& $ I rfe M' *-;$T * te •MS EHTOR LIST ZJI SREDNJEŠOLSKO DUJIŠTVO k 12.:: Letnik U. ■ ■ ■ nit Ur«)u)c nu je zbudila vest, kakor bi se predramil iz sanj. »Oh, nisem, mati!« V sinovem odgovoru je materino srce občutilo, česar bi drugo ne-moglo. Tu ni bilo trme, ni bilo izgovora — ampak sama, odkritosrčna izpoved. »Zakaj si to storil, sin?« Francelj je molčal. Njegovo oko ni več videlo razsvitljave nad Bledom. V tla je zrlo, skesano in plašno. »Ko bi bil ti pomislil na dom, ne bi nas bila zadela ta nesreča.«. Sin ni dvignil oči, sojen z besedami ljubezni polnimi . . . »Ko bi bil ti pomislil, da sva z očetom vlekla in delala do polnoči in črez, oj, pa bi bil izdelal. Kor Bog ti je dal talentov.« »Ker nemščine nisem nič znal . . .« Sin je poizkusil, da bi dobil izgovor. Ni ga iskal, da bi zagovarjal sebe; iskal ga je, da bi tolažil mater. Tudi ta izgovor je razumela mati prav tako, kakor je sin mislil opraviti z njim ter je nadaljevala. »Pomisli, da smo prodali lepo telico, pisano, prodali zaradi tebe. Kaka kravica bi bila to čez leta! In boter sosed nam je branil; pa smo morali. Ljudje so pa hitro rekli: Alu\, že prodaja, zaradi študenta prodaja. Bajto mu sne, pa še ne bo nič iz njega, in nazadnje pridejo vsi skupaj srenji na glavo. Vidiš sin, da si ti sedaj izdelal, vseh jezikov bi bilo konec. Tako pa je škoda pri hiši in sramota. Vse skupaj!« »Oj, mati, ko bi mogel še enkrat v šolo, vse bi popravil, vse;, veselje bi imeli in čast.« »Ne bo mogoče! Zakaj oče je rekel, da se ne dotakne prištedenih krajcarjev. Drugače bi pa ne šlo . . .« Nato je mati obmolknila. Zakaj bridkosti ji je šlo na jok. Obmolknil je sin, in kakor z lupjo se je zasvetilo v njegovi duši: Kdo je kriv? . . . Dasi je bila cela hiša s Franceljem vred dokaj edina glede odgovora na vprašanje, kdo je kriv, je vendar pravi odgovor pogodil šele župnik Janez, ki je očeta tako-le potolažil: »Izgubljenega leta ni kriv ne Francelj, ne nemščina in ne gospodinja. Krivo je to, da je fant naletel na take sostanovavce. Povej mi, s kom občuješ, in povem ti, kdo in kakšen si. Zato poizkusimo še eno leto, stanovanje dobim pa jaz. Boste videli.« Župnik je bil mož-beseda in poiskal stanovanje, kjer je Francelj zamahnil s plavo ruto ter še 'enkrat ponovil: »Boste videli!«... Župnik je bil mož beseda in poiskal stanovanje, kjer je Francelj imel tovariše — samo pridno dijake. Koncem leta so pa videli, česar se niso nadejali. Vsi so se razveselili Francelja odličnjaka. V. Hybiišek: P. Pavel Križkovsky. (Konec.) Višek svoje slave je dosegel KHžkovsky 1. 1863., ko je bila v Brnu velika Ciril-Metodova slavnost, katere se je udeležilo 50 pevskih in mnogo drugih društev. Pri slavnostnem koncertu se je namreč proizvajalo največje delo mojstrovo »Kantata Ciril-Metodova« zložena na besede Sušila »Zvezdi dve od izhoda«. Ta kantata je skupno delo pesnika in skladatelja, kajti Sušil je posamezne momente, ki jih je Kfižkovsky hotel v glasbi posebno izraziti, obdelal po njegovem navodilu. Ta veličastni zbor je pelo pri slavnosti v Luž&nk&ch pod milim nebom nad 1000 pevcev, katere je skladatelj sam vadil. Uspeh te krasno predavane skladbe je bil izreden in je gotovo vsakemu poslušavcu ostal dolga leta v spominu. »Ni mogoče popisati vtiska,« — je pisal ob tej priliki neki časopis — »ki ga je naredila ta izredno lepa skladba na občinstvo. Njena veličastnost je ponesla misel poslušavcev v drugi svet in ko so pevci peli besede: »Zlomite te nečastne okove«, se ni bilo mogoče več zdržati ginjenja do solz. S tem smo ob kratkem popisali življenje in delovanje KHžkov-skega do 1. IN72. Ni lahko pisati življenjepisa moža, ki v svoji skromnosti nikakor ni hotel pripoznati svojih zaslug in svojega talenta ter se je zato tudi branil dati podrobne podatke, češ da tega ne zasluži. Ozrimo se sedaj še na njegovo delovanje v Olomucu. Zelja reformirati cerkveno glasbo, je vodila KHžkovskega na nova pota in je dala njegovemu delovanju novo smer. Sloves KHžkovskega in njegovega cerkvenega zbora se je vedno bolj širil in zato ga je 1. 1H72. poklical nadškof olomuški, Friderik grof Fiirstenberg, za kapelnika pri metropolitanski cerkvi v Olomucu. Tu so se začeli za mojstra bridki dnevi. Ako je že v samostanu v Brnu zahtevala reforma cerkvene glasbe neumornega dela, sc je trud KHžkovskega v Olomucu podvojil, ker je moral po cerkvenih predpisih in določbah vse naenkrat preustrojiti, ne da bi imel od strani predstojnikov le količkaj podpore. — Nasprotno! Mnogo izmed kanonikov se nikakor ni moglo sprijazniti z reformo in so odločno zahtevali hrupno trobentanje in razbijanje po bobnih ter drugo take razvade, katere je bil KHžkovskv takoj pri nastopu nove službe odpravil. Toda KHžkovskv ni bil mož, ki bi se hitro ustrašil in odnehal. Ne da bi so zastonj prepiral, temveč je vadil pridno dečko-pevce, določil redne skupne vaje, učil skladbe starih in novejših sklada- teljev, jih proizvajal in pri vsem tem veliki del potrebnih not sam prepisaval. Vkljub vsemu temu je še vedno pridno komponiral. Iz tega časa imamo namreč več skladeb, ki se nahajajo v glasbenem arhivu olomuške stolnice in izmed katerih so bile nekatere natisnjene v »Cyrillu«, časopisu za cerkveno glasbo, izhajajočem v Pragi. — Omenim naj tu le: »Requiem« za tri enake glasove s spremi j e-vanjem orgel; dva »Te Deum« za mešan zbor in orgle, več intro-itov, offertorijev, gradualij in litanij. Bolehnost, zlasti pa bolezen na očeh in trud z dečki-štipen-disti, katere je moral vsako leto od začetka poučevati v petju, vse to mu žalibog ni dopuščalo, da bi se lotil kakega večjega dela. Tako je muza posvetne glasbe popolnoma obmolknila. Sicer so ga prosili zdaj od druge strani, naj jim komponira priložnostne slavnostne zbore, toda radi obilice drugega dela in radi bolehnosti ni mogel takim prošnjam ustreči. Pa bili so tudi drugi vzroki. Pogostoma se je namreč KHž-kovskv pritoževal, da se besedilo, ki so mu ga za skladbo poslali, sploh ne da za glasbo uporabiti. Šele 1. 1881. je začel zopet delovati na polju narodne glasbe. L. 1880. so namreč narodnjaki v Olomucu ustanovili pevsko-glasbeno društvo »Zerotin«, ki obstaja še danes in proizvaja pri vsaki priliki skladbe KHžkovskega z veliko pijeteto. Ljubezen do novoustanovljenega društva je tudi silila Kfiž-kovskega, da je 1. 1881. zložil moški zbor »Vesna«, ki naj bi bil sprejet v »album za prestolonaslednika Rudolfa«. Ker pa je bil zbor predolg za album, je zložil Kiižkovsky takoj drugi zbor »Jest jaro«, ki je bil potem uvrščen v album. Mimogredd bodi omenjeno, da je zbor »Vesna« z drugimi vred izšel v tisku v založništvu Fr. UrbAnka v Pragi. Dalje je napisal pesnik Smilovsky za našega skladatelja daljšo legendo, katere se je z velikim veseljem lotil, a radi bolezni je ni dokončal. L. 188.!{. je namreč zadela KHžkovskega kaj) po levi strani, pa tudi spomin ga je zapustil; zato je prosil za začasni pokoj. Nerad in težko se je ločil od svoje zadnje službe, a tolažil se je z mislijo, da se mu bo kmalu povrnila njegova prejšnja moč in da bo potem zopet nadaljeval započeto delo. Te njegove nade se mu pa niso izpolnile in zato |j e zapustil Olomuc ter se je povrnil v zatišje svojega samostana v Brnu. Za njegove zasluge na polju cerkvene glasbe in za vzorno vodstvo stolničnega zbora ga je nadškof imenoval za konzistorialnega svetnika. Skrbna postrežba, ki jo je imel v samostanu, je še nekoliko podaljšala dneve njegovega življenja, ki je bilo itak dovolj žalostno. Ločen od sveta je težko pogrešal stik z glasbo, za katero je gorel od svojih mladih let. Edina svetla točka v zadnjih njegovih letih je bila ovacija, katero je bolnemu skladatelju napravilo pevsko društvo »Hlahol« iz Prage, ko je 1. 1884. napravilo izlet v Brno. Dne 8. majnika 1885. ob 7 zjutraj, ko je pozajtrkoval, ga je zadela kap vdrugič in je napravila konec temu dela in truda polnemu življenju. Ne da bi prišel še k zavesti, umrl je ob 3U8 in je bil pokopan v ponedeljek 11. majnika na centralnem grobišču v Brnu. Udeležba pri pogrebu je bila ogromna. Bazen filharmoničnega društva »Beseda Brnenskd« in vseh drugih čeških društev iz Brna, so se udeležila pogreba tudi pevsko društvo »Illahol« iz Prage, češko pevsko društvo z Dunaja ter pevsko-glasbeno društvo »Že-rotin« iz Olomuca. * * * Marsikaj se očita skladbam Kiižkovskega; ako pa hočemo nepristransko presojati njegovo skladateljsko delovanje, moramo se ozirati na njegov stan in njegove življenjske razmere. Križkovsky se je moral vedno in povsod vojskovati z nemalimi težavami. On ne spada v število tistih srečnih, ki so imeli priliko obiskovati dobre šole, učiti se pri dobrih učiteljih in slovečih mojstrih; to, kar se je naučil, je smel pripisovati svoji izredni pridnosti. Pozneje, preden je začel skladati svoje zbore, moral je temeljito proučiti ljudske pesmi, katerih v začetku sam ni razumel, in katere je popolnoma umeval šele po daljšem temeljitem študiju. Jasno je, da je s tem študijem njegovo skladateljsko delovanje precej zakesnelo. Ko se je pa v začetku sedmega desetletja, — potem ko je za svoje skladbe žel že povsod zasluženo priznanje. — pripravljal na večja obširnejša dela — na poziv iz Prage bi moral komponirati češko opero — je spoznal, da je kot redovnik poklican delovati tudi na drugem polju glasbe, namreč na cerkvenem. Beforma cerkvene glasbe je prisilila Kiižkovskega, da je moral iskati in proučevati klasično vzore; prepisavati je moral večinoma sam vse potrebno in tako je bil zopet za nekaj let zadržan, da ni mogel kaj večjega samostojnega storiti v cerkveni glasbi. Ko je pa slednjič premagal vse ovire in dobil toliko časa, da je mogel zopet posvetiti komponiranju, se je oglasila bolezen v vratu in na očeh, ki mu je življenje grenila in vzela veselje do dela. Vkljub temu je pa tudi cerkveno glasbo obogatil; kar je napisal, ni sicer veličastno, vendar pa dobro in trajne vrednosti. KHžkovsky svojih del ni »numeriral«. Koliko »opusov« je napisal, ni mogočo reči; gotovo pa je, da se v njegovi zapuščini ni dobilo rokopisov doslej še neizdanih skladeb, kakor nekateri mislijo. Kar je ostalo iz prve dobe njegovega delovanja, je večinoma sam uničil, ne pripisujoč tem skladbam nobene vrednosti. 12b Svoji življenjski nalogi je KHžkovskv popolnoma zadostil in si v polni meri zaslužil hvaležnost celega naroda; letos so mu odkrili spominsko ploščo, zgodovina glasbe pa mu bo brez dvoma tudi dala častno mesto med probuditelji in prvimi mojstri češke glasbe. ==0635^323 =£ Josip Logar: O francoski revoluciji. (Konec.) Možje krvi in vsakovrstne krivice so sč silo vzeli francoskemu narodu vero in ž njo vse, kar je bilo količkaj v zvezi s katoliškim bogočastjem. Kmalu pa so čutili, da morajo dati živahnemu, na zunanjost tako navezanemu ljudstvu nadomestilo za vse, kar so mu vzeli s katoliškimi prazniki, s katoliškimi obredi in ceremonijami. Dne 10. novembra 1793. 1. naj bi bil praznik svobode, ki se naj bi odslej vsako leto obhajal v cerkvi Notre Dame. Pripoznali in častili so s tem praznikom samo zdrav človeški razum. Poiskali so si v ta namen pripravno žensko, ki so jo častili kot boginjo pameti. V Notre Dame cerkvi so ji zgradili posebno svetišče z nadpisom: »Filozofiji«. Omenjenega dne se je nabralo silno veliko ljudi v bližini te čudne boginje. Vse tedanje oblasti so prišle v svetišče. Slavnost se je pričela s petjem, ki ga je spremljala godba nacionalne garde. Pela se je znana pesem A la Libertd (Descends, o Libert6, fille de la nature! Le peuple a reconquis son pouvoir immortel etc.) Ihiznega fantastičnega nakitja seveda ni manjkalo. Boginja je nato prišla iz svetišča ter se dala častiti od republikancev in republikank. Ti so stegovali proti njej roke, ji peli razne himne ter ji entuziastično prisegali zvestobo. Zenska se je ozrla nato milostno in dobrotno po svojih častivcih ter se zopet vrnila v svoje svetišče. Istega dne se je ponovila scena na sličen način v parlamentu. Tu so nastopili govorniki, ki so v visoko donečih frazah proslavljali praznik in njega pomen. »Ena sama želja,« je sklenil zloglasni Chaumette svoje besedičenje, »on sam glas se je slišal od vseh strani: »Nobenih duhovnikov več, nikakih bogov več nego tistih, ki nam jih ponuja narava.« Slavnost so končali v Notre Dame, kamor je šel s procesijo ves konvent. Tam so postavili novo boginjo na oltar ter jo prav po načinu malikovavcev častili. Poslanec Leonard Pourdon je kleče prod ničvredno žensko pel e o najstrupenojših, katoliško vero najbolj žalečih pesmi. O drugih satanskih misterijih, s katerimi so onečaščevali katoliške cerkve, molčimo. Solza se niso mogli zdržati tisti, ki so še količkaj ohranili v sebi čuta za spodobnost, za vero. Zgled, ki ga je dal konvent, niso posnemali samo v Parizu po vseh cerkvah, marveč po celem Francoskem. Klub Jakobincev, ki so bili tedaj tako dobro organizirani, je skrbel v vsakem mestu, v vsakem večjem kraju za slovesno praznovanje tega pomenljivega praznika, in naj je bil potem po nekaterih krajih še tako maloštevilen. Boljši elementi so kot omamljeni, brez vsakega odpora storili, kar se je zahtevalo od njih v imenu konvtmta. V Parizu so se dale okrog nositi in častiti kot boginje prostosti igralka Maillard, dalje Candeille, ki je tudi po raznih gledališčih služila svoj kruh, in neka Momoro, žena knjigotržca in agitatorja. Sicer so bile po navadi vzete te boginje iz vrste sansculottov. Ako so bili kje zaradi pripravne osebe v zadregi, je poslal konvent skupno s poslancem, ki je vodil slovesnost, tudi boginjo. Vrhutega so uprizarjali Jakobinci istodobno tudi apoteoze Marata, Voltairja in Rousseaua. Maratu na čast so zložili celo neke litanije. Stvari, ki so jih počenjali pri tem kultu, se morajo gabiti normalnim ljudem. Tako globoko so padli tisti, ki so se si* satansko besnostjo zagnali v vse, kar je spominjalo na Boga in na katoliško Cerkev. (Vrhunec blasfemije ali pa norosti je dosegel renegat, Nemec Ana-charsis Cloots, ki sc je redno podpisoval: osebni sovražnik božji.) Praznik sv. Treh kraljev so prekrstili v »dan treh sansculottov«; beseda sveti je morala izpasti iz vseh krajevnih in drugih imen. Mesto pet cerkvenih in deset božjih zapovedi so si naredili les six commandements de la Libertd. Koliko zla, gorja, gnilobe so zanesle to nove postave in postavodajavci med ubogo francosko ljudstvo! »Nikdar ni nravnost tako globoko propadla, kakor tisti čas, ko so pregnali Boga iz svetišča ter postavili boginje pameti na oltar.« Do tega zaključka pride Weifl, ko poroča o tej žalostni dobi. Stran z vsem, kar je spominjalo na Boga in na kralja — to geslo je vodilo može, ki so gospodovali v konventu. Kdo bi si bil mogel misliti, da no bodo prizanesli tudi davno, davno umrlim, nekdaj slavnim kraljem in njihovim zvestim pristašem? Saj ima vsakdo, kdor se ni kulturi popolnoma odtegnil, spoštovanje, svet strah pred bivališčem umrlih — zlasti pred njih trupli. In vendar 80 možje, ki so prisegali na nov evangelij prostosti in bratovstva, vedno omadeževali svoje ime in svojo vest z oskrunjenjem in Pokončevanjem grobov in mrličev. Dne 10. avgusta 1. 1793. je zapovedal konvent, naj se razrušijo kraljevski grobovi v Saint-Denisu. Saint-Denis! Kako si bil slaven po slavi onih, ki so s6 svojim UIn°tn, s6 svojimi deli v življenju vzbujali strmenje in občudovanje celega sveta, po smrti pa v tvojem resnem, veličastnem svetišču legli k večnemu počitku! Saint-Denis I Koliko je zate izdal opat Suger, ki je stradal noč in dan, si ne privoščil postelje za počivališče, samo da bi tebe tem bolj olepšali Kdo bi bil tedaj pričakoval, da bode dragoceno delo Sugerjevo — cerkev Saint-Denis je bila cenjena z vsem okrasjem na več milijonov — po ne dobro pretečenih sedmih stoletjih rop podivjanih zaničevavcev Boga in ljudi? Strašno delo sc je pričelo 12. oktobra 1791. 1. v nedeljo zvečer. V La Franciade — tako se je imenoval tedaj Saint-Denis — ni bilo skoraj kraja, ki l)i ne bil spominjal na radodarnost slavnih mrtvecev. Železna ograja, dar Karla Velikega, sc je prva sesula pod udarci nočnih rafcdiravcev. Nato planejo po grobovih. Prva rakcv, ki jo odpro, je slavnega vojskovodja Turennesa. Truplo, ki je bilo še popolnoma ohranjeno, puste več dni na prostem ter ga kažejo za denar radovedni množici. Pozneje je prišlo v prirodoznanski kabinet; Napoleon šele ga je dal znova dostojno pokopati. Nič bolje se ni godilo Bourboncem. Kar je bilo dragocenega, pobero; trupla pa pomečejo v apneno jamo. Mnoga izmed njih so na sirov način oskrunili; tako truplo Henrika IV., na katerem sta se videli še prav razločno globoki rani, ki mu jih je zadal Ravaillac. Skupna jama je krila odslej Ludovika XII., XIII., XIV., čigar truplo je bilo popolnoma črno vsled samih mazil. Marija Medici, Ana d’Austria, Marija Terezija, soproga Ludovika XIV., Ludovik XV., njegova žena Marija Leczynska; dalje Karel V. in njegova soproga Ivana Bourbonska, Karel VI. in Izabela Bavarska, Karel VII.,Henrik II., Katarina Medici, Karel IX., Hugo Veliki, začetnik Capetingov, Ludovik VIII., oče Ludovika Svetega itd., kakor so bile rakve po žrvi postavljene, tako so jih razbili in oropali. Koliko slavnih, zanimivih imen - a nikaka zgodovina, nobena še tako znamenita preteklost ni vplivala na nasilnike. V noči med 11. in 12. novembrom so pobrali vse dragocenosti iz cerkve, naslednji dan pa odpeljali v Pariz. Svinec in kar je bilo porabne kovine so odmcnili v vojne potrebe; dragosti pa, ki so bile milijone vredne, so izginile, da ni nihče vedel ne kdaj ne kam. Ostudnejšega zločina zgodovina ne pozna. Ne pozabimo, da ga je zapovedal konvent, ki je opetovano zatrjeval, da bo osrečil s pravo kulturo, svobodo in ljubeznijo ne samo Francoze marveč vso Evropo; konvent, ki se je slovesno ločil od Boga ter začel pravo malikovavstvo. Mrtvi niso bili več varni na svojem svetem, tihem, od sveta ločenem kraju miru kaj je moglo hraniti žive, ako so padli v nemilost pri teh mogotcih? Da, nje je zadela še hujša usoda. Ne da hi se spuščali v posameznosti, v poedine slučaje, omenimo le nekaj splošnosti, da si napravimo pojem o vnebovpijočih krivicah, s katerimi so tirani jemali ljudem časi, premoženje, življenje. Da je imelo preganjanje, klanje in ubijanje ljudi, katerih so se hoteli glavni vodje strank na vsak način iznebiti, vsaj na videz pravni značaj, so ustanovili poseben odsek, ki je zaslišal obsojence in jih sodil. Predsedoval je pri teh sodiščih Fouquier-Tinvilles, vse prej nego bitje s človeškimi lastnostmi. Bil je slepo orodje v rokah Robespierovih. Imel je zraven sebe porotnike, a odločeval je on. Tu ni pomagal noben zagovor, noben dokaz resnice in nedolžnosti; podkupiti so se dali zelo radi ti sodniki, a kljub prejetim ogromnim vsotam so obsodili nedolžne žrtve. Fouquier-Tinvilles je prejemal listine, kjer so bila naznačena imena novi vladi neljubih oseb; te so morale na morišče. Vse drugo, kar je sledilo prejemu obsodnih aktov, je bilo le grozno mučenje, dušno in telesno, ki so ga morali jetniki, zlasti ženske pretrpeti pred nasilno smrtjo. Podobne grozovitosti beremo le še v življenju mučencev, ali pa še tu ne, zakaj čudeži, s katerimi je Bog poveličeval svoje svetnike, svetost, nadnaravno dostojanstvo, ki je obsevalo mučence — vse to je navdajalo nevernike sč strahom pred mučenci in mučen-kami. V francoski revoluciji pa sta imeli nasilnost in pohotnost proste roke. Noben stan, nobena starost, nobene po naravi še tako posvečene razmere niso vplivale niti najmanj na porotnike in na predsednika. Ko beremo, 'kako so davili nedolžne otročiče, mladeniče, dekleta, matere, ki so nosile otroke na rokah ali še pod srcem, stare, slabotne, ko slišimo, kako hudo so se ti možje pravice rogali tistim, ki so pomotoma vsled sličnega imena, sorodstva prišli pred njih sodni stol in kljub dokazani pomoti morali na morišče, da je bilo le število guillotiniranih izpolnjeno — tedaj se nam mora srce krčiti sramu, žalosti nad toliko podivjanostjo. Stari Rim je utrnil v krvi nedolžnih — tudi Parizu in mnogim drugim francoskim mestom grozi krivično prelita kri maščevanje, pogin. Skoro utešilno in zadostilno pa je za prirojeni nam čut pravice, da se je nad brezvestnimi morivci izkazala že na tem svetu strašna sodba božja ... Kako hitro so vršili zločinci svojo krvavo delo! V strašnih scptemberskih pobojih (massacres du Septembre, 2—7) je bilo pobitih najmanj 1300. Po drugih zapiskih jo govor celo o 15.852 nesrečnih žrtvah, dočim trdi najzanesljivejši vir, da je bilo po ječah pomorjenih 1005, po celem Parizu pa 7060. In kdo pove število nesrečnikov iz ostalega kraljestva, kjer jili mogoče niso zapisovali po protokolih V Morivcev, ki jih je vlada za septembersko klanje najela i'> plačala, je bilo do 300. Končali so na strašen način svoje življenje. Lyon, ki se je dolgo časa uspešno boril zoper pariške hudodelce, a se slednjič moral vdati, je bridko skusil vso krutost zma-Ralcev. Guillotina je delovala noč in dan, a bilo je vse prepočasi; umreti jih je moralo na tisoče. Gollot d’ Ilerbois pravi v nekem pismu na Robespierra, da jih mora še najmanj 100.000 »Lyon zapustiti«. Zato so uvedli hitro »usmrčenjc pod ognjem bliska«, znano pod imenom »fusillade«, »mitraillade«. Po več sto skupaj jih postavijo na določen prostor, kak most, drevored ali travnik, po dolgem pritrdijo v primerni visočini močno vrv, h kateri privežejo obsojence zelo na tesno; ali pa napravijo iz vklenjenih revežev velike gruče — vojaki s topovi ali s puškami pa pred nje! Če ostane po strelu še kaj živih, so morajo zagnati dragonci na konjih med nje ter vse posekati in pogaziti. Vojakom se je sempatje zastudilo to klanje in so koj odšli: koliko živih, težko ranjenih jo bilo pometanih na tak način v skupno jamo! Nad vse grozovito pa je, kar so si trinogi izmislili v Toulonu, ki se tudi ni hotel pokoriti pariškim Jakobincem. Mesto, že samo dovolj močno utrjeno, so branile tudi angleške ladje z morske strani. Da ni bila pozvala vlada Napoleona, ki je z znano bistroumnostjo postavil topništvo na najbolj primerno mesto ter tako postal gospodar vse okolice, bi bil Toulon gotovo odbil s pomočjo Angležev vse naskoke vladne armade. Zmagovavci so se hudo maščevali nad nesrečnim mestom. Guillotiniralo, streljalo, sekalo in sabljalo se je na mnogih krajih po mestu. A vse je šlo prepočasi. Uprizorijo fusillado, ki je presegala vse dosedanje. Frčron, ki je prejel od konventa vrhovno oblast v premaganem Toulonu, izda ukaz: »Vsi, ki so se udeležili upora, ali ki so sprejeli za časa Ludovika XVI. kako službo, se morajo pod smrtno kaznijo zbrati na Martovem polju.« Sešlo se je 8000 ljudi. Mnogi so prišli tudi iz okolice, ker se je govorilo, da bo na polju neka slavnost v čast republiki. V to velikansko, na primerno majhnem prostoru nakopičeno množico so topničarji ustrelili na dano znamenje s kartečami. Večina je padla že po prvi salvi. Čez nekaj časa zakliče nekdo: »Vsi, ki še niso mrtvi, naj vstanejo!« Mnogi se dvignejo. Topovi zopet zagrome — in iznova popadajo cele gruče. To se je ponavljalo, dokler niso našteli 2000 mrtvih. Izmed žrtev so so le tri rešile: neki mornarski častnik, neki starček in mladenič, ki so so delali mrtve in ponoči ubežali. Trupel je bilo toliko, da so potrebovali več dni, preden so jih pokopali. Napoleon je obsojal to nečloveško klanje. 2e prej nekoč se je izrazil, ko so obsodili nedolžnega, slabotnega starčka v smrt: »Čudim se, da ne nastopi takoj sodni dan«. O V6nd6ejcih, ki so so junaško borili za katoliško vero in kraljevo rodovino, poroča zgodovina še hujšo roči. L’ armče Marat (Maratove družbe), Les hussards Amdricains (arnorikanski huzarji, zamorci in mulatje), Les 6claireurs do la Montagne (nekaki gorski hajduki, imenovani tudi »germanska legija«, ker so jo tvorili pobegli nemški vojaki) — te jato, ki so planilo in se razkropile kot peklenske pošasti po Vend6e tor morile, požigalo, onočaščovalo ponoči in podnevi, so bile v službi brezbožno tedanjo francoske vlado. Površno omenimo še tudi potapljanje, takoimenovane noyades (les grandes noyades). Kakor je Neron po Anicetovem nasvetu potopil svojo mater s tem, da jo je povabil na ladjo, ki se je med vožnjo sama odprla ter tako se pogreznila, na podoben način so pokon-čevali tudi v Nantesu neštevilne obsojence. Starim ladjam so napravili po več vratič, te so močni vojaki na najglobjem mestu odprli; par trenotkov in v valovih Loire je izdelmilo na stotine nedolžnih. Ako se je hotel kdo rešiti in se prijemal ob druge ladje in čolne, so mu vojaki kar roke odsekali. Na prav nesramen in podel način so jetnike zasramovali še zadnje trenotke s takoimenovanimi republikanskimi ženitvami. Noyad je bilo več v Nantesu. Za vse utopljence se ne ve; popolnoma zanesljivo pa je število 4800. Govori se tudi o noyadah otrok; z gotovostjo trdijo, da so potopili v Loiri do GOO otrok. O krutem divjanju dobimo vsaj nekak pojem, ko beremo, da se je Loira vsled potopljencev, dalje trupel vsled postreljenih in guillotiniranih, ki so jih kar v vodo metali, okužila in povzročila bolezen, za katero je pomrlo v kratkem času do 2000 ljudi v Nantesu. To je bila svoboda, ki so jo rodili Voltairjevi in Rousseauovi nauki. Umevamo, da se je francosko ljudstvo tako krčevito prijelo in držalo vojaškega diktatorja, cesarja Napoleona. Boljša je namreč še tako trda roka, ki vzdržuje red in pravico, nego prostost, ki jo umevajo in dovoljujejo stranke po svoje. To je bila ljubezen in enakost, ki jo je ponujala prekucija. Previdnost, ki vodi vesoljstvo in posamezne, pa je s pripuščenjem tega popolnega bankerota človeškega razuma dala z gromom in bliskom vsem prihodnjim rodovom, vladajočim in poslušajočim nauk: Discite moniti! Kultura, svoboda, moč, blagostanje, vsi pojavi človeške družbe postanejo lahko katastrofalni za človeštvo, ako se ne zasnujejo in ne opirajo v svojem zadnjem vzroku na večnega, živega Boga. ^ -------------------------------------------------- Prof. Fr. Pengov: Nedeljsko jutro v naravi. (Konec!) Ne moremo se ločiti od ljubljene vodice, ne da bi ji posvetili Se nekaj misli ob roki preslavnega mentorja Frančiška Coppdeja (Hešilno trpljenje. La bonne souffrance). Stojimo ob izviru potoka. Kot preplašena belouška so vije studenček med tresočimi se krešami po z mahom obraščenem kamenju. Ali ne vidiš onega-le Rebrnega trakca V... Ne 1)0 dolgo in ta čista, čvrsta vodica, ki jo lahko zajameš s periščem in piješ s tistim sladkim občutkom, kot bi srkal nedolžnost samo — dosegla bo daljno obrežje Črnega morja, požrli jo bodo svinčeni, slani oceanski.valovi. Drčala bo proti bojem, ki svarijo s6 svojimi kričečimi barvami pred lokavimi skalinami pristana. Pljuskajoč bo udarjala ob stranice orjaških parnikov, usidranih ob izlivu veletoka. Tako čist pri svojem vrelcu, je naš potoček simbol nedolžnosti — žalibog, da se bo njegova voda na dolgem potu do izliva le prevečkrat skalila! Kdo izmed nas se ni pomudil vsaj za trenutek ob tem studenčku, ko si je na trudnem potu gaseval žejo v gozdni tišini? Kdo ni uspavan po njegovem otroškem žuborenji, očaran po njegovi kristalni čistosti zasanjal nehote o detinstvu indevištvuV Toda, ko hiti potoček po bregu navzdol, na svojem begu podoben gaščerici, ki se skriva med listno goščavo, dobiva druge tovariše in postaja večji in večji. Kmalu doseže dolino in sledi njene slikovite zavoje. Kako majhen je še njegov tek! Deska zadostuje za prehod čezenj. Če je poletje suho, ni videti drugega kot pesek in kamenje v njegovi strugi. Potoček pa kmalu zapusti serpentine ozke doline in ojačen po vedno novih pritokih hiti naprej skozi tolste, bujne travnike. Ob bregovih se šopiri zadovoljno vrbovje. V dvčh vrstah stegujejo stari njegovi štori bledo listje proti nebu. Tu in tam pritava z bližnjega pašnika previdna krava v strugo, si pogasi žejo, dvigne široki gobec raz katerega curlja kot s prenapolnjenega Žlebnika in opazuje sč začudenjem obzorj e. Dve, tri urice naprej se je spremenil naš potoček v malo reko; veletok, kot ga nazivlje geograf, živi sedaj svoja mladeniška leta, stari, kameniti most ga preproga v enem samem loku. Ni še izgubil svoje idilične čarobnosti in mirno teče dalje med jeseni in jelševjem. Tu in tam zdrsne med glasnim vikom azurnozolen lesketaj preko njegove temne površino, odsev pisanega ribiča-vodomca. Spomladi čuješ iz nabrežnega grmovja nepretrgan koncert brez konca in kraja. Kačji pastirji, ki sedijo v gručah in najrazličnejših razdaljah na pestičih mešička in trsja, se zdijo muzikalne note, po katerih udarjajo krilati umetniki. Polagoma se vleče samotarec naprej. Le redko vidiš na njegovem hrbtu neroden čolnič in v njem pod belim slamnikom ribiča s trnekom nad vodo ali ko razpenja mreže preko ne globoke struge. Hitro dorašča mladostni veletok; že je začel koristno delovati v službi človeštva. Hečica Pešata hiti mimo vasice enakega imena, na potu skozi njo Cuje ščebljanje in srčni smeh peric, mladih deklic, ki jim je pranje ravno tako velika zabava, kot malim dečkom kopanje v deset minut oddaljenem tolmunu, ritmično odmevajo udarci mokrili predpasnikov in srajc ob perilnik in uslužno odnaša voda pisane milne mehurčke. Prvenci naporov našega potoka imajo še nedolžen, očakovsk značaj. Pa že mu je stopil nasproti človek s svojim »veto«, mlinar Leskovec mu je zasadil jez v strugo in odpeljal najboljše njegove moči za par minut v stran, da jih zopet vrne materinemu naročju na drugem koncu vasi. Z veselim samodopadenjem se stiska potok v lesene žlebove, se zaletava na lopate težkih koles in v veselih skokih se preku-cuje na oni strani zopet v strugo. Veliko zabavo mu delajo race in gosi, ki se koketno zibljejo na njegovih rajajočih valovih. Mlin za mlinom, Jurjev, Tomažev, Knezov bobni ob njegovih bregovih, sprva kamen in stope, pozneje v Beričevem jekleni valjci gnani od inteligentne turbine, ki brez zunanjega vrišča izrablja vodno silo mnogo popolneje od mlinskih koles, le v množini belih pen kažoč efekt svojega trudapolnega dela. Pešati se je pridružil Globovšek in posestrini hitita zdaj v zavestnem koraku nasproti svoji sorodnici Kamniški Bistrici. Trikrat širša, dvakrat globokejša zasluži zdaj naša rečica že ime prave reke. Pa kot bi ji še ne bilo dovolj hiti združeno bistričino vodovje po kratkem prostem življenju v skupni jarem v mogočno Savo. Nadaljna usoda naše znanke je dana po atlantu. Sprejemši gostoljubno vase Savinjo, Krko, Kolpo, Uno, Vrbas, Bosno, Drino postane pri Belemgradu v družbi Donave mogočen veletok ki kaže naravno mejo Bolgarom proti Rumunski, kakor je preje Sava delala mejo med Bošnjaki in Slavonci, ki so po naravi ene krvi. Kam je dospel naš neznatni nekdanji studenček! — Mirno, dostojanstveno in delavno hodi veletok svojo pot. Ladje nosi na hrbtu. Ob njegovih bregovih — tudi ob savskih predno je stekla železnica — mimo trepetajočih topolov je vlekla živina prazne čolne proti reki navzgor, ko pa so se vračali z blagom obloženi čolni samotež nazaj, so se razlegale z njih vesele pesmi pogumnih brodarjev. V mičnih ovinkih polzi naprej veletok, mestoma nekoliko hitreje, kadar mu vinske gorice stisnejo grlo, drugače pa premišljeno, ko stopa po ravnini, kot bi se hotel malce odpočiti od težkega napora. Vedno bolj živahni so njegovi bregovi, kot stari možje-poštenjaki ga pozdravljajo cerkveni stolpi vasi in trgov na njegovem romanju proti neskončnemu oceanu, ki je zanj podoba večnosti. Pa ona se ne mudi, neutrudno se peha naprej in le naprej ponosna velereka. Teče skozi slavna mesta in ker so ji marsikje na potu čolni in vsakovrstni brodovi hiti z večjo burnostjo naprej preko zgodovinskih tal namočenih s krščansko in islamsko krvjo. Godrnjaje se preriva skozi zamolklo odmevajoče loke monumentalnih mostov in ob straneh mečejo preko glav neštevilnega ljudskega hrušča in vrvenja vitki stolpi starih cerkva in minaretov trepetajoče reflekte na njegove valove. Zopet stopi veletok venkej v prosto ravan in njegova gladina je ogledalo za vse barve, s katerimi si poigrava nebes. 'Iskri se in mavrično izpreminja pod pekočo svetlobo poletnega solnca, jutranja zarja mu obsiplje lice z rožno zagorelim cvetjem, na večer ga posipa Faeton s topazi in živordečimi rubini, in v jasnili nočeh sanjari v sladkih sanjah, očaran od melanholičnega pogleda srebrne lune. Zdaj je naš veletok na vrhuncu svoje moči, v najlepših moških letih, na višku veličanstva; toda kaj se je zgodilo s čisto, kristalno-čisto vodico njegovega vrelca*? — Vsak stik s človeštvom je skalil in otroval njegove vode. Začenši pri prvi kemični pralnici, koje umazane pene je odnesel seboj, koliko greznic mu je odslej oddalo svojo tekočino, izlilo vanj svoje blato, svojo grdobijo. Tovarne, ki dvigajo ob bregovih ponosno svoje dimnike so mu pošiljale brez šuma sicer, a zato toliko bolj redno svoje otrovne potoke. Na starih dukatih, na zastarelih dragotinah, na zarjavelih samokresih in bodalih in handžarih, ki jih je izpral iz svojega blata, je spoznal veletok znova sledove zločinov iz davno minulih stoletij. V senci črne noči so se zaganjali nesrečniki z visokih mostov v njegove prepade in izginjali za vselej, in pod samotnimi mostovi so mu metali morilci okrvavljene žrtve v nespravljivi dar. Premagan groze in studa je izpljuval časih segnjite, strahotne ostanke mrličev na cvetoče svoje bregove. Toda osrčje njegovo je okuženo za vselej in kot grizoča vest zločinca nosi tudi on v svojem vodovji med redkimi, pozabljenimi zakladi plodove nečistosti, zavisti, lakomnosti, obupa, — zločina. Slednjič je veletok na cilju svojega pota. Prednjim leži morje, morje tako široko, da se zdijo ladje, ki so objadrale zemljo, ki so preveslale indigova morja pod plamenečim solncem, ki so lomile z močnim rilcem ledeno skalovje sredi grozotne mračnjave polnočnega solnca, vitke trijadrnice, mogočni parniki podobni drobljivim školjčnim lupinam, opremljenim s pajčevino mesto z vrvmi. Njegovo vodovje poteza zdaj vase nemirno, izpreminjajočo se morje. Pri vsakem slanem valu, ki pridrvi pozdravljat novodošleca, se vzpenjajo sladke vode, razdražene in pripravljene na boj, peneč so od besnosti, ko pa se umakne morje se drvi tudi naše vodovje za njim s hitrostjo gorskega slapa. Z visokega morja prinaša veter čudno, zamolklo vršenje. Veliki galebi plovejo kot angelji nad veletokom. Kot glasniki nevarnosti prodirajo njihovi hripavi glasovi ozračje. Menda svarijo naš veletok pred breznom, ki ga bo skoro, skoro pogotnil. Poznam dušo, slika nadaljujoč Frančišek Coppče veletok svojega življenja, dušo ki je na zemeljskem potovanju natančna podoba te reke. In za katerega čitatelja, četudi sredi rožnih let, ne velja isto, koliko jih jo, ki bi ne bili v tem oziru bolj ali menj le kopije, ponatiski velikega člana francoske akademije*? Kakor se zgubi reka slednjič v morje, tako bo tudi ta duša,, moja in tvoja, prijatelj morda kmalu izginila s pozorišča življenja. Kakor veletok v delti tako bo začutila tudi ona v trenotku, ko se odpre brezdno pred njo, vso svojo veličino. Spoznala bo težko odgovornost, ki ji jo naklada preteklost. Tako globoke kot Donava so njene misli, so njeni spomini. Tako grenke so skušnje njenega zagrešenega življenja kot vode okužene reke. Jasno stopa prednjo slika preteklega življenja. Saj na splošno je bilo to življenje morda neškodljivo, celo koristno. Toda koliko peg in madežev je sprejela ta uboga duša nase na svojem potu in jih nosila skozi celo življenje. Za vodo, ki hiti v morje, za človeka, ki drvi v smrt, je le ena doba resnične čistosti, — studenec, detinstvo. Kakor vleče in vali reka v svojem grezu seboj nesnago in mrliče, skrite pred svetlim dnevom, tako je tudi v duši mnogih ljudij zaloga temotnih, ostudnih skrivnostij. Ohraniti v tem življenju prvotno nedolžnost, ali ni to skoro nemogoče započetjeV Zgubljeno obleko čistosti zopet prejeti v drugem življenji — ali je kje višji ideal, kje lepša sanja? lteka se bo učistila v soli nezmernega oceana. Uboga duša! tolikokrat omadeževana v življenju, polna nemira in bojazni, globoko pretresena stojiš ob pragu smrti, te velike skrivnosti, in tudi ti si drzneš sni vati o neumrljivi nedolžnosti!... Zato misliš danes na častitljive stolpe cerkva in prestolnic, ki so metali na roko svoje slike; tudi ti si jih videvala dostikrat na potu življenja, a nisi sc zmenila za njihove resnobne opomine. Zdaj šele v poznih letih slediš klicu resnih kamenitih orjakov, ki obračajo zaupljivo tvoj pogled kvišku proti nebu in te opozarjajo na to, kako potrebna da je molitev, kako dragocena sv. vera. Mladenič, mladenka, če hočeta skozi življenje brez strahu pred grenkim očitanjem zavoljo preteklosti, skrbita za dragoceni amulet molitve, v koji je všit predragi biser sv. vere. Pa vrnimo se iz fantazije, v katero nas je bil zapeljal slavni Coppis zopet nazaj v istinitost na breg domačega potoka. Še visi jutranjka na nebu, še utriplje in miglja kot ena sama velikanska, blesteča rosna kaplja. Pa že žari na vzhodu; oblaki se zbirajo in žarečih obrazov gledajo, kako vzhaja pod njimi solčni kralj. Vedno hlastneje, vedno gosteje prede Avrora svojo zlato omrežje, dokler ni celi nebes samo Čisto tekoče zlato, valovajoči in plapolajoči kresovi veselja, iz katerih švigne tu in tam snopič solčnih žarkov više proti nebnemu oboku. Iz tega ognjenega morja pa vstaja mirno, veličansko žarni kralj novega dne. In ko se ulijejo prvi žarki v širokih pramenih nad jutranjo zemljo, tedaj vrši in šepeče nekaj po naravi, zdi se ti, da slišiš neko mrmranje in žuborenje kot tiho molitev. Tudi travnik, na katerem stojimo, zadene zdajci toploten žar. — Ponoči pa so se izprehajali skozi vrste spavajočih Cvetaninih otrok blagi njihovi angelci in ovijali okrog njihovih čel bliskajoče demantne kapljice ter jih všivavali v obleko svojih varovančkov. In zdaj stojijo pred nami v snežnobelih srajčkah, v laseh juvele in bisere, kot srečne milijonarke, devojčice in solnce se smuče med na-kičenimi malkami, jim vzravnava zaspane glavice ter jim gleda v globoka očesca. Tedaj se prebudijo zale cvetke, ogledujejo se polne začudenja, odkod vsa ta krasota krog njih, odkod ti rubini ter prikimavajo in momljajo: »Kako lepo je vendar tu na svetu!« Pa tudi gozd se drami. Mlado solnce poseže med dremajoče drevesne orjake in mladeniče, raztrga v cunje meglene turbane, ki jim ovijajo resnobne glave ter pomeče posamezne kose v zrak, kjer časih še dolgo netopirijo nad prebujenim gozdom v najbolj fantastičnih figurah. Zapustimo travnik in stopimo po stezici, speljani tik ob potoku proti gozdu. Na mestu, kjer izskoči potoček zelenemu naročju gozdne temine, napravlja bukal in vrbovje smaragdno obočje inad mrmrajočo vodico. Hobida se je povspela s6 svojimi kuštravimi osticami v obližje in bele penuše se sklanjajo nad šepetajočimi valčki in poslušajo govorico polne radovednosti. Kaj pa ima že zopet na srcu potoček, da hoče pripovedovati vedno in vedno? Saj smo vendar zasledovali njegov životopis na dolgo in široko in to ob roki slavnega francoskega akademika. Toda, kako le morešjtako abotno vpraševati, dragec moj? Prav veliko in lepih reči nam ve še povedati ta deseti brat, posebno zanimivih in lepih pa še tak-le dan, kot je današnje nedeljsko jutro. Oj, dobro je pač pazil in imel je odprte oči, ko se je plazil daleč gori v gozdu skozi zeleno vejevje, po kotih skoro neznanih svetu, kjer sedi črna žena in šepeta v mejo pravljice, grozne, da se ti ježijo lasje in sladke obenem; in neke jasne mesečne noči je videl sam, kako so se sprijele bele, male rojenice doli na trati in rajale veselo kolo; popolnoma gotova stvar je tudi, da se zbirajo doli v vlažnem močvirju, kjer se je zgrudil že mnog drevesni starec k zadnjemu počitku, in kjer blodijo trohneča debla s fosforično svetlobo kot nemirni duhovi skozi temno noč — na 'tem mestu se zbirajo vsak večer krastače in močeradi k slovesnemu'zborovanju, pri katerem sedijo na mehko tapeciranih črnih gobanih (jurčkih), oči pa se jim svetijo kot brušen demant v solncu. To in še tisoče drugih reči nam ve povedati mali skuSeni potok in njegovo jezičenje in kokodačenje odmeva skoro slovesno po prostornih in tihih dvoranah. Pa ta tihota ne traja dolgo. Komaj prestopimo brvico, poraščeno z zelenim mahom, že smukne babica (taščica) iz grma pred nami, se požene ročno na zelen bukov vrh, stegne krilca, poma-hlja z repom in že čuješ njeno krotko-žalobno, a obenem tako prisrčno ljubko pesmico. To sliši kraljiček doli v gostem listju, v trenotku zleti še meter više gori in si ogleduje raz visoko svojo stražnico na daleč deželo potopljeno v solčno kopel, kjer vriskajo nad poljem škrjančki v nebesni modrini prepojeni s svetlobo in napolnjujejo v neutrujenem spevu vse z vriskajočimi jodlarji. Navdušen po takem zgledu, zapiska tudi naš malček svojo srebrno kitico iz smehljajočega grla nad vstajajoči gozd in ta kitica je tako poredno-vesela, da tudi zaspanci izmed ptičjega sveta ne morejo strpeti več v mehkih pernicah. Vedno novi godci prihajajo in se nam predstavljajo sd svojim značajem: ščinkovec črčinka, šoja se prešerno smeja, divja golobica gori v priprostem borovem gnezdu gruli materinsko-skrbeče in iz gošče ob strani se ulivajo kot balzam sladki flavtni glasovi zlatokljunega zamorca. Iz daljave pa nam kliče kukavica, stara vedeževalka slovenskega gozda. — »Ivu - ku!« Kako odmeva, kako doni na vse strani. In zraven te cvetke, tako brezskrbno nedolžne in pisane; celo črni lazar (gozdni polž) se peni brez bojazni in zato tudi brez strehe skozi mah in ruševino. Solnčna svetloba vdira skozi vejevje in curlja v milijonskih zalih kapljicah na gozdna tla; cvetlice vračajo ljubezen za ljubezen in se bliščijo v jutro še brez primere lepše nego čez dan. Na sreberni bilki visi nekaj kot ze-lenkasto-srebrne večne lučice. Čuj — oglasil se je kralj pevcev, slavulj, v globoki grapi! — Za hip utihne vesoljni gozdni orkester in pobožno prislušava, ko pa zavrisne mojster, je to znamenje za celo soseščino, da se prične koncert v polnem zboru. Vedno glasnejše, vedno bolj goreče donijo glasovi; iz vsakega grma, raz vsako vejico zveni in poje, uka in vriska----------- To je jutranji pozdrav, ki ga poje vstajajoči gozd svojemu Stvarniku. In midva, dete človeško, stojiva tu sama, nekaj svetega nama sili v prsi, nekam otožno in blaženo [obenem se čuti srce. V takih urah se nam bliža božji duh in nas navdaja s pobožno, otroško grozo; vidimo skoro in slišimo Njegovo hojo gori nad vrhovi in Njegove stopinjo puščajo za seboj blagoslov. Preden zapustiva ta božanski ,'preddvor, poklekniva ‘za hipec tudi midva v mehki mah k vznožju veličastnega gabra, poslušajva nemo pretresljivo himno, ki jo speva narava svojemu in naj-nemu Stvarniku in pridruživa se hvaležnemu Magnificat na Njega, ki mu dolgujeva neizmerno večjo zahvalo, nego vesoljni svet, ki naju obdaja. Ko klije in raste krog naju bujno življenje se nama zdi, kot da čujeva utripati veliko osrčje zemlje, ki poganja življenjski tok skozi debla in stebla v tisočerih cevkah kvišku proti modremu ozračju. Vsako drevo nam postane tako svet zase, čarovna palača, v kateri izvršuje naša umetnica narava molče in nemo sicer, a z nezmotljivo sigurnostjo svoje čudovite kemično-fizijologične poizkuse. 3 ... Andrej Uršič: Navod za šahovo Igro. (Dalje.) V razvedrilo na počitnicah podamo sledečo partijo — recimo imaginarno — ki jo je prinesla: „Wiener-Schachzeitung“ št. 14/10 1910 pod naslovom: I)as Automobilgambit. Nach einer Idee von R. Steinvveg. I)o Dion (beli). Routon (črni). 1. e2 — e4 e7 — e5 2. Lfl — b5 u) c7 — cli l>) 3. Lb5 — u4 c) 1)7 — b6 4. Lti4 — b3 n7 — a5 d) 5. Sgl — f3 e) u5 — u4 f) 6. Lb:i X 17 + g) KeH X 17 h) n) Tef, tef, tef — avtomobil (S lo v en e c je nazval to žival samogon.) ropota — prostor! b) Preprost kmetič radoveden gleda to „beštjo“. o) Samozavestno gre tef, tef „ceruk“. d) Sami radovedni črni zamorci, e) Čuvaj na konju se prikaže pa se še „drži nazaj“• /) Na, na! taka predrznost! Zabišče napada avtomobil; ne! to je blaznost! Samo po sebi se razume, da divja mašina kakor strela, hitro odrine in gV se zadere v okno najmodernejšega konjskega mesarja, katero popolnoma uniči, a tudi avtomobil gre v „franže“ tako da jih mora lastnik konjske mesnice It) odstraniti (namreč Ke8-f- f7). i) Čuvaj na konju pa se ne „drži več nazaj", ampak udere jo naprej; zapodi radovedno ljudstvo narazen in zahteva od mesarja točnega odgovora, j) Prihiti mu še policijski nadporočnik na pomoč, k) To pa konjskega mesarja raztogoti! V divji strasti — krvoželjen podere — ubije čuvaja in konja (KeO X e), namenjen napraviti iz vsega klobaso začne se pravo »mesarsko klanje“. I) Tef, tef, tef, tef se že sliši; kar pridirja m) nov avtomobil mod množico, podere razsajajočega mesarja, ki so težko pobere in v nekaj trenotkih izdahne črno dušo. (Beli dobi kmalu partijo). 7. 8. 0. 10. 11. j) S13 X c5 i) Dell — k4 4 (.12 — (14 -j-o4 — e5 + Lel — f4 + m) Kf7 — e(i Kod X k) Kc5 X <14 Kd4 X o5 1) Beli napravi mat brez poteze. Beli napravi mat v prvi potezi. Poprava: Dama h3 v nalogi 20. (S. Loyd) je bela ne črna. Vsem mladim prijateljem: Na svidenje v novem letniku! Sledeče naloge — šaljive naloge, napravile bodo jezo in veselje onim, ki se spravijo nanje. Naloga 24. (šaljiva) Uršič. Naloga 25. (šaljiva) Uršič. abcdefgh a b c d e f g h H Drobiž. »V6dnik« ali »Vodnik«? Imena naših slovstvonikov se včasih tako napačno izgovarjajo, • prte. dnhovjcint v uročila aa livrlltav rainovratna duhovniške obleke 1* za|amCano dobrega In IrpcZntga blaga ram« kakovoatl, kattrtna Imava prav mnogo v aalogi Postr*l«va na f«l|o t viord tar ava v alanu valad nakupovanla v mnollnah In oblirna trgovina poatfaM x lallalto dobrim blagom In natančno la-vrtltvljo po najnUt)! ceni V aalogi laava izgotovljene obleke n goapode. daCka, goapa In dakllca po na|nova|laia kroja In lepih vaordh. Gričar & Mejač Ljubljana. Prešernova ni 9 Najatarejta in največja trgovina s izgotovljeno obleko. Velika zaloga srajc, ovratnikov ln kravat sa gospode. »Mmal Mritd m tnali h —• Prodajalna M tisk. Mva“ (H. iman) v Ljubljani priporoča svojo bogato zalogo lolsklli In plsanillklli potrebSCln, kakor: raznovrstni papir, zvezke, noteze, razne zapisnike, kopirne knjige, folske ln plsarnlftke mape, pisala, radirke, črnilo, gumi, tlntnlke, ravnila, trikote, iestlla, barve, čopiče ter raznovrstne razglednice in devodonalije.