Leto XLII. ■ Štev. 46 (2123) List je nastal po združitvi goriškega Četrtek, 29. novembra 1990 tednika »Slovenski Primorec« in trža- XI.* n s n__ škega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949 Posamezna številka 1000 lir TAXE PERQUE TASSA RISCOSSA GORIZIA ITALY SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO 11/70% AUTORIZZAZIONE Dl REZI ONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Poduredništvo: Vicolo delle Rose, Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646 Sv. oče je obiskal Slovenile v Rimu Nadškof Alojzij Šuštar bere svoj pozdrav na sv. očeta. Od leve proti desni: rektor Slovenlka msgr. M. Jezernik, škof M. Pirih, škof Fr. Kramberger, škof J. Jenko, mariborski pomožni škof Jožef Smej SV. OCE GOVORI Zelo sem vesel, da sem danes tukaj in da vodim to slovesno evharistično slavje. Zelo sem vesel, ker vidim okrog Kristusovega oltarja zbrane drage brate v škofovski službi, rektorja in gojence Papeškega slovenskega zavoda, ki so se v teh tridesetih letih tukaj v Rimu izpopolnjevali v visokih teoloških cerkvenih študijih, da bi mogli bolje uresničiti svoje apostolsko poslanstvo v službi Kristusu in Cerkvi, ki živi v vašem slovenskem narodu. ZAHVALIMO SE GOSPODU Trideset let ni zelo dolga doba, vendar dovolj za dokaz življenjske moči Zavoda. Obletnica je lepa priložnost, da se zahvalimo Gospodu vekov, ker nam je pomagal Zavod ustanoviti in ker ga je blagoslovil z bogatimi sadovi, ki so zagotovilo za bodočnost. Prav to namreč zagotavlja navzočnost lepe skupine sedanjih in nekdanjih gojencev Zavoda, !ki so že vključeni v apostolsko delo. Gospod je zares bogat v svojem usmiljenju in v svojih darovih (Ef 2,4). To je vir (našega veselja na ta praznični dan. Želim vas spomniti na to, kar pravi sveti Pavel: .»Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo izpolnil do dneva Kristusa Jezusa« (Flp 1,6). »Bog je namreč, ki po svojem blagohotnem načrtu izbuja v vas hotenje In delovanje« (Flp 2,13). Otroško vdani se želimo zahvaliti Božji Materi In Materi Cerkve, ki vedno prosi za nas. Imel sem čast, da sem njeno tukajšnjo podobo blagoslovil in kronal. »Pomočnica kristjanov« je glavna zavetnica slovenskega naroda in vaša priproš-njica, ki vam ne neha deliti obilnih milosti in vas tolaži v stiski. Škofovska sinoda, ki se je pred kratkim končala, je toplo priporočila stalno izobraževanje duhovnikov. To je sedaj in bo tudi v bodoče prav vaša naloga: sedaj v oblikovanju vas samih, potem pa v oblikovanju drugih duhovnikov in laikov, vaših bratov po veri v Kristusa. ČAKA VAS VELIKO DELA Po vsem, kar se je po božji Previdnosti zgodilo in kar pomeni začetek nove dobe v vzhodni in srednji Evropi ter je odločilno odmevalo tudi v vaši deželi, vas čaka veliko In pomembno delo. Gre ne le za materialno obnovo, ampak tudi za moralno in duhovno prenovo, predvsem seveda mladega rodu ■— s pogledom v tretje tisočletje, ki se približuje. Z njim se približuje poslanstvo nove evangeliza-cije Evrope na zgodovinskih krščanskih temeljih, na katerih bosta kultura in Cerkev dihala i»z obema polovicama pljuč«. oblikovati življene in bodočnost vaših sovrstnikov in vsega vašega ljudstva, da bo povezano in v bratskem sožitju ne le z vso evropsko družino od Atlantika do Urala, ampak tudi z vso človeško družino, ki jo je Kristus posvetil s svojo smrtjo in vstajenjem. To družino hoče Kristus v moči Svetega Duha narediti za svoje skrivnostno Telo, eno in vesoljno. Vaš Zavod se nahaja v neposredni bližini katakomb; lahko celo rečemo, da stoji vaša hiša na zemlji, prepojeni s krvjo mučencev, ki so slavno umrli kot zveste Kristusove priče, stebri naše vere in vere Cerkve. Tudi danes veljajo Ter-tulijanove besede: sanguis martyrum — semen christianorum, iz krvi mučencev se rojevajo kakor iz semena novi kristjani. Bodite vredni tega odličnega človeškega in krščanskega poklica, z Duhom resnice in svetosti v ljubezni do Kristusa in bratov. Mav nadškofa Suštaria V vas živi duh sv. Cirila in Metoda, očetov vaše vere in kulture ter sozavet-nikov Evrope skupaj s svetim Benediktom. Želim, da bi bila ta dragocena dediščina v vas vedno rodovitna. Ta dediščina nas zavezuje, da ustvarjamo pogoje za socialno življenje po meri človeka, ki ni samo zemeljsko bitje, ampak tudi božji otrok in !ki vidi v bližnjem svojega brata v Kristusu. Z božjo pomočjo in po navdihovanju Sv. Duha uporabljajte vso moč evangeljskega kvasa v duhu blagrov, M prinašajo blagoslov posameznikom, narodom in vsemu človeštvu. Pri tem nujnem delu vam bodo pomagale ustvarjalne sposobnosti, ki so v vas, in pa tradicije vaše večstoletne kulture, prežete z ideali zares krščanskega humanizma. Cerkev vas podpira pri prizadevanju za moralno in duhovno prenovo. Ste služabniki Cerkve in božjega ljudstva v vašem narodu, ki je zaupan vaši skrbi. Ohranite v svojem srcu besede svetega Pavla: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato vsi umrli... Vse pa je od Boga. On nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave« (2 Kor 5, 14.18). VSE NAŠE ŽIVLJENJE NAJ BO HVALNICA GOSPODU V bogoslužju obhajamo danes god rimske device in mučenke sv. Cecilije, ki jo častimo kot zavetnico petja in glasbe. Neka antifona iz stare rimske liturgije hvali to svetnico z besedami, ki so polne mladostnega veselja: »Cantantibus organis, Cecelia cantabat dicens: Fiat cor meum immaculatum, ut non confundar...« Cecilija je prepevala v svojem srcu, medtem ko so glasbeni instrumenti doneli za njeno poroko s Kristusom. Glavna mašna prošnja tudi danes živo izraža vsebino praznika: »Dobri Bog, na priprošnjo svete Cecilije, device in mučenke, nam daj, da bomo vredni prepevati hvalnice v tvojo čast.« Vse naše življenje mora postati hvalnica in simfonija našemu Stvarniku in Odrešeniku. Da, to je pravi smisel človekovega življenja, pa ne le kristjanovega, ampak vsakega človeka. Dolžnost vsakega izmed nas je, da to človekovo dostojanstvo uresničimo v svojem lastnem življenju in v svoji osebnosti. Vi, dragi duhovniki, imate še dodatno častno poslanstvo: da pomagate svojim bratom odkriti njihov globoki smisel življenja. Po skrbni pripravi, kateri so bila posvečena vsa leta, ki ste jih preživeli v tem Zavodu, boste vedno bolj sposobni Dragi sveti oče! Z velikim veseljem in globoko hvaležnostjo Vas pozdravljam v imenu tu navzočih škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic in drugih Slovencev kakor tudi v svojem imenu. Z nami so povezani v tej uri vsi Slovenci v Cerkvi na Slovenskem kakor tudi drugod po Jugoslaviji, v sosednih deželah Italiji, Avstriji in Mad* Žarski in po vseh evropskih deželah kakor tudi po drugih kontinentih. ZAHVALA SV. OČETU Zahvaljujem se vam za ta prvi obisk v Papeškem slovenskem zavodu, ki je kakor košček Slovenije v večnem mestu. Tem bolj smo veseli Vašega obiska, da ste prišli vsaj sem, ko še niste prišli v Jugoslavijo in v Slovenijo, ko že toliko časa pričakujemo Vaš obisk in govorimo o njem. Slovenski zavod v Rimu je poleg rimskih svetišč neke vrste romarski kraj vseh Slovencev, ki prihajajo v večno mesto. Tu so na študiju naši duhovniki, sem prihajajo duhovniki na teološki tečaj, tu so znanstveni simpoziji, ki jih prireja Slovenska teološka akademija v Rimu. Iskreno se Vam zahvalim za mašno daritev in za besede, ki ste nam jih spregovorili v slovenskem jeziku, kakor tudi za vse Vaše pozdrave slovenskim romarjem pri avdiencah in škofom in duhovnikom, ki z Vami obhajajo evharistično daritev. Papeški slovenski zavod praznuje svojo 30-letnico. Je torej med■ najmlajšimi pa tudi med najmanjšimi v večnem mestu. Tako je slovenski zavod neke vrste podoba našega slovenskega naroda, ki je tudi majhen in ima še svoje manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem in z izseljenci takorekoč povsod po svettu. Tudi sam slovenski narod je skoraj manjšina med evropskimi narodi. Vendar doživljamo danes novo vrednotenje manjšin, ki niso nadloga ali motnja v družini velikih narodov, ampak pomenijo resnično kulturno obogatitev. To ste poudarili tudi Vi v svojem pismu za dan miru 1989, ko ste dejali, da je spoštovanje manjšin pogoj za mir med narodi. ZA SLOVENSKO ŠKOFOVSKO KONFERENCO Slovenci kot majhen narod smo Bogu toliko bolj hvaležni, da smo preživeli hude in težke čase v zgodovini. Krščansko vero sta nam oznanjala sveta brata Ciril in Metod v domačem jeziku, misijonarji so prihajali tudi iz Ogleja in Salzburga. O veri naših prednikov pričajo izredno številne cerkve na slovenski zemlji in še posebej velika Marijina božja pota: Gospa Sveta, Sveta Gora, Ptujska Gora in Brezje. Bogu se zahvaljujemo za vse misijonarje, ki so od nas odšli v svet, med njimi veliki misijonar med Indijanci škof Friderik Baraga, za katerega upamo, da bo kmalu povzdignjen na oltar. V domovini se spominjamo še dveh drugih svetniških kandidatov: škofa Antona Martina Slomška in škofa Janeza Gnidovca. Skoraj tretjina Slovencev živi drugod po svetu, a večji del je vendar v Republiki Sloveniji v Jugoslaviji. Tu imamo svojo cerkveno pokrajino in metropolijo s tremi škofijami in svojo škofovsko konferenco. Slovenski škofje sicer sodelujemo v Jugoslovanski škofovski konferenci in želimo prispevati k enotnosti Cerkve v Jugoslaviji, a vendar želimo, da bi zaradi svoje narodne posebnosti, zaradi svojega jezika, kulture in politične oblike imeli tudi mednarodno priznano Slovensko škofovsko konferenco. Cerkev v naši domovini podpira prizadevanje za enakopravnost, za svobodo in spoštovanje človekovih pravic, hkrati pa si prizadeva za medsebojno razumevanje in spoštovanje vseh narodov in narodnosti, za spravo med vsemi skupinami in predvsem za dobre ekumenske odnose med katoliško in pra-vosla\mo Cerkvijo. NAŠE UPANJE JE NOVA EVROPA Podobno kot druge dežele Vzhodne Evrope tudi Jugoslavija doživlja v tem letu zgodovinske spremembe iti prehod v nove čase. Upamo, da je huda in boleča zgodovina zadnjih 45 let v Sloveniji dokončno za nami. Naše upanje je nova Evropa v miru, pravičnosti in svobodi vseh narodov. K tej Evropi želimo prispevati svoj deež, v zavesti svoje bogate krščanske tradicije in kulture, a tudi v zavesti\novih nalog, ki jih imamo v drugi etiangelizaciji Evrope na poti v leto 2000. Ponovno in ponovno smo slovenski škofje, duhovniki in verni laiki imeli priložnost, sveti oče, da izrazimo svojo vernost, vdanost in zvestobo Cerkvi in njenemu vrhovnemu poglavarju. Današnje srečanje z Vami pa naj to še posebej potrdi. Vaš obisk v Sloveniku, evharistična daritev, Vaš nagovor in Vaš blagoslov so veliko svetlo znamenje na poti v prihodnost. Zato se Vam še enkrat zahvaljujem, da ste prišli k nam. Ostanite vsaj nekaj ur med nami, v molitvi pa ostanite vedno z nami, kakor tudi mi ostanemo vedno z vami. ALOJZ ŠUŠTAR ljubljanski nadškof Somaševanje v kapeli Slovenlka; sv. oče s slovenskimi škofi Mssr. rektor pozdravi in se zahvali Sveti oče! Haec est dies quam fecit Dominus. To je dan, ki ga je naredil Gospod! Prihod Vaše Svetosti v naš Zavod pomeni za nas veliko veselje. Hkraiti pa imamo priložnost, da se Vam zahvalimo in Vas prosimo, da blagoslovite naše delo in poslanstvo. Najprej je Vaš prihod razlog za naše veliko veselje. Že nekaj let smo v svojih srcih gojili željo, da bi mogli v naši hiši izraziti dobrodošlico Vaši Svetosti, Petrovemu nasledniku. Ponižna želja je z leti rasla, zlasti ko smo videli, da niste •le misijonar vsega sveta, ampak tudi načrtno obiskujete rimsika pastoralna središča. Danes smo tako srečni, da imamo med nami Vašo 'Svetost, Velikega duhovnika, ki je kakor Najvišji pastir majhne duhovniške skupnosti vodiil somaševanje v naši kapeli, pisvečeni Mariji Pomagaj. Vaša navzočnost v Slovenskem zavodu pomeni veliko priznanje vsem, ki so pred tridesetimi leti, kljub vsem nasprotnim izgledom, zaupali in z nemajhnimi žrtvami uresničili delo, ki ga je danes blagoslovil Petrov naslednik. Sedaj je ugoden trenutek, da vpričo Vaše Svetosti povemo, kaj vse je Sveti Sedež v teh tridesetih letih storil za nas, in se mu za to zahvalimo. Najprej zato, ker je papež Janez XXIII., blagega spomina, dne 22. novembra 1960 ustanovil Slovenski zavod. Potem se zahvalimo zato, ker je papež Pavel VI. dne 9. maja 1969 blagoslovil temeljni 'kamen. Končno še zato, iker je isti papež dne 19. junija 1979 uvrstil zavod med Papeške ustanove in mu tako zagotovil nemoteno delo pri duhovnem ter intelektualnem oblikovanju mladih duhovnikov. Na poseben način pa smo dolžni zahvalo Vaši Svetosti, ker ste 18. oktobra 1979 blagoslovili in kronali podobo Marije Pomagaj in nam povrh vsega še darovali dragoceno .podobo »Marijino materinstvo«, ki sedaj krasi našo glavno dvorano. Najbolj pa smo hvaležni za imenovanje Marije Pomagaj za glavno zavetnico, svetega Cirila in Metoda 'ter svetega Tomaža pa za drugotne zavetnike Zavoda. Krona vsega pa je bila potrditev Pravilnika Papeškega Slovenskega zavoda, kar se je zgodilo 24. maja letos. Pravilnik daje Zavodu dokončno in veljavno ureditev, da bo mogel uresničevati apostolsko poslanstvo v službi Cerkvi na Slovenskem, ki je vključena v vesoljno poslanstvo Kristusove Neveste. S temi občutki v srcu in s to pripravljenostjo prosimo Vašo Svetost, da blagoslovite ivse navzoče in vse tiste bivše go-(se nadaljuje na 5. strani) "" — ..ii | V PROTITOKU Še vedno po starem DUHOVNA MISEL ZA 1. ADVENTNO NEDELJO: »Kar pravim vam, pravim vsem!« (Mr 1337) Advent pomeni pričakovanje resnične človekove prihodnosti. Kristjanov pogled je uprt v Boga, ki prinaša človeštvu nove možnosti, novo upanje. Brez upanja človek ne more imeti pravega odnosa do življenja; niti veselja, da bi načrtoval. Advent nas usmerja k odločilnemu prihodu Boga v zgodovino človeštva. Prišel je, da nam razodene svoj načrt odrešenja. Zato ima advent za vsakega kristjana trojni pomen: spomin, pričakovanje in srečanje. Najprej spomin na vse, kar se je že zgodilo. Na odrešenje, ki nam je v Kristusu že podarjeno. Hvaležen spomin na čudovite stvari, ki jih je božja ljubezen že uresničila, da bi si človek zopet pridobil podobo pred prvim grehom. Potem pričakovanje vsega, kar še ni uresničeno. Ljudje smo namreč še na poti, da bi dosegli »polnost« življenja pri Bogu. To bo mogoče šele ob Jezusovem drugem prihodu v slavi. Končno moramo biti pozorni na trenutke, ko se srečamo z Bogom v našem vsakdanjem življenju. Gospod je vedno prisoten med nami po svoji besedi, v evharistiji, po milosti, ki nam jo podarjajo zakramenti, v moči in delovanju Svetega Duha. Kot dobri Oče nas Bog spremlja skozi življenje in vodi po poti odrešenja. Zato nas Bog v adventnem času na poseben način vabi, da moramo biti budni, zvesti v molitvi in dejavni iv ljubezni. MILAN NBMAC Študentske manifestacije: Zakaj? Pred občnim zborom Slovenskega deželnega gospodarskega združenja smo v tržaškem Primorskem dnevniku lahko brali intervju s predsednikom' Vitom Svetino (P.d., 25.11.1990, str. 4). Ob branju tega intervjuja smo se lahko res zaskrbljeno zamislili. Citiram: »...Zato, da bo SDGZ še bolj učinkovit dejavnik v tem novem okolju, pa bo treba še okrepiti njegov pluralizem, ki ga mi (sie!) pojmujemo po eni strani kot izraz specifičnih interesov gospodarskega razvoja na Tržaškem, na Goriškem in v Beneški Sloveniji, po drugi strani pa kot izraz specifičnih interesov posameznih proizvodnih sektorjev (kreditno finančnega, obrtniškega, zunanje in drobnotrgovinskega ter gostinskega). Drugačna pojmovanja pluralizma ne mo- Incidente med slovensko delegacijo in jugoslovansko delegacijo na pariški konferenci o evropski varnosti in sodelovanju je ibilo pričakovati. Predsednik Jovič v svojem govoru ni upošteval pripomb Slovenije in Hrvaške, zaradi česar sta slovenski in hrvaški zunanji minister iz protesta med govorom zapustila konferenčno dvorano. Do nadaljnjega zapleta je prišlo, ko je vodstvo jugoslovanske delegacije zavrnilo predlog obeh prej omenjenih republik, da v konferenčnem centru KEVS-a Kleber skličejo uradno jugoslovansko tiskovno konferenco, kakor so to storile tudi druge države. Slovenski zunanji minister Rupel se je zato odločil, da sam skliče tiskovno konferenco, kar pa mu je organizacijsko vodstvo v zadnjem hipu prepovedalo. Prepoved je dosegel Jovič, pri tem pa sta ga gotovo podprli tudi obe velesili. Pred pariškim vrhom se je namreč govorilo, da bodo ZDA na Konferenca predložile resolucijo, ki podpira enotnost Jugoslavije, do česar pa ni prišlo, medtem ko naj bi Sovjetska zveza pritiskala na Jugoslavijo, naj se postavi na čelo tistih, (ki nasprotujejo opazovaiskemu statusu baltskih držav. Tega statusa Litva, Latvija in Estonija res niso dobile, ne ve pa se, koliko je za to »zaslužna« srbska politika, ki jo gotovo moti slovensko zadržanje. Kakorkoli že, po omenjeni prepovedi se je Rupel odločil za tiskovno konferenco v predstavništvu Ljubljanske banke v Parizu, ki pa je bila zelo slabo obiskana. Rupel je poudaril, da Slovenija želi biti del Evrope in udeležena v integracijskih procesih ter pojasnil protestno zapustitev konferenčne dvorane. Zavzel se je za mimo reševanje problemov v Jugoslaviji, dodal pa je, da Slovenija razmišlja o plebiscitu o osamosvojitvi, ker da se jugoslovanski problemi ne rešujejo. Med samo pariško konferenco se je Rupel srečal tudi z več državniki in jim razdelil »Memorandum o stanju jugoslovanske krize in namerah Republike Slovenije«. Gre za štiri strani dolg tekst, ki na umirjen in strnjen način opisuje vzroke jugoslovanske krize, položaj Slovenije in njene namere. Rupel upa, da se bo Slovenija leta 1992 helsinškega vrha K VSE udeležila kot polnopravna članica. OSNUTEK O PLEBISCITU Potem ko so na sestanku vseh slovenskih parlamentarnih strank najprej dosegli soglasje za plebiscit, ki naj bi bil med 15. decembrom in 15. januarjem, je dva dni kasneje slovenski parlament sprejel osnutek zakona o plebiscitu. Sam zakon naj bi sprejeli v tem tednu, na zasedanju 27. novembra. Med pomisleki opozicije prevladujeta predvsem dva: so-cialno-ekonomski in pa časovni. Prvemu se pridružuje tudi del vlade, zlasti podpredsednik Mencinger, ki poudarja, da je treba predhodno ljudem prikazati vse ekonomske in socialne vidike odločitve. Datum se zdi sporen opoziciji deloma iz načelnega nasprotovanja, deloma pa iz mnenja, da ustrezne zakonodaje in tehničnih priprav ter celotne slike posledic plebiscita ni mogoče izdelati v tako kratkem času. O plebiscitu je v parlamentu govoril tudi premier Peterle, ki je dejal, da vlada podpira plebiscit s predpostavko »o zreli politični odgovornosti celotne skupščine Republike Slovenije«. Dodal (je, da izstop iz Jugoslavije ne bo prinesel čarobnih sprememb v gospodarstvu in da po plebiscitu popravni izpit ni mogoč. Svoj govor je zaključil z besedami: »Naj živi samostojna, svobodna in demokratična Slovenija kot ustvarjalen in odgovoren rejo imeti v SDGZ domovinske pravice.« (Dragi bralci, še pomnite Kardeljev pluralizem samoupravnih interesov?) Dalje: »SDGZ se politično lahko uveljavlja... prek političnih predstavnikov manjšine oziroma prek SKGZ, kateri smo (sic!) kot najbolj vestnemu zagovorniku naše samobitnosti od vsega začetka delegirali nalogo, da uveljavlja želje, potrebe in pravice manjšine na vseh družbeno-političnih področjih njenega udejstvovanja.« Tako. Ob vsem tem- bi lahko na občnem zboru na glas zapeli vsi skupaj tisto slovensko pesmico: »Mi pa ostanemo, kakor smo bdi, enakega srca, iste krvi. Vince pijemo, pesmi pojemo...« In na občnem zboru bi od vseh teh pluralizmov kar pokalo. (a+m) del bodoče združene Evrope!« Zatem se je poslušalcem za pozornost zahvalil tudi v italijanščini in madžarščini. Vprašanje, na katerega bomo Slovenci na plebiscitu odgovarjali, bo naslednje: »Ali naj postane Slovenija neodvisna in samostojna država?« DE MICHELIS GRE V LJUBLJANO Slovenija se seveda zaveda, da se utegne po plebiscitu vsaj začasno znajti v mednarodni osami, saj Zahod razen Avstrije ni naklonjen slovenskim težnjam po samostojnosti. Odtod tudi živahna diplomatska in zunanjepolitična aktivnost vlade. Prejšnji teden se je Peterle tako udeležil zasedanja predsednikov vlad dežel Alpe-Jadran v Milanu, kjer se je menda zastavilo tuldi vprašanje, kako naj skupnost reagira, če bo Slovenija postala samostojna država. V zvezi s problemi majhnih narodov pa Slovenija za mesec maj prihodnje leto pripravlja v Ljubljani konferenco evropskih malih narodov, od katere si veliko obeta tudi sama. Minuli ponedeljek se je Peterle mudil v Bruslju, kjer ima Slovenija tudi svojega predstavnika. Bruseljski krogi utegnejo imeti pri osamosvajanju Slovenije pomembno vlogo. Jn kaj bo prinesel sobotni obisk De Michelisa v Ljubljani? Prav veliko gotovo ne, saj bo De Michelisa iz Rima spremljal zunanji minister Lončar, v Rimu pa tudi zatrjujejo, ■ da obisk Ljubljane (in nato Zagreba) ne pomeni zasuka v italijanski zunanji politiki, ki še vedno upa, da Jugoslavija ne bo razpadla. PARTIJA STARIH GENERALOV Pod vodstvom upokojenega generala Stevana Mirkoviča je bila prejšnji teden v Beogradu ustanovljena nova stranka »Zveza komunistov. — Gibanje za Jugoslavijo«. Poleg upokojenih častnikov so v Ujej predvsem aktivni oficirji in stari komunisti. V intervjuju za nek srbski časopis je Mirkovič dejal, da je res, da Srbi gospodujejo nad armado in da ta ne more biti apolitična, ker so pač njeni starešine vdani vladajoči stranki. Opozoril je, da je ustanavljanje republiških armad igranje z ognjem in da je bila Jugo-slavia poleti na robu državljanske vojne (dogodki v Kninu). Dodal pa je, da armada ne bo posredovala, če bo katera od republik ali pokrajin po ustavni in zakoniti poti sprejela odločitev o odcepitvi, da pa bo preprečila vsak nasilen poskus takšnega dejanja. V istem pogovoru je Miloševiča imenoval kot velikega vodjo srbskega naroda, ki da se ne rodijo pogosto. Z vojsko poskuša k poslušnosti Slovenijo prisiliti tudi zvezna vlada. Samo dva dni po odločitvi za plebiscit je Markovič podpisal sicer že več mesecev zadrževani zakon, po katerem naj bi zaradi znanih sklepov slovenskega parlamenta o samostojnem urejanju nabornih obveznosti, te sedaij urejala neposredno armada. Slovensko obrambno ministrstvo ta sklep zavrača kot nezakonit, Janša pa je dejal, da se naborniki nimajo česa bati in da vojska tega vsaj do spomladi iz tehničnih razlogov ni sposobna izvesti. V posebnem pismu je minister za obrambo tudi odgovoril protestu armade iz ljubljanskega korpusa proti dejanju enega izmed poslancev, ki je JLA imenoval »okupatorsko vojsko«. Janša je zapisal, da noben uradni organ Slovenije ni trdil, da je JLA okupatorska vojska, in spet opozoril na politične težnje Armade. Vojsko je obtožil, da si hoče na račun pomoči v poplavah kovati politični dobiček, ker se je Celovški Mohorjev dar 1991 V četrtek, 22. novembra, je vodja celovške Mohorjeve založbe g. Kattnig v Slomškovem domu predstavil 'letošnjo zbirko: Koledar, Mauserjevo »Srce nikoli ne laže«, Mira Raka »Taki smo pač lovci« in »Moje prvo sveto pismo«. Poleg teh štirih knjig so v prodaji še dve za doplačilo (p. Sodja >»Sreča pod domačo streho« in Janeza Rotarja »Mora in bolečina slovenskega naroda«) in kaseta družine Lipusch. V tem letu je Mohorjeva dosegla še nekaj: po dolgih letih pogajanj so se odprla vrata trga v Sloveniji in od konca novembra ima družba v Ljubljani svoje predstavništvo. Sicer pa ima Slovenija že 200 poverjenikov, v kratkem času pa so prodali kar 3000 kompletov Mohorjevih knjig. S posebnim programom se pripravljajo tudi na 140-letnico družbe prihodnje leto. Založba Manz z Dunaja je pred kratkim izdala »Slovar pravnega in ekonomskega jezika« (1. del), avtorjev P. Apovni-ka in L. Karničarja (mimogrede: P. Apov-nik je pred dnevi v Celovcu prevzel upravo pisarne za narodne manjšine pri deželni vladi). Radi bi imeli vsaj vodo Na Kosovu so posebno katoličani vsega potrebni. Tako piše župnik Tomo Gju-lat: »Prosim vaš cenjeni list naj obvesti svoje bralce o velikih potrebah naše župnije sv. Sebastijana. Ta najrevnejša župnija skopskoprizrenske škofije je v visokih zapuščenih hribih. Do nje je zelo težko priti, ker ni ceste. Priti je mogoče le peš ali na oslu. Najbolj od vsega pogrešamo pitne vode. Sestre jo morajo nositi 2 do 3 kilometre daleč za hišne potrebe. Župnišče je v zelo slabem stanju in dotrajano. Začeli smo nabavljati material, da bi napeljali vodovod vsaj do cerkve, vendar nimamo zadosti denarja. Upamo, da nam bo Bog po priprošnji sv. Sebastijana pomagal najti rešitev v tej hudi draginji. (Po Družini) Nadaljuje se serija informativnih sestankov po kraških vaseh v organizaciji Mladinske sekcije SSk, krajevnih sekcij SSk in izvedencev, ki delujejo v gospodarski komisiji SSk. Po okrogli mizi v Saležu so bile podobne okrogle mize tudi 12., 15. in 19. novembra v Kulturnem domu na Colu, v Bazoviškem domu v Bazovici ter v gostilni Terčon v Mavhinjah, 26. novembra pa v Doberdobu. Prisotnim so najprej spregovorili predstavniki krajevnih sekcij, Mladinske sekcije ter pokrajinski tajnik SSk Opelt, nato pa je glavno besedo imel odv. Jože Škerk, ki je zelo izčrpno in strokovno orisal položaj, v katerem se trenutno nahaja kraški človek, in orisal posledice, ki bi jih imel načrtovani kraški park za vso našo slovensko stvarnost. Poudaril je dejstvo, da je dežela Furla-nija-Julijska krajina v zadnjem letu sprejela, oziroma predlagala celo vrsto ukrepov in zakonov, ki so vsi namenjeni spremembi našega Krasa v izredno strogo omejen rezervat, s spremembo naših vasi v navadna počivališča. Slovenska narodnostna skupnost bi bila osiromašena lastninskih pravic nad svojim zgodovinskim ozemljem in bi se tako zreducirala na navadno kulturno oziroma folklorno skupino. Proti podobnemu načrtu, katerega očitno ne bodo mogli Kraševci nikoli in pod nobenim pogojem sprejeti, je potrebno, da se takoj pripravi in sprejme poseben zakon, ki bi bil popolnoma ločen od ostalih zakonov, ki ureijajo ali bodo urejali druge deželne parke. Tozadevne pravne norme in uredbe, ki jim bodo sledile, bi morale imeti prvostopenjsko učinkovitost, torej bi morale imeti prednost pred ostalimi, oziroma bi morale biti vsekakor izjema ostalim urbanističnim, naravovarstvenim, socio-ekonomskim in drugim pravnim normam, razen točno predvidenih izjem. le-ta pritoževala, da vsi mediji niso priobčili uradne zahvale armadi ,za pomoč. Minister Janša izraža zaskrbljenost nad informacijami, da je bilo aktivnim častnikom v Sloveniji in Hrvatski razdeljeno avtomatsko orožje za hrambo na domu, kar naj bi bilo pogojeno z domnevnim ogrožanjem vojaških oseb v obeh republikah. Leon Marc V Parizu se je zbrala množica več tisoč študentov, ki so v prestolnico prišli iz najrazličnejših krajev Francije. Dvnig-nili so precej prahu po ulicah in trgih, ki se zelo dobro spominjajo podobnih shodov. Prišlo je tudi do posameznih nasilnih izgredov, ki verjetno nimajo z manifestacijo kot tako nič opraviti, so pa brez dvoma posledica tiste življenjske psihoze, ki preti mladim evropskim generacijam. Protesti so se takoj razširili tudi v Italiji. Nesmiselno bi bilo vsekakor primerjati leto ’90 z letom ’68, ko je bilo študentsko gibanje izrazito protiavtoritamo in protiimperialistično, predvsem pa močno ideološko zaznamovano. Leta 1990 so razne perspektive in miti »nebeškega raja na tej zemlji« — socializma in komunizma kot rbšitve izpod kapitalističnega zatiranja revnih slojev, kratkoma-lo izginile. Mladim »aktivistom« je zgodo- Tajnik SSk Opelt in ostali predstavniki SSk so poudarili nujnost, da se vse slovensko avtohtono prebivalstvo mimo strankarskih in drugih razlik enotno postavi v bran našega Krasa. Zavzeli so se za tak zakon o parku, ki bi moral biti usmerjen v aktivno in načrtovano zaščito, da bo lahko jamčil normalne pogoje za življenje in za delo, za uporabo ekonomskih in bivanjskih možnosti ter za napredek tega tako važnega dela naše dežele, ki je bil do danes zapostavljen in zanemarjen. Treba se je postaviti proti enostranskim ukrepom, ki bi ne upoštevali Krasa kot naravne in kulturne celote, in proti kakršnemu koli nadaljnjemu javnemu razlaščanju kraške zemlje; ob vsem tem pa se je treba nujno zavzeti za priznanje enakopravnosti slovenskega jezika. Tako na sestanku na Colu kot v Bazovici, v Mavhinjah in v Doberdobu so številni prisotni sodelovali v diskusiji, na kateri so prišli do izraza konkretni problemi v zvezi z omejitvami že obstoječih zakonov. Prisotni so tudi z zaskrbljenostjo ugotovili, da tudi občine izgubljajo svojo moč, vedno bolj se morajo podrejati deželnim zakonom, ob vsem tem pa se poraja vprašanje, zakaj do sedaj skoraj ni bilo zaslediti konkretnih protestnih reakcij nekaterih slovenskih upraviteljev v izvoljenih organih. V Bazovici je bila izražena marsikatera pikra ugotovitev o omalovaževalnem odnosu oblasti do prebivalcev vzhodnega Krasa in še posebno do kmetov; dovolj ije vzeti primer zadružnega pašnika, ki bi moral postati realnost že leta 1982/ Prisotni pa so predvsem analizirali dokument, ki so ga podpisali ob prodaji zemljišč za sinhrotron nekateri ugledni slovenski predstavniki, upravitelji Centra za znanstvene raziskave na Padričah ter krajevni upravitelji, med katerimi tudi predsednik deželne vlade Biasutti. Volitve za obnovo Zavodnega sveta »Cankar« Ravnateljstvo Poklicnega zavoda »Ivan Cankar« v Gorici sporoča, da bodo v nedeljo, 2. decembra (od 8. do 20. ure) ter v ponedeljek, 3. decembra (od 8. do 13.30) na sedežu šole volitve za obnovo enotnega Zavodnega sveta za zavod »Ivan Cankar« kot zavod »Žiga Zois«. vina izbrisala tiste ideje, za katere so mislili, da bi se bilo vredno boriti. Francija še posebno pozna taka protislovja: liberalizem je v svoji zgodovini pokazal že vse oblike neidemokracije, kamor lahko privede, marksizem iz lest ’68 prav tako. Nič čudnega torej, da so zahteve letošnje manifestacije izrazito »nepolitične«, noideoldške in navidez zelo prozaične: red, študij (primernejši programi), možnost zaposlitve. Vse to se lahko zelo dobro utemelji: na eni strani je šola kot institucija izrazito neprilagojena času, v katerem živimo, ostaja namreč pri nekih arhaičnih modelih, ki so za današnjo družbo popolnoma neprimerni. Predvsem pa šola kot vzgojna ustanova ne odgovarja zahtevam, pričakovanjem novih generacij. Na drugi strani so mladi študenti, ki le navidez živijo v neki zelo srečni dobi miru, svobode, pluralizma, 'kjer so jim odprte vse poti. Da, odprte so jim vse poti: prav to je žalostno! In nikogar ni, ki bi jih znal usmeriti. Današnja doba je tako izrazito nedefinirana, liberalna, da spričo te »svobode« mlad človek sploh ne ve, med katerimi stvarmi naj bi odločal. Zato reagira na dva načina: ali se pred tem korakom ustavi in ostane tam, kjer pač je, torej povsod in nikjer obenem (v tem smislu so današnje mlade generacije zelo neustvarjalne), ali pa se odloči za goli aktivizem, za akcijo zaradi akcije. Zgovoren je v tem smislu primer šestnajstletnega študenta iz Turina, ki je v sredo 14. novembra vstopil v razred oborožen, naperil puško proti sošolcem in profesorjem ter jih držal »pod svojo kontrolo«. K sreči so nastopili orožniki in vse se je izteklo v najboljšem redu. Dogodek pa je v bistvu tragičen: fant je bil sicer »zaljubljen« v orožje in v vojaške enote; v dnevniku je imel z velikimi črkami napisan zaključni stavek iz nekega akcijskega filma: »Opraviti moramo naše delo. Ne bo kot nekoč, vendar nekaj je...« Skratka: akcija zaradi akcije — simptom neke kronično razširjene rambomanije, izhod iz neke psihične nejevolje, ki je izraz nevarne hladnosti tega sekulariziranega prehodnega obdobja med padcem levičarske ideologije in spektrom Združene Evrope. Združena Evropa namreč postaja v očeb mnogih, predvsem mladih evropskih študentov, skoraj nek ezoteričen man-strum, hibrid med nadrealizmom in futurizmom, med sanjami in konkretno ekonomsko — tehnološko stvarnostjo. Zakaj? Brez dvoma že zaradi tega, da je princip ločenosti hi individualizma. Protislovje? Bolj poskus usklajevanja naravno nasprotujočih si polov. Povprečen ev-ropski študent (in ne samo on) se tega dobro zaveda in se na tak korak čuti nepripravljenega. Združena Evropa je sicer očarljiv cilj, ki pa skriva za prijaznim obrazom še mnogo nerešenih ugank. Zaradi tega hoče današnja evropska generacija odgovorov in ne odprtih vprašanj, hoče dejanj in ne praznih obljub, predvsem pa je žejna pristnih, živih vrednot, čistih in prijaznih obrazov, iskrenih odnosov, topline, ljubezni, od česar jo pravzaprav »kultura sveta« oddaljuje in zavaja in zaradi česar v resnici mladina vpije v nebo svoje konkretne zahteve (pravice!), ki so v bistvu le znamenje nevzdržne nejevolje nad življenjskim relativizmom, individualizmom, ekonomskim imperializmom, rasizmom... DH Slovenija za svojo suverenost Zaskrbljenost zaradi kraškega parka Msgr. Mirko Brumat časnikar in kulturni delavec l'Snmiu Jožetu Flisu i sim V zvezi z Brumatovim odnosom do komunizma naj povem še to: leta 1944 je želel, naj bi nadškof Margotti izdal za slovenski del Škofije posebno pastirsko pismo o nevarnosti komunizma. V ta namen je sestavil tekst in ga predložil nadškofu v podpis. 'Nadškof se je posvetoval z nekaterimi duhovniki, ki so mu pa to odsvetovali. Zato je msgr. izdal to pisanje v brošuri, ki jo je naslovil: »Naš čolnič pogube otmdmo«. Knjižica je izšla brez naslova avtorja. Poleg te knjižice je izdal še nekaj nabožnih knjig: »Kam?«, vzgojna knjiga za mladino (1923); Na Sv. goro (1924); življenjepis sv. Antona Padovanskega; šmarnice »Mala cvetka Marijina« o sv. Tereziji Deteta Jezusa (1929). Leta 1939 smo obhajali 400-letnico Marijinih prikazovanj na Sv. gori. Goriški nadškof Margotti je razglasil svetogorsko jubilejno leto. Tedanji gvardijan na Sv. gori p. Viljem Endrizzi je dosegel, da je Mussolini dovolil izdajati posebno glasilo v tistem letu in sicer v italijanščini »La Madonna di Momte Santo«, v slovenščini pa »Svetogorsko Kraljica«. Zdi se, da je do te koncesije prišlo ob obisku v Rimu predsednika jugoslovanske vlade Stojadi-noviča leta 1938. Odgovorni urednik je bil tudi za slovenski mesečnik p. Endrizzi, dejanski urednik pa je postal msgr. M. Brumat. »Svetogorska Kraljica« je bil dober ljudski mesečnik. Prva številka je izšla aprila 1938, zadnja pa za november-december 1939. Nato je bilo dovoljenje za oba mesečnika preklicano. Ko smo slovenski duhovniki v avgustu 1945 začeli izdajati tednik »Slovenski Primorec«, je msgr. Brumat, ko se je julija istega leta vrnili v Gorico, kmalu pristopil med sotrudnike in potem sprejel njegovo urejanje ter leta 1947 postal tudi njegov odgovorni urednik do prekinitve 1949; podpisoval se je Bonaventura Jeglič. Do smrti pa je sodeloval pri novem tedniku Katoliškem glasu. Msgr. M. Brumat je bil tudi kulturni delavec kot veliko drugih primorskih duhovnikov takrat in danes. Ko je prišel za stolnega vikarja v Gorico leta 1922, je pomagal ustanoviti »Prosvetno zvezo« in postal njen prvi predsednik. Prav tako je 'bil soustanovitelj »Mladike« in glasila prosvetnih društev na Primorskem »Naš čolnič«. Pri tem je sodeloval s pok. Filipom Terčeljem. Toda kmalu je izrazito prosvetno delo pustil ob strani, ker ga je bolj zavzelo specifično pastoralno delo v mestu in na deželi, zlasti še pri Marijini družbi, ko je leta 1934 postal njen voditelj. Kot tak je že med zadnjo vojno izrabil nemško zasedbo Gorice, da je Marijini družbi preskrbel dvoranico za družbene prireditve (1944). Najprej je v palači Lantieri vzel v najem manjšo dvorano, da so, se v njej zbirale družbenice in brale »Vijolico«, družbeno notranje glasilo, ki ga je on ustanovil in ki izhaja Se danes. Ko so mu gospodarji odpovedali ta pro- stor, se je zatekel k notredamkam in tam prirejal za družbenice in tudi za javnost primerne igre. Ko so po letu 1947 uporabo te dvorane sestre odpovedale, je dobil novo dvorano v prostorih Katoliške tiskarne na Plaouti. Opremil jo je in priredil za nastope na odru. Ta dovrana je potem služila vsem katoliškim Slovencem za igre, srečanja, pevske nastope, ddkler nismo leta 1962 dobili dvorane v Katoliškem domu. Koliko iger je bilo v tej dvoranici in koliko pevskih nastopov! Brez msgr. Brumata in Marijine družbe bi goriški katoliški Slovenci vsega tega ne imeli. Pokojni mon-signor je res imel posluh tudi za kulturne potrebe družbenic in ostalih Slovencev. Pomemben je tudi njegov boj za narodne pravice Slovencev takrat, ko so viseli po goriških trgovinah napisi: »Qui si parla solo italiano«. Junaško se je boril za ohranitev slovenske maše in slovenskega petja v goriški stolnici, kjer so mu nasprotovali tudi nekateri kanoniki. Da bi rešil slovensko petje med mašo, je imel vaje s pevkami na svojem domu pri zaprtih oknih tudi poleti. Žrtvoval se je, da je imel vaje tudi za italijanski pevski zbor zato, da bi nevtraliziral ovadbe na kvesturi. Ko bi mogli pregledati njegovo mapo na goriški kvesturi, bi videli, kako zelo so ga imeli na piki. Pri tem ni poznal strahu. Tako je v pridigi za srebrno mašo povedal: »Tako sem npr. branil pravice naših otrok do krščanskega nauka v svojem, jeziku tudi takrat, ko so mi grozili, da me na poti h krščanskemu nauku v Rožno dolino ubijejo.« (Rožna dolina je takrat spadala pod stolno cerkev in so slovenski vikarji imeli tam krščanski nauk v neki zasebni hiši.) k. H. Problemi Cerkve v Aziji V Bandungu v Indoneziji je bilo zbranih 150 škofov iz vse Azije na peteni skupnem posvetu. Ta se je začel 17. julija in se zaključil 27. julija. Prisoten je bil tudi kardinal Tomko, prefekt Kongregacije za evangelizacijo ljudstev. Zbranim škofom je poslal posebno poslanico tudi sv. oče in v njej našteva vprašanja, ki naj bodo predmet posvetovanja. Gre za naslednja vprašanja: — Glavni izziv sta sekularizacija in materializem, sicer dva različna pojava, a vedno močneje vplivata na miselnost preprostih ljudi. — Drugi izziv predstavlja dejstvo, da je v Aziji še mnogo ljudstev pod prisilo komunističnih oblasti in zato brez osebne svobode. — Veliko zaskrbljenost povzroča v nekaterih predelih Azije kršenje človekovih pravic. — V raznih azijskih državah se opaža verska nestrpnost. — Cerkev ne more mimo dejstva razširjene revščine. Lato 1. - Slav. 4. Goriila, 1. julija 1938 XVI 4ped In obbonamenlo poslale SVETOGORSKA * * * * KRALJICA MISEiNIK SVETOGORSKEGA SVETIŠČA PO MARIJI K JEZUSU Jože Flis na občnem zboru Društva Slovencev v Parizu leta 1984 Težko je pisati besede slovesa po osebnosti, ki zapušča v slovenski skupnosti v Parizu in med rojaki po Franciji veliko praznino. G. Jože Flis ni bil samo razdajajoči se duhovnik, ampak tudi prijatelj, velik prijatelj, ki je znal vsem prisluhniti, za vsakega najti prarvo besedo in bil vedno pripravljen pomagati. Hudo nam bo na naših nedeljskih srečanjih, saj smo bili vajeni, da nas je pred iSlovenskim domom nedeljo za nedeljo z g. Čretnikom prijazno sprejemal. Ni ga več! V nedeljo, 10. septembra je še somaševal v cerkvi ob Slovenskem domu, nato pa odšel v bolnišnico Notre-Dame-de-Bon^Secours, kjer je 22. oktobra ob devetih zvečer umrl. V petek, 26. oktobra so krsto prepeljali v cerkeiv sv. Terezije ob Slovenskem domu, kjer je bila tudi zadušna maša. Naslednjega dne pa je bil pogrebni obred, ki se ga je udeležilo ogromno ljudi od blizu in daleč. Sv. mašo je vodil pariški pomožni škof Frikart, somaševalo pa je devet slovenskih duhovnikov iz Francije (prelat N. Čretnik, gg. I. Česnik, S. Kavalar, A. Dejak, F. Pavalec in J. Kamin), iz Belgije (g. V. Žakelj in msgr. Ilc) in Slovenije (p. Martin Kmetec, ki je bil na študiju v Parizu), dva hrvaška in štirje francoski duhovniki, med katerimi sta bila tudi zastopnik nanterškega škofa in g. Guy Lafon, profesor na Katoliškem inštitutu v Parizu. Pokojni g. Jože Flis se je rodil 4. novembra 1918 v Poljčanah na Štajerskem. V Ljubljani je bil marca 1944 posvečen v duhovnika. Odločil se je za odhod iz Slovenije, saj je slutil, da 'bo -med begunci in izseljenci veliko potreb po dušni tolažbi. Zaradi bolezni na pljučih se je leta 1945 zdravil v nekem sanatoriju v Italiji. Pot ga je nato ivodila v Španijo, kjer je ostal od 1946 do 1956 in proti koncu deloval 'med slovenskimi študenti v Barceloni. Od 1956 do 1962 je skrbel za dušno pastirstvo med rojaki v Parizu. Med slovenskimi izseljenci na Švedskem pa je delal od 1962 do 1972. Na to obdobje so ga vezali lepi spomini; večkrat se je v pogovorih spominjal rojakov na Švedskem. Leta 1972 se je vrnil iv Pariz. Od tu je oskrboval tudi sl