SVOBODNA SLOVENIJA AffO XXXVII (31) Štev. (No.) 48 ESLOVENIA LIBRE BUHNOS AIRES 30. novembra 1978 Utrjevanje partije, zločin in pomanjkanje politične modrosti O Jugoslaviji brez Tita, odnosno po Titu, se je in se še piše in ugiba. Verjetno usoda nobene države še ni vzbujala toliko zanimanja, kdo bo dedič po odhodu vladarja. Tito, po vzoru Stalina, ni izbiral sredstev v svoji karieri, da se je prikopal do položaja despota. Izkazal se je mojstra v izigravanju prijateljev in nasprotnikov, velikih in malih. Tudi to ne bo ostalo brez posledic na potek zapuščinske razprave, če bi do nje prišlo in je ne bi preprečil kak udar. Problem je še posebej zamotan zaradi svojevrstne lege jugoslovanskega prostora. Za ugibanje je bore malo zanesljivih opornih točk, ker tudi notranje razmere Jugoslavije niso ustaljene. Iz „visoke diplomacije“ velesil pa zelo malo pride v javnost. Nekaj časa je bila pažnja v glavnem usmerjena na jugoslovanske oborožene sile, ki naj bi držale pod nadzorstvom notranje tokove po odhodu Tita; proti zunanjim silam je bila in je njena moč dvomljiva. Bilo je tudi precej ugibanja, ali je vodstvo oboroženih sil prosovjet-sko, nevtralno ali so morda posamezniki celo zahodno orientirani. V zadnjih mesecih opazovalci prihajajo do mnenja, da gre celoten notranji razvoj v to smer, da naj bi se jugoslovanska komunistična partija notranje uredila, pridobila na moči in zavzela različnim okoinostim odgovarjajočo taktiko doma in v svetu. Dobi naj pod svoj vpliv vse pomembne u-stanove v državi in tako postane prva odločujoča sila v odločilnih trenutkih. Prav isti opazovalci namreč trdijo, da vojska ni noben političen faktor več in da je že, postala popolen instrument v rokah partije. Generali, ki so mislili s svojo glavo, naj bi bili že izločeni, če se je partiji to res posrečilo in če ima v rokah tajno policijo in milico, so to znaki, da je res na poti uveljavitve, da bi postalo taka sila, ki ima edina pravico, da se prijavi kot glavni in edini dedič Titove zapuščine. Pri tem stanju so partijski voditelji spoznali, da je še mnogokaj urediti, prilagoditi ali se marsikoga še znebiti. V dokaz, da bi to moglo biti resnično, navajamo nekaj zanimivih pojavov: Nedavno smo npr. omenili, da je Mitja Ribičič,, predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva, 23. oktobra predaval na teloški fakulteti v Ljubljani. Že to dejstvo preseneča, da je Ribičič še toliko predrzen, kot znan stalinist v teoriji in praksi in v času revolucije nič kaj obziren do partizanskih tovarišev, da ne govorimo o nasprotnikih komunizma, da je šel predavat teologom. še bolj pa preseneča to, kar je govoril. V svojih izvajanjih je npr. poudaril pomen „Dolomitske izjave“ tudi za današnji čas: torej partija tudi danes vse, ostali — nič! Glede Socialistične zveze je podčrtal, da to ni marksistična organizacija in združuje v sebi kot enakopravne člane občane različnih svetovnih nazorov. Kot taka, po mnenju Ribičiča Socialistična zveza vpliva na Zvezo komunistov. S tem je Ribičič stvar postavil na glavo. Zveza komunistov je tista, ki ima povsem v rokah Socialistično zvezo in ji določa delokrog. Ob koncu je Ribičič ugotovil, „da religioznost ne le, da ni coklja socialističnemu razvoju, ampak more biti religiozna zavest prava družbena vrednota in idejna podlaga za vključevanje vernih v samoupravno socialistično preobrazbo družbe.“ To je mogel Ribičič govoriti mladim teologom le v prepričanju, da ti še verjamejo v „osvobodilni boj“ med okupacijo, da ne poznajo ne marksizma ne komunizma, ne zgodovine do leta 1945, ne vedo, da je bila v Sloveniji krvava komunistična revolucija. Sicer bi si Ribičič ne drznil pred njimi tako govoriti, ali pa je izgubil zadnjo trohico časti in osebnega ponosa. Če gledamo Ribičičev nastop kot del utrjevanja partije, najdemo nekaj podobnega tudi na IX. kongresu Zveze slovenskih sindikatov v Mariboru 25. oktobra. Navzočih je bilo 448 delegatov, Papež Janez Pavel II. o pravičnosti V razdobju nekaj ur je sv. oče v nedeljo 5. novembra obiskal grobova zavetnikov Italije: sv. Frančiška Asiškega in sv. Katarine Sienske. Da se čimbolj vključi v svojo novo zemljo, je dejal Janez Pavel II., se je odločil za obisk teh dveh grobov. „Vedno mi je bila ta zemlja, Italija, blizu. Sedaj mora postati moja druga domovina in zato sem danes na tak način hotel izraziti svojo povezanost z njo. Hočem postati deležen vsega njenega zgodovinskega bogastva, pa tudi njene sedanje stvarnosti.“ V sredo 8. novembra je papež Janez Pavel II. imel običajno avdienco ob sredah, ki se je je udeležilo 15.000 vernikov raznih narodnosti. Srečanje je izrabil, da je povedal nekaj misli o drugi glavni kreposti, ki je pravičnost. Pravičnost je osnovna za bivanje človeka in za sožitje v družbi in med narodi. Pravičnost je tudi razlog za obstoj Cerkve kot božjega ljudstva in načelo za sožitje Cerkve z drugimi družbenimi strukturami, zlasti z državo in mednarodnimi organizmi. Sam smisel človekovega bivanja na zemlji je vezan na pravičnost. „Dati vsakemu, kar mu gre“ daje vrednost in pomen človeškemu življenju. Pri tem je treba po. Namišljena in resnična V Sloveniji razprava o veri in klerikalizmu ne najde konca. Pred kratkim (21. okt. letos) je ljubljansko „Delo“ prineslo razpravljanje Milana Kučana, predsednika republiške zbornice, pod naslovom „Bolj ko bo cerkev svobodna klerikalizma, manj bo dejavnik odtujene zavesti in manipulacije z ljudmi“. To je tudi v bistvu misel Kučanovega dolgega razglabljanja v poročilu o izvajanju zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji. Že naslednji dan (22. okt.) je „Delo“ prineslo drug podoben članek pod naslovom „Klerikalizem in sektaštvo“. Njegov pisec je slovenski partijski tajnik Franc Šetinc. O veri se sicer ne izraža odklonilno, mu je pa lahko še vedno neka oblika odtujitve. Tudi Marxovo trditev, da je vera opij za ljudstvo, pravi, ne gre jemati kot opij v današnjem smislu besede. Toda, ko gre za soočenje marksističnega in krščanskega svetovnega nazora (v šolah v Sloveniji se obvezno poučuje marksističnega kot znanstveno resnico), pravi Šetinc, da marksizem ni samo svetovni nazor in da nima prednosti pred krščanstvom zaradi svojih ateističnih predpostavk. udariti, da morajo sistemi služiti Človeku, ne pa obratno. Mislim na razne sisteme, je dejal sv. oče, politične, kulturne, gospodarske. Vsi bi morali Biti občutljivi za potrebe človeka, za njegovo celostno dobrobit. In vsi bi morali biti zmožni popraviti same sebe in svoje strukture kot to zahteva popolna resnica o človeku. Ni hujšega kot je odrevenelost nekega sistema. Nato je omenil pravice človeka, ki jih je treba v današnjem svetu jasno definirati in utrditi. Zato Cerkev tega stoletja neprestano išče razgovor na široki fronti današnjega sveta kot to pričajo papeški dokumenti in sklepi zadnjega vesoljnega zbora. Obljubil je, da se bo k tèmi pravičnosti še povrnil. Ni ljubezni brez pravičnosti. Ljubezen je sicer nad njo, a se v pravičnosti uresničuje. Celo starši, ko ljubijo svojega otroka, morajo biti z njim pravični. Kadar se maje pravičnost, postane majava tudi ljubezen. Ko gre za materialne dobrine, je treba dati vsakomur, kar mu pritiče. Toda človek ima pravico tudi do dobrega imena, spoštovanja in ugleda. Zato pravica ni le neka govorniška znanost, temveč krepost, sposobnost človeškega duha, človekove volje pa tudi srca. odtujitev v Jugoslaviji Marksizem da je predvsem teorija revolucionarne prakse pri socialistični preobrazbi dežele in pa praksa sama, ki je v interesu tako verujočih kot neverujočih. Toda kako se ta socialistična preobrazba dežele in „revolucionarna praksa“ kaže v praksi?. Le nekaj dni za tem je jugoslovanski tisk sam prinesel izjave predsednika hrvaškega parlamenta Jureta Biliča o špekulacijah in bogatenju v Jugoslaviji. V Jugoslaviji je preveč milijarderjev, je povedal Bilič, in njihovo število se je znatno povečalo v zadnjih letih, sedaj pa znaša nekaj tisoč. Seveda gre za milijarde, izražene v starih dinarjih, kar pa pomeni v lirah še vedno 440 milijonov. So tudi take osebe, ki imajo v lasti hiše, vredne V lirah 200 ali 300 milijonov. Toda so tudi taki, ki na dan (!) zaslužijo po milijon in pol lir. In če pomislimo, da znaša v Jugoslaviji srednja delavska plača v protivrednosti le približno 200.000 lir? Kaj je v resnici odtujitev, komentirajo dejstva sama. ■ K. G., Gorica začeli so s petjem Internacionale in nato poslušali govor predsednika sindikatov Vinka Hafnerja. Ta je v referatu o nalogah Zveze sindikatov povedal, da so sindikati najbolj množična politična organizacija delavcev, ki vkjuču-je 97% vseh zaposlenih v Sloveniji. Zaključek je enostaven: če so sindikati politična organizacija so pod vodstvom komunistične partije, ki edina sme politično delovati v Jugoslaviji. Sindikati, kot politična organizacija morajo torej delati za interese partije, ne pa delavcev. iPartija pa išče oporo tudi pri evropskih komunistih. 7. novembra je bil v Parizu Stane Dolanc, sekretar predsedstva CK ZKJ in je bil častni gost francoske komunistične partije. Imel je razgovore z generalnim sekretarjem francoske komunistične partije Marchaisom. Med drugim sta ugotovila, da bo njuno srečanje „dalo med-partijskim odnosom novega poleta.“ Medtem ko je skušal Stane Dolanc v Parizu dobiti razumevanje za jugoslovansko komunistično partijo od „evro-komunistov“ je bil istočasno v Londonu na uradnem obisku načelnik generalnega štaba Jugoslovanske ljudske armade general polkovnik Stane Potočar. En Stane v Parizu, drugi v Londonu. Kateri od obeh je imel več uspeha? To naj bi bil bežen pogled na trenutni jugoslovanski zapleteni položaj. Dodamo še mnenje nekaterih posameznikov, da je v skrajnem primeru jugoslovanska KP sama pripravljena poklicati Sovjete, da partija reši, kar se rešiti da, če bi uvidela, da so sami 'prešibki. Pri vsem tem so jugoslovanski o-blastniki napravili dve potezi, ki sta ugled Jugoslavije v zahodnem svetu tako zamajali, da jih bo stalo mnogo truda, da ga popravijo. V Parizu je bil 17. oktobra umorjen hrvaški politični emigrant Bruno Bušič, rojen 1. 1939, po poklicu časnikar. Kot tak je bil aktiven že v domovini, večkrat zaprt in je pred nekaj leti ilegalno emigrirah Skoro ni dvoma, da je žrtev jugoslovanske tajne policije. Doslej mu nihče ni očital terorizma. Ta umor je zelo negativno odjeknil v svetovnem tisku. Druga jugoslovanska ponesrečena poteza, ki je pripeljala do prave krize med Jugoslavijo in Zahodno Nemčijo je, da je Jugoslavija osvobodila štiri nemške teroriste, ki jih je imela v zaporu. Po zadnjih vesteh naj bi že odleteli v neko arabsko državo. Umor Bušiča je zločin, izpustitev nemških teroristov pa pomanjkanje naj-primitivnejše politične modrosti. M. S. Carta al Presidente de la Nación Argentina _ .... „ Buenos Aires, 26 de octubre de 1.978 Excelentisimo Senor Presidente de la Nación Argentina Teniente General (R. E.) Don JORGE RAFAEL VIDELA Casa de Gobierno Buenos Aires La^ asoeiación Eslovenia Unida, en su Asamblea extraordinaria reunida en el dia de la fecha, en representation de la Colectividad Eslovena radicada desde los fines de la segunda guerra mundial en este suelo libre y generoso, sintiéndose identificada con los ideales propios de la cultura occidental y cristiana amenazados por la subversion marxista internacional y apatrida, resuelve expresar su biconditional adhesion a la lucha antisubversiva librada por las Fuerzas Armadas Argentinas con sacrificio de sus propias vidas. Habiendo padecido hace 33 afios en nuestro pais de origen los horrores de la agresión de la International Comunista, comprendemos en toda su magnitud el esfuerzo del Pueblo Argentino. Por tal razón nos comprometemos brindar nuestro apoyo a està titànica lucha hasta el logro final de sus objetivos. , Deseàndole la ventura personal, saludàmos a su Excelencia con nuestra mayor consideration y estima. VALENTIN SELAN MARIANO LOBODA - Secretano Presidente NEKDAJ, SEDAJ IN Y PRIHODNJE Leta 1952 je znani, marljivi publicist Franc Jeza v Trstu izdajal revijo Stvarnost in svoboda in. v njej napisal daljšo študijo pod naslovom Sodobna slovenska problematika, ki se je nadaljevala v nekaj številkah. Kolikor nam je znano, je pisatelj pripadal krščan-sko-socialnemu krilu, ki je s Kocbekom stopil v Osvobodilno fronto; po vojni se je nastanil v Trstu, kjer je med drugim tudi kulturni poročevavec Novega lista, ki ga je ustanovil dr. E. Besednjak in ga izdajajo njegovi dediči. V tej reviji je tedaj — pred 25 leti — pisal o Narodno osvobodilni borbi v Sloveniji, kot o „največji slovenski zgodovinski epopeji“, o naravnem, „spontanem odporu proti okupatorjem“, in da bi bilo „nespametno in smešno to zanikati“; tudi da je bila „epični zagon, afirmacija slovenstva.“ Domobranstvo mu je bilo „histerična groza pred komunizmom, ki mu je bilo ‘mistično zlo’, pa bi ga bilo mogoče z razumom in pametno taktiko odobriti.“ Vaške straže in domobranstvo mu je predstavljalo „socialno konservativnost,... fanatično protikomunistično načelnost. .. neživljenjski idealizem, ki mu je bil vsiljen ideološki značaj...“ Odreka mu Jeza tako značaj in vrednoto „protirevolucije“, ki mu jo priznavajo celo komunisti sami, sicer bi ta odpor ne imenovali s sovjetskim izrazom za protirevolucijo, ki je: bela garda... narodni izdajalec — hlapec in kar je podobnih psovk iz sovjetskega revolucionarnega arzenala... Krivdo je tedaj vrgel na vodstvo Slovenske ljudske stranke, ki ni vstopila v OF, kjer bi morala prevzeti vodstvo v osvobodilnem boju proti okupatorju. Posebno krivdo za katastrofo 1. 1945 celo imenoma natrpa M. Staretu in dr. A. šmajdu ter „njunim sodelavcem v vodstvu domobrancev“ (?!)... kajti „boj proti OF je leta 1942 pomenil blaznost in naravnost samomorilsko odločitev ljudi, ki jim je primanjkovalo najbolj elementarne politične modrosti in poštenosti.“ Protikomunistična skupnost je bila tedaj Jezi „kot enotno ideološko gibanje utvara...“ odreka ji naslov, „da je prva pokazala pot, po kateri gredo danes zahodne demokracije“, da je bila „prva v Evropi, ki je spoznala nevarnost komunizma. .. “ itd. In maja 1945 je bil dan „veselja in ponosnega zmagoslavja. .. prvič po tisočletju se je zgodilo, da smo postali zmagoviti narod... bila je to pravična zmaga...“ Tudi jih ni motila rdeča zvezda v narodni zastavi: „v rdeči zvezdi so videli ljudje bolj madež prelite krvi za svobodo, simbol trpljenja in zmage, kakor pa vsiljen strankarski znak ozkosrčne skupine ljudi, ki so nepošteno izkoristili zmago v svoje lastne namene... “ Tako pred 25 leti. Kako pa danes? Isti publicist je letos začel izdajati svoj „zbornik za družbena vprašanja Alternativa“, v katere 1. štev. je napisal uvod za premišljevanje. Na prvem mestu govori o načrtu svoje „alternative“, kakor si jo pred- stavlja v nasprotju s sedanjo proletarsko diktaturo v domovini. Govori o sedanjem položaju v totalitaristično vladani domovini. In tu uporablja močne besede v obsodbi režima po zmagi 1. 1945, ki jo je nekoč s takim navdušenjem pozdravljal in pri njej sodeloval. Nekaj stavkov: „Tam vlada popolni totalitarizem, ni politične svobode, da, v n.jej je pravo nasprotje svobode, totalna ne-svoboda. To tako prenikne človeka, da se svobode ne zaveda več, se nesvobodi ne upira in otopelo sprejema totalitarno diktaturo in osebni kult voditelja.“ Današnji čas primerja prosvetljenemu absolutizmu, le da je v XVIII. stol. težil monarhični absolutizem k liberalnosti, današnji pa je antiliberalen, nazadnjaški, zatiravec svobode na vseh poljih, skratka: antiprogre-siven. To je najhujša oznaka, ki jo zaslužijo nekdanji samozvani „progresi-sti, naprednjaki“. Po taki negativni o-znaki današnjega dne, napiše sledeči stavek, ki je nas prevzel s svojo odkritosrčnostjo: „To, kar je zdaj, je v popolnem nasprotju s tistim, kar si je postavil za cilj narodnoosvobodilni boj med okupacijo. Danes vemo, da je šlo v vsem izrazu v bistvu za prevaro. . . pomenil je zgolj partijski značaj tega boja in ne narodne osvoboditve. Toda takrat tega nismo vedeli, če bi bila partija takoj v začetku povedala, da ji ne gre za narodno, ampak za razredno osvoboditev, bi se bili ljudje po tem ravnali in bi nikdar ne prišlo do ustanovitve Slovenske osvobodilne fronte in medvojno dogajanje v Sloveniji bi bilo zavzelo čisto drugačno pot.“ Pri tem stavku se nam kar samo da bi jasno povedala svoj partijski cil in takoj dala vedeti naprej, da bo svc je zaveznike prevarila. Naivni so bili t sti, ki so njenim besedam nasedli. Zd* ti priznavajo svojo lahkovernost, ki j bila tako velika, da se spreminja groteskno-tragiko. Takole podobo dol sedaj pri Jezi ta lahkovernost, kot prt vi sam: „Strašne žrtve so bile dane n žrtvenik lažnega cilja... stotisoči Sl< vencev so nenadno ‘zblazneli’, da so bi pripravljeni žrtvovati svoja življenj zgolj za to, da spravijo na oblast ki kega Kidriča, Kardelja, Vido Tomši Mačka in Marinka ter nekega balkai skega komunističnega voditelja in al tivista Kominterne Tita, katerega i nihče poznal in ni nikdar slišal prc govoriti o njem, razen v člankih KPS! Leta 1952 so bili ‘blazneži’ tisti, ki s se uprli komunističnim agentom, 1. 197 so ‘blazneži’ ti, ki so jim nasedli. D je tragika popolna, so morali sami pc slušati, kako so jih oni namenoma „pc tegnili za nos“, kajti Jeza piše: „P vojni so to sami povedali, ko so bili ž trdno na oblasti in tedaj smo spoznal da so bili torej agenti Moskve bolj kc pa politični voditelji.“ To potrditev j letos pred vsem svetom potrdil tudi M: lovan Djilas, ko je v svojih spomini iz vojnega časa (v angleški izda. Wartime) na str. 141 zapisal: „zaneti smo revolucije, da dosežemo oblast“ i Aa str. 353: „Narodno osvobojenje je b la samo prazna fraza za lahkovern naivneže.“ (Nad. na 2. str IRAN ME» zahodom in vzhodom MEDNARODNI TEDEN IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI ZDA IN ZSSR PODPIRATI ŠAHA Kljub velikim naporom šaha in perzijskih oboroženih sil se razmere v I-ranu še vedno niso ustalile. Izgredi proti šahovi monarhiji in sploh proti njegovemu načinu vladanja se od časa do časa nadaljujejo, tako v prestolnici Teheranu kakor po drugih iranskih mestih. Toda kljub vztrajnim naporom opozicije, ki jo vodi iranski muslimanski vodja iz Pariza proti šahu in proti zahodni civilizaciji Irana, je kazno, da je malo verjetnosti, da bi se mogel v doglednem času položaj v Iranu kakor koli spremeniti. Iran je namreč tako za svobodni Zahod kakor za komunistični Vzhod ena izmed ključnih dežel iz treh razlogov: zaradi petroleja, orožja in zemljepisne lege. In od vseh treh je njegova zemljepisna lega najvažnejša. Iranska petrolejska proizvodnja predstavlja eno desetino svetovne petrolejske proizvodnje. Stavke na iranskih petrolejskih poljih, lahko močno škodujejo zahodnim državam, toda končno mora Iran petrolej črpati tudi zaradi svojega lastnega gospodarstva, ker zanj potrebuje tujih valut. Neglede na to, kdo bo vladal v Iranu, edina velika potrošnika njegovega petroleja bosta ostala svobodni Zahod in Japonska. Zadeva z orožjem je bolj delikatnega značaja. Iran ima 400.000 mož pod o-rožjem ter je opremljen z najmodernejšim orožjem, ki si ga je nakupil na Zahodu. Onstran Perzijskega zaliva se raztezajo ostale arabske petrolejske države, ki vse skupaj ne premorejo več kot 10 milijonov prebivalcev nasproti iranskim 36 milijonom. Če se v Teheranu povzpne na oblast ekspanzioni-stični režim, bo z lahkoto kontroliral ves Perzijski zaliv. Toda najvažnejša je iranska zemljepisna lega. Iran zapira Sovjetski zvezi neposreden dostop v Indijski ocean in neposreden stik z arabskim Bližnjim vzhodom, vključno z arabskimi petrolejskimi polji okoli Perzijskega zaliva. Trenutno ni izgledov, da bi v Teheranu mogel zavladati sovjetom naklonjeni režim. Toda so drugi razlogi, ki so za položaj kritični. V Iranu je samo polovica prebivalstva Irancev. Obmejna področja so poseljena z Arabci, Kurdi, Turki, Tadži-ki, Turkomani in Beludžijci. Vsa ta ljudstva se raztezajo čez iranske meje na drugo stran v Sovjetsko zvezo, ki si je deloma že zagotovila kontrolo nad sosednjim Afganistanom, preko (Nad. s 1. str.) Vsi ti nekomunisti v OF so bili torej čisto navadna „koristna budala“, kakor jih je krstil že Lenin in so se ponovili v naši slavni „narodni epopeji“, kot njih glavni, pomočniki, kajti že Kidrič je rekel, da brez pomoči krščanskih socialistov ne bi bilo Osvobodilne fronte, kaj šele zmage. Potemtakem pade glavna krivda na te povojne razmere, Kot jih uvodoma opisuje Jeza, prav na nje same, ne pa na voditelje SLS, kakor je trdil 1. 1952 — in kakor trdi še danes. Spet, kdo je kriv? Kljub temu grenkemu spoznanju Jeza trdi v Alternativi, da so bili „krivi neodločni, nesposobni, zaslepljeni protikomunistični voditelji spričo imperativa časa, t. j. boja proti okupatorju.“ In spet trdi: da ni prišlo do enotnega nastopa v OF proti totalitarizmom — to je proti komunizmu, fašizmu in nacizmu — pod okupacijo, je kriva predvojna SLS, ki ni bila sposobna prevzeti vodstva tega skupnega nastopa. Zdi se, da Jeza ne ve ali noče vedeti o tem, kako je SLS pod vsemi tremi oblikami — Narodnega sveta, Slovenske zveze in Narodnega odbora — iskala, našla in vodila vse demokratične organizirane sile v narodu in jih usmerjala v podtalni odpor proti okupatorjem. In to v smislu svoje legalne vlade, ki je bila gost pri zaveznikih v Londonu. Čakala je od nje poziva na vstajo in ne od Kominterne oz. Stalina iz Moskve. In komunizem je bil tedaj, kot pravi Jeza, stalinizem, torej — totalitarizem, fašizem najgorše vrste, dočim je hotela biti politična povezava slovenskih demokratov na strani svetovne demokracije in delati zanjo. Ne ve ali noče vedeti za sklepe SLS ob začetku vojne, katerega vpliva tudi na bližnji Pakistan, ki se nahaja praktično pred novim valom desintegracije. Kombinacija teh činiteljev s proti-zahodnim razpoloženjem iranskega prebivalstva lahko pripelje državo v katero koli skrajnost — levo ali desno, ki bosta obe poskušali nasilno preprečiti razpad Irana. Tako Zahod kakor Moskva si trenutno želita, da bi šah obdržal kontrolo nad položajem, seveda vsak iz svojih razlogov. Na Zahodu se boje, da bi slaboten šahov režim izgubil kontrolo in bi Iran padel v roke pro-sovjetskemu režimu. V Moskvi se boje, da bi zaradi slabotnega šaha v Iranu vso oblast prevzela vojska skupaj z ultrakonservativnimi muslimanskimi voditelji, kar bi Kremlju onemogočilo sleherno vmešavanje v i-ranske notranje in zunanjepolitične zadeve. Močan muslimanski Iran bi bil tudi silno privlačen za muslimanska ljudstva znotraj ZSSR, ki skupaj štejejo nad 50 milijonov ljudi, ki so vsi kljub sovjetskemu režimu ohranili vero, svoje jezike in kulture. V Kremlju jih smatrajo za „fanatične protisovjetske elemente“. Romunski komunistični diktator Ceau-cescu je znova presenetil ne samo Moskvo, temveč tudi svobodni Zahod, ko je na vrhunskem sestanku članic sovjetskega Varšavskega pakta znova zrahljal vezi, ki vežejo Romunijo v vojaškem pogledu na sovjetski blok. iCeaucescu, ki si je že nakopal jezo Kremlja, ko je minulega avgusta gostil kitajskega partijskega vodjo Kuo. fenga, je po koncu vrhunskega sestanka Varšavskega pakta časnikarjem o-bjavil, da se je zoperstavil od sovjetov zahtevanim vojnim obvestnostim in dajatvam v tej organizaciji, istačasno tudi ni hotel podpisati obsodbe sedanjih mirovnih razgovorov med Egiptom in Izraelom. Minuli petek in soboto je Ceaucescu govoril tudi romunskemu narodu po radiju in televiziji in ga pozval, naj se strne za njim proti sovjetskim zahtevam o popolni uklenitvi Romunije v Varšavski pakt tako v vojaškem kakor v političnem pogledu. in v prihodnje ne za podtalno delo in stike z demokrati v svetu in da je bila prisiljena prav zaradi totalitaristične nevarnosti, ki so jo kot „oslepljenci“ spregledali, Jezovi somišljeniki pa podpirali, tedaj seči za samoobrambo po orožju, kjer ga je kdo mogel dobiti. Ne ve ali noče vedeti, da so domobranski častniški voditelji tudi končavali po nemških taboriščih in izgorevali v krematorijih. Ne ve, da je ta protikomunistična skupnost tudi ustanavljala državo Slovenijo že od 1. 1941 naprej pa vse do logičnega konca razglasitve slovenske državnosti 3. maja 1945. Danes je ta članek F. Jeze v Alternativi važen v štirih priznanjih: 1. da so komunisti zaveznike v osvobodilnem boju „v vseh obljubah prevarili“, tudi, da so „izdali slovensko samoodločbo in državo v AVNOJU 1. 1943 (tedaj, ko je bil podpredsednik te skupščine Edvard Kocbek!); 2. da slovenske domobrance „ne moremo imeti za narodne izdajalce“; 3. da je „narodnoosvobodilni boj t. j. OF napravil Slovence za take hlapce, kakor še niso bili v zgodovini“ in 4. da je bil „stalinizem nepo-srednejši in tudi v perspektivi hujša nevarnost od nemško-italijanske okupacije“. In v prihodnje Nerazumljivo je, da Jeza po teh u-gotovitvah postavlja prvotno OF, tzv. demokratsko koalicijo za zgled prave demokratičnosti, v katero se mora slej ko prej spremeniti današnji fašistični totalitarizem-komunizem, ki je vtele-šen v UDBI. Kakšna demokracija je bila OF, v kateri niso bile kot organiche predstavljane vodilne stranke, temveč izključno samo „disidenti“, ki niso dobivali pri volitvah, tudi ne v demo-kratkih, več kot 6% glasov? Kakšna demokracija je to bila, iz katere so iz- VEČ KOT 1000 BEGUNCEV pribeži dnevno iz • komunističnega Vietnama na čolnih po dolgih in nevarnih vožnjah po tropskem morju v Tajsko ali v Ma-lazijo odn. v Singapur. Še do pred kratkim je bilo vietnamskih beguncev največ, po 5000 mesečno, v zadnjih tednih se je število dvignilo na najmanj 1000 dnevno. Vse azijske države se teh beguncev pred komunističnimi režimi otepajo in jih zavračajo. Vse, kar so storile je to, da so zgradile velika begunska taborišča, kamor jih nastanijo le začasno. Skrb zanje in končno naselitev jim mora preskrbeti evropski in ameriški Zahod ter jih predvsem sprejemajo Kanada, ZDA, Belgija, Francija in Zahodna Nemčija. Zanimivo je, kako je „kapitalistični“ Zahod odprt za te azijske begunce, medtem ko jim komunistični Vzhod z ZSSR na čelu zapira vrata, dasi jim je prej besedičil o „o-svoboditvi“ (od česa?). KONČNO ŠTEVILO samomorilcev na ukaz marksistične verske sekte templariev v Guy ani se je dvignilo na 914 moških, žensk in otrok. Amerikanci so trupla prepeljali v ZDA, nekaj živih kriminalcev te sekte pa imajo pod ključem ter nameravajo do dna raziskati to versko-ideološko fanatično norost. Na vrhunskem sestanku Varšavskega pakta, ki je bil v Moskvi, se je Ceau-cescuju tudi posrečilo, da v sklepno poročilo niso vključili omembe Kitajske, medtem ko obsodbe egipčansko- izraelskih mirovnih pogajanj ni mogel preprečiti. Besedilo obsodbe je Moskva objavila, toda brez Ceaucescujevega podpisa. Romunija je edina članica Varšavskega pakta, ki je obnovila in vzdržuje redne diplomatske stike z Izraelom! Prav tako je edina, ki podpira egipčanskega predsednika Sadata v njegovih naporih za mir na Bližnjem vzhodu. Po vrnitvi iz Moskve je Ceaucescu sklical romunski partijski politbiro ter mu je poročal o svojem odporu proti sovjetskim zahtevam. Titova Jugoslavija, dasi ni članica Varšavskega pakta, nasprotuje izrael-sko-egipčanskim mirovnim pogajanjem in se v celoti strinja s sovjetsko politiko ribarjenja v kalnem na Bližnjem vzhodu. ključevali načelno in s poudarkom vse voditelje demokratskih strank? Ih k taki „demokraciji“ prvotne OF poziva Jeza sedanje oblastnike, naj se fede-ralizirajo in nacionalizirajo. Ali naj bo taka OF trden temelj za ustvarjenje alternative, protioblike sedanjega totalitarizma v Sloveniji? Ljudska fronta v naj slabši obliki! Veseli nas vsak razvoj v dozorevanju časa, ki se kaže v rasti novih načrtov za premaganje totalitarističnega nasilstva v domovini, in veseli smo tudi razvoja v miselnosti F. Jeze, ki ga je doživel od 1. 1952 do danes. Treba pa bo njemu in — menim, vsemu tržaškemu kulturnemu in političnemu demokratskemu krogu stopiti še korak naprej in priznati protikomunističnemu odporu v Sloveniji med komunistično revolucijo I. 1941 do 1945 tudi ideološki značaj, ne le samoobrambni. Ko se ne bo gledalo v protikomunistični skupnosti samo „kolaboracija s fašisti“, ampak tudi na privrženost k demokratskim zahodnim zaveznikom. Nikdar se nihče iz nje ni postavil z orožjem proti njim, temveč se je s tveganjem vser ga pripravljal le na to, da ostane živ, da bo lahko v podporo zahodnim zaveznikom. Ta trenutek bi bil gotovo drugačen, da ni posegla na poziv iz najbolj fašistične stalinistične Sovjetije v zgodovino Slovencev, njih najtragičnih dneh, OF pod vodstvom KPS oz. KPJ, „sovjetskih agentov“. Ti so prevarili svoje „sopotnike“ in nihče drug, in so krivi „drugačnega razvoja, kot bi bil sicer“. Tudi priznanje te resnice na eni strani in lahkovernosti na drugi vodi k zbližanju in lahko pripelje k skupni alternativi vseh protirežimcev v domovini in zdomstvu. Taka nedemokratska „Koalicija“, kakor je bila OF, nikdar ne more biti izhodišče, še manj cilj kakšne nove alternative. t. d. Obisk španskega kralja in kraljice je bil gotovo izstopajoči dogodek preteklega tedna. Bil je to prvi obisk „starih gospodarjev“ na argentinskem ozemlju, in kot tak je globoko odjeknil v narodu. Ne smemo pozabiti, da Argentina in skoro vsa latinska Amerika izhaja iz Španije, da je od nje prejela kulturo in vero, da je večinski odstotek tukaj naseljenih vsaj delno španske krvi, in da še danes nenehno priteka španski živelj v Argentino. Zgodovinski proces „kolonij“ je nadvse zanimiv. Kmalu potem, ko je Krištof Kolumb odkril novi kontinent, je reka španskih priseljencev poplavila Ameriko od Mehike do Ognjene zemlje. Prvi pritoki so bili res sestavljeni iz avanture in zakladov željnih ljudi. A kmalu je prišel novi val, ki je v eni roki še držal puško, a z drugo že sukal sekiro in vodil plug. Z njim je v nove dežele prišel križ in pero. Vera in kultura sta se spojili z zemljo in dežela, razkosana v podkraljevine, je živela soglasno s špansko krono. Ne primerja se zaman špansko kolonizacijo na jugu, napram saksonski kolonizaciji na severu. Prva je bila kolonizacija duha, druga kolonizacija materije. Ko je Evropa prišla z Napoleonom v krizo, se je pričelo vrenje v kolonijah. Osvobodilna vojna, ki je zagorela po vsej Ameriki,, je bila bolj podobna domačemu sporu, ko se hoče sin postaviti na lastne noge. Neodvisnost, ki jo je Argentina proglasila leta 1816, nikakor ni pretrgala zvez med novo državo in matično Španijo. Te zveze so se tekom let le še izpopolnile. Danes je Španija res mati, in Argentina hoče biti ena naj dražjih hčera. Tako so se izrazili kralj Juan Carlos in njegovi, pa tudi general Videla in ostali argentinski predstavniki v teku skoro teden trajajočega obiska. Seveda celoten čas obiska ni bil posvečen le zgodovinski in humanistični evokaciji* Gospodarski del je imel tudi svoj čas. Španija, delno ločena od gospodarske Evrope, si hoče odpreti pot v svoje naravno zaledje: v latinsko Ameriko. Finance, tehnologija, razni izdelki naj bi prišli v poštev pri izmenjavi, ki naj koristi eni in drugi Ob tretji obletnici smrti španskega predsednika graia. Franca se je na trgu Oriente sredi Madrida zbrala nad 200.000 glava množica, ki ji je govoril vodja skrajne desnice Blas Pinar ter Špance pozval, naj glasujejo proti novi španski ustavi, ko jo bo sedanja španska vlada predložila narodu v odobritev. Na zborovanju je množica vzklikala: „Franco, Franco!“ in proti vladi. Gral. Franco je umrl 20. novembra 1975. Pred zborovanjem je vlada objavila, da je preprečila državni vojaški u-dar, ko naj bi del španske vojske ugrabil španskega predsednika iSuäreza ter proglasil vlado „narodne rešitve“, medtem ko bi bil španski kralj Janez Karel na potovanju po latinski Ameriki. AMNESTY INTERNATIONAL je objavila poziv, ki ga je poslala kubanskemu komunističnemu diktatorju Castru, naj izpusti na svobodo nad 3000 političnih jetnikov, „ki. so trenutno priporniki te vrste, ki so najdlje v ječah.“ Castro na poziv odgovarja, da na Kubi ni „političnih jetnikov“, temveč da so samo ,protirevolucionarji“, ki jih zaradi tega ne more izpustiti. ARABSKE PETROLEJSKE DRŽAVE so se že dogovorile, da bodo zvišale cene petroleju prihodnje leto med 6 in 8 odstotkov, zadnji sestanek pred koncem leta bodo imele 16. decembra t. 1. v Abu Dhabi, kjer bodo določili, tako menijo opazovalci, 10 odstotno zvišanje cen. ROMUNSKI disidentski pisatelj Paul Gema je pred kratkim dobil grozilno pismo, da ga bo, če ne bo prenehal pisati proti romunskemu komunističnemu režimu, doletela enaka usoda kakor bolgarskega disidenta Markova. Kakor je znano, je bil Markov zastrupljen z izstreljeno krogljico na pariški podzemski železnici. Tudi Goma živi v Parizu. BOLIVIJCI so minuli teden zame- strani. Kraljevski obisk naj bi temeljno pripomogel tudi k temu razumevanju. Obisk Juan Carlosa in kraljice Zofije, sestre pregnanega grškega kralja je delno zatemnil celo govor, ki ga je v četrtek 23. t. m. naslovil na narod predsednik general Videla. Govor so že dolgo pričakovali razni politični opazovalci, in v njem naj bi predsednik razjasnil položaj, v katerem se država in reorganizacijski proces nahajajo. General Videla je v tem nagovoru omenil razne probleme in pereče točke argentinske sedanjosti. Tako stanje spora s Čilom, ki se trenutno nahaja v nekakšnem odmoru. Obstaja predlog, naj bi se skoraj sestala zunanja ministra obeh držav, in odločila komu in kako naj predložijo razsodbo glede nerešenega problema. V tej zvezi je bilo govora, da bo svoje skušal storiti tudi španski kralj Juan Carlos. Drug problem, ki ga je omenil predsednik, je uporaba vodne sile na reki Parana, kjer ni lahko najti soglasja z Brazilom. Tudi tu skuša vlada izpeljati stvar po poti mirnih medsebojnih razgovorov. Glede politične aperture je predsednik poudaril (kot že nekaterikrat), da bo vlada kmalu povabila ves narod k dialogu in soudeleženju. Kako bo uredila politični izhod, v kolikem času in na kakšen način se bo izvedel prehod iz vojaške vlade v demokracijo, tega pa seveda še ni povedal. Zgoraj omenjeni problemi so zanimali zlasti politike in politične opazovalce. A narod bi rad vedel, kako kaj z gospodarstvom. A prav te točke se predsednik niti ni dotaknil. In vendar bi bilo dobro, če bi vsaj na kratko označil, kako si vlada zamišlja gospodarsko in socialno bodočnost države in naroda. Ta problem, ki je po mnenju mnogih trenutno najhujši, še ni naletel na zadovoljivo rešitev. In kot izgleda, je še nekaj časa ne bodo našli. Napovedi za mesec november, ki je že pri koncu, in december, niso kaj prijetne! Inflacija bo ostala na isti ravni kot v oktobru, če se ne bo še zvišala, zaradi bližine praznikov. Kaj pa prihodnje leto ? O tem se nihče ne upa prerokovati... V španskih vojaških in policijskih krogih narašča nezadovoljstvo zaradi vedno večje aktivnosti marksističnih teroristov v državi. Letos je pod streli gverilcev padlo v Španiji že 74 žrtev. Napadi so uperjeni predvsem proti policiji in vojski ter se zadnje tedne stopnjujejo z ozirom na referendum o novi ustavi, ki ga je vlada napovedala za letošnji 6. december. Po novi ustavi bodo Baski dobili omejeno krajevno avtonomijo, medtem ko baskovski marksistični separatisti zahtevajo popolno neodvisnost, španska vlada se boji, da bi nad Baski zavladala KP ter bi na iberijskem polotoku Moskva dobila svojo postojanko. Proti novi ustavi nastopajo tudi skrajni desničarji, češ da bo nevarna za „enotnost Španije“. njali enega generalskega, predsednika z drugim. Bolivijski šef štaba grah David Padilla je vrgel dosedanjega predsednika graia. Peredo in napovedal volitve za julij prihodnjega leta. Skoro vsa bolivijska levica je pozdravila državni udar, opazovalci se sprašujejo, če bo Padilla držal besedo. Pereda je pred štirimi meseci vargel graia. Ban-zerja, ko je ta razveljavil takratne volitve, češ, da je bilo veliko potvorb pri štetju glasov. ANUAR SADAT, egiptovski predsednik in skupaj z izraelskm Beginom letošnji Nobelov nagrajenec za enkrat ne namerava potovati na Norveško, kjer bi sprejel dodeljeno nagrade. Kot vzrok navaja zastanek v mirovnih pogajanjih z Izraelom. NA KITAJSKEM so se po pekinških ulicah pojavili plakati s pozivi h kampanji proti Mao Tse Tungu. Da bi potihnile govorice o domnevni borbi za oblast med kitajskimi oblastniki, je podpredsednik Teng Siao-Ping odločno demantiral vest o možni zamenjavi ministrskega predsednika Hua Kuo Fen-ga, šefa kitajske KP. Teng je danes po vrstnem redu tretji kitajski poten-tat, čeprav je bil žrtev že dveh čistk. ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■IH Nekdaj, sedaj «■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■a■■■■■■■■■■■■■ Nov romunski odklon od ZSSR V VARŠAVSKEM PAKTU Španija pred ustavno spremembo SKRAJNI DESNICA IN LEVICA PROTI NOVI USTAVI a» »■«rwcrtSjc VELENJE — Gorenje bo prihodnje leto ponudilo porabnikom 500 prvih enot za pripravo tople vode z uporabo sončne energije. PIRAN Slovenska Splošna plovba bi rada obnovila svoje ladjevje, pa nima denarja. Vseh ladij ima Splošna plovba 28, toda sedem je starih že več kot dvajset let. Ugotovili so tudi, da bi nakup nove ladje z nosilnostjo 20.000 ton v jugoslovanskih ladjedelnici veljal okoli 21 milijonov dolarjev, v inozemstvu pa bi dobili novo ladjo že za 11 milijonov dolarjev.. . KOPER — Društvo prijateljev glasbe iz Kopra je v zadnjih šestnajstih letih predstavilo koprskemu občinstvu vse, kar se je ponujalo na slovenskem glasbenem polju. Letošnjo sezono je 26. oktobra odprl pevski zbor Obala, v nadaljevanju pa bodo poleg domačih slovenskih glasbenikov nastopili tudi mnogi tuji gostje. KOPER — 'Splošna bolnica Koper je za svoje novo poslopje naprosila slovenske umetnike, naj s svojimi deli ustvarijo bolnikom prijeten ambient. Vabilu se je odzvalo 51 umetnikov. Podarjena dela so pokazali javnosti na posebni razstavi v galeriji Loža. MM A RIB OR — Na mariborski univerzi so 30. oktobra podelili prvi doktorski naslov. Dobil ga je Franc Brešar, ki je uspešno branil doktorsko disertacijo na Visoki tehniški šoli. LENDAVA — V vasici Žižki bo domžalsko podjetje „Toko“ odprlo nov obrat drobne usnjene galanterije. Za-novi obrat je krajevna skupnost namenila kar kulturni dom, ki ga bodo do aprila s prezidavo preuredili v proizvajalne namene. „Toko“ je v ta namen dal 7 in pol milijona dinarjev; ključe „kulturnega doma“ so slovesno izročili 5. novembra predstavnikom domžalskega podjetja. PREDDVOR — Na hribu Sv. Jakoba nad Preddvorom je stala poleg cerkvice Sv. Jakoba počitniška hiša podjetja Slovenijales. 'Sedem mladih Ljubljančanov se je 4. novembra poslavljalo od prijatelja v počitniškem domu. Zvečer so zakurili peč, da bi jih ne zeblo; ponoči je bila streha v ognju. Skušali so gasiti, pa ni bilo uspeha, hiša je pogorela, z njo pa tudi lesen zvonik cerkvice sv. Jakoba. Cerkvico samo, ki je pod spomeniškim varstvom, je gasilcem iz Kranja uspelo obvarovati pred ognjem. KOPER — Koprsko bolnišnico so začeli graditi leta 1076 in so napovedali, da bo objekt vseljiv v treh letih. Danes pa kaže drugače, bolnišnica bo nared šele konec prihodnjega leta. Zamuda gradnjo silno draži, saj so stroški od predračunskih 105 milijonov dinarjev že narasli na 340 milijonov dinarjev. TOLMIN — Na pobudo novogoriškega spomeniškega varstva so znova „obnovili razmišljanja“, kako zavarovati in obnoviti močno propadlo „Rusko kapelico“. Varstvo je pripravilo -tri variante za ohranitev spomenika iz prve svetovne vojne. Predstavniki občine Tolmin so se odločno zavzeli za hitro delo, ker postaja „Ruska kapelica“ že „kulturna sramota“. Problem je, kje dobiti skoro štiri milijone dinarjev za obnovo. LJUBLJANA — Podjetje Medex je z društvom Exlibris Sloveniae pripravilo mednarodni razpis za izdelavo malih grafik na temo čebela, med, satovje, čebelnjak. Umetniki iz devetih držav so poslali 92 grafik. Strokovna žirija je dala prvo nagrado Francu Bertholdu iz Slovenjgradca, drugo Zbigniewu Józwi-ku iz Poljske in tretjo Gražini Didelyte iz Sovjetske zveze. Grafike so najprej razstavili udeležencem mednarodnega simpozija o apiterapiji v Portorožu, nato pa je bila razstava od 6. do 18. novembra v Ljubljani. LJUBLJANA — Ljubljansko operno baletno gledališče je za uvod v novo sezono izbralo lirično opero Jullesa Masseneta „Werther“. Kritik Pavel Mihelčič je o predstavi pisal popolnoma negativno. Pravi, da so poznavalci glasbe trpeli od začetka do konca. Zgrešena je po njegovem režija Marijana Breznika, zasedba ne ustreza, scenografija da je sladkobna in orkester pod taktirko Vladimirja Koblerja nedognan, varčno da so bili tudi skrojeni kostumi Alenke Bartl ove. V glavni vlogi je nastopil tenorist Rajko Koritnik, katerega glasovne sposobnosti niso vlogi dorasle, boljši je bil baritonist Stane Koritnik; Božena Glavakova je pela vlogo Charlotte, bila kar pevsko-igralsko izdelana, toda po kritikovem mnenju ji ta vloga ne leži. Umrli so od 31. 10. do 5. 11. 1978. LJUBLJANA — Marta Vičič r. Rozman; Matevž Jurjavčič, borec na dob-ruški in solunski fronti v 1. svetovni vojni; Janko Lampič; ing. Franc Mikuž, up. Univ. profesor; Leon Krištof, fino-mehanik; Milena Klasinc r. Lombar; Ivana Ileršič r. Kregar; Marjan Zidar, ing. kemije; Franja Magister r. Kresal, 83; Oton Ercigoj; Franc Capuder, up. prof.; Hilda Gabršček r. Wilde; Minka Rabič r. Demovšek; Milka Dermelj r. Simončič; Jožica Juvane. RAZNI KRAJI — Franc Pristav, Prevoje; France Lebar, Hrastnik; Alojz Šebenik, Prodnikov oča, 94, Gornji grad; Gvido Koritnik, delavec, Trbovlje; Ivan Kocijančič, Polje—Lj.; Marija češenj r. Česen, Tacen; Marija Smerke r. špa-remblek, Kamnik; Jaka Leskovec, 74, Vrhnika; Ivan Verstovšek, up., Župe’e-vec;_ Anton Pirman, up., Škofljica; Jože Krošl, 85, biseromašnik, prof. pastoralne sociologije na Teološki fakulteti v Ljubljani in Mariboru, pokopan v Cirkulanah; Tinočka Lovšin r. Žuljeva, Celje; Anton Lukner, up., Polzela; Ivanka Ramovš r. Ažbe, Sv. Duh pri Škofji loki; Frančiška Kušar r. Selan, Notranje gorice; Karel Rutar, 64, Nožice; SLOVENCI v ARGENTINI Nova slovenska diplomantka: Na buenosaireski univerzi je diplomirala iz farmacevtike gdč. Polona Pintar, BUENOS AIRES Predavanje prof. A. Peterlina v SKA 11 ^ nedeljo 20. novembra dopoldne ob c