530
Podoba v pesmi
Med mnogimi pesmimi o Titu, ki jih poje ljudstvo, govorijo nekatere Mihailo     'ePe m skromne veliko o človeku naših dni.
Lalić           Mogoče zato, ker niso bile sestavljene za kakšno mizo, pod svetilko,
po slovničnih in metričnih pravilih, na poli papirja, kot mnoge druge. Mogoče zato, ker so nastajale v težkih dneh v tišini žarečih svitanj pred bitkami in ob rdečih svobodnjaških večerih.
Velike in ljube stvari so v njih povedane z malo besedami — da lahko misli širijo peruti, da ostaja podobam obšimost prostora, da lahko vsakdo za svojo človeško željo in upanje najde prostor in izraz.
Celo v najbolj preprostih zablešči žarek in zatrepeta zvok, ki povezuje z magičnim carstvom poezije — v krajiških, v moravskih, v dalmatinskih; ali pa recimo v dveh preprostih stihih bosanskih mladeničev in deklet, ki so ju prinesli s hribov.
Tovariš Tito, sprejmi nas vse v vrste partizanske. . .
V tem je mnogo več, kot se zdi, da je mogoče zapisati v dveh stihih — skromna prošnja in odločna obljuba, večna bol preteklosti in trdno upanje v prihodnost so združeni in zliti, združeni v melodiji in rojih svetlih podob, ki kot čebele obletavajo sočni grozd pesmi.
Kot da pripovedujejo s to pesmijo:
Prihajamo iz zatočišč v planini, iz pokolov in požarov, ustaški noži in četniška bodala prežijo za nami, grozijo nam nemška taborišča in italijanski pokoli in smrt od lakote, mi pa smo tako slabotni in neuki, nedorasli in nemočni; dolgo smo že lačni, obutev je raztrgana in nimamo več oblek, obrazi so nam potemneli, lepota je izginila z njih, pogled na nas bolj odbija kot privlači — sprejmi nas Ti, ki si besedo Tovariš povzdignil nad vse nagovore, Ti edini varuh preganjanih!
531
Podoba v pesmi
Prihajamo iz zatočišč v planini, za nami so ostale požgane vasi in trupla pod zoglenelimi tramovi, sprejmi nas v partizanske vrste, med ljudi, med najbolj hrabre, da bomo branili otroke, ki so še poskrili po votlinah, da ne bomo dali naše lepe dežele in naših ljudi! Sprejmi nas tam, kjer je trden pogum, ta edini vir upanja v teh dnevih pogubnih in tedaj bo vse rešeno in vse slavno. Življenj nam ni žal, misli na smrt in strahu ne poznamo. Pod tvojim vodstvom ne bo konca naših junaštev do zmage. . .
Take so te pesmi, ki so jih sprejeli tisoči in jih prenesli prek grmad žalosti in nesreč — iz carstva neizogibnosti v svetlo prostranost svobode. Skovali so jih ostri boji, nosila jih je hrabra vojska, vile so se nad borci kot zastave — v ledenih nočeh in v pomladi in ko je zlato listje odpadalo na krvave poti.
V njih je bilo mogoče govoriti samo o najlepših človeških željah in največjih junaštvih.
24. maja 1952