložiti in se poboljšati. Nekega dne gre k gorečemu patru Hofreuterju in opravi dolgo spoved. Ko je po spovedi zopet zajahal svojega konja, je rekel ves vesel: „No, pramček, zdaj boš pa en cent manj nesel domov!"
Mnogi drugi grešniki se ne morejo zdržati solzd, ko po dolgem času dušne bridkosti in muke slednjič vendar-le zadobe mir vesti.
Ali ne hrepenimo tudi mi, predragi v Gospodu, po tej tolažbi in sreči ? Gotovo je, da jo potrebujemo. Ta ali drugi ve, da velik greh n. pr. tatvina, kriva prisega, sovraštvo, obrekovanje, nečistost i. t. d. obtežuje njegovo dušo. Drugi je v dvomih in mučnem nepokoju, ker ne ve, se ie doslej prav spovedoval, je li bila li njegova sprava z Bogom popolna. To je pač mučno za dušo, ker ji jemlje dušni mir in tolažbo. Blagor nam, da se moremo tega oprostiti. Kako se to zgčdi, povem nadalje.
II. Mi lahko damo duši mir, ako hočemo. Seveda ne smemo misliti na to, da se nam pokaže sam Sin božji, kakor evangelijskemu mrtvoudnemu in nam da tolažilno zagotovilo rekoč: Zaupaj sin, tvoji grehi so ti odpuščeni! A vendar si lahko zagotovimo, da so nam izbrisani vsi grehi.
Ko bi bil Kristus tedaj k mrtvoudnemu bolniku poslal kakega svojega učenca in mu rekel: Pojdi tja in povej bolniku, da so mu vsi grehi odpuščeni, ali bi mogel bolnik po tej novici tako miren biti, kakor na besedo Jezusa samega? Prav gotovo! Kristus pa je v resnici pooblastil nekatere ljudi, ki na njegovo povelje odpuščajo grešnikom njih grehe: to so škofje in mašniki katoliške cerkve. Ali pa smemo zaupati, da velja odveza spovednikova, ako nam jo da? Da imajo oblast za to, o tem ne dvomi nobeden, ki gre v spovednico. Ako bi hoteli nad tem dvomiti, potem bi tudi samemu Sinu božjemu ne verovali. A vendar On je rekel svojim učencem: Kakor je Oče mene poslal, tako tudi jas vas pošljem. Prejmite sv Duha. Katerim hote grehe odpustili, so jim odpuščeni, katerim pa jih hote sadršali, so jim zadržani. (Jan. 20 1.3.21—23) Ker je imel Sin božji oblast grehe odpuščati, imajo to oblast tudi ti, ki so njegovi namestniki, ki jo tudi drugim dele. S temi besedami je vse grešnike tako rekoč poslal k apostolom in njih naslednikom, češ, od teh bote dobili odvezo. Ako hoče torej kristjan očistiti svojo vest gnju-sobe greha, ve dobro, kje zamore odvezo dobiti. Edina pomoč je le v zakramentu sv. pokore.
Da se po zakramentu sv. pokore res mir naseli v človeško srce, prepriča se lahko vsakdo, ki se dobro izpove. Slavni ame-rikanski misijonar P Weninger pripoveduje sledeči zgled spovedi: Neka protestantska gospa je bila poročena s katoliškim grofom. Opazovala je na njem vedno neko veselost in dušni mir, katerega pa ona ni čutila in ga je zato zavidala. Nekega dne pa vpraša, odkod vendar to, da je vedno vesel in da živi očividno v takem dušnem miru. Grof ji odgovori: Mi katoličani si lahko olajšujemo svoje
39
srce v zakramentu sv. pokore in se odkrito zaupamo namestniku božjemu na zemlji. To nam daje ono notranjo tolažbo, oni mir, katerega opazuješ na meni. Nato pošlje kmalu gospa po katoliškega duhovnika. Napadala jo je namreč velika žalost in otožnost. Ko jo spovednik vpraša, kaj želi, pove mu, da bi se rada spovedala. Spovednik jo vpraša: Ali ste katoličanka ? Ne! je odgovor. Potem pa vas ne morem izpovedati, reče duhovnik, ker za izpoved je pred vsem potrebno, da častite sv. cerkev kakor svojo mater in učenico, da vse verujete, kar nas ona uči in da ste pripravljeni kot njen otrok živeti in umreti. — Ali pa se drugače ne morem izpovedati? vpraša zopet. Ne! Pa bi se vendar tako rada izpovedala, poučite me torej v katoliški veri. Duhovnik jo je poučil, vsprejel v katoliško cerkev in spovedal. Potem pa je ute-šila svoje srce in je mnogokrat v izpovedi iskala miru svoji duši.
Da, spoved v resnici tolaži, in oblast, katero je Kristus dal svojim namestnikom v spovedi, je tolika, da morejo vsak greh odvezati. Zato ni treba nobenemu obupati. Celo tisti, ki je med vsemi milijoni ljudi na svetu storil največ pregreh, ima v tem zakramentu sredstvo, da opere svojo dušo. Dk, še več; uprav tak grešnik bi po svoji spovedi napravil nebesom največje veselje po besedah Jezusovih : V nebesih je večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad 99 pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore.
Toda Bog morda zahteva kaj velikega in težavnega od grešnika, da mu odpusti greh? Tudi to ne! Te zahteve so tako majhne, da bi marsikak človek skoro dvomil, so mu li res grehi odpuščeni po tako majhnem trudu. Glej kristjan, kako lahko ti je z Bogom se spraviti in se spreobrniti. Ti čutiš, da si razžalil Boga in storil samega sebe nesrečnega; ti spoznaš svojo nevrednost pred Bogom in se ponižaš; ti obžaluješ bolečino, katero si prizadel svojemu dobremu Očetu, ki te še vedno ljubi, ti se kesaš svoje nepokorščine in nehvaležnosti. Nehaš grešiti in začneš novo življenje. Potem greš k spovedniku, odkriješ mu svoje grehe, izraziš svoje kesanje in trdno voljo poboljšanja ter ga prosiš, naj reši tvojo dušo. Glej s tem si storil vse, kar ti je treba za zveličanje. To so darovi, katere tirja Bog od tebe za milost, katero ti podeli, ko ti odpusti grehe in te sprejme v svoje očetovske roke. Ali se ti zdi to preveč in pretežavno, da bi postal iz nesrečnega človeka zopet srečen, da odvržeš vedni strah in nepokoj srca ter ga zameniš z nebeškim mirom, da zameniš prijateljstvo hudičevo s prijateljstvom božjim, pekel z nebesi? Kristjan nikar ne prezri, kako velika sreča je za človeka, ako grešnik
kot nov, prerojen človek zapusti spovednico, ako z lahkim srcem brez težke butare svojih grehov gre na svoj dom in na svoje delo !
Kristjan, kako dolgo boš še čakal, da bodo tudi tebi veljale besede: Zaupaj sin, odpuščeni so ti tvoji grehi? Nikar ne odlašaj na poznejše čase, ker Bog ve, boš li tedaj imel čas ali milost, da se spreobrneš. Pomisli, smrt je grenka rastlina; dvakrat grenka je za onega, ki je obtežen z grehi, ki dvomi, je li v redu njegova vest Kako nesrečnega bi te smrt storila, ako bi te v grehih zalotila. Ti veš, da na svetu ni nič hujšega, kakor vest z grehi obtežena; o smrti grešnikov pa pravi sv. pismo, da je strašno huda. Amen.	f J Benkovič.
2. Bolnik — je grešnik.
Prinesli so mu mrtvoudnega ležečega na postelji. Mat. 9, 2.
Med vsemi knjigami na svetu, kar jih je, je najimenitneje sv. pismo, katero so sveti možje po navdihnenju sv. Duha spisali. Sv. pismo je zaklad božjega razodetja, polno najvišje modrosti. Tega bi ne mogel izumiti noben človeški razum, tega ne bi odkrili največji učenjaki, kar nam podaja sv. pismo v vsi svoj pri-prostosti in lepoti. Sv. cerkev nam ukazuje, da se mora vsako nedeljo in praznik čitati pri službi božji nekaj iz sv. pisma, in sicer tak6, da popolnoma odgovarja tistemu času; okoli božiča n. pr. se bere tisto, kar nas spominja na rojstvo našega Zveličarja. Evangelji po binkoštih nam pa stavijo pred oči različne dolžnosti, s katerimi si pridobimo, ako jih izpolnujemo, večno življenje. In tako nam tudi današnji sveti evangelij predstavlja mrtvoudnega, katerega prinesti štirje možje na postelji k Jezusu; ker je pa ta od velike množice obdan, ga nesti na streho ter ga od tam doli pred Jezusa spustč. Premišljujmo torej 1.) njegovo bolezen;
2.) njegovo zdravljenje; 3.) njegovo ozdravljenje ter ga primerjajmo grešniku.
1.) Jezus je prišel iz Kafarnavma, in glej prinesli so mu mrtvoudnega ležečega, na postelji, — takti pripoveduje sv. evangelij. Premišljujmo tega mrtvoudnega! On je bolan nevarno, težko bolan, noben človek mu ne more pomagati. Vsi udje so mu otrpneli, storiti ne more ničesar. On leži na postelji, toda počitka nima; če tudi ni privezan, se vender ne more ganiti. Če vidi najrevnejšega berača, ki ima zdravje, kako rad bi ž njim zamenjal.
39*
Vsak drug je srečnejši, njega nič ne veseli, žalost ga mori. Ali ni to, dragi v Gospodu, žalostno, nesrečno stanje? — In vendar je še eno stanje bolj nesrečno, bolj žalostno. To je življenje grešnikovo. On je bolan, in če je smrtno grešil, tedaj je več kot bolan, on je duševno mrtev. Še vedno ga zadene tisto žu-ganje Gospodovo, katero je izrekel še pred prvim grehom: Tisti dan, ko bosta grešila, bosta umrla. Grešnik na duši umrje, on je kakor z verigami priklenjen na svoj greh, je podoben mrtvo-udnemu, ki je privezan na posteljo, toda še hujše: kajti mrtvoudni,. ako prenaša svojo bolečino z udanostjo v voljo božjo, tedaj poveličuje Boga, grešnik ga pa onečasti, on ga razžali. Mrtvoudni se more v svojih bolečinah tolažiti, grešnik ne. Ako se zbudi njegova vest, če spozna razum velikost zagrešenja, če srce čuti raz-žaljenje božje, potem velja o njem, kar pravi prerok Izaija: Hu-dobni so kakor šumeče morje, ki ne mote pokojno biti.
Kralj David je tudi grešil. On se vleže na svojo kraljevsko-postelj k počitku, toda počivati ne more. V njegovi vesti nekaj besni, njegovo srce poka, njegove oči pretakajo solze. Ako premislimo samo te-le besede: Grešnik bo bežal, če tudi ga nikdo ne preganja — in če pristavimo, kar pravi sv. Krizostom, da namreč grešnik nobenega druzega preganjalca ne potrebuje, kakor svojo vest, tedaj bomo spoznali, da je položaj grešnikov jako nevaren, ker hoče uiti svoji vesti, pa ne more, in vendar je mučen, preganjan cel dan, celo noč. O morda je to že vsakdo sam skusil. Premislimo samo, kako nam je bilo, ker smo storili smrtni greh. Brez miru, smrtno ranjene, kakor od ognja spečene, kot ogrizene od črva nas ni veselilo ničesar. Če tudi smo bili mirni po zunanjem, je bučalo v našem srcu. Vedno je stal pred našimi očmi smrtni greh, ki je klical: „Kaj si storil!" O, greh ima take posledice, da pravi popolnoma prav sv. Ciprijan: „Grehi so za grešnike, kar je toča za sadje, vihar za drevesa, kuga za čredo in morski valovi za čolnič." Kot toča oklesti drevje, tako uniči greh vse dobro, kar smo storili; kot polomi vihar drevesa, da celo izdere jih iz tal, tako loči greh človeka od Boga; kakor uniči kuga najlepše ovce, tako pade tudi najmočneji v roke dušne, smrti, in kakor morski vihar požre ladjo za ladjo, tako stori tudi greh, ki pahne grešnika v pogubo. O kdo bi se torej greha ne oprostil, greha se bal?
2.) Mrtvoudni, ki je ležal na postelji, je bil grozno nesrečen. Toda on pozna svojo revščino in hrepeni po zdravljenju.
In grešnik? Kaj boste rekli o takem bolniku, ki pravi, da mu nič ni; ali bo morda ozdravil, ko si vendar nič ne prizadeva? Torej grešnik — in kdo vprašam — ni med nami, spoznaj svojo revščino, poglej, v kaki nevarnosti se nahajaš ? Pomisli, da si ti tisti, kateremu Bog kliče: „Jaz te poznam, in vem za tvoja dela, ti misliš, da živiš, pa si mrtev, ti si brez milosti, in če danes umrješ, tedaj si brez nebes, in večno pogubljen!“ O pridi torej k spoznanju, spoznaj svojo krivdo, in kakor so stari narodi koprneli po odrešenju, tako hrepeni tudi ti in se vendar enkrat spreobrni!
Poglejmo pa naprej na mrtvoudnega! Štiiji možje ga pri-nesč k Jezusu. Jaz poznam tudi štiri misli, katere morajo otajati najmrzlejša srca. To so misli na štiri poslednje reči. Če pomislimo na svojo zadnjo uro, na smrtno postelj, kdo bi ne bil rad brez greha ? Pomislimo dobro, da vsi tisti, kateri tukaj na svetu v grehih živč, na smrt nočejo misliti! Nasprotno je pa vsem tistim, ki resno mislijo na smrt, nemogoče še nadalje v grehih ostati, kajti konec našega življenja premogočno vpliva na naš razum in na našo voljo. Gotovo smo bili že sami kedaj navzoči pri kakem umirajočem. Pomislimo, kako slab je bil bolnik, kako je tožil, da še jednega očenaša ni mogel prav moliti, in glejte vse to čaka tudi nas. O če se sedaj v zdravju ne bomo odločili za pobolj-šanje, potem bo prepozno. In druga misel na sodbo? Mogoče, da je bil kdo izmed vas sojen, ali je videl in slišal kako sodbo. Kako tesno je človeku pri srcu! O kako bo šele človeku, ko bo stal pred sodbo božjo, pred tistim, ki vse ve in vse vidi! O pred Boga moram priti, da bom sojen — kako mogočen pripomoček h kesanju! In potem še misel na pekel, katerega se morem rešiti z vrnitvijo k Bogu nazaj, in pa misel na nebesa — kako upli-vata ti dve misli na naše srce, da naj se spokori!
Toda, ko hočejo pristopiti tisti štirje možje k Jezusu, tedaj ne morejo, ker stoji toliko ljudstva okoli Jezusa. Dragi poslušalci, kdo ne zna našteti nebroj zaprek, katere se stavijo tistemu, ki se hoče spreobrniti! Kaj vse naredč posvetnjaki, ako se hoče kak njihov tovariš spreobrniti! Oni ga zasmehujejo, zaničujejo, da še celo silo porabijo, da bi preprečili izpreobrnenje. Cela množica se vstopi pred Kristusa, velikokrat lastni stariši, bratje in sestre, da bi se vendar brat ali sestra k Jezusu ne povrnil. Zadržujejo ga od službe božje, zlasti od pridige, prepovedo mu prejeti sv. zakramente i. t d. Toda, kakor se je mrtvoudni dal na streho nesti,
da je k Jezusu prišel, tako moraš tudi ti, kristjan, storiti, niti visočina zapreke, niti globočina zaničevanj te naj ne prestraši,, da ne bi prišel k Jezusu nazaj.
3.) Mrtvoudni je ležal na svoji postelji pred Jezusom in je koprnel po zdravju. Jezus je poznal njegovo srčno željo, poznal je zapreke, katere je imel bolnik odstraniti, vedel je, kaj je moral bolnik vse storiti, da je k njemu prišel, in glejte, Jezus, ki vedna več dd, kakor mi prosimo, pravi: Sin, tvoji grehi so ti odpuščeni! In potem, ko mu je grehe odpustil, mu še reče: Vstani, vsemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom! In mrtvoudni je vstal, vzel svojo postelj, šel na svoj dom ter hvalil Boga tako, da so se vsi okoli stoječi čudili, rekoč: Kaj tacega še nismo videli nikoli!
Premišljujmo srečo tistega, ki je na duši in na telesu zdrav. Sina ga imenuje Jezus. Daši je bilo ponižanje poprej zelo veliko, ali ni sedaj povišanje tem večje? Tisti, ki je Boga tako razžalil, stopi sedaj v tako ozko zvezo z Bogom, on postane otrok božji! Kakor ljubi otrok očeta, in kakor ljubi oče svojega otroka, tako skrbi tudi nebeški Oče za božjega otroka veliko bolj, kakor vsi očetje tukaj na zemlji za svoje otroke. O gotovo je to dobroto že marsikdo izmed nas okusil! Morda si šel k spovednici s težkim srcem, mogoče da se je srce ustavljalo, toda končna si se vendar ponižal in rekel: Jaz sem ubogi grešnik, ki je veliko grešil v mislih, z besedo in dejanjem, in ko si se končno skesat svojih grehov, povedal število in v sto, in prejel od mašnika odveza z besedami: Bodi potolažen, moj sin, moja hči, tvoji grehi so ti odpuščeni — o, ali ti ni bilo tako lahko pri srcu ? Kako radostno; ti je bilo srce, kako si zaupno pogledal lahko proti nebu k svojemu pravemu Očetu, o ta sreča, to povišanje, ta tolažba je nad vsel
Kakor mrtvoudni, tako vstane tudi grešnik; on, ki se je po-preje valjal v blatu svojih pregreh, stoji; on, ki je bil priklenjen na svojo grešno postelj, on stoji in gre po poti življenja. — Res, ako tukaj na svetu prijateljstvo s kako visoko, mogočno oseba prinese velike koristi, o kako koristna mora biti šele zveza z Bogom ! Kakor varno in rad gre tak človek v cerkev, ki ima čisto vest! Saj tukaj je njegov pravi dom, tu ima svojega nebeškega Očeta.
Dragi poslušalci, ali ni sv. evangelij, tako premišljevan, kakor smo danes storili, dobra hrana za našo dušo? Vzemite si
torej seboj v srcu to podobo mrtvoudnega, katero sem vam danes narisal. Pomislite, kakšen je bil mrtvoudni v grehu, in kaj je vse storil, da je ozdravel. Isto moramo tudi mi storiti; vse zapreke moramo odstraniti, ako hočemo priti k Jezusu nazaj. Cenimo življenje v milosti božji višje, kakor vsako drugo, živimo v njej celo življenje, dokler ne pridemo tje gori, kjer ni nobene bolezni, ne smrti. Amen.	Ivan Baloh.
Priložnostni govori.
Govori o presvetem Srcu Jezusovem.
Y. Presveto srce Jezusovo je studenec milosti in zveličanja.
Jezus jej reče: Daj mi piti! Jan. 4, 7.
Sv. evangelist Janez pripoveduje, da je prišel Jezus nekega dne v samarijsko mesto Sihar, blizu pristave, katero je dal očak Jakob svojemu sinu Jožefu. Ondi je bil Jakobov studenec ali vodnjak. Ves truden od pota se Zveličar tam vsede. Bilo je okolu šeste ure, po našem času opoludne. Njegovi učenci so bili odšli v mesto, da bi kupili kaj za jesti. V tem pride iz mesta žena zajemat vode. Ker je bil Jezus žejen, poprosi: Daj mi piti.
O tem piše sv. Avguštin (tr. 15. in Ioann.): „Vže se pričenjajo skrivnosti, ker Jezus ni truden brez vzroka, ni brez vzroka utrujena božja moč ; truden je od pota in sedi ob studencu ob šesti uri : vse to nam nekaj pomenja.“ Kaj pa? Odgovarja nam sv. Janez Zl. (tom. 6. hom. de Samar.), ko pravi, da je v tej uri prelomila Eva v raju božjo zapoved. „To je bila tista ura*, kliče sv. Anton Pad., „ob kateri si ti, o moj Jezus! sedel ob studencu usmiljenja, na križu, ko je bilo istotako žejno tvoje presveto srce, ko si zaklical: »Žejen sem.“ Zakaj je bilo žejno božje srce? Gotovo ga je žejalo po zveličanju tistih, za katere je prelilo svojo kri. Tako razlaga to tisti svetnik. Sedaj se ne čudimo več Jezusovi prošnji. Njegovo božje srce je hrepenelo po spreobrnjenju in zveličanju grešne Samarijke. Preje velika grešnica je zadobila iz Jezusovega srca vir žive vode milosti in zveličanja.
Božje srce Jezusovo je resnično studenec milosti in z v e 1 iča nja. Tukaj se spolnjujejo besede v skriv. razodenju :
Jas sem žejnemu zastonj dal od studenca žive vode, (Skriv. raz. 21, 6) Ustavimo se sedajjtudi mi pri tem studencu!
Majhen in neznaten je bil studenec, katerega je videl v sanjah imenitni judovski prvak Mardohej. A kmalu naraste studenček v reko, ter se razlije v prav veliko vodd in se spremeni' v luč in solnce. (Ester 10. 6.) Kaj pomenjajo te čudne in neum-ljive sanje? Kako more postati iz vode luč in solnce? V tem imamo prav pomenljivo predpodobo Jezusovega srca. Poglej mali studenec krvi, zaprt v Jezusovem srcu. Vojakova sulica ga odpre in iz duhovne skale priteče voda in kri. Kako pa se je mogla presv. kri in voda iz Jezusovega srca spremeniti v luč in solnce ? Ali še nisi nikoli videl jasnega solnca v čistem studencu ali v vodi, ko utisne vsled lomljenja žarkov vanj svojo podobo, da se nam zdi, da je v vodi drugo solnce?
Ali ni tudi Jezusovo srce ne le studenec vseh milosti, iz katerega izvirajo vsi sv. zakramenti in se razlivajo vsi blagri na vesoljno zemljo, temveč tudi duhovno solnce, ki razliva in razsiplje povsodi žarke svojih milosti ? O kako čudovit je ta studenec! Kako je poln milosti! Hitite vendar k temu studencu, napajajte se pri Jezusovem srcu! Zakaj se obotavljate? Ali mar tudi vam očita Gospod Jezus: Dvojno hudobijo je storilo moje ljudstvo: Mene, studenec žive vode, so zapustili, in so izkopali kapnice, kapnice predrte, ki ne morejo držati vode. (Jerem. 2. 13.) Zakaj iščete v svoji nespameti drugod sreče, tolažbe in pomoči: v blatu strasti in greha, v brezbožnem svetu in pri hudobnih srcih ? Zakaj se ne približate k studencu žive vode, tekoče v večno življenje? Znano vam je iz sv. evangelija, kako je ozdravil usmiljeni Jezus ubogega sleporojenca S slino in blatom mu je pomazal oči rekoč: Pojdi, umij se v kopeli SiloeJ In slepec je šel k studencu, se ondi umil in je spregledal. (Jan. 9.) Ali ga ni mogel Jezus s samo besedo ozdraviti, kakor vže mnogokrat druge bolnike? Čemu ga je poslal h kopeli? Sv. Gregorij Vel. pravi: „Vse, kar je storil Jezus, nam je v poučenje. Sleporojenec nam pomenja človeški rod, ki je vsled greha prvih staršev oslepel ob svojem rojstvu. Tega slepca je videl Jezus in se ga usmilil in ga rešil v svojem neskončnem usmiljenju večne teme, večne slepote. Pokazal mu je pot k studencu Siloe, ki je bil njegova predpodoba, kakor pravijo cerkveni učeniki. Pokazal mu je v svoji neskončni
ljubezni živ studenec, svoje presv. srce, katero je dal m križu odpreti, da priteče iz njega vir vsega usmiljenja in večnega življenja za ves človeški rod, ki je taval kakor slepec nevedoč pota zveličanja. Odprto Jezusovo srce je odprlo grešnemu slepcu, človeškemu rodu, prej zveličanju zaprte oči, da je_ spoznal neskončno božjo ljuhezen in vsprejel milosti zveličanja. Tako se je spolnilo prerokovanje preroka Caharije : Tisti dan se bo odprl studenec Davidovi hiši in jeruzalemskim prebivalcem v očiščevanje grešnika. (Cah. 13, 1.)
Posnemajmo tudi mi, ki nočemo večkrat, vsled svojih grehov, videti pota zveličanja, tega sleporojtnca, ki je hitel z največjim zaupanjem in veseljem k studencu, kjer je spregledal. Ne menimo se za podlo sodbo sedanjih farizejev in pismarjev, ki zaničujejo češčenje božjega srca Jezusovega ! Glejte tu je studenec, pri katerem se očistite svojih grehov, tu lehko spregledate, tu spoznate pot zveličanja, tukaj vam zasveti luč vseh milosti, kakor nas opominja sveti apostol: Kristus te bo razsvetlil. (Efež. 5.11) O presv. srcu Jezusovem govori kraljevi pevec: Pri tebi je studenec življenja, in v tvoji svitlobi bomo gledali luč. (Ps. 25. 10.)
Na širnem svetu je mnogo čudovitih, zdravilnih studencev. Kristjani in tudi Mohamedanci prihajajo radi k tistemu studencu v Egiptu, kateri se imenuje studenec matere Božje. Ustno poročilo pripoveduje, da je ondi oprala prečista devica Marija perilo svojemu božjemu detetu. Studenčnica je zdravilna za mrzlico. Še sedaj slovi oni starodavni vodnjak pred mestom Emavs, kjer si je Jezus po svojem vstajenju s Kleofo in njegovim spremljevalcem umil noge, kakor nam sporoča ustno izročilo. Od tega časa ima zdravilno moč. Kdor je bil v Rimu, si je lahko ogledal studenec svetega Petra. V znožju kapitola v mamertinski ječi je namreč čudovito privrel iz skale studenec, da je mogel sveti apostol Peter krstiti Procesa in Martinijana, ki sta z drugimi stražniki sprejela Kristusovo vero. Ondi so tudi čudoviti studenci sv. apostola Pavla in sv. Lavrencija. Po ustnem sporočilu je namreč glava sv. apostola Pavla, ko je bil obglavljen, trikrat na tleh poskočila, in na vseh treh mestih se je prikazal nov studenec, iz katerega še sedaj pobožni romarji radi zajemajo vodo. Cerkev „pri studencu sv. Lavrencija" nas spominja, da je ondi v ječi ta slavni mučenec in dijakon Kristusov krstil sv. Hipolita, Lucila in mnoge druge in da je na njegovo molitev privrel studenec iz tal. Pobožna raba te vode je tudi zdravilna. Kdo še ni slišal o čudoviti lurški vodi ?
A med vsemi studenci, ki slovč po svojem čudovitem začetku in zdravilni vodi, presega duhovni studenec vse druge po svoji moči in milosti, in ta je studenec in vir zveličanja in večnega življenja, namreč božje srce Jezusovo.
Le prašajmo tistega učenca, ki je bil pri zadnji večerji tako blizu tega studenca, namreč učenca ljubezni sv. evangelista Janeza, ki je slonel na Jezusovem srcu, kaj je zajemal iz njega? Odgovarja nam častiljivi Beda : „Reke modrosti, tako da je moral reči: V začetku je bila Beseda. Kdo se je mogel tako visoko povzdigniti v spoznavanju božjih skrivnosti kakor on, ki je zajemal svoje znanje in ljubezen v Jezusovem srcu.*
Zakaj je poprosil desni razbojnik Jezusa: Gospod! spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo P Ker je bil pri studencu milosti in usmiljenja, ker se je pri njem ustavil, ker se je zagledal v božje srce Jezusovo, v tem, ko se je od njega obrnil levi razbojnik. Ali ni v resnici srce Jezusovo vir življenja in svetosti, vir vse tolažbe, sladkost vseh svetnikov, v katerem so vsi zakladi modrosti in znanostiP (Litanije presv. srca Jezusovega.)
Sv. Bernard omenja petero studencev Zveličarjevih. Prvega imenuje studenec usmiljenja, druzega studenec modrosti, tretji je studenec milosti, četrti ljubezni in peti, ki je presv. Jezusova stran in njegovo božje srce, je studenec življenja, v katerem se ne umijemo samo svojih grehov, temveč se moremo tudi preroditi k novemu življenju. (Serm. l.de Nativ. Dom.) „lz tega studenca, piše sv. Ambrozij (in psalm.), ni tekla trohnoba smrti, temveč studenec »večnega življenja".
Zakaj zajemate in pijete škodljivo vodo svetnega, grešnega veselja, zakaj gasite ogenj svojih strasti s pogubljive mlakuža ostudnega greha?
Vzdignite se in hitite raje k studencu milosti in življenja, k izviru dušnega zdravja in kreposti, napajajte se se pri presv. srcu Jezusovem! Ko se vname v tvojem srcu ogenj hudega poželjenja in strasti, hiti k studencu Jezusovega srca, in udušil boš nevarni ogenj, ki bi ti sicer uničil tvoje dragoceno imetje, milost božjo! Ko zaplapold v tvojem srcu jeza in nevolja, sovraštvo in nevoščljivost, hiti k studencu, k) srcu Jezusovemu, ki je potrpežljiva in neskončno usmiljeno! Ko se loti tvojega srca žalost in obupnost, hiti k studencu, k Jezusovemu srcu, ki je bogato za vse, ki
je na pomoč kličejo, ki je dobrote in ljubezni polno! In tedaj se boš prepričal o resničnosti besedi, katere je govoril Gospod po preroku: Ialil bom na vas čiste vode, da bote očiščeni vseh svojih gnusob. (Eceh. 3. 6. 25.) Amen.
P. Klement Grampovčan.
Govori krščanskim materam o vzgoji.
(Sestavljeni po naročilu presvetlega knezoškofa dr. Antona B. Jegliča.)
II. Osebe v družini.
Naraščajta in množita se in polnita zemljo.	I. Moz. 1, 28.
Kakošen dolgčas bi bil na svetu, če bi ljudje ne bili tako-rekoč povezani v posamezne družine. Kristus je sicer rekel: Ljubite se med seboj — a ljudje so si mnogokrat vendar med seboj tako tuji, da se tako malo menijo drug za druzega, malo za telesne, a še manj za dušne potrebe — večkrat pa se celo sovražijo in preganjajo.
Ljubezni je le malo na svetu. Ali je morda neskončno modri Bog vže računal na to človeško slabost, ker je tako ukrenil, da po večini vsak človek preživi polovico svojega življenju pri očetu in dobri materi in bratih in sestrah, drugo dolovico pa oni, ki se oženijo — pri ženi in otrocih: torej zopet v družinskem življenju? Ni veliko ljubezni na svetu, a še mnogo manj bi je bilo, da ni Bog po naturnih družinskih vezeh primoral posameznih udov v družini, da se ljubijo med seboj.
Bog je vstvaril Adama, Bog mu je dal pomočnico Evo, Bog je obema rekel: Naraščajta in polnita zemljo! —Človek bo zapustil svojega očeta in svojo mater, in se bo držal svoje žene, in bota dva v enem mesu.
Tako so iz volje božje izšli posamezni in bistveni udje vsake družine: oče, mati, otroci. Oče je korenina, mati je deblo, otroci so veje. Ali se morejo vse veje obsekati drevesu, da bi drevo ne hiralo? Ali more drevo še rasti, če se loči od korenine? Ali je drevo zdravo, če je korenina bolna? Kakor so posamezni deli drevesa v tesni zvezi med seboj, tako so tudi v najtesnejši zvezi udje posamezne družine; kakor se po celem dre-
vesu pretaka eden in isti sok, tako se v družini ne pretaka samo ena in ista kri, ampak prevladuje tudi eden in isti duh.
Kako lepa, častitljiva je vsaka družina, če je vsak njen ud res to, kar ima po božji volji biti.
Poglejmo:
I.	Kaj ima biti oče;
II.	kaj ima biti mati;
III.	kaj imajo biti otroci.
La) O č e j e božji namestnik. Bog je Oče vseh stvari — stvarnik je največjih bitij, pa tudi začetnik vsega, kar živi na zemlji: iz njega izvira vse življenje.
Bog je naš skupni Oče, zato ga moramo spoštovati in ljubiti.
Bog pa je nekaj te svoje očetovske oblasti in časti odstopil
možu.
Ako torej iz zakonske zveze nastopi novo življenje, se je poslužil tedaj oče tiste velike pravice, katero mu je pripustil Bog sam. Zato so celo pagani zakon imeli za nekaj božjega, in zato so svoja ženitovanja sklepali z daritvami, ki so jih bogovom darovali. Koliko bolj se mora te svoje očetovske časti in oblasti zavedati krščanski oče! Pa tudi žena in tudi otroci morajo to spoznati, da možu in očetu naklanjajo primerno spoštovanje, ki gre božjemu namestniku
Zato je čisto prav, da tudi drugi zakonske ljudi spoštujejo. (Filotea).
b)	Oče je varih svoji ženi in varih in rednik svojim otrokom.
Bog ohranjuje ves svet: za posamezne družine pa si je nastavil zopet namestnikov, očetov, ki v božjem imenu oblačijo in hranijo svoje otroke.
c)	Oče je gospodar domači hiši ali svoji družini.
Vsa zemlja je veliko „zemljišče božje“ -- Bog jo vlada po svoji previdnosti in modrosti, za posamezne družine pa je moža postavil za gospodarja. Zato je tudi Bog dal možu več odločnosti in samostojnosti, žena pa je bolj mehka, ona se rada žrtvuje in dela za druge.
d)	Bog je vstvaril človeka za nebesa. Sam je veliko storil za nas, da se zveličamo. Pa zopet si je na zemlji izvolil starše za ta namen, da ne skrbe samo otrokom za časno, ampak tudi večno srečo.
To torej, kar smo tukaj našteli, je naloga krščanskega očeta.
a)	Kako to nalogo izvršuje dober oče?
Zaveda se v vsem, da je od Boga odvisen, in da ga bo Bog presojal, kako je izvrševal svoje očetovske dolžnosti.
Dober oče se ne sramuje tega, da je postal oče. Le zani-keren oče se sramuje svojih otrok.
Dober oče se žrtvuje do cela svoji družini in svoji ženi.
Dobremu očetu še ni to dovelj, da mu otroci samo pridno delajo, ali da so varčni, marveč on želi in se trudi, da otroci tudi pred Bogom prav živijo. (Zgled nam je stari Tobija, ki je tako lepo učil svojega sina!) Oh srečna žena! ki ima tacega moža, ki tako skrbno vodi svoj dom in svojo družino! Žena, ubogaj ga, ljubi ga — moli zanj!
Č) Kako to nalogo izvršuje slab oče? Kako oče brezverec? — Kako oče — mlačen kristjan? — Kako oče udan nezvestobi? — Kako oče pijanec? — Kako oče zapravljivec? (Zgled iz vsakdanjega življenja!)
Koliko stanovskih, verskih dolžnosti zanemari slab oče! Kakošna sodba ? Oče bode trohnel v grobu, a otroci njegovi bodo na svetu trpeli uboštvo, ali pa delali greh — radi zaniker-nosti očetove.
7) Kako je v hiši, kjer ni očeta? Kjer so oče umrli?
Vinska trta potrebuje opore, drugače pade na tla — vinski trti je podobna gospodinja, ki nima moža poleg sebe: vse gospodarstvo in vsa odgoja je pomanjkljiva — trdnobe ni!
Bilo je pred več leti v Šmihelu pri Hrenovicah. Pokopaval sem mladega gospodarja. Ob grobu je stala žena in kopica nedoraslih otrok. Naletaval je sneg in dež je močil zemljo, a z dežjem vred so kapale v jamo solze osirotelih otrok, ki so bridko jokali ob grobu. Pač hudo je družini — zgubiti očeta! Ali ne boš žena molila za svojega moža, da ga ohrani tebi in tvojim otrokom?
Pa moj mož je pijanec — veliko trpim pred njim ... Ne pozabimo: človek ni tak, kot bi imel biti Če bi bili zakonski tudi kot Adam in Eva pred grehom, bi pač ne bilo toliko na-sprostva med zakonskimi. Altar alterius onera portate, et sic
adimplebitis legetn Christi. Zakon je šola zatajevanja. (Sv. Ivana Šantalska. Sv. Monika.)
II. Kaj je mati v družini.
a)	To, kar solnce na nebu. — Če solnca ni, kako je vse pusto, mrtvo, niti tički se ne oglašajo več, niti rožice ne odpirajo svojih cvetek.
Spomladi priseva solnce — vse ozeleni, vse se vzbuja k novemu življenju — po zimi vse otrpne, živali se poskrijejo, rastline ^ozebejo, ledena skorja prevleče zemljo ... Tako mrtvo je v družini, kjer matere ni. Nič življenja, nič veselja, nič ljubezni.
Oče je glava v družini, mati je srce družine!
Materina roka vzdržuje v hiši red, prizanesljivost, medsebojno udanost, da se domači ljubijo med seboj, vsaj čutijo otroci, da so vsi materini.
Hiša brez matere je kakor ura, ki noče več iti.
Če smrt iztrga družini mater, koliko naenkrat manjka v hiši. Ali se nam otrokom ni zdelo včasih dolgčas, če so šli mati z doma? Ali nismo tako težko čakali, kedaj mati pridejo? In če so bili mati bolni, kako bridko, kako hudo.
Glejte, to so mati!
b)	Solnce na videz nič ne dela, mirno stoji na nebu, in vendar vse naredi.
Tako dela tudi mati v hiši na tihem; na videz ni nič, in vendar dela solnce veliko. Kak mož se morda spozabi, da zaničuje ženo, da nič ne dela — pa če bi mu žena umrla, potem bi videl, koliko mu je delala.
Nežno dete je skozi dolgo vrsto let do cela v oblasti matere; iz otroka bo to, kar bo mati iz njega naredila. Matere so steber svete cerkve, steber domovine. Odlične matere so imele velik vpliv na svetno in cerkveno zgodovino. Sv. Avguštin je sam dejal: „Za vse, kar sem, se imam zahvaliti svoji materi; ona me ni samo telesno rodila, marveč mi je dala tudi dušno življenje."
c)	Mati je vstrajna, pogumna v svojem poklicu. Če tudi pridejo viharji in oblaki zatemnč nebo, in nezgode uničijo polja: solnce je še zmeraj na nebu, solnce ne neha sijati, solnce ne izgubi svoje moči. — Tako mati ne neha ljubiti, ne neha delati, ne neha trpeti. Vse upa, vse veruje, vse prenese...
Ta vstrajnost pobožnih mater nam je vzgojila velike svetnike.
Sv. Krizostom je imel mater sv. Anthuso. Sv. Emelija je imela štiri otroke-svetnike: sv. Bazilija, sv. Gregorja nisenskega, sv. Petra iz Sebaste in sv. Makrino. Sv. Rupert je imel slabega očeta, pa sveto mater — sv. Berto. Sv. Avguštin je imel celo poganskega očeta, pa vstrajna mati, sv. Monika, je pridobila očeta in sina za Boga.
d)	To je dobra mati v družini.. .
Spominja se izreka Gospodovega: Ne jokajte se nad menoj, ampak nad seboj in svojimi otroci! — Ako bo mati res blagoslov za družino, mora ostati združena s Kristusom.
e)	Veselje dobre matere še v življenju je, ker si vzgoji dobre, pobožne otroke; veselje njeno na smrtni postelji: njen spomin blagrujejo njeni otroci; obilo je nje plačilo v nebesih. Kdor sprejme katerega tacega otroka v mojem imenu, mene sprejme.
f)	Križi zanikrnih mater... njena obupna žalost na smrtni postelji. Sprijeni otroci ne molijo za ranjco mater, ampak jo še v grobu preklinjajo. Ali bo slaba mati sama v peklu? Ali ne tudi njeni otroci? Ljubi Bog! odvrni iz fare šibo slabih, zanikrnih mater!
III. Kaj so otroci v družini...
V družino spadajo tudi posli, tudi stari oče, tudi stara mati in strici in tete — o teh danes ne govorimo — samo o bistvenem delu družine: to so otroci...
a)	Pravo veselje, živahnost v družini prinesejo še-le otroci.
Tisti dan, ko se zakonskima krsti prvo dete, sta bila oče
in mati vnovič poročena.
Otroci postanejo središče njune ljubezni. Ko je Bog dal očetu in materi otroka, jima je obenem tudi delo pokazal: za tega otroka se trudita, potita, varčujta, molita ... In s kakšno vnemo, s kakšno ljubeznijo dobri starši spolnujejo to svojo nalogo.
Nedavno mi je pisala blaga gospa: »Nobene druge skrbi nimam, kakor to, kako bom odgojila in preskrbela svoje otročiče."
b)	Otroci so božji dar... Vsak krščen otrok je otrok nebeškega Očeta, namenjen za nebesa. Ali ne bi skrbno va-ro ali cesarjevega princa, če bi se vam dal v odgojo ? Ali vaš otrok je celo otrok božji!
c)	Kristus posebno ljubi otroke, ravno tako Marija, ki se je večkrat prikazala, ne odraslim, ampak ravno otrokom; ravno tako angeli v a r i h i. (Cf. „Duh. pastir" 1902., p. 593, pridiga: »Kaj je otrok?")
d)	Kaj so otroci starišem? — a) kaj dobri — $) kaj slabi otroci. .. Dobri so jim v pomoč, v veselje, tolažbo, v oporo na starost, v obilno zasluženje... (Egiptovski Jožef); slabi so velik križ.. . za jezo — za greh... za prepir — za sramoto. Srečna biša, srečna družina, ki ima dobre otroke!
Od kod slabi otroci ? Ali je res prirojeno komu, da ni prida nikoli ? — Od tod spoznate, kolike važnosti je, kako se obdelujejo mlada otroška srca za krščansko življenje, za nebesa. Iz današnjega govora lahko spoznate, da morajo vsi udje v družini imeti pred seboj edini cilj: oče, mati in otroci — kako bi spolno-vali povsod in vsak dan voljo božjo... Tako je bilo v sveti Družini v Nazaretu. — Kolikor bolj smo tej družini podobni, tem svetejše in srečnejše bodo tudi naša družine. Amen. J. Miki.
Nagovori mladeničem.
V. Bog je povsod pričujoč In vseveden.
(Konec.)
Vedi pa tudi, kako zelo se Bogu greh gnusi.
Gotovo si že slišal zgodbo o prav pridnem mladem puščav* niku, ki je tako lepo živel, da se mu je angel v človeški podobi prikazoval Smel se je ž njim pogovarjati. Enkrat ga je spremljal po samotnem kraju. Tam prideta do človeškega trupla, ki je že več tednov ležalo nepokopano na dežju in solncu. Črvi so gospodarili v njem ter neznosno neprijeten duh se je širil po obližju. .sla sta prav mimo. Mladenič je šel s proč obrnjenim obrazom in zamašenim nosom. Pohitel je brž proC, da bi mu ne bilo slabo. Angel pa ni prav nič pokazal, da bi čutil kak smrad. Srečala sta kmalu nato lepo počesanega in še lepše oblečenega mladeniča. Roko so mu krasni trije zlati prstani. Urino verižico je obteževal velik Srebrnjak. Škripajoči črevlji in vsa obleka je bila narejena po najnovejši modi. Na zelenkastem klobuku so bili črnosvetli krivci. Brke pod nosom so bile nasukane, kakor jih še vsak brivec ne zna vravnati. Skratka, puščavniku se je zdel mladenič tako lep, da je kar obstal, kakor bi ga hotel fotografirati. Komaj je pri tem opazil, da je pa angel z robcem nosnici skup tiščal ter se z obrazom in celim telesom obračal proč od finega mladeniča. Ko je pa to videl, je začuden zaprašal: „Kaj je to, da kažeš nedopadenje nad mladim živim človekom, ko je še vrh tega tako čedno oblečen; ni se ti pa studil gnili mrlič?" „Duhovi gledajo duše in ocenjajo njih lepoto. Ta mladenič pač skrbi za čedno vnanjost; duša njegova je pa okužena zavoljo nečistega greha in zato vsepričujočemu Bogu in angelom silno neprijetna."
Puščavnik je angela razumel. Tudi vi, krščanski mladeniči razumete, kaj je hotel reči. Pomislite tudi, da imate vsak svojega angela variha, ki vas stalno spremlja. Morda je kdo izmed vas tudi kdaj tako zašel, da je potem dobrotni nebeški spremnik mogel le z nedopadenjem gledati ubogo vašo grešno dušo. če pa že angelu greh tako malo dopade, kako ga pa šele neskončno sveti Bog sovraži! In ta je povsod pričujoč, tudi v grešni duši. Kdo pa je tak, da mu je upal prebivališče napraviti tako neprijetno? Dragi kristjan, poslušaj primero, da boš vedel, kaj se pravi vedeti, da je Bog povsod — tudi v vsaki duši — navzočen, pa vse eno grešiti. V starih časih je bil kralj. Njemu se je nekdo zameril. Razpisal je nagrado tistemu, ki mu bo svetoval, kako se bo najbolj hudo maščeval nad razžalnikom. Dobil jo je tisti, ki mu je rekel, naj dd izkopati pred tednom pokopanega mrliča ter ga prikovati k živemu razžalniku. Zgodilo se je tako. Mladenič, misli si, da bi ti moral noč in dan tako biti prikovan k črvivemu, gnijočemu, hudo dišečemu truplu. Hudo bi bilo, oh kar neznosno! Pa smrtni greh je veliko grši kakor mrlič — grši v očeh angela variha — grši v očeh vsepričujočega Boga. Kdor ga stori, čeprav vč, da je angel ob njegovi strani in Bog še celo prav v njem ------ali ne bo kar skoprnel, ko bo enkrat zagledal vsepričujočega zazdaj nevidnega Sodnika, kateremu je bivališče z grehom napravil tako silno nedopadljivo?
Mladenič, bolj misli na tistega, ki je povsod s teboj, potem pa ne boi več grešil.
3. Misel, da je Bog zmir z nami, pa tudi pomaga, da ložje prenašamo trpljenje. Sveti mučenik Kvirin je šel rad v ječo za sveto vero; rekel je: „Saj je tudi v ječi Bog z menoj!“
Cesarica Evdoksija je sovražila sv. Janeza Krizostoma ter mu je žugala, da ga izpodi iz dežele. Krizostom je pa rekel: „To ni nič hudega! Naj me zapodi kamorkoli na zemlji, saj je Bog povsod!“ - Od svojih dragih se moramo včasi daleč ločiti. Tolažilno pa je, da Boga ni treba zapustiti, marveč ga povsod najdemo. Sv. Bonifacij je rekel: „Povsod trud in trpljenje, pa povsod tudi Bog.“ Hotel je reči: Povsod v solzni dolini so težave, povsod je pa tudi Bog, ki jih zlajšuje. Povsod je treba nositi križe in težave, povsod je pa tudi tisti, ki pravi: Moje breme je lahko in moj jarem je sladak.
Neki pridigar omenja, koliko solza se je že pretočilo od začetka sveta pa do danes. Pravi, da bi dale velikansko jezero,
40
če bi se združile. Jaz pa pravim: Prelite solze bi bile veliko manj grenke, če bi bili vsi tisti, ki so jih točili, mislili nanj, ki vse vč in je povsod navzočen. Bogu v čast potrpežljivo prelite solze so krasni biseri za nebeški venec, v nepotrpežljivosti ali celo v jezi prelite solze so pa kakor gorljive kaplje, ki bolj zažigajo kakor gase ogenj, namreč ogenj pripravljenih vic S tem hočem reči: Če trpimo voljno in Bogu v čast, si manjšamo vice, nasprotno pa si jih še večamo. Sicer trpita oba, tisti, ki trpi z Bogom in tisti, ki trpi brez Boga, samo s tem razločkom, da zadnji še bolj — pa brez zasluženja."
Pa o tem vas ni treba učiti; saj gotovo vsako jutro molite: „0 presveto srce, darujem ti vse. .. trpljenje današnjega dneva." Tako dosezate, da je vaše trpljenje za nebesa zaslužno. Tu sem vas le hotel opomniti, da boste veliko lažje trpeli, če mislite v bridkostih na vsevednega Boga, ki je tudi v trpljenju pri vas, in ne bo pustil, da bi kdo bolj trpel, kakor pa bi mogel prenašati.
Hodi vpričo mene in bodi popoln, je Bog naročil Abrahamu. Tudi tebi velja to naročilo! Imej Boga pred očmi. Vedi, da je vreden ta veliki Gospod, da pridno delaš njemu v čast. Imej Boga pred očmi! Imej ga pred očmi posebno v izkušnjavah. Vpričo sodnika, misleč nanj, pač ne boš grešil. Imej Boga pred očmi v trpljenju in ne boš omagal v bridkostih. Misel na božjo vsepričujočnost in njegovo vsevednost ti bo tako pomagala, da boš delal, kar ti je storiti, da boš opuščal, kar je nedovoljenega, da boš prenašal, kar je treba prenesti. V tem trojem: prav delati, prav opuščati, prav prenašati je pa vsa modrost in vsa popolnost. Marija je to troje dobro znala, ker je zmiraj mislila nanj, ki povsod vse vidi in vse vč. Prosi jo, da boš še ti znal. Amen.
Fr. Bleitveis.
VI. Bog je neskončno moder in vsemogočen.1)
Stari Grki so pozabili, da je le en Bog. Izmislili so si jih več. Tudi so menili, da so nebesa kar na grški gori Olimpu. Tu so si mislili prestol najvišjega boga, ki so ga imenovali Cevs Med njimi je bila razširjena pravljica o gigantih in velikanih, ki se glasi: „V starih časih so živeli veliki ljudje, ki so bili silno močni. Meriti so se hoteli s samim Cevsom ter ga pregnati z Olimpa. Zagrabili so z močnimi rokami več gora ter jih postavili poleg Olimpa eno na *)
*) Primeri G. Diessel „Kin Wort an die eingebildete Welt.“
drugo, hoteč doseči olimpove višine. Cevs je pa začel grometi in strele metati. Zdrobil je ž njimi nakopičene gore, in vsi gi-gantjeso našli grob v teh razvalinah. Cevs je pa ostal nepremagljiv gospodar, ter še zagrmi, če mu ni kaj po volji.*
To je samo pravljica zmotenih malikovavcev; vendar tiči v njej zrno resnice. Takih velikanskih ljudi ni bilo nikdar, da bi s telesno močjo gore prestavljali ter si hoteli postaviti prestol nad zvezde. Nekaj podobnega so storili le napuhnjeni angeli. Lucifer s privrženci je dejal: „Ascendam super altitudinem nubium, similis ero Altissimo.* — *Dvignem se nad oblake ter bom enak Najvišjemu." (Izaij. 14. 14.) Pa se je opekel. Nekaj prevzetnih duhov je pač potegnil za seboj, ali velika večina z generalom Mihaelom se je dvignila zoper upornike. Bil je hud boj, ne tako dolg kakor rusko-japonski; kakor blisk hitro se je namreč moral Lucifer umakniti z neba v peklensko brezdno. Tam ima s tovariši celo večnost čast premišljevati, kaj se pravi meriti se z Najvišjim.
Značilen v tem boju je posebno bojni klic dobrih angelov. Z besedami: „Kdo kakor Bog“, so šli v vojsko. „Kdo kakor Bog — kdo more biti Bogu enak ?“ to hočemo tudi mi malo bolj spoznati; zato premišljujemo božje lastnosti.
Kdo je najčistješi, najrazumnejši duh? Kdo je bil že, predno so angeli sveto peli, predno se je svitalo zvezdnato nebo ? O kom drugem še se smejo reči besede: Pri njem ni spremembe, ne sence kake menjave ? (Jak. 1. 17.) Vse ve, vse obseza ; njega pa ne more nič obseči. Če mislimo šena njegovo neskončno modrost in vsemogočnost, potem še bolj iz srca moramo vzdihniti: Kdo kakor Bog?
Če nekoliko premerimo moč in modrost božjo, bomo bolj prav cenili svoje moči, se bomo ponižno klanjali včlikemu Gospodu, kateremu služijo vsi modri angeli ter ne bomo šli za Luciferjevo armado na pot napuhovo.
Nikdo ne more prešteti milijonov zvezd, katerih nekatere so več tisočkrat večje kakor naša zemlja. Kako močan je tistij čigar migljaj je vse to storil, čigar volja vse to ohranjuje. Človeške oči z vsemi daljnogledi ne morejo prodreti do meje svetovnega prostora; a tudi tam so dela vsemogočne roke božje. Človeška pamet le nekoliko umeva zakone, po katerih se gibljejo telesa v veliki nčbesni uri, ki jo je sestavila modrost božja-
40*
Tudi ne vemo, kaj je vsemogočni ustvaril na različnih zvezdah. Da je zemljo opasal z velikanskim morjem, v čigar globočini se skrijejo vsi naši zvoniki, da, vse naše gore, to vemo. Vemo tudi, da so na njegovo besedo v morju zaplavali strašni velikani in v potokih vesele ribice. Na suho je postavila njegova vsegamogočnost človeka in vsakovrstno živalsko druščino. Nešteti črvički v prahu in milijoni malih bitij v morskih globočinah, vsi so delo božjega migljaja. Vsi ljudje vseh časov z vso svojo umnostjo in znanostjo, z vsemi stroji in tovarnami ne morejo ustvariti niti ene živalice ne, ne morejo ustvariti niti ene rastlinice, ki bi živela in rasla. In Bog? le rekel je, in bile so živali velike in majhne, le hotel je, in nastale so tako mnogovrstne rastline.
In še več! Ustvaril je tudi lepa nebesa in v njih devet korov angelov, prelepih nebeških duhov, ki neprenehoma slavč njegovo modrost in moč. More pa ustvariti še zemlja in svetov in nebes, kolikor jih le hoče. In njegova modrost je zadostna, da bi tudi milijon svetov vladala.
Kaj je človek in naj je tudi še tako imeniten knez v primeri z Vsemogočnim? — Newton je bil zelo učen zvezdogled. (Umrl je leta 1727.) Ko je ta zvečer opazoval zvezdno nebo, ko je razmišljal o lepoti nebesnih luči in o zakonih, po katerih se gibljejo, je kar nehote snel klobuk ter odkrit stal. Spoštovanje in sveti strah do Stvarnika, ki je naredil tako lepo nebo, sta ga navdajala. Zato pravi sv. apostol Pavel: Kralju stoletij, neumrljivemu, nevidnemu in edinemu Bogu čast in slava vekomaj! (1. Timot. 1, 17.)
Božja vsemogočnost se kaže posebno v tem, da se mora vse pokoriti njegovi volji. Omnia serviunt tibi — vse je tebi pokorno, pravi kraljevi prerok. Zvezde se sučejo, kakor si jim od-kazal. Angeli bliskoma vršč tvojo voljo. Svetniki imajo prostore, ki si jih jim ti odkazal; pogubljene duše in zavrženi duhovi trpč, kar jim je določila tvoja volja. Ti si strašno mogočen; kdo se ti more zoperstaviti ? (Ps. 75, 8.) Ti samo migni, in upornik se zvrne v nič.
Dokler smo na zemlji, za ta čas nam je dal Bog prosto; nebeški vladar nam je prostovoljno dal oblast, da izpoljnujemo njegovo voljo ali ne. To je kratek čas poskušnje. Potem pa nastopi večnost, v kateri bo Bog pokazal svojo vsemogočnost v velikem plačilu njim, ki so izpolnjevali v življenju zapovedi njegove, in v občutnih kaznih, katere bodo uporniki prenašali vprav
v isti meri, ki jo bo določil vsemogočni vladar. Kako nespameten bi bil, kdor bi se drznil prostost zlorabiti! Kdo naj se prostovoljno zameri njemu, o katerem je pisano: Gospod je v pišu, in v viharju je njegova pot, in oblaki so prah njegovih nog. On zažuga morju, in ga usuši, vse reke v puščavo spremeni. Gore se zibljejo pred njim, in griči so puščava; zemlja se trese pred njegovim obličjem, in svet, in vsi, ki na njem prebivajo. (Nah. 1. 3—4.) Kdo, pravim, naj se drzne ustaviti volji tega vsemogočnega Gospoda?
Ali si že bil na morju, ko je vihar razsajal ? Misli si kakih 400 čevljev dolgo barko. V luki se vidi velikanska. Ima močne stroje, ki ladjo premikajo; cele kupe premoga hrani v spodnjih prostorih; poleg blaga nosi nad 800 ljudi, ki se sprehajajo na krovu	in v notranjščini.	Vso	to pelje ponosna ladja na	široko
morje.	Res nekaj mojsterskega	je taka ladja. Če se pelješ	na njej
dalje, kmalu ne vidiš krog ladije nič druzega kakor vodo. Če se oziraš proti severu ali jugu, proti izhodu ali zahodu, povsod nepregledna, zibajoča se morska gladina. Da ni preenakomerno, se pojavi	vihar. Pridrvi se	divji	orkan ter se zaletava v	mirno
morje,	da se zaziblje v	vsej	globočini. Ne čakaš dolgo in že
vidiš, kako se velikanske vodene gore dvigajo visoko nad površje in se zopet poizgubljajo v globočine. Poprej tako mirno morje, je zdaj vse v velikih penastih valovih. Iz globočin čuješ divje tu-lenje. Zdi se ti, kakor bi se strašni velikani v globočini ljuto vojskovali. Parnik, tako kolosalen ob obrežju, je tu proti orjaškemu morju kakor orehova lupina Kakor lupinoga mečejo valovi tja in sem; enkrat ga vzdignejo visoko kvišku, pa ga zopet potegnejo seboj v globočino, iz katere, kakor se ti zdi, se več ne vrne. Nad glavo so ti temni oblaki, katere preganja divji vihar. Iz njih švigajo strele v vodne vrhove in bliskova luč čarobno obseva vojsko penastih valov. Divje šumenje morja pod teboj, mogočno gromenje v oblakih in rožljanje vsega, kar se količkaj maje na ladiji, vse te globoko pretresa. Tu jenja človeška moč; tu ne pomaga modrost kapitanova, ne spretnost mornarjev, ne umetni stroji. Tu govore večje moči, proti katerim je človek z vsemi iznajdbami kakor nič.
V takih okoliščinah jenja vsaka prevzetnost. Tu ne pravi nobeden več, da ne veruje. Tudi, kdor prej ni imel navade, tu prisrčno moli. Vsak tu živo čuti, da biva nad nemirnimi oblaki v mirnem veličastvu eden, kateremu so viharji in valovi pokorni, eden, ki more s samim migljajem pokopati v vodeni grob veliki
parnik z vsemi njegovimi prebivavci. Tu bi šle vsakemu iz srca psalmistove besede: nKako strašna so tvoja dela, o Gospod!... Pridite in glejte božja dela; strahovit je v sklepih nad človeškimi otroci(Ps. 65, 3, 5.) Kaj je človek, da se ga ti spominjaš, in kaj sin človekov, da ga ti obiskuješ? (Ps. 8, 5.) Kdor je bil prej drzen bogokletnež, tu z bledimi ustnami jeclja: Gospod, ne kaznuj me v svojem srdu, in ne tepi me v svoji jezi! (Ps. 6, 2.)
Grški modrijan Anaksagoras je očitno tajil Boga. Zavoljo tega hudodelstva so ga Grki iz dežele pregnali. (To bi se mu danes v modernih državah ne zgodilo.) Vkrcal se je na ladjo, ki ga je peljala proti Sirakuzam. Nastal je pa med vožnjo tak vihar, da je poleg drugih tudi filozof izgubil ves pogum. Čisto bled se je tresel po celem životu. Zdaj je pa še strela prav tik njega udarila v morje. Prestrašen se je zgrudil na tla ter milo klical: „0 najvišji Bog, kako me preganjaš." Kajne, kako je trepetal pred njim, o katerem je rekel, da ga ni!
Francoski pisatelj Konstantin Fransda, grof Volnejski, ki je umrl 1. 1820, je bil tudi očiten bogotaj. V letih 1795—98 je potoval po svetu in to potovanje tudi popisal. Ko se je vozil proti Ameriki, je doživel hud vihar. Kapitan je potnikom kar odkrito povedal, naj so pripravljeni na najhujše. Morete si misliti, kako so vsi trepetaje vzdihovali. Večina je jokaje molila. Neverni modrijan se je krčevito držal nekega bruna, da bi ga veter ne odnesel. Nekaj časa je ves zelen molčal, potem je pa začel glasno moliti! Polagoma se je pa vendar vihar srečno polegel. Ko so se vsi že nekoliko pomirili, je stopil nekdo k grofu, ter mu je rekel: „Jaz mislim, gospod grof, da ste v najhujšem viharju tudi vi molili. Slišal sem sam, kako ste glasno prosili usmiljenja. Ali more tudi bogotaj, tudi neverni modrijan moliti?" *Res je“, odgovori filozof, tudi jaz sem molil. V takem času nevera ne zadostuje. Tu jenja vsa predrznost in ošabnost. Tu človek kar čuti bližino Najvišjega ter se ga oklene; sicer bi mu bilo obupati. Vihar je bil zame dobra šola ter me je mnogo naučil."
Pogled na slovstvo.
A.
Molitvenik in pouk o pobožnosti presvetega Srca Jezusovega. Izdal in založil dr. Anton Bonaventura Jeglič, knezoškof ljubljanski. V Ljubljani, 1904. Tiskala Katoliška Tiskarna. 16". Str. 305 Cena lično vezanemu molitveniku je K 1'20 (po pošti 10 h več); v finejših vezih stane knjižica K 1-60 ali K 2.
Imenovani molitvenik je zopet nov dokaz ljubezni presvetlega knezo-škofa dr. Antona Bonaventura Jegliča do svojih vernikov. Koliko je že storil Presvetli za razširjanje prekoristne pobožnosti presv. Srca Jezusovega v svoji
škofiji! Sedaj je poskrbel, da so dobili verniki ljubljanske škofije, oziroma Slovenci sploh, po vsebini tehten, po obliki pa jako ličen molitvenik, ki ima v prvi vrsti namen, vnemati za češčenje presv. Srca Jezusovega. Za ta namen je molitvenik dobro sestavljen. Točno je v njem razložen nauk, kaj je p o -božnost presv. Jezusovega Srca. Ravno tako vrlo sestavljena so poglavja, v katerih izvemo, kaj tirja Srce Odrešenikovo od svojih č a s t i v c e v. In tretje, kar posebno izpodbuja k češčenju Jezusovega presvetega Srca, so koristi, ki jih daje ta pobožnost. O tem govori peto poglavje, ki obširno razpravlja obljube presv. Srca svojim častivcem. — Ker so v knjižici tudi v lepem jeziku vse molitve, ki jih zahtevamo v dobrem molitveniku, in ker se odlikuje po izredni priročni obliki, se bo gotovo hitro razširila in pospeševala češčenje presv. Srca Tezusovega.
B.
1.	Appendix ad Synodum Dioecesanam Labacensem celebratam anno 1903. — Labaci. Sumptibus Ordinariatus. Typis Typographiae catho-licae 1904. Str. 233+15.
Pričetkom letošnjega leta smo dobili duhovniki ljubljanske škofije knjigo: „Synodus dioecesana Labacensis”, ki obsega popis velepomenljive lanske sinode in sinodalne konstitucije, v katerih je knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič podal svoji duhovščini modre ukaze in zlata navodila za dušnopastirsko delovanje. (Prim. Duh. Past. 1904, str. 117.) Tej knjigi je dodal presvetli knezoškof sedaj izdano knjigo „Appendix ad Synodum Dioecesanam” ; v nji jasno in pregledno obravnava nekatere temeljne resnice krščanstva, zlasti one, o katerih so tudi pri nas razširjene pogubne zmote; take resnice morajo torej duhovniki pogosto razlagati ljudstvu. Knjiga je razdeljena v 7 oddelkov (titulus). Prvi oddelek govori o Bogu, o dokazih za bivanje božje, o božjem bistvu, o stvarjenju in o božjem gospostvu. Zlasti zadnje poglavje („o božjem gospostvu”) je tako praktično in prepričevalno, da se ga bodo duhovniki prav z velikim vspehom posluževali. Drugi oddelek govori o razodetju. S posebno vnemo je pisan tretji oddelek, ki obravnava o cerkvi, o njeni vstanovitvi in namenu, o bistvu in oblasti, o nezmotljivosti, o papeštvu, o edinstvu cerkve in o njenem socialnem pomenu. Nadaljni oddelki se naslanjajo na okrožnice nesmrtnega Leona. V četrtem oddelku pojasni Presvetli razmerje med vedo in vero, v petem oddelku razmerje med državo in cerkvijo; tretje poglavje tega oddelka govori o dolžnostih katoliških državljanov. Šesti oddelek obravnava svobodo in liberalizem Posebno važno je zadnje poglavje o socijalnem vprašanju in krščanski demokraciji. — Že iz vsebine je razvidno, da je podal presvetli knezoškof svoji duhovščini posebno koristno knjigo, ki je jasna priča velike učenosti prevzvišenega pisatelja. Visoki zgled apostolske gorečnosti, ki jo je kazal Presvetli pri obhajanju sinode, in ki veje iz vsake vrstice konstitucij in „Appendix-a“, bo neprestano vnemal duhovščino, da bo goreče izpolnjevala sinodalne ukaze. Škofijska sinoda 1. 1903 bo obrodila veliko in dobrega sadu.	-A. S
2.	Theologia moralis decalogalis et sacramentalis. Auctore claris-simo P. Patritio S p o r e r, O. S. F. Novis curis edidit P. F. Ir. B i e r b a u m, O. S. F. Editio II. Paderbornae. 1903. Ex typographia Bonifaciana. Strani VI+926, Cena 9 36 K.
Moralna dela Sporerja so nekdaj tako slovela, da jih sv. Alfonz Ligu-orij sam hvalno omenjal in gotovo tudi rabil. Oblika je res prikupljiva, slog jasen in lahko razumljiv, da se mnogo lažje bere, kakor n. pr. Lehmkuhl. Kot probabilist zagovarja Sporer milejše nazore, pa nikdar brez tehtnega razloga.
Drugi zvezek obsega traktat IV. de iustitia et restitutione (pg. 1—196); traktat V. quintum in appendix ad VI. et IX. decalogi praeceptum; traktat VI. de dominio et contractibus. Obširne in temeljite so posamezne razprave. Le tega pogrešamo, da se Bierbaum pri novi izdaji ni dovolj oziral na dandanašnje socialne razmere. Če Sporer ni govoril o delavskih pogodbah, (Werkvertrag, Akkordvertrag), o borzi, loteriji, o štrajku, mu to lahko odpustimo, ker je umrl že leta 1714. Če pa kdo dandanes hoče izdati dušnim pastirjem porabno moralko, ne sme prezirati napredka družabnega življenja in vsled tega tudi ne sme izpustiti primernih in naši dobi potrebnih nravnih načel. Bierbaum tega ni pomislil in uvaževal.
Za nadaljno izobrazbo bo torej knjiga dobro služila, za nekatere slučaje pa ne bo mogoče najti v njej potrebnega nasveta. Dr. Jos. Somrek.
3.	Die swei Briefe an die Thessalonicher und der Brief an die Galater. Erklart von F. S. Gutjahr. Graz. Verlagsbuchhandlung Styria. 1904. Cena vez. izvodu 7 K 20 h. — Marljivi graški profesor dr. F. S. Gutjahr je začel pred nekaj leti v snopičih na svetlo dajati v nemščini sestavljeno razlago pisem sv. apostola Pavla. Vseh snopičev bo krog 20 v šestih zvezkih. Sklepni ali 7. zvezek pa bo obsegal zgodovino razlage Pavlovih pisem, apostolov življenjepis in seznam njegovih naukov.
Prvi štirji snopiči ali I. zvezek obravnavajo obe pismi do Tesaloničanov pa pismo do Galačanov (95, 71 pa 232 strani v 8°). hia prodaj so ali posamični snopiči (1 K 60 h, 1 K 20 h, tretji in četrti snopič 4 K 20 h) ali pa cel zvezek.
Komentar je tako zasnovan, da dobimo najprvo pregled o vsebini in mislih posameznih odstavkov. Za tem je dosloven prevod dotičnega odstavka, po grškem izvirniku, za prevodom razdelitev misli ali analiza in nazadnje kratka besedna razlaga. Ta je v slovarskem in slovniškem pogledu pravilna, temeljita, jasna, lahka, povzeta večinoma iz najboljših starejših, katoliških razlagavcev. Kaj prijeten vtisek napravlja na čitatelja pravi cerkveni duh, ki veje iz vsega dela.
Gospod pisatelj se je lotil težkega pa zaslužnega dela. Želimo mu vstraj-nosti pa zdravja, da bi srečno dokončal delo, enako koristno bogoslovcem in duhovnikom v dušnem pastirstvu.	Dr. J. L.
4.	Die heiligen Evangelien nach Marcus und Lucas. Uebersetzt und erklart von dr. F. S. Gutjahr, f. b. Consistorialrat und Theologieprofessor in Graz. (Graz, Styria, 1904, str. 85—220). Cena: 2 K. — Lani (Duhovni Pastir, 1903, str. 646) smo naznanili prvi zvezek dr. Guljahrovega prevoda evangelijev, evangelij sv. Matevža. Kakor se odlikuje prevod prvega evangelija po lepem besedilu, stvarni razdelitvi v oddelke, kratki lahko umljivi razlagi težjih mest in po razločnem tisku, vse to velja tudi o pričujočem drugem zvezku, ki obsega evangelija sv. Marka in sv. Lukeža. Besedilo poživlja v tem zvezku deset posnimkov po umetelnih slikah novejših slikarjev, n. pr. Ittenbacha, Degerja, Schraudolpha, Fiihricha, Pfannschmidta, Dietricha, Deschwandena, ki čitateljem uprizarjajo glavne dogodke iz življenja Jezusovega.
Prihodnje leto bo izšel še en zvezek v podobni opravi, obsegajoč evangelij sv.Janeza. Ž i\jim bodo dokončane te evangelijske zgodbe, ki so namenjene za krščanske družine. Knjigotržnica „Styria“ bo za vse tri zvezke skupaj priredila tudi primerne platnice za vezanje	Dr. J. L.
Založba »Katoliške Bukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne."
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.